Knjiga Slovenska XIX. veku. v Stcfan Kociaiicič r. 25. dec. 1818 v Vipavi, sveč. 1841, kaplan v Ločniku, od 1. 184G profesov bogoslovja, sv. pisma starega zakona in jutrovskih jczikov, knjižničar od 1. 1851 in naposled ravnatelj duhovskeniu semenišču, častni kanonik 1. 1875 v Gorici, u. 9. apr. 1883. — Kar je Prešern pel o M. Čopu, češ: Sledui je bil ti domač jezik omikan, učen . . . Velikan učenosti! Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral itd.: srae se po vsej pravici reči o Kocijančiču. ,,Tudi njemu znani so bili malo da ne vsi jeziki sedanje Evrope: slovenski, ruski, poljski, česki, lužički, hrvatsko - srbski, bolgarski. Poznal je jezik nemški, italijanski, francoski, angleški, španski. In to vse ne le površno, ampak bavil se je celo s posameznitni narečji evropskih jezikov, kakor s portugiškim, provensalskim, furlanskim, rumonskiui in ladinskim. Posebna moč njegova je pa bila v semitskih jezikih: hebrejsko, sirsko in kaldejsko imel je popolnoma v oblasti, pred vsiin pa arabsko, ktero je tako temeljito poznal, da je o vsakej besedi, o vsakera deblu mogel dalje časa razpravljati; teniu jeziku poznal je tudi Ijudsko govorico . . A razven oinenjcnih jezikov naučil se je tudi drugih jutrovih, kakor koptovskega ali egiptovskega, perzijskega, turskega in magyarskega; koptovskemu in turskemu je zložil celo slovar, kterega je pa vedno le v rokopisu branil. A da bi stare in nove jezike bolj temeljito upoznal, učil se je razven starih klasičnih jezikov tudi sanskritskega. Prisvojil si je popolnoma tudi staroslovenščino, tako da je v njej celo dopisoval. Iz nje si je razjasnjeval novoslovensko in druga slovanska narečja itd." (Kres III. 1883 str. 276 — 277. Sp. Dr. A. Mahnič). — Slovenski je jel se učiti vže v latinskih šolah, pisati v modroslovnih, kedar ga je V. Stanič napravil, da mu je po ,,Mildheimisches Liederbuch" poslovenil uektere pesmice, kterih tri je dal natisniti v svojih bukvicah, namreč: Mraz; Bog je povsot; Starost. — Marljivo se je poprijel slovenščine, pa tudi ilirščine v bogoslovju, ter je dal na svetlo na pr.: 1) Vodnik pobožniga kristjana, ali nar potrebniši molitve v raznih okolišinah življenja. V Celovcu 1. 1845. Nat. Leon. — Po naročbi više gosposke duhivske je spisal: 2) Abecednik za šole po mestih. V Tersti 1846. — Povestice za pervo začetno šolo v Tersti. 1846. Krajnska pismenost okrajšana za male šole (po Vodnikovi). V Tersti. 8. 1847. 3) 26 Povesti za mlade ljudi. Spisal Št. K. v Gorici 1847. 8. 220. — Od 1. 1848 do 1855 je slovenil pastirske liste nadškofove. 4) Podučne povesti. Spisal v laškim jeziku Francišek Soave. Poslovenil Štefan Kociančič učitelj sv. p. st. z. v Goriški duhovšnici, s pristavkam. V Gorici 1851. 8. 325. I. Del 1-82. II. D. 82-167. III. D. 168-238. Pristavik. Opomba. Nasledne povesti so v ravno tisti knjižici (tiskani v Brešii 1843. per Jeronimu Quadri), iz ktere je prestavljavec Soavetove pripovesti poslovenil. Zatorej jih tudi on ni hotel opustiti, posebno ker so ravno tako lepe in podučivne, kakor Soavetove, česar se zainore blagovoljni bravic sam lahko prepričati. a) Povesti Hanibala Parea Milanskiga zdravnika str. 241—282. b) Povesti pravdosrednika Lojzeta Bramieri Pijacentinskiga plemenitnika str. 285—322. Kazalo. — Nat. II. 1870. 