ZGODOVINA ZA VSE 27 
Človek ni za nobeno rabo več, •• ga obesiš. 
Voltaire 
Padec režima, ki smo ga bolj ali manj vneto ohranjali 
Pri življenju zadnjih 45 let, je poskrbel za obsežno pom- 
ladansko čiščenje na vseh področjih življenja, to pre- 
Potrebno pospravljanje paje navrglo tudi obilico neza- 
želenih nasledkov. 
Mednje sodi (za akterje polpretekle dobe) precej ne- 
prijetno odkrivanje okostnjakov v omarah represivne- 
8a aparata in zvezde vodnice delavskega razreda (ti- 
stim bivšim članom, ki so prestopili med oporečnike 
naJ pojasnim, da mislim pri tem na KPJ/ZKJ). Omenjeni 
rehkti seveda niso zgolj izključna pravica in značilnost 
rdečega (črnega ali lisastega) totalitarizma, saj imajo 
°bilo masla na glavi prav vse oblike vladavin, je pa res, 
da so razni totalitarizmi s svojo "demokracijo po za- 
st°pnikih" za različne ekscese še toliko bolj dovzetni, 
saJ jih ne ovirajo "neprijetni" kontrolni mehanizmi. 
Zaton socialističnih držav pomeni (po drugi svetovni 
v°jni) drugo kruto streznitev, kije ljudi prisilila v soo- 
CenJe s povampirjenim sistemom, zgrajenim na umet- 
n° Ustvarjeni paranoji in branjenim z ideologijo stig- 
matizacije in linča. 
Samo za to v resnici gre. Za spopad med krhkim, ran- 
ljivim in prestrašenim posameznikom na eni ter vsepo- 
vsod prisotnim, nepopustljivim Sistemom, ki ga v vrhu 
slejkoprej najesta pokvarjenost in bogokletna ošabnost, 
na drugi strani. 
Vse ostalo so kulise, boji ideologij po nekakšnih zaen- 
krat nedoumljivih zakonih, ideje in negiranje le-teh, po- 
stavljanje in sesuvanje idolov/vodij in podobno. 
Poleg dobrodošle politične in gospodarske otoplitve 
ter bolj ali manj nedosledne kadrovske revolucije je mrk 
socializma prinesel v države rdečega solarnega sistema 
tudi obilico neprijetnih in "nikomur potrebnih" proble- 
mov, dvomov ter skrbno zatajevano in zamolčevano 
dediščino tega zgodovinskega obvoza od kapitalizma 
do kapitalizma. 
Čez noč se je lahko spregovorilo o Katynu, Rogu, 
Pohorju... in Teharjah. Zarasle in razrite gozdne poti 
in jase, rudniški vhodi in močvirja, ki so v preteklih 
desetletjih med domačini vzbujali srhljivo nelagodje in 
strah, so postali romarska središča ljudi, ki jih je prvo 
VSE ZA ZGODOVINO 
28 ZGODOVINA ZA VSE 
srečanje z novim redom ranilo za vedno. Desetletja za- 
tajene zgodbe o usodah tisočev pred našimi vrati so nas 
streznile. Majski dnevi nove svobode se nam naenkrat 
niso več bleščali v isti svetlobi kot poprej. Doumeli smo, 
daje znala človeška slepota zaliti s krvjo tudi tako svet 
in velik dan, kot je bila osvoboditev izpod nacistične 
strahovlade. 
Za množico Slovencev je bila pomlad 1945 žalostna, 
za mnoge celo zadnja - svobode so se smeli veseliti le 
nekateri. 
Zlasti zadnja leta se v Sloveniji pojavlja cela vrsta 
zapisov o tragičnih dogodkih ob prevzemu oblasti leta 
1945. Njihovi avtorji se po pravilu ukvarjajo zgolj s 
problematiko vrnjenih in pobitih domobrancev (deni- 
mo Roman Leljak in Ivan Korošec), tej tematiki pa pos- 
veča največ pozornosti tudi ustrezna parlamentarna ko- 
misija (celo svojčas konjunkturno gibanje za dosego 
sprave je zvodenelo ob trku ideologij). 
Uspešno smo zdrsnili v nevarnost, da se namesto z 
ljudmi in njihovo osebno tragiko začnemo ukvarjati z 
apologetstvom neke davno poražene in obsojene ideo- 
logije, pri tem pa gladko in brezbrižno odvržemo toli- 
ko in toliko tisočev usod, ki smo jih valjali po ustih 
med vzponom na oblast. 
Morda je edini pravi način razmišljanja o povojnih 
dogodkih in zlorabah moči ta, da v ukvarjanju s prete- 
klostjo pustimo do besede neposrednim sopotnikom do- 
godkov - pa ne jurišnikom z ene ali druge strani, tem- 
več ljudem, ki so jih vrenja premetavala med kladivom 
in nakovalom - večinoma brez njihove volje in za tuje 
interese. 
Malo je teh pričevanj, še manj živih pričevalcev - os- 
tali so nekje na obrobju zamrlega bojišča; trušč se je 
polegel, dogajanje se je preneslo drugam. Bili so so- 
potniki tektonskih družbenih prelomov, ki so jih po- 
tegnili v vrtinec, iz katerega ponavadi ni bilo rešitve - 
neznatni zaživa, pozabljeni v smrti. Je njihova edina 
pravica res le ta, da jih predmestni politikantski kričači 
in zastrupljenci jemljejo iz jam za volilne potrebe? Je 
njihova prva opredelitev res domobranec, belogardist, 
nemškutar, kulak - in ne morda Človek, Posameznik, 
Sin? 
Navadimo se razmišljati v tej smeri pa vsiljena "spra- 
va" ne bo več potrebna. 
Med večinoma suhoparnimi sodnimi akti Okrožnega 
sodišča v Celju, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Celju, 
se najde marsikaj1 - justica pač vključi v sodni spis raz- 
lične predmete, ki dokazujejo ali osvetljujejo posame- 
zen primer, arhivistu, ki se spopada z obsežno sodno 
dokumentacijo pa s tem ponuja dobrodošel miselni pre- 
dah. 
Sodnemu spisu K 15/49 omenjenega sodišča je bil 
tako priložen rdeč šolski zvezek, katerega platnico kra- 
si žig zidarskega polirja Alojza Tirguška iz Šmarja pri 
Jelšah. Nič pretresljivega - obrtniki ponavadi beležijo 
to in ono v zvezi s poslom, še zlasti pri delu z merami 
in številkami; toda "službeni zvezek" polirja Tirguška 
ni iztrgal pozabi naročil za apno in zidake. Njegov last- 
nik je pisal pesmi, navdih zanje pa je dobil na dveh 
postajah svojega križevega pota - v Starem piskru in v 
teharskem taborišču. 
