letnik xxxiii. JULIJ 1913 LJUBLJANI z vor* MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Vsebina julijskega zvezka: 1. Vojeslav Molč: Spomin na gimnazijo........ 2. Vojeslav Molfc: Lombardija............ 3. Janko Glaser: Ob vrnitvi............. 4. Milan Pugelj: Prijatelj. (Konec prihodnjič.)....... 5. Aleksander Hudovernik: Spomini na Janeza Trdino . . . 6. Ferdo Kozak: Sestri. (Dalje prihodnjič.)........ 7. L. Pintar: O krajnih imenih............ 8. Rado Murnik: Hči grofa Blagaja. Roman. (Dalje prihodnjič.) 9. Janko Glaser: Napis pod šolnino uro........ 10. Josip Premk: Letoviščarji. (Konec prihodnjič.)..... 337 338 338 339 348 355 365 372 376 378 11. Književna poročila. J. Wester: Leo Pibrovec, Pred vaškim znamenjem. — Ant. Debeljak: Leonid Andrejev, Judež Iškarijot in drugi, hleazar. — Dr. Vinko Zupan: M. Murko, Die Schröpfköpfe bei den Slaven. Slav. bana, batika, lat. balnea. — A. Debeljak: Rudolf o Franjin Magjer, Sa Slavonske ravni...................386 12. Umetnost. Dr. Vojeslav Molfc: Junijska slovenska umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani..............389 13. Nekrolog. Dr. J. Š.: f Prof. Milan Pajk...............391 „Ljubljanski Zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h, četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. : Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. = 4 Izdajatelj: Valentin Kopitar. Urednik: dr. Janko Šlebinger. UpravniŠtvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in tisk .Narodne tiskarne" v Ljubljani. Vojeslav Mole: Spomin na gimnazijo. Na izprehodu v bolonjski okolici. Spominjam se: bil dan je kakor ta. Skoz okna se je zlival vonj pomladi, čez strehe videl sem, kako smehlja se solnce na razcveteni livadi. Nekdo je čital. Verzi so zveneli kot godba, polni solnca, polni sanj, in so o Kirkini ljubezni peli, o morju, polnem purpurnih bleščanj. Kot rujno vino pilo je glasove srce, ki je poznalo le pomlad, in stran od knjig v cvetoče je bregove oko se zastrmelo čez zelenje trat. In duša zrla je šumeče morje, nad njim sivi se breg navpičnih skal, tam Kirke v nepregledno zre obzorje, če ni še jadra iz človeških dalj. Nad njo ciprese temne v zrak kipijo, dva pantra sta privila se k nogam — in zdaj, ah, zdaj: čez morsko stran drčijo trireme k plodnim Kirkinim zemljam .. . Prestal je glas. Krog mene šolski hlad. Drug glas pregnal je misli solnčnočiste, razlagal je — cvetela je pomlad — duha antike: grške aoriste. ^ Ljubljanski Zvon- XXXIII. 1913. 7. 0'Lr , Vojeslav Mole: V Lombardija. Cez ravna, ravna polja vlak drvi. Iz mraka sanje vstajajo grozeče, v krvava polja zro oči strmeče, v goreča mesta, v prazne zro vasi. Pod konji divjimi vsa plan bobni, zlato oklepov se skoz mrak leskeče in krik iz tisoč grl skoz zrak trepeče, udarijo se jekla, teče kri. Za valom val se lije čez poljano, ognjeni sni plamte, gore v očeh .. . Svoboda vstaja, kjer je tekla kri. Zastaja dih. — Razblinja se Legnano, z neba trepeče zvezd preblažen smeh in čez somračna polja vlak beži. Posušila v vetru se je trava, ki ležala mehko sva na njej, gnije listje, ne šumi pozdrava, v tla nevihte sprale so ga z vej. Kjer šumele bukve so nad nama, morda v molku sam bom stal nekoč, morda prišla ti nazaj boš sama, sama legla v mah boš žalujoč. Janko Glaser: Ob vrnitvi. / Milan Pugelj: r% •• i. f Prijatelj» i. Pisatelju Bukovcu je povedala njegova žena, kaj je rekel o njem prijatelj Strok. Bilo je zvečer, sedela sta v sobi, ona na stolu s pletivom v roki, on na zofi s tlečo cigaro v ustih in zamišljen. Na mizi je gorela luč in tik nje je žuborel samovar. Pisatelj Strok je dejal, da opaža v Bukovcu neko izpremembo. Prej je ljubil družbo, zdaj je ne mara več in se je izogiblje. V kavarno hodi ob taki uri, ko ve, da ne bo našel tam nobenega znanca, ki bi se želel ž njim pogovarjati. In če zaide slučajno med stare prijatelje, se ne smeje več, se več ne šali in ne pripoveduje veselih dogodivščin. Sedi tam mračen in dolgočasen, kadi in pije, in če govori, pripoveduje nekaj važnega, o čemer se človeku ne ljubi razmišljati v lahki družbi. In kaj govori z ženo? Včeraj večer, ko se je razpravljal, je nenadoma pričel razkladati, kako težka naloga čaka vsakega zemljana, njo iti njega. Ta huda naloga je smrt. Tudi za njiju so pripravljene grozne muke, imenovane zadnji zdihljaji, mrtvaški pot in take reči. Človek, ki premisli vse to, ne more biti vesel. Po vsem tem, kar delaš in doživiš, pride velika ura smrti. In sam je pričel premišljati, odkod vse to. Ali ni morda več popolnoma zdrav? Trganje, ki ga je mučilo po udih vso zimo, je zdaj minilo. Slabi zobje, ki mu niso dali spati toliko dolgih zimskih noči, zdaj sredi pomladi mirujejo. Izmed fizičnih bolečin čuti tu in tam edino glavobol in to navadno le takrat, kadar preveč kadi. Zakaj ima rad samoto, sam dobro ne ve. Ali razlagati bi se dalo to tako, da rad misli na samem o tistem, česar nima. Rad bi živel komod-neje, kakor mu dopuščajo tesne denarne razmere, rad bi stanoval v večjem mestu. Kamor se ozre, sami znani, pusti obrazi. On vse ve, kaj delajo drugi, drugi vedo vse, kaj dela on. Ženske pozna vse. Ta ima rada onega, ta igra klavir, ta je nenavadno strastna, dasi