8. 325. — Nat. III. 1876. 5) Sveta Povestnica. Spisal L. Fleury. Iz laškega poslovenil Š. Kociančič. I. Del. V Gorici 1852. 8. 250. — II. Del. 1852. 8. 216. Nat. in zal. Paternolli. nV pričijoči knjižici je naj veči obzir vzet na to, da se zgodbe med sabo dobro vežejo in da se, kakor sam L. Fleury v svojem predgovoru k drugemu natisu pravi, iz nje spoznati zamorejo mnogoverstne razmere, ktere so izvoljeno ljudstvo božje z drugimi sovremennimi narodi vezale, in da zamore ta knjižica služiti za uvod v vesoljno povestnico. Ta namen doseči je učeni L. Fleury, kteri je to delo v francozkem jeziku spisal, vazun sv. pisma, pogostoma porabil tudi Jožefa Flavija, in je marsikej od njega tu sem povzel, kar se v svetem pismu ne dobi, in ki je k ccloti povestnice vender večkrat zlo potrebno", piše v predgovoru prestavljavec. 6) Sto povcstic, berilo za otroke, v Terstu 1852, 7) Pridige in drugi slovenski spisi, ki jih je zapustil Jožef Stibiel . . . Sabral Št. Kociančič . . in jim piistavil životopis rajnkega s kratkira uvodom v celo knjižico. V Gorici 1853. 8. XI. 176. (Vid. Jezičn. str. 18. 19). — Zgo do vi nsk i Katekizem . . J. Šmid. . . izdal A. Janežič. V Celovcu 1853. Predgovor mu je spisal Š. Kociančič (str. 5. 6). — Tako tudi knjigam: . Slovenski Goffine . . Kratka povestnicaGoriške nadškofij e . . StariUrban . . 1853. — Sodeloval je s Slomšekom v: Djanje Svetnikov. I. II. 1853. 1854 (Gl. Predgov. str. 11). 8) Maria Cel nad Kanalom. Kratek pregled zgodovine te kaplanije in božje poti od njenega vstanovlenja do sedanjega časa. V Gorici 1853. 8. Seitz. 9) Tovarš pobožniga kristjana, to je naj potrebniši molitve sleherniga kristjana, in nekaj duhovnih pesera. V Gorici 1854. 8. 354. Nat. in zal. Paternolli, in veckrat na svetlo dal, p. 1856, 1876, tuili skrajšano pod naslovom: Šopek. — Tako že prej: Malizakladduše, iz českega, zal. v Gradcu J. Sirolla itd. 10) Kristusovo življenje in smert v premišljevanjih in molitvah. Poleg Gašparja Erharda za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. Na svetlo dala družba sv. Mobora. I. Del. V Celovcu 1868. 8. 636. Nat, Blaznik. Kazalo. — II. Del 1873. 8. 743. Nat. tisk. družbe sv. Moh. Kazalo I— III. — BNaj postane ta prelepa knjiga Slovencem to, kar je Erhardova Nemcem, to je, prava domača knjiga. Ako od mnogo dobrega seniena, ki se nabaja v tej knjigi, tudi le eno ali drugo zernce na dobro zemljo voljnega serca pade, kal požene in sad dozori; ako branje teh bukev tudi le tu pa tam kako dobro misel obudi, kako hudobno misel zaduši, kak svet sklep ponovi, kako pregrešno djanje ustavi: tedaj je ta knjiga že dovolj dobrega storila in pisateljev trud ni bil zastonj, ni bil zgubljen. Bog daj, da se to vresniči!" Št. K. Jako marljivo je pisaril ranjki v razne časnike in letopise; tako na pr. v a) Novice, ktere v dopisu iz Gorice pravijo: BBogoslovci našega seminišča