314
Silvin Sardenko: Kdo bi mislil?
Že se je pripravljal Gašpar, da pritisne in izproži zagozdo. Nenadni „kav, kav" tik nad glavo pa mu je za trenutek obrnil pozornost drugam — toda le za trenutek.
Pa tudi gada je prebudil nenadni vrišč. Prestrašen je dvignil glavo in še bolj prestrašen zapazil in spoznal položaj svoj. To se je zopet motal klopčič na skali — toda le za trenutek. Baš tedaj, ko se je bila raz-motala dobra polovica klobase, ko je bilo videti, da jo unese starina tudi danes srečno kakor vselej, ko je menil nesrečnež, da je varen, rešen: baš tedaj ga je zgrabil precep in ga s kruto močjo pritisnil na skalo.
Tri dni je imel zaprtega Posavčev Gašpar med oknom v steklenici. Lep plen je bil to, in na skrivnem in očito se ga je veselil stari Gašpar.   Parkrat se  je baje   med tem
časom razkoračil pred oknom, vprl se z rokami ob polico, vprl brado v pest in tako dolgo in z živim, lokavim pogledom opazoval jetnika. Z veseljem in ponosom ga je kazal radovednim gledavcem, ki so ga hodili občudovat.
Gada pa je minula v sužnosti še tista živahnost, katero je imel sicer v prostosti. Z mrklim očesom je bulil v te tope in zijave obraze in udano prenašal krivice, ki so mu jih delali hudobni ljudje, dolžeč ga vsakovrstnih pregreh ne glede na to, ali jih je v svojem mirnem življenju   kdaj storil ali ne.
Tudi jaz sem ga videl. Čutil sem ob tej priliki ž njim in bral v žalostnem in obupanem pogledu njegovem nemo svarilo: Cujte, da ne padete v izkušnjavo!
Kdo bi mislil?
oemtertje po gozdu hodi mlada žena — mlada vdova, in pobira suhe veje in naklada jih na srobot z zadovoljnim šepetanjem: „Oj kako si dober, veter, ki drevesom treseš glave, da lasje jim — sive veje — padajo na tla pred mano. Oj, kako si dober, veter, boljši ko vsi moji znanci . .
Butaro je povezala, prislonila jo na deblo. Ali težko, težko breme kdo na glavo ji zadene?
Isti čas je stopil prednjo mož s široko, sivo brado; zibal puško je na rami, ko bi dramil njeno silo . . . A na prsih mu je svetil
znak pravice — nepoznane; kakor z gore hudournik z usten tekel mu je govor: „Čakaj, čakaj! — Jaz na glavo butaro ti denem drugo . . . Pasja vera! Pridno hodiš k pridigam mi vse nedelje: pa si vendar pozabila na zapoved sedmo božjo! In ta svčt je — le pomisli! — tje do ceste ves županov." „Odpustite! Oh, saj veste: ne bi bilk si brala tica, da spleteno najde gnezdo. — Pri ognjišču sem slonela . . . krog ognjišča so otroci stikali po praznih loncih in prosili in ihteli: ,Mamica, glej, pri sosedu dim vali se že nad streho; ti še iskre nimaš v peči. Mamica, kaj bo s kosilcem?'
Težko zrla sem to bedo. Tje k sosedi sem stopila, izprosila mrvo moke. A drva sem . . . Odpustite! Veter dal mi jih je z drevja." -
A zaman so tekle solze —
Stopala sta proti vasi,   ¦•
ona v strahu, on z veseljem. .
To župan je gledal, gledal, kaj mu hoče ta dvojica. Vse je slišal, vse natanko; logarja za vestno službo s čudnim hvalil je nasmehom: „Kdo bi mislil, kdo bi mislil? Logar, ti si dober lovec! Pa še bolj bi se postavil, veš, na jedni rami s puško in na drugi rami z zajcem! Ali ženko . . . tako ženko . K sam doma jo kolneš včasih —.
Silvin Sardenko. ¦