bi ji tega po njeni nežni zunanjosti ne prisodil. In dalje: žena trgovca Leskovarja se je naveličala svojega postamega moža; on sili preveč vanjo, kakor je tudi že siv in star. In med vsemi temi hodi njegova prva ljubezen. Še vedno je sama, neporočena in lepa. Zvečer včasih gre naglo preko drevoreda in on se domisli vsega. Kako je bilo mogoče, da je nekoč prečul zaradi nje celo dolgo noč. Videl jo je z nekitn drugim in zaradi tega ni mogel zaspati. Ponoči je klical mater, ki je spala z njim v isti sobi in ji rekel: — Preseliva se od tod! Pojdiva nazaj na deželo, v naše domače kraje! — Da! Na deželo pojdiva v naše domače kraje! In če bi bil imel denar, bi bila odšla. Ali takrat je zaslužil še manj kakor dandanes. In vse to premišlja in se čudi, kakšen je bil tedaj, ko zaradi te visoke v črno oblečene ženske, ki gre mimo njega naglo po drevoredu in gleda stran, ni mogel spati. In pozneje — kaj je še vse prišlo! Kakšne zmešnjave, prepiri, a on v vsem tistem nesrečen, smešno nesrečen. On ne vidi v sebi nobene izpremembe. To, da je opustil družbe, je storil zaradi družb, ne pa radi kakršnekoli njegove bolezni. Teh troje, četvero umetnikov, s katerimi je občeval, ni mogoče prenašati. Naduti so, ošabni, napihnjeni, povsod vidijo le sebe, svoje talente, svoje uspehe. In ženske med njimi so po njih razvajene. Imajo neke vrste drznost, ki draži tiho, bolj po povdarku kakor po vsebini, bolj po gesti kakor po besedi. A on ne more zato, če je fino čuteč človek, če ga razžali zasmehljiv pogled, lahka ironija krog ust ali piker vzdih. Znanci v drugih družbah so pusti, razgovarjajo se prevsakdanje stvari, zabavajo se s starimi, bledimi šalami. In drugi zopet se ob večerih napijejo. Nenadoma prično peti, a gostje gledajo od drugih miz nanje. Njega je sram. Ti, ki sedi ž njimi, kričijo, a drugi zro nanje in se smehljajo. In poleg so še globlje stvari. Neko noč pred letom morda mu je rekel Strok, da njegovo pisateljevanje ni umetnost. Kje je on od umetnosti, je vzkliknil. On dela po okusu občinstva, a pravi umetnik ustvarja iz sebe. To ga je zadelo in ne more pozabiti. Kadar ga vidi, se na to domisli, in kadar sedita skupaj, mu je to vedno pred očmi. Strok je prepričan, da je umetnik, a o njemu, Bukovcu, je uverjen, da ni umetnik. Čemu ga nenadoma izprašuje o nekaterih umetniških stvareh za svet, čemu debatira ž njim, z rokodelcem? To ga muči, to ga sili, da beži iz njegove družbe. In spominja se živo, kako strašno neprijetno mu je bilo tisti večer, ko je kričal Strok vanj in kazal z dolgim izleknjenim kazalcem: Ti nisi, ti nisi! In strahotna gleda, če se morda že ni drug nekoliko napil in previdno uravnava besede, da vendar ne bi nanesle na enak neprijeten slučaj. In o drugem prijatelju je izvedel, kako je govoril o zadnjem njegovem delu. Dejal je, da bi ne mogel pisati o njem krtike, ker zaradi prijateljstva ne more povedati resnice. In ta prijatclj-pisatelj ni niti boljši od njega. A tiči vedno pri njem, govori o vsem in se ne izda z nobeno besedo. To, da bi mu povedal, kaj je slišal, ni v njegovi moči. On ne mara takih nerodnih prizorov. Molči in ve, a tem nerodnejše mu je. Prijatelj govori, govori, ga treplje po rami, ga hvali, a 011 ve, da bi ne mogel pisati niti kritike Iz društev, katerih član ali odbornik je bil prej, je izstopil. Po občnih zborih vstopajo vanja vedno novi člani, novi odborniki. In s temi se je treba na novo seznanjati, jim na novo kazati samega sebe, da razumejo, obračajo prav njegove besede. To mu je postalo odveč. Ko sede za posvetovalno mizo pri seji taki novi ljudje, je on v zadregi. Kakšni so, ali so duhoviti, ali niso, kakšno je njihovo mišljenje, ali so katoliki, verni ljudje, ali svobodotnisleci? On je svobodomislec, ali zato še neče nikomur dirati v principe. Naj ostane vsakemu svoje! A ravno zato je težko z novimi ljudmi. Človek ne ve, kako bi se gibal. In umakne se. Kar se tiče smrti, je res včasih mislil nanjo. Njegova žena je dejala, da človek ne ve, kdaj pride na svet, in istotako ne ve, kdaj gre ž njega, kdaj umrje. On ni teh misli. Koliko ljudi govori tik do zadnjega diha? Koliko očetov, mater pokliče svoje otroke k sebi in se poslovi od njih? In jetični bolniki se še par ur pred smrtjo iz-prehajajo, ali celo ne umirajo na posteljah, temveč na tleh, kamor so se zgrudili v hipni slabosti. In ti — in če ne vsi, potem vsaj mnogo teh ve, da so se pokazali vsi znaki za zgodnjo smrt. Iti samo čakajo. Mi vsi vemo, da nas bodo zakopali, da nasujejo na nas prsti, iz katere požene trava, ali vseeno nas zanima. Kakšen dan bo na primer takrat? Ali bo megleno, ali celo dež, ali jasno in solnce? In kako bo to, ko nas polože v krsto, trde kakor polena, ko nam pogrnejo bel robec preko voščenega obraza, prinesejo pokrov, ga poveznejo in pribijejo na krsto in potem vse skupaj vzdignejo in nesejo na črni voz. Kako se bo pomikala procesija po beli cesti, a mi v črnem vozu med njo? In na zadnje pridemo na mesto. Izpuste nas po vrveh v grob, zasipljejo in zaupajo majki zemlji in njenim črvičem. Poglejmo, za kaj se vse človek zanima. Za starine, za slike, zä živali, za rastline, a kako da bi ga ne zanimala lastna smrt? On je prej mnogo in rad