Ženska in moška rekreacija
Slovenke v poprečju žive dlje od Slovencev! Vsaj tako govore statistike. Ženske so pri nas, v primerjavi z moškimi, v zelo majhnem številu vključene v redno telesnokulturno aktivnost.Tako kažejo statistična po-ročila. Že ničkolikokrat smo zapisali, da redna rekrea-tivna dejavnost ohranja in krepi vitalne življenjske organe in njih funkcije in natn tako podaljšuje življe-nje. Pa vendar po statistični logiki temu ni povsem tako... Ob tem lahko bržkonezapišemolemiselImra Forbatha, ki je dejal: »Statistike imajo le eno dobro lastnost: ne ujemajo se!«
Najsi bo kakorkoli že, v strokovnih knjigah bi zaman iskali delitev telesne kulture na moško in žensko, vendar nas vsakodnevne življenjske izkušnje vse bolj usmerjajo k takšni delitvi. Že pri starih Grkih je bil šport izključna domena moških in tudi dan-danes, v času modernih olim-pijskih iger, nemalokdaj športna tekmovanja dobe priokus moškosti. Na tekmo-vanjih moških, na primer, je vselej več gledalcev kakor na ženskih, televizija se le redko odloča za prenose ženskih te-kem v različnih panogah... Ob takem mačehovskem odnosu do ženskega vrhun-skega športa torej zaman pri-čakujemo, da bi bili uspehi posameznih športnic vzpod-buda za rekreativno udejstvo-vanje žensk.
Kje so torej razlogi, da se
ženske bolj redko odločajo za obisk trimskih steza, telova-dnic in drugih telesnokultur-nih objektov? Prav gotovo je za to več razlogov.
Deloma je pri nas temu kri-va tradicionalistična vzgoja, ko naj se dekleta igrajo s punčkami, fantje pa z žogami, ko dekletca v večji meri vpi-sujemo v glasbene šole kot fante, obratno pa je pri vpisih v športna društva. S takšnim odnosom pa nemalokdaj ško-dujemo, saj se, po izkušnjah pedagogov, dekleta v šolski dobi pogosteje izogibajo tele-sni vzgoji, kar je pri fantih re-dek pojav.
Potem ko dekle zaide v za-kon, smo ji »vtepli« v glavo, da je mati in gospodinja, nje-na telesnokulturna aktivnost pa je mimo hišnih del zreduci-
rana morda le še na kakšen nedeljski sprehod. In tako se znajdemo v začaranem krogu.
Da pa ne bi prikazovali le povsem črnih strani, moramo resnici na ljubo povedati, da se stvari le spreminjajo na bo-lje. Na naših smučiščih je vi-deti skoraj toliko žensk kot moških, tudi smučarskih te-kov, sicer naporne športne panoge, se udeležuje vse več žensk. Temu pa je tako le po-zimi, kar ni dovolj.
Zanimanje žensk za različ-na občinska tekmovanja v trim ligah je majhno in kora-ki, ki bi vzbujali optimizem, so majhni in negotovi. Del krivde za to morajo deloma prevzeti tudi športni rekrea-torji v delovnih organizacijah. Na odmevnost med ženskami je kolikor toliko naletela re-kreativna vadba v okviru TVD Partizan. Mar to pomeni, da pri ženskah tekmovalni duh ni razvit? Zagotovo ne! Prej bi si upali trditi, da bi bilo potrebno najti ustrezne oblike, v katere bi se ženske vključevale.
In kakšne naj bi bile te obli-ke? Ena od možnih rešitev je družinska rekreacija. Tam, kjer so poskušali s to obliko, so poželi velik odziv. Na takš-no rekreacijo pride vsa druži-na ob isti uri na isto mesto.