X: -»jjr NK OVE Uredništvo: Ljubljana, Tvrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 00 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 12. maja 1939. * A /m / fk r-A $ • Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Dva vzroka Večkrat smo na tem mestu že ugotavljali, da smo Slovenci danes menda edini narod na svetu, ki sploh nima nobenega programa več. Imamo na osta jan je s preizkušenih voditeljev«, glede katerih sicer živ krst ne ve, kam nas »vodijo«, a vse kaže. da večine naše javnosti to niti ne zanima več. Zadnjič nekoč je neki naš odličnjak strmečemu narodu odkril naš »program«, toda to odkritje je bilo celo njegovim lastnim pripadnikom nekoliko predebelo, a, po drugačnem niso nadalje izpraševali. Vzroka za to žalostno, prežalostno stanje, ki nas utegne stati še prekleto mnogo, sta dva. Prvič miselna lenoba, hlapčevska narava, strahopetnost in tvarini odvisnost našega izobraženstva, oziroma meščanstva. Nismo »buržuji« v običajnem smislu besede, toda neutaljivo je dejstvo, da sla nazadnje vendarle izobraženstvo in meščanstvo tista činitelja, ki narod v prvi vrsti usmerjata. Pri nas ta dva svoje dolžnosti ne vršita. Vrh izobraženstva se postavlja na lagodno stališče, češ da ga politika ne briga, ker je »znanstvenik« ali »umetnik« ali kaj podobnega, množica izobraženstva pa topo, brezbrižno in hlapčevsko klečeplazi pred »voditelji«, da pride čim prej do kakega položajčka, do »grupe«, da spravi svojega sinčka do službiee itd. Zadušen je v tem izobra-ženstvu vsak idealizem, vsaka kritična sodba in vsak čut za odgovornost pred zgodovino lastnega naroda. Slično je z meščanstvom, kolikor pri nas sploh res moremo govoriti o kakem resničnem meščanstvu. Sem bi lahko prištevali le tenko plast tako zvanih »gospodarskih krogov«, ki igrajo tudi že od nekdaj, zlasti pa vsa povojna leta prežalostno vlogo. Ni bilo režima, kateremu ne bi bili uslužno sledili. Na svojih zborovanjih večkrat pravilno ugotavljajo zlo, se povzpno celo do kake boječe pritožbe, toda nasledkov še nikoli niso izvajali in tudi ne kaže, da bi jih. Kadar je bilo treba pokazati moža in barvo, tedaj teh »gospodarskih krogov« gotovo ni bilo nikjer na spregled, temveč so previdno sledili vladajočim. Drugo zlo, ki ga je kedaj vendarle že treba podčrtati, je pa naš tisk. Naša revščina in še nekatere druge okolnosti so povzročile, da sta >se pri nas razvila dva tabora tiska, »liberalni« in »klerikalci«, in. če hočemo biti natančni, pa omenimo še tretjega, to je socialističnega. Rodile so fja bolj ali manj potrebe strank, razvil se je po-agoma, večkrat z žrtvami neštetih neimenovanih posameznikov in dosegel danes razmeroma precejšnjo moč in obseg, s katerim pa razpolaga izključno le dotična stranka. In kakor so se naše stranke izrodile do naravnost žalostne nižine, tudi ta tisk ne more biti boljši, saj je le priganjač teli strank. Ce so stranke breiz programov, vsaj političnih, jih tudi njih tisk ne more in ne sme imeti. Le spomnimo se na pisanje naših »vodilnih« glasil zadnjih deset, petnajst let. Kdo bo preštel vlsa njih prelevi janja. Kakšne ognjevite filipike za avtonomijo, samoslovenstvo itd. smo še pred nekaj leti brali v nekem takem »vodilnem glasilu«, kako tiho gre danels mimo vseh novih fondov, uredb itd., ki teden za tednom bolj utrjujejo centralizem. 1 . Tn naše »izobraženstvo«! V svoji miselni leno-v,1 1 '1 'strahopetnem klečeplastvu sprejema prav silo i in kakor koli mu predpisuje njeno »gla-ne snrli 1 »»o ali drugo. Ne potrudi se do last-rim lD^-i zani misli njegovo glasilo, za kate-kar koli Ponavlja vse, pa naj mu natvezi vo irIlŽaIo8t,neSa. prežalostnega stanja je kriškega dejstvo, da mi nimamo nestrankar- mogoč tudi pri nas, nam je dokazala svoi cas Peskova »Jugoslavija«, ki je prepadla šele takrat, ko se je udinjala nekdanjim Deržičevim narodnim socialistom. Samo naši nepodjetnosti je pripisati, da se poslej nihče več ni dovolj spretno lotil tega posla in nam skušal ustvariti vsaj nekaj večjega nestrankarskega političnega tiska brez kakih zasebnih političnih špekulacij, do nam je nedvomno v ogromno škodo, ne samo politično, temveč tudi kulturno, kajti tak tisk bi utegnil morda vendarle ozdraviti naše izobraženstvo, ki je hudo, hudo bolno. Ako bi imel naš narod še politične stranke, ki bi imele tudi kak pozitiven občenarodni program, bi te vrzeli ne občutili tako zelo, toda pri današnjem stanju stvari moramo