zabaval ženske. Govoril je ž njimi, gladko in kratkočasilo, 110, pozneje se je oženil in čemu naj zdaj še tako dela? Prej je bil pri vsčj stvari nekakšen pikanten čar, ki ga ni zdaj več. In da bi se zdaj skrival in lagal, kakor da bi bil samec, to mu ne gre od srca. In tako je vse zastalo. On sedi doma na zofi, kadi cigaro in misli, žena plete, a na mizi žubori samovar. Pijeta čaj in gresta spat. Žena zaspi, a on vstane in sede k oknu. Odpre ga tiho in gleda na vrt. Spodaj cveto jablane, španski bezeg in vse je v zelenju. Nebo se zdi neznansko široko in prostrano in po njem mrgoli neskončno zvezd. Luna stoji in gleda. Preko polja zunaj mesta pojo fantje. In to je lepše kakor vsak koncert. Toliko ubranosti je med to nočjo in to pesmijo, kakor je nimajo vse najboljše opere celega sveta. In srce se ti naenkrat razširi in ti zahrepeni nekam, nekam po tako široki svobodi, ki je ne želiš in je nisi potreben. Žena mu ne dela nobenih sitnosti, pusti ga, da hodi svojo pot, da svoje dela, niti na misel mu ne pride, da bi se privadil ali hotel privaditi na drugo žensko, da bi prevrgel vse to razmerje, a on vseeno zahrepeni po neki široki neznani svobodi. Vse, kar je okoli njega, ga moti, ga ovira, mu jemlje prosto voljo. Tudi stol, tudi miza ga zadržuje, da ne more stopiti tako, kakor bi hotel. In celo lastno telo mu je velika nadloga. S svojimi boleznimi, s svojimi potrebami neprenehoma omejuje njegovega duha in ga vleče v vsakdanjost in plitkost. No, in on celo ni eden tistih, ki tiščijo v neke vrste abstraktne užitke, ki hlastajo za nekimi idejami, ki si jih sami ne morejo dobro predstavljati. Njemu je tako daleč pesniška lirika, da je izgubil zanjo smisel. Pesmi ne čita več in če jih bere, nimajo zanj nobene vsebine. Klici po izgubljeni mladosti, pozdravi ljubici v raznih verzijah, tožbe o samoti, žalosti, melanholiji se ponavljajo v vseh literaturah vse dni. On premišlja in premišlja in ne uvidi, kako bi mogel biti lirik, ki ni pisal nikoli drugega kakor lirične pesmi, kdaj svetoven in slaven. Zunaj je vse tako tiho in sočno, drevje se rahlo ziblje v mesečini in preko pota teče pisana mačka. Po tleh in po hišah leže vse križem debele črne sence in se pomikajo z drevjem vred. Zato je vse živo, pošastno. In tam izmed hiš se prikrade visok Človek in potrka rahlo na črno pritlično okno. Čaka, čaka in vzdihuje. — Moj Bog, moj Bog! — Ali si ti, Edvard? — Da! In čakam, čakam, mislil sem, da umrjem. — Zakaj? — Tako hudo mi je tukaj. — Kje? — V prsih. Sliši to in ne gleda več v vasovalca. Pusti okno odprto in leže tiho nazaj po postelji. Domisli se tistih davnih mladostnih nesreč, ko misli človek, da bo umrl vsled razmeric, ki so tako otroške, tako neskončno nedolžne. Spomni se, kako ga je strlo nekoč neko hladno dekliško pismo. In zdi se mu odločno, da je bil takrat nenavaden, ne pa zdaj, ko je pretehtal in pregledal debelo knjigo življenja in ko lahko mirno gleda preko teh belih ljubkih žensk, preko njihovih prsi in preko njihovih okroglih kolen. Žena se je zganila. — Ali ne spiš? — Ne! — Ali še sploh nisi zaspal ? — Ne! — Ti si bolan. — Ne! Pričela je govoriti. Da je res, kar je povedal prijatelj Strok, da mora k zdravniku, da je ona sama še pred Strokom opazila na njem izpremembe. A kakšne izpremembe? II. Ko je sedel zvečer v kavarni, je ponujal mlad Kitajec drobne izdelke in okraske. Med stvarcami, izrezanimi iz lojevca, je bil majhen sedeč Buda z razgaljenim špičastim trebuhom, ženskimi prsi in ozkimi dolgimi očmi. Ves obrazek je bil ploščat in raztegnjen od smeha. Sedel je široko, bil jako grd in vendar obenem kratkočasen. Kupil si ga je za eno krono in ga postavil doma na svojo mizo. Ko je rezal pred seboj bele pole papirja in se pripravljal, da bi pisal, mu je prišlo nekaj na misel, kar se mu je zdelo zanimivo. Ta mali Buda bi bil kakor nalašč za halucinacije. Bolnemu junaku se na primer zdi, da Buda raste, da sedi na mizi v velikosti normalnega človeka in se prične pogovarjati. Vzel ga je v roke in napisal spodaj na gladko ploščo, na kateri je stal, z velikimi črkami: Dr. Matija Buda, mislec. Prijatelj Strok je bil po poklicu zdravnik. Nekega popoldne, ko je imel Bukovec navado pisati, ga je nenadoma obiskal, sedel brez ozira na to, če ob takem času moti, na stol ob oglu mize in se pričel razgovarjati. Govoril je o neki mladi bolnici, ki se je zastrupila in ki noče povedati vzroka, zakaj je to storila. Po okolščinah je izvedel, da je imela razmerje z nekim človekom, interesantnim in duhovitim, ki ji je po daljšem občevanju razodel, da je oženjen. Čutil je, da ga hoče zavzeti *za zadevo, da hoče vplivati nanj in ga zaplesti v razmotrivanja o upravičenosti in neupravičenosti takih razmer, o možnosti in nemožnosti in o njihovi moralnosti in nemoralnosti. — Vzemimo položaj oženjenega človeka. Ta človek zagleda nenadoma žensko, ki mu je bolj všeč kakor vse, kar jih je spoznal do nje v svojem življenju. Približa se ji in izkaže se, da je tudi ona njemu naklonjena. Našli sta se dve naturi, ki harmonirata, izpopolnjujeta druga drugo, delata druga drugi življenje dragoceno in važno. Kako to stvar razrešiti? — Mislim, je dejal Bukovec, da je v slučaju v veliki meri