Kalollsk f^Tpn list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po pošti z? celo leto 4 gld. BO kr., r a pol leta	4«>kr . v i'1« t.- 1 ^Jd. 30 kr. V tiskarnici ^rejemana u» ieto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold.; ako zaden« na ta d.-.i pr«/.r..l . i*id. Dur.ica _ dan poprej.
XXVII.
V Ljubljani 18. vinotoka 1872.
I,lst 42.
Svobodu naše sv* katoliške Cerkve•
Sv. Cerkev je nevesta Kristusova; njena glava je Kristus, pridobil si jo je s svojo kervjč; verniki so njeni udje, v zvezi s Kristusom in z njegovim namestnikom na zemlji. Cerkev Bog varuje in hrani; braniti in varovati morajo pa tudi verniki njene pravice, njeno prostost, svobodo. Kristus, ko si je pridobil Cerkev s svojo kervjč, si ni pridobil kake sužnje, temuč pridobil si je nevesto, prosto, svobodno nevesto. Darovati je mogel zanjo svoje življenje, in darovali so življenje neštevilni zvesti za njene pravice, njeno svobodo.
Sin Božji je aposteljnom in vsim njih naslednikom, škofom in mašnikom, oblast in povelje dal Cerkev po vsem svetu razširjati. Dal je pa tudi vsim vernim nalogo, da morajo za njene pravice, njeno prostost poganjati se. Kakošni bi bili ti otroci, ki bi terpeli, da bi bila njih mati zvezana, vklenjena, v železji, v ječi, v sužnjnosti?
Vse življenje sv. Cerkve in njenih zvestih otrčk je tako rekoč vojska za Cerkvino svobodo. Aposteljni so zvesto spolnovali povelje Kristusovo, oznanovali so judom in nevernikom sv. evangelij, vstanovljali so keršanske srenje in jih oskerbovali, opravljali Božjo službo, posvečevali in razpošiljali škofe in mašnike, in ako jim je kaki „pred-Bizmark" hotel pridigo, mašo itd. v njih lastni ali pa v tuji deželi prepovedati, so mu odgovorili: Veš kaj? Bogu moramo bolj pokorni biti, kakor pa tebi. Nobeni človeški moči se v svojem djanji kakor delavci za svobodno Kristusovo Cerkev niso dali ustavljati in motiti; aposteljni sami so pošiljali mašnike, dijakone na cerkveno opravilo, in ni se v to vtikal kaki rimski prefekt ali kdor si bodi. In kako so bili serčni! Vsaki je bil pripravljen tisto minuto raji umreti, kakor pa izdati tudi le piko od pravic Kristusove Cerkve.
Ko se je keršanstvo čedalje bolj razširjalo in so nove in nove srenje vstajale in so aposteljni posvečevali škofe in mašnike, so jim dajali povelja in oblast, svoje posamezne cerkve in srenje vravnati, ne da bi jih v tem bila kaka svetna oblast zaderževala.
Kakor so delali aposteljni, tako njih nasledniki; oznanovali so sv. evangelij, delili so sv. zakramente, maše vali, posvečevali in pošiljali mašnike, zbirali nove srenje, in vravnovali so vse, kar je služilo v zveličanje vernikov in v pospčh sv. Cerkve. Posvetna oblast se ni vtikala v notranjo napravo, v vlado sv. Cerkve, ni jim ugovarjala, akoravno so sicer never.;ki cesarji tri sto let tako kervavo preganjali sv. Cerkev. Vtem oziru
i*e Cerkev imela svobodo, ni bilo še minister-papežev, :raljev-papežev, ali celo kraljic-papeževk. Še le ko so mogočni na zemlji keršanstvo sprejeli, so se nahajali s časoma taki, ki niso bili zadovoljni s svojo svetno močjo, temuč jih je poželenje gnalo več ali manj tudi Cerkev
vladati, kar je vender edina pravica papežev in šl Vtikali so sc čedalje bolj v pravice sv. Cerkve i
škofov.
ilje bolj v pravice sv. Cerkve ter so s svojo prederznostjo na to pripravili, da so Cerkev po celih deželah in kraljestvih iztergali Kristusovemu nasledniku rimskemu papežu in cele narode pahnili v nesrečno razkolstvo (shizmo) in v krivoverstvo. Tako n. p. Rusko, Angleško, Nemško itd. Na to zdaj mnogi delajo še po druzih krajih. Čudno je tudi to: odkar so se vlade za „brezverske" razglasile, se še bolj v vero in Cerkev vtikajo.
Da so bili v tem mnogotero zadolženi tudi cerkveni višji in katoliški verniki s svojo dremoto in vnemarnostjo, ker so se premalo poganjali za svobodo sv. Cerkve, nad tem nihče ne dvomi. Cerkev je svobodna, ne smč in ne more terpeti, da bi se nepoklicani mešali in vtikali v njene pravice; oporekovati, protestirati morajo njeni služabniki zoper vsako neopravičeno preseganje, poganjati se za svobodo katol. Cerkve. Zakaj ako katol. Cerkev ni svobodna, ako se njenemu nebeškemu poslanju zavire stavijo od svetne oblasti, vstaja velika dušna nesreča, čede Kristusove zginjajo in poginjajo, duše se pogubljajo, in to ne le za sedanji čas, za en ali nektere rodove, ampak lahko da za dolge prihodnje čase.
Zato se ni čuditi, da sv. Oče Pij IX. so raji jetnik, kakor da bi tudi najmanj privolili v zatiranje škofov, samostanov in neštevilnih cerkvenih pravic. Zato vidimo, kako moško se poteguje Ermelanski škof Krementz zoper prusko, Genovski šhof Mermillod zoper švicarsko preseganje in prederznost.
Ako se cerkveni vikši z verniki vred do časa ne oglasč in za svoje pravice ne skerbe, ta reč gre zmiraj dalje, ter pride poslednjič celo do smešno-žalostnega, kakor je n. pr. celo protestanski pruski kralj cesarju Jožefu oponašal, da je sakristan, ker se je čez vse meje v cerkvene reči vtikal.
Se vč, da Cerkev nima druzega orožja zoper preseganja, kakor prošnje, postavno oporekanje in terpljenje; toda ravno to ima nepremagljivo moč, samo da je serč-nost in edinost pri vsih udih sv. Cerkve, da ni vnemarnežev, omahovalcev, ali celo izdajavcev. Kristus njen nevidni poglavar je svojemu vidnemu poglavarju na zemlji še vselej pridobil zmago. On je svoji Cerkvi na zemlji obstoj do konca zagotovil; ni pa zagotovil obstoja v sv. veri posameznim deželam in narodom: le-ti si jo morajo sami ohraniti s tim, da se moško poganjajo za njene neodstopljive in neoskrunljive pravice.
O spreobraeanju tur kov r MMamosšm.
G. Pismo.
Drugo pismo z Damaska 20. mal. serp. 1809 pri* poveduje, kako gibanje turkov in nagnjenje do keršan"
stva dela nagel in čudežen napredek. Spreobernjenci so polni pobožnosti, serčnosti in zaupanja v Boga in v brainbo preblažene Marije Device. Ali bo pa tudi ta reč bnz britkostiV Naznanovalec je dozdaj miren, akoravno ta reč pred turško vlado ne more več ostati skrita. Pretečem petek pravi, je prišlo petnajsti Sietlijev v nas samostan, da so bih pri nauku in so molili; bilo bi jih še več, pa sem jih polovico odvernil, da bi bilo bolj na tihem ostalo. Med temi petnajsterimi je bil tudi pervi „santon" predmestja Mejdan-a, bogat in dobro podučen mož. *) Prosil me je za podobico Matere Božje, ki sem mu jo zdajci dal, in jo je z veliko s poštenostjo poljubil. Bomo vidili izid: za zdaj seVam priporočimo v molitev.