imeti razmere v našem dnevnem političnem tisku za pravo narodno nesrečo, politično in kulturno, ker je ravno tu iskati vzrokov velikega dela današnjega zla, ko naše politične stranke s svojimi vsemogočnimi in nekontroliranimi glasili lahko nemoteno naravnost ubijajo naše vrhovne občenarodne koristi in »vodijo« narod po osebnih razpoloženjih in koristih never jetno majhne peščice, ki danes ni dejansko nikomur več odgovorna. V. Z. Ž. Prazne besede! nd^zvalec strankarsko politične smeri. Vsako društvo, ki je člen »Narodnega akademskega bloka«, si je ohranilo popolno svobodo za vse delo v smeri svojega svetovnega nazora in svojega političnega prepričanja. Vsako drugačno gledanje na »Narodni akademski blok« je popolnoma zgrešeno. »Narodni akademski blok« ne pomeni nobenega medlega slogaštva, marveč edino združitev in smotrno vodstvo narodno obrambnega dela vseh društev. k< so njegovi členi. Proti vsakemu morebitnemu izrabljanju strnitve narodno obrambnega dela akademskih društev v kakršne koli politične ali druge namene vsa akademska društva odločno ugovarjajo, lo naše stališče se nam zdi za obstoj »Akademskega narodnega bloka« tako bistveno potrebno, da vsa koalirana akademska društva izjavljajo, da bi pomenilo kakršno koli politično izrabljanje »Narodnega akademskega bloka« od katere koli strani zan j težko oviro pri delu, ker bi s tako zlorabo padlo notranje soglasje in medsebojno zaupanje, ki je nujen pogoj za obstoj in delo »Narodnega akademskega bloka «. V Ljubljani, dne 4. maja 1939. »Narodni akademski blok«. politika ni mogla otresti srednjeveških tradicij »svete rimsko-nemške države«, s trdovratno vztrajnostjo se je oklepala Nemčije. Navzlic Bismarckovem nasvetu se niti la čas. niti pozneje id znala približati slovanskemu V zbodli. Njeno Ilirsko kraljestvo je bila vaba brez vsebine, gola spekulacija, strahopetna poteza. Ko se je avstrijskemu absolutizmu na videz posrečilo obnoviti staro ravnotežje pod geslom, da je najbolje vztrajali pri tem, kar je, se je moral dosledno opri jeti tudi starega družabnega reda. Na te j osnovi je režim obsodil vse revolucijske »človeške pravice«; obnovil je družabni red zoper svobodo in enakost ljudi, zoper udeležbo ljudstva v vladi, zoper načelo, da 'bodi narod vrhovni in edini vir državne oblasti. Zavedal se je, da se je francoska revolucija spočela iz narodnega., socialnega in gospodarskega gibanja, ki mu je Napoleon daj politično sankcijo. Avstrijski birokratizem m spoznal neizmernih novih sil. ki so se budile v narodih, da zahtevajo nov družabni in državni red. Slep in gluh je 'bil za vse te nove ustvarjajoče vrednote, ki so se jele stopnjema uveljavljati. Francija je bila politično premagana, revolucijske ideje pa so živo tlele pod starim pepe-lomi da zanetejo nov požar. Dobo 1818—-1845 izpolnjuje napor narodov, priboriti si ustavo, od' por proti vsem. ki so to prizadevanje zatiral'1 Zgierl francoske revolucije, ki se je z vso srd1' tostjo uprl monarhizinu in Cerkvi, ter krvave priče, kako ljudstvo zmaguje nad kronanimi gla' vami. so zbudile v vladarjih negotovost, str«1' pred tajnimi svobodomiselnimi silami. Avstrija ‘ policija je razpredla mreže svojega broobzirneg*’ sistema vsevprek, s strogimi odloki je začela P1^ ganjati politično ji neprijazne ljudi. Vendar * Okrog sporazuma Dne 8. L m. je izjavil dr. Korošec, du je Lil sporazum dosežen od 90 do 95% in da je pričakovati, da se pri tolikem uspehu na tem malem preostalem droibeu stvar ne bo razbila. Dne 9. t. m. prinaša »Hrvatski dnevnik« uvodnik. v katerem pravi dobesedno: ».... toda treba je ugotoviti tudi to, da je bilo politiki sporazuma do sedaj zadanih zelo mnogo težkih udarcev. Ko je prišlo do odločilnega trenutka, so ga zatajili prav vsi. Pri Hrvatih so ostali edino samostalni demokrat je, in kar bo zvenelo morda paradoksno. so se od vseli drugih skupin razmeroma najbolje držali nekateri členi JNS.« Glasilo slovenske JRZ — »Slovenec« istega dne je pa prinesel uvodnik »Zrelostne skušnje slovanskih narodov«, katerega bi po snovi prisodili šolniku, po misli pa slovenskemu poslancu JRZ. v katerem pravi najprej: »Močnejši slovanski narodi odgovarjajo: »Nategnem vajeti, centraliziram kakor Francozi.