„DOM  IN SVETI' 1892, štev. 9.                                409
in cvetlicami, katere so imele zjutraj na mestnem trgu. Prešerni laški mornarji jih večkrat motijo v teh pogovorih ter jih preganjajo iz kota v kot, nazi-vajoč jih z neiz-branimi izrazi, kakor da reve zaradi svojega rodii in jezika  niso njim
podobne stvari božje. A ženice so vajene takih neslanostij, vajene so trpeti in — molčati.
Toda pustimo ta nemili prizor in poglejmo tje v drugi konec, kjer imajo prostore in sedeže   tako  na-
zvani ,ekstra<'-ljudje.
Na tem koncu krova je prostor nekoliko snažnej-ši, človek lahko vzame pričnat stol in  sede   opazuje
morje, krasno morsko obrežje, srečujoče ladije in parnike, a tudi svoje sopotnike. Naš parnik je že odrinil od kraja, zapustil nesnažno morje v tržaški luki in se spustil
kakor labod na zelenkasto-modre valove mimo svetilnika proti rtu »debele pike« (punta grossa). Ker je vreme lepo, mudi se skoro vsak potnik rajši na krovu nego v zaduhlih notranjih prostorih. Kdor hoče, ima  danes lepo priliko, da  opa-
zuje tukaj različne obraze, zlasti še laško nrav. Tam prav na nosu parnika stoji zal mladenič ter zre nepremično v morje pod seboj. Solnčni žarki divno odsevajo
*C*                    aH?-
Japonska cesarica.
(Po fotografiji.)
z morske gladine, da se blišči skoro odveč očesu. Za nekaj časa se ozre mladenič po ljudeh, stopi na mostič pozdravit znanca kapitana in krmarja. Iz-pregovorivši ž njima nekoliko besed ugleda spodaj dragoceno oblečeno gospo