Kratek življenjepis Alojza Tirguška 
Alojz Tirgušek seje rodil 22. junija 1911 v Vojniku. 
Otroška leta je preživel v Kostrivnici pri Rogaški Slati- 
ni, kjer je obiskoval osnovno šolo. Ker je bil njegov 
oče zidar, seje tudi on po končani osnovni šoli odločil 
za zidarski poklic, ki se gaje izučil pri celjskem stav- 
beniku Konradu Golograncu. V letih pred drugo sve- 
tovno vojno in med njo seje tako preživljal z opravlja- 
njem zidarskih del v Šmarju pri Jelšah in okolici. Leta 
1932 seje poročil z Amalijo Drobne iz Zadrž pri Šmar- 
ju, kjer sta si Tirguškova ustvarila tudi svoj dom. V 
zakonu sta se jima rodila dva otroka. 
Vse do konca druge svetovne vojne je njegovo živ- 
ljenje teklo, kot je tedaj teklo življenje večine navadnih 
ljudi, burni dogodki prvih povojnih dni pa so ga poteg- 
nili v vrtinec, iz katerega se ni več rešil, in ki gaje konč- 
no pahnil v smrt. Začelo seje 19. junija 1945, ko gaje 
OZNA aretirala in odpeljala v zapor v Šmarje, od tam 
pa v teharsko taborišče, kjer je ostal zaprt pol leta. 20. 
julija 1945 je OZNA zoper njega pri Javnem tožilcu za 
okrožje Celje vložila kazensko prijavo, v kateri ga je 
obtožila "radi njegovega zagrizenega sodelovanja z 
Nemci ter kot zaupnika župana pri katerem je bil kot 
tajni policist" in še nekaterih drugih kaznivih dejanj, ki 
naj bi jih storil med okupacijo.2 V tem času je Vojaško 
sodišče mariborskega vojnega področja-senat v Celju 
proti njemu začelo preiskovalni postopek, vendar je pri- 
mer nato prepustilo Okrajnemu narodnemu sodišču 
Šmarje pri Jelšah. 
V preiskovalnem postopku so nekatere priče obtož- 
be zoper Tirguška v celoti ovrgle in povedale, daje med 
Za informacijo o Tirguškovi "pesmarici " in za posredovanje 
osebnih podatkov Alojza TirguSka se zahvaljujem kolegu mag 
Milku Mikali 
Zgodovinski arhiv v Celju, arhivski fond Okrožnega sodišča v 
Celju (dalje: ZAC AFOkroíno sodišče Celje), spis KO 105/45- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 29 
Teharsko taborišče med drugo svetovno vojno - takrat vadišče Hitlerjeve mladine 
vojno dobro vedel za ljudi, ki so imeli zveze s partiza- 
ni, vendar ni nikogar izdal. Nasprotno, kot je povedala 
ena izmed prič, ji je, ko je bila v kazenskem taborišču v 
Rogaški Slatini, po raznih posrednikih tja pošiljal hra- 
no, že prej pa ji je dal tudi 100 mark. Ista priča je pove- 
dala, daje imel stike s partizani in daje nekemu delav- 
cu ob njegovem odhodu v partizane celo izročil 150 
nabojev. 
Na osnovi teh dejstev gaje senat Okrožnega sodišča 
Celje, ki mu je predsedoval sodnik dr. Milan Švab, na 
glavni obravnavi 13. decembra 1945, v celoti oprostil.1 
Iz teharskega taborišča so Tirguška izpustili šele 23. 
januarja 1946. Že en mesec po izpustitvi iz teharskega 
taborišča se je, verjetno razočaran nad novo oblastjo, 
priključil ilegalni skupini z imenom Gorje razbojnikom 
- osveta morilcem (GROM), s čimer si je nevede pod- 
pisal smrtno obsodbo. Skupino GROM sta januarja 1946 
ustanovila Ivan Satler in Albert Žager iz Celja. Delova- 
la je na širšem celjskem območju, njen cilj pa je bila 
priprava terena za prevzem oblasti ob prevratu, do ka- 
terega naj bi prišlo s pomočjo tuje intervencije. Ta ile- 
galna organizacija je delovala do novembra 1948, ko 
so bili vsi njeni pomembnejši člani, med njimi tudi Alojz 
Tirgušek, aretirani. Proti desetim pripadnikom te orga- 
nizacije je bil pred senatom Okrožnega sodišča Celje 4. 
in 5. februarja 1949 organiziran velik javni sodni pro- 
ces. Alojzu Tirgušku in še trem soobtoženimje sodišče 
na osnovi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in 
državo izreklo smrtno kazen z ustrelitvijo.4 Tirgušek se 
je sicer na izrečeno kazen pritožil, vendar je bila njego- 
va pritožba zavrnjena. Smrtna kazen nad njim je bila 
izvršena 13. septembra 1949, kje je njegov grob pa nje- 
govi svojci še do danes niso izvedeli. 
Tirguškovo "pesmarico" sestavljajo tri pretežno v šti- 
rivrstičnih kiticah napisane pesmi (Pesem o teharskem 
taborišču, Restantska in O Piskru), med katerimi je da- 
leč najobsežnejša prav "teharska", ki jo sestavlja 107 
kitic. Zadnja vpisa v zvezek sta posvetili Tirguškovih 
sotrpinov: I-'ranca Križanca, Stanka (priimek je neber- 
ljiv) ter patra Josipa. 
V svoji najobsežnejši pesmi namenja avtor precej pro- 
stora svojim sozapornikom, zato je bilo potrebno raz- 
rešiti precej neznank - od imen obsojencev, njihovih 
bivališč in deliktov pa do ugotavljanja časa, ki bi ga 
lahko "identificirani" zapornik preživel v teharskem ta- 
borišču skupaj s Tirguškom. Pri tem sem se oprl na ohra- 
Prav lam. 
