Kmetijſke in rokodèlſke novize
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 21.
V ſrédo 22. liſtopada.
1843.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
(Konez.)
V. Debeloglavka.
Goſenza, ki ſe debeloglavka imenuje, ſe
she po ſvoji velikoſti ſposná. Isvali ſe v sazhet-
ku meſza vélikiga travna is jajzhka in ima
ſilno debélo rumeno glavo s zhernimi pikami. Na
herbtu sadaj ima ſheſt parov rudezhih pik, na
ſtraneh shivota ſivo-rumene ſhopke koſmatín in
po herbtu po ſamim ſtojezhe koſmatíne.
V roshnim zvetu ſe goſenza israſte in sdaj
ſi na vertnih ograjah ali pa sa ſkorjo kakiga
ſtariga derveſa kraj poiſhe, kjer bi ſe v méh
sapredla, kar ſe v nekih dnovih sgodí. V 4 ali
5 tjednih je metulj godán.
Babiza je vezhji kakor ſamez ali mandeljz.
Samez je rjav, babiza pa gerdo-bela s zherni-
mi shilami v krilih. Kjer ſe babiza is mehú is-
godí, tam tudi vézhdel oſtane. Kadar ſe je s
ſamzam ali mandeljzam ſpárila, naredí ſvojo sa-
lego na ograjah vertov, slaſti pa pod ſkorjami
ſtarih dervéſ. Salega, v kteri je 400 do 500
jajzhiz, je rumenkaſto-bela in s gerdo-belo, ru-
menkaſto-rjavo ovno jo pokrije.
Ker ſe salega lahko vidi, ni teſhko, jo od
ograje ali pa dervéſa odſtergati, v kako
poſodo pobrati in potem ſoshgati. Posne-
je, ko ſe she isvaljene goſenze po drevju raskro-
pé, in she ſhkodo delajo, ſe to ne da tako hitro-
in lahko ſtoriti.
Prijatli! Popiſal ſim vam doſlej pet ſort go-
ſenz, ki ſo ſadnimu drevju ſilno ſhkodljive in
povedal ſim vam, kako ſe nar bolj gotovo kon-
zhati dajo. Drusiga nizh ne sheljim, kakor de
vſak prijatel moje ſvéte ſpolnuje in tako rodo-
vitnoſt ſvojiga ſadja mnoshi. Pred ſklepam mo-
ram pa ſhe opomniti, de ptizhev, ki ſo na-
ſhim vertam tako koriſtni, ne preganjati, in
proſim vaſ, ſeníz, táſhiz, ſhog in ſhkorzov, vla-
ſtovk in ſhe ſrak ne moriti. Ne odganjajte jih
is ſvojih vertov, ker vam vaſhe drevje goſenz
trebijo. Saj jih je modri ſtvarnik sa to vſtvaril,
de ſe goſenze prevezh ne mnoshijo. Puſtite jim
tadaj shivljenje — ſaj ſo vaſhi dobrotniki!
F. Schmidt.
K temu nauku perſtavimo ſhe to, kar goſpod
Pirz v „krajnſkim vertnarju“ *) ſvetuje-
jo, de bi ſe goſenze konzhale ali ſaj
smajnſhale.
*) Krajnſki vertnar, alí poduzhenje, v kratkim veli-
ko ſadnih dreveſ sarediti, jih s zeplenjem po-
shlahtniti in lepe verte kvelikimu pridu saſaditi.
Dva dela; ſpiſal Franz Pirz, poprej ſajmoſhter na krajn-
ſkim, ſadaj miſijonar v Ameriki. — Te bukvize ſo slatiga
dnarja vredne. V njih bodete poduk dobili: od srejenja
ſadnih dreveſiz; od poshlahtnenja s zeplenjem;
od preſajenja, od oſkerblenja rodovitnih dreveſ;
od bolesni ſadniga drevja; od shival, ki ſo drevju
ſhkodljive; od pertlikovzov; od poſodovzov; od um-
niga ravnanja, perdelano ſadje k pridu obrazhati.