« »Zgodovina se hladno nasmehne: Ljudstvo, ki je ustvarilo edinstvene zadruge in dalo njenim starešinom skoraj kraljevsko samostojnost, da bi se dalo zmleti v brezobličen drobiž kakor Francozi. ali da bi hotelo misliti z eno samo glavo, kakor Nemci? Odgovor je prepisan! Skušnjo boš ponavljal, dokler ne najdeš svoje slovanske rešitve! « »Pa povpraša slabej>še slovanske narode: V i ni državni hiši vas je več bratov. Med tem, ko se ti s starejšim prepiraš, nastane zunaj nemir. Kaj storiš?« »Vsakdo bi pričakoval edino pametni odgovor: Podamo si roke, vzamemo vsak svojo puško in varujemo skupni dom. dokler se vse ne pomiri.« »Pa ne! Slovani smo tako mladi, da v svoji otroški preprostosti odgovarjamo: Tedaj pritisnem na brata, da v stiski čim več izsilim. Ako ne odneha, odprem hišne duri, pa pokličem sovraga. Svoboda nad vse! Če mi je ne da brat. mi jo bo dal sovrag!« »Učiteljica Zgodovina se pomilovalno nasmehne: Ta preprostež misli, da sovrag prinaša svobodo! Padel si za nedoločen čas! »Kandidat se brani: Pa kaj me briga brat. kaj liie briga slovanstvo! Moja edina skrb je, da je moj narodič svoboden.« Iz stilistično lepega uvodnika strle hudi očitki, o katerih smo prepričani, da so neupravičeni: ravno tako smo prepričani, da so v tem času neprimerni in da ne morejo pomagati prebroditi ostalih 5% nesporazuma. V zadnjem odstavku je še ugotovitev: »Naši voditelji so možje na svojem mestu. To ugotovitev bo zgodovina postavila šele na koncu sporazuma. Pomembna soglasnost V ponedeljek 8. maja sia imeli glavni slovenski osrednji zadružni organizaciji: Zadružna zveza in Zveza slovenskih zadrug istočasno svoj letni občni zbor. Iz časopisnih poročil posnemamo, da je ravnatelj Zadružne zveze g. Franc Gabrovšek v svojem poročilu o poslovanju zveze izvajal tudi to-le: I rivileigirana agrarna banka bo v zgodovini našega zadružništva posebno poglavje. Odkar je začela izvajati likvidacijo kmečkih dolgov, stoji dejansko v neprestanem boju z zadružništvom. Zadružništvu je naložila preko uredbe težko delo, iki se mu zadruge, ki niso hotele trpeti še večje škode, niso mogle izogniti. Z delom na obračunih in s pribavljanjem vseli mogočih podatkov so bili zvezani stroški, ki jih nihče zadrugam ne povrne. Vsaka pomanjkljivost uredbe se tolmači v škodo zadrugam. Tako pri vprašanju zastaranja obresti in tako pri tožbenih stroških. Že lani smo poudarjali, koliko je bilo delo Zveze zaradi likvidacije kmečkih dolgov, delo, ki ga nihče ni plačal. Uradništvb Zadružne zveze je moralo na pomoč zadrugam, revizijsko in drugo delo pri Zvezi pa je zastajalo, in ni še videti konca. Še vedno se ne da ugotoviti, koliko obveznic bodo zadruge še dobile. Če govorilno o kmečkih posojilih, ne sinemo seveda pozabiti tudi težkega dejstva, da je kmetov kredit padel. Uredba o likvidaciji kmečkih dolgov je mnoge oplašila, da ne upajo kmetu posojati, češ tla je mogoč spet kak odpis, koleg tega je vladala še vedno negotovost zaradi nekončanih obračunov pri PAB in drugih nedokončanih postopkov po uredbi o likvidaciji kmečkih dolgov, tako da je kredit tudi zaradi tega silno trpel. Revizijsko delo je izvrševala Zadružna zveza podobno kot v prejšnjih letih. Izvršenih je bilo preteklo poslovno leto' 1938. 341 revizij. Zaradi že omenjenega dela zaradi PAB še nismo prišli popolnoma na tekoče, ker je bilo v h 1937. le preveč zaostankov, vendar bomo ta zaostanek kmalu popravili. Poleg revizij so revizorji, in drugi uradniki izvršili ogromno dela pri posameznih zadrugah kot: vpeljevanje v poslovanje, inventiranje. sestavljanje računskih zaključkov', priprave za ustanovitev itd. V preko 200 primerih so šli uradniki na sedež zadruge zaradi imenovanega dela. Še več pa je bilo takih primerov seveda v pisarni Zveze v Ljubljani in v Mariboru. Ravnatelj Zveze slovenskih zadrug g. Franc 1 rček pa se je v svojem poslovnem poročilu o istem predmetu izrazil: Zveza je tudi lani imela še precej dela z likvidacijo kmečkih dolgov in obnovitvijo likvidnosti. Privilegirana agrarna banka še vedno pregleduje obračune in je prevzela šele del izročenih dolgov. Novo razočaranje doživljajo zadruge pri tem, da banka zelo strogo preiskuje, komu gre zaščita in komu ne. Številne dolgove je že vrnila zadrugam, pri čemer je več slabih nego dobrih dotlžnikov. Zaradi (reorganizacije zadrug po novem zakonu je zveza sestavila vzorna pravila za vse vrste zadrug in nekatere nujnejše tiskovine. Ob koncu leta je ena tretjina zadrug prilagodila svoja pravila novemu zakonu. Revizorji zveze so lani revidirali 170 zadrug, poleg tega pa so sestavili 114 zadrugam računske zaključke. Z revizijami je zveza še