Ali že čez 25 dni na to piše o. Emanvel v Jeruzalem, rekoč:
Že je prišla za spreobernjence ura britkosti. . . Ker marsikteri vkljub mojemu svarjonju niso bili dosti previdni, je bilo njih spreobernjenje kmalo vse prek znano, in zbudilo je jezo turkov. Ulemi, muhamedanski pravniki, so se zbrali v posvet, pa niso nič sklenili, ker pričakujejo Vali-ja (vikšega), kteri se ima te dni iz Carigrada verniti. Preden je šel v glavno mesto, se je pogovarjal s francoski? i konzulom, kteri je včeraj k meni prišel in mi razodel, da se tudi 011 in paša boj i ta rogo-viljenja zavoljo tih spreobračanj, in da se njemu previdno zdi, spreobernjence v malih oddelkih iz mesta odstraniti. Opomnil sem pa konzula, da turki nimajo nikakoršnega vzroka se nad spreobernjenjem Sietli-jev maševati, ker le-ti kratko in malo niso bili mohamedani, ampak „deciti" (taki, ki sicer v Boga verujejo, pa ne v razodenje itd.), in kakor taki bi bili res mogli vladi nevarni biti; ako so pa kristjani, ni več od njih nikakoršne sumljivosti in nevarnosti. Enako sem oporekal g. konzulu, da sem zoper postavo turkom oznanoval vero v Kristusa, ter sem opomnil, da nisem ne pridigal, in ne nikakoršnega vpliva ne imel do njih spreobernjenja, temuč pečal serA se s to rečjo, misleč, da bom vladi še vstrcgel, ako ji pridobim boljših podložnih.
Konzul je moral spoznati, da prav govorim, ter upam, da bo tudi tako govoril z Vali-jem. Vkljub temu so ubogi katekumeni (novinci) v velikem strahu. Dovolim si, enega v Jeruzalem poslati, namreč Ilagiase ja, kteri bo vam to pismo izročil. Ta ubogi mladeneč je v toliko veči nevarnosti, ker je druge k spreobernjenju spodbujal, kakor sem vam naznanil že v pervem pismu.
Že omenjeni „santon" se imenuje Sejih-Said , je naj imenitneji med spreobernjenci in se je umaknil, ko je vidil, da je nevarnost, kakor piše o. Emanvel. Vzel pa je seboj Marijno podobo, bukve „Slavo Marije Device" in nekaj katekizmov.
S tem orodjem se je podal na not oznanovat resnico odcepljencem mohamedanskim po druzih krajih. V Tri-poli je pridobil že 4 „Sietlijc". V Damašku so skušali svoje posesti prodati, da 'bi se v drug kraj preselili, kjer bi zamegli prosto po keršanski veri živeti. Trem ali Štirim se je vlade posebno bati. Ti so namenjeni ob času nevarnosti bežati na Libanon, kjer sem že osker-bel, da jih bojo sprejeli čč. oo. jezuiti (namreč v Gaziru).
Od 17. sušca 1H70 dalje pripoveduje neko sporočilo
ob kratkem to le:
Turki niso nehali novincev preganjati; vendar nobeden se ni izncjeveril. Govorilo se je, da bodo vse pregnali in v resnici je. bila pa vlada zadovoljna, da je dvanajst naj imenitnejih v ječo djala, kjer so terpeli vsaktero pomanjkanje. Frančiškan o. Emanvel Forner je bil pregovoril francoskega konzula v Damasku, naj jim izprosi oprostenje, ali vsaj da se njih stan zboljša.
*) M*|dan je eno a »j lepsili iu naj vefih predmestij, ob jugu ; na tej strani je mesto, Kier »e je bil sv. Pavel spreobernil — kaiih 10 minul zic.hj mesta; v mestu pa pod zemlji kapela, kjer je bila nekdaj Ananijeva hiša.
Akoravno pa si je konzul veliko prizadeval, so bil vendar tisti dvanajsteri novinci od obilne straže iz Damaska odpeljani na terdnjavo Kanak-Kata, kjer so še zdaj zaperti.
Ko je avstrijanski svitli cesar prišel v Jeruzalem, je bil prošen, naj bi jih s svojim posredovanjem jet-ništva rešil. Nj. Veličastvo res poskusi, dobi pa od turške vlade lažnjivi odgovor, da oni dvanajsteri od-cepljenci niso zato jetniki, ker so se pokristjanifi, ampak ker so čez vlado govorili, tako so turki mogočno prošnjo overili. Drusri novinci v Damasku so se od začetka ne-
O	n	#	i	• •
koliko bali in niso očitno kazali svojega spreobernjenja. Pa jih tudi sedaj nobeden več ne nadleguje. Občudovanja vredna je njih stanovitnost v veri; zmiraj hodijo v majhnih o dd elkili v samostan, k poduku v keršanski veri. O. Emanvel je pisal 24. svečana, da razodevajo veliko spoštovanje do mašnikov, pa nezmerno ljubezen in eešenje do Jezusa in Marije, ker te sveti imeni le z nepopisljivo priserčnostjo izgovarjajo. Zelo so zadovoljni in se srečne štejejo, ker so prepričani, da so resnico našli. Kakor ob času pervih kristjanov se zbirajo po noči in po raznih krajih, in tam jim kteri bere katekizem in življenje svetnikov, ali slavo Marijno, in premišljevanja sv. Alfonza.
Pri poduku sede po turški navadi na tleh, derže roke križem in z velikim spoštovanjem poslušajo, kar se bere. Večne resnice, čudeži in čednosti svetnikov jih večkrat tako osrečijo, da kar vstanejo in hočejo v mesto iti očitno oznanovat, da je Jezus Kristus resničen; zato morata zmiraj dva kakor straža pri vratih stati, da jim ubranita. Pri fauatiških turkih bi se namreč utegnila zgoditi velika nesreča.
Sploh se pri njih prav čudežno razodeva delavnost gnade Božje, ker so tako dobre volje in polni svete gorečnosti, da so pripravljeni smert terpeti za Jezusa Kristusa, ako bi bilo treba. Zraven tega med njimi gospoduje ljubezen, ktera jih veže k popolni edinosti, ter vsi eden za druzega skerbe.
Število spreobernjencev ie vedno veče, in kaj posebnega je, da so se zdaj tudi ženske jele spreobračati. Bilo bi res čudno, ako bi se bilo več kot 200 spreober-njenira Šietli-jem le 5 ženskih pridružilo. Toda zdaj za-morcmo misliti, da je že veči del njih žen spreobernje-nih, ker se prav goreči kažejo v spreobračanji drugih. Neka vdova je bila tako nevarno bolna, da so vsi zdrav niki nad njo obupali, in naznanili, da je bolezen neozdravljiva. Njen sin, eden izmed novo spreobernjencev, jo opomni, da bo ozdravela, ako prav terdno veruje v Boga in Zveličarja, in ob enem jo pokropi z blagoslovljeno vodo. Od tega časa se ji je vidno boljšalo in ko jo je mladeneč podučil, ie bila v malo dneh na duši in na telesu popolnoma zdrava, in postala je goreča razširjavka keršanske vere; pridobila je veliko oseb svojega spola za našo sv. vero.
„0 kako mogočna in rodovitna," pristavlja naznanilo,',^ ta vera, ktero Bog tako čudno varuje! Te dogodbe, ki se gode ravno med občnim cerkvenim zborom, kažejo na novo in morebiti s toliko večim vspehom vedno novo moč katoličanstva in rodovitnost sv. cerkve. Akoravno ji delajo žalost marsikteri njeni sinovi, ki odpadejo, vendar zdaj zopet dobi novih z vseh krajev na svetu."
(Dalje nasl.)
Vincencij Vovk,
bi v Ni dekan v Metliki iu kasneje župnik v šeut-Rupertu na Dolenjskem.
(Spisal Janez Miiller, župnik na Mirni pri šent-Rupertu.) VI. (Dalje.)
Tem nadlogam se je še na turški meji začela vnemati vojska; bojne čete so jele trobiti skozi Metliko na
Granico. Vojščaki so zanesli legar med ub<.gi narod; mnogo ljudi ob cesti po hišah in v Metliki je bilo bolnih in tudi veliko jih je pomerlo. To je množilo le še bolj tudi druge nadloge. Ali ker so vojsko kmalu zadušili, zaloge pa so bile polne bojnega živeža v Novem mestu, v Karlovcu, v Senju, v Reki, v Zagrebu; gredo g. dekan v Ljubljano, in se s prijatelji zaČn6 razgovarjati, koliko je po omenjenih mestin živeža zbranega, in da utegne vse pokaziti se, ob enem pa omenijo: „Kako hvaležnih sere bi naši reveži to vživali." Rajnki ljubljanski korar Pavšek dekana ogovori, naj gre k deželnemu glavarju grofu Chorinskemu, ter poprosi, da bi
f)oskusil, ali bi to zahžje od vlade d?-bil za gladne be-okranjske reveže. Nemudoma g. dekan stopi pred de želnega glavarja, ki resnično dobi od vlade vse te vo
iaške zaklade za stradajočo Metliško in Cernomaljsko. Colika sreča za ljudstvo, ko začno živež privažati od vlade plačani vozniki -- voz za vozom: kruha, debeljače, riže itd., da se razdeli narodu. V Metliki je bilo vse g. dekanu v skerbi, v uerncmlji pa okrajnemu glavarju g. Derbiču.
