¿010
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 930(450.36)"14/15"
Prejeto: 6. 10. 2009
Neva Makuc
univ. dipl. italijanistka in zgodovinarka, mlada raziskovalka, asistentka, Zgodovinski inštitut Milka Kosa — Raziskovalna postaja v
Novi Gorici, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica e-pošta: neva.makuc@zrc-sazu.si
Furlanska historiografija v obdobju humanizma
in renesanse
IZVLEČEK
V prispevku so predstavljeni najvidnejši furlanski historiografi iz obdobja humanizma in renesanse. 0b tem so podane tudi glavne smernice učene "pristne" historiografije v omenjenem obdobju in različne historiografske zvrsti, ki so bile tedaj uveljavljene (deželne zgodovine, mestne kronike, biografije itd.). Prispevek vključuje tudi čim bolj izčrpen pregled del obravnavanih historiografov in objave le-teh.
KLJUČNE BESEDE
historiografija, historiografi, Furlanija, humanizem, renesansa, deželne zgodovine, mestne kronike, biografije
ABSTRACT
FRIULIAN HISTORIOGRAPHY DURING THE PERIOD OF HUMANISM AND RENAISSANCE
The article presents the most visible Friulian historiographers from the period of humanism and renaissance. It also highlights the main guidelines of the scholarly, "genuine" historiography in the period concerned and various established historiographical genres (land histories, town chronicles, biographies, etc.). The contribution, furthermore, includes a concise overview of the works written by historiographers concerned and publications thereof.
KEY WORDS
historiography, historiographers, Friuli, humanism, renaissance, land histories, town chronicles, biographies
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
¿010
Furlanija v obdobju humanizma in renesanse
Za furlansko zgodovino je bilo leto 1420 prelomno. Benetke so se namreč v skladu z novo usmeritvijo, ki je v nasprotju z nekdanjo izključno zagledanostjo v morje težila k obvladovanju kopnega ozemlja (terraferma), polastile kneževine oglejskega patriarha. S tem se je zaključilo obdobje ostrih sporov, v katere so že od prejšnjega stoletja bili vpleteni ne le furlanski fevdalci, mesta in sam oglejski patriarh, ampak tudi Benetke in ogrsko kraljestvo. Sledilo je obdobje utrjevanja beneške oblasti. Na furlanskem območju konservativno usmerjena beneška republika ni ukinila fevdalnega ustroja, pa čeprav je bil v nasprotju z njeno tradicionalno trgovini in podjetnosti zapriseženo naravo. Za razborite furlanske kastelane pa so se razmere povsem spremenile. Politično odločanje je bilo namreč skon-centrirano izključno v rokah beneške oligarhije, ki je oblast izvajala preko namestnika v Vidmu. V tem gre iskati tudi enega izmed glavnih vzrokov, da se je plemstvo beneške Furlanije nenehno spogledovalo s habsburškim dvorom. Habsburški vladarji plemičem niso le omogočili dostopa do najvišjih upravnih in vojaških funkcij, ampak so sami s svojim načinom življenja in vladanja utelešali tudi njihove ideale. Furlanski deželni zbor, t. i. furlanski parlament (parlamento), ki je združeval predstavnike cerkvenih dostojanstvenikov, klera in mest, v obdobju beneške vladavine ni bil ukinjen, vendar je ostal povsem odrezan od političnega odločanja. V gradovih in mestnih palačah starih kastelanskih rodbin pa se je ohranjal melanholičen spomin na nekdanji pomen tega zbora, ki je, kot je poudaril že Sergij Vilfan, imel večji pomen kot deželne veče na slovenskem ozemlju, in bolj poudarjene elemente "razvitejše stanovske države".1 Politični zemljevid se je ponovno spremenil po izumrtju dinastije goriških grofov leta 1500. Njihovo dediščino so si prisvojili Habsburžani ob velikem razočaranju svojih tekmecev, Benečanov, ki pa so od konca 15. stoletja dalje obvladovali položaj oglejskega patriarha.
Presenečenj pa ni bilo konec. V 15. stoletju so prebivalci Furlanije poleg omenjenih političnih sprememb doživeli še eno novo, zelo bridko izkušnjo, bližnje srečanje z Otomani. Po večdesetletnem obdobju relativnega miru, ki je sledil beneški osvojitvi, so namreč v letih 1472, 1477, 1478 ter 1499 na lastni koži doživeli silovitost njihovih vpadov in opustošenje, ki so ga le-ti pustili za seboj. Turbulentno dogajanje na območju, kjer je prebivalstvu življenje oteževal tudi zelo skromen življenjski standard, se je nadaljevalo še v naslednjem stoletju, ki sta ga prav tako zaznamovala nasilje in prelivanje krvi. Leta 1508 je namreč izbruhnila prva habs-burško-beneška vojna. Istega leta so sledile beneške
Vilfan, Pravna zgodovina, str. 207.
osvojitve območja vse do Postojne in večine habsburške Istre, premirje ter sklenitev cambraijske lige, ki je povezovala cesarja Maksimiljana, Ferdinanda Aragonskega, francoskega kralja Ludvika XII. in kasneje še papeža Julija II. V bojih, ki so sledili so Habsburžani pridobili nazaj svoja in še nekatera beneška posestva. Leta 1516 je bilo podpisano premirje in mirovni sporazum v Noyonu med Španijo, Francijo ter Benetkami, leta 1521 pa še mirovni sporazum v Wormsu med Habsburžani in Benečani. V skladu s slednjim so Habsburžani pridobili bovško in tolminsko območje, Oglej, Marano, Gra-diško, Krmin, Brda in vasi ob desnem bregu Soče, Benečani pa Pordenone, Belgrado, Codroipo in Ca-stelnuovo, dotedanje habsburške enklave na beneškem ozemlju.2 Med omenjeno vojno, leta 1511, je Furlanijo pretresel tudi silovit upor. Revni meščani in kmetje so v Vidmu in raznih drugih krajih napadli plemiške rodbine ter njihove gradove in palače. V ozadju teh nemirov je bilo sovraštvo med pripadniki dveh frakcij. Zamberlani so pod vodstvom zelo vplivnega plemiča Antonija Savorgnana zagovarjali interese videmskega meščanstva in kmečkega prebivalstva ter podpirali beneško vlado, medtem ko so se strumieri, med katere je sodil velik del kastelanov, spogledovali s Habsburžani.
Humanisticna historiografija
Glede humanistične historiografije se pogosto v prvi vrsti podčrtuje zgledovanje po antičnih modelih, zlasti pri Livijevi retorični historiografiji, Sve-tonijevih življenjepisih cesarjev, pa tudi pri delih Salustija in propagandno obarvanih spisih Julija Cezarja. Historiografi iz obdobja humanizma in renesanse niso le ostali zvesti veri v antične avtoritete kakor poprej srednjeveški avtorji, posnemanje izbranih antičnih avtorjev je dobilo veljavo prave his-toriografske norme. V skladu s kultom antike in njene civilizacije, ki je s humanizmom obvladal miselni svet evropskih učenjakov, so humanistični zgodovinopisci kot neizpodbitno verodostojna sprejemali poročila antičnih piscev. Le-te so postavili na piedestal, s katerega so jih šele stoletja kasneje dokončno odstavili razsvetljenci s svojim zavračanjem tradicije. Opustili pa so se, vsaj v velikem delu italijanskega zgodovinopisja, tisti srednjeveški histo-riografski vzorci, ki so preko krščanskega okvira šestih obdobij svetovne zgodovine in štirih svetovnih kraljestvih podajali izrazito teološko obarvano sliko preteklosti. Snov, urejena v obliki analov, se je po zgledu rimske in grške historiografije, natančneje Tukididovega dela, omejevala na vojaške in politične dogodke. Dogajanje pa so obvladovali pomemb-
2 Trebbi, IlFriuli, str. 90—96, 104—106; Simoniti, Fanfare na-
silja, str. 136; Stih, Simoniti, Slovenska zgodovina, str. 168—
169.
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
ni posamezniki. Pogosto so v pripoved bili vključeni tudi izmišljeni in retorično zelo izdelani govori eminentnih posameznikov. Opaziti je tudi določen odmik od poročil o čudežih in od legendarnih vsebin. Tovrsten odmik pa je neredko izgubil koherenco v primerih, ko so legende in čudeži služili avtorjevim argumentom in namenom. V nekaterih primerih je želja po utemeljevanju lastnih argumentov privedla celo do falsificiranja virov, kot si ga je na primer v 15. stoletju omislil zloglasni Giovanni Nanni oziroma Annio da Viterbo.3
Humanistična historiografija na območju Furlanije in Marco Antonio Sabellico
Glede novoveških furlanskih historiografskih del velja poudariti, da s svojo številčnostjo razkrivajo dovzetnost pripadnikov furlanskega višjega sloja za preučevanje preteklosti in zlasti za erudicijo. Fur-lanijo je humanistično gibanje doseglo v 15. stoletju, s polstoletno zamudo. Omogočilo je občuten napredek na historiografskem področju, saj so v 16. stoletju bili postavljeni temelji furlanske historio-grafije.4 Eden izmed glavnih centrov, od koder se je
Marco Antonio Sabellico (Sabellicove Istorie Veneziane, Venezia, 1747, antiporta (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia)).
3	Fueter, Storia della storiografia, str. 11—153, 248, 251.
4	Mor, Uno sguardo, str. 17.
širilo humanistično gibanje, so bile Benetke. Kot začetnik humanističnega zgodovinopisja na območju beneške republike slovi humanist Marco Antonio Coccio, imenovan Sabellico (1436-1506)5 iz Vico-vara v bližini Rima. Kot učitelj retorike je deloval tudi v Vidmu, najverjetneje med letoma 1473 in 1484. Kasneje je postal profesor v Benetkah in uradni historiograf beneške republike. Kot je poudaril Giuseppe Trebbi, so njegova dela predstavljala napredek na področju historiografije, pa čeprav jih je označevala želja po ugajanju beneškim oblastem, nekatere nedoslednosti, na primer kronološke narave, ter široko sprejemanje mitskega izročila.6 Nekaj del je posvetil tudi zgodovini Furlanije. Leta 1482 oziroma 1483 je bilo v Vidmu objavljeno njegovo delo De vetvstate Aqvileiensis patrie, ki je bilo že v naslednjem stoletju deležno tudi italijanskega prevoda z naslovom DelFantichita d'Aquileia (objavljen v La seconda parte de le historie del Biondo, ridotte in compendio per Lucio Fauno. Commentarii di Rafael Volaterrano delle cose d'Italia. MarcAntonio Sabellico dell'antichita d'Aquileia, & del sito di Vinegia (Venetia 1544)). V delu, ki je bilo deležno finančne podpore Vidma, je poveličeval mesto Videm in njegovo zgodovino ter trdil, da je antični Forum Iulii ležal na območju Zuglija, ne Čedada.7 Sabellico je utemeljil izročilo, da so Videm ustanovili sami Huni med obleganjem antične Akvileje. Posledično je mesto imenoval Hunnium.8 Delo je mogoče vključiti v vrsto podobnih del, ki so v 15. in 16. stoletju v humanističnem slogu slavila zgodovino posameznih italijanskih mest ali knežjih rodbin. Delo je bilo večkrat natisnjeno, in sicer v Sabellicovih Opera (Venetiis 1502) in Opera omnia (Basileae 1560), v zbirki Thesaurus antiquitatum et historiarum Italiae Johanna Georga Graevija (Lugduni Batavorum 1722) ter kot samostojna publikacija leta 1514 v Benetkah in leta 1600 v Frankfurtu.9
5	O Sabellicu in njegovemu delu je na voljo precej literature, na primer: Trebbi, Iacopo di Porcia, str. 134-135; Tateo, Coccio, str. 510-515; Fueter, Storia della storiografia, str. 39-45; Marchetti, Il Friuli, str. 1012; Valentinelli, Bibliografia del Friuli, str. 12-13; Bianchi, Del preteso soggiorno di Dante, str. 3-5, 187-192; Jacoviello, Storia e storiografia, str. 127; Zancan, Venezia e il Veneto, str. 661-662; Scalon, Introduzione, str. 20-21; Dizionario biografico friulano, str. 713.
