POŠTNINA PLACANAV GOTOVINI Linolej, preproge in blago za pohištvo v veliki izbiri priporoča A. & E. SKABERNE LJUBLJANA KOSTANJARJI Kolo Pelor Koc jamic- Kostanj ur ji....................................................59? Božični običaji .................................................598 S smučmi na orli Kor aha (Dr. V. Kanoni).........................400 Albanija.........................................................404 Albanci (Fr. Rade&ček)......................................... 405 17. slovenskih gledališč: Juntez, Brez tretjega, Slaba vest, Pritličje in proo nadstropje, Kostimu, Car se da fotografirati ............................................ 408, 409 Groza............................................................410 Naši otroci......................................................412 Kozmetika (II. Perten . ........................................412 Pariški literati (S. Škerl) ....................................415 Snežinka (J. Likovič) ...........................................415 Popotnica Alma Karlinova ........................................416 s Ant a Kovačičeva (M. Bambič)................................... 41? 'Ženitev Yussufa Khana. Romun (F. IJeller).......................418 Fotoamater.......................................................421 Reklama..........................................................424 J. Lavtižar......................................................42? ) Doma in po svetu................................................ 429 j Projekt iz prvih početkov letalstvu..............................450 Film: Ariana (R. A.) 431 ) Sveiloton-film (M. Jelačin)................................. 452 ) Po Nemčiji (11. F.)..............................................455 Slovenska knjiga.................................................454 Razstava Franceta Goršeta (R. Ložar).............................454 Božidarja Jakca »Amerika (R.L.)..................................455 Naslovna slika na ovitku: M. Bambič: Sv. Miklavž (akvarel) Še danes pa so na Slovenskem znani različni praznoverni običaji, ki so preostali iz poganske dobe. Božič so namreč praznovali v jutranjih deželah 6. januarja, šele od 1. 354 pa ga praznujemo 25. decembra namesto poganskega praznika solnčnega obrata. Božič pa je nam Slovencem po vražah tako svet, da pride vsakdo, ki umrje la dan, naravnost v nebesa, /.ato je ta dan posebno ugoden za izpraševanje bodočnosti. Ponekod je razširjena vraža, da na sveti večer govore živali med seboj in prorokujejo bodočnost. Njih govorico pa more razumeti le pobožen človek. O božičnih praznikih denejo na mizo ne le kruh, temveč tudi med, orehe, otrobe in druge slične stvari, in sicer trikrat: prvič na Sv. Peter, drugi na večer pred Novim le- iVa sneti večer pokadijo in poškropijo z blagoslovijeno vodo pri nas domove. Po sliki Jurija Šubica n v* v • i*v' •• bozicm običaji Prvi izmed naj-večjih praznikov cerkvenega leta je praznik rojstva Kristusovega. Ta praznik v zvezi z drugim (Novo leto) in tretjim (sv. Trije kralji) je na Slovenskem izredno čaščen. O tem pričaj o lepi naši običaji, med katerimi naj omenimo predvsem redni, vsakoletni obisk polnočnice na sv. večer, jaslice, ki moraj počakati svečnice, večerne molitve po hiši na sveti večer s „ , .. , v. . / . „ kadilom in škrop- Aako nastavijo kmečki otroci Miklavžu ljenjem blago-pehar in škorenj za darila Foto »Ilustracija« slovi jene vode. Meščani so posneli od tujcev božično drevesce, ki se je pri nas že do dobra udomačilo in ga moramo prav tako šteti k običajem. A a žerjavici stopljeni svinec se vlije v vodo. Iz čudnih oblik svinčene kepe si nato napovedujejo srečo ali nesrečo za novo leto T&ko se meče čevelj čez pnif>. Notri ali ven obrnjena konica čevlja nuj pokaže, kdo bo šel v novem telu od hiše v tuji svet Božična študija tom in slednjič pred praznikom sv. Treh kraljev. V .kranjskem jeziku4 se imenujejo ti trije dnevi .trije božiči*. Med praznovernimi navadami na božični večer omenja Valvazor »panj«, katerega kmetje takrat denejo na ogenj, oblijejo z vinom, oblože z raznimi jedili in ognju prigovarjajo, naj jih použije. Enako je bilo v navadi vsakovrstno srečkanje in vedeževanje. Dekleta pa so hodila v teh skrivnostnih večerih k vodnjaku ali potoku gledat svojega prihodnjega ženina. Pri tej priliki se je nekemu hlapcu blizu Kamnika, ki je zlezel na drevo in se nagnil nad vodo, da bi ženske v njej zagledale njegov obraz, zgodila nesreča, da se je odlomila veja in je padel v vodo (glej sliko!) —- Glede bodočega je ponekod tudi ta vera: ono dekle, ki se zvečer pred dnem sv. Tomaža (2i. decembra) umije po vsem telesu in stopi z levo nogo prva v posteljo, bo ponoči videla bodočega. Tudi pri vlivanju svinca naj se pokaže bodoča sreča in nesreča. Vendar pa svinčena kepa zahteva zaradi svojih čudnih oblik posebnega, izvedenega razlagalca, ki tolmači bodočnost iz sence na steni, ki jo pokaže svinec, iz ostankov, ki obleže v vodi, ko dvignete svinčeno kepo itd. Ako dobi svinec podobo venca ali prstana, ti naznanja, da sc boš oženil, podoba križca napoveduje smrt. Svinec se vliva vse te svete večere, večinoma na Silvestrov večer pa se mečejo čevlji, da se spozna, kdo bo šel med letom od hiše. Na desno nogo si le napol nataknete čevelj in ga vržete čez glavo. Ako čevelj pade s konico proč od tebe, boš moral od doma, če pa je obrnjen s konico proti tebi, boš ostal doma. Tako vedežujejo na kmc- Vraže na sneli dečer. Dekleta žele n vodi videti svojega ljubega. (Valvazor) tih posli, pa tudi domači fantje in dekleta, če jim je prišla doba, da zapuste domačo hišo. Med običaji, ki so doma med koroškimi Slovenci, naj omenimo tega, da pogrnejo ondod med kmeti na sveti večer mizo s slovenskim prtom, to je prtom iz belega platna, z rdečimi in belimi čipkami in ki ima poleg tega v sredini še rdeč okrajek. Na mizo postavijo nato »m i ž -njak«, t. j. božičnik ali božični kruh, kadilo in žito. Vse to leži na mizi do poldneva na Sveti dan. Starodavni so ti naši domači običaji, ne moremo reči. da bi ne bili lepi. Še vse lepša pa je Sveta noč sama, preživeta v ljubezni in prijateljstvu! Nove razglednice. Za Božič in Novo leto je izdala jugo-slovenska Matica deset novih razglednic, od teh osem po osnutkih gdč. Ksenije Prunkove, z motivi iz našega narodnega življenja in domačih običajev. Po kvaliteti jim moramo dajati prednost pred tujimi razglednicami, ki so židovskega izvora in po katerih nekateri tako radi segajo. PREPRIČAJTE LA VELOUTY DE DIXOR NADOMEŠČA I PUDER N KREMO ali da ne maže obleke, pa je radi tega NENADKRILIVO SREDSTVO ZA NEGOVANJE LEPOTE CENA: Majhna tuba . . . Din 9 — Sredna tuba . . . Din 18 — Velika tuba . . . Din 28 — Super tuba . . . Din 45 — Lonček................Din 50 — DEPO ZA JUGOSLAVIJO: COSMOCHEMIA, ZAGREB, SMIČIKLASOVA ULICA 23 Vsem naročnikom, prijateljem in čitateljem »Ilustracije« želimo vesele božične praznike in srečnejše novo leto 19321 Konzorcij, uprava in uredništvo »Ilustracije« Dobro toaletno milo ne sme samo prijetno dišati, temveč tudi po svojih sestavinah v medicinskem smislu delovati očiščujoče na kožo. Samo tako lahko koristi pri negovanju telesa. Ravno zato so Fellerjeva Elsa-inila zdravja in lepote tako cenjena. Zavitek s 5 vrstami mila za 52 Din brez nadaljnjih stroškov pri lekarnarju Evgenu V. Fellerju, Stubica Donja, Elsatrg 358, Savska banovina Porušen most v Radiški Tesni, blizu Ničpura na albanski meji reke ravnal sebi smer v Ničpur in pred nočjo našH to gnezdo. Oddahnil sem se. S smučmi sem cepetal, otresal sneg, ki se je zajedal v obleko. Javil sem se komandirju granične čete. Bil je navdušen nad prvim smučarjem v teli krajih. Zunaj pa je medlo in zatrpalo v kuj) snega vso vas. Ljudje so pa vse dni cepili drva, odmetavali sneg. pošiljali pred zverjadjo pse na stražo, krmili številne ovce in koze, ki so živele z njimi v kolibah skupno življenje. Če pa ni medlo in je bilo vsaj vedro, — solnčnih dni ni bilo ves čas, kar sem bil že tukaj, niti dvajset, sem drsel s smučmi čez snežena pobočja, delal skakalnice, zabaval Ničpurce, če sem zavozil iz skakalnice z glavo po snegu. Kmalu sem našel dva pasja prijatelja, zvestejša od človeka, drznejša od volka. Najljubši mi je bil kuštravi, rdečeoki šarko, ki se ni plašil volka in je tiraniziral vso pasjo svojat iz Nič-pura. Z njim se je pajdašil gladki, lepi, črnooki Murat. Postali smo si najboljši prijatelji. Na moč sem se trudil okrepiti prijateljstvo. Preskrbel sem jima najboljše kosti in svežega kruha. Vse noči sta prebdela na pragu moje kolibe in me čuvala, če je pa posijalo solnce. smo razigrani zapustili vas in tak dan izrabili za turo. V januarju sem prismučal na Gabris, širok in podolgovat gorski hrbet, zahodno nad S smučmi na vrh Koraba (2?64 m) l)r. Vanko Kanoni Že tri mesece sem živel v Ničpuru, blizu albanske meje. daleč v gorah, pod 2764 metrov visokim Korabom. v vasici, ki je ostala še do danes, kar je bila pred stoletji, brez utrinkov civilizacije. Iz Gostivara sem odsmučal \ božičnih dneh proti zahodu, se popel nad izvir Vardarja, zdrsel na smučeh navzdol v Leuuovo - Polje, v Ničiforovsko - Polje, mimo Mavrovih llanov skozi Radiško sotesko ter prismučal za Novo leto v Ničpur in splašil vse. kar živi tukaj. Za-dirljiv lajež psov in skovik arnavtskih glasov iz zamedenih kolib se je dušil v sneženi vihri in gubil z mrakom v noč. Skrajni čas je že bil. da sem našel to vas, ki leži na strmem pobočju nad Štirovičuo reko in zre v nasprotno pobočj' gore Korije, ki se vzpne s strmim nagibom iz iste reke in ju prekrije visoko nad vasjo le ozek obok neba. Kolibe so orlovsko gnezdo. V tem gnezdu sem bil varen. V njem ni bilo volkov, torej ne strahu pred njimi. Sled te živali v snegu mi je bila edini klic življenja v zasneženih gorah, kjer \ zametih nisem našel pota, le po šumenju Stirovičnc Vrh Koraba, 2?64 m. 2. aprila 1931 Desno: Pogled na Korabsho skupino iz dabrisa Ničpurom. Komaj sem stopil nanj. že je vzkipela pred menoj v nebo množica s snegom in ledom oblitih stožcev. Vezali so se v verige in zopet lomili v prepadih. Pogled je zdrsel nazaj iz vrhov, naprej v daljave, čez Koral) ni mogel. Zaželel sem objeti s pogledom te razgibane gore, svobodno kriliti čez nje v daljavo, ki splahne v meglo. Sklenil sem. da si moram osvojiti vrh Koraba. Sestavni del je Pindskega ali Albansko-grškega gorstva. Uvrščajo ga med najmanj preiskana evropska gorovja. Sedimentarne kamenine, škriljevci in razne eruptivne kamenine so gradivo za to gorovje. Severovzhodui del tega gorstva leži tudi na našem ozemlju. Manj neznana je šar planina, ki se razteza od Kačaniške soteske ob Le-pencu do