Kjé ſo te bukvize na prodaj, ſmo she v pervim liſtu osnanili.
Sadno drevje ſhkodljivih goſénz
obvarovati.
KMETIJSKÁ SHOLA.
1. Vſako leto drevje zhiſto otrebiti, in ſtaro
ſkorjo oſtergati, de ne bodo metulji tako lahko
salege va-njo naredili, in drevje bo sdravo.
2. Pobeli vſe odraſhene dreveſa s apnam,
ktero bo vſo goſenzhno salego po deblu na en-
krat konzhalo, in metulje odvernilo, de v ap-
neno drevo nikoli ne bodo salege delali.
3. Je dobro, zhe v jeſeni okoli dreveſ sem-
ljo okopaſh; tako bo tiſtih goſenz salega vezh
del konzhana, ktere ſe v semlji godé.
4, Boſh veliko ſhkodljivih metuljev konzhal,
zhe tiſte dreveſa, ktere ſo po letu goſenze zhiſto
objedle, v jeſeni od ſ. Lukesha do ſ. Andreja s
popirjem prevesheſh, in tiſti popir s ptizhjim
limam vezhkrat namasheſh. Pa gole koshe dre-
veſa nikoli ne pomashi, to bi drevju ſhkodvalo.
Tudi s predivam, dokler je ſuho vreme, je do-
bro deblo rahlo oviti, de ſe metulji noter sa-
pletejo in na drevo nemorejo.
5. Tudi bo goſenz menj, zhe metulje lo-
viſh in konzhaſh, kakor moreſh. Svezher jih naj-
deſh po vertnih roshah, in jih lahko pomoriſh.
Ponozhnih metuljev pa lahko poloviſh, zhe po
nozhi v laterni luzh poſtaviſh, in okoli luzhi
limanze ali kake maſtne mreshe naſtaviſh, de
ſe s krili primejo.
6. V jeſeni in pomladi drevje vſelej dobro
preglej, de boſh goſenzhno salégo saterl, kte-
rokoli po savitim ſuhim perji, po mladikah ali
po deblu sagledaſh, odreshi, in na ognji ſoshgi
salego, preden ſe goſenze po drevji slésejo.
7. Zhe ſo ſe pa she goſenze po drevji slésle,
vſak vezhér posno in sjutrej sgodej veje potreſi,
de bodo odpadle; pa ſpodej kaj pogerni, de jih
vjameſh in pomoriſh.
8. Nobena rezh pa goſenz bolj ne smanj-
ſha in ne pokonzha, kakor nektere ptize, ktere
ſo she od Boga sa to namenjene. Ti pridni varhi
ſadnih vertov ſo: Velika in mala ſeníza, mniſh-
zhek, plesovez, berkles, detol, pogorelzhek, taſhi-
za, péniza in vezh tazih ptizhkov, kteri od zher-
vov shivé in dreveſa od goſenz trebijo. Sato v
tiſtih vertih, kteri ſo bliso hoſte, kjer je doſti
takih plizhev, goſenze nikoli drevju veliko ne
ſhkodvajo. Tam pa, kamor taki ptizhi ne doide-
jo, goſenze zele verte konzhajo.
Ni tedaj prav take plizhke, kteri ſo naſhi
veliki dobrotniki, loviti, in jih moriti. She le
pervaditi jih moramo v verte, de nam bodo bolj
drevje od goſenz ozhiſtili.. Hvaliti moramo Bo-
ga, ker je nam take pridne shivalize vſtvaril, bres
kterih bi ſe goſenze tako sarédile, de bi mi
pazh malo ſadja okuſili, kar bi goſenzam oſtalo.
(Na dalje.)
Dvanajſto nedeljo.
Kako gnoj k nar boljimu pridu obérniti?
Skuſhnja pové, de je gnoj ſizer bolj, zhe
kaj zhaſa leshi, per tem ſe pa kup na gnojniſhu
ſtiſne, de ga je menj viditi; satorej, kako s
gnojenjem nar viſhji prid sadobiti?