so od več let sem, od kar se je naš maleni narod iz terdnega sna zbudil, že marsikaj na literarnera polju našem pripomogli. Stari Urban, Povestnica goriške nadškofije (Fr. Blažič), deloma Djanje Svetnikov in Gofine itd. so živa priča njiliove nekdanje vse hvale vredne marljivosti. Al tudi sedanji nočejo svojim poprejšnim sobratom zaostati. Kakor za gotovo zvemo, ravno sedaj v prostih urah pridno spisujejo za nas važno knjižico: ,,Povestnico goriške grofije". . . Za vse to iinamo se serčno zahvaliti našemu visokoč. g. Štepanu Kociančiču, visokoučenemu profesorju v semenišču, ki vse to vodi in vreduje, med tem, ko tudi sam marsiktero lepo delo na dan spravi. Slava mu! itd." (Novic. 1861 str. 395). — Priljubljena mu je bila: b) Zg. Danica, v kteri je 1. 1852 str. 42 o Razlagovih tolikanj hvaljeuih Zvezdicah prvi opomnil, češ, iz tega, kar se bere str. 12 — 13 in str. 45, zdi se: »de nimajo Slovani od vpeljanja Kristusove vere drugiga, kakor zlo . . Tako zamore pisati in govoriti li edin, ki je ud gerške nezedinjene cerkve, ne pa pravi rimsko-katolški kristjan . . In take knjige ne moremo priporočevati še neskušeni slovenski mladosti itd." — L. 1854 št. 15—20: Kratek pregled človekoljubnih naprav v blagor ubozih in terpečih v Gorici od naj starejših časov do današnjiga dne. — L. 1855 ima prevod svetopisemske pesmi hebrejske, kteri je podlaga primek Slavljenca t. j. nadškofa Gollmayra, ktererau je o raznih prilikab poklanjal umetno zložene hebrejske čestitke, kakor tudi škofu J. Legatu o 25letnici itd. (Danic. 1872); knezoškofu Jan. Kriz. Pogačarju 1. 1875 o posvečenju itd. — L. 1862 str. 123 piše: ,,Vsakikrat nas v serce zaboli, kadar v slovrnskih časnikih in po pisih besede svetega pisma tako "rabljene beretno, da se Bogii smili na pr. vox clamantis in deserto; et Verbum caro factum est etc. . Wm, da tisti, ki so do sedaj tako delali, niso iz nobenega slabega namena tega storili, tedaj ne ex maHtia, ampak ex ignorantia. Ali ravno zavoljo tega jo dolžnost duliovniku, ne. molčati k takemu ponečastovanju Božje besede, tcmuč opominjati in zaverniti na besede svetega Tridentinskega zbora (Sess. IV. in fine). Gotovo se vsakilo pregreši zoper dru^o Božjo zapoved, kadar Božje besede tako rabi. I)a bi pač pisatelji sostavkov, ki so za časnike namenjeni, in pa vredniki vselej to pred očmi iiueli!" — L. 1872 str. 303 so ponatisnjeni nekteri nauki o branji sv. pisma v inatenieni jeziku (iz ^Glasa"), kjer so omenjene vse tri slovenske prestave (Dalmatinova, Japelnova, Volčeva) in je. rečeno, da le poslednjo je privoljcno ptosto imeti in prebirati vsakernu Slovencu, ker itua pristavljene opombe in zadosti dobro razlaganje v pravem kat. duhu (str. 304)." — 0 srtirti gl. 1883 str. 119 in 123. c) Sl. Bčela 1. 1852: Ljubljana. Po potovanji; 1. 1853: Kemperlc Štefan; Neraški Rovt na Tominskem (Ipavoc). Navade Primorskih Slove cev str. 146. Vraže str. 178 itd. — d) Ark i v za j ugosl. povj es tn i cu. II. IV. 1854. Obširni oclgovori na pitanja za jugosl. povj. zgodovinski; Beneška Slovenija; Abc Slovenski itd. — e) Šolski ali SIov. Prijatel 1. 