mm . -.»i - • /,'Otvi v.;.* / '} i. . -A-' -a? PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNI" 'XXVIII 1978 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dokumenti s proslave ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav 601 Fran Štele Prvič v Triglavski Severni steni 611 Dr. Željko Poljak, Zagreb Hrvati in Triglav 614 Andrej in Marko Štremfelj Trikot 620 Dr. Jože Andlovic Krnčica 626 Edo Torkar Kako sva z Ano lezla na Kališče 632 Ing. Pavle Šegula V navezi s smrtjo 635 Janez Dolenc Simon Rutar kot planinec in planinski pisec 636 Franc Langerholc Prijateljema v slovo 639 Ing. Božo Jordan Krofička (Grofička) in Škaf 641 Erna Meško Ksaver Meško 644 Nada Kostanjevic Kako smo šli v izvoz v drugo republiko 645 Lojze Petelinšek 20 let alpinističnega odseka PD »Kozjak« Maribor 649 Društvene novice 652 Alpinistične novice 661 Varstvo narave 661 Iz planinske literature 662 Razgled po svetu 664 Naslovna stran: Poliški Špik (Montaž) iz Dunje (Dogne) — Foto dr. ing. Dušan Lasič Notranja priloga: 1 Na vrhu Grintovca — Foto Fran Štele 2 Mrzla gora s Turške gore — Foto Fran Štele 3 Mini Cerro Torre (ob poti na Škrlatico) 6. 12. 1970 — Foto C. Praček 4 Nad Apnenico in Apnenica z Vernarjem — Foto Ciril Praček Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, prof. Marijan Krišelj. prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik. Franci Savenc, Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber, ing. Albert Sušnik, ing. Janez Bizjak — Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 200 din, plačljivo tudi v dveh obrokih, za inozemstvo 360 din (20 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in kllšeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani LETO LXXVIII ŠT. 10 LJUBLJANA OKTOBER 1978 Kolektiv tovarne oblačil in perila »MURA« iz Murske Sobote čestita slovenskim planincem k jubilejem, in se priporoča s kvalitetnimi izdelki oblačil Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki DOKUMENTI S PROSLAVE OB 200-LETNICI PRVEGA VZPONA NA TRIGLAV PISMO EDVARDA KARDELJA PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE Tovarišice in tovariši, žal mi je, da se ne morem udeležiti svečane proslave ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav. Prisrčno čestitam vsem planincem in ljubiteljem planin ter želim, da bi današnja proslava uspela kot manifestacija slovenskega planinstva in tako dala priznanje tistim hrabrim možem, ki so se prvi povzpeli na Triglav. Takrat je že bil na pragu boj za naše planine med nemškim nacionalizmom in slovenskim ljudstvom, zato je bilo za čas slovenskega narodnega prebujanja toliko bolj pomembno, da je na vrh naše najvišje gore prvi stopil slovenski človek. Začetki organiziranega delovanja slovenskih planincev — ki so leta 1893 ustanovili svoje društvo — pa sodijo v obdobje, ko se je tuji osvajalec trudil, da bi potujčil slovenski narod in ga izrinil z njegove lastne zemlje. Delovanje slovenskega planinskega društva je v tem hudem raznarodovalnem obdobju nosilo pečat boja za narodno samostojnost in še posebej za ohranitev slovenske podobe naših gora. Na srečo, danes lahko rečemo, da je napravljen od tedaj pomemben korak dalje v oblikovanju zavesti narodov o nujnosti demokratizacije odnosov in miroljubnega sožitja med narodi, čeprav se temu procesu še zoperstavljajo posamezni reakcionarni krogi v svetu in tudi v našem sosedstvu. Toda kljub temu lahko rečemo, da danes naše gore predstavljajo neprecenljivo vrednost prirodne lepote za vse narode, katerih meje se stekajo na tem delu alpskega pogorja in s tem tudi poglabljajo prijateljstvo med temi narodi. Prepričani smo, da tega procesa nihče več ne more trajno zaustaviti. Ta proslava pa nam mora biti še ena spodbuda. Opozarja nas, da nosimo pred sedanjostjo in pred bodočimi pokolenji tudi odgovornost za ohranitev lepot in čistosti našega gorskega sveta. Ne bom našteval posameznih primerov, toda nenačrtni, nepremišljeni in neodgovorni posegi v prirodo, ki so jim v oporo komercializem, potrošniška mentaliteta, kratkovidnost in egoizem posameznikov ter nekaterih skupin, mnogokrat povzročajo nepopravljivo škodo. Čas je, da naša družba odločneje postavi ta vprašanja na dnevni red. Tovariši in tovarišice! Prisrčno vas pozdravljam in prosim dr. Miho Potočnika, da namesto mene odkrije spomenik. 601 Ljubljana, 16. 8. 1978 ■ SLAVNOSTNA BESEDA DR. MIHE POTOČNIKA NA VRHU TRIGLAVA, 26. 8. 1978 Drage planinke in planinci, imamo enkratno izjemno in neponovljivo priložnost ter srečo, da zborujemo prav tu na vrhu Triglava natančno 200 let po tem, ko so na isti dan, 26. avgusta leta 1778, stali »prvič odkar svet stoji« na njegovem temenu štirje »srčni možje« iz Bohinja: Luka Korošec iz Koprivnika, Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožič iz Savice in Lovrenc VVillo-mitzer iz Stare Fužine. Ta prvi vzpon naših domačih ljudi na mogočni in do takrat nedostopni, pravljični in skrivnostni sivoglavi vrh je bil za tiste čase edinstveno, nad vse pogumno in podjetno dejanje, ki je zanj dal pobudo prosvetljeni Žiga Zois, ustanovitelj našega prvega prerodnega prosvetljenskega krožka oz. znanega »omizja«. To je bil prvi visoki, mogočni in do takrat nedostopni zahtevnejši vrh v Alpah, ki je nanj lahko stopila človeška noga ob obvladanju in uporabi znanja in vseh vrlin, ki jih še dandanes mora imeti dober, previden in neustrašen skalni plezalec. Vzpon na Triglav je bil opravljen 8 let pred prvim vzponom na Mt. Blanc, 22 let pred prvim vzponom na Grossglockner, pri katerem je dan za prvopristopniki kot samohodec sodeloval tudi naš Valentin Stanič, celih 87 let pred prvim vzponom švicarskih vodnikov iz Zermatta in Angleža Whymperja oz. dan za njimi z italijanske strani laških vodnikov pod vodstvom znamenitega nesrečneža Carrela na Matterhorn ter 99 let pred prvim vzponom na drugi najvišji vrh Julijskih Alp — Poliški špik, Montaž. Ne smemo pozabiti, da je bil tisti čas Triglav še obdan z vražjevernimi bajkami, strahovi in tabuji, da je seganje po njem v mnogih — ne samo preprostih ljudskih krogih — predstavljalo še pregrešno poseganje po prepovedanih sadovih, če upoštevamo ne samo težave in ovire, ki jih je v čisto gorniškem in plezalskem pomenu predstavljal tedanji še povsem neznani prepadni Mali in Veliki Triglav, temveč tudi razmere, pojmovanja in predsodke tistega še v inkvizicijo zavitega časa, šele lahko ocenimo prvi vzpon na teme Velikega