4     ZAC AF Okroino sodišče Celje, spis K 15/49. 
VSI- ZA ZGODOVINO 
30 ZGODOVINA ZA VSE 
njeno gradivo Okrožnega sodišča v Celju, kjer je moč 
zaslediti večino Tirguškovih portretirancev. Pri objavi 
njihovih deliktov in izrečenih kazni ne gre za senzacio- 
nalizem ali poseganje v posameznikovo intimo, temveč 
za ilustriranje neznosne lahkosti in površnosti obsoja- 
nja, ki si jo je privoščil tedanji sistem, kije ljudi veliko- 
dušno obkladal z izdajalci in okupatorjevimi sodelavci 
(največ zapornikov je bilo obsojenih prav tovrstnih de- 
liktov). Del svojih zmot je država priznala že z izvedbo 
(maloštevilnih) rehabilitacij, večina obsojencev pa te- 
ga formalnega opravičila za storjeno krivico ne bo do- 
čakala. Ta zapis seveda ne bo popravil ničesar, lahko 
pa nas pouči o ljudeh in njihovih občutkih ter odzivih 
na posebne stresne in dramatične razmere, v katerih ne- 
kateri kljub stvarni nemoči in brezizhodnosti niso klo- 
nili. 
Alojz Tirgušek 
Pesem o teharskem 
taborišču 
i 
Meseca junija 19stega 
prišla sta s puškami dva 
bunbarja, 
prišel sem ravno iz lumpanja. 
"Obleči se tovariš Tirgušek, 
šel boš z nami malo preč, 
ker PečnikF nisi všeč, 
ker si eden velik ptič." 
V Šmarje prišel sem, 
po OZNI ogledal sem 
in videl Vilmo sem, 
pod očmi črna sem. 
Prišel je tovariš klučar, 
izgledal je kakor eden car. 
"Pojdi ti z menoj, 
v zaporu spal boš ti nocoj.' 
Prišla je moja mamica 
in si reuček zdaj, 
tukaj prinesla froštik zdaj 
in jedi reuček zdaj. 
To teklo je vsaki dan 
in pripeljali so še druge zram. 
Zdaj tukaj mi sedimo 
in suhe uši redimo. 
7 
To debeli mesec teklo, 
bile so uši kakor jeklo. 
Prišel neki dan je Zmago čisto fsran, 
rekel: "Danes odpeljani boste vstran." 
8 
Prišel Tašner z avtom tam, 
naložil nas in stražarje zram, 
odpeljali nas iz Šmarja vstran. 
"Prclubi Tašner ti, kam se ti tako mo- 
di, 
saj na Teharju še žganca ni ?" 
Prepeljali na Teharje smo vsi, 
pred OZNO stopili smo pač vsi, 
oddala nas je straža tam 
in vzel nas tovariš Vitez zram. 
10 
Odpeljal v barake tam, 
pokazal nam stenice zram. 
Saj stenic ni veliko, 
za eno veliko polno hišo. 
11 
Tuje lepo nam, 
dobimo drotfrhan vsaki dan, 
tako slabo je tukaj nam, 
saj plota 9 juh je zram. 
12 
Določen sem bil na vojaško sodišče, 
zato so mi dali trdo ležišče. 
Za hrano smo vodo dobivali dnevno, 
stražari ravnali z nami so pohlevno. 
13 
Cigaretov in kruha nismo nič imeli, 
če kaj smo prišmuglali, še to so nam 
vzeli. 
Bolh in uši, teh blo je zadosti, 
so hitro obrale nas čisto do kosti. 
14 
Bledi in suhi smo padali vsi, 
bog se usmili nedolžnih ljudi. 
Predolgo je cela reč že trpela, 
skrajni bil čas je, da nas spravijo do 
Celja. 
15 
Svežega zraka smo dobili in ga zau- 
žili, 
cigarete, kar smo imeli vse smo po- 
kadili. 
Za bolne in slabe je treba letovišča, 
zato so poslali nas v teharsko taboriš- 
če. 
16 
Brez ključev in mrež izgleda, daje raj, 
svobodo zlato uživamo zdaj, 
vsaki dan je zbor, na delo kliče: 
"Brž mi postrojite vse te mrliče !" 
17 
Stražar Zdolšek ima komando, 
na delo goni vsak dan bando, 
leta sem ter tja kot nor 
in preišče vsak prostor. 
Baltazar Pečnik, kmet in zidar iz Zadri, je bil na prvem procesu zoper Tirguška glavna priča obtožbe. Trdi! je, da mu je nekoč, ko sta 
skupaj delala, kazal "legitimacijo z mrtvaško glavo ". Resnici na ljubo je treba povedati, da se Pečnik prve razprave ni udeležil. ZAC 
A F Okrožno sodišče Celje, spis KO 105/45. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 31 
18 
Strela božja ga naj ubije, 
tistim, ki se pred delom skrije. 
Pozna ga vsak, da nima mira, 
zato tudi ženske komandira: 
19 
'Ti boš šla v vešeraj, 
nema govora zdaj! 
Disciplina mora vladat, 
Če ne, boste začeli stradat!" 
20 
Tudi to navado ima, 
da on dobro tožit zna. 
Strašne on ima skrbi, 
zato ga skoro več v hlačah ni. 
21 
Ce naprej bo tako živel, 
bo v norišnico prišel. 
Ob 11. zvon zapoje milo, 
se povorka spremi na kosilo. 
22 
Ženske reda ne poznajo, 
P° 2, po 3 naprej hitijo, 
da bi moški prvi bli, 
strašno se bojijo. 
23 
Hrana spet brez masti, 
Pa še tiste v porciji ni. 
Grahov olup in repa bela 
se na žlico mi je vjela. 
24 
Želodec poje vsaki dan milo, 
naješ se za to gronsko silo, 
sit si samo takrat spet, 
če ti pošlje kdo paket. 
25 
uPrava nam je obljubila, 
da se bo hrana pogostila, 
alismolajepačta, 
°d obljube se živet ne da. 
26 
°a se briga, to je res, 
meso se najde včasih vmes, 
saj ga dosti ni, 
ker le dobimo mi kosti. 
27 
Kidrič6 in Meh7 vedno točna, 
brž drvi en voz naredita. 
Ženskam voz takoj peljata, 
kruh za drva tam dobita. 
28 
Ko Kidrič kruh v rokah obrača, 
iz srca se mu smeji. 
Tako minevajo nam dnevi, 
samo da se le živi. 
29 
Sedaj še mlad se da učiti, 
če ne prosi, ne mu dati, 
vprašajte, če zna moliti, 
kaj učila gaje mati. 
30 
Miting smo tudi priredili, 
vsi smo tega mnenja bili, 
ko se miting bo končal, 
sodnik bo vse domu nagnal, 
31 
da bo bolša hrana tudi, 
nam še štrudl so obljubili. 