V Metliki — v prostiii je bilo odložišče (depo) vsega zvoženega živeža. Tu so vžitek delili srenjam; kakoršno nakaznico je imela katera, toliko so dobili bodi — si Poljanci, ali Planinci, ali Preločanje, ali Cernomaljci, ali Metličanje itd. Veselo so živež vozili domov, domd pa delili ga, namakali suharček, kuhali in hvaležno vživali, ter preživili se do boljših časov. A kdo je bil veselejši, nego so bili dobri g. dekan, ker so zopet toliko dobrot bili naklonili lačnim ljudem! Večkrat so šaljivo dejali: „Zdaj smo končali turško vojsko; Bog znd, kaj bi se bilo še zgodilo, da ni naših beračev!"
Ljubljanska hranilnica se je bila o tej priliki častitljivo proslavila s svojo dobrotljivostjo, za kar so se g. aekan sli zahvalit zbranim gospodom o neki priliki. Le bolelo je se serce neumornega dobrotnika, da so ljudje bogatašem preveč v pesteh. Da bi ndrodu pomogli tudi v tej zadevi, poprosijo zbrane gospode potrebne pomoči. „Lepo se Vam zahvaljujem jaz", — pravijo in hvaležni so moji siromaki, ker ste jim tako pomogli, toda — če hočete krono postaviti svoji radodarnosti, prosim Vas še, da bi iz hranilnice, gospodje moji, ljudem na deželi posojali tudi manjše zneske (popreje se ni lahko dobilo na kmete manjših zneskov), v varne roke dajali jih na obresti, ki se bodo o pravem času oddajale". Na to prošnjo se tačasni blagajnik g. Hradecky pervi ogldsi: „Zdaj je že dobro; dokler vi, g. dekan živite, tako dolgo časa bode vse prav pošteno, a ko Vaa ne bode več, kdo bode pa potlej skerbel za to, da bodo dolžniki pravični svojim obrokom V" Pa g. dekan mu obesijo na nos eno, kakoršne so zmirom imeli pripravljene: „Ali vi menite, ko Vas ne bode več, da tudi hranilnice ne bode?!" Gospodje se jamejo smejati in obljubijo ljudem tudi s tem pomagati. Obljubljeno — vresničeno! Siromašni Metličanje so se srečno iztergali oderuhom iz rok.
Za povzdigo pobožnega življenja so g. dekan imeli dolžno skerb. Oživili so zel6 zanemarjeno bratovščino presv. Resnjega Telesa in pomnožili njč ude, kar je jako pospešilo to, ker so s to bratovščino sklenili pokopavanje njenih udov. Te bratovščine udje so stregli bolnim soudom, molili pri njih; kader pa je kateri umeri, čuli so pri njem, preskerbeli mu pogreb s sv. mašo in z gorečimi svečami so ga spremili na grobišče. Ti udje so po dva in dva veliki teden vsak«, leto molili pred Božjim grobom, o vstajenji pa in o procesiji presv. Resnjega Telesa svetili pred Bogom. Plačati je v to brat vščino moral vsak ud vsake tri mesece po sedanjem števu kr. a. v. Vsak četertek je bila tudi sv. maša z iz-
ostavljenim presv. Resnjim Telesom za ude, — in te ratovsčine niso zabili celo o svojej smerti.
L. 1852. pridejo v Metliko birmat rajnki knez in škof Anton Alojzij; z dopadenjem ogledujejo lepo po-malano cerkvo in naposled omenijo: „Res lepa je cerkva!" Na poti iz lepega svetišča, to je bilo na večer, knezo škof sedejo pred proštijo na bruna, katerih nikoli ni manjkalo pred njo, in tudi ne drugačega gradiva za stavbe. Gospodje so bili okrog svojega ljubega višega pastirja: vladika g. dekana začno povpraševati, koliko so imeli stroškov s cerkvijo, koliko so ljudje dali in koliko so morali priložiti sami. Prec«-j veliko so l>ili g. dekan dali sami. Tako tudi o drugih stavbah škof dekana povprašujejo. Pogovor so zasukne na Radovico in Suhor, kako bi se to delalo, koliko bi bilo treba novcev, da l»i se doveršile vse potrebne stavbe, se cerkva zvišala na Radoviei in sozidala duhovska hiša; da bi v Suhorji postavili cerkvo, duhovniško hišo in druge potrebne poslopja. G. dekan meni: kakih 1(umi gld. bi bilo treba za vse, ko bi ljudje povsod jiomagali s svojimi rokami in tudi dali gradivo. Ce se g. dekan loti tega dela, omenijo škof, bodo sami novce preskerbeli: pak niso povedali, kako. Drugega dne je bila birma v pričo mnogo duhovnov naše škofije, pa tudi Zagrebške in sveto Kriške. — Škof se peljajo nazaj čez Gorjance proti Novemu mestu, g. dekan, da si merzlični, pa jih spremijo do sedanjega Suhorja. O tej priliki je bilo določeno: če se bode delalo, da se dela ondukaje, kjer je zdaj Suhorska župnijska cerkva, ker popreje so le menili, da mora nova duhovnija biti na Hrastu. Zdaj pa je bil peščeni Suhorski verhunec odločen na to.
(Dalje nasl.)
Mz pisma NMsgr. Jo i. Biacinla Ho-hiere-a, škofa Radarskega in aposi. vikarja severne MLohtnkine ao vod/a družbe sv. Mšeiinslva
31. prosinca 1870.
Pred nekterimi mesci sem bil tako brez vse denarne pomoči, da tudi v nar silniših misijonskih potrebah nisem mogel pomagati, in tudi upanja nisem imel kaj dobiti. Naši kristjani so tako revni, da so mi pripraviti mogli komaj kakih sto frankov, ki so jih od ajdov za velike obresti na pčsodo dobili. V tej sili sem se pred VBem za našo sirotišnico pognal, in sem naravnost do kralja Tu-duk-a poslal prošnjo, v kteri sem dokazal, da bodo sirotni otroci lakote pomerli, ako se jih kraljevo Veličanstvo ne usmili. Kralj se je dal omečiti in mi je od-kazal 40.0(X) frankov iz svoje zakladnice. To je bilo več, kot sem smel pričakovati. Ta neslišani zgled (ker kralj nikomur ne posojuje, bodi kdor koli) je obudil velik o stermenje pri mandarinih in prebivavcih glavnega mesta. To je očiten dokaz, da je njegovo Veličanstvo naklonjeno družbi svetega Detinstva.
Narveči dobroto pa je še to, da nam je pojiolnoma prepuščeno prav veliko in rodovitno zemljišče, kterega sem že omenil, da ondi vstanovimo pristavo in celo srenjo z županom in krajnim predstojništvom. Naši naselniki so še le v šestih letih zavezani k plačevanju davkov, in v desetih letih k vojaški službi. Vsi spreumetni hvalijo ta prostor, in upanje imam, kadar bo popolnoma obdelan, bo toliko donašal, da bomo zmožni ohraniti svoje sirotišnice. Da pa ta namen dosežemo, bomo imeli še veliko stroškov. Vsega tega sem se lotil zlasti z ozirom na pomoč družbe sv. Detinstva. — Na ta kraj bomo tiste otroke na delo dajali, kteri niso za daljši učenje, lam jih bomo po sklenjenem zakonu naselili, iu ne
bodo v nevarnosti, po tovaršiji z neverniki lepih naukov
*
pozabiti, ktere smo jim dajali v njih mladosti. Za predstojnika te naselbine sem postavil prav vnetega in delavnega domačina mašnika, sina znamenitega raučenca, z enim subdijakonom in enim klerikom manjših redov. Odločeni od nevarnost sveti, naši otroci tam žive kot redovni trapisti, zjutraj in zvečeri združeno opravljajo svojo molitev, so pri sv. maši, in vsak dan tudi keršanski nauk imajo. (Dalje nasl.)
1*gleii po	Irt /tnpisi.
Iz Ljubljane. Sporočilo o srednje - afrikan-ekera m i s i j on u. Apoatoljski misijonar Daniel Komboni, iz vstava ranjcega Nik. Mazza v Vcroni, ki jc ž«; ob času Knobleherjevem v srednje afrikanskem misijonu marljivo delal, je 1. 1807 naredil načert o prerojen ji Afrike, ga je razodel propagandi v Kimu, mnogim cerkvenim per-vakora in skušenim misijonarjem. Vsi so ga poterdili. Posebno se jc trudil Veronski škof mil. g. Canossa; še tisto leto je vstanovil vVeroni družbo za afrikanske misijone in vstav ženskih misijonskih udov za Afriko. Druiba ima odgojevati mlade duhovne za afrikansko apostoljstvo, ženski vstav pa odgojuje pobožne iu goreče redovnice, ktere bodo v srednji Afriki zamorske ženske vstave oskerbovale in delale za spreobernjenje ženstva.