Triglava kot nadvse pogumno in naravnost revolucionarno osvobodilno dejanje. Od 14. do srede 18. stoletja so po podatkih Priročnega leksikona iz leta 1955 v Evropi na grmadah sežgali 3 milijone žensk pod obtožbo, da so čarovnice. Zadnjo čarovnico, Dakskoblerico, so na Slovenskem v Ribnici sežgali na grmadi leta 1728, torej le 50 let pred tem vzponom. Francoska revolucija je šele 11 let (1789) po tem vzponu podrla Bastillo in proglasila svoja znamenita — še dandanes v mnogih deželah neuresničena — gesla o svobodi, bratstvu in enakosti. Kmečka odveza iz tlačanskih in fevdalnih spon se je začela šele z »rabotnim patentom« Marije Terezije in Jožefa II. prav v letu prvega triglavskega vzpona, 1778, in končala šele v revolucionarnem letu 1848, torej takrat, ko je tudi slovensko narodno prebujenje postavilo programsko zahtevo po Združeni Sloveniji. Triglav je bil naš svobodoljubni simbol med NOB. Med vojno je bil obkrožen vsepovsod s partizanskimi borci in aktivisti OF. Na njegovem začasno okupiranem in za večno nemškega proglašenem vrhu je kljub domišljavemu mejniku dveh zločinskih imperijev stalo več borcev-partizanov kot pa obojnih okupatorskih vojakov! Triglav prevladuje, obvladuje in zbira vse okrog sebe, si vse podreja, se vpleta v zgodovino, v čustvo in zavest vsega našega ljudstva, ki biva pod njim in daleč okrog njega. Zdi se mi kot mogočno nepremakljivo sidro, na katerem se je naš narod po velikem preselitvenem potovanju iz daljnih vzhodnih ravnin v morju obdajajočih ga tujih narodov za vse čase pritrdil na deželo, v kateri zdaj živi že blizu tisočštiristo let. En krak tega sidra kaže in sega na sever in severozahod tja v Korotansko, Ziljsko in Kanalsko dolino, en razcepljen krak na zahod in jug proti Soči in Jadranskemu morju, najdaljši pa prek Malega Triglava k bratom in sestram na vzhodu. Nikakor ni samo modna muha, da ga že kar romarsko obiskujemo, častimo in razumemo kot naš vse- 602 splošni simbol in skupni imenovalec. Morda nam je v podzavesti še iz starih poganskih časov tako pri srcu njegov kult? Pošiljamo naše misli in čustva ob tem slovesnem trenutku za 200 let nazaj in prisostvuj-mo doživetju in ganjenosti pionirjev, ki so tistega znamenitega dne prvi stali na tem vrhu. Opravili so eno prvih osvobodilnih dejanj iz srednjeveškega in fevdalnega mračnjaštva ter pomagali odpirati vrata novi dobi osvobajanja in splošnega naprednega poleta, ki smo mu mi sodobniki priča. Prosim delegacijo PD Ljubljana-matica, da položi venec na ploščo z imeni prvopristopni-kov, ki naj jim bo večna slava in zahvala! SLAVNOSTNI GOVOR DR. MIHE POTOČNIKA OB ODKRITJU SPOMENIKA ŠTIRIM SRČNIM MOŽEM, 27. 8. 1978 Spoštovani zbor, včeraj smo ob čudovitem in enkratnem razpoloženju in sorazmerno ugodnem vremenu natančno na dan dvestoletnice počastili na vrhu Triglava prvi vzpon »štirih srčnih mož« iz Bohinja: Luka Korošca, Matevža Kosa, Štefana Rožiča in Lovrenca Willomitzerja. Bilo je nepopisno in za vse, ki so bili zraven, nepozabno. Od tam vam prinašamo najlepše in najbolj iskrene planinske pozdrave. Danes se na tem našem tako množičnem zborovanju tu na Ribčevem lazu v Bohinju praznično spominjamo tega prvega vzpona na Triglav s tem, da odkrivamo lep umetniški spomenik slavnim prvopristopnikom. Njihovo dejanje je podrobno proučeno, popisano in znano. Zato ga tukaj ni potrebno podrobneje ponavljati. Zgodba je tudi popisana v brošurici, ki je bila pripravljena prav za današnji dan in je tu tudi na voljo. Že včeraj pa smo na vrhu Triglava ponovno opozorili na to, da so se naši podjetni možje iz Bohinja med prvimi v zgodovini »odkrivanja Alp« povzpeli na tako velik in tako skrivnostno nedostopen alpski vrh. To je bilo 8 let pred prvim vzponom na Mt. Blanc, 22 let pred prvim vzponom na Grossglockner, pri katerem je sodeloval tudi naš Valentin Stanič, celih 87 let pred prvim vzponom švicarskih vodnikov in Angleža Whymperja na Matterhorn, 99 let pred prvim vzponom na najvišji vrh Zahodnih Julijskih Alp Poliški Špik (Montaž) in celo 135 let pred prvim vzponom na slavni a lažje dostopni grški Olimp! Potemtakem to ni bilo nobeno posnemanje ali tekanje za drugimi, temveč izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje. Zborujemo ob spomeniku, ki stoji na najlepšem kraju že samega po sebi nepopisno lepega Bohinja — tu, kjer se stekajo in križajo vsa bohinjska in občudovalska pa tudi južna Triglavska pota. Ta spomenik bo trajna priča nekega davnega velikega in pogumnega dejanja pa tudi velika tujskoprometna privlačnost. Na tisoče in desettisoče posnetkov fotoamaterjev jo bo poneslo in še dolga zanamska desetletja in morda celo stoletja nosilo po vsem svetu! Želimo, da bi se Bohinj skladno in smotrno razvijal ter še bolj odpiral za vsestranski napredek in da bi našemu spomeniku sledile še druge ustrezne in močnejše naložbe, kot pa je ta naš skromni planinski prispevek k polepšanju in umetniškemu poplemenitenju kraja! Želimo pa tudi, da bi — seveda novim razmeram in razvoju primerno — ob tem obdržal svojo prvobitno, neizmaličeno in domačo podobo, ob kateri se duša veseli, prepeva in odpočije. Po naših gorah in gorskih krajih ni veliko spomenikov te vrste. Več je spominskih obeležij, znamenj in spominskih plošč o nesrečah v gorah. Po naših alpskih dolinah in v vseh vaseh pod Triglavom in širom po naši domovini so na gosto nanizani spomeniki talcem, žrtvam nacističnega in fašističnega divjanja med NOB. Imamo tudi pretresljivo preprost in skladen spomenik padlim borcem-partizanom, ki so nekoč miroljubno hodili in plezali po teh gorah, pa so v letih strahote razumeli klic časa in šli v boj za svobodo 603 in za novo družbo. Pred 25 leti — 2. avgusta 1953 — smo odkrili v Trenti spomenik »pesniku Julijskih Alp« dr. Juliusu Kugyju. Potem je še nekaj spominskih plošč na primer trentarskim vodnikom; pa plošča, ki smo jo štirim možem na čast odkrili in prikovali pred 20 leti tu na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava. Danes pa poravnavamo star dolg, ki je prav ob Kugyjevem spomeniku že dolgo terjal z zgodovino usklajeno ravnotežje: dostojen in ugleden umetniški spomenik našim domačim gornikom, preprostim ljudem izpod Triglava, ki so imeli srce in pogum, da so opravili to za vse čase nad vse podjetno poslanstvo. Kajti, končno je ob tem treba glasno in jasno povedati, da je bilo vse, kar je bilo v teh gorah kdaj neznanega in nedostopnega in kar je mikalo k dejanjem ljudi iz