1853: 0 družtvu sv. Mohora; Zavod gluhoneraov v Gorici; 1. 1855: Zgodovinske čertice, nabrane po Goriškem. — f) Večernice družbe sv. Mob. 1861 p. Mesar Janez Kerstnik Jezuit. Goričan (I. str. 18 — 28). — g) Koledar kmetijske družbe za 1. 1862. Posl. Št. K. — h) Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu, I. 1864. Vred. Fr. Zakrajšek. Vanj pisal več sostavkov, zlasti zgodovino goriške grofije. — i) Koledarček dr. sv. Moh. 1871: Strašna sraert hudobneža str. 181 — 185 itd. — k) Glas v Gorici. I—IV. 1872—75. Mnogo razprav jezikoslovnih, iz književne povestnice, o pisateljih itd. na pr.: Panslavizem, pangermanizetu , panitalijanizera; živenje ali življenje, šiba in palica, forint ali goldinar, žrtvenik ali altar; našim puristora, kakavcem; naprednjaki in mračnjaki, številka osem; človek, zvonovi; o prepovedanih knjigah; nekdaj in zdaj. 0 začetku Slovanov. Rezijansko narečje. Zora in Vestnik. Šokci. Oglej. Sveta Gora. Koseski. Sveti Hieroniiu je-li Slovan? 0 Val. Staniču. Čenče (ital. la ciancia) itd. Matevž Hladnik. Življenjepisne črtice. L. 1875. 1. 47—53 itd. — ,,Rajnki učenjak, kteremu je govor bil nad vse skromen in priprost, nikogar ni bolj črtil, kakor one pretirane pisatelje, ki hote slovenski jezik s tem preroditi in obogatiti, da od vseh vetrov prinašajo v slovenščino besed iz drugih narečij slovanskih (pa tudi iz turskega, arabskega etc), tudi tedaj, ko jih nikako ne potrebujemo, mcneč da dobi jezik še le tako pravi slovenski značaj (v. Kres str. 277)!" — 1) Besednik v Celovcu p. 1873: Na sveti večer. čudno spreobernenje pijanca. Stari grad ali strahovi itd.— m) Folium eccl. dioeceseos Tergestinae . . 1. 1865 — 1875, v kterem je do 20 večih in manjših spisov njegovih v besedi lat. na pr.: Historia Seminarii centralis Goritiensis; Historia creationis Mosaica; Tractatus de liturgia ecclesiae Aquilejensis itd. — Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis 1. 1875 itd. iina brez števila njegovih učenih razprav in sestavkov o prav mnogoterih tvarinah. — Rad je sestavljal životopise ranjkih p. Kafol (Caffou) Feliks Anton; Krobat (Crobath) Jožef Friderik; Dr. J. Nep. Hrast. Breves notitiae biograpbicae itd. 1875. 8. 56. — Album Sacerdotuin 25tum presbyteratus sui annum Goritiae solemniter celebrantium anno 1867. Paternolli. V spomenici tej so tudi reči slovenske p. Vse se spreminja — vse raine; Castite Marijo itd. Učenjak v hebrejščini je sostavil berilo: Specirnina lectionis Scripturae hebraicae in gratiam suorum auditorura congessit Stephanus Kociančič. Goritiae 1853. — Editio altera emendata et aucta. 