Pobožno delo ni bilo všeč le samo v veronski škofiji, ampak tudi po Nemškem, zlasti v Kolinu, na Francoskem in Angleškem, in 1. 1808 je že zamogel Komboni vstanoviti v Kairi v Egiptu dva vstava s tremi obilnimi šolami za zamorske otroke, vsacega spola posebej. Apostoljski egiptovski vikarij nadškof Ciurčia je že 1. 1870 opomnil, da so te katoliške šole v Kairi najbolji, in da bodo v prihodnje celi Afriki pravi blagoslov.
Propaganda v Rimu, ko se je bil general oo. frančiškanov nadaljnemu apostoljskemu vikarstvu v srednji Afriki odpovedal, jc v veliki seji 21. majnika 1872 to celo vikarijo izročila mašnikom vstava za zamorce v Veroni in je preč. g. Danicla Komboni-a imenovala apostoljskega provikarija za srednjo Afriko.
Ta sklep so poterdili sv. Oče 20. majnika 1872.
Z dopisom 15. rožnika 1872 je kardinal Aleksander Barnabo, prefekt v propagandi v Rimu, to naznanil vodstvu Marij ne družbe na Dunaju.
Delali bojo v Afriki raašniki, ki so za ta misijon nalaš izučeni in odrejeni; toraj upa katoliška družba na Dunaju, da se bode misijon odsihmal razširjal po daljnih atrikanskih krajih, kar je močno želeti.
Konzul Martin Hausal v Ilartumu, ki je bil ob času Knobleharjevem pri misijonu in od takrat živi v Sudanu, tedaj razmere natanko pozna, je vodstvu Marijne družbe opomnil, da je zdaj čas za misijon pri zamorcih veliko vgodnejši, kakor pred desetimi leti. Takrat so bili zamorci ob Beli reki še želo divjaški: od takrat sc je reč spremenila. Egiptovski namestili kralj jo v Fašodi in Gondokori vstanovil vlado in ob Beli reki nastavil vojaške čete. Zamorci niso več samostojni; spoznali so, da mora biti človek višji oblasti podložen, da se volja posameznih kroti in red in pravica v deželi nastane, ('črni Afrikanec se vda lc vidljivi svetni oblasti, nc-vidljivc Božje moči spoznati še ni zmožen. Ko pa se nauči svetni oblasti pokoren biti, bo toliko ložje tudi Božje zapovedi sprejel in spolnoval; misijonar zamore zdaj brez strahu pred prešnjimi nadložuostmi in divjaškimi napadi toliko ložje mirno iu veselo svoj blagi poklic spolnovati, zla-ti ker turki misijonarjev pri učenji nikdar niso zaderževaii. temuč so jim -c eelo pomagali.
Provikar Daniel Komhoui je pred svojim odhodom Afriko tudi Dunaj obiskal in družba zamore potem aznaniti mašnike, kteii >o pod njegovim vodstvom, in
kteri že v Afriki delajo, ali bodo vsaj v enem letu tje šli.
V	združenem deškem in dekliškem vstavu v Kairi so ti le mašniki:
Kanonik D. Paškal Fiore iz škofije Frani, glavar vstava;
Jernej Rolleri, iz Piačence;
Vinc. Jarmolinsky, iz Varšave;
Jožef Itavignani, iz Verone;
Elija Calis iz Jeruzalema, dijakon.
Na novi postaji, ki jo je provikar vstanovil v okraju Kordofanskem v „E1 Obeid-u", sta mašnika:
Stanislav Carcereri iz Verone, in
Franceschini iz Trevize.
V	Egipt gredo z gospodom nadvikarijem ti - le mašniki:
Janez Losi iz Piačence;
Peter Perinelli iz Verone;
Franc Palmentieri iz Neapola; in
Pij Hadrian iz zgornje Nubije ob Beli reki, iz benediktinskega reda.
V	enem letu gre zopet sedem mašnikov iz vstava Veronskega v Afriko.
Dekliško šolo v Kairi vodi sedem sester iz bratovšine sv. Jožefa in zraven tega je za uk 24 zamork, ki so bile pod ranjim Mazza m v Veroni izrejene in izobražene.
Iz tega popisa se razvidi, da je zadosti moči, ki bodo delale, in družba ima upanje, da bodo mil. gg. nadškotje in škofje misijon podpirali, in da mu bodo stari dobrotniki tudi v prihodnje zvesti ostali, da se jih bo še veliko našlo, ki so pripravljeni to sveto delo pospeševati, tudi v oziru na to, da je njegov načelnik rojen Avstrijanec, in ker je misijon pod varstvom Nj. veličastva cesarja, ki je g. Komboni-tu pri zaslišanji 2J. velikega serp. 1872 blagovoljno pomoč obljubil.
O delavnosti sedanjih misijonarjev v Kartumu od vel. serp. 1871 do mal. serp. 1872 se razvidi iz pisanja č. o. glavarja Dizraa od 14. mal. travna 1872, da je bilo o beli nedelji keršenih 5 zamorskih deklic, 3 od-rašene in dve majhini. Križev dan je kerstil o. Dizma lepo-upnega dečka z imenom Melhior.
V	zgorej imenovanem času je bilo izdanega za misijon 48« )7 gl. 31 kr. Ako se ta znesek odšteje od ostanka 1871 1. (5708 gl. 2H,'a kr.) in kar je to leto prišlo, namreč 6918 gl. 79 kr., "skupej 12.627 gl. 5'/a kr., ostane s v koncem mal. serpana 1872 še 7819 gl. 74 V2 kr.
Od Železne Kajile na Koroškem. (Ogenj. Procesije in še nekaj.
Naj zvedo tudi čest. bralci „Zg. Danice", da je žel. Kaplo 4. t. m. ob 8 zvečer velika nesreča zadela. Začelo je namreč, nc ve se pa kako, goreti na spodnji strani 'in v kratkem času, ker je bil silen veter, pogorelo je 26 hiš, in le Bogu in znatni pomoči ljudi s kmetov se imajo Kapljanei zah.aliti, da ni cela Kapla pogorela. Nesreča je velika, temveč ker je vsem do malega vse zgorelo, tudi živina, zlasti ker že zdaj zima na vrata terka. Vendar je to dobro, da so menda vsi pogorelci zavarovani, in nekteri šc tudi za nridelke, nad čemur naj bi sc vsi izgledovali! Blagim dušam se tudi ti pogorelci serčno priporočajo, zlasti osebenkarji, ki jih je bojda mnogo. — Sploh naj pa še pristavim, da je tudi na Koroškem letos ogenj veliko škode napravil. Tako je pogorel ves Možburg, kjer je bil svoje dni župnik >loveči jezikoslovec .1 ar ni k. Tudi budili ur, nalivov je bilo nenavadno veliko, pa toče po hribih in dolinah. Pri vsem tem pa se mora reči. kolikor je nam znano, da bo letina še koj dobra, čeravno nc za vse in povsod. Tu li na Koroške m so -e katoličani, zlasti Slovenci, procesij za papeža zelo zelo vdeleževali. Tako naj ome-
331 -t— .
nim tistih k slavni Gospej sveti (Maria Saal), v Doberlo-ves, kjer je bil doma rajni ljubljanski prošt Ladinik, nadalje v Kaplo k sloveči Materi Božji v Ternji, v zelo obiskovane Žihpolje (Maria Rann), k Mariji na Zilji (Maria an der Gail), v št. Andrež itd. itd. Iz tega tedaj vsak vidi, da na razvpitem Koroškem, kjer res „libe-ralci" zvonec nosijo, vendar še ni ravno tako slabo s keršansko kat. vero, dasiravno po nekdanjih časih soditi ali meriti bi moralo, se ve da, boljše biti. Ali Božje
Sota niso naše pota! Tudi jc veliko pomanjkanje kat. uhovnov, posebno še zato, ker jih skorej vsako leto veliko več umerje, kakor je posvečenih. Koroška je bila svoje dni, tudi kar se vere tiče, ena najbolj cvetočih dežel, kedo v6, kako bo v prihodnje?