mest in iz takratnih premožnejših slojev in iz tujine, razjasnjeno, zgrajeno in opravljeno predvsem na znanju, spretnosti, pogumu in dobesedno na ramah naših domačih ljudi. Samo prek njih in z njimi so si tudi drugi ljudje in tujci od daleč lahko nabirali znanje in slavo v teh gorah in njihovih dolinah. To navsezadnje ni spomenik samo tem štirim možem. To je obenem tudi spomenik neznanim gornikom. V likih naših štirih mož so združeni in upodobljeni tudi vsi tisti nešteti — mnogi že na žalost neznani in pozabljeni — naši gorski vodniki, pastirji, lovci, kmetje, rudarji, gozdarji, nosači in izobraženci ter drugi popotniki, ki so na svojih gospodarskih pa tudi čisto ljubiteljskih poteh dolga stoletja obkrožali in korak za korakom raziskovali »snežnikov« kranjskih sivga poglavarja« ter trgali z njegovih nedrij skrivnostne koprene mističnih vraž in tabujev tako, da so končno tega nekdanjega boga počlovečili in učlovečili. Tako je dandanes iz nekdanjega strahu in božanske nedostopnosti postal prijetna in še vseh prvobitnih doživetij polna romarska želja in cilj desettisočev delovnih ljudi, zlasti pa še naše mladine. Spomenik v Ribčevem lazu z obrazom proti vrhu Triglava Kip je delo akademskega kiparja Stojana Batiča Spomenik s hrbtne strani Tak bo Triglav tudi v bodoče in prepričan sem, da vse večne čase. Kajti Triglav ni samo gora, ni samo gorska tura. Triglav je tudi trajni in vedno navzoči simbol našega nenehnega boja za obstanek in za našo samobitnost, za naše svobodno življenje. Je mogočni povezovalec vseh slovenskih ljudi po vsem svetu, kamorkoli jih je življenje razpršilo. Sam po sebi je najmočnejši spomenik, ki nam ga je ustvarila in podarila naša tako čudovita in nepopisno lepa narava. Nič ni čudnega, da ga je v svoj simbol-lični znak privzela že medvojna Osvobodilna fronta slovenskega naroda in ga imamo nad našim spet svobodnim morjem in pod rdečo zvezdo zmagovite revolucije tudi v grbu SR Slovenije. Današnji dan, ko se spominjamo te dvestoletnice, ni samo praznik slovenskih in jugoslovanskih planincev, ki so k nam prihiteli tudi iz vseh bratskih socialističnih republik in pokrajin. Triglav je seveda tudi njihova gora in njihov simbol. Ob njem se nenehno sklepajo in poglabljajo naše bratske in sestrske vezi, utrjuje se enotnost in sloga vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Kakor nas je Triglav povezoval v narodnoobrambnih časih proti potujčevanju in nato med neizprosnim protifašističnim bojem za našo svobodo in novo pravičnejšo družbo, tako nas danes na naših poteh v bodočnost potrjuje v odločnosti, da vztrajno razvijamo in nepopustljivo branimo pridobitve našega osvobodilnega boja in povojne pridobitve naše demokratične, samoupravne in neuvrščene Jugoslavije. Zato je današnji praznik ne le planinski, temveč tudi vseljudski praznik, ki nas zbira ob vsem tistem, kar je obenem najbolj naše pa tudi najbolj obče človeško, skratka ob vsem tistem, kar naš Triglav kot večni simbol pomeni tudi ljudem, ki se nikoli niso ali se ne bodo povzpeli nanj. 605 V preteklosti je bil Triglav in svet okrog njega vse do časov narodnega prebujenja in osveščanja pogosto obdan samo z žulji in solzami izkoriščanih in poniževanih, ne enkrat tudi s krvjo. Še nedavno je na njem in na bližjih vrhovih okrog njega — tudi tisti, ki obkrožajo naš Bohinj — stal mejnik, na katerem je bila zapisana naša smrtna obsodba. Na eni strani je bil znak (D) velikega Hitlerjevega tretjega rajha, na drugi strani pa napis (I) velikega Mussolinijevega rimskega imperija. Vendar je zgodovina v tej veliki pravdi spet enkrat razsodila za nas. Ponosni smo lahko, da je mali narod pod njim v svojem tisočštiristoletnem boju za obstanek in svojo svobodno samobitnost častno prestal vse bitke in preizkušnje te ne tako lahke in kaj malo prijazne in radodarne zgodovine. Kot simbol boja in žrtev pa tudi naše svobode in veličine nam bo vedno ostal v našem razumu in v naših srcih. Želimo pa, da bi bil v bodoče Triglav tudi simbol dobrososedskega in občečloveškega sodelovanja, prijateljstva in spoštovanja v miru in pravičnosti. Takega smo vedno želeli, takega vedno radi odpiramo in ponujamo tudi vsem dobrim ljudem, ki k nam prihajajo od drugod, še posebej pa našim sosedom. Končno Triglav in njegova pokrajina nista in nočeta biti samo naš nacionalni ponos, naš boj, naša svoboda, naše veselje in naša domotožna bolečina. Kajti Triglav je in naj bo predvsem tudi gora prijateljstva! V tem smislu odkrivamo naš spomenik. Planinska zveza Slovenije je na pobudo bohinjskih rojakov sprožila akcijo za izdelavo in postavitev, pobudo pa so poleg RK SZDL, ki v tem vodi, gmotno podprle nekatere zavedne organizacije združenega dela in predvsem gorenjske občine Radovljica, Jesenice, Kranj, Škofja Loka in Tržič. Vsem, ki so k temu karkoli prispevali, posebej pa še domačinom — planinskim in turističnim delavcem iz Bohinja, pa seveda tudi akademskemu kiparju Stojanu Batiču, ki je spomenik zasnoval in umetniško izdelal v rekordnem času, arhitektu inž. Vlastu Kopaču, Spomenik s tretje strani, na podstavku plošča z napisom o namenu spomenika Vse posnel Fr. Vogelnik, Maribor k. je in bo skrbel za ureditev prostora in spomenikove okolice, ter livarju Vladimirju Sebu ,z Zagreba pa tudi prireditvenemu odboru pod vodstvom Toneta Strojina n h/ana Korošca ter vsem sodelavcem in izvajalcem se iskreno zahvaljujem Odkrivam ta spomenik po naročilu in pooblastilu predsednika častnega odbora tov. Edvarda Kardelja z željo, da bi nam bilo pogumno pionirsko dejanje »štirih srčnih mož« stalen in trajen navdih in zgled za vsa naša stremljenja k napredku pa tudi vzpodbuda za premagovanje vseh naših življenjskih vsakdanjih strmin Prosim predsednik PD Srednja vas tovariša Filipa šublja in predsednika PD Bohinjska Bistrica tovariša Janka Lapajneta, da ta spomenik prevzameta v imenu bohinjskih planincev in vseh domačinov v varstvo, o čemer jima izročam v imenu Planinske zveze Slovenije tudi posebno spominsko listino. Bohinj, 27. 8. 1978 PISMO TITU Dragi naš tovariš Tito! Z osrednje proslave ob 200-letnici prvega vzpona štirih srčnih Bohinjcev na Triglav ti pošiljamo v imenu tisočev ljubiteljev čudovitega »Zlatorogovega kraljestva«, zbranih iz vseh jugoslovanskih republik in pokrajin, ob pravkar odkritem spomeniku bohinjskim junakom ob Bohinjskem jezeru, radostne pozdrave in izraze naše iskrene hvaležnosti za osvoboditev in izgradnjo socialistične samoupravne Jugoslavije, katere znameniti simbol je tudi naš Triglav. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da vedno več delovnih ljudi in mladine preživlja svoj prosti čas z aktivnostmi v svobodni prvobitni naravi, še posebej v planinah, in si s tem krepi zdravje ter delovno in obrambno sposobnost. Planince pri tem še posebej vodi tvoje naročilo, naj našo lepo domovino napravimo še lepšo. Ponosni smo in veseli ti kličemo: Živel, dragi Tito! Zborovalci na Ribčevem lazu v Bohinju PISMO EDVARDU KARDELJU Tisoči planincev in ljubiteljev gorske narave, zbrani včeraj na vrhu Triglava, danes pa ob Bohinjskem jezeru, smo radostno in pazljivo poslušali tvoje spodbudne in pozdravne besede ob praznovanju 200-letnice prvega vzpona štirih srčnih Bohinjcev na vrh Triglava. Triglav ni samo naša slovenska in jugoslovanska najvišja gora in sen številnih planincev, temveč je tudi trajen simbol naših prizadevanj za svobodo in pravično življenje. Triglav je navdihoval že v davnih časih narodno obrambni boj naših prednikov, med NOB pa je bilo znamenje mogočnega Triglava skupni partizanski borbeni znak! Bil je simbol nezlomljivega upora in vere v zmago osvobodilnega boja in socialistične revolucije, h kateremu si prav ti prispeval veliki ustvarjalni delež. Je pa tudi simbol naše nove svobodne domovine in njenih prizadevanj za napredek in sožitje med narodi in za mir na svetu. Zahvaljujemo se ti za tvoje pozdravne besede, ki nam bodo vodilo pri našem bodočem delu in prizadevanjih, za tvoj osebni delež pri razvoju planinstva in za tvojo skrb, da bi naša gorska narava in vsa dežela ostala čim lepša. Zborovalci na Ribčevem lazu v Bohinju TRIGLAV — SIMBOL NAŠE MOČI, TRDNOSTI, ZRAŠČENOSTI LJUDSTVA Z ZEMLJO MITJA RIBIČIČ Po besedah pesnika in kritika Matuša so za dober spomenik potrebne tri odlike: Veličina mrtvih, veličina živega naroda in veličina umetnosti. Veličina in pomen prvega pristopa štirih je danes, po dvesto letih, jasna vsakemu slovenskemu, jugoslovanskemu človeku. Ob odkritju spomenika smo podali vse razsežnosti tega hrabrega dejanja, ne le za razvoj našega planinstva, bodisi množičnega bodisi vrhunskega, pač pa tudi za našo nacionalno zgodovino. Ljudje, hrabri ljudje so s svojim pristopom na teme Triglava odkrili in ustvarili Triglav, simbol naše moči, trdnosti, zraščenosti ljudstva z zemljo. Veličino živega naroda spoznamo v vseh tistih narodno prebujajočih in narodno obrambnih ter naprednih silnicah, ki so pripravljale veliki čas velikega boja s partizansko triglavko in silhueto Triglava v emblemu Osvobodilne fronte. Zvesti izročilu in pridobitvam tega velikega boja smo zapisali v osmi člen slovenske ustave, da so v spodnjem delu polja na dnu tri valovite črte, ki predstavljajo morje. Nad njimi se dvigajo trije stožci, ki predstavljajo Triglav. Med vrhovoma klasja je peterokraka zvezda. Veličino našega ljudstva danes izpričuje silni gospodarski in kulturni napredek, samoupravno vseljudsko gibanje, politična osveščenost in zrelost naših ljudi, širjenje ljudske svobode in poglabljanje trdnosti in varnosti naše republike dela. Še najtežje je morda presoditi veličino umetniškega dometa spomenika pod Triglavom, kajti čas bo možem v bronu dal potrebno patino. Vendar že danes lahko rečemo, da sta umetnika Batič in Kopač opravila svoje delo izredno temeljito in zavzeto, da je to lep spomenik, da je ta spomenik ljudem v Bohinju in drugim všeč, da sta ustvarjalca imela tenak posluh za skladnost spomenika s krajino. Ob vseh teh ugotovitvah bi lahko rekli, če se seveda strinjate, da smo danes odkrili dober, lep, pomemben spomenik, ob katerem se bomo še večkrat zbrali, še posebej tisti iz našega ljudstva, ki danes tako radi krožijo po sedem tisoč kilometrov dolgih naših planinskih stezah. V imenu socialistične zveze danes čestitamo predvsem pobudnici današnje slavnosti naši Planinski zvezi Slovenije. Zanjo je to še poseben praznik, Planinska zveza je nadaljevala izročila prve četvorke, to je bil začetek našega planinstva pod Julijskimi, Kamniškimi, Savinjskimi Alpami in Karavankami in v dvesto letih se je razvila v veliko, množično, vseljudsko, čudovito organizacijo z gorniškim vodništvom, z gorsko reševalno službo in z vsem tistim, kar je potrebno, da bi naše gore postale lahko dostopne vsakomur, tudi otrokom in starim ljudem. Tu v Triglavski steni se je tudi rodil naš alpinizem s svojimi velikimi dosežki doma in po svetu. Mislim, da lahko danes ob 85-letnici naše planinske organizacije, ob 30-letnici njenega delovanja po partizanski zmagi in v svobodi, tukaj skupaj sklenemo, da bomo tej organizaciji in organizacijam s sličnimi humanimi in plemenitimi smotri moralno in v sistemu omogočili razvoj. Zavedati se moramo tega, kako važna je organizacija, ki dela pretežno prostovoljno in amatersko, kar ji v sistemu naše samoupravne družbe daje še posebno vrednost in težo. Posebej se lahko Planinski zvezi Slovenije danes zahvalimo za dobro organizirano proslavo ob odkritju tega današnjega spomenika. To tudi dokazuje, kako dobro pripravljena proslava, z jasnim smotrom, usklajena z vsemi faktorji, še posebej z domačim krajem uspeva, če nam uspe razgibati teren, če za njo zainteresiramo ljudi. To je primer dobre organiziranosti, ki bi mu morali slediti tudi na drugih področjih. Raje manj proslav, pa te dobro pripravljene, da bodo res imele pomembno odmevnost v našem ljudstvu. Posebej se zahvaljujem v imenu socialistične zveze domačinom, Bohinjcem, krajevni samoupravi in družbenim organizacijam tu v Bohinju, ki so omogočili, da je prišlo danes do lepe otvoritve velikega spomenika. Mislim, da se je potrebno še posebej zahvaliti radiu in televiziji, centralnemu in področnemu tisku, ki je tudi dal močan prispevek današnji proslavi. Še posebej bi bilo 608 mogoče poudariti pomeri neposrednega prenosa v barvah s samega Triglava, ki je imel v Sloveniji pa tudi širše zelo veliko odmevnosti med našimi ljudmi. Čeprav je ta naša proslava sklepna, pa vendarle čutim, ko se bomo razšli sedaj jeseni na svoja delovna mesta, da je bilo nakazanih v njej tudi precej pomembenih in odprtih družbenih problemov, ki jim bomo morali v socialistični zvezi pa tudi v naših delegatskih skupščinah na vseh ravneh posvetiti večjo pozornost. Morda so v prvi vrsti odprti ekološki problemi. Danes je vsa Jugoslavija, vsa naša domovina in socialistične republike v njej eno samo odprto delovišče, 30 000 je velikih gradbenih