6	Trebbi, Iacopo di Porcia, str. 134.
7	Sabellico, De vetvstate Aqvileiensis patrie, lib. I, IV.
8	Že v 18. stoletju je Paolo Fistulario domneval, da je Sa-bellico omejene trditve izpeljal iz romana, ki naj bi ga v provansalskem jeziku leta 1368 spesnil Niccolo di Giovanni da Casola. Roman je bil kasneje preveden v italijanski jezik, v t. i. volgare, in objavljen v Ferrari leta 1568 pod imenom Tommaso d'Aquileia, ki naj bi bil tajnik patriarha Nicete. Sabellico naj bi se oprl na trditev, da je Atila prisilil deset tisoč kristjanov v gradnjo gradu, ki naj bi se imenoval Castello de Cattivi in naj bi še vedno obstajal ter se imenoval po Hunih (Fistulario, Discorso sopra la storia, str. XLVH-XLIX).
9	V zbirki Italia illustrata (Taurini 1527) pa je bila objavljena le prva in del druge knjige.
KRONIKA_58
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346	¿010
Omeniti je potrebno še štiri Sabellicove pesnitve, ki navdih črpajo iz furlanske preteklosti, in sicer Carmen in caedem Sontiacam, Carmen in Carnicum incendium glede otomanskih vpadov, Carmen in munitionem sontiacam glede beneškega utrjevanja meje ob Soči in Carmen in Hunni originem glede ustanovitve Vidma.10 Več del je posvetil zgodovini Benetk, na primer Rerum Venetarum Decades (Ve-netiis 1487), De Venetis magistratibus liber unicus (Venetiis 1488), De situ urbis Venetae (Lugduni Batavorum 1722) ter Historia rerum Venetarum ab urbe condita libri XXXIII (Venetiis 1487, Basileae 1556, Basileae 1670).11 V njih je poveličeval Benetke in njeno zgodovino. Napisal pa je tudi svetovno zgodovino, ki nosi naslov Rapsodiae historiarum en-neadum (Lugduni 1535) in seže od antike do leta 1504. Poudariti velja, da slednje delo predstavlja izjemo v okviru italijanske humanistične historio-grafije, saj je le-ta zavračala zvrst svetovnih zgodovin, ki so se tesno navezovale na srednjeveško, teološko koncepcijo zgodovine.12 Delo je bilo objavljeno v Benetkah med letoma 1498 in 1504 ter ponovno v Parizu v letih 1527 in 1529. Zbirka Sa-bellicovih zgodovinskih anekdot Exempla pa je bila objavljena v Benetkah leta 1507. Sabellicovo najpomembnejše delo, posvečeno furlanski zgodovini, De vetvstate Aqvileiensis patrie, izstopa zaradi zvrsti, kateri pripada. Sabellico je namreč sestavil prvo sklenjeno predstavitev furlanske zgodovine od najstarejših časov do sočasnega obdobja, ki se osredo-toča na konvencionalno historiografski temi vojaške in politične zgodovine. Sabellico je za opisom Fur-lanije podal kronološko urejeno pripoved o zgodovini območja, ki seže od antičnega obdobja preko dogajanja v času forojulskega vojvodstva in kasnejše kneževine oglejskih patriarhov ter prehoda pod beneško oblast do otomanskih vpadov v Furlanijo na koncu 15. stoletja. Omenjene zgodovinske etape so ostale stalnica tudi pri kasnejših deželnih zgodovinah. Slednje pa se razlikujejo od Sabellicovega dela v gledišču, iz katerega izhajajo. Večina kasnejših historiografov je namreč pripadala furlanskemu plemiškemu sloju in je posledično zlato dobo furlanske zgodovine iskala v obdobju kneževine oglejskega patriarha, ko je plemstvo za razliko od kasnejšega beneškega obdobja imelo moč in vpliv. Posledično je marsikateri historiograf svoje delo zaključil s koncem posvetne oblasti oglejskih patriarhov, torej z obdobjem okrog leta 1420. Drugačno gledišče pa označuje Sabellicovo delo, ki seže vse do otoman-skih vpadov, torej tudi v obdobje beneške oblasti.
Frontispic italijanskega prevoda Sabellicove beneške zgodovine, Istorie Veneziane, Venezia, 1747 (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia).
Dolgo časa pozabljeni Andrea Franceschinis
Sabellicovemu delu kronološko pripada primat pri sestavi prve sklenjene predstavitve furlanske zgodovine. Njegovo delo De vetvstate Aqvileiensis patrie je bilo namreč objavljeno že v osemdesetih letih 15. stoletja, kljub temu pa je Giuseppe Vale kot avtorja prvega poznanega priročnika furlanske zgodovine označil guminskega notarja Andrea Franceschinisa (tudi Antonio Gemonese; um. pred 1521).13 Delo, ki ga je Jacopo di Porcia imenoval De Illustratione Patriae, je v 18. stoletju veljalo za izgubljeno, saj sta ga zaman iskala učenjaka Giovanni Giuseppe Liruti in Giuseppe Bini. Kasneje pa je prišlo na dan več kopij, shranjenih v videmskem kapiteljskem arhivu, v nadškofijski knjižnici v Vidmu, v beneški nacionalni knjižnici Marciani ter naposled tudi v videmski mestni knjižnici. Kratko delo, ki nosi naslov De Carnica Regione Illustratio, je bilo sestavljeno okrog leta
10	Glede objav in prevodov omenjenih poezij: Makuc, De restitutione patriae, str. 3—4.
11	Slednje delo je izšlo tudi v italijanskem jeziku pod naslovom Le historie vinitiane ([Venezia] 1594, Vinegia 1558 in v Degli istorici delle cose veneziane i quali hanno scritto per pubblico decreto (vol. I, Venezia 1718)).
12	Fueter, Storia della storiografia, str. 36—37.
13 Nekaj osnovnih podatkov o Franceschinisu: Monticoli, Cronaca, str. 74; Liruti, Notizie delle vite, vol. I, str. 444— 447; Manzano, Cenni, str. 98; Manzano, Annali, vol. VI, str. 464; Vale, Il piu antico manuale, str. 7—21; Marchetti, Il Friuli, str. 226—227, 968—969; Dizionario biografico friulano, str. 361.
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
1508 na osnovi gradiva, ki ga je kot dolgoletni kancler furlanskega parlamenta (cancelliere della Patria del Friuli) imel na razpolago. Pomen dela je ponovno razkril šele članek IlQiu antico manuale di storia del Friuli, ki ga je Giuseppe Vale objavil v letih 1934 in 1935 v Atti dell'Accademia di Udine. Spomin na Fran-ceschinisov prispevek je do tedaj ostal zastrt zaradi usode, katero je le-ta doživel. Guminski notar je namreč svoje delo predložil v oceno mecenu Jacopu di Porciji, ki je delo pohvalil, a avtorju, kot je razvidno iz več njegovih pisem, ni oprostil sklicevanja na splošno od sodobnikov cenjeno, a za furlanske kastelane nesprejemljivo Sabellicovo delo De vetvs-tate AqvileiensisQatrie. Izstopa pismo, ki ga je Jacopo di Porcija poslal Giovanniju Battisti Uraniju, ki je prijateljeval tudi s Franceschinisom. Uranija je prosil, naj mu priskrbi še en rokopis Franceschinisovega dela, ker mu je svojega vzel brat. Ob tem ga je tudi prosil, da naj o njegovi želji ne obvesti Frances-chinisa. Očitno mu je ponos preprečeval odkrito priznanje, da si kljub kritiki, katero je izrekel na račun dela, le-tega želi ponovno imeti na razpolago. Ob tem je ponovno izrazil globoko nezadovoljstvo nad dejstvom, da je Franceschinis sledil Sabelli-covemu delu ter dodal, "ampak ti dobro veš, ali je to res, in veš tudi, komu na ljubo je [Sabellico] napisal tisto knjigo".14 Pripomba izstopa, ker odraža ne le že tedaj razširjeno mnenje, da je delo Sabellica, ki je postal celo uradni beneški historiograf, zelo pristransko ali celo apologetično, temveč tudi dejstvo, da si tega mogočen in bogat kastelan ni drznil odkrito napisati. Franceschinisovo delo ni bilo objavljeno, Porcia pa je kasneje podprl delo Giovannija Candida, ki je med drugim domnevno črpal tudi iz Franceschinisovega dela. Za izgubljenega pa velja Franceschinisov spis o otomanskih vpadih v Fur-lanijo konec 15. stoletja in spis Annales Rerum me-morabilium quae nostra temQestate occurrerunt.
Deželno zgodovinopisje in Giovanni Candido
Deželne zgodovine so bile odraz razmer, ko je postopoma na račun kampanilizma na pomenu pridobivala zavest o pripadnosti obsežnejšemu območju, pri kateri se je pogled razprostiral preko mestnega zvonika. Delo jurista Giovannija Candida (ok. 1450-1528)15 sodi med prave deželne zgodovine,
14	Vale, II piü antico manuale, str. 14—15 (ma tu ben sai se cio
sia vero, e sai ancora per far piacere a chi egli abbia scritto quel libro).
15	O Candidovem življenju in delu: Capodagli, Vdine illvs-trata, str. 337; Cieco, Crónica, str. [35]; Ciconi, Udine e la
sua provincia, str. 329; Liruti, Notizie delle vite, vol. I, str. 405, vol. II, str. 218—225; Bianchi, Del preteso soggiorno di Dante, str. 12; Vale, La dimora di Dante, str. 106; Formentini, La Contea, str. 12; Ceruti, Prolegomeni, str. LII— LV; Manzano, Cenni, str. 47—48; Manzano, Annali, vol. VI, str. 459; Marchetti, Il Friuli, str. 207—210; Ricciardi, Candido, str. 783—784; Someda, Notariatofriulano, str. 63—
C O M M EN T A R I I
¿I GIOVAN CANDIDO
CIvKBCONfvLTO
DE I F A T TI
D*A Q_ V 1 LE I A.
Fontispic Candidovih Commentarii de i fatti d'Aqvi-leia, Venetia, 1544 (Biblioteca Statale Isontina, Gori-zia).
saj je v njem deželna zavest že prevladala nad lokalnimi interesi in čustvi. Candido je bil član premožne videmske plemiške rodbine in eden izmed vodilnih članov stranke strumierov, ki je za las ubežal smrti v uporu leta 1511. Sestavil je Com-mentariorum Aquileiensivm libri octo, v katerem po tipično humanističnemu naslovu sledi sklenjena predstavitev furlanske zgodovine od najstarejših časov do leta 1518. Delo je nastalo na podlagi gradiva, ki ga je zbral sam, ter podatkov, ki so mu jih posredovali drugi učenjaki kot Antonio Belloni, Jacopo di Porcia, Gregorio Amaseo, Pietro Passerino in verjetno še drugi. Candido je črpal iz raznih srednjeveških del, na primer iz Julijanove kronike, pa-
64; Dizionario biográfico friulano, str. 144—145; Makuc, L'opera storiografica Commentariorum, str. 43—64; Makuc, Historiografsko delo Commentariorum, str. 5—27.
KRONIKA_58
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346	¿OIO
triarhalnih kronik in poročila o potovanju sv. Odo-rika Pordenonskega v vzhodno Azijo, in tudi humanističnih del, na primer Platinove biografije papežev. Delo je bilo objavljeno v Benetkah leta 1521 pod pokroviteljstvom Jacopa di Porcije. O pomenu dela priča tudi dejstvo, da je bilo že dve desetletji kasneje deležno italijanskega prevoda, ki je izšel v Benetkah leta 1544 pod naslovom Commen-tarii dei fatti d'Aquileia libri otto. Prevod je prispeval k temu, da so iz Candidovega dela podatke črpali številni kasnejši historiografi.16
Biografska zvrst (življenjepisi) in Antonio Belloni
Že Candidova želja, da bi presegel rivalstvo med Vidmom in Čedadom, je odraz tega, da se je vedno bolj uveljavljala deželna identiteta. Prebivalstvo območja, na katerem se je pred začetkom 15. stoletja razprostirala kneževina oglejskega patriarha, je dojemal kot zaključeno skupino, katero imenuje natio foroiuliensis oziroma Foroiulienses. Obravnavana zvrst kaže precej analogij z življenjepisi, ki se skoraj izključno omejujejo na poglavarje oglejske cerkve. Obe zvrsti sta izhajali iz serije posameznih patriarhov s tem, da deželne zgodovine sledijo tudi vladi posameznih forojulskih vojvod. Življenjepisi se omejujejo zgolj na geste patriarhov, ki pa jih predstavljajo v zelo zaokroženi obliki in se podobno kot srednjeveške geste osredotočajo na čas, ko so le-ti bili na čelu oglejske cerkve. Obzorje, ki ga omenjeni zvrsti pokrivajo pa je eno in isto, Furlanija oziroma območje, na katerem se je razprostirala posvetna oblast patriarhov. Glede gest velja podčrtati, da je razvoj sledil italijanski humanistični historiografiji, ki je biografijo uvrščala med zvrsti, ki so bile deležne posebne pozornosti. Biografije so pogosto združevali v zbirke podobno, kot so to počeli že v antiki in v srednjem veku. Spomniti se velja na primer na zbirko biografij slavnih mož, katero je v 14. stoletju napisal Francesco Petrarca. Humanistična biografija se je navdihovala pri Svetonijevih biografijah rimskih cesarjev. Zbirke biografij pa so se lahko ubadale zgolj z eno dinastijo, s čimer je že govora o dinastični historiografiji, ki je bila posebno priljubljena v tem obdobju. Tipičen tovrsten prispevek je sestavil Giorgio de' Merlani, imenovan Merula, ki je po naročilu mecena Ludovica Mora napisal zgodovino njegovih domnevnih prednikov, Viscontijev. Omenjeno delo je izšlo prvič v Milanu leta 1500 pod naslovom Antiquitates Vicecomitum libri X. Pred tem pa je nastalo že delo Bartoloma Sacchija, imenovanega Platina, ki je v delu Vitae
Frontispic Platinovega dela Delle vite de pontefici dal Salvator nostro fino a Paolo II, Venetia, 1666 (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia).
