„GroB bist du nicht, mein liebes Heimatland,
Kein gold'ner Kranz strahlt dir vom Haupt hernieder,
Nicht weltberiihmt, verborgen, unbekannt,
Ergriint fiir dich der Lorbeer selten wieder.
Doch bist du reich, so reich, so hochbegliickt,
Ein Kleinod tragst am Herzen du geborgen,
Auf das anbetend stets der Himmel blickt,
Das treu du wahrst in Freuden und in Sorgen.
Dein Kleinod ist das heil'ge Sakrament."
„In solza naša, naših src skrivnosti,
in naše sreče blaženi smehljaj,
in solnčni dnevi, tuge in bridkosti:
to vse za evharistični naš raj.
In Cerkvi vdan, edini, nezmotljivi,
oltarju zvest Slovenec bo vsekdar;
kot našim dedom v veri trdni, živi
srce bo v vek nam bilo za oltar.
Ti naše vse, prevzvišena Evharistija!"
„Und unsre Trane und des Herzens Gliick, Die gold'nen Tage und die Leidensjahre; Der Seele Hoffen und der Sehnsucht Blick: Fiir unsern Jesus nur auf dem Altare. Wir schworen feierlich, beteuern's noch; Wir wollen stets auf unsern Heiland sehen, Und glaubensinnig lebend, sterbend noch Wird der Slowene zum Altare stehen. Du, unser Alles, heil'ges Sakrament!"
Posebna lepota odseva tudi iz pesmi znanega modernega nemškega religioznega pesnika Rikarda Seyss - Inquart, kojega proizvodi spominjajo na najlepše bisere nemške romantične poezije. Seyss-Inquart je fin, toda ne sanjav, manj plastičen kakor M. Elizabeta, a vendar ne nejasen in izraža neko čuvstvenost, ki je le nemški poeziji svojska, tisti „Gemut", za katerega drugi jeziki nimajo  niti prave besede.
lfIch weiB ein hohes Lied, das Gott erdacht
Und das kein Mensch in Vers und Reim gebracht;
Es fiel in meiner Seele dunkles Reich
So zaubersiiB, so sacht und bliitenweich
Wie Silbertau in linder Sommernacht."
pesmi, besede arhaistične, primere zelo umetne, ritem doneč, kakor bi vojni voz drdral preko oklepov in sulic na tleh ležečih vojakov.
„Qual' e mai d'esto giorno 1'argomento, Che a popol tanto gaudio da cotale ? Discute grave nobile convento In cattedrale."
Italijani   pesnikujejo  v  stilu   rimskih   od,   katere je   tako   pregnantno   obnovil   Carducci;   težke   so te
(Dr.Antonio Vattovaz.)
Znani Karel Dostal-Lutinov je spesnil „ Večer pred Božim Telem", v tonu modernega impresionizma v najboljšem pomenu, biskup dr. Ivan Šarič je objavil dva himna („Veni o Jesu!" in „Coram Sanctis-simo"), ki sta polna gorečega čuvstva, zlasti zadnja, ki je nekaj posebnega po svojem značaju :
Nista mi na svijetu nije
Ni milije
Ni čistije
Ni svetije
nego li kad ko Abraham, ko Mojsije,
ko Ilija,
Ko Judita, ko Isaija
U prah ničice panem
Pred svetim
I presvetim;
Od drugih pesmi sta literarne vrednosti tudi poljska Kasimira Lubeckega „Z chorem Eucha-rystycznym" in Kysuckega „Vzdychy veriaceho Slovaka" ; tudi Ogri so poslali svoj prispevek.
Izmed prozaičnih sestavkov zasluži brezdvoma prvenstvo razprava dr. Jožefa Mantuanija, ki je sploh eden prvih strokovnjakov na cerkvenoglasbenem polju, o „Sakramentu Oltarja in glazbeni umetnosti". Kot prve evharistične pesmi smemo smatrati (hdal mf&Vfiatmal, katere omenja sv. Pavel. Potem je sv. Ambrozija (f 397) himnus „Splendor paternae glo-riae", 6. kitica. Nato Aurelius Pudentius Clemens (f po 1. 405.), Ratpert Gallnski (f okoli 898), med Grki sv. Sofronij (f okoli 638) in Simon Metaphrastes. Prava evharistična poezija pa se je razcvetela, ko je vzcvetela skolastična filozofija. Značilno je, da je največji in najostroumnejši krščanski mislec  sv. Tomaž
Z EVHARISTIČNEGA KONGRESA NA DUNAJU:
CESAR FRANC JOŽEF I. SE PELJE S PRESTOLONASLEDNIKOM ZA NAJSVETEJŠIM.
—   387    —
50*