Ako bi bilo mogozhe gnoj bersh isſpod shi-
vine na njivo ſpeljati, in ga k pervi ſetvi, ali
ſadilu podorati, bi ſe ga tako nar menj sgubilo
in sveſhilo; ker pak tega vſelej ſtoriti ne morete,
ker le ob zhaſih ſejate in ſadite, morate tadaj
do zhaſa gnoj tako perhraniti, de per njem
sgube ne bo, in de ſe vam ſhkoda ne godí. Bres
sgube pak bote v ſtanu, le v gnojniſhih gnoj do
zhaſa perhraniti, in ſe ſvoje velike ſhkode ob-
varovati. Shkode, ktera ſe vam per gnoju ſprizho
neurnoſti in negudnoſti godi, is pervajene ne-
marnoſti morebiti zeló ne ſposnate. Ko bi bilo
mogozhe, vam ſhkodo tako pokasati, de bi jo s
rokami prijeli, morebiti de bi ſe ji marſikdo
vganil, in bi ſi drugazh pomagal.
Shkoda vam je, zhe gnoj dolgo pred ſetvo
na njivo ſpeljete, ali zhe ga tam dolgo zhaſa v
majhnih kupih leshati puſtite, ga ne podorjete,
de ſe veſ sveſhi. Doma ga na napzhne vosé na-
kladate, pol ga po potu rastreſete; zeſto ravnate
s njim od doma do njive, zeló preſuſhen ali
pa ſpran gnoj perpeljete na njivo, in ga ſhe
le podorjete, kadar ravno kaj drusiga opraviti
nimate.
Ni zhudo, de toshite, zhe malo perdelate,
zhe imate ſlabo letino! Lejte, to je ſhkoda, de
ſe s rokami prime.
Sbudite ſe ſaj vi tershani in meſtniki! sazh-
nite vi, ki ſte per mozhi, dvoriſha in gnojniſha
popravljati in pravniſke vosove sa voshnjo gnoja
in gnojnize napravljati! dajte kmetam lep isgled.
kar bote ſtorili; prid bo le vaſh.
Ne vosite gnoja na njivo drugikrat, ko kratko
pred ſetvijo, in podorite ga hitrej ko je mogo-
zhe; sakaj nepodorán gnoj bo od ure do ure
vehljavſhi ali ſlabſhi.
Tudi v jeſeni, kakor nekteri vedeshi hozhejo.
ni dobro gnoja vositi, ako bi ne miſlili osiminji
gnojili. Veliko sgubite gnoja, zhe ga v jeſeni
morebiti sa pervo pomladanjſko ſetev vosite, ali
zhe zeló nepodorániga na njivi puſtite.
Nikarite! vaſ proſimo, veliko bote savergli,
ako tako ſtorite; perhranite gnoj v jami doma,
in vosite ga k pomladanſki ſetvi le ſpomlad.
V jeſeni ſe semlja k pozhitku napravlja, po
simi pa pozhiva ali ſpi, ſe tadaj s gnojem ne
bo pezhala, to je, de ſe ne bo s njim meſhala;
nizh ne bo od njega povshila. Gnoj bo tadaj sa
perhodno pomladanſko ſetev toliko vehljavſhi ali
ſlabſhi, kolikor ſe mu bo po simi mozhi ſkadilo.
83
Kakó ſe ima zhéſhplovo drévje ob-
delovati, de bo vſako léto rodovitno?
Od tega opravíla ſim she v marſiktérih bukvah
prebiral, tóde nobeno popiſovanje mi ni bilo
tako vſhezh, ko tiſto, ki ſim ga pred nekimi
létmi v vertnih novízah is Bavarſkiga bral.
