Številjenje v nižjem razredu. (Piše V. Bnrnik.) Dandaues, ko se mnogo radovednih Ijudi iz vseh stanov sili k oknom Ijudskega šolstva, kjer opazujejo pozornim očesom vsak korak učiteljev, da potem morejo v družbah govoriti in pretresovati šolstvo, ima učitelj dostikrat neprijetno priliko, da sliši čudne nazore takih nepoklicanih o ljudskej šoli. Osobito takrat, kadar se vrše debate o nižjih razredih ljudske šole, zadenemo čestokrat ob jako nejasne pojme. Da, celo v omikanih krogih šteje Ijudska šola še pičlo število onih prijateljev, kateri vedo čislati njeno visoko vrednost in tudi prav umejo imenitno nalogo učiteljevo v nižjih razredih. V obče so med šolskimi deležniki tudi taki, kateri mislijo, da je za prvo šolsko leto tudi najnesposobnejši učitelj dober, češ, ^abc" bode že učil. Žalostno, a resničao! Čuditi se temu ne moremo, a potolažitno si razžaljeno čustvo ter inislimo si: ti ljudje bi drugače govorili, ako bi popolnoma poznali svetišče ljudske šole. Nikakor ne zadostuje, da se otrokom prvega šolskega leta odkaže učiteljska moč, kakoršna si bodi; prvo šolsko leto zahteva učitelja, kateri po mnogoletni skušnji natančno pozna otroške duševne zmožaosti in zaradi tega tudi ve otrokom take hrane, katera jiin bode izvestno hasnila, kateri zna najtehtnijših sredstev, da z njiuii po najkrajši poti doseže svoj namen in v otroškem umu postavi vednostim trdno, nerazrušljivo podlogo. Ne more se nikakor reči, da so dostikrat zakrivili učitelji prvih šolskih let, ako je moral marsikateri učenec v poznejih šolskih letih zaostati, akoravno se ni moglo rtči, da bi ne imel dobre glave. Vso svojo pozornost mora učitelj obračati pri začetnikib na duševne zmožnosti; naklada se mu važno delo, da vzbuja še speča duševna dejanja, nad vzbujenimi strogo čuva in skrbi, da se s priležno hrano krepe in v razvitku ne oslabe. Med dušnimi zmožnostmi je vsakako na prvem mestu razum. Čast danasnjej ljudskej šoli, katera odločno učitelju zapoveJuje: BGlcj povsod le na razum!" Oni tehtni in imenitui predinet ljudske šole pa, kateii edini stavi svojo podlogo na razum, je številjenje ali računanje. Zato treba za ta važni predraet veščega, dejanskega učitelja z neupogljivo voljo, kateri z vso strogostjo gleda na to, da postane vsa učna tvarina tega predmeta nepremakljiva last učencevega duha. Tu nam je dana pvilika prepričati se o duševnih zmožaostih učencevih, iz katerih po večjem že lehko sklepamo, bode li učenec bistroumen, ali ne. Ker ta predmet imperativno zahteva natanke pozornosti učenceve, kateri ga prisili, da izključi vsako brezmiselnost in ne pripušča niti najmanjše dvomljivosti, razvidna je njegova iminitna vrednost v pričetku šolskih let in v vsem človeškem življenji. In ako smo otroke navadili, da v vsakej priliki iščejo pomoči le v razumu, obogateli smo jih z neprecenljivim darom, za kateri nam bodo takrat, ko bodo v svojeiu življenji njegovo polno ceno spoznavali, izvestno jako hvaležni. Pregovoru, kateri pravi: „Vsak začetek je težak", moralo bi se pristaviti: a posebno težek pri številjenji. Koliko truda in muke ima učitelj in vender ne sme obnemagati! Premagati se morajo vse težave, podloga se mora vložiti, ako se nam stavijo še tako velike ovire nasproti. Ko smo pa premagali prve težave, ko so postali prvi pojrni otrokom jasni, storili smo že jako veliko. Pozneje ta uk ne prizadeva toliko truda. Ako otroci dobro razumejo prvo in drugo računico, jim je številjenje v višjih razredih igrača; kajti naloge se na isti način rešujejo, samo števila so večja. Zaradi tega tudi nij umestno, ako se v učilnah s poludnevnim poučevanjem terja, da se mora prva računica že v prvem šolskem letu prebaviti. Tako n. pr. "VViirtemberški učni načrt obsega v prvem šolskem letu samo število 10. Nij zadosti, da učenci znajo gladko prištevati, odštevati, množiti, razštevati in deliti, — to je seveda le teorija — ampak treba jim je pri uporabnih nalogah takoj vedeti, kako, po katerem poti se to pa to izštevili. Kolikokrat dobiino učence že v poznejših letih, ki pri reševanji kake naloge nikakor ne vedo, ali bi seštevali, ali odjemali i. t. d. Zato se mora pri reševanji uporabnih nalog že v začetku strogo na to gledati, da učenci po pripravnem potu številijo. Splob se se samim rezultatom, pri katerem so se vse premise izpustile, nikdar zadovoljiti ne smemo. Vsaka računska naloga, naj se popred naznači in še le potem izdela. Recimo: Pisanka stane 2 kr., koliko stane 6 pisank ? Rešitev: 6 pisank