nekoliko v zamudi, ker so v sedanjih časih .revizije bolj zamudne, vrhu tega pu predstavlja ovire likvidacija kmečkih dolgov, pri kateri morajo revizorji izdatno pomagati. V bodoče pa se bo stanje zboljšalo, ker je letos nastopil službo četrti revizor. Očitno je. da sta obe poročili glede Privilegirane agrarne banke čisto soglasni in da obstajajo proti njenemu delovanju enaki pomisleki. Nobenega dvoma ni, da sta oba ravnatelja podala svoji poročili popolnoma samostojno, neodvisna eden od drugega. Jasno je tedaj, da ju je do le soglasnosti privedlo le enako gledanje na stvarne potrebe in težave našega slovenskega gospodarstva in naših gospodarskih ustanov. To pa je najboljši dokaz za to, da imamo Slovenci tudi svoje skupne interese in ne samo strankarskih. Godilo bi se nam čisto gotovo popolnoma druiga- zahteva po ustavnosti ni dala zadržati: namesto udušene nemške revolucije (1819) so' buknili v Evropi upori v Španiji in na Portugalskem, v Neaplju in Siciliji, nemir se je razširil na Piemont in v avstrijske lombardsko-beneške krajine. Sveta aliansa se je skušala uveljaviti na opavskem in ljubljanskem kongresu, hotela je zatreti demagoške ideje ljudske suverenosti, ustavnosti in liberalizma. Valpetska zamisel Metternichove svete alianse je na ljubljanskem kongresu še mogla dobiti izraza in oznaniti: »Blagodejne in potrebne izpremembe v zakonodaji in upravi držav smejo izhajati le iz proste volje iz prosvetljenega premišljenega ukrepa tistih/ki jim je Bog naložil odgovornost za uporabo podeljene Jim moči.« I oda med monarhi alianse ni bilo duhovne in idejne enotnosti. Ruski car Aleksander. mistično romantična osebnost, je hotel biti evropskim narodom varuh in zaščitnik miru: avstrijski cesar I'rane 1., preračunan ljudomili birokrat in hladen nezaupnež, pa se je odločil s Policijskim aparatom krotiti svoje uporne na.ro-e’ ki so mu začeli krajšati njegove neomejene praviCe Za nesoglasje ljubljanskih kongresovcev so znači|ne besede Aleksandra sveti aliansi: »Va- sroč/S Cin «o t. 1- I/. miv/ln 'h 1*017011 if* Tl vd1 se to zgodi.« Kako mrzlo brezčuten, li.jjiV' l>rav bi čas nagovor cesarja k ranča J. Pii‘ i "sklm. Profesorjem: »Med ljudstvom se si-v.‘l f misli, ki jih ne bom nikdar odobra- * n ih ri P0,^rGbii jemo učenjakov, temveč le prid- i Kdn. r/ .J^hov in tako mi vzgajajte mladino, zn' TV mora poučevati, kakor jaz uka- n jem Kdor pa tega ne more, ali kdor se mi bavi nastopa z novotarijami, ta naj gre, kamor mu drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.« Toda'ravno, ko so se nameravali kongresovci v marcu 1821 razili, sla dvignili tajna zveza Karbonarjev in Mlada Italija italijansko ljudstvo na boj za svobodo. Krščanska raja po Grčiji se je uprla turškemu nasilju, ki ga je sveta aliansa podpirala. Uspehi Srbov z zahtevo po večji samoupravi so vzbudili nemire v Valahiji. ki so jih Turki z moralno pomočjo alianse udušili. Rusija je sporazumno s Francijo in Anglijo 1850 priznala neodvisnost Grčije. Rusija ni nasprotovala osvobodilnim poizkusom narodov tako zagrizeno kakor Avstrija. Kakor je padal na vzhodu vpliv Avstrije in Prusije, ki sta s svojim ravnanjem izgubili vse simpatije, tako je tod raslla veljava in moč Rusije. Po Metternichovi zamisli so imeli v zboru avstrijskih narodom postati Nemci voditelji s posebno državno'naklonjenostjo, ostali narodi naj bi bili potisnjeni v drugo vrsto, vladarska rodovina naj bi vezala posamezne narode. Po francoski okupaciji prebujena narodna zavest, ki sta jo romantika naslednjih desetletij ter kulturno in jezikovno zbliževanje ilirizma podpirali, je tudi med nami zdramila politično zavednost in jo usmerila v nova gibanja. Zavoljo režimske politike pred 1848, ki je tudi avstrijske Nemce v n ja ho vem razvoju ovirala, le-ti svoje moči naproti Slovencem niso mogli polno izrabiti. Ljudstvu ^ ni "bilo dovoljeno, baviti sc s političnimi vprašanji, zato naj bi brali slovstvene časopise in zbornike. V tej puščobi je bila »Kranjska Čbe-lica« pravim Slovencem edina uteha v leposlovju, v glasbi pa skromna vendar tako živa pesem naših vzornih pevcev — pesnikov — pevoskladni-kov, ki je mlademu rodu vlivala tolažbo, ga budila in netila njegov odpor. (Dalje prihodnjič.) če, če bi bili v preteklosti imeli pred očmi vsaj del svojih skupnih koristi in bi se bili zanje složno potegovali. Če bi bili delali tako, danes naj-brže ne bi imeli težav s Privilegirano agrarno banko