Zhéſhplovo ſadje mi je she od njega dni
od vſiga nar ljubſhi; ravno sató me je tudi mi-
kalo od tega drévja na tanko svediti, kakó naj
ſe obdeluje, de bo verlo raſtlo in obilno ſadú
prineſlo. Popiſovanja in osnanila, ki ſo ſe mi
nar boljſhi sdele, ſim vedno sbiral, in ſvojim
prijatlam in snanzam perpovedoval. Rékel ſim
jim, de naj poſkuſhajo osnanilo, ki ſim ga v
vertnih novizah is Bavarſkiga bral; rad bi sve-
dil , ali je réſ, kar tam piſhejo od obdelovanja
zhéſhploviga ſadja, ali ne; poſebno pa tudi sa-
tó, ker niſim ſkorej nikjér, kodar ſim ſhe popo-
toval, prav lepiga in sdraviga zhéſhploviga drévja
narajmal. — Sam kaj taziga poſkuſiti mi ni bilo
mogozhe, ako bi bil ravno rad; sakaj nimam
je ſhe gredize sa zvetlize, ktére po simi in po
leti is okna na okno prenaſham, ko mazhka ma-
zheta, ter jim ſolnza lovim, de bi mi vſeſkôsi
in prav salo zvéle — ſhe manj pa vertiza, kjer
bi mogel marſiktero ſadno drevó poshlahtniti in
poboljſhati.
Ali vſe moje narozhevanje in perpovedova-
nje ſe jih ne prime. Prav dolgo ſim jim trobil
saſtonj. — Skorej bi rekel: tudi per meſtih ſe
narajma vezh nevérnih Tomashov, kteri ſo ene
vére in eniga djanja s unim neúmneshem, kteri
pravi: Moj ozhe ſo tako delali, in prav verlo
ſe jim je vêdlo vſe; sakaj bi ſe le jeſt drusiga
uril; ni jim ga kruha manjkalo nikoli! — Dobro
ſi jo sarobil! Tudi oſel pravi: Naj raſte potlej
Berite to priliko ali pergliho: Kaj ne, zhlo-
trava, ali ne, kadar mene ne bo. —
veku, kadar ſe k pozhitku vleshe, jed ne diſhi.
Kar neki dan v miſlih samaknen memo
Gnoj je semlji in ſadu jéd ali ſhpisha. V jeſeni
verta I... viga gredé, me Anton, moj ſtari sna-
pomladanſki ſetvi gnojiti, bi bilo ravno to, ka-
nez, va-nj poklizhe, rekózh: Idite v moj vert,
kor saſpanimu zhloveku po nozhi jed sa prihodni
pokasal vam bom nekaj prav saliga.
dan ponujati.
Sahajal ſim rad na verte ſvojih snanzov,
Zhe tadaj ne miſlite osiminji gnojiti, ne
poſebno pa tjè nar raji, kjér ſim miſlil, kakſhno
vosite gnoja v jeſeni na njivo, ampak perhra-
novo ſorto zvetliz ali pa prav shlahtniga ſadja
nite ga ſkerbno doma v jami; kadar ſpomlad
sapasiti. Ravno tukaj vidim vezhji dél prav ſlabo
pride, in de semlja oshiví, ga ispeljite in urno
zhéſhplovo drévje ſim ter tje ſabenkati. To viditi
podorite; kar bote na tó ſejali, bote bogato sheli.
ſe savsamem, in pravim: Kakó je tó, dragi moj
Tudi ne podoravajte gnoja, kadar ga desh
Anton, de na vaſhim vertu takó ſlabo zhéſhplo-
smozhi, ampak pojenjajte s delam, de ſe poſuſhi.
Ne obrazhajte tudi semlje ne, dokler je mokra.
vo drévje raſte? — Mi odgovori: Ne bo dolgo
raſtlo ne, ſhe tó jeſén ga bo smanjkalo, in pra-
Gnoj mora po njivi enakomerno rastroſen biti.
vi: Niſte ſliſhali, vſako drevó, ktéro ne ſtori do-
Breshnim njivam gnojite per verhu mozh-
briga ſadú, ſe poſeka in v ogenj vershe? — Sim
neji, ſpodej plitveji.