gospodarskih delovišč, stotisočere druge gradnje. To je na tisoče in tisoče novih posegov v našo naravo, stanovanjskih, komunalnih in drugih. Zunanja podoba krajine neverjetno hitro menja svojo podobo. Mislim, da je to prav in da tega razvoja nobeden ustaviti ne more. Vse to pa postavlja pred nas, predvsem pred organizirane socialistične sile, nove naloge. Nismo več tako revna dežela, da ne bi mogli tudi ob vsakem takem posegu pomisliti, kakšen bo videz, kakšne bodo posledice, kaj je treba napraviti za to, da preprečimo vse tisto, kar nosi s seboj siloviti tempo razvoja. Čaka nas poleg tega tudi zakon o Triglavskem parku, čaka nas sploh zakon o narodnih parkih, pregledati bomo morali, kako se izpolnjuje skupščinska resolucija o varstvu okolja. Predvsem pa smo v socialistični zvezi, v fronti, odločni in danes nas je pismo tovariša Kardelja še posebej prepričalo, da bi morali resnično z današnjim dnem napraviti prelom, da bi namreč morali z ugledom naše fronte in z močjo obeh delavskih organizacij v njej, zveze komunistov in sindikatov, zaostriti družbeno in moralno odgovornost slehernega posameznika pa tudi slehernega družbenega in samoupravnega dejavnika do sredine, v kateri živi in dela. Triglavska proslava obvezuje tudi v pogledu turistične, investicijske in druge politike na področju planinstva, cest, izgradnje gorskih objektov, žičnic in slično. Na koncu čestitam vsem našim planinskim organizatorjem, našim gorskim vodnikom, reševalcem, plezalcem za njihov praznik, želim jim novih uspehov in zdravja in da bi se srečevali na naši najlepši, najbolj obiskani, najvišji jugoslovanski trimski stezi. Naj na koncu našega slavja dvignemo čašo v čast dvema imenoma, ki ju pozna sleherni Jugoslovan, dvema vrhovoma: Triglavu, simbolu neuklonljivosti in odprti gori za vse ljudi dobre volje, in tovarišu Titu, simbolu naših narodov in svobodoljubnega človeštva. (Zdravlca tovariša Mitje Ribičiča, predsednika RK SZDL Slovenije, na zaključni slovesnosti ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav in ob odkritju spomenika v Bohinju, v nedeljo, 27. avgusta 1978.) ČESTITKA IN ZAHVALA Ob 200-letnici prvega vzpona na vrh Triglava z radostnim srcem izrekam iskrene čestitke vsem tovarišem in tovarišicam, ki so priredili letošnjo veličastno proslavo v ponos vsem slovenskim in jugoslovanskim ljubiteljem gora in planin. Posebno pa čestitam delavcem RTV Ljubljana, ki so z velikim trudom omogočili spremljati slavnost tudi tistim, ki se je zaradi bolezni ne morejo osebno udeležiti. Sam že nekaj let ne morem več v hribe, bil pa sem čez tridesetkrat na vrhu našega »jubilanta«. Zato sem se še toliko bolj veselil in res težko čakal na vsak posamezni televizijski prenos s Triglava. Ob proslavi tako velikega pomena me je razveselilo tudi spoznanje, da so naši vršaci mogočni združevalci vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki vztrajno nadaljujejo naša predvojna, medvojna in povojna prizadevanja. Vsi postajamo ena družina in pogumno stopamo po poti naše socialistične samoupravne družbe. S planinskim pozdravom Andrej Stegnar (dolgoletni predsednik PD šoštanj — op. ured.) Prof. Janko Ravnik v razgovoru s tovarišem Terčkom, RTV Ljubljana, v Ribče-vem lazu Dr. Slavko Tuta v razgovoru z urednikom PV (Ribčev laz 27. 8. 1978) Foto Franc Vogelnik PET ZAPOVEDI ZA SMUČARJE V Avstriji deluje poseben kuratorij za varstvo pred nesrečami v gorah. Vsa propaganda za smučarijo, piše v NF 1977/5 sociolog G. A. Pilz, vsi javni »mediji« slikajo smučanje kot mladostni, skrajno zahtevni, agresivni, atraktivni, tvegani in uspešni šport. Pri vsem tem skoraj ne moremo pričakovati, da bi se smučarski šport razvijal brez rizika, da bi se vsak hip smučar zavedal, kako je nesreča vselej na oprezu. K temu pripomorejo še socialno-psihološke izkušnje z nagoni in stremljenje po uveljavljanju, dalje obnašanje v skupini, struktura osebnosti, tendenca po preziranju ali vsaj omalovaževanju nesreč, skratka cela vrsta okoliščin, ki ovirajo uspešno preprečevanje smučarskih nezgod in nesreč. Kaj torej? Pilz pravi: Pouk, šolanje — enako kakor pri prometni vzgoji na cesti — kajti »ritomigništvo« na smučarskih progah je danes masovni šport, množična oblika zimske rekreacije. Če je šport agresiven, tvegan, je treba poseči po defenzivi, ki zavestno uravnava prometno situacijo in preprečuje nesreče. Z drugo besedo: množični šport se mora odpovedati agresivnosti in riziku, treba je »tempo dozirati«, ne dovoliti »razantnih smukov«, ne dovoliti spontane tekme na pisti, pač pa pritirati ljudi do razumevanja situacije in sočloveka. Torej uvesti prometno vzgojo na smučarskih progah, podrediti se vodilni ideji o »defenzivnem smučanju«. Pouk, vzgoja, obravnava smučarskih nesreč, nujnost dobre opreme, upoštevanje prometnih znakov — vse to in še marsikaj bomo morali spraviti v učne načrte. T. O. SMRTNA CONA ZA ŠE NEROJENE V GORAH? Dr. Kurt Schnabel iz Mainza, beremo v »Der Bergst« 1977/11, je na žičnici Diavolezza (blizu 3000 m) opazil gručo mladih nosečih mamic. To ga je spodbudilo, da je začel misliti na vpliv kisika in vse, kar zraven spada, pri materi in nerojenem otroku. Začel je stvar raziskovati, nabirale so se tabele in meritve — vse z matematično akribijo. Potem je v strokovnem listu izšel članek o pomenu primanjkljaja kisika pri materah, ki niso prilagojene višinam. »Readers Digest« je po tem članku pohitel s senzacijo: »Visokogorje ogroža otroka v materinem telesu«, za njim je posegel še list »Die Mit-teilungen des ČAV« (1976/4). Po dr. Schnablu so zračne razmere v višinah do 500 m normalne. Če gre noseča ženska više, mora upoštevati metode za prilagajanje na višino. »Če fetusu pri 3 mesecih primanjkuje kisika, so njegovi možgani ogroženi,« pravi dr. Schnabel. No, za marsikakšno družino je s tem mnenjem skuhal vročo juho. T. O. 610 PRVIČ V TRIGLAVSKI SEVERNI STENI FRAN ŠTELE Ne poznam nič veiičastnejšega v Julijskih Alpah (Kugy) V tej strogi, mrki In resni steni ni zelenih trat In ne sončnega sijaja . .. če nimaš občutka, da si ji kos, pusti raje, pusti pri miru to srdito, strašno steno . . . če pa si dovolj močan in poklican, potem poromaj k njej, blagoslovila te bo z zakladi spominov ta lepa dobrotljiva stena . . . (Kaltenegger) Spoznala sva se nekega vedrega julijskega večera, ko sem v družbi vrstnikov prvikrat prihajal v triglavsko domovanje. Pet ali šest fantičev nas je bilo, polnih pričakovanj. Dolgo smo