Ponficium (Venetiis 1479) strnil zgodovino papeštva od Kristusa do Pavla II. Ni sledil seriji članom neke dinastije, temveč seriji posameznikov, ki so se zvrstili na apostolskem sedežu.17 Platinovo delo, na katerega so se mnogi fUrlanski historiografi tudi vsebinsko opirali, je ponujalo odličen vzor pri pisanju biografij oglejskih patriarhov.
V zvezi z biografsko zvrstjo ni mogoče spregledati humanista in videmskega meščana Antonija Bellonija (Antonius Bellonus, Bellone; 1480-1554),18 ki je slovel kot najboljši furlanski latinski prozni pisec. Opustil je očetov priimek Stringario in
16 Candidovo delo je bilo ponovno objavljeno v Greviusovi zbirki virov Thesaurus antiquitatum et historiarum Italiae (Leiden 1722) ter leta 1740 v Rimu. Prevod je ponovno izšel še v Pradamanu leta 1926 in v Bologni 1969, posamezni odlomki pa v Vidmu leta 1884.
17	Fueter, Storia della storiografia, str. 57—58, 61—63, 120—122.
18	O življenju in delu Antonija Bellonija: Capodagli, Vdine illvstrata, str. 94; Liruti, Notizie delle vite, vol. II, str. 225—
237; Liruti, Ad historiolam, str. 7; Ciconi, Udine e la sua
provincia, str. 325; Gradivo za zgodovino, knj. 3, str.
LXXVI; Marchetti, Il Friuli, str. 254—259; Tremoli, Let-
teratura in lingua latina, str. 1140—1144; Cerroni Cadoresi,
Letteratura italiana in Friuli, str. 49—50; Manzano, Cenni, str. 34; Manzano, Annali, vol. VI, str. 457; Potthast, 3e-
pertorium, II, Fontes A—B, str. 477; Paschini, Un codice, str. 183—184; Dizionario biografico friulano, str. 70—71; Mani-assi, Antonio Bellone, str. 143—170; Petrucci, Belloni Antonio, str. 768—769; Tassini, La rivolta del Friuli, str. 147— 148; Someda, Notariato friulano, str. 59—63.
58_KRONIKA
¿010	NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
sprejel priimek matere, pripadnice plemiške rodbine Belloni ali Bellone.19 V mladosti je bil pomočnik kardinala Domenica Grimanija, kateremu je za kratek čas sledil tudi v Rim, kasneje pa javni notar in pisar videmskega kapitlja. Leta 1533 je dobil nalogo, da v zvezi s srečanjem v Tridentu, kjer so kasneje reševali, a ne rešili, problem habsburško-beneš-ke meje pripravi gradivo za potrebe beneške republike. Omenjena naloga je zahtevala raziskovanje gradiva, shranjenega v videmskem arhivu. Odlikoval pa se je tudi kot zbiratelj antičnih epigrafskih napisov v Rimu, Trstu in Čedadu. Muratori je na osnovi rokopisa, ki ga je imel na razpolago Apostolo Zeno in je kasneje prešel v hrambo beneške knjižnice Marciana, objavil Bellonijevo delo De vitis et gestis patriarcharum Aquilejensium v zbirki Rerum Italicarum Scriptores (Mediolani 1730, vol. 16), katero prinaša biografije poglavarjev oglejske cerkve od evangelista Marka do patriarhov Grimani. Preko vit oziroma gest patriarhov je dejansko predstavljena zgodovina Furlanije od antičnega obdobja vse do 16. stoletja. Delo nadaljuje srednjeveško tradicijo gest, a se navdihuje pri italijanski humanistični his-toriografiji, zlasti biografiki. Kot je bilo že omenjeno, so se biografi pogosto navdihovali pri delih Merule in predvsem Platine. Velja pa poudariti, da so bili humanisti skeptični do čudežev in podobnih izročil zgolj do določene mere, saj so pogosto ohranjali izročila, ki so prispevala k ugledu posameznikov ali dinastij, o katerih so pisali. Platina je na primer v svoje delo vključil pripoved o čudežih, povezanih z življenjem svetega Petra, Merula pa mite o izvoru Viscontijev, pa čeprav je zavrgel celo legendarno izročilo o ustanovitvi Milana.20 Podoben odnos do izročila srečamo tudi v Bellonijevem spisu, ki vključuje izročilo o pridiganju evangelista Marka v Akvileji.21 Izročilo, v skladu s katerim naj bi Marko pridigal tudi v samem Ogleju, je bilo namreč tedaj trdno zakoreninjeno. Se v 18. stoletju so ga zagovarjali ugledni eruditi kot Bernardo Maria De Rubeis in Giovanni Giuseppe Liruti.22 Splošno sprejeto prepričanje pa je na primer zavračal Giro-lamo Tartarotti iz Rovereta v razpravah De origine Ecclesiae Tridentinae, et primis ejus Episcopis (Vene-tiis 1743) in Dell'origine della chiesa di Aquileja (Milano 1759).23 Zagovorniki izročila so se pojavljali še v prvi polovici 19. stoletja (na primer čedajski kanonik in arheolog Michele della Torre e Valsas-sina).24 Izročilo je prisotno v več zgodnjesrednje-veških spisih, v Liber de episcopis Mettensibus Pavla
19
20 21 22
23
24
Diakona, v Passio sv. Mohorja in Fortunata, v pesnitvi v čast evangelistu Marku, katere domnevni avtor naj bi bil že omenjeni patriarh Pavlin, v diplomi Karla Velikega iz leta 792 v prid oglejski cerkvi ter tudi v dokumentih sinode v Mantovi iz leta 827. Dejansko pa izvira iz obdobja shizme treh poglavij.25 Mnogo cerkvenih ustanov si je kot zavetnika ali ustanovitelja omislila čim bolj imenitnega svetnika, da bi tako povečale lasten ugled. Sklicevanje na ustanovitev oglejske cerkve s strani evangelista Marka je nosilo v sebi tudi težnjo po uveljavljanju prednosti v odnosu do drugih cerkva.
Muratori je v prvi knjigi Antiquitates Italicae Medii Aevi (Mediolani 1738, Arretii 1773) kot anonimen objavil Bellonijev spis De feudis olim per Patriarcham Aquileiensem concessis, ki na osnovi do-
DE VITIS ET GESTIS
PATRIARCHARUM
AQUI LE JEN SI LJ M.
Afjrtui . Hcritufiorji,
CHriJl'Ji Srrvaror noller A mwAti full i Q.U3d«grfimcí Primo mtui, TV berii DikKk-vigrfimo jaLitis, cjuuin in emium ad Patrem afcmdilTit , Apofldi in divftfi". ProviiscuiOr-f>¡», utquifquc fofricus iucrac« adpnedicandom abienmt . Petrus Romann cjjkcJTh, uM Eccle-ill ¿{ fundan Sc fcbititt eft , Mi/tut cj*n in. fcup; Híñate filiui Aquifcfaei , ne ad alio* quiin ad Pa.fri.irch» tr.iiiir.irn , ubi Chfiftum ¡timonel ívlr, Miriam Virginem, <¡i quaDrus ipfc ottuí tJl Auilor Mjrij? „ cui Ecelrfia Acjuite-jcnfi-. portea ded¡c3(4 ell. Scripfit Evanpclium, quod in en quondam, nunc in Fanct Marci Vene [i it honorHicrntLUS ac dilieeiitiui adfervattir. SiiTHil arque vero Aquikjenfes ex iplb Chrifli doftrinam didiciJCot. virtque rciufcc-uiii tava-crura Ju/ccpilltrut, adfdto Hernu^ant comite-flomam contend« , m ipfum im'ilrfet Apujjo-JrjrumPrineipem. A quo Hermagerai iplo prs-feme Marco, Epifeopattu Aquikjenfts inligui-Emh mitra Sr baeuto printu.i redimityt tit . It Aquilcjam rcpctern , firlfcí grinds fuccclHi ataque riogu'iri prudemia Ecekfam irxir . Narr Seniotes & Levita« inflituit , nee predication fotum, fed iKeroplo fecit» ut Iiuroii«»CbriJ!ia-Ite pictati i'e Je conjungt-rcnt . Interim Marcu: At;*Jrtdri*, quo nnlliis, rem Clvillianam pro-j pagaverat, iiViüUir Artní» Nettwii Oítavo, u¡id: eorpui ejus, Ducc Juftiniaito Pirritin, delatum timdcm Vfiwtiat fliit, imagoque in Vexülis rehta.
Hermagoras veto Anno Vigstfmo, quitm rege« currar . fí FortUnaiuí Arcbiducc-íius , rec non cximix iiinihtaiií Yiígmei EupóronJ, Dorothea, Tlicclique nurtyria conctdere, Ne-rent pro innata íatvitíi tunc inChriJ.ii.Lnujft aomen acnbms <3c£»acthaiiic >
ffrfcritt. Gtyjbginur, T'^'aJeror »
EXijn¿lo Hermaj^ofjc fuflicitur Hckn», vie pístate & religicne iníignis i qui Populo Aquilejtftfi ínFHlecottárjnatij.düm rebus ^unie-ranus praeeC&t, annoEpi(40p4tui IXcimo, cum Trtünn Archidiícojvo, DiouvíTo, Lirgo, Í; Fo I'rce, Martyr proCltrilto aitiitucnaUcriter exla-hv;t . Poll HcJfruin Gryfogwmas ad Patriir-chainm eveíluí , txcfelíam ornivit 8t au*ic -Annoi veró quum decem ícdilli:!» periar. Huie TJ»eadorm fucwt'ifir, qui Ctuifli viam docerc— non ddsit , doníc ad iturtjrmm raptui eft , tjuod illi ¡>ro i'\u grej;i? Dime Aflno Undecia*' ab Epifcopitu uiiiQ lejiciicr cor»t'£it.
Qtyfognitf-ir, A^ifiSnt.
F'Fcit £c miffi, dt GryfbffOiwaj alter nonnifi anno dumtixat PatnarcKitum jíeíTírit , -d q^irra rrliiti* fuerat. Et A¿yp:tui ipil' de rcSi-gícix hent mcfendi lludíuni prateq^Utuí * aauto Tiw. X/ 7.