izvirov Vardarja. Njen najvišji vrh je 2510 m visoki Ljubotin. Nanj se je popel pokojni profesor Cvijič. zavrel na njem vodo in mu tako približno ocenil višino. Geološko je Šar planina v razmerju z ostalimi sestavnimi deli Pindskega gorstva še precej raziskana. Južno od Šar-plauiue se pa raztegajo vzporedno visoke gorske vrste med Črnim Drimom na eni in Prespo, Porečeni ter 'Fresko na drugi strani. Med njimi je najmogočnejša gorska skupina ona. ki jo imenujejo domačini Korap in se vleče od severa proti jugu v dolžini 15 kilometrov približno med Albanska hiša in ljudje iz Ničpuru. V ozadju Kori ja Črnim Drinom \ Albaniji in Štirovičko reko in Radiko \ Jugoslaviji. Na severu se ukloni in pada strino navzdol v globoko gorsko tesen gornje Štirovieke reke, iz katere se pa vzpne že druga gorska skupina in razprostre naprej proti severu. Na jugu pa preide Korab z 2574 m visokim Velivarom v naslednjo gorsko skupino, Dešat nazvano, ki se vleče južnovzhodno čez Krčin (2545 111) in v močnem nagibu spušča v dolino dolnje Radike in v Debarsko polje. A v korabski skupini je najsilnejši in najteže dostopen oni del, ki se razteza med gorskima tesnima gornje štiro-vičke reke na severu in Proj-Fela (Duboke Reke) na jugu, torej severni del. ki sem ga pozimi kot prvi doslej presmučal. Ta del predstavlja obširno gorsko gmoto, iz katere se dvigajo posamezni vrhovi. Med njimi je naj višji 2764 111 visoki Korab, ki je vsilil že imenovani gorski skupini svoje ime. Zahodno od Kobiljuega-Polja se vzpne z njega kot tristrana piramida. Južnovzhodna stran, ki je naša, pada približno 200 m dokaj zložno navzdol, nakar zgubi ravno- težje in se gubi tu in tam v navpičnih stenah globoko navzdol v gorsko tesen Proj-Fela. Aapadna in severovzhodna stran ležite že v Albaniji. V nasprotju z južnovzhodno pade zapadua stran takoj v globino, skoraj navpično navzdol, kesneje pa se zložneje spušča v Albanijo. Na tej strani sem videl ogromna, z zevajočimi razpokami prepredena snežišča. Severno od Kobiljnega-Polja se dviga 2595 m visoki Kepi-Bar, čigar zahodni greben preide v x sedlu v vzhodni Korapov greben, ki meji ob Albanijo in loči že imenovano južnovzhodno stran od albanske severovzhodne, ki je tudi prekrita z obsežnimi snežišči, še dokaj zložno se uiža proti jugovzhodu Kepi-Barov drugi greben, ki sem ga izkoristil, ko sem šel na Korab, gubi se pa v 2049 m visoki Šilo-Vert. Tretji greben se vleče proti severovzhodu in je povezan s severozahodnim grebenom 2088 111 visokega Guri-Veljpnisa, ki se dviga nad ČOsalijo, pod njim pa izvira Proj-Bukovenit, ki priteče pod vasico Žužaj (Žužnja, Žuže) v Proj-Fel. Četrti greben se razprostira proti severu in spaja z nad 2400 111 visokimi vrhovi, ki zaključijo z 2055 m visokim prelazom. Del' Korapi nazvanim. Korapsko skupino na severu. Pod že omenjeno južnovzhodno stranjo ko-raba izvira Proj-Fel, ki hiti v gorski tesni brzo navzdol proti jugovzhodu, teče kesneje skoz vasico Žužaj (žužnja -žuže), ki leži pod samim Korabom, globoko v nižini in vendar najbliže njegovemu vrhu. Hodiš uro ob reki navzdol proti jugu, da prideš v Nistrovo, vasico z ljubko raztresenimi, kamnitimi domovi nad levim, strmim bregom Proj-Fela, ki se izliva v Radiko. Greš iz Nistrova navkreber in prideš v slabi uri na Gabris, odkoder imaš krasen razgled na Korab (2764 111), Kepi-Bar (2595 111), Guri-Veljpnis (2088m), če zreš v severozahodno stran; na Mahiamada (2070 111), Kabut (2595 111), Rosi-Rimnic (2250?), sploh na južni del Korabske skupine, če gledaš proti zahodu: čez. Radiško tesen na Bistro planino proti jugovzhodu in še ti seže pogled severovzhodno do šar-planine, dalje ne more. Greš iz Gabrisa navzdol severovzhodno in prideš v Ničpur. Pod njim bobni v globini Štirovička reka; iz nje se dvigne na- sprotni breg v strmo pobočje gore Kori je, da bdi pred njim in je le ozek svod nebesni nad Ničpurom. Nova, sveža in surova doživetja so polnila čas, da ni bilo nikdar praznine v duši. V Ničpuru živi Fuzo. Arnavt je, musliman in mlad. Pred letom si je kupil za 9000 Din v življenju kipečo mladenko in jo oženil. Čuva jo, boji se zanjo, saj je še do danes ni videl Džaber. njegov najboljši prijatelj iz Ničpura. Jaz sem bil v njegovi hiši. ki je poslednja nad vasjo, tla spolzi iz nje pogled čez ostale, ki so globoko in na široko poveznjene v piramidaste, s težkim škriljem prekrite strehe. Že je stopila v sobo ona in prinesla džezvo in fildžane. Umaknila se je s priprtim pogledom mojim očem, povesila nad ognjem glavo, vtopila v morje črnih las svoje velike, zbegane oči, ki do danes niso videle tujca. Klečala je ob ognju, ko je kuhala kavo. Z dlanjo se je uprla v tla in dolgi, vitki prsti z rdeče barvanimi nohti so iskuli opore v preprogi, če je upognila telo in s sapo oživljala zubelj ob džezvi, ki jo je do roba prekrila z žerjavico. Moč njenih prsi je kipela in mrla Šarko, Murat in smučke na Čosaliji. V ozadju Kepi-Bar (2595 m) in (Juri Veljpnis (2088 m) • ' SMER KOR.AB-SKE TURE 2W. 51 - ! 05TALE SMUŠKE TURE 1020 KORABSKO GOROVJE. 1100000 v tej pol temni sobi. Zleknjen je ležal Fuzo na preprogi. Z motno sanjavimi očmi, zastrt s kopreno dima iz čibuka je užival, ko je videl priznanje v mojih očeh. Včasih pa je močneje zabobnelo v Štirovički reki, da je našel glas slapov tudi nas. Če sem odhajal od Fuze, me je že kako srečal Džaber in me vabil k sebi. J i ljudje nimajo zgaranih rok in vam-pastili trebuhov. Sloki so, gibčni in silno bistri. Pijejo črno kavo, vina in žganja ne poznajo. Hranijo se z mlekom, sirom, maslom. Uživajo ovčje in včasih goveje meso. No, na kokošjo zalego bi skoraj pozabil. Te je pa že toliko, da jo uživajo tudi številne lisice, kragulji in drugi. Nekaj sem pozabil! Na strmo pobočje gore Guri Ukuš so prislonile nekoč njihove nemirne roke nekaj kamnitih domov s strelnimi linami in z izzidki za prežo ter obdale te domove z ograjo in imenom Ničpur. Strino spodaj teče v tesneh Štirovička reka. Z mogočnim bobnenjem in šumom se openi v ožji in strmejši tesni ter umiri šele v tolmunih. l’u sem našel Fuzo in druge. Z mrežo so lovili postrvi in brazdali do pasu tudi v zimi po vodi. Pogled teh ljudi ni uprt ves božji daii v zemljo, ni top. Visoko v gorah žive. Tu je sij solnca ostrejši. Kriči iz brega v breg in kliče drobnico. Urlika in skovika, da ve ovca, kaj hoče in ve ovčarski pes, kam naj vodi drobnico. Njihov jezik se šopiri v medmetih. Če sem bil v svoji kolibi sam, sem razgrnil specijalko in po pripovedovanju Ničpurcev in lastnem opazovanju, ko Grozotni urnik srbske vojske 1. 1915 čez '/.ledenele, starodavne, srednjeveške mostove sem se že večkrat približal od različnih strani Korabu, na njej zbiral pota, iskal smeri za uresničenje svoje želje, priti nanj s smučmi. Tako sem odsmučal sredi februarja v Tanušaj, ko je snežena vihra prekrila v sedmih dneh vso vas s snegom. Bil je jasen dan, ko sem odsmučal. Nebo se je z metežem snežink pogreznilo v zasneženo vas, ko sem pred nočjo prismučal vanjo. Spoznal sem, kako lahko nalaže vreme v jutru vreme popoldne. To goljufivo vreme me je odslej plašilo. Pa sem le odšel na Gabris, da sem zrl Korab iz bližine in markiral smer bodoče ture v specijalko. Tiho in na skrivaj sem se pripravljal, da pobegnem. Saj sem bil prepričan, da mi ne dovoli komandir take ture. Brbljal je vedno staro pesem o medvedu, ki je napadel graničarje nad samim Ničpurom. Zbrbljal mi je sto zgodb o volkovih in dveh risih, ki sem jih na srečo videl tudi sam, pa mu tega nisem omenil. Če je pa završalo nad vasjo in se je zavrtinčil sneg po grebenih in priplesal v vas, se je prizibala k moji kolibi kopa kožuhovine, iz nje je pokukala komandirjeva glava, svareče uprla v me svoja mišja očesca, odprla usta na stežaj. nalovila sape in nosljaje zbrbljala opasnosti, ki naj bi jih vihra še poživela. Za nameček sem čul svarečo zgodbo o treh graničarjih, ki jih je zamedel sneg, da so zmrznili. Jaz pa le nisem miroval. Venomer sem se potikal s Sarkom in Muratom vsaj po bližnji okolici. Nekega dne me je iznenadilo krasno jutro, da sem pozabil na nevarnosti in s Žarkom in Muratom pobegnil iz vasi. Hiteli smo na Gabris in naprej po gorskem hrbtu proti severu. Nisem pa vedel, da je tako hudo razčlenjen in ko smo končno prispeli popoldne na Čosalijo, smo bili tako izčrpani, da smo pozabili na Korab ter utrujeni polegli po snegu. Tukaj sem fotografiral svoja dobra tovariša, kako utrujena ležita na snežni odeji Čosalije. Zavedel sem se svoje pustolovščine, saj nisem imel kompasa, hrane in orožja. Večkrat smo srečali medvedje sledi in gazi, shojene od volkov, vznemirjeno sta dvigala glavo Šarko in Murat, ošvrknila s smrčkom pih vetra, se stisnila k meni in mi branila dalje. Čez čas sta odhitela naprej in jaz za njima. Tako smo prišli na Čosalijo, kjer smo bili osamljeni v sneženi pustinji daleč od ljudi trije najboljši pri- jatelji. Odpočili smo se in zbežali še pred zahodom solnca. Vrnili smo se po drugi poti v najbližjo vas Nistrovo. Spoznal sem, da po tej poti ni mogoče priti v enem dnevu na Korab. Izbral sem si torej drugič drugo pot. Prišel sem na Gabris, kjer sem spremenil smer prve ture. Nisem smučal naprej po njegovem hrbtu proti severu, ampak sem odsmučal navzdol pro-zahodu in prišel v Nistrovo. Od tu sem hitel naprej nad levim bregom Proi-Fela proti severu iu prispel v žužaj. Pot v to vas mi je bila že znana. I u sem pa zapustil poslednjo naselbino in se s precejšnjim nemirom ločil od ljudi. Nebo se je pooblačilo. Po strmem, severnem pobočju Markovega kamna sem se naglo vzpel v višino. Daleč za menoj je ostala vasica in pod menoj je utihnilo šumenje Proj-Fela. Iz juga je zavel topel veter in omehčal sneg, da sem se dvigal hitreje. Dospel sem popoldne na Šilo-Vert (2049 m) in do Karavle Ujedinjenja. Našel sem jo brez strehe, vso v snegu. Pričelo je snežiti. Kmalu sem se znašel sam v metežu. Napisal sem listek, ga vtaknil v razpoko grede na karavli in previdno odsmučal navzdol ter skrbno iskal sledi svojih smučin^ v pokrajini, prekriti z rojem snežink. Le tako sem našel Markov kamen in se oddahnil. Ni snežilo. Pod seboj sem opazil vasico. Smuknil sem navzdol in že sem bil med žužajci, ki se me niso več nadejali. Umaknil sem se v zavesti, da je ta smer najpriipravnejša za turo na Korab ob lepem vremenu. Če sem smučal, mi je sledil Šarko, ki je grizel krplje, jezen, da sem ga prehitel. Njega je v diru grizel v rep Murat, ki tudi ni hotel biti zadnji. Če sem se preveč oziral Ambulantska praksa na albanski meji in ju dražil, sem telebnil, šarko se je prekopicnil čez me in čez njega Mulat, a takoj sta odhitela naprej in me dražila, da ju ujamem. S takim pojanjem sem ju še