OSTANI  V  KROGU
Jože   U d o v i č
Grenak napev
me vodi
po neznanem.
Zvezde leže na tleli razsute, škripl jejo pod nogami.
V visoki lini nočne  ptice brusijo koso smrti.
Vrtinec listja in  prahu pred mano se širi in spreminja v prazni ples sveta.
Za ovinkom vstane iz globeli zadihan velikan in me ustavi.
Oči se uničujoče zastrmijo vame. Objamejo me veje črnili rok.
Nenadoma začutim:
na vseli straneh
je toliko naslav. ograj.
razpok, previsov, si rini h sten,
da si nazadnje pravim:
Zakaj poskušaš  uteči?
Glej v te oči in   vse življenje
meči vanje
ostri pesek zvezd.
969
SVET,  KI   JE   V  RESNICI  TVOJ Jože  U d o v i č
Pogled  drsi
po rdeči skorji  sonca,  dišeči  kakor južni
ki ga lupijo prsti  neba,
po ptičjih jatah, ki nosijo poletni dih
z drevesa na drevo.
po strmečih zenicah stvari,
po obrazu vode.
po živi  moji. ki drži
za roko otroka in ga pelje
pod gotske loke smrek.
po ostrini  meseca, ki žanjc večerni  lan
za jutra beli prt.
drsi in nazadnje omahne na dno.
Omahne v svet. ki je v resnici  tvoj:
ocldavnaj si doma
na zemlji, ki so jo prerili krti praznine
na  vse strani.
v zraku, dišečem  po  pozni jeseni.
v času. ki počrni  med  prsti.
SKOZI  ZAPRTE   VE K K Jože   Ud o v i č
Kadar opaziš, kako tihotapijo
žalost bele jadrnice oblakov,
in ne pošlješ za njimi svojih jat.
kadar zagledal, kako se obrača
sončnica za  hladnim  soncem nebrižnosti,
in ti zleti pogled proti  tvojemu jutru.
kadar veter prične rezljati
s ključi kakor ječar
in  ne povesiš osuplih rok
v nizko, somračno svetlobo.
kadar  valpet  zime iztakne oči
tvojim lastovicam, in jih znova pustiš,
da odhitijo iti s perutnicami
iščejo čisto višavo.
kadar se železna vrata na trgu  vetrov
zaloputnejo in ti priprejo prste —
pa znova sežeš po nemogočem.
se  v svojih sanjah ta težki svet
nevidno premakne mi tvojo stran
za drobno makovo zrno.
970