tnerodajna vzgoja ženske. Ali poznaš morda dogodek, ko se je zaljubila ženska z dežele v duhovitega meščana? Pride nekoč v mesto in tam se snide ž njim. On živi udobno, ima prijetno stanovanje, mehke zofe in divane in lepo, tiho posteljo. Zabavata se, poljubujeta — vse prihaja samo od sebe. Ko se poslovita, se ona nenadoma zave, kaj se je zgodilo. Tisto, kar so slikali vso njeno mladost, vso njeno šolsko in vzgojevalno dobo, kot najvažnejše, dekliško čistost, največji biser, čar vsakega dekleta, tisto je zapravila. In pred oči ji stopa dolga vrsta učiteljev in učiteljic, sivi in strogi oče, pobožna in ljubezniva mati, tete in strici in v ušesa ji šume vsi resni nauki in vse strašne slike take nesrečnice, ki se je izpozabila. To je strah, kar ona vse spozna na podlagi svoje skrbne vzgoje. Ne upa si več domu, ne upa si med ljudi, skrije se v gozd in umrje tam od lakote. — Ne govoriš napačno. Torej naša bolnica je občevala s človekom, o katerem ni vedela, da je poročen. Zdaj naenkrat izve in njej je grozno. — To so tiste naše malenkostne razmere. Če je človek cerkveno poročen, si ne drzne pomisliti na to, da bi se lahko ločil. Bodisi, da je nesrečen do smrti, on vztraja zaradi nekega podedovanega strahu do silne cerkvene vezi svetega zakona. I dogodi se često, da je dotičnik svobodomislec, da se bori proti vsaki veri celo po časopisih, zagovarja svoje panteistiško stališče. — Da! Imaš čisto prav! Razmere in vzgoja, to jo je pokopalo. Zdaj se je Bukovec nenadoma nekoliko zmedel. Bušilo mu je v misli, da je prišel Strok k njemu kot zdravnik, ne kot prijatelj. Govori ž njim zato, da preizkusi, ali postaja res nenormalen. Neprenehoma gleda trdo vanj in ko posluša, se zdi, kakor bi jemal vsako besedo v roke in jo ogledoval od leve in desne, od spodaj in zgoraj. Ako dvigne roko, sledi njeni gesti in vidi se, da premišlja, če se sklada z besedami. To mu je neprijetno in polašča se ga zadrega. Kri mu tišči v glavo in čuti, da mu gori levi uhelj, prime se zanj in prsti mu trepečejo. — Da, da! pritrjuje Strok in se brez povoda smehlja. No in, nadaljuje, in kaj misliš o tem, ko ima ta ženska v sebi toliko energije, da se zastrupi. Dobi nekje nekaj starega strupa in ga izpije zjutraj mesto kave. — Napačna vzgoja, nasilje verske pretiranosti. Sili se, da bi razmotrival naprej, ali manjka mu misli. In naenkrat ga obvlada sklep, da bi se za vsako ceno oprostil obiska. Vstane, češ, še ti vstani, popravi suknjič, češ, še ti si ga popravi in napravi korak od mize. No, Strok sedi in ga gleda še intenzivneje. Popade ga jeza. Ali tu v stanovanju ne more kršiti gostoljubnosti. Hodi gor in dol in se ustavi pri oknu in gleda na vrt in na ulico. — Čemu si obtičal, prosim te? Govori vendar dalje! — Ne ljubi se mi. — Zdi se mi, da si se nekoliko vznemiril. Ali bi mi ne dovolil, da bi ti potipal roko? Strok vstane, stopi k njemu in ga prime za zapestje. Bukovec vidi jasno, da se ni motil. To je delo moje žene, si misli, in še zoprneje mu je. Ona ga opazuje že dolgo in zdaj je najela še zdravnika, da ga bosta opazovala dva. In to se bo razneslo med prijatelji. Vsak, s katerim bo odslej dalje govoril, ne bo poslušal govora, temveč skušal, da se sam kako uveri o njegovi nenormalnosti. — Saj se počutiš naravnost imenitno! je vzkliknil Strok. Čudno, da si pri takem zdravju nekoliko suh. Bukovec čuti, da Strok ne govori več s svojim prijateljem, ampak z nekim pacijentom, h kateremu so ga ravnokar poklicali. Ves njegov obraz obliva konvencijonalna vljudnost, v katero skriva svoje službeno postopanje. Čas je, zadnji čas, da bi odšel. — Prosim te, pričenja pisatelj in glas mu raste, prosim te. — Česa? — Ti me mučiš! — Haha! Tega vsekakor nočem delati. Jaz, Strok, tvoj prijatelj, te naenkrat mučim! Ali veš, kako sva živela na Dunaju? Noga me boli, povej zdravilo! — Zate bo dovolj liter rdečega! A mene boli vrat! — No, to je hujša stvar, tebi bo treba že liter rumenega! Ali se ne domisliš, kaj? Tako smo zdravili! Haha! — Vidiš, pisati moram! skuša se smehljati Bukovec. Moj pegaz sedi osedlan. — Kje? — Tam v kotu, ali ga ne vidiš? — Ne! Ali ga ti vidiš? — Ne! In to ga zopet zadene tako neprijetno. Kaj vse misli o njem, kako lovi njegove besede, predstave, čemu je vsega tega treba? In kdo ga more siliti, da se daje trpinčiti od teh slabih človeških strokovnjakov, ki so se napili knjig in zdaj uravnavajo po tem ceste in smeri stoterim in stoterim? Streslo ga je in čutil je, da ga zebe. — Kaj pa to zopet? — Kaj? — Treseš se! — Oprosti mi, pridi jutri, pojutranjem,ali danes bi bil res rad sam. — No, bodi ti! Ali ne smeš se jeziti name. Zagotavljam ti, da si mi drag in da te pogrešam v družbi; zato sem si vzel pravico, da sem te obiskal na domu. Sezi v roke, brate junaški! — Zdrav! Bukovec je sedel, da si oddahne. Zunaj sije solnce in vse je zalito z njegovo jasno svetlobo. Po ce^ti za vrtom hodijo ljudje in drče od časa do časa kočije. Kostanj, ki raste pod oknom, se ne gane. Njegovo cvetje v belih visokih stožcih strmi kakor začarano in po njem sedajo čebele. Zunaj govori z nekom žena in se dekliško smeje. Zdaj bo lahko v miru mislil. Fantazija, kar se je je v zadnjem času nabralo, stoji pred