ſliſhal, mu pravim. Morebiti tudi vi niſte ſliſhali,
Kdor bi bil morebiti permoran, gnoj na
kakó ſe mora s zhéſhplovim drévjem v zaker iti,
njivo ſpeljati, naj ga dolgo pred ſetvijo, ali pa;
de bo zhverſto raſtlo in ſadú prineſlo dovolj? —
zhe bi ne imel zhaſa ga bersh podorati, naj ga
v velike kupe na njivi sloshi, in s perſtjo sager- Niſim je kar beſedize ſliſhal ſhe, mi odgovorí.
Takó vam bom vſe ob kratkim povédal;
ne, de ſe mu ne sveſhí.
(Dalje ſledi.)
lé poſluſhajte me:
Kdor hozhe sdravo zhéſhplovo drevje imeti,
de mu bo vſako léto ſadovito, naj poſébno
okoli ſtarih drevéſ in drusih, ktere rev-
no raſtejo in malokadaj rodé, meſiza li-
ſtopada dva dobra zhevlja semljo do ko-
renin odkoplje, potém pa k vſazimu dre-
véſu ſhajtergo zhlovéſhkiga gnoja per-
pelje, ter naj ga pokrije s s'emljo in vá-
sho.— Drugo leto bo vidil, kaj drévju to opra-
vilo pomaga, vidil bo s kakoſhnim veſeljem bo
raſtlo, in koliko ſadú mu bo rodilo. — Vſako
zheſhúljo ſkorej bo mogel podpréti, de bi ſe mu
ne odzheſnila. — Pa ne ſamo ſtarim dreveſam
ſe perleshe to sdravilo; ampak tudi mladim bo
ta lek prav vſhézh. Deni ga, h ktérimu hozheſh,
kmalo boſh vidil, kaj ta perporôzhba samóre
per obéh! —
Ta podúk je mojimu dragimu I. takó do-
padel, de je she pervo jeſén, to je, pred zhve-
terimi letmi, poſkuſil, kar ſim ravno kár popíſal.
In od takrat ima vſako léto prav lepe in polne
zhéſhple. Vſelej, kadar ſkupej prideva, in od
tazih rezhí govoriva, mi hvalo daje, de ſim mu
ſvetoval tó. —
Predvlanſkim ſim g. K. ravno tó povédal.
Tudi njemu raſt in rodovitnoſt zhéſhplova na
glaſ osnanujete, od kod ſte ſvôjo mozh in okre-
vanje dobíli. — Tudi on poterdi s veſeljem ſe,
kar ſim mu ſvetoval.
Stori tudi ti, dragi kmet, ravno tako, ka-
kor ſta una dva ſtorila! Takó mi boſh tudi ti
hvaleshen, in sadovoljen prihodnizh krajnſke
kmetijſke in rokodélſke novize prebiral, is kte-
rih ſe boſh vedno kaj verliga isuril.
V Rakovniku 9. dan kosaperſka 1843.
Danecki.
34
Urno, kaj je noviga?
(Velik pelikan na Krajnſkim.) V tvork 7. liſto-
pada ſo v vaſi Radna v Bresovſki fari, 2 uri od Ljubljane
na tershaſhki zéſti ſilno velikiga ptizha od ljubljanſkiga
mahú ali moroſta proti gojsdu „na brini" letéti vidili, ki
ſe je omagan na viſoko ſmereko nad Kopazhevo hiſho
vſédel. Ko ſo ljudje to perkasen prezèj viſoko letéti vidili,
ſe niſo mogli urno sbrihtati, kaj de tó poméni. Miſlili ſo,
velik jaſtrob je kako ovzo ali sajza, ali kaj taziga perneſel.
Rozhno ſe podá kmet Tonej ˛Sever ali Lukelj imeno-
van v gojsd, tega ptizha s puſhko salése in va -nj ſtrelí.