in njenim očetom centralizmom. Samoupravne dajatve in naša industrija »Jutro« se prereka z ljubljanskim mestnim poglavarstvom, češ da predragi električni tok tudi odbija industrijo od Ljubljane. Pri tej priliki navaja spet kedaj znano dejstvo, da znaša v Belgradu občinska doklada samo 20%, v Ljubljani pa 60% poleg visoke banovinske doklade, ki je v Belgradu sploh ni. In ko ugotavlja dopis ljubljanske občine, da se seli industrija iz Ljubljane zaradi centralizma, ki je državno središče oblagodaril z nižjimi dajatvami, zagovarja »Jutro« dosednjo centralistično politiko, in krca po slovenski samoupravi, češ da »naše samouprave s pretiranimi in zmeraj večjimi samoupravnimi dajatvami, ki bi se z resnično varčnostjo dale precej znižati, le še občutno povečujejo obstoječe razlike in s tem same največ pomagajo odganjati industrijo.« Mi ne mislimo zagovarjati našo samoupravno finančno politiko. Prav radi priznamo tudi, da bi se dala v tem ali drugem pogledu zboljšati, narediti znosnejša. Zato bi v tem pogledu le želeli, da se čim bolj pritegujejo gospodarski in finančni izvedenci, pa tudi neposredno prizadeti, kadar se sestavljajo samoupravni preračuni. Ali prav tako smo tudi prepričani, da samoupravnih bremen ne bo mogoče v znatnejši meri znižati, dokler bo vladal centralizem. Kajti centralizem je, ki nam nalaga zmeraj nove dajatve, ki pa nam hkratu daje tudi zmeraj nove naloge, ne da bi nam dal zanje primeren delež od naših davčnih dajatev. In centralizem nam nalaga stva-ri, ki jih na primer Belgradu ne nalaga. Nedavno tega smo navedli posebno krepak primer, na katerega spet opozarjamo: Pri nas morajo samouprave zidati gimnazijska poslopja. Samouprave morajo torej zanje nekje vzeti denar, in ker ga nimajo skritega v skrinjah in nogavicah, ga morajo pač dobitii z novimi davki. Vsemu temu se pa po jugoslovensko pravi enakopravnost. Sicer moramo pa spet kedaj opozoriti še na dvoje stvari. Prva je ta, da znašajo samoupravne dajatve v Sloveniji komaj petnajstino državnih dajatev. Druga je pa ta, da se nekako '14 milijarde našega denarja ne vrača nazaj v naš oslabljeni gospodarski organizem, ampak da se ocl-računjuje leto za letom v Belgrad in oplaja tamkajšnje gospodarstvo. Z drugimi besedami se to pravi: tisti hip, ko bi imeli svojo popolno finančno samoupravo, bi sploh ne bilo treba nobene tistih davščin več, ki jih plačujemo danes za samouprave, in še bi ostalo denarja za naše danes tako zanemarjene in zapostavljene kulturne potrebe. Samo na nekaj hočemo — spet kedaj — opozoriti h koncu. Ko namreč »Jutro« vzdihuje ob samoupravnih dajatvah, ne črhne besede o državnih. a še manj si upa pokazati, kje je pravi \ziok zla. To pa je dokaz, da je kljub vsemu besedarjenju o tistih znamenitih »širokih« samoupravah ostalo stari nacionalni centralist, kakor je zmeraj bilo. Od spoznanja k dejanju! Pod naslovom »Nova spoznanja« je napisal tir. Igor Rosina v »Večerniku« nekaj tehtnih in resničnih besed: Gotovo: skoraj vsak naš človek hoče živeti po trdilih, umstveno utemeljenih smernicah, zasidranih v svetovnonazorskem gledanju. Toda vse to prizadevanje za univerzalizmom, vsa ta urejenost, natančnost in podrobna delavnost nam ne bo pomagala, ako nimamo onega, kar ima intuitivno, že po najskriv-nejši tajnosti svojega bilja zadnji srbijanski graničar na naši meji: državljanski ponos svobodnega človeka, samo ob sebi umljivo pripravljen na vsako žrtev, čustvo, prosto vsakega materializma ali spekulativnega umstvovanja. Univerzalizem nacionalno izkristaliziranega naroda, ki je svojo narodno stabilizacijo dovršil, je duh večnosti in poroštvo njegove rasti. Toda pri’ malem, vedno znova ogroženem narodu, čigar členi so še nujno obremenjeni z vsemi dednimi lastnostmi suženjstva in bede: zavistjo, ozkosrčnostjo in nestrpnostjo, je lahko smrten. Naš univerzalizem nam je dal Mahniča in Barago, Kopitarja in Miklošiča;' vsako leto nam pošilja v svet cele vrste sester iin misijonarjev ki so zavestno žrtvovali svoja življenja. Toda. kakor da smo od tem duhu askeze - odpovedi tudi narodnemu jazu - raZbrizgali preveč naše najboljše krvi .odposlal, slabokrvni; sami med seboj skoraj poza- Prof. Sforza opisuje kulturnopolitične razmere Li- anona m lnje, ki so temu narodu iste krvi za vedno onemogočile vsak razvoj k narodni enoti in ga obsodile, da je ostal pocestni prah človeštva, v pomi- Najboljše šivalne stroje ADLER