Sedaj si lahko že oddahnemo. še pred tednom dni pa smo prav s strahom zrli v nebo, od koder se je kot prah usipal sneg. Po prvih centimetrih snežne odeje smo se sicer še nasmihali, češ, pa so nam jih ženske zagodle, sedaj ob zaključku svojega mednarodnega leta. Ko pa se je iz ure v uro snežna plast debelila, smo se pa le zamisliti.
Ne le občani, celo komunalna služba je bila ob tem presenečena. Seveda, par let nazaj se ,je s februarjem končala tudi zima, pa jih je uspavalo. Tako so bile iz-gubljene dragocenc ure, v katerih bi se dalo s sprot-nim čiščenjem preprečiti kasnejše zasto jo, nastale zara-di neizpluženih cestišč. O pešpoteh pa bolje, da molčim.
Kanček uvidevnosti
Pa tokrat ni moj namen obravnavati težave poklic-nih služb in organov. Razmišljam o nečem čisto dru-gem. O nas, občanih. Kako smo se vedli med in po snežnpm neurju.
Spomnil bi se lastmkov avtomobilov. Prav gotovo vsak od nas ve, kakšne težave imajo čistilci cest in ulic in s parkiranimi vozili. Ko je ireba na hitro splu-žiti cestišče, pa je to enostavno nemogoče in stojijo pred večno dilemo: ali cistiti in s tem zatrpati vozila ob robu, ali pa ne čistiti. Vendar pa, roko na srce, ne prva ne druga varianta nam ne diši.
Pa bi bilo to zelo enostavno, če bi ob takih situaci-jah vsak pokazal vsaj kanček zavesti in razumevanja in za dan ali dva umaknil svojega jeklenega konjička v garažo, na dvorišče ali kam drugam.
Zaenkrat je prepozno, vendar se tega spomnimo prihodnjič.
Mišo Javornik