Iz Ameriko.*) Wabashau, Minn. 18. sept. 1872. Že mesca julija sem se namenil Vam pisati, pa se do zdaj ni zgodilo. Hotel sem Vam takrat misijon popisati, ki so ga slaviti g. misijonar Veninger tukaj imeli. Ako se ne motim, sera Vam enkrat popred omenil, da sem misijona pričakoval. Konec junija so prečast. gospod misijonar sera prišli, ter kakih 9 dni zaporedoma vsaki dan trikrat pridigovali v nemškem in angleškem jeziku. To je ljudstvo vrelo k misijonu! Nikoli bi se ne bil kaj tacega nadjal. Vse so popustili, ter se časa milosti vdeležili. Pridige so bile kaj ginljive, akoravno so prav po domaČe govorili in še marsikako smešno vmes povedali. Angleški govori niso bili tako izverstni, ker Častiti gospod anglšeino malo pomanjkljivo izgovarjajo. Vendar so se Irci še naj bolj misijona vdeleževali, kakor so sploh vselej pervi, kadar jih kliče mati Cerkev, ki jo tako serčno ljubijo in spostujejo. Sveto obhajilo jih je kakih osem sto prejelo, vmes več takih, ki že mnogo lčt niso na vrata milosti poterkali. Pomagali so sosednji duhovni, č. g. Coltor, Irec in dva Slovenca, Č. g. Plut iz Vinone in g. Stariha iz Redvinga. Ker so za vsaki dan samo en stan odločili, smo lahko vse pred terdo nočjo spovedali.
Naj lepša slovesnost je bila konec misijona ko so misijonska križa (eden z nemškim, drugi z angl. napisom) blagoslovili, ter pod njima pridigovali, je vse jokalo. Na zadnje so vsi skupaj roko vzdignili, glasno kerstno obljubo ponovili, ter še posebno slovesno trikrat zaklicali: „Katoličan sem, katoličan ostanem, katoličan hočem umreti." To je bil vriš po cerkvi. V slovo so mladega, 4 letnega fantiča (sina moiega poprešnjega orglavca Franceta Bernika) k sebi vzeli, ter mu v imenu cele fare v roko segli in se poslovili. Prav čversto se je mladi amerikanski Slovenec obnašal in lepo glasno na vse prašanja odgovoril. Celo faro so sprejeli v bratov-šino presv. Jezusovega Serca, in okoli sto v bratovšino sv. Škapulirja. Po misijonu so še en dan odločili za majhne otroke, ki so jih blagoslovili, ter jim lepe podobice dali pod pogojem, da bi matere nekaj za ubogo Kineške otročiče podarile; in glej, okoli 60 gl. po avstr. veljavi je prišlo.
Gospoa Veninger so že 72 knjig (večih in manjih) spisali, nekaj jih v vsaki misijon saboj peljejo in mož, ki večjidel ž njimi hodi, jih prodaja po nizki ceni, veliko se jih pa tako razdeli. Tu so jih za kakih 120 gl. vrednosti zastonj razdelili med slabe katoličane in protestante. . . Te knjige so neizrečeno koristne za ljudi. Kar so v misijonu pisatelj tako gorko na serce pokladali, to se najde tudi v njih knjigah, ki jih človek vedno lahko zopet bere. Prav veselilo me je, da so posebno Nemci, ki so sicer precej skopi, v teh slabih časih toliko za knjige dali. Dobiček teh knjig, ki se
*) Zarnd posebno tehtnega olis iga in novic tega lista, prosimo, naj se ne pregleda.	Vr.
jih brez števila izpečd, se pošlje v Kino za revne za-veržene in od kristjanov pobirane sirote. *)
Pet odrašenih je bilo v misijonu keršenih, ter v katol. cerkev sprejetih. Da je misijon res čas posebnih milost, to smo tu v Vabašah vidili. Nebesa so tako rekoč odperte in obilno se gnade razlivajo na tiste, ki jih žele. Koliko se je tu na boljše spremenilo, to kaže veliko število obhajencev vsako nedeljo. Popred so le o posebnih časih k spovedi hodili, enkrat ali dvakrat na leto, zdaj pa jih veliko prejme vsak mesec sv. zakramente; posebno bolj odrašena mladost je sploh kaj v ne ta, nekteri celo vsak teden, ali vsako 14 dni k sv. Obhajilu pristopijo, — in kar je skoraj neverjetno vmes so celo otroci odpadenih katoličanov. Bog jim daj stanovitnost. — Slaviti misijonar so še v Minesoti, in upam, da bodo tudi v Hajland u (eni mojih sosesk) misijon imeli, ako zima preurno ne pride, ker po zimi nočejo v Minesoti ostati. . . To so mož po volji Božji, vedno molijo, pridigovajo, spove-dujejo, ali protestante podučujejo; nikoli čez četert ure ne počivajo podnevi, zjutraj zgodaj vstajajo, premišljujejo do sv. maše in po maši so zopet 2 uri v svoji sobi zaklenjeni, in ako bi predsednik zedinjenih deržav prišel, bi jih ne mogel viditi do odločenega časa. Do poldne sploh ne spovedujejo, po poldne pa, dokler je kaj ljudi. Ko je vse pri kraji, ostanejo še celo uro sami pred altarjera, potem duhov.ia pokličejo, da jih spovc. Tako vsaki dan razun nedelje. Po kratki molitvi se vsedejo, ter pišejo zopet nove knjige do polnoči, ali še dalj; — spe prav raalo. Pri mizi so kaj prijazni in zgovorni, marsikako smešno povedo, posebno kar se jim je zanimivega po misijonih pripetilo. Tudi po slovensko so jo malo vrezali, pa jim že nič kaj ne gre; skoraj čisto so slovenščino pozabili. Toliko o misijonu.
Pred tremi tedni sem 26 letnega protestanta v cerkev sprejel, kerstil in obhajal; prav vnet katoličan jc zdaj, ker precej dolgo se je na to imenitno stopinjo pripravljal. —
Te dni sta me ob enem v. č. gospoda Pire in Čebulj obiskala, ter par dni pri meni ostala. G. Pire so So kaj čversti, vedno kaj lepega pripovedujejo, ali pa poj6.
G. Čebulj so na poti proti Evropi; še nekaj pri-jatlov bodo tu obiskali, in okoli pervega oktobra jo čez morje vrezali. Do Vabaš so indijanskega poglavarja saboj pripeljali. Kar po sili je hotel v Evropo ž njim iti, da bi jih le res gotovo nazaj k svojim ljudem pripeljal; pa je revček malo zbolel in mogel se je nazaj verniti. Prav dobra duša je; kaj rad moli in v vsem kaže, da je prav pobožen in ponižen. Naj pred ko je k meni prišel, je pokleknil, ter blagoslova prosil. Zvečer je po pol ure pri postelji klečal in rožni venec molil. O kako bodo taki spreobernjeni divjaki enkrat slabe katoličane tožili, ki so vse priložnosti imeli, pa jih niso rabili. G. Čebulj so mi rekli, da ta poglavar in veliko njegovih podložnih vsak mesec k spovedi grejo. Kazal mi je dve sreberni raodalji, grozuo veliki, eno je dobil od predsednika Taylor-ja, drugo pa od Linkoln a. On je namreč naj večji govornik, in kadar ju kaka sitnost mod belimi in tndijani, mora iti v Vašington, da se sitnost poravna.
Tu smo precej reči napravili to leto, vse je stalo šc če.z šest tisuč iu pet sto gold. Naredili smo duiiovnišnico (farovž), ki kakih pet tisuč gold. stane: omislili smo si len nov altar, pripravili stanovanje za solske sestre, kupili sino bandero (v last družbe sv. Jožefa) itd. Kako terdo je toliko nakoledovati in da mora duhoven vsak
') Tako kuprnje k-rSamt \ro; p »svettvaki pa po itotiiutav plačujejo ju l »vskim iu drugim sl««p trj*ra, dala/.«j obratuje <•, o itro mnenje kazijo, pohujšanje in m-jevoro trosijo.	Vr.
dolar, ki ga dobi, sam zraven dati, to lahko razume, kd<»r koli ve, v kakošnih okoliščinah je cerkev v Ameriki. Imel sem precej prihranjenega, ker mislil sem ljubo domovino to leto obiskati, pa je vse šlo in treba do čakati par let. da se dolgovi plačajo in malo zopet prihrani. Naj večje veselje mi zdaj pripravlja šola pod vodstvom 3 šolskih sest« rT ki so prišle iz samostana Marije Device („Notre Dame" v Milvavkih. Pervega tega mesca so začel«- učiti, in kakšen napredek se že pri otrocih vidi! Že so se naučili lepega obnašanja, lepo po kerščansko pozdravljati, v redu v procesiji v šolo in v cerkev hoditi itd. Pri maši vsako jutro rožni venec glasno molijo in potom malo zapojo; kako je vender prijazno!.. . Fantiče, ki niso čez 13 let stari, tudi jemljejo v šolo, sicer je pa njih naloga posebno deklice izobraziti. Vsak teden dvakrat dekleta tudi v delu vadijo, šivajo, pletejo, risajo itd., zvečer po šoli pa poj o. Imamo že čez sto otrok v šoli, kar je prav veliko za taki majhen kraj. Nekaj je tudi protestantov, ki s katoliškimi otroci vred molijo, akoravno njih stariši to vedo. Mislijo si: protestantizem je dan današnji tako nevera. — naj otrok veruje, kar hoče, boljši 1m> , kot nič. Neka 14letna protest, deklica, ki v našo šolo hodi. je danes k meni prišla in me prosil«. da naj jo podučim, ker bi bila rada keršena in katoličanka postala; stariši nimajo nič zoper to.
