201
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Istre 16. junija. S—e. *) Naj vam, drage kovice" povem morebiti nepričakovano veselico. Pred tremi mesci Vas nesem pervikrat v našo še le pred 4 leti na-pravljano šolo, da bi vidil, kaj da bodo moji šolarčki (65 na številu) k Vam rekli in kako se ponašali? Podam tedaj 8 let staremu fantiču 11. list letošnjega leta ter mu rečem: „Francek, poskusi tole brati". Bil je sostavek pod nadpisom „Malih ptičic, zakaj jih ni?u, kterega brez spodtike še dosti dobro za pervikrat bere. Drugi skerbno poslušajo. Ko je končal, poprašam, ali je razumel, kar je bral? Odgovori mi, da le nektere besede ne, in ko mu povem, da je to krajnsko, mi odgovori: „ter je deboto kakor naše, kojo v skoli štejemo44.
Malo malo razločka je tedaj med krajnskim, sedaj vse ptujšine čistim, in med jezikom našega primorja, ker ga že mali otroci pri pervem pogledu zadosti razumejo. In zakaj bi tudi ne, saj je ena mati Slava nas vse rodila.
Drugi dečak mi prebere „Milošnje in beračenje" v 12. listu prav po volji, in vsi so bili veseli, da so danes kaj novega vidili in slišali. Vse, kar smo brali, sem jim še bolj na drobno razjasnil in dokazal korist teh bukev, ktere se imenujejo „Novice" in se natiskujejo v Ljubljani; tudi sem jim obljubil, ako bodo dobri in pridni, jim bom večkrat iz njih kaj povedal pa tudi brati dal. Verujte mi, da seje ljubezen in želja do „Novicu tako v serca naših otrok vtisnila, da so me potem večkrat po njih popraševali, dokler jim ne pokažem 14. lista , iz kterega smo brali „Cepljenje maruna v Liburnii na Istrijanske m", od „koro-ških tepku in „novičarja iz Reke" v 21. listu; zapazil sem pa, da posebno jim je dopadlo iz Istre kaj slišati; al kdo se bo temu čudil, da vsakemu je rojstni kraj naj bolj pri sercu. — Drugi dan dalje jim dam 34. list, pokažem „novičarja iz njih domovine"; oj, kako se jim je serčno veselje na obrazih igralo! vsak bi bil rad bral.
Mislim brez dvombe , da bi se mladina, tudi pri nas sila potrebnega nauka v s a d j o rej i rada poprijela, le da bi se ji učnik s poštenim plačilom in pasadjo-sadišče osker-belo. Al, žalibog, zato se tudi v Istri dosihmal še malo malo dela! Ob čine (soseske) obljubijo, da se bo to ali uno ukazano napravilo, al deset let po tem je vse še, kakor je bilo, pri starem.
Pa ne le samo šolarji, ampak tudi priletni ljudje razodevajo ljubezen in nagnjenje do Vas, mile „Novice", zakaj mnogokrat me poprašujejo, kaj da jim imam danes iz „folj" 2) povedati, ker sem jim večkrat že kaj pravil al od murbi-nih dreves 3), od zatiranja gosenc, cepljenja sadnega drevja, al pa tudi ktero za kratek čas itd.; le škoda, da premalo ljudi pri nas zna brati in pisati, kar je dandanašnji vendar sila potreba in bo čedalje bolj, ako hoče ljudstvo napredovati v omiki na duši in telesu.
-f Iz slovenskih goric 18. junija. Danes smo na farnem pokopališču sv. Antona pokopali pridnega domorodca Janeza Terstenj aka, bratiča slavnega Davorina Ter-stenjaka. Rajni se je rodil 30. maja 1823 v fari sv. Antona, in je bil mešnik posvečen 21. junija 1848. Pastiroval je ko kaplan pri sv. Barbari v Halozah, pri sv. Andreji v slov. goricah, na Muti in v Ernoži, in je bil povsod ljubljen ko zvest pastir od verne črede, ko ljubeznjiv učnik od šolske mladeži, in ko odkritoserčen prijatel od duhovnih bratov svojih. Pljučna bolezen ga je primorala iz službe stopiti in slednji čas ko deficient živeti. Božja volja je bila, da je svet zapustil,   in odpotoval   po   plačilo   svojih blagih
') Kmetijski družbi poslanih 5 fl. smo izročili njeni dnarnici. Diplom bote kmali prejeli.                                                                Vred.
2)  Tako   imenujejo  pri   nas   časopise   po   laški   besedi   „il fogliou„ das Blatt.
