ZVONČEK_______________________________________________XXVI—5 in 6
FR. ROJEC:
Knjiga.
(Konec) III.
Js&^SSJLT '' zobrazbo in še posebno pobistritev svojega uma >sK!«>|I«vBqS^ crpamc todi iz pripovedno zabavnih spisov in ^^^^^^^ pesniških zbirk. Iz njih spoznavamo srce i.n dušo, ^^^^^^^1 dobre in slabe straini svojega sočloveka, razne S^^^^^^1 ljudske običaje in lastnosti, kraje in njih raz= ^S^f^mmmmr^. mere; a pesmi kakor tudi mnogi lepi pripovedni ii^* • • ,spisi nas blažijo s svojo umetniško lepoto in nam dvigajo duše nad zemske nižave.
Znani nemški pisatelj K. May pozna daljno zamorsko Ameriko do vseh podrobnosti in je napisal veliko število amerišfeih povesti bolje nego kak ameriški domačin, a ni bi'1 še nikdar v Ameriki. Proučil in spoznal je Ametriko iz knjig. Mnogo velikih in odličtiih svetovnih mož se je poispelo od navaidnih ročnih delavcev do svojega dostojanstva samo z marijivo izobra^bo po raznih knjigah. Vsi naši dosedanji pisatelji in pesniki so z naijvečjo vnemo čitali in prouče* vali doinače in tuje vzorčne knjige, skrbno oipazovali svoj narod in se s tem vestno pripravljali na svoje umetniško poslanstvo- Lastni rrud s poimočjo dobrih knjig jih je dvignil v velike umettiike, ki so proslavili s svojimi nesmrtnijmi umo^tvori naš rod pred vsem svetom. Vsa'k narod merijo v kulturi ali prosveti po mjegovih prosvetnih delih, zlasti po književnositii, ker so knjige naijpripravnejše sredstvo za ispoznanje kakega naroda. Znaimcinite knjige z odlično vsebino prevajaijo v vse svetovne jezike, in tako dotičnega pisatelja ter njegov narod spozna ves svet po njegovi knjigi.
Mnogo zainimivega in lepega bi mogel še napisati o knjigi. Mislim pa, da že iz teh podatkov lahko vsakdo sklepa in spoznava, kake ne= precenljive vrednosti je lepa in dobra knjiga za vsakega, ki hrepeni po napredku in bo^ljši bodočnasti. Posebno učeči se mladini mora biti dobra knjiga najljubša, prva in zadnja dnuščina, njen ideal in ponos. Resnica je, da se v knjigi in le v knjigi zrcali ves svet, njegova preteklast, sedanjost in v veliki meri tudi bodcčnost.
V našem narodu še vedno premalo cenijo dobro knjigo. Radi jo sicer čitajo naši Ijudje, toda žrtvujejo v splošnem zanjo neradi. Mnogo je naših preprostih in boljših ljudi, ki razmečejo za strupeni alkohol in razne nepotrebne reoi na stotine in tisoče dinarjev vsak mesec in jim ni prav nič žal tega denarja, toda če bi bilo treba ne< žnatno podpreti umetnost ali kupiti dobro knjigo, tedaj  se jim pa
120
XXVI—5 in 6_______________________________________________ZVONČEK
grozno smili vsak novčič! Te kvarne in nekulturne razmere se mo= rajo izpremeniti. Todii naša mladiina mora postati drugaona, postati mora zopet idealna,   delaivna, trezna in vneta za vise lepo,   dobro,
blago in vzvišeno! Zato kvarte in kozarce z opojnimi pijačami iz rok im ddbro knjigo med prste! V veliko korist ji bo tudti, ako se vsako leto raztrga malo manj tistih trapastih žog!
121
ZVONČEK                                                                                     XXVI—5 in 6
Navadmo imajo največji narodi največje pisatelje. Naš narod je po številu jako majhen, a je velenadarjen in ima sedaj vse pogoje za dosego najvišje izobrazbe. Zato bi ne bilo nič čudnega, ako bi se Judi iz našega mladega zaroda v bližnji bodočnosti dviignil pisateljski odličnjak in spisal knjigo svetavne slave. Ako se kdaj napoti kateri naših mladih umetnikov na to strmo pisateljsko Kalvarijo. pa naj nikar ne pozabi vzeti s seboj polno torbo zlatih naukov in nasvetov našega pisateljskega prvaka mojstra Levstika!       -^
Zdaj so delavske moči, tisk in papir silno drage/\Zato se je tudi naša knjiga močno podražila. Večkrat vidim učence in učenke, ki stoje pred izložbami knjig ter poželjivo in žalostno gledajo lepe knjige, Denarja nimajo, da bi sii kupili katero. Morda pridejo kmalu tudi zanje boljši časi, da se bodo lahko načitali po željah svojih srčec!
Tem priijateljeim lepe knjižervne umetnosti šeto4e: Ako kdo izmed va9 dobi v last zaželeno knjigo, naj jo skrbno prečita im nato shrani kakor drag zaklad. Če je nevezana, naj jo da o prvi priliki vezati. Pri čitanju naj je ne raztrga v hrbtu, da obstane rada odprta, in pri od* morih med čitanjem naj ne zaznamuje prečitane strani z zavihova« njem oglov, kakor to delajo mnogoteri, ampak naj v knjigo tam, kjer prestane s čitanjem, položi kosček papirja tako, da ga nekaj moli iz zaprte knjige. Še bolje je, ako v knjigo všiješ ozek barvast trak. Za* vihani ogli odpadejo, kadar je knjiga močno stara, in vedno kažejo, da jo je imel v rokah zanikam čitatelj.
Knjige tudi ne posojuj okrog! Za raaposojevanje so javne knjiž* nice. Kdor čita le izposojene knjige, navadno ne pazi nanje, kakor , je potrebno, daje jih rad čitati še naprej drugim in se lahko nazadnje še kje izgube ali pa pridejo nazaj v lastnikove roke vse zamazane in raztngane. Knjigo zna prav ceniti in zadostno pazi nanjo pri čitanju samo tisti, ki je katero že spisal, in tnorda še bolj tisti, ki je katero že sani kupil.