bolj priklenil nase. Z ljubeznijo sem negoval svoje smučke, ki sta jih tudi Šarko in Murat vzljubila. Postali smo neraz-družljivi prijatelji in s takimi sem sklenil znova uiti na Korab. Živeli smo v drugi polovici marca. Čutil sem, da se je približal dan odhoda. Potuhnil sem se torej in pomiril komandirja. Ta čas je kopnel v vasi in po pobočjih pod njo sneg. Curljala je voda po pobočju, našla potočke, žuborela navzdol v Štirovičko reko. Leska se je prašila in prva cvetka je vzbrstela in vzcvetela pod grmičjem. Ovce in koze so se potikale med grmičjem, obirale mladike in mastne popke, ki so pokali in se cedili v toplem solncu. Nad vasjo pa je ležal sneg še v debelih plasteh in me vabil. Hitreje, kot sem pričakoval, sem pobegnil na Korab. Iz-nenadilo me je 2. aprila zarana vreme, ki je bilo vredno zaupanja. Na nebu ni bilo oblačka. Le hladen veter je božal lice, dramil voljo. Zora je zorela nad goro Korijo. Pasji lajež je utihnil. Vso noč so čuvali vas, a z zoro so poiskali svoje brloge. Ljudje so še spali v svojih domovih. V komandirjevi sobi je bilo še temno. Le utrujeno štorkljanje graničnega čuvaja, ki je čebljal in zehal, je motilo mir. Še nekaj minut, zbudi se komandir, prepreči nakano! Zato sem se podvizal, pripravil nahrbtnik, opasal revolver in nož, stisnil smučke pod pazduho, nalagal čuvaja in ušel s Sarkom in \furatom tretjič na Korab. Oprezno smo stopali navkreber skozi vas, da ne vznemirimo psov. Že smo bili ipod Fuzovo hišo nad vasjo, ko se je prikotalilo nekaj črnega po bregu in me treščilo brez glasu ob tla. Pograbil sem smučke, vstal in opletal okrog sebe. Pa sta že prihitela Šarko in Murat iu me rešila. Klanju in renčanju je sledilo rjovenje vseh psov v vasi. šarko se je zagrizel v vrat Fuzovemu psu, Murat se je lotil ostale d nihali in izginil v rjoveči kopici. Ljudje so začeli kričati in uglušili pasje rjovenje. Odšel sem. Umolknili so ljudje. Počakal sem še nad vasjo in klical. Pa ju ni bilo k meni. Težko sem se sprijaznil s seboj in brez njiju odhitel naprej na Gabris. Sij sonca je bil nad Korijo, blesk je zatrepetal čez snežena pobočja Gabrisa. Curljal je znoj po čelu. licu v tista, ki so se sušila v žeji. A čutara v nahrbtniku je bila kar predaleč, da bi drget mišic zavila in tešila žejo. Hitel sem nemirno dalje na Gabris. Kot oni januarski dan, ko sem prvič stopil nanj, sem obstal in nisem mogel več naprej, še lepši in mogočnejši je bil ta dan, pogled na ta prostrani gorski svet. blesketajoč se v milijonih solne. Moja misel pa je hitela tja, kjer je kipel v nebo najvišji vrh, ki me je priklenil nase. Kraljuj v svojem miru silni Korab! Nagnil sem čutaro. Popravil sem nahrbtnik, ugladil smučke in smuknil navzdol v Nistrovo. Kmalu sem bil v vasi. Nenavadno petje me je zadržalo za čas na pragu neke hiše. Ilodža je pel v arabščini umrlemu gospodarju. Stopil sem v vasi še k Muharemu, nakupil sira in medu, mu zaupal svojo nakano in se prisrčno poslovil. Nad levim strmim bregom Proj-Fela se vije steza v vasico žužaj. Vsak čas sem moral preskočiti kakšen potok, ki jih je tu mnogo. Proj-Bukovenit me je vzdramil iz daljave. Brzi' openjen izpod Guri-Veljpnisa in pribobni v Proj-Fel pod žužajem. Le nekaj hiš obdaja še visoki zid in so utrdba zase. Ostalini se že ruši zid, ker ni junaških časov; so brez življenja, zapuščena, kot strašila. Poznal sem pot, hitel navkreber, kakor zadnjič. V snegu sem opazil svežo sled medvedje šape. Sledil sein ji oprezno in prišel na Markov kamen (1731 m). Krenila je navzdol v Proj-Bukovenit. Poslednji klic življenja je zamrl v tej samoti. Po južnovzhodnem grebenu Šilo-Verta (2049 m) sem se bližal temu vrhu. Na levi strani se gubi jiižnozahodno v prepadih gorske tesni Proj-Fela. Na desni se pa spušča zložneje v Jurij Kastriotič, nazoan Skenderbeg, albanski narodni junak Smrt d albanskih gorah na umiku I. 1915. Proj-Bukovenit. Ogromna plast snega prekriva to pobočje. Vsako toliko sem zapičil šibo v sneg, pustil obarvan trak na njej z opisom kraja. Prišel sem do karavle v snegu. Greda je še štrlela ven. Nekaj deščic sem vzel seboj, če bom prisiljen prenočiti v snegu. Na snegu sem sedel in južinal. Solnce je kazalo poldan. Le štiri ure sem računal še do vrha. Prepričan sem bil, da se mi posreči tura. Na levi strani so zijale pod menoj globoke kotanje, ki sem jih moral obiti. Izbral sem si zato severovzhodni greben Kepi-Barav hitel po njem naprej in krenil vstran proti zahodu, ko sem prišel na položnejše južno pobočje te gore. Mnogo težje, kot sem mislil, sem na tem pobočju prečkal. Med zaledenelim snegom in skalami sem iskal prehode v mehkejšem snegu. Piš ledenih zrn je priplesal z mrzlim vetrom čez pobočje, ko sem stopil iz zavetja) in prisojne strani Kepi-Bara in se tu na planem prav počasi bližal vznožju njegovega zapadnega grebena, ki se v že omenjenem x prelazu spaja z vzhodnim grebenom Koraba. Zaskrbela me je ta sprememba. Čez plan je bril ledeni CIKORI1A OKUSNA IN ZDRAVA JE KOLINSKA KAVA “cver in mi branil dalje. Čez ušesa sem potisnil kučmo. iNacl menoj se je vrtinčil sneg in piš ledenih drobcev je oplazil lice, nos in veke, da sem komaj gledal. Ves pre-mražen sem prišel na sedlo in hitel iz severne strani pod Korabov greben v zatišje. Še nekaj udarcev s smučmi po zaledenelem snegu na oni strani Koraba, ki zre na šilo-Vert, par sežnjev od albanske meje, in že sem našel zatišje v kadunji, s pršičem postlani pod poslednjim, kakih 400 komolcev visokim, a radi plazov nevarnim vzgibom Koraba. Na dnu kadunje sem se vgreznil v pršiču za počitek. Ledeno lice, veke in kučmo je topilo vroče solnc-e tu v zatišju v toplo vodo, ki je prijetno božala z ledenimi zrni raz-bičani obraz. Sam, s soln-cem nad seboj, v krvi pesem borbe — borbe ki jo je ustvaril nekoč v besedo ledeni Jalovčev kuloar: Ich lebe, vvie das Eis es lebt — Ich lebe, wie der Stein es lebt in (lieser rauhen Wirkliehkeit! Der Kampf ist hart, wie Erde alt. der Kampfer unemiudlichl Ich aber eins mit der Natur gesund und soimeriseelig! Kadunja, iz nje gre moja pot, sanjav obris smučin v led; kjer je topleje že, dvoje smučin v sneg, ki se vijo navzdol k ljudem v njihovo pot in ta iz žužaja v Ničpur, čez izvir Vardarja v mesta in domov! Le kratek čas ni bilo misli v kadunji. Vrnila se je iz slovenske zemlje, rodila voljo osvojiti vrh Koraba. Utrujenost se je topila v volji. In že sem stal s smučmi vzravnan na vrhu. Z očmi sem krilil v mogočno daljo. Sem krilil čez Čosalijo iz Koraba, čez Guri-Ukuš v nižave do Vardara. In že sem krilil čez albanske gore v daljave, ki so se topile v morje megel. 1» Albanski kralj Ahmed Zogu L PRIŠTINA C E TINJE PRIZREN $*AD TARAB0Š+tf° TETOVO KO RAB LES SV. IVA HčDOVAHSKI SKAUDERbEGuT 1706 DE BAR O KROJA PRILEP O ORAC 0 TIRANA EL 3 A 5 A/V BITOLO F/ER! O KORCA/ •'o VALONA& GJinOKASTAA ALBANIJA Albanija je južna soseda jugoslovenske države, meri 37554 kvadratnih kilometrov in šteje po številki iz leta 1923 817468 prebivalcev večinoma albanskega rodu. Največja mesta so Skadar, Ko-rica, Elbasan, Gjino-kastra in Tirana, ki je danes prestolnica in leži nekako v sredini Albanije. Glavne luke Sv. Ivan Medovanski, Drač, Valona so preveč s peskom zasute in brez posebnega zavetja, da bi jih že ob itak majhnem morskem prometu mogli šteti k izrazitim morskim pristaniščem. Vendar so razmere v Valoni med vojno izboljšali Italijani, v prvih dveh pa avstrijske okupacijske oblasti. Severna obala je ploščata in naiplavljiva, južna od valonskega zaliva pa strma. Albanske Alpe na severu presežejo 2600 m, na jugu pa 2400 m, Albanijo moremo prištevati h goratim deželam. Reke, razen Bojane, ki teče iz Skadrskega jezera v morje, niso plovne. Pravih cest ni bilo, šele v vojni so jih gradile okupacijske čete, po vojni pa jih gradijo Italijani. Prav tako bodo gradili tudi železnice. Zgodovina Albanije je zgodovina najrazličnejših vla-darstev, ko so si prilaščala razne dele sedanje svobodne države Albanije: Bizantinci, Normani, Bolgari, Srbi, Benečani. Srbski car Dušan je v letih 1343—48 imel v oblasti Aičpur, tipična albanska obmejna d as pod 2?t>4 m visokim Korabom m Albanski parlament o 1 irani vso Albanijo, le obala je bila v rokah Anžuvincev. Po Dušanovi smrti je pripadala njegovemu bratu Simeonu, vendar so-si ob istem času ustanovili albanski vladarji samostalna oblastva. Proti Turkom so se v začetku Albanci uspešno borili, posebno pod vodstvom Džorža Kastriotiča, nazvanega Skenderbega, ki je albanski narodni junak. Kastriotič. je bil po materi srbskega rodu. L. 1479 je postala Albanija turška provinca, mnogo Albancev se je izselilo, še več pa jih je sprejelo mohamedansko vero. Iz teh so se rekrutirali najboljši turški vojaki. Upori proti Turkom pa so se nadaljevali prav do zadnjega časa (n. nr. ob priliki italijan-sko-turške vojne 1. 1912). 28. novembra 1912 so proglasili albanski patriotje Albanijo za samostojno in za nevtralno v prvi balkanski vojni. Srbska vojska je v zimi prišla do Drača, čez nekaj mesecev pa so Črnogorci zavzeli Skadar, kar je dovedlo do mednarodnega konflikta in do definitivne ustanovitve Albanije. Črna gora je izgubila Skadar, srbska vojska se je umaknila iz Albanije. Upor Albancev v novo-osvojenih pokrajinah je srbska vojska udušila. Toda tudi nastop vladarstva nemškega princa Wieda ni utolažil Albance, ki so se mu pod vodstvom Esada paše uprli in ga pregnali. L. 1916 so Avstrijci zasedli severni del, južnega pa Italijani in Grki. Mirovna pogodba iz 1. 1921 je določila Albaniji meje iz 1. 1913. Izbrani predsednik republike Ahmed Zogu se je pod protektoratom Italije izvolil za kralja in tako je danes Albanija parlamentarna kraljevina, njenega vladarja pa čaka težavna naloga, da uredi in izboljša življenje svojin podanikov. Albanci Fran Radešček S katerekoli strani motrimo albansko ljudstvo, zlasti Gege (prebivalce severne Albanije), ne moremo se konec koncev ubraniti vtiska iskrenih simpatij za njih težko usodo. To divje, neomejene svobode žejno ljudstvo, njihovo silno in neutešeno hrepenenje, ostati to, kar so vekovima bili, ki v njih z nezmanjšano silo plapola sveti ogenj velike domovinske ljubezni, v polni meri zaslužuje, da si ohrani nedotaknjen še edini deviški košček z dekadenčno civilizacijo prenasičene Evrope. Kar so rezervacije za izumirajoče Indi-. jance v Ameriki, to je Albanija za Škipetarje, kakor se sami nazivajo. To ponosno ljudstvo, ki niti služabnikov božjih tuje narodnosti ne trpi v svoji sredi, boječ se z vprav fanatično ljubosumnostjo za svoje vekovne tradicije, je najmočnejša obramba proti vsakršnim osvajalcem Balkana na njegovi južnozapadni meji. Če jim v tej njihovi težnji pomagamo ohraniti njih narodnostno in teritorialno nezavisnost in spoštujemo njih globoko ukoreninjeni čut svobodoljubja, smo s tem najtrdneje zavarovali svoje interese na jugu. Ta narod, zvest predvsem sam sebi, ni zaželen zaveznik nobenemu sosedu. Težko ga je vkovati v pravne formule v Evropi običajnih prijateljskih pogodb in mednarodnega prava. V boju, ki ga ne narekuje njegov plemenski interes in ki ne ustreza njegovemu notranjemu prepričanju svobodoljubja, je Albanec brez vsakršne borbene vrednosti; vsaka najmanjša priložnost mu je zadosten povod, da pobegne v svoje gore. Vendar pa prezira smrt in hrabro kljubuje tudi najhujšemu sovražnemu ognju. Albanec ne pozna rovov, ne išče zaklonišč, ampak strelja stoje ali kvečemu kleče. Topovom se albanske čete spretno izogibljejo in se pravočasno Pogled na Tirano, glavno mesto Albanije <&«+. /$*£ f <7^^v 4, /^- t « AJU^cAU^ *pt±tz^Et.