za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri PCIE IN| LJUBLJANA za vodo, blizu Prešernov, spomenika Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen lo valen posmeh vsakemu kulturnemu Evropcu. Tu so Jakobiti, po katerih mnenju ima Jezus božjo naravo; njim nasproti stoje Kaldejci, ki mu priznavajo le človeštvo. — Sforzi in z njim vred vsej kulturni Evropi, ki je šla slkozi doto renesanse in humanistov, se zdi nerazumljivo, kako morejo biti to zadostni razlogi, da se ti ljudje iste krvi in jezika zaradi tega medsebojno sovražijo, da Jakobit ne bo nikdar vzel Kaldejke in da je ta čisto duhovni spor različnega religioznega gledanja bil sposoben razbiti ne samo idejo enotnosti rodovine, temveč tudi vsake družabnosti in socialnega zakona in tako v kali 'zadušiti možnost kristalizacije naroda v duhovno nacionalno enoto. Naj mi bo odpuščeno: ob teh Jaikobitih in Kaldej-cih sem se spomnil nas Slovencev in nacionalno tako nedovršene dediščine, ki jo prevzemamo od jakobit-sko-kaldejskih generacij pred nami. Sicer gre pri nas za mnogo manj kot tam v onemogli Siriji. Ali tudi pri nas bodo prišle igeneracije, ki jim bo vse to tuje in nerazumljivo, kakor je danes Sforzi kaldej-skd-jakobitsiki spor na Libanonu. Niti smisla me bodo razumele več od konfliktov idej, ki so nas privedle skoraj na rob narodne desagregacije. Morebiti utegne kedaj g. dr. Rosina te svoje misli še spopolniti z razmišljanjem o tem, kako je prišlo do vsega tega. Kajti sociologično ima vsak družbeni pojav svoje vzroke v nekem okolju, ki zavisi od zgodovinskih, zemljepisnih (geopolitičnih) in kulturnih — zlasti verskih in narodnih — okolnosti. Noben močan družbeni pojav ne nastane slučajno. Šele če bomo vse to dodobra spoznali, bomo' mogli svojo voljo uravnavati in uveljaviti, da premagamo napote in pridemo iz teme k luči. Enakopravnost pri slovnicah V »Jutru« beremo v nekem dopisu tole o našem srednješolskem pouku: Naš srednješolec se mora ubijati s petimi slovnicami, srednješolci ostale države imajo vsaj eno slovnico manj. V Nemčiji imajo tri manj, na Ruskem in iia Francoskem, kjer žive očividno res pametni ljudje, pa se mladež uči •samo slovnice svojega jezika. Lepo Jo biti Rus ali Francoz! Pri nas vlada v mračnih glavah odraslih zastareli nazor, da se moramo ravno mi učiti šume tujih jezikov, dasi je zopet dobro znano, da se jih pač uče tisoči, nauči pa se jih le neznaten odstotek. Če napravimo kratko in bežno anketo med našimi intelektualci, ki znajo po več jezikov, bomo presenečeni nad ugotovitvijo, da se niti eden izmed njih ni naučil teh jezikov v šoli — seveda, raizen nemščine. To drži in to razodetje meče jariko luč na zmešanost našega učnega načrta. Neki zelo znan kulturni delavec — stat nominis umbra — se je naučil češčine, francoščine in italijanščine sam poleg svojega vsakdanjega dela. Če ga vprašate, ali se je učil teh jezikov obenem, se vam bo zasmejal v brk: »Postopoma, drti-gega za drugim!« Nesreča pa je, da se mora njegov sinko učiti treh tujih in enega sorodnega jezika obenem, ker to zahteva naš učni načrt. Oče prav nič ne dvorni, da se sinko ne bo naučil niti enega, kakor se spodobi. Tako se nam zdi, da je ta dopis le bolj pomotoma zašel v »Jutro«. Kajti prav ono se je že večkrat in z vso vnemo bilo za učenje tiste »ene slovnice več«, ki je študentom na jugu prihranjena. Celo z grožnjami je prihajalo, da ne bodo slovenski ljudje dobili dela in kruha, če jim tista peta slovnica ne bo odprla pota na jug. Kakor da bi se je bil kdo od tistih naših ljudi, ki so .v službi na jugu, prejšnje čase res učil v do-jnačih šolali, lri kakor da bi bila za vse večne čase naša slovenska usoda, da bomo obsojeni na centralizem do konca dni in da bomo do konca dni morali za svoj denar zidati ceste in železnice in drugo na jugu namesto doma. Mi seveda pametnim besedam »Jutrovega« dopisnika prav radi pritrjujemo. In upamo tudi, da bodo naše šolske oblasti izvajale zdaj vse potrebne nasledke. Saj je dovolj, da smo Slovenci obremenjeni s stotinami milijoni davščin več, kakor na jugu. Vsaj pri slovnicah začnimo torej z enakopravnostjo. Jugosloveni za federacijo — pa ne pri nas Novosadski jugoslovenski »Dan« se hudo prizadeva, da bi rešil velikosrbko hegemonijo z omlednim hejslovanskim besedoslovjem. Te dni je nekaj slišal, da je imel baje dr. Beneš načrt, napraviti s Poljsko skupno slovansko zvezno državo. »Dan« je kar navdušen za to zvezno državo, kakor