Blizo pol noči je, moram nehati. Se to naj omenim, da sem bil to poletje v Cikagi, ki je zopet bolj veličastno zidana, kakor je bila pred ognjem; le tu in tam se še podertije vidijo. Grozno škodo je ogenj napravil. G. Žagar je z menoj hodil, ter mi kazal, kod je ogenj razsajal. 2 uri in pol na eno, in pol drugo uro na drugo stran je bilo v naj lepšem delu velikanskega mesta vse razdjano, in glej ! zopet se je mogočno vzdignilo iz po-dertij. Na poti nazaj sem se v Milvavkih mudil, ter v samostan „Notre Dame" k spraševanju šel, ki so ga ravno imeli, kakih 30 dohovnov iz Milvaške škofije z mil. Škofom vred je bilo pričujočih. Tu človek vidi, kaj samostani delajo. Imajo dekleta že blizo 30 let stare, ki hočejo popolnoma izobražene biti. Vse se uče, kar koli želč. posebno godbe, risanje in malanja, in mnogo druzih lepin reči. Take mašne plajše sem videl, ki so jih šolance naredile, da mora eden blizo tisuč gold vreden biti. — Ta samostan razpošilja sestre na vse kraje. Kakih 800 jih je zdaj na deželi in mnogo jih je doma potreba. Poslopje samostansko „Notre Dame" jih stane dve sto in trideset tisuč gold., kaj veličastno je in grozovito veliko. — Videl sem tudi „Saleziianum in učiteljski seminar, ki ju je dr. Salzmann zidal — in sam vse skupaj spravil. To so tudi poslopja, ki eno več kot tri sto tisuč gold. stane. Kdor te in druge toleke poslopja vidi in se malo v mestih po katoliških cerkvah ozrč, mora skleniti, da katoliška cerkev v Ameriki ne spi.
Zdaj nimam ravno veliko po misijonih opraviti, ker imajo ljudje preveč dela, imam čas, da bom vse šolske klopi sam naredil, za eno sobo sem jih že fabriciral. Misi.onar tukaj se mora vsake reči vaditi, ko bi mizarja najel, bi mu mogel po pet g«dd. po Vašem denarju na dan
Idačevati, in še prav kesno dela. Upam, da bom kmalo Laj več pisal! (Dobrodošlo? Vred.) Z Bogom! Trobec,
misijonar.
Popolne drobim«* iz dnevnika preč. o. Salozija Volčiča. (Konee. i K no samo postajo od Kgerja je mesto Sandav, znamenito zarad tohačnic S a n d a v a r i e. Komisar za-nje je g. Kd. Kummer. Naj bolje je pa oglasiti se za t<« pri •». gvardijanu v Kgeru. ker g. Kuininer stanuje prav bliz.. tianeiškam-ga kloštra v Kgerji in je s kloštrom dol»r»» znan.
Pervi izdelovale« ..sandavai ic<4 j«- prišel iz Virtem-berga v Sandav. Bil j«- pripr««st strugal*, iznašel pa je umetno lakiranje za tabačni« «•, >i na nje pri<l«>bil pred-
pravico, in zapustil je premoženje 30—40 tisuč gld. Bil pa je prav usmiljen do ubožnih. Sedaj delajo to-bačnice njegovi družeti.
Pilzen ima 26.000 prebivalcev; 200 hiš je v delu; tovaren je do 20. in silo bogatih judov. Ker se tukaj strinjate dve železnici in je mesto ob 2 vodah, ima ta kraj znatno prihodnjost; že zdaj je najbolj obljudeno mesto za Prago, poprej je bil Reichenav.
Kamnitni most v Pragi je posebno imeniten s svojimi 31 na njem ob obeh straneh postavljenimi znamnji. Gledal sem ga s Hračina. Na sredi je prezalo znamnje s podobo sv. Janeza Nep. Druge znamnja po obeh straneh imajo od ene do deset prelepih podob ali štatev, ter vsih skupaj blizo sto, — vse v nekakem redu in simetriji. Pri vstopu na most so ob obeh straneh veli-katipki starikasri stolpi. Kacih -7 minut sem šel počasi čez most. Na tera mostu ni nobene posvetne podobe, kakor v Peštu na verižnem mostu čez Donovo nič božjega ni. (Sedanji svet noče imeti z Bogom nič opraviti. Prav graje vredno je n. pr. pri železnicah, da nikjer, kolikor vem, ni nič verskega. Zato se je tolik" manj čuditi, ako se s teh „konfesijonsloznih" naprav dosti pogosto slišijo nesreče.)
Wielička v Galiciji je imenitna zavoljo velikanskih solnic v zemlji, ktere imajo 4 oddelke. Do pervega oddelka je o92 stopnic; d«» drugega zopet 248; do tretjega, ne vem koliko; četerti oddelik pa je zdaj v vodi. -Koliko prostora je tukaj pod zemljo, kaže to-le: ako bi se vsi stranski rovi spremenili v ravn • rido, bila bi ta rida sto milj dolga. — Raz s vitij a va se deli v več redov, kacih osem, po tem če je bolj ali manj razsvitljeno, za pervi red se plača 50 gl., za clruzega 45 gl. itd.; o moji pričujočnosti je bila družba plačala razsvitljavo druzega reda. Prav lepo je bilo razsvitljeno ; tudi visok svetilnjak iz soli je svetil. Igrala je godba v jami, in razlegalo se je trikrat bolj, kot zunaj. Je pa vse spodobno; nobenih posvetnih podob ni ondi. Vsa jama ima kacih 8 — iO kapel, in perva je po velikosti bolj podobna cerkvi kot kapeli. Podobe in vse pri teh kapelah je iz soli. Med podobami sta tudi sv. Frančišk Seraf. in sv. Anton Padvanski. Altarna podoba je Kristus na križu. Tudi je solnata leča v kapeli, s ktere se ob odločenih Časih pridiguje. Tudi vse druge kapele so iz soli, le samo križ na altarji je v eni iz lesd. Še celo solnato jezero je v jami, in d& se po njem v lepo okinčanem čolnu peljati. — Na nekterih krajih so prižgali bengalski ogenj ; — vstrelili so na različnih mestih z dvema topovoma, in odmev je bil do trikrat veči, kakor zunaj na prostem, poslednjič so spustili kviško še velikansko raketo.
Na mnogotere strani so izpeljane železnice s konji. Konji se z mašinarai spuste v jamo, potlej jih pa ni več na svitlo, razun ako zbole ali poginejo; živč pa pod zemljo 18—20 let, zakaj zrak je v jami zdrav in zadosti ga je. — V enem kraji je v jami železniška postaja z gostilnico, kjer se zamore vtrujeni popotnik kaj poživiti. — Delavec dobi po 7 s ddov od 100 liber soli, ki jo mora s stene odkljuvati. Kadar grejo iz jame, jih na tanko preiskujejo, če kdo kaj soli seboj ne nese.
Bili so v jami o tej priliki Kusi, Prusi in Poljci; za nas redovnike je bil vstop zastonj. — „Vsak si želi jamo enkrat viditi, v drugič pa nobeden ne"; — to mi je rekel neki Rus.
Hazffieit po orehi.
\vstrijnlisko. Znani odpadnik lin-ke škofije Anton Alois j«- tožil za dobro ime župnika Ant. Sernerja v Bie-dermanns«l«»rtu, ker j«- ta-lo «»dpadnikovo življenje nekolik" popisal in ga hudo ošvigal. Akoravno je Serner s sedemdeset postavljenimi prašanji obsojen (za me-
sec v ječo), so vender liberaluhi kakor ose in seršeni — vsi razkačeni, ker pri pravdi so take ostudnosti odpad-nikove na dan prišle, da se liberaluhi svojega Reformatorja" in „duhovnega gospod očeta" pred vsim svetom sramujejo in divjajo po časnikih, da je kaj. „Moralno" je tedaj Šerner zmagal — celo pri liberalcih in udarec za odpadnika na njegovo svojbo je veliko huji, kakor pa za obsojenega. Ta pravda je prava toča za tiste, „novoluteranc" ki se lažnjivo „starokatoličane" imenujejo.