* £r^-~~^—^ Malisori, muslimani iz pečke okolice (naši državljani) umaknejo v nedostopno skalovje, kjer razvijejo vso svojo čudovito izvežbanost v gorskih »gueriljah«. Komitaši so iineli in imajo v Albancih svoje najboljše učitelje za prosto, neredno vojskovanje. Zato so Albanci vedno ohranili svojo neomejeno svobodo tudi pod Turki, ki so smeli biti samo :>na papirju« njihovi gospodarji. Krvna osveta, edini pravni urejevalec njihovega družabnega življenja, usposablja Albanca k najdrznejšim junaštvom, ki dajejo snov njihovim narodnim popevkam. Žena, ki jo teži vse breme domačije, je v boju enakovredna možu, dasi opravlja na bojnih pohodih le posle preskrbe čet z živežem in strelivom. Puško in orožje pa sme nositi le devica, ki se je slovesno in po cerkvenem obredu odrekla moškemu. S tem zadobi vse pravice in dolžnosti moža. Albanec smatra žensko za manjvredno bitje; poniževalno bi bilo zanj, se ž njo posvetovati o čemerkoli, in sramotno, jo udariti ali celo umoriti. Oborožena devica-možakinja pa prav tako zapade krvni osveti, pasivni in aktivni, kakor vsak moški. Albanci, kakor po večini vsa naravna ljudstva, so dobrodušen in gostoljuben narod s tradicionalno kulturo srca. Dana beseda, »besa«, jim je svetejša od vsake prisege. Kljub nezaupljivosti so iskreni, dasi skrajno izbirčni v izrazih in malobesedni kot Špartanci. Marsikateremu s civilizacijo obliznjenenm nadutežu bi mogli Albanci biti zgled, -kako se pove svoje mnenje vsakomur, brez žalitve, poniževanja. Za njih srčno dobroto navedem primer iz skušnje. Ker so prijatelji po nekolikokrat odložili svoj odhod, sem se kljub prigovarjanju kar sam namenil za 45 km dolgo pot iz Skadra v Lješ. Slabo vreme, silna utrujenost in mestoma še slabša pot, ki me je zavela celo v močvirje, da sem se komaj izkobacal spet na trdna tla, so ovirali moje potovanje. Noč me je zatekla, še preden sem prišel do prvega mostu »Tirža« (devica), ki se je odrekla ženstoa in moškim ter upre jel a nase oso zunanjost moža z vsemi njegovimi dolžnostmi in pravicami Albanec ob svoji zvesti spremljevalki in z neizogibno cigareto si pripravlja pečenko za kosilo; ob nogah mu leži »bra-šno< s skromno zalogo živil Slika predstavlja uglednega Albanca, ki je pisal to dopisnico svojemu rojaku frančiškanu v albanščini z latinskim rekom iz psalma: Averte faciem tuam a peccatis meis preko Drima. Posamezni oboroženi Albanci in v gručah, ki sem jih srečaval, so mi — samotnemu potniku — v slabi srbščini uslužno pokazovali pravo pot, dasi sem bil neoborožen in v srbski vojaški uniformi, ki jim ni bila posebno pri srcu. Malo pred mostom me je neki Albanec opozoril, naj ne hodim, ker se že večeri, preko mosta po cesti, zakaj ponoči lahko zaidem v močvirje, a do Lješa je še dolga pot, dotlej pa ni ob cesti nobenega človeškega bivališča. Zavil sein torej v skalnato stezo ob strmem bregu Drima in kmalu zapazil v majhni gorski kotlini svetlobo v nizki albanski koči. Medpotoma sem dohitel še nekoliko Srbov, ki so tudi bili namenjeni v Lješ. Pridružil sem se jim in ž njimi krenil v kočo, kjer je okoli pojemajočega ognja sredi koče na tleli sedelo več Srbov. Bilo je že nekako okoli polnoči. Kmalu je prišel gospodar koče, stasit Albanec, nam želel dober večer in prisedel. Noč je bila mrzla, drv pa ni bilo več. Albanec nam je naročil, naj .poderemo steno njegove koče iz protja in ometano z ilovico. Temu smo odločno ugovarjali, da se ne spodobi tako zlorabljati njegovo gostoljubje. On pa je skočil sani k steni, jo z nekoliko sunki oprostil od ilovice, razpletel protje in ga lomil na ogenj, da je spet veselo vzplapolal in ogreval premrzle naše ude do svitanja. Takih in enakih primerov dobrosrčnosti, pomagati bližnjemu v njegovi stiski, med nami ni obilo, dočim sem med neciviliziranimi Albanci imel dovolj priložnosti, ugotoviti njihovo preprosto socialno čutečo dušo. Res je, kakor pri vsakem narodu, tudi med Albanci dokaj slabih lastnosti. Poln borbenega duha, osvetoželjen, gorski Albanec ni ustvarjen v svoji prosti prirodi za redno delo, zato vlada v gorah silno siromaštvo, ki ga nagiba k roparstvu, kar zelo ovira reden promet preko goratih krajev. Nekdaj so se krčevito in z orožjem v roki branili vsaki eksploataciji njihovega prirodnega bogastva. Albanija je bogata na lesu, vodnih silah in raznih rudah; tudi divjih romantičnih krajevnih lepot ne manjka. Urejene razmere bi deželo kmalu spravile k zavidnemu blagostanju, ki pa bistveno ne bi škodovalo njihovemu tradicionalnemu svobodoljubju. Literatura o Albaniji. Literatura o Albaniji v slovenskem jeziku je dokaj majhna. Dasi se je že pred vojno nekaj Slovencev kratek čas mudilo v Albaniji, smo prvi spis o Albaniji dobili šele 1. 1917 v »Času« izpod peresa I. Podlesnika. Po vojni pa je več Slovencev opisalo grozotni umik čez albanske gore 1. 1915., ki so se ga sami udeležili: F. Jelenc, Fr. Ra-dešček (ki je opisal to pot v »Slovencu« 1920) in Jos. Jeras, ki je 1. 1929 izdal knjigo »Planina s m r -t i« in je v njej na skoraj 100 straneh prav tako opisal ta umik v zimi 1. 1915. Dasi knjiga ni pisana s pisateljsko Jos. Jeras ambicijo, si ob njej morete živo pred- očiti vso grozo albanskih gora .pozimi in njih bojevitih prebivalcev. Knjiga se naroča pri avtorju. Ljubljana, Levstikova 21 ter stane 20 Din. m moderna individualna kosmetika . . . Vam daje več kot bežno lepoto, Je Vaša koža po naravi normalna? Ni presuha ni premastna? In se vzlic temu pojavljaju prve fine gubice, prve upadle črte in Vam povzročaju skrb? Marinello je Vaš problem razrešil: Po dolgoletnih znanstvenih poiskusih je ustvaril malo skupino čudovitih vsebinsko bogatih preparatov, ki odgovarjajo špecijalno potrebam normalne kože. Ti preparati dovažaju koži točno te snovi, ki jih ista redno potrebuje, da ostane zdrava in lepa, da pridobi cvetočo bujnost mladosti, ter si jo tudi za vedno osvoji. • NEW YORK, 72, Fifth Avenue • PARIŠ, 36, Avenue Hoche • LONDON ■ BERLIN ■ STOCKHOLM ■ KOPENHAGEN Preparate Marinello prodajajo v Jugoslaviji: Banjaluka: Drogerija Cisar i Drug Beograd: Drogerija „Lamico", Knez Mihailova ul. 14 Dubrovnik: Parfumerija Berner Karlovac: Drogerija „Laokon" Ljubljana: Drogerija A. Kanc Sinova Maribor: Salon E. Maresch Novi Sad: Parfumerija Ziga Lukač Osijek: Drogerija Gobetzky i Dr. Miler Sarajevo: L|ekarna Mr. Ph. Ivo Vranič Sombor: Drogerija Feher Split: Drogerija Ante Stambuk Subotica: Drogerija ,,Nada" V. Gabrič Velika Kikinda: Parfum. A. Schonberger Vršac: Parfumerija ,,Nira" Zagreb: Drogerija „Nob lior", Jlica 34 kajti Marinello je spoznal, da potrebujejo različni značaji kože povsem različno nego. Za dnevno nego normaln - kože: Marinello Lettuce Brand Cleans-ing Cream, Marinello Skin Toning Lotion, Marinello Tissue Cream, Marinello Muscle Oil, Marinello Combination Co'd Cream, Marinello Vanishing Foundation Cream V celi Evropi dobite preparate Marinello samo v najboljih špe-cijalnih, iskanih trgovinah. YSL1 B 63 IZ SLOVENSKIH GLEDALIŠČ SLABA VEST (Anzengruberj o mariborskem gledališču Prizor na Bolhovičevem bregu. — (Gg. Skrbinšek, Kovič, Dragutino-vičeva.) Režija Bratko Kreft. Režiser je prenesel ose dejanje in dialekt o Prlekijo, tako so bile Slovenske gorice s klopotcem prvič v slovenskem gledališču Foto Japelj, Maribor Desno: PRITLIČJE IN PRVO NADSTROPJE. (Nestroy.) Prevedel Franc Kobal. Režiser O. Šest. Scena: Uljaniščev. Zaključna scena te burke s petjem v treh dejanjih. Obubožani bogatin se je preselil v pritličje, obogateli revež pa v prvo nadstropje JUNTEZ. Spisal France Levstik. Režiser Fr. Lipah. V proslavo 100 letnice Levstikovega rojstva sta priredila »Društvo slovenskih književnikov« in »Slovenska matica« v ljubljanskem opernem gledališču svečano prireditev, pri kateri so igralci ljubljanskega dramskega gledališča uprizorili tudi Levstikov dramski odlomek »Juntez«. — Junteza, ki ga je nekdaj igral Levstik sam, je igral g. Cesar. Na sliki v ovalu sodelujoči igralci od leve na desno: Kralj, Mira Danilova, Gregorin, Cesar, Jerman, Gradiš, Rakar jeva Foto >lln«traelj»« BREZ TRETJEGA. Drama o treh dejanjih. Spisal Milan Begovič. Režiser O. Šest. Edini osebi Giga (Danilova) in profesor Barič (Levar) v trenutku, preden izpali žena samokres Desno: Scena iz druge slike. Koštana (ga. Gjungjenac-Gavella) pleše. — A'a levi strani Hadži-Toma (Rumpelj) in Mitke (Primožič) V sredini: Zadnja scena. Koštana (Gavellooa) in Mitke (Primožič) se poslavljata Foto »Ilustracija« KOŠTANA. Opera o petih slikah. Po drami Bore Stankoviča uglasbil Peter Konjovič. Režija in koreografija: Margareta Froman kot gost. Inscenacija: Uljaniščeo CAR SE DA FOTOGRAFIRATI. Komična opera o enem dejanju. Georg Kaiser. Preoel A. Štritof. Uglasbil Kurt IVeill. Režija Bratko Kreft. Scena: V. Uljaniščeo. Dirigent N. Štritof Strah je sin teme, groza hčerka njena. Ko ugasnete luč na svoji nočni omarici, se priplazi nekje skozi okna ali iz sten, s tihimi, neslišnimi koraki pristopi k vam, da napravi temo okoli vas še bolj temno. S svojimi nevidnimi prsti vam zatiplje okoli srca, da vam zastane dih. Zdaj ste začutili ledene kaplje na svojem vročem čelu, roke pa so vam negibne zastale pod težko odejo, oči ni mogoče zatisniti, ni mogoče odtrniti od neprodorne, črne teme. In groza vam poraja fantome iz senc oprave, izmišlja si skrivnostne in nerazložljive šume, da vam požene utrip srca v strah izmislil črnega moža v novi obliki. Oblečen od glave do nog v črn triko, plazi se v neslišnih čevljih z gumijevimi podplati, v prestrašene obraze svojih žrtev se zagleda s eiklopskim očesom svoje električne svetilke. Spremlja vse zločince na njih temnih potih, požene vam vzkrik nazaj v grlo, ki že grabi po njem daveča roka ... Ritmi obraza. (Iz francoskega filma »Napoleon«) Desno: Iz ruskega filma »Knjaz Patjomkin« strašen dir, ki ga začutite po žilah in sencih. K otroku GROZA pride strah kot »črni mož« ali kot »parkelj«, k starejšim pa kot mora, ki čepi na naših prsih, dokler se s krikom ne prebudimo iz zmede sanj. V rezki sedanjosti pa si je Groza ob kata- Desno: strofi na morju. Presenečenje S. O. S.! Odprte oči d grozi Precl diojo zoerjo Oči vidijo — usta naj molče! Strah ima svojo fantazijo. Precej je umetnikov, ki si jili je zasužnjil. Znano je, da se je nemški pisatelj E. T. A. Hoffmann bal svojih lastnih stvorov. Ameriškemu pisatelju Edgaru Allanu Poeu so plesali pred očmi svoj strašni ples obrazi iz njegovih zgodb. Alf rod Kubin, risar Priči groze, je v svojem praznoverju risal le tedaj, če mu je v naročju sedeia njegova najljubša mačka... Strah je najboljši režiser. Izmišlja si dramatične in razgibane prizore, da uživa svojo moč. V Italiji so pred nekaj leti filmali v cirkusu. Statisti v togah so sedeli v ložah, drugi so bili v maneži kot kristjani, obsojeni na smrt. Levi se prikažejo v areni, vse gre dobro. Toda zdajci je groza vzela režijo v svoje roke in spodbodla neko levinjo. Puliaje se je pognala v sredino gledalcev in zgrabila svojo žrtev. Komaj je začutila kri, se je ozrla za drugo žrtvijo. Koga naj si izbere med temi, ki jim je groza v svojem triumfu okamenela noge? — Včasih si groza izmišlja še hujše stvari, navrta ladje, izzove vojne in druge, strašne katastrofe. Tedaj je človek žoga v njenih rokah: možje poteptajo žene in otroke, da si rešijo golo življenje... Ko pa se prikaže solnce, luč, pomoč in rešitev, tedaj se groza izgubi v svoj kot, da pričaka tistega tre-notka, ko se more znova poigrati z našimi zbičanimi živci. HcUloaH; Naj se vam ne ježe lasje, ko pogledate te slike! V paniki in grozi ohranite mirno kri! Straši le hudoben človek in tega se varujte. Saj je strah votel, okoli ga pa prav nič ni... Sinih Umor Kozmetika Hedy Perten Pravilno umivanje obraza Voda je za kozmetiko izredne važnosti. Raztopi be-ljakovinasta telesca in različne tolščne kisline, ki se nahajajo v koži, odstrani umazanost, ki se nabere na koži, in končno napne sta-ničje. Že zadnjič smo se pomenili o pravilnem umivanju obraza, danes pa se bomo o tem, kako umivamo suho obrazno kožo, ki je brez tolšče. To kožno obolenje je sicer redko, toda dokaj neprijetno. Umivamo tako kožo tako, da pridamo sami koži manjkajočo tolščo in sicer v obliki inandeljevega olja ali vazelina. Uporabljajmo pa najboljši, beli ameriški va- zelin. Preden gremo zvečer spat si zavežimo lase z robcem. Nato vzemimo kos vate in z njo zajemimo malo vazelina, ki ga prenesimo na obraz, da ga umijemo. — Če opazimo, da vazelin na vati ne ostane čist, ponovimo znova. Uporabljanje masti ali drgnjenje z oljem more nadomestiti to umivanje. Poleg tega je kozmetični učinek tolšče predvsem ta, da more vdreti v zgornje plasti kože in tako odstrani razpon in hrapavost; tudi na zunaj postane koža čista in mehka. Pazimo pa, da v takih slučajih kakor sploh pri raz-pokli koži te ne drgnemo samo z glicerinom. Glicerin sicer na videz namasti kožo, v resnici pa ji odtegne vodo (ker je kemično precej soroden vodi) in jo napravlja še bolj suho. Pazimo torej, da uporabljamo za suho, občutljivo kožo najprej maščobo in šele nato vodo. Če je potrebno, uporabljajmo dobro kremo, ki jo razmažemo čez noč na obraz, ne pozabimo pa pod vekami namastiti nekoliko močneje. Naročajte „l£USTHACIJO"! INSTITUT ZA KOZMETIKO LJUBLJANA, DVORAKOVA UL. 3 II. nadstr., hiša »Obnove Tonnies« Ss© Očisti kožo umazanosti, jo ogolji, raztolšči telo z električno masažo Različna svetlobna sredstva z modernimi pripravami. Goji masažo M a razpolago najrazličnejša kozmetična sredstva Levo: Puška poči... To je prani loDec! Desno: Z lova s plenom Levo: Izrezljana zibelka za malo Desno Nadica Klinčeva pošilja pozdrave »Ilustraciji« Forman proti nahodu uspeh je čudovit. Pariški literati Pariških dnevov 11 F. del. Silvester Škerl. Geoiges Duhainel. Duhamel je eden najbolj simpatičnih predstavnikov sodobne francoske književnosti. Njegove knjige iz vojne. Civilisation 1914, Martyres, pa še zapoznela Les sept der-nieres Plaies, so mi že davno razodele izredno toplo človeško srce, ki jih je pisalo, še bolj so mi bili všeč njegovi romani, katerih glavni junak Salavin je med najbolj živimi Georgea Duhamel figurami v francoskem slovstvu, zlasti modernem. Zamikalo me je, da bi pisatelja spoznal tudi osebno in sem 11111 na-ipisal pismo. Duhamel živi na deželi, a ima stanovanje tudi v Parizu. Odgovor, podpisan od Duhamelove žene Blanche. ki je verna sotrudnica svojega moža, mi je javljal, da bo Duhamel po opravkih v Parizu 111 da je rade volje na razpolago. Ko sem ipozvonil, mi je starejša gospa odprla in povedala, da Duhamela ni doma, naj pa le poskusim priti popoldne ob treh. Smola! Poparjen sem štel stopnice navzdol. Pred vrati je obstal tisti hip avtomobil in človek v njem je pogledoval za menoj, jaz pa sem sedel v taksi. Te okoliščine so se mi zdele vredne opisa zato, ker je Duhamel popoldne, ko sem se sestal z njim, razkladal, da se mu je zdelo, da sem odhajal jaz prav tedaj, ko se je bil z avtom pripeljal k dogovorjenemu sestanku. Da je bil nekoliko odločnejši, bi me bil dohitel, preden se*n stopil v taksi, a cincal je, da se je naposled moral spustiti v zasledovanje taksija — kakor v filmu, haha! — a ga je na nekem križišču ustavil prometni stražnik, ined tein, ko je moj taksi še ušel zapori. Izgubil je sled za menoj ... V starinsko opremljeni pisateljevi delavnici sem popoldne čakal skoraj tri četrt ure. Nizki strop — vsa stanovanja v Parizu imajo nizke stropove — je oblastno tiščal na ogromno omaro s knjigami in na police, s starinskimi izdajami Življenja svetnikov, Rousseauja, Molierea itd. Udobna otomana, široka pisalna miza in rezljani stoli so tvorili ostalo pohištvo. Na stenah in na stolih so bile razprostrte narodne vezenine, ako se ne motim, finske, zakaj Duhamel je bil na Finskem in je o tej deželi napisal lepo knjižico. V tem čakanju sem mislil na književno delo tega malo pesniškega, a zelo življenjsko resničnega in človeško čutečega Evropca. ki kljub svoji kozmopolitski usmerje- nosti, kljub svojim ekstremno socialističnim nazorom (bil je v Moskvi in Ljeningradu ter je napisal o Rusiji današnjega časa zelo poučno in resnično knjigo, v kateri se razodeva tudi njegovo razočaranje poleg mnogih očaranj, ki jih je tam doživel; bil je pa tudi v Ameriki, in... a o tej knjigi sva se pogovarjala), kljub premnogim celo nefran-coskim svojim lastnostim, vendarle vidi v Franciji prvaka človeških kulturnih prizadevanj. Pomislil sem, da ga ni Francoza, ki bi kulture svojega naroda ne nosil kot svetinjo v sebi, zakaj najprevratnejši med njimi ničesar nekdanjega ne preklinja, marveč čuti nedeljivost preteklosti, 'sedanjosti in bodočnosti; le v tem se razlikuje bit Francoza od biti Francoza, da se eden zadovoljuje z ohranjevanjem obstoječih dobrin, drugi pa hoče te dobrine izpopolnjevati, nove in drugačne ustvarjati ipoleg njih, v korist bodočnosti Francije in človečanstva, ki je zanj en in isti pojem... Sredi teli in takih misli me prekine udar trdih korakov na hodniku. Duhamel —: »Oprostite gospod, bil sem na dejeuneru, pri katerem smo prisodili letošnji »Prix Renaissance« romanu »LEsca-dron blanc«. Žal, ne morem zdaj tako dolgo klepetati 7 Vami, kakor sem si želel. Toda zjutraj — vse se mi je zdelo, da ste bili Vi ...« (To sem že zgoraj opisal ...) Duhamel je mož visoke in polne postave. Odlikuje pa njegovo zunanjost posrečena mešanica dobrohotnosti in bistre ostrine v izrazu obraza ter v vsem kretanju njegovega telesa. Govor mu teče gladko brez zadreg in zatikanj v prijetnem mehkem glasu, v katerem plava kakor zdaj zdaj ulovljiva riba, toplota človeško sočutnega srca, v očesu za naočniki pa, kakor da mu tiči srečni ribič. Ko sem mu povedal, kar sem pač mogel v tesnili stavkih, nekaj o Slovencih, se je zanimal, ali bi bilo mogoče v Ljubljani predavati v francoščini. Potrdim mu in 011 obljubi, da se pri priložnosti oglasi. Našim književnikom pa, da naj povem, da je zelo častno ustvarjati še tako majhnemu narodu prav tako in toliko kakor velikemu. Naj jim sporočim njegovo odkrito občudovanje in veselje glede tega. kar je slišal prvič iz mojih ust... Vprašani ga, kaj pripravlja. »Domnevam, ko me tako vprašate, da vsaj nekaj mojih knjig poznate. Gotovo niste prezrli «junaka našega časa«, ki ga v podobi Salavina oblikujem v nizu romanov. Zdaj je konec Salavinovih spoznanj pred vrati: pripravljam poslednji roman tega junaka. — Morda ste čitali tudi mojo knjigo o Združenih državah Severne Amerike: »Scenes de la vie future1.« — »Kolikor vem, pripravljajo slovenski prevod te knjige.< »Ah, to je zanimivo! Poglejte, ta knjiga je zbudila po vsej Franciji, pa tudi drugod, mnogo presenečenja in prerekanja. Kakor veste, sem predstavil Ameriko kot najnevarnejšo deželo za dobrine evropske kulture. V resnici nisem povedal ničesar novega, ameriški pisatelji sami so že opazili in opisali iste stvari — a jaz sem združil v tesnem zvezku facit vseh pojavov ,amerikanizma‘ in zaključek je zame porazen. Zdaj pripravljam nekako vzporedno knjigo svojim .Prizorom iz bodočega življenja4. Imenovala se bo ,La treve des inventeurs4.« »Na potovanje brzda spet kmalu pojdete, kaj ne?« »Pač — srčna želja mi je, obiskati Južno Ameriko, v Evropi pa Rumunijo. Upam, da se mi ti želji kaj kmalu uresničita.« »Potem smemo pričakovati novih potopisov?« Nasmehne se: »Če Bog da.« — Na mojo prošnjo mi pokloni svojo sliko in se podpiše nanjo, potem se posloviva. Henry Poulaille ali francoski populizem Poulaille je na prvi vi-ilez še mlad mož nekoliko zanemarjene, napol bohemske, napol delavske zunanjosti, morda za ped prenizke postave. Zgovorne oči mu že same izražajo njegov program: upor. Henry Poulaille je avtor mnogih knjig, člankov in polemik, ki so vzbudile v poslednjih letih mnogo zanimanja v Franciji in drugod. Med njegovimi deli je »L’Enfantement de la Paix« (Porod miru) prevedeno skoraj v vse evropske jezike, a »Nouvel age litte-raire« (Nova književna doba) predstavlja eno najvažnejših študij o proletarskem slovstvu sploh. Kot ustanovitelj in glavni urednik prav po tej knjigi naslovljene revije »Nouvel izšlo skupno z objavljenim esejem pod naslovom .La vocation de St. Jerome4.« Vstane in gre k omarici, ki visi na steni. »Tu so nadaljni zvezki mojega prevoda Samuela But- lerja. Zdaj so gotovi, izšli bodo polagoma v založbi »Nouvelle Revue Frangaise«, ki je izdajo Butlerjevih del že pred leti začela.