je 6krat toliko, kakor ena pisanka; zato tudi 6 pisank stane 6krat 2 kr., t. j. 12 kr. Otrok se mora naučiti glasno, uporabno misliti; po najkrajšem potu mora dospeti do pravega proizvoda. Površnost v tem oziru imela bi v letih, ko se začenja računiti z večjimi števili, jako slabe nasledke, kajti učenci ne bodo vedeli, kateri način številjenja bi pri izdelovanji praktičnih nalog uporabovali. Se ima v številjenji se začetniki pričeti takoj prve šolske dni? V učilnicah, kjer učitelj ob enem dva oddelka poučuje, nikakor ne; kajti otroci bi se v tistem času, ko se učitelj bavi z drugim oddelkom, le dolgočasili in ga v pouku s šepetanjem ovirali, ker se še sami z delom kratkočasiti ne uraejo. Zato naj se prve dni ne števili; otroci naj se vadijo v pisanji, da se morejo potem učenci baviti z delom sami, ko ima učitelj opravek z višjim oddelkom. Med tem časom pa ima učitelj priliko, da pozna razum učencev v številjenji; iz tega potem zve, na katere iraa pri tem predmetu največ pozornosti obračati. Poskuša naj učence v štenji. Kmalu se bode prepričal, kako daleč je pri posameznih otrocih razuin razvit in koliko je vplivala nanje uže domača vzgoja. Tu zapazimo mnogo zanimivega. Nekateri otroci nijmajo niti pojma v številu 2, drugi znajo že šteti do 10, a nekateri tudi više in posamezni tudi do 100. Redki so, kateri znajo šteti nazaj, a šc redkeji oni, kateri znajo izpuščati pri štenji naprej in nazaj po eno število. Da bi kdo znal izpuščati po dve števili, nijsem našel pri prvencih do zdaj nobenega na deželi. Kar se tiče predstavljanja števil, v tem so revčki sploh vsi. Kakor že omenjeno, nekateri pojmijo- komaj številko 2, manje najdemo onih, katerim so pojrai jasni o številih 3 in 4. Pet si že v prvem hipu pojuuiti ne morejo, kaj tu je treba že znati o razsta«ljanji števila. Ako jim pokažemo na stroji n. pr. osem kroglic, povedali bodo, koliko jih je, a seveda do tega števila dospo se le s prištevanjem po eno. Naopačno pa bilo bi misliti, da iz tacih otrok, katerim je um pri vstopu v šolo še tako malo razvit, ne bode nikdar kaj prida. Koliko je tacih otrok, katerim prvo leto številjenje nikakor ne gre v glavo. A čudo, necega dne pa se prepričamo na svoje veselje, da se jim je um hipoma odprl, in lehko vse razumevajo. Ko so se navadli otroci že „1 in u" napisovati, ko so dobili že pri nazornem nauku pri opazovanji reči vsaj nekoliko jasnih pojem 0 številih 2, 3, 4, začenja se ustno številiti se številom 2. Prične se s prištevanjem, odštevanjem in razstavljanjem števil in nadaljuje s tem do števila 5. Prav potrebno je bilo, da so se stare računice predrugačile iu v novih izpustilo že v začetku množenje, razštevanje in delenje. Kdor se je ravnal popred strogo po starej računici, bil je istinito pravi mučitelj; dosegel je vspeha le malo in pri nekaterih otrocih celo nič. Prištevanje je otrokom kaj lehko umljivo, kajti to je najnaravnejše, najprimitivnejše, največkrat v rabi in tudi otroškemu razumu najbližje. Več težav napravlja jim odštevanje in razstavljanje števil. Pri odštevanji naj se pri začetnikih ne rabi izraz nmanj", ampak Bstran", ker jim je veliko bolje umljiv, priležnejši in določneje zaznamuje odštevanje, nego prvi, kateri je preveč znanstven. V drugem šolskem letu pa naj se pričao uporabljati Bmauj". Pri teb dveh načinih številjenja ne zadenemo na posebne ovire. Težavnejše otroci razumevajo razstavljanje števil; to jim je namreč novost, ker se v tem nijso v predšolskih letih nikdar vadili. No, pa tudi tega se kmalu privadijo, ako učitelj ne pusti nobene prilike, prirediti pouk tako, da bode kolikor mogoče nazoren. Splob pa moramo imeti posebno pri tem predmetu vedno pred očmi pedagogično načelo: od znanega do neznanega, od posebnega do splošnega. Po vsakem splošnem računu slede naj takoj tudi uporabe. Z nazornostjo in učnimi pripomočki naj učitelj ne štedi. Zato naj ne pusti, da bi se kroglice na številnem stroji preveč zaprašile. Tudi svoj številni stroj, nauireč prste, naj otroci pridno uporabljajo. Vsako število se mora učencu v različnih sestavab in v različni legi kroglic prav mnogokrat predstavljati; le na ta način dospe se do popolnoraa jasnih pojmov. Preveč vzgledov z imžnimi števili tudi ne kaže rabiti; ozirati se mora posebno na to, da si otroci prisvoje spretnost v računanji se splošnimi števili. Konec računske ure, ko je duh otroški uže nekoliko utrujen, priporoča se vzlasti tako številjenje, da otroke v pozornosti ohranimo. (Konec prih.)