njim čista in ustaljena. Iz nje bo jemal in pisal, a ko spiše, odide na pot. Odtrga se od teh ljudi in razmer, da se okoplje v zraku novih krajev, novih šeg in ljudi. In nič te stare šare ne vzame s seboj. Misli tako in vse se razcvete pred njim kakor ogromna roža. V njenem dnu leži morje, ta ogromna in najveličastnejša lepota sveta, in on gleda vanje. Zre vanje iz te ozke svoje sobe, iz tega ozkega življenja, ki ga tišči v rame in boke in na teme. Tam ni nikjer izvira, tam ni nikjer ustja. Roža se nosi pred njim, ziblje se proti njemu in mu kaže sijajne krasote kakor v panorami. Izgine nekje med visokimi pisanimi stenami in pred njim stoji mali Buda. Obrazek se mu je razlezel v smeh, usta so brezzoba, široka, oči ozke in stisnjene, a ženske prsi in špičasti goli trebuh smešno grde. Pisatelj strmi vanj in Buda postaja večji. In naenkrat obide Bukovca trpka zavest, da se ves strese. — To je halucinacija, to je bolezen. Tista neznanska roža in to tukaj . . . A naenkrat se oglasi sam Buda. — Ali poznaš moje nauke? Trpljenje .... pot iz trpljenja, nirvana? — Saj to nisi ti! Za Boga, kdo govori? — Ne! Jaz nisem tisti veliki Buda, ki se je rodil nekje na vznožju Himalaja, jaz sem majhen Kitajec, ki si me izvolil imenovati doktorja Matijo Budo. — A kako, blagovoli mi reči, prideš do glasa, do besede? — Misliš za mizo in pri tem vedno gledaš vame, kako bi ne govoril? Bukovec se je stresnil, poind z obema rokama oči in vstal. Šel je iz sobe in stopil v sosednjo, kjer je sedela njegova žena. Gledal je vanjo, gledal po stenah, po slikah, po klavirju in pomišljal nazaj, kakšno ima vse to v spominu. Bilo je vse pravo. Njegova žena ima še iste temne oči in lase in po gornji ustnici ji dela senco še vedno isti dražestni črni puh. Njena postava je sloka in elegantna, kakor je bila, in njeni gležnji, ki gledajo izpod temnega krila, okrogli in razdražljivi. Stena je prava. Rdeče rože so po njej na rahlo rdečem ozadju. In slike vise, kakor so visele. Mlade kopajoče deklice nad klavirjem, deček s psom nad zrcalom, a nad kredenco tropa divjih in preplašenih konj. — Ali pojdeva danes na izprehod? vpraša žena. — To je gotovo, pojdiva! In ona je vesela in se takoj oblači, a 011 hoče kljubovati vsem lastnim pomislekom. Otresti se hoče samote, planiti hoče nazaj med tovarše, nazaj v življenje. S tem, da se človek odtrga od sveta, postaja drugačen, pozablja na ljudi, na ono življenje, ki teče zdravo in sočno preko naših dni. Stopi na lastno pot, ki ga zavaja v čudne misli, obklada z nenavadnimi samotarskimi podobami in prekine vse stike s svetom. Nenormalnost posameznikova obstoja v tem, da zapusti družbo in pade v okove svoje sive domišljije. Šla sta po drevoredu med množico šetalcev, zavila daleč ven iz mesta in sedla za izprano leseno mizo pred kmetiško krčmo. Počasi je zahajalo solnce in delal se je krasen večer. Vse križem so peli ptiči. Ščinkovci v jablanah, škrjančki visoko pod nebom, kosi po grmovju nad vasjo in veliki žolti kobilar na visokem boru. Kmetiška dekleta so šla s polja z motikami na ramah, zdrava, čvrsta prijetno zagorela, a za njimi fantje s širokimi oblastnimi koraki. — Lojza, je poklical eden, levo nogo imaš nekaj po strani. — Ti imaš pa jezik. In vesela mlada tropa se je hrupno odsmejala. — Kako se tukaj diha! je rekla žena in dahnila na vso moč, da so se ji prsi globoko vdale in se zopet visoko dvignile. In tudi on je dahnil na vso moč, a njega je zabolelo, da je zategnil usta. (Konec prihodnjič.) Aleksander Hudovcrnik: Spomini na Janeza Trdino. III. Iz Trdinove korespondence. 1. Pisma dr. Pavlu Turnerju. 1. V Novem mestu 6. septembra 1886. Predragi gospod doktor! Presrčna Vam hvala na krasnem Vašem pismu in fotografiji! Mnogo, mnogokrat sein mislil na Vas in obžaloval, da živite tako daleč od ljubljene slovenske domovine. Z veliko radostjo sem prebiral dopise in spise Vaše v slovenskih časnikih, sosebno pa me je zamikala govorica, da boste prevzeli Vi uredništvo „Slovenskega Naroda". Bil sem čisto uverjen, da vjboljše roke ne bi moglo priti glavno naše glasilo. Bridko sem vzdihnil, ko sem zvedel, da Vam iz jako važnihjazlogov ni moči lotiti se tega posla. AJiasverovanje Vaše bila mi je.dobro zn^no. Poročal mi je pridno o Vas najprej rajnki ravnatelj reške realke, poštenjak Markovič, ki je poznal po mnogih svojih znancih natanko usodo vsakega dijaka, ki je prebival kdajjia Reki. Po njega smrti dobival sein naznanila o Vas od bivših dunajskih vseučiliščnikov, ki so o priliki z Vami občevali. Vaše zgode in nezgode, vsakovrstne izkušnje in opazke so tako zanimljive, da bi bila velika škoda, ko bi zatonile v pozabljenju. Prosim Vas v ime svoje in mnogobrojnih Vaših častilcev in prijateljev, da nam opišete obširno vse, kar ste na posvetovanjih in v službah svojih ^yv^w Antičnega in znamenitega videli, slišali in zvedeli. Ti Vaši „spomini" < obogatili bodo slovstvo naše z biserom, ki ne bo izgubil nikoli svoje vrednosti in dražesti. Po pravici Vam se zdi neprijetno, da morate služiti tujstvu, itak Vam čestitam, da si niste iskali kruha v državni službi. Zdaj imate vsaj upanje, da se boste čez nekaj let osvobodili in v privatnem življenju ohranili ste si vso