sploh vsi naši jugosloveni. Kajti kakor so jugosloveni demokrati povsod, le doma in za dom ne, tako znajo biti tudi federalisti drugod, samo doma ne. In tudi »Dan« vzdihuje, da je ta lepi načrt federaci je štirih severnoslovanskih narodov preprečila češka samozavest, slovaška kratkovidnost, poljski egoizem in skupna nesposobnost. »Slovenski narod« pa, ki tudi poroča o vsem tem, dostavlja celo, da očitno dogodki na slovanskem severozahodu nas tu na jugu niso ničesar naučili. Tukaj bi »Slovenskemu narodu« kar potrdili pod pogojem, da misli pod tistim osebnim zaimkom »nas« sebe in svoje jugoslovene. Res je žalostno, kako vztrajajo te vrste ljudje še zmeraj na centralizmu, kako mu skušajo z raznimi novimi imeni, kakor unitarizem in podobno, podaljšati jalovo življenje. Tudi, če bi bila zgodba o tistem Beneševem načrtu resnična, eno je gotovo, da bi centralistična Češka in še bol j centralistična Poljska nikoli ne mogli priti skupaj v zvezni državi. Notranji zakon zvezne države je namreč do kraja izvedena samostojnost vseh sestavnih delov zveze, izražena v popolni samoupravi. Ni mogoča trajna zvezna država, v kateri bi si posamezne države pridržale za domačo rabo vsaka svoj posebni centralizem, in na takem notranjem protislovju, na tej bolezni posameznih udov zvezne države, bi izbirala nazadnje zvezna država sama — tudi če bi se bila kedaj sploh ustanovila. Sicer pa niti do ustanovitve take države ni moglo priti ne na severu ne na jugu, iz kaj preprostega duše-slavnega razloga, ker se pač vsakdo boji, tecle-rirati se s centralistično državo, da ne postane navsezadnje kar čez noč sam žrtev njenega centralizma. A smešno bi bilo, če bi ne bilo- tako strašno žalostno, da pridigajo isti ljudje nekaj kot edino-zveličavno za druge, kar pa doma s svetopetim obrazom odbi jajo. Res, kar prav ima »Slovenski narod«, da se niso jugosloveni iz dogodkov na slovanskem severozahodu ničesar naučili. Kajti, če bi se bili, bi morali slovesno priklicati sami sebe in svoje delo. Še o prisklednikih Naš sestavek »Ob zatonu ilirizma« je neprijetno zadel »Slovenski narod« — morebiti se mu je tudi oglasila slaba vest, vzrokov za to bi bilo res dovolj. In da preglasi tiste, ki tudi v njegovem taboru dvomijo nad zveličavnostjo jugoslo-venarstva, se je zaletel ob sestavek s temle bobnečim zmerjanjem: Torej tisti, ki so s svojim delom, s svojimi napori in žrtvami v veliki meri pripomogli — mož jih posmehljivo imenuje »prisklednike uedinjenja« —. da so bili osvobojeni tudi Slovenci in prišli pod krov Jugoslavije, ki jim je dala vse, prav vse pravice gospodujočega in vladajočega naroda, so sedaj krivii, da »naš človeik ni notranje tako trden in zbran«, kakor bi bilo to potrebno »spričo današnjih isvetovnopolitič-nih zmed in nevarnosti«. Kaj takšnega more trditi samo popoln analfabet ali pa človek, ki se 11111 nevarno kisajo možgani. Z zmerjanjem še ni nihče nikoli in nikjer spravil niti dejstev niti resnice s sveta. Dejstvo je v tem primeru, da so jugosloveni in njihni predniki pitali naš narod z neko puhlo vrazov-ščino kljub temu, da je bila od vseh resnih in pravih Slovencev dokončno odklonjena že takrat, ko je Prešeren odkril njeno notranjo praznino. Resnica pa je, da nobena stvar ne demoralizira naroda bolj, kakor prazne besede in umišljeni cilji. Kajti izven dvoma je, da mora dušeslovno nujno ubiti v vsakem voljo in zalet, če se mu kaže cilj, za katerim ni vsebine, in da mora postati malodušen narod, ki ga pehajo, da se goni za neresničnostmi, še več, za stvarmi, ki spod jedajo njegovo lastno bistvo, še huje pa je, če ga gonijo in vabijo k neki umišljeni veličini s tem, da mu malote in včasih naravnost sramote njegovo narodno samobitnost. Neizogiben nasledek je in mora biti manjvrednostna zavest, ki hromi našo odpornost in povzroča, da »naš človek ni notranje tako trden in zbran, kakor bi bil in moral biti, če bi toliko let ne bili dušili njegovega glasu«, — kakor je pravilno ugotovil naš sodelavec. Če pa piše »Slovenski narod«, da imamo Slovenci »vse, prav vse pravice gospodujočega in vladajočega naroda«, in če trdi to spričo vsega zapostavljanja, iki so ga začeli jugosloveni v znamenju unitarizma nad nami, spričo zapostavljanja našega jezika, naših kulturnih zadev in zahtev, našega gospodarstva, če to trdi spričo vse naše finančne politike, vseh raznih fondov, a zlasti spričo dejstva, da niti s svojini denarjem za svoje namene ne