EpifiDjntnj Tertio declmo m IvjimuJ» rflc dcfii; , Pcf hsK «cnipou, fi r.o.t fjJlor « mpo-ruru urdiiw, 1'iipiTn» jufpkivi Mninnnu» f:nu
Aquilrjim 4 milmbus, dum in	lini'
Uborarcn» t etim ril» obtninc.tur, Tcmplurp-qvc a Senatu CiIt* Veneri drdiritur in M,-rronifum honorem , qu* cJpillo* funicuili^ id iagitui in ipll» hoAei Emuiecdaicoi iiiuiitiJiifs quoquc ciaradu t: ..:cr jjujcl jatn j'iui_ ii poli aunii vuliKriltut confc^ui iq-teruf» loipcmtoiet arabo , fed j, imlitibut illcT 1 Seajtu hic detluatu!. ParriaiehMti 1:1 autetu. quonim vel itomiria vix addud pofliii» , ob. Scriptorum, ut fufpicor, inopiaaiu vcL lempu-rum iivjuriani, in onin n"iBm patutbaii^iMii, lnevis «liimeraiio fuiScbt. Njmfi, quj jpud Hjcruu^amiii Vemultum exdabacii vrtutliinna dociuutiita, non dciidcrarcJiiur , hxc & ali«—, plifanitv cvmpcriiink m? fcfibi atqittf c^piofiu» potmltnt. Eiti^Liur enihi in.iniitio dcdnutum, ^efta dumtJJMi tn Patri-t fub Patriifihi» , qu* (ot clidei 5f mina: nebii oon abllulcrint, Uri?-viflifflO CoiDtneivarro % fide lainen funiM cmji-rlečli, Cru palTim pablicis cxtnftnunefu«! dxiTpra IihIotut vkem pera^int, eKierru dati opc 1 i pritermitterc, uipatcijm i probnillim>» Autfloribus decanrata , r,ifi me) vrl naei (jtn esptmgciitem t vet pirum fotiiii attenttim ali-cubi traniverftttn abripuerint.
Fan^eMimni ■ f^irrisnvt.
NOta hirefcot feci» . nt Fortuoafunjnii* oderiot* iutioou Afrutn , quet» piitUo-ttirimum oli<x5'-;i Patriarcham biud duhic een-Luiflcni . EdnJit in Evaitgtlu ordiiut»* tituli» Ccrnir.iniiri.i At Latxnuin Romanom P':iti-6«rn ih«Uiot qood po fide grataficr Inte-perat, rrvocarum ad hirelcos (ubfcfiptioocnL. pcrtrant tem pore, ut vbdeiur , quo tkniftanti" n»ai Coftlbnti tri belltjiii mferer.i od fim injTdiiscsccptus oeciditar- Ajnoi ledit plut mjnui quindeeim.	_	**
Vateiunam, auiio dcitiorrui točamftkflciiiii (rit, Aquikfcnlii EttleGj Epiicof-um, -ni fjllor, ir , quurn Romana Pium Aqmkjvnti nauiSefOtn fonita fuit, qui temp^t
Muí i Anion ii Veri auigit , Phila^plu apjvl-laTt, S-rdit, ia.ll» dfcem 0¿la» Cnir.rCttC bii-fto fuuAioftetn approbir-ï (ütn pjjcdicatuMJbut I rum execuplo ufquc adro t ut Členu Aqude-jetjlîi quali ftejtocum Clfwus tfcdtmur.
DE BeîicdîAo, qui fisctelBt , quIiRr^i- ¿m-pii i Chrirtianofum cruciatiba^ lu-f ' nînsè jrmpenJi « , it Hirhscj lioivi-rû Juh» j itiolicbdalBf cx:û-jm , ahui fihit a.i.i'io , 0,(1 uûd aiuïoQjtial^deïTJno, poilquam abeo p¡ *-Íidíri Ecckfi* Aduilejeíifi fttpium iíi<rat . inI vivw elk dsfnr. tiuu.11 aiittrn ad nodrt I'1 cemport Pontitkxs uwrict VtgiOtia&'.Tfo
Marchetti, U Friuli, str. 254.
Fueter, Storia della storiografia, str. 57, 61—63.
Bellonus, De vitis et gestis, st. 25.
De Rubeis, Monumenta Ecclesiae Aquilejensis, st. 3—22;
Liruti, Notizie delle cose, vol. II, str. 3—19.
Tartarotti, Dell'origine, str. 7—184; Bridi, A' leggitori, str. 3—
Torre e Valsassina, Delle vicissitudini, str. 3—5.
Prva stran Bellonijevih vit v Muratorijevi zbirki Rerum Italicarum Scriptores, Mediolani, 1730, vol. XVI, col. 25—26 (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia).
25 Scalon, Due codici cividalesi, str. 39; Paschini, Storia del Friuli, str. 28—32; Cuscito, Il De Rubeis, str. 75—89.
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
¿010
kumentov iz obdobja med 13. in 16. stoletjem obravnava podeljevanje furlanskih fevdov. Avtorja je razkril šele učenjak Gian Giuseppe Liruti v 18. stoletju.26 Omeniti je potrebno še rokopisna dela, shranjena v videmski mestni knjižnici Vincenzo Joppi, in sicer Excerpta de diversis per me Antonium Bellonum de Utino notarium matriculatum, t. i. Serie cronologica dei fatti storici seguiti nella Patria del Friuli sotto li Patriarchi dall'anno 1273 all'anno 1423, t. i. Note su alcune famiglie nobili friulane, t. i. Note storiche estratte dai protocolli notarili in t. i. Me-moriale di cose storiche friulane. V Marciani pa se hrani prepis, ki posreduje podatke, ki jih je Belloni zbral za furlansko zgodovino za obdobje med letoma 467 in 1323. Spisal je tudi t. i. Annales atri, neke vrste dnevnik, v katerem je poročal o dogajanju v Furlaniji v času divjanja prve habsburško-beneške vojne na furlanskih tleh. Hranijo se v okviru notarskega arhiva v videmskem državnem arhivu. Belloni je pogosto na koncu in ob robu svojih protokolov beležil pomembne videmske dogodke. Dne 1. marca 1511, torej kmalu po znamenitem uporu, je zapustil zapis o omenjenem nemirnem obdobju (De clade Turriana). Skupaj s kratkim opisom potresa, ki je istega leta prizadel Furlanijo, ga je objavil Dionisio Tassini v Nuovo Archivio Veneto (1920, vol. 39). Mnogi sočasnih historiografi, večinoma pripadniki strumierovske stranke, so omenjeni upor predstavljali zelo površinsko, in sicer zgolj kot izbruh besa množice, ki naj bi jo naščuval Antonio Savorgnan. Omenjena protizamberlanska usmeritev se odraža tudi v spisu Descrittione del sacco MDXI seguito in Udine il giovedi XXVII febbraio, ki ga je kot anonimnega objavil Giandomenico Ciconi v Vidmu leta 1857. Spisal ga je neznani očividec. Liruti je domneval, da je avtor Nicolo Monticoli,27 nekateri pa so kot avtorja označili Bellonija.28 Glede na to, da je Belloni kot nekateri drugi sočasni furlanski učenjaki (na primer Gerolamo Roraio in Romolo Amaseo) vztrajno zavračal pisno rabo italijanskega jezika, ki se je opiral na toskanski govor, t. i. volgare, in se je vztrajno oklepal latinščine in furlanščine,29 je smiselno možnost Bellonijevega avtorstva zavreči. Zapustil pa je nekaj dodatkov k Julijanovi kroniki in pripravil tudi prepis spisa Ailina di Maniaga. Napisal pa je tudi nekaj pesnitev, dialogov in del pravne narave, na primer o poročnih pogodbah in o notarskem poklicu. Slednji spis je izgubljen tako kot velik del njegove obsežne
26	Liruti je imel namreč priliko videti originalni spis (Liruti, Notizie delle vite, vol. II, str. 234).
27	Liruti, Ad historiolam, str. 7; Liruti, Notizie delle vite, vol. II, str. 340.
28	V prepisu omenjenega dela, ki ga hrani knjižnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani, je kot avtor naveden prav Belloni.
29	Marchetti, Il Friuli, str. 254, 258; Turello, La cultura in
Friuli, str. 145.
zbirke dokumentov in narativnih virov, katero je še v 18. stoletju poznal Liruti. Izrednega pomena pa so številna njegova pisma, napisana v latinskem in furlanskem jeziku ter shranjena v videmski mestni knjižnici Vincenzo Joppi. Pisma ponujajo veliko dragocenega gradiva, pomembnega na primer za preučevanje družinskega življenja.
Mecen in plodovit pisec Jacopo di Porcia
Ze zelo dolgo pa velja za izgubljeno delo De vitis Patriarcharum Aquilejensium, na katero so se najbrž opirali številni kasnejši historiografi. Napisal ga je avtor, ki je odigral ključno vlogo v tedanjem furlanskem kulturnem razvoju, in sicer Jacopo di Porcia (Iacopo, Giacomo; oblika Portia se je pojavila proti koncu 16. stoletja kot prilagoditev nemški izgovorjavi;30 1462-153 8).31 Pripadal je vplivni in starodavni furlanski plemiški rodbini, ki se je nekoč borila proti beneški podreditvi kneževine oglejskega patriarha. Jacopo di Porcia je bil eden izmed prvih laičnih furlanskih kastelanov, ki so se začeli posvečati študiju in književnosti. Posledično je njegovo delovanje in njegova dela zaznamovalo prepletanje dveh svetov, na eni strani veselje do izrazito plemiških razvedril, kakršna sta bila lov in vojskovanje, na drugi pa humanistično zanimanje za zgodovino, književnost, vzdrževanje stikov z raznimi učenjaki in podpiranje le-teh. Pustil je precej spisov različne narave. Izpostaviti velja spise, v katerih je obravnaval otomanske vpade, in sicer spis De Turcharum Incursione in Vallem Piucam (objavljen v Izvestjih Raziskovalne postaje "ZRC SAZU v Novi Gorici 3/2006), ki opisuje vpad v dolino reke Pivke leta 1522, De recenti Forojuliensium clade. Anno MCCCCIC Kal. Octobris (Udine 1881) in De veteri Forojuliensium clade. MCCCCLXXVII prid. kal. No-vembris (Udine 1881).32 Gre za vire prve roke, saj temeljijo na podatkih, ki jih je Porcia poznal sam ali preko očividcev. Vrsta njegovih del odraža izrazito fevdalno mentaliteto in način življenja. To velja tudi za razpravo De re militari libri II, ki je bila prvič natisnjena na začetku 16. stoletja, a baje ni ohranjen več noben knjižni primerek te izdaje. Doživela je velik uspeh. Sledile so namreč številne druge izdaje in več prevodov, celo v angleški jezik. Delo temelji
30	Cavazza, Lingue, società, str. 290.
31	O življenju in delu Jacopa di Porcije: Liruti, Notizie delle vite, vol. I, str. 401-408 (napačno kot letnico Porcijevega rojstva navaja leto 1485); Cavazza, Le scuole e la vita, str. 106-107; Trebbi, Iacopo di Porcia, str. 115-141; Manzano, Cenni, str. 165; Manzano, Annali, vol. VI, str. 473 (po Lirutiju kot letnico smrti navaja leto 1485); Marchetti, Il Friuli, str. 222-228; Ruzza, Letterati illustri di Casa Porcia, str. 65-66; Torso, Cenno storico, str. 20; Tassini, Fattori di cultura, str. XXII; Pellegrini, Genti d'arme, str. 104-106; Dizionario biograjico friulano, str. 668.
32	Italijanska prevoda pravkar omenjenih dveh spisov sta izšla pod naslovom Due invasioni dei Turchi in Friuli (Udine 1851).