V pravdi je očitni odpadnik še celo to terdil, da ni v nikakoršni cerkveni prepovedi ter cenzuri. Na to pa se je mil. linški škof Rudigier 28. kim. oglasil, da Anton je brez kacega dvoma „ipso facto" izobčen, iz katoliške Cerkve ločen, ker se terdovratno vzdiguje zoper resnice, ki so bile na Vatikanskem cerkvenim zboru „sub poe-na excominunicationis" izrečene, in ker psuje keršanstvo sploh. (Iz tega si zamorejo tudi marsikteri drugi vest izpraševati in pomisliti, kam veslajo s svojim rogo-viljenjem zoper sv. Cerkev. So vmes ljudje, ki niso nevedni, ki so bili izverstni tudi v veroznanski vedi o času svojih šolskih naukov ter jih ni toliko nevednost zapeljala na krive pota, ampak veliko bolj strast in vertoglavni liberalizem.)
Imenovani odpadnik je ob enem „ipso facto irre-guleren", nesposoben, nepravilen, ker je celebriral v Salvatorjevi kapeli, na ktero je prepoved djana. Zapustil
i'e bil 6. kim. 18<>8 svojo škotijo, češ, da se vsim cerkvenim opravilom odpove in se podd v tilioto; lažnjivo prilastil si je pa ime župnika, in se postavil na čelo rogoviležev zoper katol. Cerkev. Pa tudi po imenu in očitno bode v prepoved djan, samo ako v svojo škofijo nazaj pride.
Avstrijansko. Pravijo, da ostanje ali padec sedanjega ministerstva je bilo zastavljeno na to, če v postavljenem proštevu za vojaštvo zmaga, ali ne; zmagalo je s pomočjo tederalistov, kteri so se za Avstrijo bali, ako se za včverstenje vojaštva ne stori, kar je naj več mogoče.
V	hudi zadregi so bili federalisti, ki ved6, da tudi sedanja zistema ni v blagor Avstriji; vendar so se bali, da nesreča je bližej, ako zmaga svojba Giskra-Herbstova. Toraj ji tudi Greuter glasoval za proštčv; dr. Poklukar se je glasovanja zderžal.
Na Hemškem, kakor naznanujejo, se roparstvo zmiraj bolj razširja, ktero hočejo z razglašenjem nagle sodbe ukrotiti. Razglas, da deržava hoče versko reč podpirati iz prepričanja, bil bi vsaj zanesliivši pomoček. —
V	Monte-Opertu, v „brezverski" lOOOkrat neblaženi — „ne svobodni" Italiji, je malo razbojnikov undan ženske v cerkvi lišpa oropalo, moškim so pa v cerkvi ključe pobrali, šli na domove vernikov in med tem ko so eni v cerkvi zbrane stražili, so jim doma vse pobrali, kar je bilo kaj vrednega, in odšli. Ako bodo deržave lepo ,,konfesijons-lozno" podložne varovale, bode zmiraj več tatov, razbojnikov in vsakterih ljudskih šib.
Pruski zbornici se počnete 22. t. m. Tu bo Bismark zopet imel priliko zoper katoličane rogoviliti.
Prusko. Bismark bi rad vse ponemčil, ne le Alza-cije in Lorene, ki ju je Franzozu vzel, ampak tudi Šle-zijo, v kteri v ta namen zlasti duhovne od šol odpravljajo, da bi ložej to pregerdo počenjanje doveršili. Ubogi Poljci pa se na vso moč ustavljajo tej duhovni moriji naroda. v
Tudi na Švicarskem so jeli protestantje divjati zoper iezuite. Potlej pa ti ljudje golčijo o intoleranciji katoličanov !
Jezuitožirskim Časnikom pripoveduje „Vaterland": Naselci severno amerikanskih sužnjiških deržav so redili kervoločne pse, ki so bili vajeni po begočih zamur-cih stikati; v nemškem deržavstvu liberalski listi zoper jezuite podobno službo opravljajo, ko namreč o vsaki
priliki zoper pregnane jezuite rohne in jih Bisraarku ovajajo. — Ali ni tudi drugod listov s takim „poštenim" opravilom? . . .
V	Onslollovu na Poljskem je bilo 1113 procesij za sv. Očeta samo z dežele; 180,000 romarjev je bilo v ta namen v Censtohov-u.
V	rincinalll V Ameriki so ondotni Nemci imeli 4. avgusta velikansk zbor, na kterem so svojo nejevoljo izrekli nad hujskanjem jezuitov in katoličanov na Nemškem. Enak shod so itneli katoličani v novein Orleanu. Eden dopisnikov pa je pisal iz Frankobroda v „Avroro" in pravi: „Prav veselilo nas pa je, da tudi nemški katoličani v Ameriki glas povzdigujejo ter z nami vred obsojujejo to preganjanje katoličanov v nemški deržavi in zaznamnujejo to kakor barbarstvo, ki je sramota našega stoletja." —
Iz Kima oišejo, da je velik razpor v mislih kralja „Poštenoviča'4 in njegovih ministrov, pa tudi posebej v kraljevi hiši. Vzrok tega je zuotranja in zunanja politika poslednjega časa. — Čuti se ne mara, da je marsiktere ropariče in uzmoviče začela zmiraj huje vest ogrebati. Človek je vsako uro stareji, in umreti bo le treba! „Pra-vice maševavke" pa so sc bali še nekeršeni ne verniki; kaj bi se je keršeni ne bali?
Kako si možje nove čre prijazno roke podajajo, piše iz Kima v „Genev. Korresp." Thicrs rad odpusti Viktor Emanvelu , da je Francijo v nesreči zapustil, akoravno ima V. E. le Franciji hvalo vediti za vse, kar je nakradel. Gambetta bi Italiji težej odpustil, toda sočutje, ktero Italija Pariškim rudečkarjem kaže, v očeh tega ljuškega tribuna marsiktero pomoto odvaga.
Pri vsem tem pa se po liberalni Italiji sovraštvo zoper Francijo razodeva, in ravno te dni so po kavarnah Thiers-a z lisjatora („11 volpone") pitali. Italijanuhi namreč več pričakujejo od Prusa, kakor pa iz Francije. Naj bi bedaki pogledali v Avstrijansko zgodovino! Ko bi se Francija v to podala, da bi papeža in katoličanstvo prav čisto in popolnoma zapustila, morebiti bi tatinoviči italijanski se vender Franciji „velikodušno" roko podali! Ni čudo, sej le papež sam s svojo vsesvetno veljavo še odvračuje, da rudečkarska povodenj Evrope ne prcplove. Thiera in Gambetta tedaj se s svojim slinjcnjcm do Italije delata le smešna in milovanja vredna, da ne rečemo zaničljiva red svetom, in šla bodeta, kakor gredo vsi, kteri Cerkvi erbet obernejo, ali se celo zoper njo na pete postavijo. Izvira pa Thiers-ovo kinkanje pred Italijo menda od tod, ker želi z Italijo nekako koristno tergovsko zvezo skleniti.
Iz ljubljane. Znano jc, da so Milostni knez in škof v Rimu prosili privoljenja, da bi smeli škofovo težko breme odložiti. Veliko je pa zdaj govorjenja, če so sv. Oče privolili in njih Milost butare rešili, ali ne. — Kteri so brali dotični dokument, ki jo te dni prišel od sv. Očeta, so povedali, da bistvene besede ▼ tem pismu so tele (za kterih posameznost, se ve, ne moremo porok biti): Iteratis precibus Tuis annuentes Resignationem ratam habemus, vincula cum Dioesesi Labacensi solvimus et permittimus, ut onus deponere possis. V Tvojo ponovljeno prošnjo privolimo, odpoved poterdimo, vezi z Ljubljansko škofijo razrešimo in dopustimo, da zaraoreš breme odložiti. — Gotovo kmali se reč čisto pojasni.
Iz Ljubljane. V Rim na božjo pot ste se 10. t m. podali sestri Meleerjivi, gospa Rozalija, vdova Iloman, in gospodičina Viktorija. Prav veseli smo bili te prilike, ker smo po zanesljivi poti zamogli podati nam izročene darove za sv. Očeta.