Kaj dobili smo vsak ve, 
razočaranje - kajne. 
32 
Izgovor je takšen bil, 
da se je štrudl zasmodil, 
to je lagerska parola, 
samo nas drži še smola. 
33 
Joj, kaj neki bo iz tega, 
vsak dan slabše pač izgleda. 
Sodnik poretko prihiti, 
še takrat samo par spusti. 
34 
Nič obupat, pravim jaz, 
za nas tudi pride boljši čas, 
spustili nas bodo gotovo, 
stopili v življenje novo. 
35 
Sladko bode vsak smejal, 
ko pri svoji bode spal. 
Sedaj pa tukaj, spat ko greš, 
se vležeš pa zaspat ne smeš. 
36 
Stenic milijon se oživi, 
jih ubijaš, da kar vse smrdi, 
človeško tako je življenje, 
vse to popelje nas v trpljenje. 
37 
Da nas bi izpustili, 
najboljše je za vse, 
čez zimo ne vzdržimo, 
ni drv in streha toči še. 
38 
Da dosti smo trpeli, 
sodnik naj to uvidi, 
bi tudi radi še živeli, 
sam Bog se nas usmili. 
39 
Rekli so nam pač tako, 
da spustili nas bodo vse domov, 
sedaj je pač tisti čas, 
da papirje sprejel vsak v čast. 
40 
Nekateri papirje so sprejeli, 
domov poslani bili, 
in spet so jih ulovili, 
ker "ludi so nam navošlivi". 
41 
Nekaj so 'zlagrajih 
izpustili, 
in druge zopet nalovili, 
za državno mejo so hodili 
in "čres" mejo niso jih 
spustili. 
42 
Bila to je nesrečna ptička, 
to bila je poznata H. Micka, 
iz Šmarja je doma, 
saj jo marsikdo pozna. 
Prane Kidrič iz Sp. Sečovega pri Rog. Slatini je bil zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na 3 leta odvzema prostosti in na 5 let 
izgube političnih pravic (dolžili so ga podobnih "zločinov " kot večino Tirguškovih sojetnikov - članstva v Nemški mladini (Deutsche 
J"gend), vermanša/tu. vohunstva ipd). ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 142/45 
Jakoba Meha iz Velenja je sodišče slovenske narodne časti 12.7. 1945 obsodilo na 4 leta prisilnega dela, izgubo narodne časti za 8 
'et 1er 75 % zaplembo premoženja. To sodbo je okrožno sodišče razveljavilo 29 4. 1946. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 280/ 
46. 
VSE ZA ZGODOVINO 
32 ZGODOVINA ZA VSE 
43 
Čez mejo rada bi hodila, 
pa v Šmarju dovoljenja ni dobila, 
in sedaj zgodilo seji bo tako, 
po vojakah meče že oko. 
44 
Vojaka rada bi dobila, 
pa, ker grda je kobila, 
rada sita bi hodila 
pa še paketa ni dobila. 
45 
Naše kuhar'ce so lepe punce, 
kuhajo nam dobre župce. 
Župca redka je, 
ker dežja zmeraj dosti je. 
46 
Kuhale bi dobro nam, 
pa še repe je malo zram, 
"sledovanje" malo je 
za nas "nemčkutarje". 
47 
Barake 5 nima celi svet, 
v njej prebiva gospod Gresseli8 spet. 
Sedaj debeli zopet je, 
ker dobro zmeraj jé. 
48 
Saj mamica njegova tako skrbi, 
da še Tirgušek zraven kaj dobi. 
Izbral si je kuharja, 
saj je on tudi zraven debeluharja. 
49 
Gospod me zmeraj komandira, 
saj to kuharja nič ne 
vznemirja, 
saj je pač tako, 
da kuhamo krompir in meso. 
50 
Če gospa kaj pozabi, 
še čaja, gvirca nam nabavi, 
kuhamo pač vsaki dan, 
kar gospa pošle nam. 
51 
Še gospodična Micka prileti, 
ateku cigareto podeli, 
še tudi vinca zram, 
če nam ga ne vzame straža vstran. 
52 
Mesarja dobrega imamo, 
pošle nam še salamo, 
beli kruhek zraven nam diši, 
koruznega pa vsega razdeli. 
53 
Imamo tvrtko radija, 
to iz Zidanega mosta Gučeka'. 
On nabere rajo skup, 
potegnejo na telefonsko pot. 
54 
Guček komandira, 
postavil Gressela za polirja, 
kole zraven vzamejo, 
telefonski drot obešajo. 
55 
Tovariš kapetan nas pa dohiti, 
Gučka pa zaloti. 
"Guček, kam se ti tako mudi, 
saj v gostilno ne pojdeš ti." 
56 
"Celi dan delali smo pridno, 
pri Tlakariu10 dobili smo pa vino," 
mi smo pili, Guček govoril, 
kapetan Gučka ulovil. 
57 
Kapetan Gučka je skregal 
in v lager nas nagnal. 
Polit-kapetan nas pozval 
in (v) bunker nas je dal. 
58 
To bilo ni še vse, 
in Guček zvezan je. 
Guček se pa krega: "Je že tako, 
da v hlačah dreka bo." 
59 
Križanec" v bunkerju komandiral je, 
da še cigarete zraven izgubil je. 
Budja12 zraven Tirgušeka pa leži, 
saj dobil boš od mene ti uši. 
60 
Imamo še Pondelaka13, 
ki vjutro po cesti koraka, 
saj učenje on čevljar, 
saj zasluži on denar. 
61 
Gospa prinese mu paket, 
jaz že pričakujem spet, 
prinesla mi bo prežgance, 
jaz ji bom pa dal denarce14. 
62 
Prinaša mi novice, 
kakove so zaderške presice: 
"Noter tebe tu (?) tišijo 
in nad menoj pa kričijo. 
63 
Nehala ti bom jaz nositi, 
ker na Tehariu te bojo siti, 
prišel spet boš ti domov, 
šla borna spet okol voglov." 
64 
Ledrer" to je en velik ptič, 
14 
15 
Emil Gresseli i je bil trgovec v Slivnici. 
Ivan Guček je v Zidanem Mostu trgoval z radioaparati. Obtožen je bil sodelovanja z okupatorjem, vendar so ga zaradi pomanjkanja 
dokazov oprostili. Iz zapora je bil izpuščen 18. aprila 1946. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 159/46. 
Gostilna Tlakarje bila med Mlinarjevim Janezom in železniško progo Celje-Štore, na desni strani ceste. 