« Nisem si mogel kaj, da ga ne bi vprašal o »populizmu«. »Za moj okus smo imeli še pred vojno populista, ki mu sedanji ne segajo do gležnjev. Bil je to Charles Louis Philippe. A da Vam odkrito povem, nisem čital niti Pou-lailla, niti Giona, niti Dabita s populistično nagrado...« O italijanskem sodobnem slovstvu se je izrazil zelo nepovoljno. Pač pa je »odkril« pisateljico, ki je — kakor svojčas ltalo Svevo — v svoji domovini skoraj docela neznana, vendar zasluži po njegovi sodbi priznanje. Seznanil se je bil lansko leto ž njo v Florenci — (Larbaud, kadar je zdrav, precej potuje) — ime ji je Gianna Manzini, objavila je le dve knjigi: roman »Tempo innamorato« ter novele »L’ incontro col falco«. Ako utegne, jo prevede v francoščino. (Nisem seveda zamudil takoj po tem razgovoru z Larbaudom naročiti si obe knjigi in se prepričati o utemeljenosti njegove priznano zanesljive sodbe.) Vprašal sem ga, kateri pesniki iz najnovejšega časa so mu v francoskem slovstvu najbolj všeč, pa mi je imenoval: Leon-Paul Fargue, Saint-John Perše (Anabase, Eloges), Jules Supervielle, Emmanuel Lochac, Jacques Audiberti... »Kako se bo razvilo francosko slovstvo v bodočnosti?« Nasmehne se in namuza: »Takole bom povedal. Danes je že redka vrana Francoz, ki še ni ničesar napisal. Čez nekaj let bo že vsak Francoz pisatelj. Tako bodo knjige izhajale — kdo jih bo čital, še ne vem. Morda se pa čez deset, dvajset let pojavi nekdo — nekdo, ki je morda že davno mrtev, le da je živel bogve kje na kakšnem samotnem otoku in si kaj zapisoval. Nekdo bo odkril te zapiske, jih objavil — in nenadoma bomo imeli spet novega genija v francoskem slovstvu. Potem ga bodo začeli kopirati in stvar se bo začela znova...« Larbaud me je povabil v sosedno sobo. kjer je njegova žena kramljala z neko prijateljico. Pri čaju, ki ga je gospa sama skuhala in servirala, sem odkril majhno Larbaudovo igračo — psička Bartija. Larbaud trdi, da bi brez te živalce težko izhajal v življenju ... Bog jima ni dal otrok, sem pomislil, in skušal opravičiti Bartija, kateremu posveča pisatelj vso očetovsko ljubezen in skrb... Zaradi pomanjkanja prostora smo razgovore morali malce skrajšati, posebno razgovor z g. Larbaudom. [Ir. Hennj Poulaille Snežinka Joža Likovič Sneži! Sv. Trije kralji se bleščijo mi križ-potju in preudarjajo, kam bi peljali zvezdo. Snežinke se neprestano vsipljejo iz nebeškega naročja, polagoma zagrinjajo naš tihi vrt. Vse je belo in tiho. mehko nabrane zavese, stene, skromne podobe s skritimi obrazi in velikimi rožami, ki rastejo ob južnih obalah. Mrzel blesk lega na poljane, obzorja je zalila vijolična meglenost. Stiskam so k peči, sama in pozabljena! Peč je stara, nezadovoljno momlja ter se težko otepa in upira razposajenemu vetru, ki sili skozi dimnik. Dragi! Pred seboj imam razgrnjeno tvoje pismo, s katerim si sc poslovil od mene. Vse je pokojno, kakor pri mrtvih v jami, ki imajo bela lica in priprte oči. Dragi! Koliko zimskih večerov sva preživela kraj te pečice. Tudi tisti poslednji večer, ko sva se vrnila zmra-žena in rdečelična z najine poti. Steze, so bile podobne začaranim gazem, ki jih je sonce oslinilo z zlato peno. Led je pokal na jaških, ivje se je neprestano prašilo. Smreke so molčale; globoko zastrte v bele kapuce so strmele kakor samostanske sestre, ki so zaprle oči pred grešno priložnostjo. Preko nepremične planjave so se drobili jasni zvoki prazničnih zvonov. Zapadno nebo je bilo zastrto med Sv. Trojico in Korenom kakor zlato otkan zastor. Koliko ljubečega si mi pravil na teh potih. Skoraj uspaval si me s svojim prijetnim nagovarjanjem. Nagnila sem glavo in ti sledila kakor plašna ovčka. Potem si stekel naprej, se skril in potresel zasneženo brezo, da se je posul kristalni prah na me ter so blisknili tisočeri ognjeni spre-ininki mimo začudenih oči. ' Vračala sva se za našim vrtom, ki je bil pokojen in bel. Poljane se niso ganile, ščemeča belina je skrila njihov čar in zelenino. Samo gola jablana v kotu vrta se je nerodno pripogibala, kakor da sanja o pomladnih nočeh, ko ji odpadajo beli cvetovi. Najtišji pa so bili oni pozni popoldnevi, ko je začelo zopet snežiti. Zunaj se je docela stemnilo, srebrni sijaj je ugasnil. Takrat sva se zdrznila, kakor bi se zbala za najino ljubko tihožitje. Nažgala sem luč in zakurila v peči. Nato sem pogrnila mizo in razstavila posode za čaj. Luč naju je motila, zastrla sem jo z rožastim senčnikom, uspavajoč somrak je zalil sobo. Dražljiva svetloba se je umaknila in razgubila, topla domačnost naju je objela. Železna peč se je medtem razgorela. Voda v samovarju je veselo kipela. Zlat sijaj žerjavice, ki je migotal izza priprtih vratič, je risal po tleli čarobne like; iskre so prasketale in poskakovale, veter je v dimniku objestno požvižgaval in dražil staro peč, da je začela rdeti. Bili so prijetni trenotki! Plahutajoče sence, brezskrbne sanje, sladkobne blodnje, ki jih ne odženeta ne mraz ne zima! Sožitje brez žgočega poželjenja, brez tesnobe in trepeta. Najina obraza sta bila oblita z rožnatim sijem, ki ga je izžarevala žerjavica izza oddrznjenih vratič. Primaknil si se k meni. Udarni sem zaprla oči ter te žejna in nepotešena prosila ljubezni. Poljubil si me, najini ustnici sta se sprijeli kakor dragoceni krili školjke, ki skriva neznaten biser. Zgubljala sva se v tajno ljubezen. Roki sem sklenila na tvojih prsih. I voje dlani so bile mehke. Bila sva tiha in vesela. Ko je skopnel sneg, si me brezsrčno zapustil. Odpravil si me s kratkim pisemcem in se odtujil ... Nocoj samevam kraj peči. Stene so mračne, tvoj stol je prazen, žalost razjeda srce. Zopet naletavajo snežinke, bele in lahke. Da bi dolgo, dolgo naletavale ter natkale mehki prt, ki bo zakril polje, vrt in čare, bolest in tugo prevaranega srca. Vendar pridi nocoj k meni. Morda se ti bo stožilo po nekdanjih zimskih večerih. Zrla bova skozi okno. Snežinke neslišno padajo, ledene rožice se zbirajo v kotu oknov. Peč se prijazno pogovarja. Srce je mirno, bol in nezaupanje sta se umaknila, vse je svetlo, nežno in drobno kakor snežinke, ki jih pošilja nebo na zemljo kot lep poljub sprave. Pridi! Vabi te pozabljeno dekle, snežinka med snežinkami. SOIR DE PARIŠ parfum d e BOUR JOIS PARFUMEUR — PARIŠ Popotnica Alma M. Karlin Romantično hrepenenje je gnalo Almo M. Karlinovo iz Celja v svet. Želela si je ogledati tujino, širna morja, neznane dežele in narode, da l)i ,mogla o tem kaj pisati. Po velikili težavah, boleznih in nevarnostih se je z uporabo vse svoje energije po ošinili letih le vrnila v rodno mesto. Tu je o svojih potovanjih napisala že več knjig, ki so izšle v nemškem jeziku. Naj omenimo med njimi sledeče: »Samotna pot po svetu«, »Mistika Južnega morja«, »Zmaji in duhovi« itd. Doživela je grozne stvari, zastavila pa svoje življenje za to, kar se je namenila storiti. Z nje- Kaj je prinesla Karlinooa s potovanja njm dovolje- njem prinašamo nekaj odlomkov iz njenega poročila o svojih potili. Prišla je na svet napol ohromela, s prav majhno željo do življenja. Toda kljub temu se je vztrajno posvetila učenju in ob vsem trpljenju, ki so ji ga povzročale razne ortopedske naprave, je že z osemnajstimi leti dosegla državni izpit iz francoščine in angleščine. Tedaj je odpotovala v London in tam je tik pred vojno napravila v Societv of Arts in na trgovski zbornici izpit iz osmih tujih jezikov. Med vojno je živela na Norveškem v Oslu in na švedskem v Stockholmu. Tu je učila tuje jezike in Karlinooa o japonski obleki slika začela pisati, obenem se ji je rodila želja, da si ogleda svet. Ta čas pa je bil čas treninga v stradanju in pomanjkanju, ki pa ji je omogočil kesnejšo pot okoli sveta. O tem, kako se je mogla priučiti tolikim jezikom, piše sama: »Bila sem pridna, v prvi vrsti pa sem si znala čas razdeliti. Večini ljudi se pet minut ne zdi nič. čakajo na cestno železnico in so deset minut brez dela. jaz sem brala v takih slučajih. ,V petih minutah bo kosilo!1 so mi večkrat rekli. ,Dobro, še pismo napišem!4 V večini slučajev sem ga napisala še preden smo začeli s kosilom. Ko sem še imela dolge lase, sem se vsako jutro med česanjem naučila pesem na izust. Pri čiščenju čevljev sem se učila besed. Če sem se vračala v mesečini domov, sem v duhu poizkušala risati obrise dreves. Tako sem si bogatila življenje.« Po vojni se je vrnila v domovino in se začela pripravljati na potovanje. Odpotovala je novembra 1. 1919. O tem piše: »Potovanje je bilo strašno. Koprnela sem v mediš rovju in jedla makarone... Peljala sem se v življenje, \ neverjetne doživljaje, toda brez strahu sem upala v zmago. To je bilo prvo potovanje divjih sanj in zadnje. Pri vseh naslednjih vožnjah sem strmela v vodni razor in štela razvaline, premišljevala, kako naj se preborim in prenesem vse težkoče. V Peruju sem izgubila živce. Na obali Mollendo so me izropali. V Panami sem živela v SEVERNA -AMERIKA ŽJrancLsko ATLANTSKI OCEANI Shanflkaj ilkuttd Horujkmg FORMOSA AFRIKA >Ju2nA'£'~-\------ iOU/MBljA )------- fcCUADO«. .AMERIKA JJismaKkov A*-hi|icL otoki INDIJCI OCEAN '^lollCKolo 'AUSTRAUJA Svdjuvo Potovanje Alme Karlinove: Celje, preko Ljubljane o Trst, Benetke, Genova. Marseille, Barcelona, Gibraltar, Barbados, Trini-tlad, Cura^ao, Panama, l.irna, Peru, Mexiko, Kalifornija, Honolulu, Tokio, Korea, Peking, Shanghai, Hongkong, Manila, Borneo, Avstralija, Nova Zelandija, otoki v 'liliem oceanu, Java, Singapore, Siam. Indija, Aden, Port Said, Benetke, Irst, Celje v°lzmi&vua. zahteva Vaša koža še posebno slcrbno nego i N IVE A* C REN E da ne poslane hrapava in raskava. Najbolje je, če vsak večer obraz in roke temeljilo nadrgnele. Toda ludi podnevi, predenj odhajale na proslo, lahko uporabljale Nivea-Creme, ker laisla popolnoma prodre v kožo, lako da se koža prav nič ne sveli. Nivea-Creme Vam da mladostni izraz. Izgledali bodete mladi in sveži. Razlika napram luksuznim kremam: Nivea-Creme: najvišji učinek — cena nizka. Jugosl. P BeierscJorl 6r Co., d. s. o. j., Maribor, Oregorčičeva ul. 24 Nivea-Creme: Din 5.oo—22.oo fu naj večji stiski, dokler nisem postala tolmač. Seznanila sem se s čarovniki in wudu-plesalci, nekoč bi me skoraj zastrupili. Amerika mi ni ugajala, dasi priznam sposobnost severnih Američanov. Hladno računanje, dirka za denarjem zaradi denarja, uživanje trenotka brez drugih misli — mi ne ugaja. Vse bolj sem cenila dvorljive, nedoumljive, zasanjane in mistično navdahnjene Japonce, med katerimi se,m rada živela. V naslednjih dveh letih sem prepotovala Kitaj, Avstralijo in prišla v Južno morje. Bridko sem plačala to misel, da grem na otoke Južnega morja. Toda ne kesam se. Dve leti sem tu živela pri gostoljubnih domačinih in po misijonih. Življenje pa je bilo tu strašno dolgočasno. Vedno je vzhajalo sonce ob šestili in zahajalo zoipet ob šestili, vedno so cvetele iste cvetice, pikale iste muhe. Preprosti so ti narodi; da bi bili nedolžni, sem redko občutila, veni pa, da niso ne hvaležni in ne dobri v našem zmislu. Vsa njihova miselnost je v erotiki. Če ne mislijo na to, postanejo nevarni. Belci pa smo zanje grdi in to je bila moja sreča. Vse moje življenje je bila samota, toda šele tu sem občutila, kako me grozi ta samota streti. Šest let sem vse prestala in vedno upala. Na Javi sem upanje izgubila. Moj boj ni bil znan nikomur, nikdo ni ocenil mojih naporov. Danes se smejem temu. Kdo naj pomaga, če človek nima lastne volje, lastnega, neumornega napora? Kaj mi je pomagalo, da so bili moji kovčegi polni mojih del, če pa jih nikdo ni maral. Danes je stvar drugačna... moje knjige se prodajajo — itoda zato me ni prav nič sram priznati, da sean po šestih, sedmih, osmih letih potovanja prejokala ]K>toke solza: videla sem le delo, ki je bilo za menoj, ne pa ovir, ki se je ob njih v tistih časih moral razbiti uspeli.