Gojko : Srce. — Podgoričan: Vojvoda. 325 Srce. 1 rečudno naše je srce: Kdo naj do dna je proume? Strastij njegovih vedni boj In hrepenenja nepokbj. Saj kadar kaj dohrepeni, Sto drugih želj se mu rodi, Od tukaj tje, iz kraja v kraj Rado bi vzplulo z zemlje v raj. In da v nebo Bog vzame je, Da raja slast objame je, O, ne-bi-li si še od tam Želelo priti kam drugam? Gojko. Vojvoda. (Povest. — Spisal Podgoričan.) (Dalje.) II. duša se je brž navzela one pobožne poezije, I i, ljubi moj Gregor Sraka! Kdo ve, kaj ki spremlja romarje na potu v posvečeni kraj, porečeš, kadar zveš, kaj pišem o tebi ? Ali se ki tako prijetno oveva in blaži ves trud, da je boš tudi ti rotil name, kakor se je Kobaležev Matija, ko je ob mizo tolkel in vpil: „Le tega ne k nam, le tega ne, ta nas bo vse popisal!" Ali me boš spravil v nesrečo, kakor me je hotela PoliČarjeva Micika — Bog jo potolaži v prehudi jezi —•, ki mi je pretila s tožbo i Kaj boš dejal, kaj storil' Veš, Gregor moj, ne bojim se te! Vem sicer, da si močen in bi mene, slabo šibko stvar, stri igraje s svojimi koščenimi rokami, ako bi te bila volja. Vem pa tudi, da imaš zlato srce. NiČ se ne boš jezil, nič razgrajal, nasmehnil se boš prav usmiljeno in dejal morda: „Ej, pač nima nujnejšega opravila! Sčasoma postane že bolj pameten!" In morda boš še molil zame. Vidiš, tvoja usmiljenost in dobrotljivost mi daje pogum. Zato pa bom tvojo povest, kakor sem jo resnično začel, tudi resnično končal, da ne boš imel prilike česa mi očitati. Človek brž prevzet in želi še dolgo bivati v onem srečnem stanju. In takrat je videl starega vojvodo, videl ga je v vsej veljavi, časti in slavi, katero je užival pri romarjih, kar je vzbujalo v njegovem sicer mladem, toda človeškem srcu nekoliko zavidnosti, ob jednem pa ga je navdajalo z željo, da bi postal tudi sam sloveč vojvoda-božjepotnik. In iz želje je polagoma nastal sklep. Trudil se je pošteno postati vreden prihodnjega dostojanstva. In sreča — zakaj naš vojvoda je gotovo rojen pod ugodno zvezdo — mu je bila izredno mila. Čakal je le malo let, in stari vojvoda se mu prisiljen umakne, ker se je vlegel na smrtno posteljo in zaspal. Ko privede prvič tropo romarjev z bojeČnostjo novincev, toda s spretnostjo starih vojvod na sloveČo božjo pot, zaobljubi se pred oltarjem, da ostane vse žive dni v devištvu, zakaj tako zahteva šega in stan vojvod. Tej svoji svečani obljubi se ni bil še izneveril. Njegovo srce ni Torej Gregor Sraka je bil doma sredi Dobja. nikdar čutilo potrebe napiti se iz vira ljubezni; V skromni kmečki koči je zagledal luČ sveta tega srca niso ranili hrepeneči pogledi, nobena kot sin revnih starišev. Imeli niso ne srebra, še tako zapeljiva beseda ni našla pripravnega ne zlata, a vendar so se živili pošteno; pridno so obdelovali kamenito svojo osmino zemlje, katera je še bila ostala pri hiši. Tu v Dobju je vzrastel naš Gregor, z dobarskimi otroki se je bratil, dobarske koze je gonil v reber, spoznaval je le dobarske domačine. In rastel je, rastel naglo in visoko, da je bil brž pol glave višji od drugih Dobarjev. Ko je bil nekako pri petnajstih letih, romal je bil z drugimi Dobarji k mesta v njem. Zato je bil srečen. Gregor Sraka je bil najstarejši sin svojih starišev. Zaradi tega je bilo po krajevni šegi in zakonih „SraČje gnezdo" — tako ime so pri-deli Dobarji Gregorjevi rojstveni hiši — Gregorjevo. On naj bi si ustanovil v SraČjem gnezdu svoje ognjišče, kjer bi kraljeval, kjer bi pa tudi delal in trpel zase in svojo družino. Toda njemu Bog ni dal razuma za družinsko ognjišče, ne- sv. Kozmi in Damijanu na Krko. Oj, kako mu spametno se mu je zdelo vse, brezčuten je bil je bila všeč ta pot! Njegova mehka, sanjarska za vse drzne načrte starišev, gluh za nago-