samostalnost mišljenja in neoskrunjeno narodno poštenje svoje. Kot uradnik služili bi bili tudi tujstvu, ob jednem pa bi bila zahtevala vlada, da ji žrtvujete po vrhu še značaj, vest in dušo svojo. Ce je ne bi bili hoteli poslušati, spodila bi Vas bila v pokoj in dejala pod policijski /jJd nadzor kakor je na pr. mene. Neizrečeno me je bolelo, da sem^ moral zapustiti šolo, v kateri sem imel tako lepo priliko, vnemati v mladini gorečo ljubezen do slovanstva, živo hrepenenje po slovanski svobodi in iskreno mržnjo proti vsem zatiralcem in krvnikom naše narodnosti in naših pravic. Z Reke preselil sem se v Novo ^inesto, kjer živim zdaj že skoro 19 let. 15jet se m jjoppto val j?a vse • v 'strain po Dolenjskem, da se seznanim korenito z nravi in običaji slovenskih kmetov in malomeščanov. Sosebno marljivo lazil sem po * brdih in tokavah zelenih Gorjancev, ki so mi priobčili brez števila * bajk in pripovedek, katere pošiljam že več let v „Ljubljanski Zvon". * ^Mjßjalci so dolgo mislili, da so to narodne pravljice in nekateri so se jezili name, dajihjn^zapisujem tako, kakor sem jih slišal iz ust prostega naroda. Jaz sem se strašno smejal ti graji. Ne. bom dejal, da v teh bajkah ni nobene narodne pravljice, ali njih glavni vir so misli in čustva, katera je vzbudila v meni slavna gora, ki se zovc ^Gorjanci". Čjlso čisto narodne štiri vrstice, so gorjatiski celi štirje listi. To velja za vse bajke, ne le za nekatere. Spisal sem v Novem mestu tudi še marsikaj drugega.'„Hrvaški spomini" osnovani so precej na široko, končal jih bom komaj v dveh letih ali pa še ne. V njih pridete na vrsto tudi Vi, gospod doktor! Omenil bom ^0 Vas, da ste bili najresnejši in najzrelejši izmed vseh mojih učencev, ~~^da ste znali imena raznih filigranskih nemških državic in državičic bolje od mene, učitelja svojega in da ste se porodili v takem slovenskem okraju, kjer se zove krompir — bob! Po takem vidite, da se spominjam jako dobro Vašega dijakovanja na Reki. — Pred 4 leti naveličal sem se vednega pohajkovanja in samevanja ter se oženil. Vzel sem prosto kmetiško krčmarico, ki je pa jako dobra gospodinja. Razven drugih svojstev prikupila mi se je s tem, da je volila zmirom z narodno stranko in da ne zna nič nemški. Hiša, v^'.'J) kateri stanujem, je njena. Za vse drugo živim zdaj dosti zadovoljno; ali začela mi je trkati na vrata tožna starost z vsemi neugodnimi svojimi spremljevalci. Notranje^bolezni še nisem imel nikoli nobene, * al[_strašno hudo me je večkrat trgalo po glavi, v nogah in v desni roki. Najbolj me nadleguje glava. Že celo leto mi jc vsa krastava, tudi mi teče iz ušes. Največ mi škodi poletna vročina. Proti zimi upam, da mi bo odlagnilo. Neskončno me bo veselilo, če mi boste hoteli še kdaj pisati. Verjemite mi, da sem prečital Vaš list gotovo SOkrat. Prejšnje čase se jaz kar nisem mogel pripraviti, da bi komu ^ = kaj pisal. Ta epistolofobija, ali kako bi dejal, mi je menda prirojena. Z&5 Na Reki vem, da celih 10 let nisem pisal nobenega lista. Tudi Vam sem ostal dolžan odgovor. Ali ne satno VatfiT^"^ V Novem mestu sem se nekoliko poboljšal, velim nekoliko, kajti tudi zdaj še dol-gujem kakih dvajset odpisov! Želeč Vam zdravje in vsako ino srečo Vaš Ivan Trdina, profesor^jn partibus.r/ 2. V Novem mestu 22. julija 1889. Predragi gospod doktor! Ne morem Vam dopovedati, kako neskončno me je razveselilo ljubeznivo Vaše pismo. Uverilo me je, da se brigate in zanimate še vedno zame, dasi sem Vas s svojo nemarnostjo zopet razžalil. Ostal sem Vam „poleg navade stare" jeden odpis dolžan! Lepo Vas prosim, oprostite mi to zanikarnost, za kojo bi z dobro vestjo lahko prisegel, da mi je prirojena. Resno se hočem potruditi, da zamudo popravim in se poboljšam — vsaj kolikor toliko. O bolezni moji dala bi se pisati dolga razprava. Meseca avgusta bode že 4 leta, kar ine je začela po malem nadlegovati; vrhunec svoj pa mislim, da je dosegla lansko poletje. Ušesa so mi se že zdavnaj toliko za-zdravila, da mi ne preti od njih nobena velika nevarnost, akoravno niso še povse dobra. Glavni in pravi izvir ima nadloga moja v rogovilasti krvi, ki mi sili v glavo, vrat in sploh gornji del života ter jih obsjpjje neprenehoma z novimi pegami, prhaji, krastami, turi in drugimi takimi izpuščaji. Držal sem se najstrožje diete, pol leta sem se postil kakor kak indijski puščavnik, umival sem se pridno z gorko vodo, popil sem več nego 40 steklenic ribjega olja, mrzle vode cele sode, vina, piva ali kake druge pijače peniti „kapljice — in vendar me vražja sitnost nikakor neče pustiti. Drži se me kakor klop, baš zato pa sem se ji sčasoma privadil in zrem zdaj nanjo brez žalosti, brez nejevolje, ravnodušno, ironično. Preveril sem se, da bolezen ni tako huda nesreča, kakor ljudje upijejo, in da prinese človeku celo razne, jako zaželjene prijetnosti. Večkrat po cele mesece nisem šel nič od doma, letos na pr. vso zimo nisem bil nikjer zunaj, itak mi se ni nikoli nič tožilo ali inako storilo. V topli svoji izbici sem ne le hodil, sedel, čital in ležal, ampak tudi prepeval, plesal, žvižgal in se od srca radoval, da nimam prilike^ i/ srečati ali videti kako odurno prikazen, kakega mameluka, bonca, vohuna, tercijala, tercijalko, kruhoborca