« v ljubljansko dramo, se mi ni izpolnila. Bajc ni kredita, ženskega članstva pa dovolj. Tako sem se hočeš nočeš odločila za stroko operetne subrete, ki je edina pri nas še prosta. Doslej so si v tem pogledu pomagali večinoma z opernimi oz. dramskimi močmi. Čutim, da bi mogla doseči uspeh na teni mestu in zato se nameravam zanj specializirati. Letos sem precej potovala in si ogledala nekaj operetnih gledališč. Zadnji moj nastop kot Riketa v »Viktoriji« je bil prav za prav preizkušnja za ta moj novi delokrog.« »Ali Vas bomo v doglednem času zopet videli v kaki operetni vlogi?« »Za zdaj ne. Decembra grem v Berlin, ki je danes vodilno nemško gledališko mesto, Dunaj je izgubil svojo veljavo. Upam, da si bom na tamkajšnjih odrih s štuDijem in prakso prisvojila tehniko operetnega igranja (igra, ples. prednašanje). Površni gledalec si komaj misli, kako težko je združiti vse troje in podati zadovoljivo celoto. Zato pa je povpraševali je po dobrili subretah — tudi v inozemstvu veliko. Podlago imam. zdaj pa potrebujem še malo velemestne ipatine...« »Kaj pa zvočni film? Ali se ne bojite njegove konkurence?« »Zvočni film me zelo zanima in učim se iz njega. Ali udejstvovati se tam, bi me bilo strah. Kar igralec na gledališkem odru doživlja, mu ostane pred aparaturo za zvočni film vedno neznano. Igralec na odru čuti sozvočje s publiko, ki ga spremlja zvesto od začetka do konca. Če pomislim na svoje vloge: na Klaro v Wedekindovi »Muziki«, ali na Elizo v »Pvgiiialionu«, na Scampolo, Peg — kakšno notranje zadovoljstvo pri izživljanju vloge na odru! In v studiu? Od glicerinovih solz do zadnjih obločnic — same niarijonete režiserjev — vse mehanizem! Kako naj človek doživlja, notranje spremlja dejanje in čuti?? Z eno besedo: ne morem igrati, če zares ne živim zraven, pa tudi ne živeti, če ne igram ...« »Ker že govoriva o umetnosti platna, kateri filmski igralec pa Vam je najbolj pri srcu?« »Pes Rin-tin-tin.« »Ta je dobra! In kateri film?« »Ariana — zaradi Bergnerjeve. Zdaj pa končajva. Ob osmih imam operetni večer v radiu. Tam je točnost prvi pogoj uspeha. Drugo leto na svidenje, če ne prej. Mislim, da Vam bom povedala kaj ugodnejšega. Upam to in vem. da uspem.« Anta Kovačič M. Bambič Gospodična Anta Kovačičeva je rodom Ljub- I jančanka in je tu absol-virala dramatično šolo. Bila je učenka ranjkega Borisa Putjate. Angažirana je bila štiri leta v Mariboru, kritika ji je priznavala njeno igralsko delo. Doakrat je gostovala v Ljubijani kot»Peg« z odličnim uspehom, prav tako tretjič o opereti > Viktorijainnjen huzar«. Priobčujemo razgovor z njo in ji obenem želimo uresničenje njenih načrtov. »Moje čestitke! Vaš zadnji nastop v ope- reti »Viktoriji« me je ogrel. Šel sem k predstavi, da Vas spoznam tudi kot operetno su-breto. Iz drame smo že znanci. Povejte mi, zakaj ste se odločili za Gdč. Anta Kovačič način gledališkega Foto Jos. Pogačnik ml. udejstvovanja?« »Morala bi pripovedovati o vsem, kar sem doživela dve leti, odkar se aktivno več ne udejstvujem na deskah, če bi hotela točno odgovoriti. To smer so mi vsilile naše slovenske razmere. Preveč nas je, teater samo eden. Vse se bori za obstanek, umetniška plemenita konkurenca je skoraj izključena. V ljubljanski drami sem že dvakrat gostovala, moralno vsakikrat z uspehom, tako so pisali vsi listi — dejansko pa brezuspešno. Želja, da bi prišla Ženitev Yussufa Khana Roman. Frank Heller (Diiljc lil konce) llustriiiil M rmubič XII. Slavje in kako se je končalo Allan je moral povabiti v imenu Jussufa kliana Bowl-bvevo družino, to pa radi tega, ker maharadža in stari Ali še nista trdno stala na nogah, pa tudi zato, ker je bil Allan osebni znanec ameriške družine. Obiskal jih je .še istega večera in jim sporočil povabilo. Nato so se začeli o tem razgovarjati. Komaj da je Allan končal, že je skočila mrs. Bowlbyjeva pokonci in izjavila, da stori karkoli, samo na tako prireditev ne pojde: »Ali mislite, da ne uvidim, kaj tiči za vsem tem? Z našo pomočjo si hoče zopet pridobiti dobro ime, zdaj, ko po današnjem škandalu govorijo vsi ljudje o njem!« »Ne boste torej prišli na slavnost?« »Pa že grem rajša v tisti lokal, kjer sta se vi in ona dva še pred kratkim mudila.« »Prosil bom njegovo visočanstvo, če se more vršiti slavnost v tistem lokalu.« »Ne bodite predrzni, demmit, mladi prijatelj. Helena, otrok moj, upam, da niti trenotek ne misliš na to, da bi šla?« »Rada bi šla, mama. zelo rada.« »Jaz bom šel, če se tudi ne odloči nihče,« je rekel mr. Bowlby. Mrs. Bowlbyeva je komaj utegnila pridušeno zavpiti, tedaj je Allan (nekoliko diplomatično) potegnil iz žep^i — ogrlico, ki mu jo je poklonil popoldne Vussuf Klian. Gospej je zamrl krik v grlu. »Mr. Cray! Kje ste to ujeli? Mirzl vam je vendar pokradel ves denar!« »Tisti denar, ki mi ga je odnesel Mirzl, bi komaj zadostoval, da plačani zlati okvir teh kamnov, mrs. Bowlby. To pa mi je poklonil danes maharadža v zahvalo, da sem dvakrat prehitel Mirzlevo tolpo. Ali si hočete ogledati?« Roka mrs. Bowlbyeve se je željno in tatinsko stegnila kakor kremplji papagaja. Pograbila je ogrlico tako, da so ji dragulji skakali od prsta do prsta. »Čudovito,« je zašepetala. »To vam je poklonil? Ste videli druge dragulje?« »Da, sam mi je dal. Nekdaj je bila last nekega perzijskega sultana, kakor je rekel stari Ali. Maharadža jo je izbral zame. Sam bi izbiral leto dni, da bi si mogel kaj izbrati med množico njegovih draguljev. Edino, kar sem si upal vzeti, so bili tile kamni.« »Opali, ki prinašajo nesrečo!« »Kdo ve? Morda mi prineso srečo — večinoma sem živel čisto drugače in narobe kakor pametni ljudje.« »Kakšne dragulje še ima?« »Prosite me, da vam opišem mavrico! Če hočete imeti le malo pojma o teh stvareh, nevem druge rešitve: pojdite na maharadževo slavje.« »Tja? Nikoli! Prej bom — ali boš ti šel, John.« »Da, draga Suzana.« »In ti, Helena, ti boš z mano, kaj ne?« »Da, mama, če boš šla s papanom. Zakonca naj bosta vedno blizu — smo se učile v šoli.« Mrs. Bowlbyeva je vzdihnila, pa ne posebno prepričujoče. »Recite torej zverini, da bom prišla,« je rekla. »Moj pogoj pa je spodobno obnašanje. Kaj naj oblečemo, mr. Crav?« ☆ * * Bržkone je Yussuf Khan svoja navodila nekoliko izpre-menil, ali ipa London ni mogel izpolniti vseh želj, kajti slika, ki so jo zagledali povabljenci — družina Bowlby. gospod van Schleeten in Allan — ni bila povsem aziatska, ko so še isti dan zvečer odšli v kratki procesiji k veliki dvorani grand hotela in so jih tam sprejeli Yussuf Khan. polkovnik in Ali z globokim salaamom. »Dobrodošli, gostje večera!« je rekel. »Dobrodošli pri tem slavju in sprejmite mojo zahvalo, ker ga boste počastili s svojo navzočnostjo. Prosim vas, da mi oprostite, če vse te ipriprave vas niso vredne. Preden pa sedemo k naši revni mizi, vas prosim, sahib polkovnik Morrel, da me seznanite z gosti, s katerimi še nisem znan.« Polkovnik je seznanjal, v tem času si je mogel Allan nekoliko ogledati dvorano. Močno pa se je stresel, ko je opazil v kotu nekaj napol golih plesalk z zlatimi obroči na rokah in nogah. Pri sebi so imele široka, groteskna godala in lesketujoče se tamburine. Kaj bo rekla mrs. Bowlbyeva? O pravem času se je še obrnil, da je slišal reči to gospo: »Moram priznati, da sem bila v dvomili, preden sem sprejela vaše povabilo, vaše vi —... visočanstvo.« Očividno je bilo, da ni posebno lahko izrekla ta naslov. »Čemu to?« je vprašal maharadža. »Ali vas je mladi sahib, ki mi je rešil dragulje, povabil tako mlačno?« »Ne,« je rekla gospa, »toda bala sem se, da-li bo to slavje takšno slavje, kakršna so običajna v va... v domovini vašega visočanstva... da... hm... da bi morala gledati stvari, ki jih vzgledna dama običajno ne gleda.« »To je resnično,« je rekel Yussuf Khan, »v moji deželi častite žene ne hodijo k slavjem mož.« Mrs. Bowlbyeva se je stresla ob tej orientalski odkritosrčnosti. V trenotku je pozabila na ceremonije in naslove, pa to zaradi stvari, ki so ji že dolgo težile srce. »V moji deželi pa,« je zaklicala, »nima prav noben mož stopetdeset žena obenem.« Yussuf Khan je za trenotek pomislil. »Ali nisem slišal.« je rekel resno, »da more imeti pri vas ena žena stopetdeset mož dragega za drugim, če ji to godi?« Mrs. Bowlbyeva ga je pogledala in rekla: »Stisniva si roke. To ste dobro povedali! Demmit, na to se nisem še nikoli spomnila.« »Vsaka dežela,« je pripomnil stari dvorni poet, »ima svoje običaje, ki postanejo dve milji od meje že smešni in nerazumljivi. Iz tega se moramo naučiti to, da nismo prav nič drugega kot le igrače usode, kar je tako lepo izrazil božanski šatornik: Na deski šahovski sveta smo lutke vsi. igračke le za kratek čas vse dni! A ko se usoda končno na igl a, v omare svoje — kos pri kosu — nas zloži!« Ponovil je vrsto zase v jeziku, ki ga Allan ni poznal in je zvenel približno takole: »U danad n danad u danad u ...« Polkovnik Morrel se je hitro vtaknil vmes, po njegovem mnenju poezija očividno ni bila potrebna pri pojedini. »Ali ne bomo sedli?« je rekel. »Vaše visočanstvo, saj veste, da jutri na a se zgodaj odpotujemo.« Yussuf Khan se je zasmejal, da je Allana presenetilo. Takšnega smeha človek ne bi pričakoval pri pasivnem orientalcu. Toda v resnici se je njegovo visočanstvo tako zasmejalo, da je pokazalo vse zobe. Tedaj je Allan mimogrede opazil, da se je eden od njih potapljal v zlati zalivki. Yussuf Khan si je obrisal oči in rekel še vedno v smehu: »Prav imate, sahib polkovnik Morrel. jutri me bo to mesto izgubilo. Sedimo torej!« Polkovnik je ta čudni smeli, ki si ga očividno ni znal razložiti, opazoval ves presenečen in zmigal z rameni. Maharadža je ponovil: »Sedimo!