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
na literaturi, zlasti antični, a tudi na izkušnjah, ki jih je Porcia pridobil kot poveljnik beneških čet oziroma černide (črne vojske) z območja desnega brega Tilmenta (Tagliamento) v času prve habsburško-beneške vojne. Izrazito tradicionalni pogled na vzgojo mladih plemičev je izrazil v delu De generosa Hberorum educatione, ki je prvič izšlo v Trevisu leta 1492. Sledilo je več ponatisov. Delo, posvečeno lovu in ribolovu z naslovom De venatione, aucupatione et piscatione, ki ga nekateri avtorji kot Giuseppe Mar-chetti navajajo kot izgubljenega, je ohranjeno v prepisu in celo objavljeno vzporedno z italijanskim prevodom v reviji IlNoncello (1962, št. 19). Objavljena so bila še druga njegova dela, in sicer De Reipublicae venetae administratione domi forisque najbrž v Trevisu leta 1493 in govor Montereale nelsec. XVI v Benetkah leta 1890. Velikega pomena pa so pisma,33 ki jih je Porcia pisal raznim vladarjem in učenjakom, saj je v njih obravnaval razne verske, eruditske in literarne teme. Pisma posredujejo dragocene podatke za poznavanje kulturnega in miselnega ozračja 16. stoletja ter življenja in dela mnogih sočasnih furlanskih historiografov. Poglobljeno preučevanje njegove korespondence bi gotovo osvetlilo marsikatero vprašanje, vezano na njegov čas. V rokopisni obliki pa so ostala druga dela kot De Patria illu-strata, ki prinaša geografski in gospodarski opis Furlanije in se v prepisu hrani v videmski mestni knjižnici,34 govori, dialogi (na primer De Bello contra Turcas) in vrsta spisov, vezanih na prvo habs-burško-beneško vojno kot In laudem Jacobi Mama-luchi, ki je posvečen nenavadni življenjski usodi nekega kmeta iz kraja Malnisio, ki se je odlikoval na raznih bojiščih, De bello Germanico, De Marani op-pugnatione et obsidione anni MDXIV, ki govori o neuspešnem beneškem poskusu leta 1514, da bi osvojili Marano.35 Porcia je bil zelo plodovit pisec. Poleg že omenjenega dela De vitis Patriarcharum Aquilejensium veljajo za izgubljena tudi De terreni, coelestique Regni comparatione, Bellum Gallicum, De vitiis mulierum, De Proverbiis ter romansirana zgodovina Atilovega obleganja Akvileje, v katerem naj bi bile opisane tudi geste nekega mitskega Jacopo-vega prednika. Predstavitev Porcijevih zgodovinopisnih prispevkov velja zaključiti z opozorilom Silvana Cavazze, da njegova dela še niso bila deležna celovitega preučevanja, zaradi česar obstaja možnost, da je morda kako delo, ki se ga pripisuje Porciji, dejansko napisal kateri izmed učenjakov, ki so obkrožali mecena. Porcijeva zapuščina torej čaka
33	Na začetku 16. stoletja je bil brez označbe kraja in leta objavljen del zbirke Porcijevih pisem: Opus Jacobi comitis Purliliarum epistolarum familiarium. Nekatera pisma pa so bila objavljena tudi v raznih člankih ali drugih publikacijah.
34	Italijanski prevod nekaterih odlomkov je izšel v Pagine friulane (3/1890-1891).
35	Prepisi so voljo na primer v knjižnici Guarneriana v San Daniele del Friuli in v videmski knjižnici Vincenzo Joppi.
na poglobljeno obdelavo, ki naj bi izhajala - kakor je poudaril Cavazza - iz preučitve njegove bogate korespondence.36
Historiografska dela, napisana v italijanskem jeziku, in Jacopo Valvasone di Maniago
Izpostaviti velja dejstvo, da so se v drugi polovici 15. stoletju na Apeninskem polotoku ob kultu latinskega jezika, povezanem z željo po oživljanju antične civilizacije, začela pojavljati tudi dela, napisana v italijanskem jeziku oziroma v t. i. volgare. Prevajanje latinsko napisanih del v italijanski jezik in nastajanje vedno večjega števila prav v italijanščini napisanih del pričata o tem, da se je omenjena težnja uveljavila tudi na območju Furlanije. Med historiografska dela, napisana v italijanskem jeziku, sodi tudi delo Successi della Patria del Friuli sotto quindici patriarchi37 videmskega plemiča Jacopa Valvasoneja di Maniago, il Vecchio (Valvason di Maniago, Giacomo; 1499-1570 (?)).38 Valvasone je zasedal razne funkcije v okviru videmske mestne uprave, del svojega časa pa je posvetil tudi preučevanju furlanske preteklosti. V omenjenem delu je preko vlade posameznih patriarhov na osnovi t. i. patriarhalnih kronik in Candidovega dela prikazal furlansko zgodovino do vlade patriarha Ludovica di Techa. Delo je bilo objavljeno v celoti, vendar po delih, in sicer za obdobje med letoma 1273 in 1332 pod naslovom Saggio storico da Raimondo a Pagano della Torre patriarchi d'Aquileja (Udine 1823), za obdobje med letoma 1332 in 1402 kot Successi della Patria del Friuli sotto i patriarchi d'Aquileia dal 1332 al 1402 (Milano 1857)39 in za obdobje med letoma 1402 in 1422 pod naslovom Frammento inedito di storia friulana (Venezia 1856).40 Valvasone je na-
36	Cavazza, Le scuole e la vita, str. 106.
37	Liruti in Capodagli omenjata, da je delo obsegalo vlado petnajstih patriarhov, začenši z Gregorijem di Monte-longom, Combi in nekateri drugi avtorji pa štirinajst, začenši z Raimondem della Torrejem. Combi domneva, da je obstajalo več različnih rokopisov.
38	O Valvasonejevem življenju in delu: Valvasonejevo pismo kardinalu Borromeju 11. aprila 1565, objavljeno v: Valvasone, Descrittione della Cargna, str. 9-10; Capodagli, Vdine illvstrata, str. 303-306; Liruti, Notizie delle vite, vol. II, str. 204-209; Manzano, Cenni, str. 213-214; Manzano, Annali, vol. VI, str. 479; Combi, Notizia preliminare, str. VII-XXXIV; Bianchi, Del preteso soggiorno di Dante, str. 193, 200; Zanutto, Proemio, str. 8-11; Marchetti, Il Friuli, str. 1024; Dizionario biografico friulano, str. 828-829.
39	Morda objavljeno tudi v Vidmu leta 1833 in v Benetkah leta 1846.
40	Opis patriarhata Antonija Pancere je bil deležen posebne pozornosti, saj je bil objavljen tudi v samostojni publikaciji z naslovom Il Patriarca Antonio Pancera (Udine 1903). Objavi se vsebinsko skoraj ne razlikujeta (na primer razlikuje se datum prihoda ortenburškega grofa in goriškega grofa Henrika v Čedad leta 1409), opaznejše so stilistične razlike (na primer Furlani ali gli animi friulani). Objava iz leta 1856 temelji na rokopisu, shranjenem v okviru zbirke Otium ForoKuliense Giovannija Domenica Guerre, objava iz leta
KRONIKA_58
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346	¿OIO
pisal tudi druga dela. Večkrat je bilo objavljeno delo Dele incursioni de Turchi fatte nella Patria del Friuli con La descrizione de i passi, v katerem je Valvasone obravnaval otomanske vpade, in sicer v obliki samostojne publikacije z naslovom Incursione dei Turchi in Friuli (Udine 1860),41 v Archeografo triestino (1870-1871, n.s., vol. II),42 v serijski publikaciji Rassegna (I/1885, št. 6-7)43 ter v Grionovi Guida storica di Cividale e del suo distretto (Cividale 1899).44 Objavil pa naj bi ga tudi Pietro Kandler v serijski publikaciji Istria (V/1850). Izpostaviti velja, da obstajajo številni rokopisi dela.45 Velik del rokopisov se vsebinsko deli na dva dela, in sicer na opis posameznih vpadov in na Loghi, per li quali passarono gia i Turchi partendosi da la Bossina per la Patria del friuli, kjer so na kratko predstavljeni posamezni kraji, preko katerih so Otomani dosegli Furlanijo (na primer lega, gospostvo ipd). Giulio Lughi opozarja na rokopis št. 1199 v videmski mestni knjižnici Vincenzo Joppi,46 v katerem so zapisani dodatni štirje odlomki. V teh so predstavljene poti, preko katerih je mogoče vdreti na območje beneške republike, na primer preko Soče, Koroške, območja Vicenze. V teh odlomkih so podani tudi podatki o stanju cest, prehodnosti z vozovi, o krajih, ki jih je potrebno utrditi in podobno. Lughi domneva, da so omenjeni odlomki identični z ne točno identificiranim Valvasonijevim delom, ki naj bi ga po Lirutijevih podatkih beneška oblast leta 1566 zapovedala obdržati v tajnosti. Carlo Combi pa v tajnosti zadržano delo enači z Valvasonejevim delom Descrizione dei passi e delle fortezze che si hanno a fare nel Friuli, con le distanze dei luoghi.47 Slednje delo, ki se pojavlja tudi pod
1903 pa na Ciconijevem prepisu Lirutijeve kopije. Odlomke, posvečene štirim patriarhom, ki so pripadali družini della Torre, pa je objavil Fea v Nuove osservazioni sulla Divina Commedia (Roma 1838) na osnovi rokopisa, shranjenega v rimski knjižnici Chigiana in izvirajočega iz leta 1561.
41	Objavo, ki podaja le opis vpadov, je priskrbel Fabio Beretta na osnovi rokopisa, ki ga je imel v lasti.
42	Objava se omejuje le na opis vpadnih poti pod naslovom Luoghi per li quali passarono già i Turchi partendosi dalla Bossina per la Patria del Friuli. Pripravil jo je Carlo But-tazzoni na osnovi rokopisa, shranjenega v tržaškem diplo-matičnem arhivu.
43	Objava posreduje opis vpadnih poti in posameznih vpadov v Furlanijo.
44	Spis, kot ga je uredil Giulio Lughi na osnovi rokopisa, shranjenega v dunajskem Haus-, Hof- und Staats Archiv in izvirajočega iz 16. stoletja, je dosegljiv na internetni strani tržaške univerze (www. univ.trieste.it/~nirital/lughi/info-hum/testi/testn-e/turchi.html, 8.4.2005). Podan je opis posameznih vpadov in vpadnih poti.
45	O dveh skupinah rokopisov, ki se razlikujejo v razporeditvi snovi (najprej je podan opis vpadnih poti in nato opis posameznih vpadov ali obratno) in v nekaterih osebnih imenih (na primer Homarbei Sangiacco di Bossina ali Armarbecch\ no-stri Friulani ali Nostri del Paese): Lughi, Una copia, str. 1—3.
46	Omenjeni rokopis iz leta 1914 je prepis rokopisa, ki je bil v lasti munchenskega starinarja Jacques Rosenthal in je baje izviral iz obdobja okrog leta 1616 (Lughi, Una copia, str. 2).
47	Combi domneva, da je Valvasone predstavil beneškemu se-
nekoliko drugačnimi naslovi, je Valvasone napisal kot strokovnjak za vojaške zadeve. Na osnovi rokopisa, shranKenega v zbirki Cicogna, Ke delo obKavil Combi v Benetkah leta 1876. V delu so pred-stavlKene poti, preko katerih Ke mogoče priti v Fur-lanijo in ukrepi za njeno zaščito. Na začetku dela je Valvasone poudaril, da želi s tem spisom, ki je zahteval naporna potovanKa in s tem povezane stroške, služiti beneški republiki.48 Najbrž pa si je nadejal tudi kake denarne nagrade. Znano je, da je leta 1559 z videmskim namestnikom Giovannijem Bat-tistom Contarinijem prepotoval Furlanijo.49 Glede identifikaciKe v taKnosti zadržanega dela ali morda zgolj odlomka bi bile potrebne nadaljnje raziskave. Težavna pa Ke že sama predstavitev ValvasoneKevih del, saj določeni avtorji nekatera njegova dela označujejo kot samostojna, drugi pa zgolj kot del obsežnejših del. Posledično smo priča pravi zmešnjavi, ki izhaKa tudi iz velikega številna rokopisov, ki podajajo različne izseke del ali pa združujejo posamezna dela, in iz domneve, da so nekatera nKegova dela zadržali v tajnosti. Poleg omenjenih del je Valvasone pripravil tudi opis Karnije, ki se pojavlja bodisi pod naslovom Corografia della Carnia bodisi Descrittione della Cargna. Objavljen je bil v Nuovo magazzeno toscano (1823, tom V), v Vidmu leta 1866, v Archeografo triestino (1/1869—1870), v Vidmu leta 1893 ter najbrž tudi v 18. stoletju (morda leta 1742). Objavljen je bil tudi Valvasonejev opis Vidma Discorso intorno la città di Udine, in sicer v Benetkah leta 1843.50 Pripravil pa je tudi delo Degli antichi bagni di Monfalcone, ki je bilo objavljeno šele v zbirki Domenica Vincentija Raccolta di opere inedite riguardanti l'acque minerali dello stato della Sere-nissima repubblica di Venezia (Venezia 1760). Sled-nKe delo Ke Giovita Rapicio predelal, skraKšal in prevedel v latinski jezik. V slednji obliki in pod naslovom De thermis quae ad Timavi ostia sunt Ke bilo objavljeno v zbirki Tommasa Giunte De bal-neis, quae extant omnia apud Graecos, Latinos, et Arabes (Venetiis 1553), v Benetkah leta 1556 in najbrž tudi v zbirki Thesaurus antiquitatum et histo-riarum Italiae Johanna Georga Graevija (Lugduni Batavorum 1722). K pravkar omenjenim objavam, pa tudi k delu La Galerie agréable du monde Petra
natu skupaj z glavnim delom o obrambi Furlanije tudi Generale geografia epolitica descrizione della Patria del Friuli, ki je baje izgubljeno (Combi, Notizia preliminare, str.