Franc Križanec, terenec iz Stopč (prim. M. Mikola: Sodni procesi na Celjskem 1944-1955). Obsojen je bil skupaj s Senico, Stojanom 
in Budjo zaradi neupravičenih medvojnih rekvizicij in likvidacij. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 257/46. 
Stanko Budja. Glej zgornjo opombo. 
Kari Pondelak, kmet (posestnik) in čevljar iz Zadržje bil obsojen najprej na 7-letno zaporno kazen (kazen so po pritožbah znižali na 
2 leti in končno na 15 mesecev zapora in na 1 leto izgube političnih pravic) zaradi sodelovanja z okupatorjem (očitali so mu med 
drugim članstvo v Štajerski domovinski zvezi (bilje Blockführer)), omenja pa se tudi v sodnem spisu A. Tirguška). ZAC AF Okrožno 
sodišče Celje, spis KO 117/45. Rehabilitiranje bil 22. septembra 1955. 
Med zaporniki seje razpaslo pravcato trgovanje s paketi in hrano, ki sojo dobivali od svojcev in si z njo izboljševali pičlo odmerjene 
taboriščne obroke. Sto trgovino so si do priboljškov pomagali tudi zaporniki, ki zunaj niso imeli svojcev ali pa so le-ti živeli predaleč. 
Erhard Lederer, cestni nadzornik iz Šmarja pri Jelšah, je bil obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem (med vojno je delal kot cestni 
nadzornik v Mozirju, bil pa je vodja tamkajšnjega Delovnopolitičnega urada ŠDZ) na 1 leto zapora s prisilnim delom. Izpuščen je bil 
8. avgusta 1946, sodno rehabilitiran pa 4. februarja 1959. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 135/46. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 33 
bilje tak birič, 
nad delavcam bil je hud, 
zato zraven nas je tud. 
65 
Mama prinaša mu živila: 
krompirja, moke in masti, zraven še 
fižola, 
°n kuha, skače okrog peči, 
Že želodec mu kriči: 
66 
'Sedaj najedel se pač bom, 
ker tukaj sedaj je dom, 
tega sit sem že čez glavo, 
saJ preskočil bi trdnjavo. 
67 
ßil sem jaz gospod, 
ker vozil sem povsod, 
bil sem jaz nadzornik, 
Sedaj sem pa jaz pripornik." 
68 
PrišelknamjeSenica16, 
to je ena druga ptica, 
hodil (je) za vodiča, 
ker rad jedel je prašiča'7. 
69 
Kuhal si skrivaj je sam, 
ker gaje bilo pred švabi sram, 
ker (je) od Nemcev "dezentiral" 
ln v dimniku "kvantiral". 
70 
nšel je na plan na svobode dan, 
Jn Konajzar ("komunajzar"?) ga za- 
lotil tam, 
z motorjem v Celje odpeljan, 
tam sem pač v pisker d'jan. 
71 
Nekega dneva bil pozvan, 
misleč, da bo domov poslan, 
kruta usoda ta, 
da privedla ga do Teharja. 
72 
"Sedaj tukaj kuham si v peči, 
moja mama prinese mi vsake reči, 
kuham si kavo in še žgance, 
Stojan pa okol' mene skače." 
73 
Stojan'8 rad komandira, 
saj je namestnik "komandira", 
paketa ne dobi pogosto, 
oče Stojan gaje "opusto"*. 
74 
Pri "Seniceti" drži se ti, 
saj nisi aboniran ti, 
dobim od doma po kruhe tri, 
sedaj Stojan prileti: "Daj mi ga polo- 
vico ti! 
75 
Na kruh sem jaz strašno dan 
in pri delu stopim jaz na stran, 
kdaj* (kadar) je treba delat tam, 
tedaj takoj "gratam" jaz bolan. 
76 
Punce jaz rad imam, 
ker se rad po "njimi"* guncam, 
imam jih v marsikateri vasi, 
če mi zvesta ni, obrijem še ji lasi*." 
77 
Meseca novembra 
bila je milica "razrožena", 
nekaj so se "pobunili", 
saj mi nismo vedeli." 
78 
Dali predpostavljenemu so ustavo, 
ker niso vredni za to državo, 
delali so nekateri proti, 
zato so jih takoj zalot(l)i. 
79 
Zaprli so jih v dvorano, 
to bilo jim je nepričakovano. 
Vodili drugo so propagando, 
zato zaprli so to bando. 
80 
Pripeljal se z avtom Zdenko, 
zdaj strah in še dihanje tenko, 
kaj se iz tega izteklo bo, 
svobode dane nam več ne bo. 
81 
Zdaj zaslišani so bili, 
gotovo kaj čez nas govorili, 
saj mi nismo krivi, 
da jih prej niso ulovili. 
82 
Skupaj so jih zbrali 
in v Pisker so jih odpeljali. 
Nekaj ostalo jih pa je tu, 
in ti iz zapora pravijo kuku. 
83 
Uprava gleda zdaj grdo, 
in postalo še za nas (je) bolj strogo, 
izgleda pač tako, 
da zmeraj slabše bo. 
84 
Uprava govori nam zdaj tako, 
da od naših dobrih paketov več ne bo: 
"Ne bom pustil paketov več vam, 
tole je kazen vam!" 
85 
Kazen smo dobili za plačilo, 
ker so 3 preko plota 
"izskočili". 
Zakaj so oni odvozili, 
saj nam niso nič naročili? 
86 
Bili 3 z nami so faloti: 
Pelcgutar20 bil je v ruski fronti, 
Brezinšek*2' bil takoj on je zram, 
Križanec star je on partizan. 
Terenec Franc Senica iz Sp. Selc pri Grobelnem (prim. M. Mikola: Sodni procesi na Celjskem ¡944-1951). Glej opombo 11. 
Opazka o praSičih se nanaša na sladko medvojno življenje nekaterih terencev, ki so svoj vpliv "na terenu "izrabljali tud, za polnjenje 
sv°jih nikoli sitih želodcev, v katere je izginilo precej rekvirirane mukajoče in kruleče "narodne imovine". 
Terenec Franc Stojan iz Sp. Selc pri Grobelnem (prim, nav.d.). Glej opombo 11. 