kolovratih po dolini Vrat, strmeli v lepoto Peričnika; najbolj pa smo vseskozi pazili, kdaj se bo pokazal Triglav. Kar tekmovali smo, kdo ga bo prvi zagledal. Vsak vrh, ki se nam je nanovo odkril, smo zamenjavali z njim. Triglav pa se je umikal prav do konca doline ... Drevesa so postajala vse redkejša, stene vse bližje in začeli smo prepoznavati mogočne poteze »junaka« s številnih slik. Na jasi pred Aljaževim domom smo obstali odreveneli od vzvišenih občutkov, od zastrašujoče prikazni in izpolnjenih vročih želja. Prvikrat v življenju smo videli Triglav od blizu. Pravzaprav je bilo to, kar smo gledali, njegova veličastna severna stena. To je bilo tisto, kar nam je nagnalo strah v kosti in hkrati ponos v srce, da bomo že naslednji dan, če bo vse po sreči, stali nad to steno, na vrhu Triglava, pa čeprav nam je ne bo treba preplezati. Tominškova pot naslednje jutro. Tako je bilo moje prvo doživetje Triglava. Pozneje sem se še večkrat vrnil k Steni in vselej mi je zastajal dih, kadar so moje oči drsele po nebotičnih stebrih, po črnih premočenih zidovih, mračnih grapah brez zelenih polic s cvetjem in nedostopnih kotanjah večnega snega. Danes, 8. julija, je deževen dan. Dež nas ne more ustaviti. Hrepenenje po tej lepi steni je močnejše. »Se bo že kako popravilo, še zmeraj se je,« se z menoj vred tolažita Bojan in Danilo, medtem ko nas pere že v Mojstrani. Tudi vremenska napoved ni nič kaj razveseljiva. Ohladitve in z njimi dež. Gore so se skrile v megle, mene pa se polašča strah, da bomo tri dni čepeli in zmrzovali po kočah, stena pa bo še naprej ostala le neizpolnjen sen. Malo nad Peričnikom nas ujame prava ploha. K sreči so takoj nad potjo strehaste pečine. V bukovem gozdu pa kmalu postane svetleje. Pod Galerijami smo že prijetno presenečeni, ko se v vrheh razmaknejo megle in se pokažejo osončene stene Nad Kuhinjo špice. V Vratih popravljajo Aljažev dom, zato v tem času vse breme nosi Šlajmerjev dom. Planincev ni veliko, pa še ti so v glavnem sami tujci: Čehi in Nemci. Čakamo še četrtega člana naših dveh navez, Tineta. Moral bi biti že tu. Ko prebrskamo vpisno knjigo, izvemo, da je že zjutraj odšel sam na Kriške pode. Zgornji del Triglavske severne stene je v megli, bolj slabo jo vidimo. Sivo in mračno je razpeto njeno obličje v rahlem trikilometrskem loku. V primerjavi z njo je vse majhno, najbolj pa mi... Kar tisoč dvesto metrov je visoka in samo dve steni sta v Vzhodnih Alpah še višji. Zvečer se še malo poizkusimo na »Malem Triglavu« nad domom in že je noč, dež. Pa že kar lepo se je obetalo. Tine se je tudi že vrnil. Pripravljamo nahrbtnike za jutri. Z Bojanom bova čez steno vlekla kompletno opremo in hrano, ker imava na muhi še nekaj vrhov onstran Triglava. Tine in Danilo pa se bosta iz Stene takoj spet vrnila v Vrata in od tu naslednji dan naskočila še Stenar. Zato lahko vzameta le najnujnejše stvari in oba skupaj en nahrbtnik. Danilo je že izkušen plezalec in dobro ve, kakšno olajšanje je v steni biti brez nahrbtnika. Med večerjo nas zabava polh, ki pleza ekstremno težke smeri po zidu in ostrešju doma. To je tisti polh ... Nekoč je naju s Tonetom sredi noči, ko sva spala pod zvezdami, pregnala nevihta v Šlajmerjev dom. Za silo sva razgrnila spalne vreče in v miru zaspala kar vrh stopnišča. Iz rahlega spanja me je prebudilo nekaj srhljivega. Po moji spalni vreči je dirkalo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno podgani. Stresel sem se in naslednji hip je isto doživel še Tone. Potem sva imela nekaj časa mir. Potem pa spet: cp, cp, cp, cp, cp ... gor in cp, cp, cp, cp ... dol, zraven mojega ušesa. Skočil sem pokonci in Severna stena Triglava Foto Fr. Stele z vso silo zamahnil po temnih tleh. In potem se je zaslišal pok in z »živalco« vred je zletela na dno stopnišča še najina sveča, ki sva jo pustila na ograji. Oborožena sva odšla dol po stopnicah. Najprej jaz s prižgano svečo v roki, zadaj Tone s cepinom ... Toda najti je nisva mogla ... Zjutraj sva zvedela, da je bila tista »podgana« polh. Naš prvi pogled je zjutraj namenjen Steni. Megle se preganjajo ob njej, deževati pa je že ponoči nehalo. Danes menda ne bo padalo, saj je Luknja, ta stari vremenski prerok, čista. Medtem ko pijemo čaj in uničujemo konzerve, se nad Cmirom toliko razgrnejo megle, da pogledamo naravnost v nebo. Plezali bomo Nemško smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Danes bo šlo končno zares. V zgodnjih poletnih dneh po snegu, ki še zmeraj ni skopnel v gorah, in po deževni noči, ki je skale oprala in namočila. Preden vstopimo, moramo mimo ogromne, kakih deset metrov visoke krajne poči trdo zbitega snega in skale. Dohitimo tri nemške naveze. Uspe nam izvedeti, da oni nameravajo v Slovensko smer čez Macesne, ki je nekoliko manj zahtevna od »naše«. Torej Nemci v Slovensko, Slovenci pa v Nemško — prava mednarodna izmenjava. Midva z Danilom na eni vrvi, Tine in Bojan na drugi. Najprej prepleza Danilo samo pol raztežaja, ker višje ne najde primernega mesta za varovanje. Takoj na začetku se moramo spopasti z mokro in spolzko skalo. Treba je prečiti krajno poč, v katero curlja voda. Oprimki so slabi, z vsem telesom se moramo treti s steno. Pod srajco mi priteče ledeno mrzla voda. Pa zdaj so vsa čutila usmerjena drugam, takole osvežitev komaj zaznam. Srečno pridem iz poči. Dobro sem pobrisal skalo, drugače ni šlo. Prečimo snežišče proti stebru, po katerem poteka večidel naše smeri. Na drugi strani v Slovenskem stebru imajo Nemci težave. Nekaj vpijejo, bogvedi, kaj hočejo. Predaleč narazen smo že, da bi se lahko kaj pogovorili. Prepadi rastejo pod našimi nogami, po navpičnih črnih ploščah zraven stebra teče voda, na drugi strani steno nad Luknjo poboža svetloba; zelena dolina Vrat od tu šele kaže svojo pravo podobo; med bujno rastočim grmovjem se vije Bistrica. Celo sem gor se sliši pesem, ki jo izvabljajo skale iz njenih valov. Za trenutek bi bil rajši tam spodaj. Že me zdrami vrv, da je treba navzgor. Prijatelj že varuje ... Spet težje mesto! 612 Gladka, nekoliko trebušasta, nekaj metrov visoka stena me čaka. Dober meter visoko najdem dve skromni stojišči, malo višje še en slab oprimek. Naprej ne vem več kam, vse je gladko. V noge me prijemlje krč, moram sestopiti nazaj na ozko poličko. Za trenutek mi pogled poleti na snežišče pod Steno, kjer tri drobne »pike« smučajo. Derem se nad Danilom, kod je šel, toda kaj, ko pa je kakšnih petdeset metrov nad menoj. Še videti ga ni. Poskusim znova ob močno napeti vrvi, ki mi stiska prsni koš, da komaj prihajam do sape. Vse mi pride prav. Tudi Bojan in Tine sta nekoliko presenečena nad tem »čudnim« mestom. Občudujem Danila, kako lepo pleza. Spreten je kot tisti polh v Vratih ... Z navpičnim kaminom hitro opravi. Malo mu sicer zavidam, ker je brez nahrbtnika, moj pa gotovo tehta najmanj dvajset kil. Spravil se je vrh kamina in že se dere: »Lahko greš!