Ravno smo prejeli od gospč pismo iz Rima 14. okt., ki naznanuie, da ste (13. zvečer) srečno prišle; Msgr. Gassner ali' Anima ju je prav priljudno sprejel in bil
bi jima tudi prenočevanje cskerbel v ondotni napravi; toda vradniki sv. Očeta so iz stanovanj pregnani in prisiljeni so bili toraj jih k Gassnerju v „Animo" poslati v stanovanje. ,.Perva pot k sv. Petni", pravi kratko pisemee. ,,V Rimu je vse veliko, cerkve, samostani, ste-brovje, vodnjaki. Smili se Bogu! velik tudi rop, storjen sv. Očetu." — Mudile sc bodete v Rimu delj kot ste imele odmerjeno, tedaj več kot pol mesca.
Milostni knezu-škof lav,-mlinski bodo prihodnjo nedeljo novo cerkev pri sv. Marku poleg Ptuja, 27. t. m. nove zvonove v Makolih, in na Šmartno nedeljo cerkev pri sv.vMartinu pod Vurmbergom posvetili.
V Skolji Loki je bila preteklo nedeljo, 13. t. m., kaj imenitna in spodbudna zlata maša. Prečast. oče Ambrož Breceljnik, kapucinski gvardijan, z azistencijo sesterih mašnikov iz prav bližnje sorodovine so s šopkom na palici prav častitljivo prišli pred altar; cerkev je bila ozališana z mlaji in kakor se je narbolj dalo; čez 5<> svatov pred altarjem. in ljudi natlačena cerkev.
Prav čversto so prečastiti o. gvardijan peli sv. mašo. Po evangeliji pa je g. fajm. Remic kaj čversto in primerno pridigal o Materi Božji Pomočnici Loškega mesta in tudi posebni Pomočnici zlatomašnikovi. To se je skazalo, ker so bili za smert bolni za vodenico, pa so se ozdravili, ko so bili se na Brezje obljubili. LoČanje pa so se bili po mnogoterih nesrečah že pred več kot sto leti Mariji • Pomočnici darovali in sklenili vsako leto ta dan imeti opravilo v klošterski cerkvi in pridigo na čast M. Božji. Zato je bil tudi altar Marije Pomočnice ves vlučih. Prav lepo in spodbudljivo je bilo tudi, ker je bilo precej svatov in tudi mladine od zlatomašnika ebhajanih.
Pri obedu v refekteriji je bilo do 50 gostov, naj veči del duhovnov, redovnih in druzih, pa tudi nekaj svetnih gospodov, 2 gg. Levičnika id.
Iz Ljubljane bila sta preč. gg. korarja Kramar in Hilmajer, poslednji zlatomašnikov sošolec. Med sorodnimi duhovni so bili: brat zlatomašnikov preč. g. Breceljnik, fajm. v Ilrušici, trije bratje, Komani, g. Fr. Arhar in g. Bergant.
Med drugimi zdravicami se je odlikovala una gosp. fajm. g. Komana, ki je v imenu goriškega prevzv. nadškofa in teržaškega premil. škofa čestitanje izrekel zla-tomašniku. Zunaj samostana je bilo okoli dvajset gostov same bližnje sorodovine obojega spola. Pevci ljubljanski, ki so jih bili povabili preč. g. o. Salvator, gvardjan v Ljubljani, so prav lepo peli v cerkvi in potlej drušino rasveseljevali.
Naslednji dan ob 10 je velika sorodna deržina imela einljivo mertvafiko opravilo v Šentvidu po ranjcih soro-dovincih ter kosilo v Dravljah pri Komanovih, in v torek je šlo še veči del njih na božjo pot k Mariji Devici na Rožnik.
Velika Breceljnik-Komanovska družina je zlasti znana s svojo čversto katoliško vernostjo in poštenostjo, pa s posebno ljubeznijo med seboj, zato so tudi od Boga blagoslovljeni in vse skozi spoštovani od ljudi. Bog daj Slovencem obilno tacih družin, in prav bode na vse strani.
Občno ljubljenega preč. očeta zlatomašnika pa dobrotni Bog ohrani še mnoge leta. Pošteno-katoliški možje so dandanašnji močen in potreben steber naše dežele; oni z verno molitvijo in z duhovnim delom odvračajo veliko hudega od naše domovine.
Iz Marija - Zvezde na Bosanskem je bil te dni v ^ubljani Br. Caharija, iz reda ondotnih redovnikov Irapistov. Najimenitniši je novica, da so očetje tega reda že pričeli vstanovljati po Bosni usmiljenje sestre, ktere bodo ubogo zapušeno mladino učile, k čednosti,
oliki in vsaki spodobnosti in blagru priravnavale. Ker-vavo potreba je tega našim bratom pod turškim jarmom, bodi si pod ,,mlado" ali „staroturki" — turki so in ostanejo, dokler se tudi oni ne pokristjanijo. Mladina, že v letih, je vsa zaptišena, vsa zanemarjena, brez dela, brez živeža, brez obleke — kakor živinČeta. Nesrečni Sloveni ki se med seboj ravsajo, odpadnike v njih nejeveri posnemaj«», svojih zapušenih, tako bližnjih bratov pa poza-
biJ°>—.
Ze je v Sarajevem 6 sester, v Travniku so 4, v Mostaru njih <5, in še v nekem kraju 4; 18. oktobra imajo priti v Banjaloko 3 (med temi je ena Ljubljančanka) in še v neki drugi kraj tudi nektere. Otrok za nauk imajo veči del prav veliko. Sreča je velika, da u-smiljenje sestre prihajajo iz Zagreba, kjer se tudi Kranji-ce izuče jugoslovanskega jezika in zamorejo precej delati, kakor v deželo pridejo. To, to se pravi oliko in pravo domorodstvo razširjati — v sramoto marsi-kterim olikanim mladenčem, ki sami postanejo divjaki in siromaki s tim, da vero in vernost zaveržejo.
Avstrija in Francija že nekoliko podpirate te naprave, ki že lep sad rodijo. V Sarajevem pri šolski skušnji so bile odlične osebnosti, in sestre so dobile veliko pohvalo.
V Sarajevem so precej zatemnele protestanške dija-konice, kakor so prišle katoliške usmiljene sestre ter ie ljudstvo spoznalo, da te so prave. Koliko protestanški misijoni opravijo, in kakoŠni ljudje k njim prestopajo, :e znano; v Berlinu so pa že taki šum gnali, kakor da )i bili bizmarkovici že vso Bosno spreobernili.
Slovenci in Sloveni, v Bosno, Ercegovino, Bulgarijo — k svojim zapušenim bratom oči obračajmo!
i*
MMuhurnhe */tre**te»titoe.
V	Lavantinski škofiji. Prestavljena stačč. gg. kaplana:
Fr. Hi rti za II. kaplana v slov. Bistrico, in Jožef P r o p s t v Marenberg. Podrečka fara je do 19. novembra t. 1. razpisana.
V	leržaški škofiji, Zadnje sporočilo je nekoliko popraviti: C. g. M. Mikuš ostane v Roču; č. g. Karol Kocijančič, n.posv., ne grevRoč, ampak vKerkavice; v Mune gre nov. posv. č. g. Anzelm Zajec. Dalje so prestavljeni čč. gg.: A. Rogač iz Predloke v Novi-
frad za ekspozita; J. Novak iz Žmina v Predloko za uh. pom.; J. M ah nič iz Kerkavic v Zmin za duh.
Somoč.; J. Zakotnik iz Novega grada v Škedenj za uh. pom.; P. Martelanec iz Škednja k Materi B. Pomočnici v Terst za duh. pom.; Pri m. Subic iz Rodika v Starado za ekspozit.; Miha Jagodic, nov. posv., v Rodik za duh. pom.
V	ljubljanski škofiji. Umerla sta čč. gg.: Mikš Mat., fajmošter v ŠentVidu pri Cerkni, 9. okt., in fara je razpisana 12. oktob.; in pa Pleni čar Sim., admin. na Planini, v naglici 14. oktobra. R. J. P. — V Gorici je umeri č. o. Andrej Dolinšek, kap. reda, vsta-novnik bratovšine sv. Uršule na Slovenskem, toraj bratom in sestram družbinim posebno priporočen. Previden je bil zvsimiss. zakramenti za umirajoče. R. J. P.
Popravki. Po neprijetnem primerljejn je ▼ zadnjem lista ostalo nekaj kazivnih pomčt. Str. 328. Nektere dobre knjig« beri: v op. Saceidotnm (ne-aoc-), znana (ne zrava), Bupplementnm (ne-tam), breviarinm (ne-rnm), commoditate (ne-ta), in na sad. atr. monumentuin, perennius — in Če je Se kje kaj druiega. — V prihodnje ce bode bolj pazilo.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaziiitovi dediil v Ljubljani.