G>-e za pobeg treh zapornikov: Ivana Petcgutarja. Franca Blazinška in Franca Križanca iz teharskega taborišča. Pri pobegu j,m je 
Pomagal (ali pa jih vsaj ni oviral/prijavil) miličnik Drago Pirš. Pelcgutarje bil tedaj obsojen na 12 let odvzema prostost, s •••'•• 
delom ter „a ]0 let izgube političnih pravic. Pirš pa na 2 leti zapora s prisilnim delom. (Uroš Lipovšek: Teharske travme. Celje 1994. 
priloga raziskovalne naloge) 
Ivana Pelcgutarja je obtožnica bremenila celo bojevanja v oboroženih oddelkih SS (glej prejšnjo opombo). 
Francu BlazinSku so očitali, daje kot nemški ujetnik izdal svoje saboree, ki so jih Nemci v akciji pobili. Prvotno kazen 20 let zapora 
so mu kasneje (po pobegu?) spremenili v smrtno kazen z ustrelitvijo. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, spis KO 367/46 (ohranjen je le 
vpis v vpisnik, sam sodni spis pa ne). 
VSE ZA ZGODOVINO 
34 ZGODOVINA ZA VSE 
87 
Pritekajo nam dnevi dan v dan, 
a veselja ni več na dan, 
žalost ostaja le pri nas, 
ker prihaja zimski čas. 
88 
Zjutraj ob 5. uri vstajamo, 
žalostni postelje postiljamo. 
Vsaki vzame oteračo in "sapun", 
da pomije vsaki svoj "klun". 
89 
Že ob 7. uri na delo gonijo, 
nekateri se le radi izognejo, 
delati bi morali zmeraj mnogo, 
za to prazno belo godljo. 
90 
Drva smrekova nam delajo, 
štore iz zemlje kopljejo, 
ker pač druga nimajo, 
zato pa ženske jamrajo. 
91 
Celi dan štore kopljejo, 
na kup drva mečejo, 
v roke pihajo in "fulijo", 
zato ker štore iz zemlje 
pulijo. 
92 
Na voziček drva nakladajo, 
v barake drva vozijo, 
tam tovariš Hefla22 stoji 
in nam drva deli. 
93 
Prišla zopet je novica, 
poslali spet so nam novince, 
iz Celja, magistrata, 
poslali zopet so nam brate. 
94 
To mešani so ljudje, 
ker radi v mesu imeli so zobe. 
Klali so na črno, meso pa prodajali, 
zato v taborišče (so) jih pripeljali. 
95 
To nerodno zdelo se jim je, 
ker dosti jesti ne dobe, 
prašali so tu in tam, 
če zram juhe kruh je zram. 
96 
Mi govorili smo jim pač tako, 
da tukaj jemo le vodo. 
Vjutro kava, opoldne juha in zvečer, 
zato le naj vzame to hrano hudir. 
97 
Goleš, to je en gospod, 
poznat je vsepovsod, 
s konji dobro baranta, 
ker on dobro hvalit zna. 
98 
Konje kupi tu in tam, 
proda jih spet drugam, 
ker* (kdor) od njega konje kupi 
ga Goleš dobro zram olupi. 
99 
Konje drugim je prodal, 
in zopet po vaseh druge je nabral. 
"Partizanom konje sem pobral, 
zato sem na magistrat 
prepeljan. 
100 
Od milice prišel (je) partizan 
in me vzel zram, 
kaj 'na žalost bo z menoj, 
na magistratu spal boš ti nocoj. 
101 
Poslali na magistrat me v Celje, 
to bilo Šentjurčanom je 
veselje, 
v Celju na magistrat 
bom mogel na komando srat. 
102 
Prišel je komandant, 
z Golešom poznat, 
vpraša ga in pogleda ga poglet*: 
- Goleš, vzel boš mojega konja na pre- 
glet*. 
103 
Seveda Goleš hitro je za to, 
saj jaz dohtar spoznam se na to, 
hitro stražarja prosim sem, 
grem takoj s cekrom jaz na se'm. 
104 
Grem in skačem od vrat do vrat, 
jaz zdravila bom dobil in še star pla- 
kat. 
To ni plakat, temveč star recept, 
dobil bom "lapo za en pet". 
105 
Konja ozdravil dobro sem, 
veselje storil jaz sem vsem, 
obljubili nato so mi svobodo, 
zdaj zopet po Šentjurju bom jaz "bio- 
do". 
106 
Pa nažalost, kaj zgodilo se je z me- 
noj, 
odpeljan "svobodoj" sem drugam, 
vrag ga vzami, kam sedaj z menoj, 
še ta dan Goleš zram nas je dan." 
107 
Sedaj po taborišču špancira, 
z metloj zraven muzicira 
in še zraven komandira, 
zram stenic sem jaz "kvantiral". 
Restantska 
1 
Sirota jaz v zaporu živim, 
ubogi sem restant, 
V samoti celi se solzim, 
ker čuje me le bog. 
Odkar v zaporu jaz sedim 
nikdo ne mara me, 
prijaznega pogleda ni, 
ker vsak sramuje se. 
Prijatelji, znanci vsi okrog 
so zapustili me, 
vsak stražnik, kuhar in kurir 
nad mano stresa se. 
Ednajst dek kruha intendant 
odmeri ti na dan, 
fižolna juha, suh krompir 
je skoraj vsak večer. 
5 
Če vprašaš, kaj pa z mesom je, 
odgovor ti prispe: 
22 Franc Hefler iz okolice Brežic je bil zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na 2 leti zapora s prisilnim delom in na 5 let odvzema 
političnih pravic, Prezidij ljudske skupščine FLRJ pa mu je delno odpustil kazen 28. avgusta 1946. ZAC AF Okrožno sodišče Celje, 
spis KO 19/46. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 35 
brez denarca ti mesar ne da, 
četudi je "ihaha". 
4i. ti prokleti denunciant, 
'rad tebe zdaj sedim, 
želim ti druga nič, 
da vzel bi te hudič. 
Zato pa poj dem raj od tod, 
nazaj v domači kraj, 
Pn moji dobri mamici, 
tam zopet bode raj. 
(3. Dez. 1945.) 
O Piskru 
°. dragi Stari pisker ti, 
z Bogom smo ti rekli mi. 
Trdnjava to je za zločince, 
Pripeljali so nas v lepi kraj, 
brez mrež in ključev to je raj. 
Na lepem sončnem griču, 
v zračnem taborišču, 
tu dihaš čisto sveži zrak, 
prehajaš se okol' barak. 
3 
zastraženi prav skrbno smo, 
"a nas stenice ne požro, 
ln kakor nežno detece, 
Prav skrbno straža spremlja te. 
4 
Starešina obeh barak, 
P» milicije on junak, 
a srce mu je dobro, 
Postopanje prav modro. 