3)  Ktere se tudi pri nas sem in tam nahajajo.                         Pis.
202
trudov. Domovino svojo in narod slovenski je rajni ljubil ko desno svoje oko in skerbel pri vsaki priložnosti za njega omiko. Večkrat so doprinašale „Novice" *) dopise in „Bčelaki in „Prijatela članke pod raznimi čerkami, v kterih je ali popisoval narodne običaje ali pa se junaško poganjal za pravice narodovnosti slovenske. Lahka mu žemljica bodi!
Iz okolice celjske.** Iz dunajskega zbora prišli mi-lostljivi knez in škof Slomšek pridejo 21. tega mesca v Celj e, bojo 22. v Ctlji imeli opravila; zvečer pridejo v Šen-Pavl, 23. v Trebovlje, 24. v Reko, 25. v Šent-Juri pod Tabrom, 26. na Vransko, 27. v Gomilisko, 28. v Brašlovče, kjer bojo drugi dan sv. Petra birmo delili. Dan prihoda povsod je popoldne proti večeru, kjer je skušnja v šoli, drugi dan sv. birma. 30. dan bo birma na Paki
v
za to faro in Sent-Andreji.
Iz Sodrašce na Dolenskeiu   16. junija. J. D. — Pred nekimi leti so blizo T u r j a k a začeli železno rudo kopati. Ker pa je delo to težavno in tudi potrebuje dosti dnarja, da se cilj in konec doseže, so opustili kopanje in je čakalo do sedaj.    Predlanskim kupi premožni grof L. grajšino Cu-šperg (^Zobelsberg), začne kopati v tej okolici in najde v več krajih železno rudo.    Dalje iskaje  dobijo  verh Turjaka in v vsi okolici njegovi   (se  celo hiše  verh Turjaka so na rudniku zidane) obilo obilo rude. —   Tudi v velikih Laščah je dosedaj v trojih krajih obila najdba.   In naprej od Lašč po nekterih hribih noter do vasi Žigmaric   pri So-drašci je povsod obilo rude, — pa  koliko je zna še biti v naših krajih,   bo prihodnost kazala.    Da  ob  kratkem rečem: od Žigmaric do   Škocjana   5 dobrih ur  hoda in še dalje, je neizmeren zaklad rude.    Imenovani grof je dal kake pol ure od Rašice proti sv. Antonu na Rebri velikanske poslopja in fužino zidati, ktera bo ena naj večjih v našem cesarstvu, in kakor se sliši bo kmali železo teklo, ker je že več tisuč centov rude  nakopane.    Tudi pervo  najdbo v Turjaku je kupil, kakor se sliši, za 1900 fl., da je sedaj vse lastina tega blagega gospoda. — Pretekli teden so pol ure nad Sodrašco v Smrekavcu tudi rudo najdli,  pa ne železno, ampak belo in svitlo.    Ker je pa še le v preiskavi pri c. k. rudnarstvu v Ljubljani,  ne  morem za gotovo povedati, ktere baze da bo.    Eni terdijo, da je svinec, drugi da tudi brez srebra ni; da je žveplo vmes, je gotovo. Bomo kmali zvedili. kako in kaj, in „Novicam" na znanje dali.
Iz Verhnike 17. junija. J. T. Na Verhniki kakor v vsi okolici se sedaj vidijo nove kantonske table z imeni krajev. Ker zraven nemškega imena ima tudi povsod slovensko ime napisano biti, je tudi tukaj tako, in prav je, da popotnik tako lahko zve imena krajev, skozi ktere potuje. Al neka pomota se je v napisih pri nas vrinila, ktero je treba omeniti, da se, če pred ne, saj pri novih napisih popravi. Pisavec teh tabel je pisal vse — nemško in slovensko — z nemškimi pismenkami, ker čuda! ni vedil, da slovensko se piše z latinskimi pismenkami, in da z nemško pisavo se moti Nemec, ako želi vediti, kako se ta ali uni kraj v domačem jeziku imenuje. Tako, na priliko, je Verhnika pisana z nemškimi čerkami 93 e 11) niča, kar se v nemščini Fernika namesti Verhnika bere. Kako lahko se nam kaze potem imena krajev itd., da jih včasih ni več spoznati, in da se unemajo čez leta jezikoslovne pravde o imenih domačih.
*) Globoko v serce nam je segla prežalostna novica, da smo spet zgubili enega naj iskreniših, delavnih domorodcev, in lahko si mislimo veliko tugo bratovo nad zgubo toliko dragega mu serca.
Al — Božja volja bodi naj češcena!                                  Vred.
____________________                                  ___________________