1860. Typis J. Seitz. — Po tej knjižici in po unu-tnih čestitkah hebrejskib, celo v pesniški obliki, je zaslovel tako, da so mu dopisovali učeai židovjc p. Samuel David Luzzatto, prof. v Padovi, pcsnik Jos. Al- manzi, prof. Aron Luzzatto v Trstu itd.; angleški mu je dopisoval Frid. William Wingficld, on pa njemu slovenski, Judom hebrejski, nekterim Slovanorn staroslovenski itd. Znameniti so njegovi premnogi rokopisi, ki se hranijo v bogoslovni knjižnici Goriški, deloma nenatisnjeni, v raznih jezicih in o raznih tvarinah. Ranjki je pač vreden, da ga opiše kdo obširno v lastni knjigi, ali v Drobtinicah Ljubljanskih itd. — Nam posebej pomenljivi so rokopisi slovčnski na pr.: Pridige; Zgodovinske črtice o farali in cerkvali po Goriškem; Življenje izvelič. Jan. Berhmansa S. J. — Leto posvcčeno poslovenj. po lat. Tyrnaviae 1753. Životopisne črtice imenitnih mož goriške grožije. Ruska zemlja, kdo je v Kijevu najpred gospodoval. Majnik posvečen Mariji preč. Devici. Šege in obrali današnjih Judov. Življenje in nank G. J. Kr. |)0 čveterih evang. poslovenj. — Goriško navečje. Cerkveno slovstvo na Goriškein. Furlani Jožef. Anton Janežič i Ivan Kukuljevič Sakcinski (dopisi teh in še drugih nekaj). Menih Hraber, povestnica pisina Cirilskega, Krk (listine iz Glagoliškega); Stol sv. Marka v Benetkah; Rezijani itd. »Matevža Hladnika Vertičik samotnih cvetlfc" v knjigo 4° str. 795 zbral z obširnim življenjopisora, besednjakom in kazalom, Štefan Kocijančič (Vid. Jezičn. 1887 str. 32 — 36). Dnevnik. Životopis (Ego). Primeri: Zvon III. L. 1883 str. 331 — 335: Štefan Kocjančič, sp. Simon Rutar; str. 398—401 sp. Fr. Podgornik. V O UIansvt>< (Janez) Sinajdok r. 1. marc. 1819 v Soteski na Dolenjskem, v red sv. Frančiška 1836, svečenik 1842, v Gorici u. 10. apv. 1868. Sloveč govornik je tudi pisal; tako ua pr.: a) Shodni Ogovori. Spisal ino izustil 0. Mansvet Šmajdek, učenik naravoslovja v domačih šolah Frančiškanskcga reda na Kostanjevici blizo Gorice. V Ljubljani 1854. 8. 319. Zal. Giontini, nat. Blaznik. — ,,Zaslišite domačo pripovest, ktera nam je v poterdilo, de krivično blago drugimu rodu ne koristi, in ktero je pridna bučelica pozabljivosti otela. — Neki kuiet je bil od svojih mladih dni silo skerben, varčen pa skop. Od kodar jo je knli permahal, vselej je kaj sabo pernesel, ali na rami, ali v roki, ali v nedrijah, ali v žepu, zdej iglo, zdej žebelj, zdej kako orodje, bodi si leseno toporiše. Kar je na polju zvunej strehe staknil, je bilo že njegovo. Vse kašte, kleti in shrambe so bile polne blaga, kar si je človek zmislil, to je najdel tam. Odbila je tako skerbnimu očetu zadnja ura, umerl je — blago, se ve, sinu zapustil; menite, de je kaj obstanka, kaj teka imelo krivično blago? — Oženil se je sin, ker je toliko blaga po očetu podedoval, ali karkoli sta on in njegova žena počela, nista sreče imela, v petih letih sta že vse zapravila, kar je oče v petdesetih letih z velikim terpljenjem nabral. Sosedje viditi ves lep stan razdjan, strebe rebra kazati ino viseti na kup, so z glavami majali, z ramatni potresovali ter drugi drugimu pravili: I kaj bi nek rekel naš ranjki sosed, ko bi zdej vstal, vidil svoje lepo stanovanje na kup viseti, ino sina vprašal, kam je pošlo toliko lepih reči? — Kaj bi on na to odgovoril, tega ne verao, pa sveto pismo namesto njega odgovori, ker pravi Bog po preroku Ecehielu: Krivično blago bom jaz na dan svoje jeze razgnal, kakor cestni veter pomete itd. (str. 113)." b) Popotni Tovarš bratam insestrani III. reda svetiga Frančiška, ki med svetam živijo. Spisal 0. Mansvet Šmajdek, Fraočiškan na Kostanjevici blizo Gorice. V Ljubljani 1861. 