Ptizh oſterlen ſ ſmereke sletí in kakih dvé ſto ſtopínj daljezh
v dolini bliso kosolza na tlà pade. Urno ſo nekteri ljudjé
perhitéli in ſe zhes to veliko shival zhudili. Poſebno je
neka kmetiza ſe zhudila in vpila: „To ni ptizh! To je hu-
doba!“ Tudi pravlize od turſhke ptize ſo ſe nekteri per
tej perloshnoſti ſpomnili. — Jes miſlim, de ſe Bresovzhani
ne motijo, zhe pravijo, de je tega ptizha ſapa od morja
na Krajnſko saneſla.
J. Klander.
Ta ptizh ſe med plavutne ptizhe ſhtêje. Od rajnziga
barona Sig. Zoisa je bil veliki neſít, velakin, vodni
bik ali pelikan imenovan. Shiví pa v jushnih krajih Ev-
rope, Asie in v Afriki. Vidi ſe tadaj v Evropi v Dalmazii,
na Ogerſkim, v Banatu. Proti simi grévſako leto v bolj
tople kraje in na Laſhkim jih vzhaſi paſamesne trume
vidijo. Na Krajnſkim ſe nar ſtarejſhi ljudje ne védo ſpom-
niti, de bi bili taziga ptizha kadaj vidili ali v téj desheli
od njega ſliſhali.
Gotovo je tadaj, de je tega ptizha hudo vreme ali
kaka druga ſila od njegove trume lozhila in v naſh kraj
prignala. Ker ſe taki ptizh tako ſilno redko dobi, ſo ga sa
Ljubljanſko museum sa 1o goldinarjev kupili in varh mu-
seuma, goſpod Frajer ga je umétno nagatil. S rasteg-
njenimi perotami o zhevljev in 6 zol miri; viſok je pa
3 zhevlje in 3 zóle! Reſ ſe ni zhuditi, de ſo ſe ljudje grosno
savséli, ki ſo ga pervizh sagledali.
Shivot ima ſivkaſt, perote pa ſive, kakor ſhkerjanez.
Noge ſo vmasano — selenkaſte, plavute selenkaſto — rjave. Ta
barva ſizer ni navadna per pelikanih. Pod klunam ima velik
mehur. Klun je na konzu sakrivljen in rudezhkaſto - rjav.
Pelikan je ſilno poshreſhen ptizh (neſit); savolj tega
ga v Indii ribe loviti navadijo. De pa vjetih rib ne poshre
in de mu v mehurju oſtanejo, mu shelesin króg ali rinko
okrog vratu denejo. — Indiani delajo is téh mehurjev moſhnje
sa denarje. — She ene pravlize od tega ptizha moramo
opomniti, ktere ſo v ſtarih zhaſih ſhe modri verjeli, de nam-
rezh pelikan ſvoje perſi rani, in s ſvojo kervjo mladizhke
shiví. To je pa tako: Kadar pelikan ſvoje mladizhke pitati
hozhe, ſi mehur pod klunam s ribami in s vodó napolni in
ga potem proti perſam pertiſne. Potlej klun odpre, in
mladizhki lahko is napolnjeniga mehurja ribe jemljejo. Ker
pa mladizhki s ſvojimi kluni ribe v mehurju kavſajo in tako
do kervi ranijo, ſo ljudje miſlili, de kri is perſ matere
pijejo. She bolj je pa ta miſel ſkosi tó poterjena bila, ker
je klun navadnih pelikanov na konzu veſ rudezh kakor kri.
— Ker pelikan kakor oſel giga, ſo ga v Latinſkim pe-
licanus onocrotalus imenovali. Savoljo velikiga me-
hurja pod klunam, ga Nemzi tudi „Kropfgans" imenu-
jejo; navadno ime je pa „Pelikan".
ſpoſhtovanjem in popolnama ponishnoſtjo poſvezhen in na
ſvetlóbo dan od Henrika Frajerja, magistra apotekarije
in varha musêuma v Lubljani. —
Deſiravno imamo od krajnſke deshele she vezh dobrih
obrasov ali kart, pa vunder na to visho isdelane ſhe no-
bene ni.