XXVIII-XXIX).
48	Valvasone, Descrizione dei passi, str. 1.
49	Po nalogu beneškega senata je obiskal tudi Tolmin, da bi ugotovil, kje bi bilo najbolje postaviti utrdbe proti Otoma-nom. Njegovo bivanje v Tolminu je povezano tudi z izročilom o Dantejevem bivanju v tem kraju. O omenjenem izročilu: Makuc, Dante Alighieri, str. 45—50; Makuc, Kaj imata skupnega Dante, str. 41—56.
50	Delna objava v Monografie friulane offerte a monsignore Zaccaria Bricito arcivescovo di Udine (Udine 1847, Udine 1977).
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
van der Aaja, objavljenemu v Leidnu na začetku 18. stoletja, in najbrž še v kaki drugi publikaciji, je dodan Valvasonejev zemljevid območja Tržiča z naslovom Situsfontium Timavi. Veliko njegovih del je ostalo v rokopisu, in sicer življenjepisi forojulskih vojvod, napisani na osnovi poročil Pavla Diakona, ter življenjepisi gradeških patriarhov do patriarha Domenica I. Trona. Omeniti velja še Informazione per il governo della Patria del Friuli, kjer naj bi obravnaval tedanje jurisdikcije v beneškem in habsburškem delu Furlanije, in Descrizione delle citta e terre grosse del Friuli oziroma Descrizione della Patria del Friuli, delle citta, castelli, terre, ville, che sono in essa, kjer so opisani razni furlanski kraji. Sodobniki, tudi sami člani beneškega senata, so Valvasonejeva dela cenili. Opiral se je na lastne izkušnje, ki so temeljile na potovanjih, in baje tudi na dokumente, ki so kasneje po nalogu beneške vlade izginili.
Preplet zgodovinske in etnografske snovi pri Marcu Antoniju Nicolettiju
Kot najpomembnejši furlanski zgodovinopisec 16. stoletja se pogosto označuje pripadnik čedajske plemiške rodbine MarcAntonio Nicoletti (ok. 1537-1596).51 Zaključek njegove življenjske poti odraža ozračje nasilja in maščevanja, ki je vladalo v Furlaniji v 16. stoletju. Preminil je namreč za posledicami rane, ki jo je naključno dobil v spopadu med strumieri in zamberlani. O omenjenemu dogodku poroča domnevno Jacopo Strazzolini, ki je pri tem priskočil na pomoč Nicolettiju. Poudaril je, da so Nicolettijevo smrt obžalovali pripadniki obeh sprtih frakcij, saj naj bi bil "prijatelj ene in druge".52 Izmed Nicolettijevih spisov ima posebno vlogo delo, ki preko vlade posameznih oglejskih patriarhov vse do patriarha Markvarda obširno posreduje zgodovino Furlanije. Nicoletti se je najverjetneje namerno zaustavil pred nemirnim obdobjem, ki je privedel do propada kneževine oglejskega patriarha. Delo je bilo objavljeno le deloma in še to razpršeno.53 Obstaja
51	Nekaj osnovnih podatkov o Nicolettiju in njegovih delih posredujejo: Strazzolini, [Aneddoti], str. 61—62 (odlomek o Nicolettijevi smrti je objavljen tudi v: Appendice di documenti, str. CXLII—CXLIII); Liruti, Notizie delle vite, vol. IV, str. 451; Grion, Guida storica, str. 295; Marioni, Mutinelli, Guida storico-artistica, str. 76; Manzano, Cenni, str.139; Manzano, Annali, vol. VI, str. 470 (kot letnico rojstva navaja leto 1536); Paschini, Marcantonio Nicoletti, str. 221—222; Marchetti, Il Friuli, str. 994; Marušič, Nicoletti, str. 746; Z[ampa], Marcantonio Nicoletti, str. VII— VIII; Mor, Uno sguardo, str. 17; Occioni-Bonaffons, Bibliografía storica friulana, [vol. I], str. 14; Someda, Notariato friulano, str. 70—72; Cerroni Cadoresi, Letteratura italiana in Friuli, str. 46 (kot letnico rojstva navaja leto 1516); Leicht, Brevestoria, str. 69.
52	Strazzolini, [Aneddoti], str. 62.
53	Objavljeni izseki iz Nicolettijevega dela o oglejskih patriarhih: Patriarcato d'Aquileia sotto Volfero di Cologna, objavljen v Archeografo Triestino 1870, serie II, vol. II, Vita del patriarca di Aquileia Gregorio di Montelongo (Udine 1898), *l
pa več prepisov dela, ki se vsebinsko opira na če-dajske srednjeveške kronike, natančneje na t. i. Juli-janovo kroniko in danes izgubljeno kroniko čedaj-skega notarja Domenica. Kot notar in pisar mesta Cedad in samostana Santa Maria in Valle, kateri se je ponašal z bogatim arhivom, je imel dostop do danes delno izgubljenih dokumentov. Zaradi prepleta zgodovinske snovi z etnografsko pa velja izpostaviti Nicolettijevo delo Leggi e costumi dei fur-lani sotto diciotto Patriarchi d'Aquileia, ki je bilo objavljeno v Pradamanu leta 1927.54 Perusini je poudaril, da prav zaradi tega prepleta delo predstavlja posebnost, ter izrazil domnevo, da je Nicoletti poznal Rerum Moscoviticarum Commentarii Sigismunda Herbersteina in najbrž tudi Historia de gentibus septentrionalibus Olausa Magnusa (Olof Mansson), ki opisuje med drugim tudi navade in običaje prebivalcev skandinavskih dežel. Deli sta bili namreč zelo razširjeni in prevedeni v številne t. i. ljudske jezike. Podobno se zgodovinska snov prepleta z etnografsko v delu Eneja Silvija Piccolo-minija.55 V 16. stoletju je bila etnografska snov ponovno deležna določenega zanimanja.56 V naslednjem stoletju pa je ne le z zgodovinskega, temveč tudi z etnografskega, naravoslovnega in topografskega vidika predstavil Kranjsko Janez Vajkard Valvasor v delu Die Ehre des Hertzogthums Krain. Velja se povrniti k Nicolettiju in izpostaviti, da so bili objavljeni še nekateri drugi njegovi spisi, in sicer življenjepis patriarha Pavlina, objavljen v Sanctis patris nostri Paulini patriarchae Aquileiensis Opera (Venetiis 1737), Istoria della famiglia e del castello di Soffumbergo, objavljena v Vidmu najverjetneje leta 1860 in najbrž tudi v Vidmu leta 1972, ter Il Ducato del Friuli durante la dominazione dei Longobardi e dei Franchi (Pradamano 1928).57 V slednjem delu je na osnovi narativnih virov in tudi dokumentov, ki jih je pogosto tudi obširno dobesedno navajal, podal antično in zgodnjesrednjeveško zgodovino Cedada. Poleg tega je bilo objavljeno tudi gradivo, ki ga je Nicoletti zbral kot oporo pri pisanju zgodovinopisnih spisov. Gre za Estratti dagli Annali di Ci-vidale del Friuli dalfanno 1176 al 1385 (Udine 1862),58 ki se nanašajo na obdobje med letoma
patriarcato dAquiliea sotto Raimondo della Torre (Udine 1910) ter Patriarcato dAquileia sotto Pietro Gera (Udine 1903). Odlomek iz izseka, ki se navezuje na patriarha
Raimonda, je bil objavljen tudi v Vidmu leta 1898 pod
naslovom La casa della Torre. Origine, grandezza dei Torriani in Milano, loro caduta.
54	Delne objave v Annali del Friuli Francesca di Manzana (Udine 1858-1879, Bologna 1975), v Rivista Friulana (1861, št. 22-32) in v Ce fastu? (2/1926, št. 7-8, 3/1927, št. 1-6).
55	Perusini, P. S. Leicht, str. 4—6; Broc, La geografa, str. 99100.
56	Momigliano, Razprave iz historiografije I, str. 139.
57	Delna objava v videmskem Almanacco del dottor 7atri per l'anno 1859.
58	Morda objavljeno tudi v Vidmu leta 1882 in/ali 1884.
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
¿010
1176 in 1385, in Seguito degli Estratti dagli Annali di Cividale del Friuli dal 1384 al 1419 (Udine 1864), ki se nanašajo na obdobje med letoma 1384 in 1419, ko se je Čedad predal beneški republiki. Dokumenti, ki jih je Nicoletti našel in vsebinsko povzel (na primer sklepi čedajskega mestnega sveta, privilegiji, pisma, notarski zapiski), so danes le delno ohranjeni v čedajskem mestnem arhivu. Zapustil pa je tudi zbirki, v katerih je zbral različno gradivo, povezano s furlansko preteklostjo. Navesti velja še nekatera neobjavljena zgodovinopisna dela tega plo-dovitega in v političnem življenju svojega mesta dejavnega pisca, in sicer delo o samostanu Santa Maria in Valle, kroniko krajev Valvasone, Fratta in Sedegliano, obsežno zbirko biografij izbranih italijanskih piscev, geste Tristana Savorgnana, hvalospev gospodov Manini ter življenjepis Pavla Dia-kona in Paola Nicolettija, imenovanega Paolo Veneto, ki ju skupaj z že omenjenim življenjepisom patriarha Pavlina pogosto označujejo kot vite treh Pavlov. Nicoletti je sestavil tudi zgodovinski roman, v katerem je opisal polom zakonske zveze, sklenjene med pripadnikoma družine Strassoldo in Cucagna. Ohranjeni pa so tudi razni njegovi govori, poezije in razprave (na primer razprava o tako imenovanih servi di masnada).59
Meste kronike: Nicolo Canussio in Gerolamo Sini
Izpostaviti velja tudi zvrst mestnih kronik. Namen njihovih avtorjev je bil v prvi vrsti poveličevati določeno mesto in njeno preteklost, pri čemer so rade volje posegali po mitih, ki so poudarjali starodaven izvor ali se navezovali na domnevne slavne in pogumne prednike.60 Tovrstnih časti pa je bil deležen zlasti Čedad. Njegovi meščani se niso sprijaznili z usodo, da je mesto izgubilo vlogo glavnega središča Furlanije. Najbrž so se prav zaradi tega tako vztrajno obračali v preteklost v iskanju ugleda in slave. Eden izmed prvih furlanskih historiografov, ki so po več stoletjih mraka ponovno začeli osvetljevati preteklost svojega rojstnega mesta in tudi same Furlanije, je bil pripadnik starega če-dajskega fevdalnega plemstva Nicolo Canussio (tudi Niccolo, Cannusio; um. 1500 ali 1501).61 Delal je
59	V srednjeveški Furlaniji sta obstajala dva tipa podložnikov (servi), in sicer tisti, ki so obdelovali zemljo (servi agricoltori) in so sčasoma postali koloni, ter servi di masnada, ki so bili vezani na fevdalčev dvor in na določene poklice (kot mizarji, gozdarji itd.) (Paschini, Storia del Friuli, str. 355-356).
60	Hercole Partenopeo je na primer v Descrittione della no-bilissima Patria del Friuli Akvileji pripisal častitljivi trojanski izvor (Partenopeo, Descrittione della nobilissima Patria, str.
16-17, 32).
61	O Canussiovem življenju in delu: Canussio, De restitutione patriae, str. 48; Liruti, Notizie delle vite, vol. IV, str. 357358; Manzano, Cenni, str. 49-50; Manzano, Annali, vol. VI, str. 459; Formentini, La Contea, str. 12; Marioni, Mu-tinelli, Guida storico-artistica, str. 75; Marchetti, Il Friuli,
kot javni notar in pisar v službi oglejskega patriarha in čedajskega komuna. Bil pa je tudi član čedajskega mestnega sveta in mestni nadzornik (provveditore). Med koncem 1497 in 1499 je napisal delo De restitutione patriae, ki je bilo objavljeno v Vidmu leta 1990 skupaj z italijanskim prevodom. Glavni namen Canussiovega dela je bil spodbiti Sabellicove trditve, češ da Čedada ne gre enačiti z antično naselbino Forum Iulii. Canussijevo delo uvrščamo med mestne kronike, ker njegov kampanilizem prevladuje nad občutkom pripadnosti furlanskemu območju, pa čeprav se zgodovina mesta nenehno širi v dobro zgodovine celotne dežele od najstarejših časov do konca kneževine oglejskega patriarha.