ali kako drugo tako pošast, ki nam okužuje slovensko zemljo. Jednoč sem se domislil, da bi se mogla moja bolezen prav lahko končati — s smrtjo! Ta misel me je tako udobrovoljila (pröinda življenje na vso moč ljubim, že zato, ker bi rad učakal, da dobe slavjanski naši zatiralci poštene batine), da sem zaskočil pegaza in pozdravil in poslavil nemilo gospo smrt z mnogobrojnimi stihi, ki so bili seveda robati in nepoetični, ali so me vendar dva dni preugodno kratkočasili. Razveti navadne da ne mara več moje pomoči. Človek mu ne more za to zameriti. Radi mojih bajk napadali so ga strašno ne le v nemških Časnikih, ampak tudi v državnem zboru . .. Doktor Malinič je velezabavna prikazen, ali ob jednem pa vendar velikanski ai^akronizem. Zakaj se ni rodil pred 500 leti? Takrat bi bil smel slovenske slobodnjake ne le psovati, ampak jih metati kupoma tudi na goreče gromade, da bi bilo veselje. Jaz s§m prebral 3 zvezke njegovega „Rimskega katolika*4 in se čudom čudil učenosti, še bolj pa logiki njegovi, koja ima samo to napako, da se tepe preveč pogostoma z Aristotelovo. Mahnič je presojal tudi moje bajke jako kratkočasno, prav po svoji šegi in metodi. Na koncu veli o njih „Sploh pa so Trdinove bajke prava kloaka, v katero se izliva vse, kar se more misliti najbolj ostudnega in kosmatega, prava kvintesenca mladoslovenskega liberalstva!" Ta kritik je bogme radikalen, kaj ne da? S presrčnim pozdravom Vaš najiskrenejši prijatelj Janez Trdina. 3. V Novem mestu 26. julija 1889. Predragi gospod doktor! Evo Vam zopet pismo, v dokaz, da se kanim res poboljšati in povrniti, kar sem ostal na dolgu. Moja bolezen je podobna morju, da se perijodično povečuje in pomanjšuje, samo da ne tako pogostoma. Zdravje mi se gotovo vsak mesec po jedenkrat znatno zboljša, potem pa zopet ravno tako gotovo po jedenkrat znatno shujša. Najbolj čudno pa je to, da takrat, kadar sem najbolj bolan, najbolje spavam; kadar pa mi se zdravje na bolje obrne, da često vso noč niti ne zadremljem. Pravo spanje mi ne pride po več dni, ne da bi me to kaj posebno oslabilo. Kakor sem Vam pisal v zadnjem listu, nisem šel vso zimo nič na plan, sprehajati sem se začel proti koncu aprila. Pred dvema letoma so mi bile kraste obraz tako grdo izšarale, da se nisem mogel pokazati ljudem in sem moral čepeti doma tudi o gorkem in lepem vremenu. Lani sem si očistil lica in čelo z milom in ribjim oljem in sem jel hoditi na šetnjo, ali sem se brzo uveril, da mi vročina jako škodi. Naredila mi je debel znoj, ki je bil tako oster, da mi -je povsod, koder me je oblil, razjedel kožo. Ta skušnja me je poučila, dg.se moram hitre hoje odvadjti. In tako lazim zdaj prav polagoma vsako vedro jutTo po jecTri f. in Auo.iuic n. — to je ozka, majhna, zakotna, stranska dolina. — Ta stara beseda au = muož, pkka = ruoka, "*c«RiuTfl, cä«io = Suoča (Isonzo) i. t. d. V začetku besed staroslovenski hohnik a\ (q) v novi slovenščini pišemo naravnost z „vow n. pr.: «nt» vogel (angulus), aimihc voglje (carboties), i» vozel, *3i»in. vozek (angustus), vohati, äjk». vož (anguis), jmrv vože (funiculus), A\n.in. votek, avimi. votel, ^ctHniw vosenica (Raupe), vodolist (paliurus aculeatus, Judendorn) se tako imenuje po vodah ali trnkih svojih vej, stsl. au n (hamus) = trnek (Angel) i. t. d. — In tako je tudi stsl. Auojn» (vallis) v novi slovenščini vodol (convallis). Ta znamenita oblika „vodol" se nam je pa ravno v krajnih imenih še ohranila v nekterih primerih. Naštejmo jih nekaj! V občini Tržišče v Mokro-nošketn okraju imamo Vodale, a Vodole (Wadlberg) nahajamo v občini Sv. Peter v Mariborskem okraju, dalje v občini Črmožiše v Rogaškem okraju in pri Sv. Uršuli (v občini Dramlje). Vodol je pri Juršincih (občina Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah), a Vodel pri Kostrivnici (občina Kalobje). V o d u 1 e so pri Sojku (obč. Tolsti vrh) in pri Koblah (obč. Loče), oboje v Konjiškem okraju, dalje pri Tratni (obč. Sv. Juri ob južni železnici v Celjskem okraju), Vodu lec (*«*uo.ii>ub) sem pa našel pri Trnovskem vrhu v Ptujskem okraju; Vodu 1 a je pri Čači vesi (obč. Kostrivnica v Rogaškem okraju); ali so pa Voduce (obč. Slivnica v Šmarijskem okraju) iKAojnilP, si ne upam trditi. Na Češkem in Moravskem je gotovo kakih dvanajst ali več Udoli (Oudoli) t. j. stsl. kolektivnik kaojiiiic. —- Zahn nam (na str. 478) našteva še drugih oblik n. pr. Wadel pri Mariboru, pri Hočah, Wadole pri Šoštanju, Wadelicz pri Lipnici in Wo dal pri Vitanju — dalje V o dol pri Gornjem gradu v naslednjih oblikah: (I. 1349) an dem Wodel ze Tiroflik, (1. 1389) im Wodel bei Obernburg, (I. 1424) im Wudol. Tamošnji posestnik se je v tistih časih imenoval Wodelschek (Zahn pag. 506), dandanes mu baje pravijo Vodošek ali Vodovšek, kajti velarizacija la se je med tem v priimku Vodolšek že izvršila, kakor n. pr. pri imenu Marzidovšek iz Mrzlega dola. — Zahn itna na strani 335 za 1. 1390 zaznamovano krajno ime Mrzli dol severno-severozapadno od Konjic in Merzi dol severozapadno od Ponikve in pa hišno ime Mersdownik severovzhodno od Vitanja (t. j. Mrzidolnik, primeri Suhodolnik iz Suhega dola) 1. 1404 Mersidol, 1. 