8. 608. Nat. Milic. nVem, de nam v slovenskiin jeziku lepih molitevnih bukvic ne mairjka, in de so čč. gg. duhovni marsikako knjižico na svitlo spravili, ki pobožnost, de ne umerje, tako poživlja, kakor zrak ogenj podpihljava, dc ne ugasne. Ali bratje in sestre trctjiga reda sv. Frančiška, sem ter tje po Slovenii raztrcseni, zdihujejo že dolgo po kaj obširniših bukvicah o svojim redu, kakor so jih do zdej v raaternim jeziku imeli it<1. (Predg. str. 3)." Sicer je P. Mansvet — časih z imenom Krotkoslav — rad dopisoval v Danico iz krajev, kjer je služboval na pr.: Iz Gorice 1. 1851 o sv. misijonu; 1. 1858: Zdravilo za tiste, ki jih je Pust pobodel; 1. 18G0: Vojska med raesojedci in tretjo cerkveno zapovedjo; 1. 1861: Dvestoletnica v Nazaretu na spodnjira Štajerskim itd. Največ pa o III. redu sv. Frančiška p.: Ako hoč'te kadaj boljši svet imeti, — Morate vsi kakor svet Frančiš'k živeti, ali: Ako hoč'te, želite, de boljši bo svet, — Stopite vsi v svefga Frančišeka rcd. — Tri in dvajset zveličanih japanskih mučenikov iz I. in III. reda sv. očeta Frančiška bo posvečenih ali med svetnike prištetih (Danic. 1861 št. 24—26) itd. Jiiri Flcišinan r. 18. apr. 1819 v Beričevem pri Dolu, brat Andrejev (Jezič. 1887 str. 28), nekaj časa učitelj na Vrhniki, potem je v Ljubljani učil petje, glasbo, lepopisje; zlagal pesmi ter jitn skladal napeve, u. 25. maj. 1874. Njegovi umotvori so p.: a) Izgledi slovenskiga pisanja. Zal. Giontini, nat. Blaznik v Ljubljani. b) Šolarske pesmi 4°. 1860. — c) Mične slovenske zdravice. 4". 1860. Zv. I — III. — d) Slovanska Beseda. Pesmi za veselice. Zložil Juri Fleišraan. Zal. Giontini. Zv. I —III. 1864. — Sodeloval je pri nSlov. Gerlici" že I. 1848 itd. — Prav bi bilo, da bi gosp. učitelji vseh slovenskih ljudskih šol segli po zbirki ,,Šolarske pesmi", ktero je g. izdatelj že s tem posebno zaniraivo naredil, da je s kratkimi besedami pridjal nauk, kako naj se vadijo šolarji na posluh peti, kterega tako-le razlaga: »Učitelj naj razloži šolarjem poglavitne reči o niuziki sploh, čemu so sekirice (note), kaj je oddih ali prenehljej (pauza), tiikt ali udarec, kaj mera časa (tempo) itd. Naj jim dalje kaže, kako usta odperati, da preveč ne zijajo, pa tudi zob skup ne tišsijo . . . Da jim pravi sluh obudi, naj učitelj stopnje ali škalo s čistim glasom — a — zapoje, z roko pa takt daje itd." (Novic. 1860 str. 141). — 0 -Slovenskih zdravicah" zv. II. imajo Novice po pristojni hvali glede besede opombico, da okrogle take baže, ki so na koncu tega zvezka, naj bi g. Fleišman raji prepustil lastni fantazii tistih, ki nazaj pristokajo s kervavo glavo itd. (1861 str. 185).— In o nSlovanski besedi" ravno tako pravijo: nŽeleli bi pa bili, da g. P^leišman tiste pesmi, kterim je sam besede zložil, bi bil dal popraviti po izurjenem pesniku, ali še bolje, da bi Pegaza prepustil celo drugiru (1864 str. 295)." — Sicer pa glej ,,Slov. Nar." 1876 št. 12: Jurij Fleišman, slovenski skladatelj. Spisal Vojteh Valenta.