« Od vsega danes najbolj sovražim kamine zaradi tega velikanskega nahrbtnika s pripetim cepinom. Večkrat se kje zataknem, da ne morem ne naprej in ne nazaj. Sploh mi pokvari vse užitke pri plezanju. Kamin je ozek. Danilo mi vpije, naj ne zlezem preveč globoko, ker se mi pod vrhom zaradi nahrbtnika ne bo »izšlo«. Tako plezam kar po zunanjem robu, se plazim, se sklanjam pod strehami, ki silijo nad kamin. Po kolenih sem že ves opraskan. Moje motoviljenje nima nič skupnega z estetskim plezanjem. Prav vseeno mi je. Sleherna stvar mi je v pomoč. Nekoliko višje je spet ena mojih. Na nekih težjih mestih smo našli dva zarjavela klina v razpokah. Zakaj bi ju ne uporabili? Vponki tleskneta in najina vrv je pritrjena v steni. Ko priplezam do prve, jo na primernem stojišču izpnem, pri drugi pa pozabim in šele poteg ujete vrvi me spomni, da ne morem naprej. Da je neumnost še večja, se mi to pripeti v precej težkem položaju. Le s težavo spustim eno roko in vrv hlastno iztaknem s klina. Luknja je imela prav, nič dežju podobnega nas še ni doletelo. Pogled nam uhaja v desni del stene, v steber, ki premore najlepše »poti« po tej zares veličastni steni. Čopov steber: Ladja, Gorenjska, Skalaška — priljubljene smeri starih mojstrov. Nekaj raztežajev pod Nemškim turncem imamo težave z orientacijo. Tovariš nad menoj išče pravo smer. Dvakrat se zapleza, da se mora po vrvi spustiti nazaj. Iste težave doletijo še naslednjo navezo, Tineta in Bojana. Dolgo ju čakava zvita v neki luknji, onadva pa se dereta, kje sva. Zaradi prostorske stiske morava midva takoj spet naprej, čeprav bi bilo že dobro kaj pojesti, saj je poldne že mimo. Danilo za take stvari predlaga Nemški turne. Končno ga dosežemo. Tu je res veliko prostora. Ne bi verjel, če bi gledal od spodaj od Aljaževega doma. Nikamor se nam ne mudi. Tako je tudi prav, le tako bo srečanje ostalo še bolj nepozabno. Listamo po vpisni knjigi, ki je gotovo ena redkih v stenah. Tudi naš vzpon bo ostal zapisan v knjigi. Oni trije poleg imena pripišejo še AO Črnuče, jaz, ki nisem član nobenega alpinističnega odseka, zapišem: AO Privatnik. Zdaj nas najbolj zanima, kje poteka Zimmer—Jahnov izstop iz stene. V opisu beremo: izstop nekoliko na levi pod Malo črno steno. Toda, kaj nam to pomaga, ko pa je ves zgornji del v taki megli, da nič ne vidimo. Bolj bi nam pomagalo, če bi na primer pisalo: plezaj trideset metrov navzgor po megli in potem skozi njo zlezi na ledenik. Takoj nad turncem nas čaka strmo snežišče, ostanek bogate zime. Razvežemo se, ker se ne mislimo varovati — preveč dela bi nam dalo. Cepin mi presneto prav pride, drugi trije si pomagajo s plezalskim kladivom po zelo neprijetnem snegu. Kar na lepem je začelo še deževati in tla postajajo spolzka. Vsaka vožnja dol po tej strmini bi zagotovo imela svoj epilog v »večnih loviščih«. Gosta megla in dež nam še povečata občutek samote. Kar veseli smo, ko smo spet na skali. Še kakšna dva raztežaja navzgor in že nas čaka na levi strani polica, ki drži pod izstopno steno. Polička pa je zasnežena, pravzaprav je sploh ni. Tega je kriv sneg. Skoraj navpična klada snega je pripeta na skalnat zid. Le majhna krajna poč ju loči. Ker imam cepin, me Danilo pošlje naprej. Kar strah me je, če bi se tista bela gmota odlepila od stene. In vendar že zabijam cepin v ne pretrdi sneg in potem z nogama kopljem velike globoke luknje, da bi se še medved počutil varen. Polica pa je kmalu kopna in še razširi se. Po dolgem času se lahko brezskrbno sprehajamo. Majhne bele cvetice se sklanjajo nad črnim prepadom. Tudi v tej mračni steni ...? Nad Škrlatico se za trenutek razmaknejo megle. Gledamo Stenar, Dolkovo špico, Rokave ... Ker je že pozno, moramo naprej, čimprej iz stene. Še kakšni štirje raztežaji nas ločijo od ledenika. Toda zadnji bo najtežji v vsej smeri. In že se je treba spoprijeti z njim. Navpična stena, previsek in ... konec stene, le še snežišče in ledenik, kar pa je prava ravnina proti temule tukaj. Nekaj rutinskih prijemov in zadnji poteg čez previs. Zdaj sem jaz na vrsti. Vstop v navpično ploščo mi zaradi mokre skale dela preglavice. Tudi teža nahrbtnika me vleče iz vertikale. Po drugem poskusu mi uspe in že prečim v desno, kjer je zabit klin 613 ¡n visi Danilova vponka. Tu pa pride do velike zmešnjave. Izpeti moram svojo vrv. Ker skozi vponko teče tudi vrv druge naveze, sem se znašel v pravem labirintu, ko komaj stojim na konicah čevljev. Le z eno roko lahko izpenjam lastno vrv in mečem drugo prek glave in cepina ... zapleta se mi ob cepin, odpenjam in zapenjam vponko ... Končno mi le uspe ... Sledi malo lažje plezanje po nekakšnem žlebu in potem spet prečenje, tokrat v levo po zelo skromni polički, ki pa pod previsom na hitro izgine. Težko mesto! Oprimkov nikjer. K sreči je malo naprej v špranji zabit klin, v katerega je Danilo obesil vrvno zanko in ta zelo dobro nadomešča oprimke, še previs! Ne diši mi preveč, da bi s takim tovorom telovadil čezenj. Tudi roke niso več take, kot so bile zjutraj. Z očmi stikam, če bi se dalo drugje in na levi mi takoj pade v glavo boljši prehod. Malo krušljivo, vendar ob vrvi si upam ... Iz stene sem, iz stene moje mladosti. V njej sem preživel osem ur. Pred desetimi urami smo odšli iz Vrat... Iz stene, v kateri je bilo več mraka kot pa sonca, pa vendar mi je zdaj pri duši tako lepo, kot bi sijalo sonce. Ko zvijam vrv, Danilo varuje in z nasveti pomaga še Bojanu in Tinetu. Kmalu smo vsi vrh stene na prostranem in ne prestrmem snežišču. Ura je štiri. Spet je začelo deževati. Prav malo nam je mar. Na robu ledenika se poslovimo. Danilo in Tine morata še nocoj v Vrata, kjer ju čaka oprema. Midva z Bojanom pa jo ubereva proti Kredarici. Ledenik ni tako kratek in preden bova v koči, naju bo namočilo. Počasi se temni, tudi zaradi oblakov. V daljavi grmi... Nevihta z bohinjske strani? Okrog Razorja se čudežno svetli, košček modrine sredi nemirnega neba ... Nad dolino Sedmerih je črno kot ponoči, še pravi čas prideva v Triglavski dom. Istočasno z Velega polja