1500 Mersidalnikh. — Poleg priimka Vodovšek se nahaja tudi Vodovnik t. j. «KAOJibHHK-b. Primeri: Gornik, Hribernik, Rebernik, Sušnik, Ravnik iz panbubHUKi» i. t. d. — Da so Podönce v Bohinju „podolnice", je bilo povedano že v Ljublj. Zvonu XXVIII, 104 s pokazom na „Ponca" = poldnica, Mittagskogel. Podolnica, thalabwärts gelegener Ort, Abhang. Hišno ime ali gospodarjev priimek Vodovšek smo si na ta način pojasnili, češ da je ta oblika z velariziranjem debelega la nastala iz Vodolšek. Vidimo sicer, da je kranjski Andolšek svoj 1 ohranil, štajerski Vodovšek ga je pa velariziral, vendar pa dvomim, ali bi smeli to razliko razlagati kar z vzporedbo mehkega debla auo.ib in trdega ^ao.it,, ali pa pride tudi pri tem vprašanju naglas v poštev. Mnogoobraz-nost oblik Vodolšek, Vodovšek, Vodošek, Vodušek in Vodušek nas moti in bega, ali naj se pri razlagi Voduška sklicujemo na Dularja (Thaler), Zurca in Podgurca (Dolar, Zoreč, Podgorec), ali pa na Pe-ruška, Skuška in Zapuže ... ali naj si mislimo, da je u iz nv, ali pa iz ov, drugo je menda verjetneje. Perušek = Perovšek iz Pe-rovega in Skušek = Skovšek iz Skovca. Perovo imamo v Sveto-gregorski, Grosupeljski in Kamniški občini, Skovec pa pri Veliki vodovlje = vodovljane t. j. stanovavci na vodi.--Odločilnega pomena za etimologijo našega imena sta pa gori navedeni obliki Vondeul in Fundal, ki prav očito kažeta sledove starega nosnika, in s tem nam je že pokazana direktivna smer na (qdol) in KAO.iuie (qdolje). Ljudstvo pravi dandanes Buödulje. Začetni B namesto V ni nič nenavadnega pri tujkah n. pr. Balant, birt, bendima... zlasti pri krajnih imenih n. pr. Bajnof (Weinhof), Bogenšperk (Wagensberg), Binkelj (Winkel), Bešter (Wester) ... in nasprotno Bu-kovica Wukouza), Brodi (Wrodech) i. t. d. Ime „vodolje" pa seveda prvotno ni veljalo samo za sedanjo vas Buödulje ob Sovri, ampak za celo takozvano Byoduljsko (t. j. vodoljsko) grapo, ki je ozka hudourniška izdolbina izpod Svetega Ožbalta doli do izliva v Sovro. Ta tesna dolina (grapa) je torej tisto vodolje (äaoäbic, enges Bergtal, Schlucht), po katerem ima na iztoku vodolja ležeča vas Buödulje svoje ime. Imamo pa še drugih krajnih imen, ki so bržkone enakega izvira, namreč iz osnov, ki se začenjajo z a (3, yo, vo) n. pr. Vogle in Vogliče (Winklern) Vopolje in Vobolše, Vogrče (Rinkenberg), Vosnica (Opferholz) Vosoje, Vosoltiik, Vosojnik, Vosojnica (Osilnica?) .. . Vuzenica (Saldenhofen) in Vozina (občina Samožani v Ormoškem okraju) je menda v zvezi s stsl. (angustiae) . . . Volog pri Šmartinu (obč. Bočna v Gornjegrajskem okraju) in Volog (obč. Sv. Jeronim v Vranjskem okraju) s potokom Voložnico vred je menda izvajati iz kar bi seveda, ker je prefiks «k (vo) baje manjšalnega pomena, značilo toliko, kakor mali log ali ložič (Wäldchen). Ker se slovanščina samoglasniškega začetka kolikor toliko ogiblje (Vondräk, Vergl. slav. Gramm. 181), mora si seveda z raznimi prednastavki ali protezami pomagati, da samoglasniški začetek odpravi in eventualni hiat zamaši. Najnavadnejši taki prednastavki so y, v in g (h). — V doslej naštetih primerih smo srečavali pred-nastavek v in smo trdili, da je začetni jiie tudi kiaojup (stsl. auoanie, enges Thal). Potemtakem bi imeli poleg „vodol" tudi „jodol", in res ga imamo. Na Štajerskem (v občini Großstübing, okraj Frohnleiten) srečamo krajno ime Jodlgraben, pa ni treba misliti, da je to taka grapa, po kateri bi bili pastirji in drvarji toliko vriskali in jodlali, da bi bil kraj od tega jodlanja ime dobil. Stvar je po mojem mnenju marveč taka, da sta obe polovici imena enakega pomena, — da so Nemci že naleteli na slovensko ime „jodol" (»roji) pa da so temu dodali še svoje ime za isti pojem, namreč Graben t. j. jarek ali grapa. Jodlgraben je torej jodolska (ÄAoju>cKa) grapa prav tako kakor zgoraj omenjena Byöduljska grapa pod Svetim Ožbaltom. — Huda južina (pri Kanalu, pri Tolminu) je tesna ožina ali vožina (^ffiOHa). Namesto „vH nastopi tu pa tam tudi „g" n. pr. igovina = ivovina od iva (Sahlweide), zgon = zvon (campana), gosenica («.cfcmma, Raupe), guni -a, -o (jener), gož (»rab, Aeskulapschlange), gožva, ki veže ročnik in cepec; da se je „g" dodal kot prednastavek že v praslovenski dobi, izpričuje nam stsl. iTSwKBnua (vimen, funis e libro, Bastseil); goza je menda tisti del telesa, ki veže noge dolgoveznega človeka s trupom (?) in besedo guglati (šeškati, v o gl a rit i, schmarotzen) bi morda bolj po pravici devali v zVezo z nego z nem. gucken (Plet. I, 260). Poiščimo prednastavka „g" tudi v krajnih imenih. Morda je Goznik pri Sv. Potigracu (občina Griže v Celjskem okraju ali pa Gužnik (obč. Rihenberg, okr. Ajdovščina) soroden z besedo ä3hho (angustiae). Morda je Godovič pri Idriji (Poljanci pravijo tudi Bodovič) v kakem sorodstvu z *qdolič. — Morda je, trditi pa ne morem, da je. En primer dokazilne veljave pa še vendar imamo. Na Koroškem je v občini Sv. Martin v Celovškem okraju vas Gudliče (nem. Winklem); njeno ime kaže na naseljence v *qdolici ali v -qdoliku t. j. v ozki grapi ali kotu (Winkel). Primeri „dolič" (*dolek?) kleines Tal. — Kakor je Winkler (Kotar) nastanjenec v Kotu (Winkel) t. j. v kaki ozki gorski grapi, tako bi bili tudi qdolicani ali ^doliče nastanjenci v qdolici (*