moremo razpolagati sami — potem je to pač samo trditev človeka, ki ima v »Narodu« samem bližje označene lastnosti. Pri tem prepuščamo svojim bralcem pa tudi drugim presodnim ljudem, da te lastnosti še primerno stopnjujejo. Saj takih trditev niti v jugosloveriških listih ne srečujemo vsak dan. Kajti stiska naše države je ravno v tem, da jugosloveni vseh tistih pravic vladajočega in gospodujočega naroda niti Slovencem niti Hrvatom niso hoteli priznati. Morebiti je celo »Slovenskemu narodu« že prišlo na uho, da je prav zaradi tega in prav zadnje dni bilo v Zagrebu nekaj pogajanj med dr. Mačkom in vladnim predsednikom Cvetkovičem? Morebiti je tudi slišal, da zahtevajo Hrvatje pri tej priložnosti zase pravice vladajočega naroda na. Hrvaškem? Res, v jugoslovenstvu je vse zlo. Ko njega več ne bo z njegovim centralizmom, nasilnostjo in korupcijo, bodo zadovoljni vsi narodi naše države in ta sama bo šele potem postala močna, kakor bi brez jugoslovenov že davno bila. Prevod slovenskega znanstvenega dela Naše leposlovje si je že zdavnaj utrlo pot v tuji svet. Slovenski znanosti to ni bilo v enaki meri dano, pri čemer seveda, izvzemamo dela, ki so jih slovenski znanstveniki že sami v tujem jeziku in torej v prvi vrsti za tuji svet napisali. Letos zaznamujemo lahko zanimiv pojav, ko je izšla v Ameriki knjiga »The Slovenes; A Social Historv (Krom the Earliest Times to I 9 I 0), by D r a g o t i 11 L o 11 č a r. Prevedel jo je »A 11 t li o 11 v J. KI a 11 č a r , B. Sci. (Illinois)«. Knjiga je nekoliko prirejen prevod dr. Lončarjevega dela »Načrt, socialne zgodovine Slovencev«. Prevajalec ji je sestavil tudi stvarno in osebno kazalo. Tistim, ki jim izvirno delo še ne bi bilo znano, navajamo vsebino po poglavjih, kakor jih je oznamenoval prevajalec: L Obseg slovenskih dežel v srednjem veku, II. Slovenci in Avari, , III. Pokristjan jenje Slovencev, IV. Prva nemška kolonizacija slovenskih d e že L V. Gospodarski položaj slovenskega kmeta, VI. Slovensko plemstvo in država, VIL Slovenski kmet po fevdalizmu, Vlil. Politično oznamenilo turških vpadov, XI. Kmečki upori v slovenskih deželah, X. Duhovna, zmaga slovenske reformacije, XI. Kmečki upori v slovenskih deželah, XII. Protireformacija in absolutizem, XIII. Slovenski preporod, XIV. Politični program Slovencev, XV. Jugoslovanska misel. Iz te nakazane vsebine knjige je razvidno, da utegne dobro poučiti anglosaškega bralca o Slovencih kot politično-zgodovinski stvarnosti, in prevajalec je imel srečno roko, ko si je izbral v ta namen delo pisca, čigar znanstvena natančnost in vestnost je izven dvoma. Važno je zlasti v teh časih, ko se pripravljajo veliki dogodki, da ima veliki svet mogočost, poučiti se o nas in nasil' prizadevali. Kajti veliki dogodki imajo za nasledek zmeraj tudi — velike spremembe. Knjiga je zanimiva tudi zaradi osebe prevajalca. Predstavlja se nam v začetku sam: prevajalec je, lektor, publicist. Rojen je že kot Ame-rikancc, v Clevelandu v državi Ohio. Izhaja torej že iz drugega izselniškega pokolenja, a je vendar še ostal zaveden Slovenec. Napisal je mnogo sestavkov o Slovencih in prevedel več slovenski n del v obzorniki h The Skyline (Cleveland), lhe Slavonic Revievv (London), The Yugoslav Revievv (Nevv York), razen tega pa je sodeloval pri slovenskih časnikih. Klančar je ud »Modem Langu-age Association of America« (Moderne ameriške jezikovne zveze), leta 1938. jc osnoval Slovenski jezikovni krožek in mu pridružil slovensko šolo, na kaieri poučuje. Marsikoga utegne gotovo zanimati ta 77 strani obsegajoča knjiga. Izšla jc v založtbi American Jugoslav Printing & Publishing Co. v Clevelandu, Ohio, USA. Mali zapiski Podpora zagrebškemu velesejmu Preteklo soboto je bil v Zagrebu svečano odprt mednarodni posebni sejem vzorcev in avtomobilov. Odprl ga je minister za. trgovino in industrijo Tomič. V govoru je povedal tudi, da bo dalo njegovo ministrstvo milijon dinarjev za pripravljalna dela za razširitev zagrebškega zbora, to jc zagrebškega velesejma. Javno predavanje Slavistični klub na univerzi v Ljubljani spo-coča, da bo v ciklu javnih predavanj, ki jih prireja v Hubadovi dvorani v poslopju Glasbene Matice ob Vegovi ulici, govoril v ponedeljek 15. maja ob 8 zvečer pisatelj M išk o Kranj ec »O potih nove slovenske literature«- Vljudno vabimo kulturno občinstvo, da se udeleži predavanja. Vstop prost. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubija*1®-