V tém obrasu ſo vſe laſtnoſti dobre karte, reſnizhnoſt,
raslozhnoſt, pravo piſánje imén krajev, popólnama sdru-
shene, kakor majhna pokuſhnja te karte v Ljubljánſkih bukvar-
nizah sadoſti káshe.
Ta karta krajnſke deshele, — perva te ſorte — kashe
vpervizh pred vſim drugim vſe vaſi bres pománka, in
imena vſih krajev po domazhim in po nemſhkim jesiku,
popólnama reſnizhno piſane; pa tudi kashe s zhernim ras-
lozhenim snaminjem na tanko meje ali pokrajne kraſij,
komiſij, okrajev ali dehantij in fará. Raslozhi lepo
niske in viſóke goré s rjavo barvo; tudi kashe v ſhtevilkah
smerjene viſozhine. Vodé ſe lozhijo s viſhnjevo; s ru-
dézho barvo pa vaſi in zerkvé, gradovi, podérte
graſhine, poſhte, ſamotne hiſhe, planinſke ko-
zhe, mirzhovi mejniki ali turni viſokih gorá, top-
lize, malini, brêsdni, rudne jame, poſebno snami-
nja rude, in drugih ne navádnih kamnov in njih ſtaniſha:
fushine, velike kladva in koſne kovàzhnize; ve-
like in male zeſté, kolovose in ſtesé.
Po poſebnih snaminjih ſe raslozhijo meſta, tergi, vaſi,
pa tudi kje je veliki komun, mali komún (shupanija),
tehantija, velika fara, mala fara (Pfarrvikariat),
kaplanija, podfara, poddrůshniz a (Filialkirche). Ena
zola te karte ima v ſebi 1500 ſeshenov ali klafter semlji-
ſha; zela ſhirjava karte pa je ſhtir zhevlje ſheſt zol, in
viſozhina tri zhevlje 8 1/2 zol. — Zéna je majhna memo
drusih kart, zhe ſe premiſli, de ſe sa vſako barvo poſében
kamen potrebuje in de mora vſak kamen poſébno na tanko
riſan biti; na to visho pride ſhtirkrat ſheſtnajſt ſkerbno
riſanih kamnitih ploſh, to je 64, sa eno popólnama ſkon-
zháno natiſnjeno karto krajnſkiga semljiſha. Shtirje liſti
gorénſke deſne ſtrani sa pervi zhetertin bodo poſlani
ſhe pred novim letam od natiſa (is Dunaja) na deléshni-
ke, (kterih je doſadaj 273), s popiſam krajnſkih zerkva,
kteri tudi kashe, kako daljezh zerkve od fare ſtoje.
Druge kvatre pride gorénſka leva ſtran konzhána, in
tako dalje vſake kvatre 4 liſti, kterih vſih je 16.
Sa áro podpiſa je v Ljubljanſkih in tudi drugih bukvar-
nizah 2 goldinarja naprej plazhati, in per prejétji per-
viga, drúsiga in trétjiga poſlánja te karte ſta vſak pot
dva goldinarja doplázhati, ali sa zelo ſkupaj 8 goldinarjev.
Snajdba vganjke Nr. 3. v poprejſhnim liſtu je:
S nizhémur; (zhe ne bi ſe ne vidile).
U Ljubljani
U Krajnu
Shitni kup.
15. liſtopada.
11. liſtapada.
fl.
kr.
fl.
kr.
Osnanilo.
Special-Karte des Herzogthums Krain — ali obras krajn-
ſke deshele, zeſarſkimu kraljevimu Velizhaſtvu
Ferdinandu Pervimu, naſhimu preſvetlimu zeſárju, kra-
lju vógerſke in zheſhke deshéle i. t. d i. t. d. i. t d. s vſim
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize
1
„
Sorſhize.
1 „
Ershi . . .
1 „ Jezhmena . . .
1 „ Proſa . . . .
1 „ Ajde . . .
„ Ovſa
1
1
1
1
1
1
26
28
3
56
1
9
37
1
1
1
1
1
1
27
26
6
6
58
3
18
38
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil J
pshef Blasnik.