prihitijo reševalci. Iščejo nekega planinca, o katerem že teden dni ni sledu. Tu je v vpisni knjigi pustil zadnje sledi... Dom je skoraj prazen. Deževje zadnjih dni je krivo. Ponoči divja nevihta, ki čudovito umije nebo od vzhoda do zahoda ... Že pred vzhodom se z Bojanom spraviva proti vrhu Triglava. Bleščeče nedeljsko jutro se je napravilo. Ko se prikaže sonce izza Karavank, sva midva že na Malem Triglavu. Veliko snega še leži po triglavskem kraljestvu. Po Kanjavcu in Hribaricah bi se dalo še smučati. Sredi poletja ... Aljažev stolp na vrhu je samoten kot le malokdaj v sezoni. Doživetje Triglava. Daleč na obzorje je mogoč razgled. Krn, Montaž in Viš, Jalovec in Mangart... Kmalu za nama prilezejo na vrh še reševalci, da še tukaj pregledajo vpisno knjigo. Toda tukaj sledov za pogrešanim ni. Skupaj sestopamo, na Malem Triglavu pa oni zavijejo proti Planiki, midva pa spet proti Kredarici. Niti najmanj ne slutijo, da gredo skrivnostnemu odkritju nasproti. Medtem ko iščejo enega, najdejo drugega. V pečevju nad Planiko so dolga leta ležali ostanki nekega Zagrebčana, vse poizvedovanje je bilo zaman, vse reševalne akcije neuspešne. Zdaj pa je prišlo na dan ... V naslednjih dneh bodo našli tudi fanta, ki ga danes iščejo. Tudi zanj je bil usoden svet med Kredarico in Planiko ... Spet se pripravlja k ploham. Temu primerna je tudi najina odločitev: odpade Cmir, odpade Rjavina in še kaj. Mimo Staničeve koče zavijeva v Kot, v najbolj tiho od vseh triglavskih dolin. Občudujeva orjaške stene Avčinove Rjavine, cvetje, živo zeleno macesje, pa spet stene in smrekove gozdove v dolini... HRVATI IN TRIGLAV Prispevek k triglavski kroniki Dr. ŽELJKO POLJAK, ZAGREB Triglav ni pri srcu samo Slovencem, kot simbol višine, moči in odpora, ampak je skupna svetinja Južnih Slovanov. Hrvatom je posebno blizu, saj jim ni bil samo personifikacija abstraktnih vrednot, temveč jim je postal tudi priljubljeni cilj planinskega delovanja. K temu sta pripomogli dve dejstvi: eno, ker jim je geografsko razmeroma blizu, druga pa, ker je planinstvo zelo zgodaj postalo hrvatska kulturna lastnina (Hrvatsko planinsko društvo — HPD — je bilo ustanovljeno leta 1874). Stoletni razvoj hrvatskega planinstva lahko razdelimo na tri dobe. Vsaka ima svoje značilnosti in kvalitete. Glavna časovna mejnika sta obe svetovni vojni (o periodizaciji hrvatskega planinstva je PV objavil moj članek »Hrvatsko planinstvo« leta 1964, str. 389). Skladno z razvojnimi spremembami se je spreminjal tudi odnos hrvatskih planincev do Triglava. Do prve svetovne vojne je bil Triglav Hrvatom kakor tudi Slovencem skupni simbol odpora zoper agresivne apetite vladajočih slojev sosednih narodov, 614 s katerimi so morali živeti v skupni državi. Hrvati so skupno s Čehi Slovence v tem pogledu podpirali. V medvojnem razdobju je Triglav hrvatskim planincem postal cilj številnih izletov in vzponov. Konec tega razdobja je triglavska stena postala vedno pogostejši cilj alpinistov, ki so se v tej dobi v Zagrebu organizacijsko toliko okrepili, da so ustanovili prvo alpinistično sekcijo na Hrvatskem (1935). V stiku s slovenskimi plezalci in z njihovo pomočjo so se zagrebški alpinisti učili tehnike, kako se premagujejo alpske stene, pozneje pa so te izkušnje uporabili in začeli obdelovati stene v visokih gorah Balkanskega polotoka in obiskovati visoke vrhove v Centralnih Alpah. V povojnem razdobju je Triglav s svojo skupino glavno alpsko področje hrvatskih planincev in plezalcev. Tema tega članka bo samo prvo razdobje, v katerem je bil Triglav v prvi vrsti duhovna zveza med dvema narodoma. Triglav se kot simbol skupnega odpora na Hrvatskem pojavi v času ilirskega (hrvatskega) preroda. Leta 1848 je objavil slavni hrvatski preroditelj Ivan Kukuljevič Sak-cinski (1816—1889) pod šifro »X« (= IKS, inicijalke njegovega imena) zbirko rodoljubnih pesmi »Slavjanke«. V prvem delu te zbirke je pod številko VIII tudi pesem 0 Triglavu: Triglave! Triglave! čuvaru jezera, Krst otkuda slavske Bogove protjera. Ti si vidio bunu Epula, Batona, Vidio pasti Metul, Slavio si Samona. Gledao si seljana, Kom na stolcu svomu Klanjahu se knezi U koruškom domu. Sada tužan gledaš Ponjemčena polja. Vrati, starce, djeci Vremena tva bolja. Pesmi je dodal tudi obsežne historično-geografske pripombe, med drugim tudi tole: »Na tej gori in v njeni okolici so nekoč Slovenci molili k svojemu Triglavu, bogu neba, zraka in zemlje ali, kot pravijo nekateri, pekla. Temu bogu so Slovani na najvišjih gorah darovali žrtve. Starodavni življenjepisec sv. Ottona piše o tem naslednje: Stetin tres montes ambitu suos conclusos habet, quorum rnedius, qui est altior, summo paganorum Deo: Trigelaus dicatus, tricapitum habebat si mulacrum, asserentibus ido-lorum sacerdotibus, ideo summum Deum tria habere capita, quoniam tria procurat regna, id est: coeii, terrae et inferí*. Isti onaj brijeg kod štetina, na kom stajaše slika Triglava, zvao se je takodjer Triglav, kao što i jedno selo kod Greifenburga u Po-morskoj (= Pomeranija, op. avtorja) zemlji: »Prope Gryphenbergam est adhuc pagus Triglav dictus ab hoc ¡dolo.«** (Frenzel dissert, de Idol. Slav.) Osem let po Kukuljeviču se pri Hrvatih pojavi Triglav prvič ne samo kot simbol, marveč tudi kot stvarnost. V zagrebškem časopisu »Nevenu« je bilo leta 1856 objavljena zemljepisna črtica »Vidik s Triglava« (str. 187—8, skupno 80 vrstic). Avtor ni znan. Čeprav mu etnografski pojmi niso docela jasni, po opisu lahko trdimo, da je bil na vrhu Triglava: »Triglav, gora nebotična, dijeli jezik njemački, slavjanski, italijanski te ujedno razstavlja Črno more od Jadranskoga, Savu od Soče. U Kranjskoj spada medju najznamenitija mjesta več stoga, što je s njega vidik kakvoga više nema u svoj carevini Austriji... Mletci se bjehu sakrili od pogleda našega, premda če se inače lako vidjeti, jer se i sa zvonika sv. Marka vidi Triglav... Čovjek slaba duha lahko bi zagledavši v te metežne vrleti, mogao zdvojiti. Glavni uzrok toga utiska jest, što cijelu tu sliku, koliko je dugačka 1 široka, gledaš duboko pod sobom ...« Anonimni avtor dalje pripominja, da se z vrha vidi Gorica, Snežnik in morje, in nadaljuje: »Na jugoistoku i na samom istoku vidiš prostrani sklad gorskih vrhova • Območje Stetina zajema tri gore, katerih srednja, ki je višja, je posvečena najvišjemu Bogu poganov. Triglavu, in je Imela triglavo podobo. Svečeniki malikov zatrjujejo, da ima najvišji bog zato tri glave, e