Tudi San Daniele del Friuli je bil deležen dela, ki je predstavil njegovo zgodovino od najstarejših časov, in sicer vse do leta 1515. V italijanskem jeziku jo je napisal javni učitelj in pesnik v furlanskem jeziku Gerolamo Sini (1529-1602), 62 rojen v omenjenem mestu. Obravnaval je na primer rimski izvor mesta, avarski vdor v času Gisulfa, srednjeveške fajde, otomanske vpade, prvo habs-burško-beneško vojno itd. 63 Sinijevo mestno kroniko je deloma predelal Giuseppe Barbaro in jo objavil leta 1862 v Vidmu pod naslovom Cronaca della terra di S. Daniele daiprimi tempi all'anno 1515. Na osnovi te objave so sledile ponovne objave v Benetkah leta 1865 in v Pordenonu leta 1979 pod naslovom Cronaca della magnifica comunita di San Daniele del Friuli. Barbaro je poudaril, da je spis le jezikovno predelal,64 a dejansko ni mogoče več govoriti o verodostojni objavi vira.
Zaključek
Furlanska historiografija v obdobju humanizma in renesanse razkriva zelo pisano podobo. V okviru učene "pristne" historiografije so nastale deželne zgodovine, mestne kronike, biografije, zgodovinske horografije itd. Najpomembnejši avtorji tovrstnih del, ki so nastali na območju Furlanije, so bili predstavljeni v pričujočem prispevku. Celovito podobo furlanske historiografije v obdobju humanizma in renesanse pa bi podala še predstavitev zgodovinskih
str. 950; Scalon, Introduzione, str. 19-33 (opozarja, da je
približno v istem obdobju kot obravnavani čedajski notar in
zgodovinopisec živel tudi njegov soimenjak Niccolo Canussio, ki pa je bil klerik); D'Angelo, I manoscritti, str. 144-146; Dizionario biografico friulano, str. 150; Bertossi, Niccolo Canussio, str. 123-124; Casella, Niccolo Canussio, str. 243-244; Dal Bas, Il libri scrit a man, str. 67-70; Makuc, De restitutione patriae, str. 1-14; Makuc, Sulle concezioni etniche e sociali, str. 25-39.
62	Nekaj osnovnih podatkov o Siniju: Liruti, Notizie delle vite, vol. IV, str. 65-67; Barbaro, Note, str. 50; Manzano, Cenni, str. 193-194; Manzano, Annali, vol. VI, str. 477; Marchetti, Il Friuli, str. 1016; Dizionario biografico friulano, str. 748.
63	Eden izmed prepisov se nahaja v videmski mestni knjižnici Vincenzo Joppi (fondo Joppi).
64	Barbaro, Ai Sandanielesi, str. 3.
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
pesnitev, katerih avtorji so navdih jemali iz pomembnih sočasnih dogodkov, praviloma vojaške narave, ter zlasti "nepristnih" historiografskih del, ki niso bila sestavljena v skladu z v obravnavanem obdobju uveljavljenimi historiografskimi normami in metodami - praviloma sta jih označevala namreč rudimentalna zasnova in zasebni značaj - in so bila pogosto vključena v notarske protokole, katapane, matične knjige in podobno.
VIRI IN LITERATURA
NEOBJAVLJENI VIRI
Bellone, Antonio: Il Sacco d'Udine accaduto il Giovedi grasso dell'anno 1511 oziroma L'horrendo, e spa-ventevol sacco, ed incendio d'Antonio Savorgnano fatto il Giovedi Grassa dell'anno 1511. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU (sign. H 103242); prepis iz 18. ali 19. st.65
OBJAVLJENI VIRI
Appendice di documenti. Grion, Giusto: Guida sto-rica di Cividale e del suo distretto. Cividale: Tipografia Feliciano Strazzolini, 1899, str. I-CLXXV.
Bellonus, Antonius: De vitis et gestis patriarcharum Aquilejensium. Rerum Italicarum Scriptores ab anno aerae christianae quingentesimo ad millesi-mumquingentesimum, (...). Tomus vigesimus-quartus (collegit, ordinavit, et praefationibus auxit Ludovicus Antonius Muratorius): Medio-lani: Typographia Societatis Palatinae in regia curia, 1730, st. 25-70. Canussio, Niccolo: De restitutione patriae. Udine:
Casamassima editore, 1990. Capodagli, Giuseppe: Vdine illustrata da Molti suoi cittadini cosi nelle lettere, come nelle arti famosi, e non tanto per dignita Ecclesiastiche, e secolari, Quanto per altre notabili condizioni in insigni, e riguardeuoli. Bologna: Arnaldo Forni editore, 1977 (ponatis po: Vdine 1645). Cieco, Cristofero: Cronica dellillvstre et antiqva Provincia della Marca Trivigiana, e ducato di Friulli[\\. Venetia: Pietro de' Franceschi, 1574. Monticoli, Nicolo: Cronaca delle famiglie udinesi.
Udine: [s.n.\, 1911. Partenopeo, Hercole: Descrittione della nobilissima Patria del Friuli. Bologna: Arnaldo Forni editore, 1978 (ponatis po: Vdine 1604). Sabellicus, M. Antonius: De vetvstate Aqvileiensis patrie [!\. Sabellicus, M. Antonius: De vetustate Aquileiensis patriae et carmina. [Padova\: Antonio da Avignone, [1482-1483\, str. [5-98\.
65 Za datacijo gre zahvala dr. Matjažu Bizjaku z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.
Strazzolini, Jacopo: [Aneddoti]. Brozzi, Mario: Peste, fede e sanita in una cronaca cividalese del 1598. Milano: dott. A. Giuffré editore, 1982, str. 59-64.
Valvasone di Maniaco, Giacomo: Descrittione della Cargna. Udine: Tip. del Patronato, 1893.
Valvasone di Maniago, Jacopo: Descrizione dei passi e delle fortezze che si hanno a fare nel Friuli, con le distanze dei luoghi. Per nozze Crovato-Raugna. Venezia: Tip. del commercio di Marco Visen-tini, 1876.
LITERATURA
Barbaro, Giuseppe: Ai Sandanielesi. Sini, Girola-mo: Cronaca della magnifica comunita di San Daniele del Friuli. Venezia : Premiata Tipografia di Gio. Cecchini edit., 1865, str. 3-4.
Barbaro, Giuseppe: Note. Sini, Girolamo: Cronaca della magnifica comunita di San Daniele del Friuli. Venezia : Premiata Tipografia di Gio. Cecchini edit., 1865, str. 41-91.
Bertossi, Silvano: Niccolo Canussio, De restitutione patriae, Casamassima editore, Udine, 1990. La panarie, 23, 1991, st. 90-91, str. 123-124.
Bianchi, Giuseppe: Delpreteso soggiorno di Dante in Udine od in Tolmino durante il Patriarcato di Pagano della Torre e documenti per la storia del Friuli dal 1317 al 1332. Udine : Nuova topografía di Onofrio Turchetto, 1844.
Bridi, Anton Giacomo: A' leggitori. Tartarotti, Girolamo: Dell'origine della chiesa di Aquileja. Dissertazione epistolare. Milano : Giuseppe Galleazzi, 1759, str. 3-5.
Broc, Numa: La geografia del Rinascimento. Cosmo-grafi, cartografi, viaggiatori. 1420—1620. [S.l.] : Franco Cosimo Panini editore, 1996.
Casella, Laura: Niccolo Canussio, De restitutione patriae, Udine, Casamassima editore, 1990, pre-sentazione di P. Mantovanelli, introduzione sto-rica di C. Scalon. Memorie storiche forogiuliesi, 1990, vol. LXX, str. 243-244.
Cavazza, Silvano: Le scuole e la vita culturale dal medio evo al cinquecento. La chiesa concordiese 389—1989. II. La diocesi di Concordia — Pordenone (ur. Carlo Guido Mor in Pietro Nonis). [S.l.] : Grafiche editoriali artistiche pordenonesi, 1989, str. 103-111.
Cavazza, Silvano: Lingue, societa, religione. Divus Maximilianus. Una Conteaper i Goriziani 1500— 1619 (ur. Silvano Cavazza). Mariano del Friuli : Edizioni della Laguna, 2002, str. 285-301.
Cerroni Cadoresi, Domenico: Letteratura italiana in Friuli. Enciclopedia monografica del Friuli Venezia Giulia. Aggiornamenti. Vol. 2. Udine : Istituto per l'Enciclopedia del Friuli Venezia Giulia, 1985, str. 1-487.
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
¿OIO
Ceruti, A[ntonio]: Prolegomeni. Amaseo, Gregorio; Amaseo, Leonardo; Azio, Gio. Antonio: Diarii udinesi dall'anno 1508 al 1541. Venezia : Depu-tazione di storia veneta, 1884, str. IX-CVIII.
Ciconi, Giandomenico: Udine e la sua provincia. Bologna : Atesa editrice, 1908.
Combi, Carlo A.: Notizia preliminare della vita e degli scritti di Jacopo Valvasone di Maniago (da lettera all'editore). Valvasone di Maniago, Ja-copo: Descrizione dei passi e delle fortezze che si hanno a fare nel Friuli, con le distanze dei luoghi. Per nozze Crovato-Raugna. Venezia : Tip. del commercio di Marco Visentini, 1876, str. VII-XXXIV.
Cuscito, Giuseppe: Il De Rubeis e le origini della storiograña critica sul primo cristianesimo aqui-leiese. Memorie storiche forogiuliesi 1987, vol. LXVII, str. 71-89.
Dal Bas, Zuan Marie: Il libri scrit a man "De restitutione patriae" di Culau Cianus. Sot la nape, 26, 1974, št. 3-4, str. 67-70.
D'Angelo, Mario: I manoscritti. Canussio, Niccolo: De restitutione patriae. Udine : Casamassima editore, 1990, str. 144-146.
De Rubeis, F. Jo. Fran. Bernardo Maria: Monu-menta Ecclesiae Aquilejensis commentario historico-chronologico-critico illustrata cum appendice. Argentina [i.e. Venezia] : [Giambattista Pasquali], 1740.
Dizionario biografico friulano (ur. Gianni Nazzi). [S.l.]: Clape Cultural Acuilee, 2007.
Fistulario, Paolo: Discorso sopra la storia del Friuli detto nellAccademia dUdine da Paolo Fistulario Addi X. Maggio dell'Anno MDCCLIX. Accademia d'Udine. Udine : Accademia d'Udine, [1759].
Formentini, Giuseppe Floreano: La Contea di Go-rizia illustrata dai suoi figli. Gorizia : Provincia di Gorizia, 1984.
Fueter, Eduard: Storia della storiografia. Milano -Napoli : Riccardo Ricciardi editore, 1970 (prevod: Spinelli, Altiero).
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. knj. III (ur. Franc Kos). Ljubljana : Leonova družba, 1911.
Grion, Giusto: Guida storica di Cividale e del suo distretto. Cividale : Tipografía Feliciano Straz-zolini, 1899.
Jacoviello, Michele: Storia e storiografia dall'antichita classica all'eta moderna. Napoli : Liguori Editore, 1994.
Leicht, P[ier] S[ilverio]: Breve storia del Friuli. Udine : Libreria Carducci Editore, 1923.
Liruti de Villafredda, Jo. Joseph: Ad historiolam anonymi De direptione (vulgo sacco) urbis Utinensis anni MDXI. Praefatio. Descrittione del sacco MDXI seguito in Udine il giovedi XXXVII febbraio. Nellefauste nozze Comelli-Colussi. Udine : Tip. Tombetti-Murero, 1857, str. 7-9.
Liruti, Giuseppe: Notizie delle cose del Friuli. Voll. V. Bologna : Arnaldo Forni editore, 1976 (ponatis po Udine 1776-1777).
Liruti, Giuseppe: Notizie delle vite ed opere scritte da letterati del Friuli. Voll. IV. Bologna : Forni editore, 1971 (ponatis po: Venezia 1760-1830).
Lughi, Giulio: Una copia dello scritto del Valvasone sulle incursioni dei Turchi in Friuli. (http://www. univ.trieste.it/ ~nirital/lughi/infohum/ testi/ test_ n-e/turchi.html, 8. 4. 2005).
Makuc, Neva: Dante Alighieri in slovensko ozemlje. Primorska srečanja, 28, 2004, št. 276, str. 4550.
