Učitelj kot krušni komisar.
Slika il svetovne vojne v bivši Avstriji.   Priobčil Ant. Kosi.
Ko sem pred par meseci v tem listu objavil majhno sličico iz svojega šolskega delovanja (članek govori o tem, kako si predstavljajo šolski otroci srečo) ter tako ponudil bralcu priliko, da je pogledal malo v šolsko delavnico, se mi je od mnogih strani zatrjevalo, da je članek v obče zelo ugajal in da je za šolo zanimajoče se občinstvo učiteljstvu hvaležno za take objave. To mi je izpodbu-dilo, da podam danes drugo tako sliko iz svoje šolske prakse v trajen in žalosten spomin na nesrečno svetovno vojno leto 1914--1918. Prepričal se bode cenjeni bralec iz te slike, kako zelo jo trpelo ljudsko šolstvo v dobi svetovnega ognja in da spričo tako žalostnih razmer ni bilo mogoče, da bi otroci v šoli v pouku napredovali.
Takoj ob izbruhu vojne so oblastva obesila na učiteljstvo razna mnogobrojna najtežja in najbolj nadležna dela in opravila, ki so bila v zvezi z vojno. Brez pomišljanja in obotavljanja jih je sprejelo učiteljstvo na svoje rame, ker se je reklo, da je dolžnost vsakega državljana, da žrtvuje za svojo domovino vse, da ji posveti najboljše svoje moči.
Opozarjalo je sicer učiteljstvo oblastva, I da bode šolstvo spi*ičo teh postranskih poslov
učiteljevih močno trpelo, toda zavrnilo se nas je, da je šola sedaj postranska stvar, koprnenje po zmagi pa je glavni namen vsega našega delovanja in prizadevanja. Zato še je učiteljstvo končno z nekako resignacijo in s samozatajevanjem udalo ter vleklo z raznimi deli težko obloženi voz naprej.
Ne bom opisoval, kako smo zbirali cunje in koprive, kako kopinovo in jagodino listje, kako preiskovali in stikali po podstrešjih in j hišnih shrambah za skritim zrnjem, kako se valjali po njivah in popisovali poljske sadeže, I kako nagovarjali in pridobivali z zgovornostjo trgovskega agenta za podpis vojnega posojila — ne, vse to bi me zavedlo predaleč : pokazal bi le rad na kratki črtici, kak6 močne živce je moral imeti učitelj zlasti kot krušni komisar, da se ni zgrudil pod ogromno težo od dne do dne se množečih poslov in skrbi. Povdar-jam pa izrecno, da je vse to, kar sem tukaj zapisal, čista in gola istina in da ni trohice izmišljenega ali dodanega.
Pondeljek je, torej šolski dan. Ura je odbila pravkar devet in zadnji glasovi šolskega zvonca so utihnili. Molimo ! Za prvo uro predpisuje šolski red računstvo. Razred ima dva oddelka. Prvi oddelek ponavlja na uporabnih nalogah pismeno množitev s celimi števili, za drugi oddelek pa imam določeno razštevanje desotinskih števil. Primem za kredo, da bi napisal par zgledov na šolsko tablo, kar   naenkrat  nekdo na vrata potrka.
PoSljem dečka, da pogleda, kdo da je zunaj in česa želi.
„Prosim, dve ženski stojita zunaj in bi radi z vami govorili."
„Reci jima, naj prideta po šoli, ker sedaj nimam časa."
Deček odide, a se kmalu vrne.
„Nočeta oditi, pravita, da vam morata nekaj zelo važnega povedati."
Nato dam tudi drugemu oddelku pismeno nalogo in stopim v Šolski hodnik.
Obe ženski pričneta kakor iz enega grla tako-le : „Prosim, povejte mi, kako je to, da dobijo Hrvatje pri trgovcu P. petrolej, mi Štajerci pa, ki smo že dva meseca brez vsakega svetiva, ne dobimo ničesar."
Moj odgovor: „V tej zadevi bom poizvedoval in odgovoril vama bom še le črez par dni, mogoče, da je stvar kako drugačna."
Komaj zaprem vrata za seboj, že zopet nekdo trka. Zopet moram iz šolske sobe.
„Kaj je ?"
Žena drži nekoliko razrezanih krušnih izkaznic v rokah in pravi : „Na teh pet kart sem dobila r,A kg koruznega zdroba; saj sem vendar vpisana med odjemniki moke. Kako naj spečem sedaj iz te betvice zdroba kruh."
Stranko sem moral z opombo odpraviti, da so uradne prodajalnice dobile za dotični mesec žal samo koruzni zdrob nakazan.
Sedaj bomo pismeno razštevali ! Na, že zopet nekdo trka.
—    2    —
„Česa želite ?"
Mož in dve ženi stojita pred vrati — begunci iz goriškega okraja.
„Prosirn, gospod, povejte nam, kje dobimo na te karte, ki ste nam jih dali včeraj, mast za zabelo ? Vprašali smo že v vseh prodajalnah, a povsod brez  uspeha."
Jaz : „Potrpite nekoliko dni, povprašal bom v tej zadevi pri okrajnem gospodarskem uradu v Ptuju."
Stranke odidejo. Sedaj bom imel mir. Toda ne! Komaj stopim v šolsko sobo in primem za kredo, prikoraka star mož — občinski revež — v šolsko sobo in gre naravnost proti meni.
„Prosim za krušno karto, pek mi brez nje ne da hruha."