5 
V sobah vlada vzoren red, 
k0 Pride upravnik ali 
jamestnik na pregled. 
rav snažni stoje čevlji v vrsti, 
tako kot so hišice v Trsti. 
6 
pomaga starešini vedno 
Pač ni bad* vzorni Tonček zgledno. 
Rižanski bil je oficir, 
p°gleda črno kot sam hudir. 
Na glavi črne kodre ima, 
komandirat tudi dobro zna. 
Vojaško "zbor!" zavpije, 
takoj povorka se zavije. 
Ko stopimo v red, 
vojskam delamo zgled, 
po 4 in 4 nastopimo 
in porcije v rokah nosimo. 
Po hrano on nas pelje, 
na splošno nam veselje, 
in brhke punce tri 
ne dajo nam moči. 
10 
Kar "koh" nam skuha, 
je čista plehka juha, 
zato pa prosimo za kruha več: 
"Ti, pek - iz črne moke belega peč'!" 
11 
Baraki 5 prav dobro znan 
debeluhast je naš Marjan, 
mesarski ostri nož vihti, 
od sobe v sobe on hiti. 
12 
Sopiha kot mašina, 
on tretji naš je starešina, 
odvaža 's kuh'je, kar smrdi, 
v desni spretno bič vihti. 
13 
Prisrčno se potem smeji, 
kozarček vina v rok' drži, 
vinčka dosti on popije, 
zato 'večer v posteljo zavije. 
14 
Uprava prav veliko dela ima, 
upravljati ona dobro zna, 
nabavi to in kupi ono, 
da pač vedno siti bomo. 
15 
Za tolik' ljudi skrbeti, 
za vse "preglet" imeti, 
to težko je - to vsak ve, 
da sposobni so to ljudje. 
16 
V Piskru že prekuhani, 
od sodnikov skoz in skoz 
pretuhtani smo vsi živi, 
zato naj nas bog živi! 
17 
V taborišču utrjeni, 
"vojaškog" reda vajeni, 
brezdelnosti že siti, 
zžuljami* na riti. 
18 
Mi polni smo pač hrepenenja, 
in res, mi vsi smo tega mnenja, 
zaslužili smo že svobodo vsi, 
brezskrbne, lepe, sončne dni. 
19 
Zato pa pravim jaz, 
najbolje bo za nas, 
pustite vse domu*, 
k punci, ženi - juhuhu! 
(6 Dez. 1945) 
Za Restantsko in pesem O Piskra je 
značilen vedrejši, mestoma obešenjaš- 
ki in cinični ton, ki se izrazito "moš- 
kemu" svetu zapora (taborišča) neka- 
ko bolje poda kot liričnejši in samo- 
pomilovalnejši pesniški opisi. 
Teharje, 17. XI. 1945 
Ko v poznih naših letih 
pozabljeni smo vsi 
le spominska knjiga 
Ti misli name obudi. 
Križanec Franc 
Teharje, 17.11.1945 
So lepi dnevi nas obsončili, 
ko zbrali smo se prijatelji 
pa ne na kakšnem plesišču 
temveč na teharskem taborišču 
kjer so lepe nizke hiše 
ki jih še lahko marsikdo obišče. 
Križanec Franc 
Stanko 
pater Josip 
VSE ZA ZGODOVINO 
36 ZGODOVINA ZA VSE 
Z omenjenima dvema verzoma, ki sta nastala mesec 
in pol pred Tirguškovo izpustitvijo iz taborišča, konču- 
jemo malce drugačen zapis o teharskem taborišču. Por- 
treti sojetnikov, ki nam jih je zapustil Alojz Tirgušek v 
svojih iskrivih, trpko navihanih pesmih, so nas sezna- 
nili z množico drobnih usod sopotnikov "velikega ča- 
sa". Že površen pregled opomb nam pokaže, da so ta- 
borišče po obračunu s tujimi in "domačimi" sovražniki 
(za Teharje to pomeni domače Nemce ter vrnjene do- 
mobrance, četnike in ustaše) napolnili z osumljenci (in 
obsojenci) manj odmevnih procesov - veliko ljudi so 
zaprli zaradi "sodelovanja z okupatorjem" samo zaradi 
dejstva, da so bili člani ŠDZ, vcrmanšafta ali Nemške 
mladine, neupoštevaje medvojne razmere na Štajer- 
skem, kjer je okupator članstvo te organizacije (ŠDZ) 
"pridobival" z grožnjami z izselitvijo in še čim hujšim. 
Prvemu navalu pretirane "pravičnosti" (površnim ob- 
sodbam sodišč narodne časti) je sledila relativna uredi- 
tev razmer, saj so redna okrožna sodišča (tudi celjsko) 
pogosto razveljavljala najbolj trhle procese (npr. spis 
KO 280/46 v opombi 7). Zadnje dejanje nekaterih po- 
vojnih procesov so bile sodne rehabilitacije (opombi 
12 in 14), ki pa so jih sodišča izvedla šele v drugi polo- 
vici 50. let. 
Tirguškove pesmi so dragocen pogled onstran žice, 
kjer se nam odstira zanimiv "vzporedni svet", ki so ga 
urejala stroga pravila in prepovedi. Kljub tej omejenosti 
je življenje "znotraj" podobno kot "na svobodi" prina- 
šalo vesele in žalostne trenutke (sreča je verjetno bila 
že odhod na delo izven žice, paket od doma, prihod 
(aretiranega) soseda ali sovaščana). Obe skrajnosti je 
bilo treba zaradi izjemnosti, ki stajo prinašali v siv ta- 
boriščni vsakdan na neki način ohraniti. Varljivemu spo- 
minu v oporo je to v svoj zvezek zapisal tudi Alojz Tir- 
gušek in s tem sebi in svojim sojetnikom postavil svo- 
jevrsten spomenik. 
Portretiranci iz njegovih pesmi so zanj zgolj "prijate- 
lji", slučajni sopotniki, ki mu jih je na pot prinesla mu- 
hasta usoda. Opisuje jih, kot bi verjetno opisoval svoje 
sovaščane ali svate na ohceti - z ostrim očesom in pote- 
zami karikaturista. Neprizanesljiv je tako do drugih kot 
do samega sebe, zaveda se, da so vse razlike onstran 
žice pokopane. V njegovi "skicirki" sta drug ob dru- 
gem "padli" terenec in bivši "nemčur", polir in trgovec 
pa živita v zglednem jetniškem "gospodinjstvu". 