Makuc, Neva: De restitutione patriae čedajskega zgodovinopisca Nicola Canussia. Kronika, 54, 2006, št. 1, str. 1-14.
Makuc, Neva: Historiografsko delo Commenta-riorum Aquileiensivm libri octo Giovannija Candida (ok. 1450-1528) in slovenska zgodovina. "Zgodovinski časopis, 62, 2008, št. 1-2, str. 5-27.
Makuc, Neva: Kaj imata skupnega Dante Alighieri in slovensko ozemlje? Historični seminar 6. (ur. Katarina Keber in Katarina Ster). Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 41-56 (dostopno tudi na http://hs.zrc-sazu.si/eknjiga/).
Makuc, Neva: Lopera storiografica Commenta-riorum Aquileiensium libri octo di Giovanni Candido (ca. 1450-1528). Memorie storiche forogiuliesi, 2006, vol. LXXXVI, str. 43-64.
Makuc, Neva: Sulle concezioni etniche e sociali dello storiografo cividalese Nicolo Canussio. Ce fastuf, 82, 2006, št. 1, str. 25-39.
Maniassi, Michela: Antonio Bellone: un umanista tra le carte di un notaio nella Udine del Cinquecento. Studi in onore di Giovanni Maria DelBasso (ur. Roberto Navarrini). Udine : Forum Editrice Universitaria Udinese, 2000, str. 143-170.
Manzano, Francesco di: Annali del Friuli ovvero raccolta delle cose storiche appartenenti a questa regione. Vol. VIII. Bologna : Arnaldo Forni editore, 1975 (ponatis po: Udine 1858-1879).
Manzano, Francesco di: Cenni biografici dei letterati ed artisti friulani dal secolo IV al XIX. Bologna : Arnaldo Forni Editore, 1966 (ponatis po: Udine 1884).
Marchetti, Giuseppe: Il Friuli — uomini e tempi. Udine : Del Bianco editore, 1979.
Marioni, Giuseppe; Mutinelli Carlo: Guida storico-artistica di Cividale. Udine : Tipografia G. B. Dorettti, 1958.
Marušič, Branko: Nicoletti Marcantonio. Primorski slovenski biografski leksikon. sn. 20. Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1994, str. 746.
Momigliano, Arnaldo: Razprave iz historiografije I. Ljubljana : Založba SKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1988.
¿010
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
Mor, C[arlo] G[uido]: Uno sguardo alia storia della storiografia friulana. Sot la nape, 24, 1972, št. 3, str. 16-24.
Üccioni-Bonaffons, Giuseppe: Bibliografía storica friulana dal 1861 al 1882. [Volume primo], Udine : Tipografía G.B. Doretti e Soci, 1883.
Paschini, Pio: Marcantonio Nicoletti. - Vita del patriarca di Aquileia Gregorio di Montelongo. Udine, tip. del Patronato, 1898; -8o, pp-52. ID. - Patriarcato d'Aquileia sotto Pietro Gera. Udine, tip. Del Bianco, 1903; -8o, pp. 46. ID. -Il patriarcato d'Aquileia sotto Raimondo della Torre. Udine, tip. del Crociato, 1910; -8o, pp. 132. Memorie storiche forogiuliesi, 1913, vol. IX, str. 221-222.
Paschini, Pio: Storia delFriuli. Tavagnacco (Udine): Arti Grafiche Friulane, 2003 (ponatis po: Tavagnacco (Udine) 1990).
Paschini, Pio: Un codice di Antonio Belloni alla Vaticana. Memorie storiche forogiuliesi, 1920, vol. XVI, str. 183-184.
Pellegrini, Antonio de: Genti d'arme della Repubblica di Venezia. I condottieri Porcia e Brugnera (1495— 1797). Udine : Tip. Domenico Del Bianco, 1915.
Perusini, G.: P. S. Leicht e la storiografia friulana. Atti del convegno per il centenario della nascita di Pier Silverio Leicht e di Enrico del Torso. 1—3 novembre 1975. Udine : Deputazione di storia patria per il Friuli, Commission internationale pour l'histoire des assemblées des états: comitato italiano, 1977, str. 1-13.
Petrucci, A. [Alfredo ali Armando]: Belloni, Antonio. Dizionario biografco degli italiani. Vol. 7. Roma : Istituto della Enciclopedia italiana fon-data da Giovanni Treccani, 1965, str. 768-769.
Potthast, August: Repertorium fontium historiae Me-dii Aevi. Romae : Istituto storico italiano per il Medio Evo, 1960-<2001>.
Ricciardi, Roberto: Candido, Giovanni. Dizionario biografco degli italiani. Vol. 17. Roma : Istituto della Enciclopedia italiana fondata da Giovanni Treccani, 1974, str. 783-784.
Ruzza, Vincenzo: Letterati illustri di Casa Porcia. I Porcia. Avogari del vescovo di Ceneda condottieri della Serenissima principi dellImpero. Atti del con-vegno 9 aprile 1994 Castello Vescovile di Vittorio Veneto. Vittorio Veneto : Centro Vittoriese di Ricerche Storiche, 1994, str. 65-66.
Scalon, Cesare: Due codici cividalesi della meta del XII secolo (Cividale, codd. XXI e LXVII). Me-morie storiche Forogiuliesi, 1985, vol. LXV, str. 37-62.
Scalon, Cesare: Introduzione. Canussio, Niccolo: De restitutione patriae. Udine: Casamassima editore, 1990, str. 19-33.
Simoniti, Vasko: Fanfare nasilja. Ljubljana : Slovenska matica, 2003.
Someda de Marco, Pietro: Notariatofriulano. Udine : Arti grafiche friulane, 1958.
Stih, Peter; Simoniti, Vasko: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec : Mohorjeva družba, Ljubljana: Korotan, [1995].
Tartarotti, Girolamo: Dell'origine della chiesa di Aquileja. Dissertazione epistolare. Milano : Giuseppe Galleazzi, 1759.
Tassini, Dionisio: Fattori di cultura e di patiot-tismo. Notai, Avvocati e Clero. Partenopeo, Giovanni: La guerra del Friuli contro i Tedeschi (1508—1513). Cronaca. Udine : Tipografía D. del Bianco, 1916, str. XVII-XXX.
Tassini, Dionisio: La rivolta del Friuli nel 1511 durante la sua guerra contro i tedeschi. Nuovo archivio veneto, 22, 1920, n. s., vol. 39, str. 142154.
Tateo, Francesco: Coccio, Marcantonio. Dizionario biografco degli Italiani. Vol. 26. Roma : Istituto della Enciclopedia italiana fondata da Giovanni Treccani, 1982, str. 510-515.
Torre e Valsassina, Michele. Delle vicissitudini del-la chiesa aquilejese e del patriarcato. Illustra-zione. Monografe friulane offerte a monsignore Zaccaria Bricito. Vendrame, Udine, 1847, pogl. IX. (samostojna paginacija poglavja: str. 3-24).
Torso, Enrico del: Cenno storico sui Conti e Principi di Porcia e Brugnera. Udine : Arti grafiche friulane, 1933.
Trebbi, Giuseppe: Iacopo di Porcia, feudatario e umanista. Studi in onore di Giovanni Miccoli (ur. Liliana Ferrari). Trieste : Edizioni Universita di Trieste, 2004, str. 115-141.
Trebbi, Giuseppe: Il Friuli dal 1420 al 1797. La storia politica e sociale. Udine - Tricesimo: Casa-massima Libri, 1998.
Tremoli, Paolo: Letteratura in lingua latina. L'Epo-ca umanistica e rinascimentale. Enciclopedia monografca del Friuli Venezia Giulia. Vol. III, parte II. Udine : Istituto per l'Enciclopedia del Friuli-Venezia Giulia, 1979, str. 1115-1146.
Turello, Mario: La cultura in Friuli ai tempi di Ciro. Ciro di Pers 1599—1999. Atti del Convegno nazionale "4 secoli di Ciro di Pers". [S.l.]: [s.n.], 2000, str. 143-156.
Vale, Giuseppe: Il piu antico manuale di storia del Friuli. Atti dell'Accademia di Udine, 1934-1935, serie VI, vol. I, str. 7-21.
Vale, Giuseppe: La dimora di Dante in Friuli. Dante e il Friuli 1321—1921. Udine : Tipografía G. B. Doretti, 1922, str. 103-126.
Valentinelli, Giuseppe: Bibliografa del Friuli. Bologna : Forni editore, 1968.
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana : Slovenska matica, 1961.
Z[ampa], P[ietro]: Marcantonio Nicoletti. Cenni biografici. Nicoletti, Marcantonio: Leggi e cos-
NEVA MAKUC: FURLANSKA HISTORIOGRAFIJA V OBDOBJU HUMANIZMA IN RENESANSE, 331-346
¿OIO
tumi dei Furlani sotto diciotto Patriarchi dAqui-leia. Pradamano (Udine) : Editore Pietro Zampa, 1927, str. VU-VIU.
Zancan, Maria: Venezia e il Veneto. Letteratura italiana. Storia e geografía. Volume secondo. L'eta moderna. I. Torino : G. Einaudi editore, 1988, str. 619-741.
Zanutto, Luigi: Proemio. Valvasone di Maniago, Iacopo: Il Patriarca Antonio Pancera. Nozze del nobile Enrico del Torso con la contessina Cecilia Beretta di Colugna (ur. Luigi Zanutto). Udine : Tipografía Domenico Del Bianco, 1903, str. 811.
RIASSUNTO
La storiografia friulana nell'età dell'Uma-nesimo e del Rinascimento
Dopo una breve rassegna dei travagli politici e sociali che colpirono il Friuli nell'età dell'Uma-nesimo e del Rinascimento il contributo presenta i più noti storiografi friulani di quell'epoca. In Friuli diede l'avvio alla storiografia umanistica l'opera De vetvstate Aqvileiensis patrie di Marco Antonio Coc-cio, detto Sabellico (1436-1506), nato a Vicovaro nelle vicinanze di Roma. Quest'opera fu pubblicata per la prima volta all'inizio degli anni Ottanta del Quattrocento. Più tardi scrisse un manuale di storia friulana, intitolato De Carnica Regione Illustratio, Andrea Franceschinis (p prima del 1521). L'impor-tanza di quest'opera, rimasta manoscritta fino al Novecento, è stata scoperta soltanto negli anni Trenta del Novecento. Oltre a questi autori ven-gono presentati anche Giovanni Candido (c. 14501528), autore dei Commentariorum Aquileiensivm libri octo, Antonio Belloni o Bellone (1480-1554), Jacopo di Porcia (1462-1538), Jacopo Valvasone di Maniago, il Vecchio (1499-1570 (?)) e Marc'An-tonio Nicoletti (c. 1537-1596), autori di varie opere storiografiche. Nicolo Canussio (p 1500/1501) e Gerolamo Sini (1529-1602) si distinsero invece
come autori di cronache cittadine. Canussio scrisse infatti la cronaca di Cividale del Friuli, Sini invece la cronaca di San Daniele del Friuli. L'intento di questo contributo è anche quello di offrire un resoconto quanto più completo dello opere, anche minori, dei menzionati storiografi, ma con un interesse maggiore per le opere pubblicate.
SUMMARY
Friulian historiography during the period of humanism and renaissance
After a short presentation of political and social changes that affected Friuli during the period of humanism and renaissance, the author focuses on the most famous Friulian historiographers of that time. An introduction to humanist historiography in Friuli is provided by the work De vetvstate Aqvileiensis patrie of Marco Antonio Coccio Sabellico (1436-1506), who was born in Vicovaro near Rome. The volume first appeared in the early 1480s. Later followed the publication of the textbook of Friulian history De Carnica Regione Illustratio of Andrea Franceschinis (died before 1521). The importance of the aforementioned work, which was preserved in manuscript until the 20th century, became evident only in the 1930s. In the continuation, the article presents Giovanni Candido (about 1450-1528), the author of Commentariorum Aquileiensivm libri octo, Antonio Belloni (14801554), Jacopo di Porcia (1462-1538), Jacopo Valvasone di Maniago Sr. (1499-1570 (?)) and MarcAntonio Nicoletti (about 1537-1596), who composed a number of historiographical works. Nicolo Canussio (died 1500/1501) and Gerolamo Sini (1529-1602) distinguished themselves as town chroniclers. The former compiled the chronicle of Cividale del Friuli and the latter authored the chronicle San Daniele del Friuli. Finally, the article also provides an exhaustive overview of less important publications of the aforementioned authors.