Jaz: „Krušne karte sem že včeraj razdelil, ali niste pri cerkvi slišali oznanila, da oni, ki ne pride pravočasno po izkaznice, ne dobi ničesar ?"
Mož: ,,V cerkev ne hodim, zato tudi oznanila nisem slišal."
Kaj si hočem ! S starčkom grem v pisarno pa mu izročim njegovo krušno karto. Ko pridem iz pisarne, stoji že zopet neka žena pri šolskih vratih in prične: „Povejte mi, ali je res, da moram za vsak lA kg sladkorja dati eno jajce. Samo za denar mi trgovec ne da sladkorja."
Jaz : „Prvi teden vsakega meseca dobe vsled odredbe okrajnega glavarstva le one stranke sladkor, ki prineso trgovcu za vsak Vi kg sladkorja po eno jajce, seveda proti temu, da se jajce zaračuni. Tudi one stranke dobe že prvi teden sladkor in sicer brez obveznosti, dajati jajca, ako prineso od občinskega predstojnika potrdilo, da nimajo kokoši."
Žena : „Prosim, napišite mi vi to potrdilo, saj veste, da nimam kokoši, ker greste mnogokrat mimo naše hiše."
Jaz : „ Draga ženica, na to pač nisem pazil, ko sem hodil mimo vaše hiše. Sploh pa : saj vam da tako potrdilo vaš župan ali pa počakajte do prihodnjega tedna, ko dobi vsaka stranka sladkor samo za denar."
Žena odide.
Trkanja na vratih pa še ni konca. Pride žena ter začne z osornim glasom: „ Jaz bi rada imela karte!"
Jaz : „Karte sem razdelil že včeraj in pri cerkvi je bilo že parkrat razglašeno, da je treba priti po karte pravočasno. Kdor ne pride pravočasno, ne dobi za dotični mosec izkaznic."
Žena: „To me nič ne briga. Včeraj nisem imela časa, sem imela druge posle. Sploh pa se ljudje pritožujejo, da od ono dobe, ko „rihtarji" ne dele več kart, ni   več   pravega
reda. Prej smo dobili pri „rihtarju" karte, kadar smo jih hoteli, in če ni bilo ,,rihtarja" doma, dala nam je karte njegova žena, ali pa otroci. Kart smo dobili, kolikor je kdo hotel, saj so ležale po oknih. In sedaj take sitnosti, tak nered pri vas. Na glavarstvu se bom pritožila ..."
„Prosta vam pot na glavarstvo in z Bogom" odvrnem in zaprem vrata.
„Zdaj bom vendar enkrat prišel do pismenega razštevanja z desetinskimi števili", si mislim, toda šolski zvonec se oglasi in — računska ura je minila. To je bilo torej poučevanje „brez motenja."
Hvala Bogu, da imam v razredu dobro disciplino (red), sicer bi ne bil hrup samo v šolskem hodniku, marveč tudi v razredu.
Dodam    še   nekoliko   pojasnil.    Zadeva, glede  petroleja  je  bila  res taka,  kakor sta, mi ženici sporočili. Na moje telegrafično obvestilo je poslala okrajna politična oblast ta- < koj „revizorja", ki se je na licu mestu   uve-1 ril,    da   je    vodstvo    begunskega   taborišča F Wagna poslalo dotičnemu trgovcu dva   soda ' petroleja   s   prošnjo,   da   pošlje v zameno v \ Wagno živila. Teh   pa   Štajerci   radi   stroge rekvizicije niso imeli, zato se je oddajal  petrolej bližnjim Ogrom in   Hrvatom   za   fižol, mast, jajca, sirovo maslo, koruzo itd.
Kar se tiče zabele, kateri goriški begun-
ci v Središču pri nobenem trgovcu niso dobili, sem dobil na svoje trikratno brzojavno prašanje končno, če tudi precej pozno, od okrajnega gospodarskega urada v Ptuju odgovor, da dobe upravičenci dansko svinjsko mast pri tvrdki P. K. v 9 km oddaljenem Ormožu.
Končmo še to-le: Ako kdo misli, da sem imel drugo uro pri poučevanju mir, se močno moti. Prišle so zapored še tri stranke. Prvi sem moral potrditi mlinske izkaznice, drugo sem moral poučiti, da dobe „urlau-berji" s svojimi dopustnimi dokumenti sladkor in moko pri tvrdki D. v Ormožu. Tretja stranka, neka žena, je prišla prosit, naj naredim za njenega moža prošnjo, da pride ob žetvi domov na dopust. Kajpada sem si podatke samo zabeležil, sestavo prošnje pa preložil na pouka proste ure.
Iz tega je pač dovolj jasno, da tako vsestranski vpreženi in z raznimi postranskimi posli preobloženi učitelj v šoli ni mogel zadostiti svoji nalogi in da so otroci v vojnem času povsod morali zaostati.
Vprašaš me, kakšno nagrado je imel učitelj kot takozvani „krušni komisar'' za svoje poslovanje. Odgovor je lahek: „Nič!" To bi človek še rad pozabil in prebolel, če bi mu ne bilo znano, da je v vojnem času mnogo mladih in krepkih za vojaško službo sposobnih ljudi v zaledju čepelo, sicer tudi za vojno delovalo a si dalo vsak storjeni korak mastno plačati, zraven pa se posmeho-valo onim, ki so se pehali zastonj, le za blagor „preljube naše domovine." O svetovna vojna, pomnilo si te bo tudi ljudsko učitelj-stvo !