Skupna točka vseh teh v vsakdanjem življenju tako 
različnih ljudi, je slejkoprej njihov konflikt z "novim 
redom", za katerega je še kako veljalo Partljičevo sva- 
rilo iz Socialističnega kulaka: "Zdaj je svoboda in mo- 
ramo biti previdni !". 
Pa niso bili - vsaj ne dovolj, da bi se lahko ognili 
včasih kar paranoičnemu ustvarjanju novih sovražni- 
kov, ki jih je represivni aparat (s tem pa tudi njegova 
stvarnica Država) potreboval za argumentiranje svoje- 
ga obstoja, vpliva in moči. 
Od "teharskih zapisov" Alojza Tirguška je minilo pol 
stoletja - smo lahko povsem prepričani, da bo ob sto- 
letnici te žalostne pesmarice položaj posameznika v od- 
nosu do države manj neenakopraven? 
Bojim se, da ne. 
Zusammenfassung 
Ich Armer sitze im Gefängnis 
Die gesellschaftlichen Veränderungen Ende der acht- 
ziger und Anfang der neunziger Jahre unseres Jahrhun- 
derts haben die osteuropäischen Staaten gleichsam über 
Nacht in die Gleise eines normalen demokratischen 
Gesellschaftslebens gelenkt. Die Schwächung und zu- 
letzt das Absterben der sozialistischen Gesellschaftssys- 
teme brachte eine ganze Reihe von Mißbräuchen an den 
Tag, die vorwiegend im Zusammenhang mit dem re- 
pressiven Apparat und der Manipulation der Rechtspre- 
chung zu Zwecken der Politik standen. 
Das sozialistische System, das Jugoslawien (und damit 
auch Slowenien als konstitutiver Teil dieses Staates) 
nach dem II. Weltkrieg (und der in seinem Verlauf du- 
rchgeführten sozialistischen Revolution) aufgebaut hat- 
te, stellte unter den Staaten des Ostblocks keineswegs 
eine Ausnahme dar. 
Auch die jugoslawische (und damit die slowenische) 
sozialistische Regierung rechnete nach ihrem Sieg über 
den Faschismus rücksichtslos mit dem sogenannten "in- 
neren Feind" und schließlich auch noch mit dem "Klas- 
senfeind" ab, zu dem alle "nichtproletarischen Ele- 
mente" ohne gesellschaftliches "Bewußtsein" gerech- 
net wurden. Das Rad der Repression drehte sich mit ir- 
rsinnigem Tempo, und die Rechtsprechung "lieferte" 
täglich immer wieder neue Tribute ab an "Feinden der 
Gesellschaftsordnung". 
Der Sozialismus brauchte Feinde. Der mächtige Re- 
pressionsapparat konnte seine Existenz und seine 
Präsenz in allen Segmenten der Gesellschaft nur durch 
die Schaffung einer Massenhysterie rechtfertigen. 
Das Rad der Repression erfaßte tausende völlig un- 
schuldiger Menschen, die erst durch das Regime selbst 
mit seiner Grausamkeit und Rücksichtslosigkeit zu Geg- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 37 
nern machte (das heißt, wenn sie das erste "Treffen" 
mit dem "Revolutionsrecht" überhaupt überlebten). 
Zu dieser Gruppe von Menschen gehört auch der 
Verfasser der hier vorgestellten Gedichte. Alojz Tir- 
gušek aus Šmarje in der Steiermark wurde (wahrschein- 
lich) erst bei seinem ersten Konflikt mit der Regierung 
ein Gegner der neuen Gesellschaftsordung. Der vorlie- 
gende Artikel befaßt sich mit seiner ersten Verhaftung 
und seinem Aufenthalt in zwei Strafanstalten- im Cilli- 
er Gefängnis Stari Pisker und im Lager von Teharje. In 
beiden Fällen beschreibt Tirgušek seine Haft ausführ- 
lich in drei Gedichten, in denen er auch über seine Mit- 
näftlinge und die Zustände im Gefängis berichtet; diese 
Gedichte zeichnen sich vor allem durch ihre Eindring- 
Uchkeit und ihre (Selbst)ironie aus. 
Alojz Tirgušek wurde am 19. Juni 1945 verhaftet, am 
13- Oktober 1945 sprach ihn das Kreisgericht in Cilli 
von der Anklage der Kollaboration mit den Besatzern 
""ei. Aus dem Gefängnis (dem Lager in Teharje) wurde 
er am 23. Januar 1946 entlassen. Nach der Haftentlas- 
sung schloß er sich der illegalen Gruppe GROM (kurz 
••: Wehe den Räubern - Rache an den Mördern!), die 
den Boden für die Intervention der Westmächte und den 
.tUrz der sozialistischen Regierung in Slowenien bere- 
dete. Die Regierung zerschlug diese Gruppierung jedo- 
ch im November 1948, und Tirgušek wurde in einem 
großen öffentlichen Gerichtsverfahren am 4. und 5. Feb- 
ruar 1949 zusammen mit drei Mitangeklagten zum Tod 
durch Erschießen verurteilt. Am 13. September 1949 
wurde die Todesstrafe an ihm vollstreckt, seine Ange- 
hörigen wissen noch heute nicht, wo sich sein Grab be- 
findet. 
Die Gedichte Tirgušeks sind interessant vor allem 
aufgrund der Portraits seiner Mitgefangenen, die zei- 
gen, in welche Richtung die Aktionen der Unterdrück- 
ungsmaschinerie in der Nachkriegszeit zielten - nach 
der Abrechnung mit den bewaffneten feindlichen For- 
mationen (Domobranci, Tschetniks, Ustaše) kamen die 
Menschen an die Reihe, die sich während des Krieges 
(nach Meinung der Regierungsspitzel vor Ort) in irgen- 
deiner Weise gegen die "Volksehre" vergangen hatten 
(für eine solche Anklage genügte es, daß der Betroffene 
regelmäßig zur Arbeit erschienen oder Mitglied im 
Steirischen Heimatbund und in der Wehrmannschaft 
gewesen war, wozu die Bewohner von den Besatzern 
unter Androhung von Vertreibung und anderen Repres- 
salien genötigt worden waren). 
Die Vorstellung der Gedichte Tirgušeks geschieht in 
erster Linie zur Erinnerung (an die Tausende Inhaftiert- 
er und Verurteilter), aber auch zur Mahnung und War- 
nung (vor demAusarten aller Arten von politischen Sys- 
temen und vor dem Totalitarismus überhaupt). 
VSE ZA ZGODOVINO