« Sam je popeljal goste k mizi in počakal, dokler niso bili vsi zbrani pod nizkim baldahinom, Nato je rekel: »V naši deželi ne jemo pri takih mizah, kakor je ta. Toda ko sem razmišljal o tem slavju, sem pomislil na dve stvari. Prvič: častiti sahibi niso navajeni običajev moje dežele in posebno kar se tiče jedi, imajo ljudje najrajši svoje domače običaje.« »To je res,« je pristavil Ali, »in moj učenec govori lepo.« »Dalje,« je nadaljeval Yussuf Khan, »sem si rekel: kaj je bilo vzrok temu, da sem prizadjal tem častitim sahibom neprilike, za katere jih pa zdaj na tako nevreden način tega slavja prosim oproščenja? Rekel sem si: moji dragulji, za katerimi so hodili zviti, drzni tatovi. Če bodo torej moji gostje videli te dragulje, ki so kljub vsemu lepi na svoj način, bodo morda razumeli vzrok za poželenje tatov in tudi vse neprilike, ki so jih morali pretrpeti. In zato —« Nenadoma je prenehal in zaploskal. Hipoma, kakor izgine megla ob sončnem vzhodu v tropskih deželah, je izginilo zagrinjalo iz svile, ki je bilo razprostrto nad mizo — kako se je to izvršilo, ni videl nihče — in maharadževi gostje so zastrmeli z napol oslepljenimi očmi v dragulje Nasirabada, ki so ležali pred njimi na mizi zloženi v piramido. Čedno namizno okrasje! Allan, polkovnik in Holandec, ki so jih že videli, so bili tihi, zaslepljeni od fantastičnega blišča kamnov. Družini Bo\vl-byevi pa, ki jih še ni videla, se je izvil trikraten, pridušen vzklik. Oči mrs. Bowlbveve so tavale od ene ogrlice do druge, napol naivno preplašene, napol nezaupljive. Končno se je obrnila k maharadži, ki jo je resno opazoval, pokazala na družinske dragulje, ki jih je nosila, in zamrmrala: »Dovolite trenotek. da odložim tole?!« je Novo i V^M-0 0 Of/r Proti zobnemu kamnu Že nad 50 let se daje za negovanje zob prednost Sar-govemuKalodontu. Poleg ostalih odlik je dobil sedaj še novo svojstvo, ki ga nima sicer niti eno drugo zobno čistilno sredstvo in to je učinkoviti dodatek (Sulforicinoleat po Dr. Braunlichu), kateri odstrani in prepreči zobni kamen, tega povzročitelja mnogih težkih zobobolov. Yussuf Khan je dostojanstveno zamahnil z loko: »To bi bilo neumno in še čas bi zapravljali,« je rekel in se ni hotel domisliti vljudnosti. »Sedimo!« Pomigal je gostom, da sedejo. Tisti hip so se pokazali kakor iz niča sluge z bleščeče črno kožo, nalili v porfirne skodele pred vsakim gostom parfimirano vodo in postavili pred vsakega čašo s s veti o rdečo pijačo. »To je sorbet«, je rekel Yussuf Klian, »pozneje bomo pili vina, ki jih imajo radi sahibi. Toda za zdaj, da vas pozdravim, sem si želel pijače iz moje dežele.« Dvignil je kozarec z dostojanstveno kretnjo in izpil. V tem trenotku se je usul dež rož na mizo in goste, v ozadju dvorane so se začele vrteti rjave plesalke v vrtinčastem plesu, ki so ga spremljale s svojimi čudnimi godali. Mrs. Bowlbyjeva se je dvignila in strmela vanje, Allan pa se je sklonil k Heleni, ki je sedela z sanjajočimi očmi, kakor da ne ve, ali bdi: »Njegovo visočanstvo se bržda nič več ne boji atentata na dragulje.« »Saj je tu telesna straža,« je rekla in ni obrnila pogleda od piramide na mizi. »Čuden ugled uživa pri vas Mirzl.« »Priznam, da leti moj sum takoj nanj, če sta le dva kje zbrana in je nekaj v bližini, kar bi bilo vredno ukrasti.« »Potem bi moral biti tu pri nas,« se zasmejala. Allan se je zdrznil ob teh besedah, ki s< bile izrečene kar tjavendan. Česa pa se je bil domislil prej zvečer? Yussuf Khan, ki je resno opazoval mrs. Bowlbyjevo, je rekel: »Ni tajiti, da bi bile te plesalke, ki jih je nabral lastnik tega prenočišča, brez vseh čarov. Za svojo osebo pa moram reči, da mi bolj ugaja vaša liči.< Mrs. Bowlbyeva ja zarjula kakor papagaj ujet v zanki, brž se je obrnila od plesalk, ki so se vrtele okoli v ciklonu golih udov in blesketajočega se zlata: »Helena, ne smeš poslušati tega, kar pripoveduje!« »Sram vas bodi!« se je obrnila nato k maharadži. »Sram vas bodi do dna. Saj imate stopetdeset ženščin, ki jim pravite žene... pa hočete loviti moje ubogo dete!« »Teh stopetdeset žena,« je rekel Yussuf Khan, »je že dolgo v moji palači. Poleg tega jih lahko zapodim. Mogoče je laže, ljubiti eno samo ženo kakor stopetdeset.« Mrs. Bowlbyeva je objela čašo pred seboj, kakor da mu jo hoče vreči v glavo, in strmela vanj brez besede. Yussuf Khan pa je mirno nadaljeval: »Moj rod šteje osem-štirideset prednikov, o moji palači in o mojih posestvih pa pričajo dovolj ti malovredni dragulji. Če bi tega umetnika, ki sedi na levici mojega učitelja, ne zmešala žena, zaradi česar ga moramo zavidati, bi ti dragulji bili še vse lepši.« «Helena, ne poslušaj ga!« je vpila mrs. Bowlbyeva. Mis Helena je vprav hotela nekaj odgovoriti, od nekod so se pojavili črni sluge v svečani procesiji, na dvignjenih rokah so nosili srebrne posode — prav tedaj pa je preletela Allana ideja. Spomnil se je nečesa, kar je že tako iskal in v istem hipu se je po javila tudi ideja — blazno, toda!! Za hrbtom mis Helene se je nagnil k polkovniku Morrelu. Šepetajoč je polkovnika nekaj vprašal, nakar ga je ta pogledal kakor norca, komaj da je še našel besedo. »Za vraga, kaj to pomeni?« je zarjovel. »Ste znoreli?« Allan je vstal. »Kaj naj to pomeni?« je zaklical in se z iskrečimi očmi ozrl na maharadžo. »To naj pomeni, da ta mož, ki sedi tu, ni Yussuf Khan, maharadža iz Nasirabada!« Komaj je te besede izrekel, je nekdo potrkal na vrata. Prvi je vstopil mož, ki je bil trdil, da se ne more udeležiti slavja v svojem lastnem hotelu — ravnatelj Grand hotela Ilermitage. Za njim je vstopila žena. Ko jo je mrs. Bowlbyeva zagledala, je odskočila, kakor da bi se zazrla v kačo klopotačo. Zadnji pa je bil mož v precej posvalkani obleki, z ovratnikom, ki ni bil posebno čist. Ta mož je l>rI nekoliko podoben maharadži iz Nasirabada. XIII. Ženitev Yussufa Khana. Ravnatelj hotela je vzdramil tišino, ki je nastala, ko je vstopil z onima v dvorano. Govoril je proti polkovniku Morrelu in opravičujoče poudarjal besede: »Gospod pol- kovnik, oprostite mi, da sem vdrl k vam. Vedeti morate, da Se to ni zgodilo brez tehtnih vzrokov. Pred četrt ure so ine poklicali v urad. Našel sem to damo, ki sem jo poznal kot mrs. Langtreyevo, in tega gospoda, ki je nekam sličen njegovemu visočanstvu (ravnatelj se je priklonil v smeri proti Yussufu Khanu). Ko sem zagledal mrs. Lang-treyevo, nisem mogel verjeti svojim očem. Saj vemo, da je v svoji drznosti hotela odnesti dragulje nj. visočanstva. Gledal sem osuplo, mrs. Langtreyeva pa je rekla: .Natanko vem, kaj hočete reči. Pa ni potrebno. Jaz sem Langtreyeva in sem stanovala v vašem hotelu; to pa je maharadža iz Nasirabada, ki so ga pred petimi dnevi odvedli.4 — ,Kako si drznete trditi, da je ta človek maharadža,‘ sem zavpil, ,saj vem, da se maharadža prav zdaj na slavju poslavlja od Londona!' — ,Maharadža1, je odvrnila mrs. Langtreyeva, ,čeden maharadža! Človek, ki se danes poslavlja, je prav toliko maharadža kakor vi, ali pa ta vratar. Zahtevam, da naju takoj povedete v dvorano.1 Zdaj mi je bilo pa preveč in že sem hotel poklicati služinčad, da zapodi mrs. Lang-treyeyo. Tedaj pa me je ona prehitela: ,Ne storite česa, kar bi morali kesneje obžalovati! Nerada se bova poslužila policije, če bo pa potrebno, se bova morala.1 Po tem nisem vedel storiti nič drugega, kakor da sem ju povedel seboj. Polkovnik je gledal okoli sebe, kakor da se je pravkar prebudil, gledal zdaj ravnatelja, zdaj Allana, zdaj oni dve osebi, ki sta zahtevali zase nasirabadski prestol. Mož s po-svalkanim frakom pa je rekel: »Koliko bom še čakal, da uklenete tega zločinca, ki mi je ukradel mojo zunanjost? Pet dni me je imel zaprtega, zdaj pa, ko sem se vrnil, vidim, da mi je ukradel moje ime, če že ne tudi vsega imetja, in vi ravnate z menoj, kakor da sem jaz oni.« Polkovnik jc strmel vanj in v maharadžo za mizo, rekel pa ni niti besedice. Poznal je maharadžo že dolgo vrsto let. Za mizo je sedel prvi Yussuf Khan, ki se ga je spominjal iz tisoč različnih prilik, in pri vratih je stal mož z upadlimi lici in posvalkano obleko, ki je pač bil podoben temu. In ta slučaj z mladim možem iz Švedske, ki je izrazil svojo nemogočo trditev skoraj v istem hipu, ko jo je izrekel na tako čuden način še nekdo! Bil je čisto zmeden, ko je pretrgal tišino maharadža za mizo, hotel je govoriti. Toda Allan ga je prekinil prav nevljudno: »Polkovnik Morrel! Vprašal sem vas nekaj, kar se vam je zdelo blazno. Dovolite, da še enkrat vprašam?« Polkovnik je prikimal. »Vprašal sem vas bil,c je rekel Allan, »če je njegovo visočanstvo maharadža v Nasirabadu imel priliko, da si da zadelati zobe? Ali mi hočete zdaj izrečno na to odgovoriti?« Polkovnik se je odrevenelo obrnil k njemu: »Zobe zadelati,« je vpil. »Zdaj ni pravi čas za neumnosti.« »To niso take neumnosti, kakor vi to mislite,« je rekel Allan. »Iz vašega odgovora vidim, da si njegovo visočanstvo v Nasirabadu ni dal zob zadelati. Kaj pa v Londonu?« »Veste kaj, mladi prijatelj —« »Ali right. Torej tudi v Londonu ne. Vem pa, da ima ta mož, ki sedi za mizo, kočnik, ki je zalit z zlatom, če dokaže, da to ni res, potem ne velja prvi vzrok za mojo trditev, da on ni maharadža.« Yussuf Khan je planil z bliskajočimi se očmi za mizo pokonci: »Ne vem nič, kakšna je gostoljubnost sahibov. kadar gostijo,« je rekel, »če pa bi kdo v moji deželi z menoj, s svojim gostiteljem tako govoril, kakor govori ta mladi mož z menoj, bi ga dal nabiti in vreči iz hiše. Ali sem konj, da mi boste mogli na migljaj gledati v usta? Poženite ta človeka ven, ki ju ne poznani. Z njima vred še tega mladega moža, ki me je užalil, kakor še nisem bil žaljen!« Gledal je Allana in nepovabljena gosta z bliskajočimi se očmi. Polkovnik se je usločil in že je hotel ugoditi njegovi želji, tisti hip pa ga je zadržal Allan s kretnjo in tihim smehom. »Polkovnik Morrel,« je rekel, »trenotek! Kar poženite me iz dvorane, kakor to želi njegovo veličanstvo, toda samo z enim pogojem. Upam, da bosta soglašala mrs. Langtreyeva in njen spremljevalec, ko bosta slišala, kakšen je ta pogoj.« Obrnil se je h maharadži za mizo: »Benjamin Mirzl, ti sonce pravovernih in kralj vseh zločincev, ukloni se toliko in ukaži svoji črni telesni straži sam, naj me požene! Vem, da momci ne govorijo angleško!« V tem, ko je Allan govoril, so postale poteze na maha-radževem obrazu grozne. Vstal je in šel ipočasi k skupini, ki je stala blizu vhoda. Njegove oči so prebadale Allana in se svetile kakor oči kraljevskega tigra. Obstal je pred Allanom in ga za trenotek meril z očmi v izrazu takšne jeze, da se je polkovnik že hotel vreči vmes. Zdelo se je, da bo na mestu pobil Allana. V tistem trenotku pa sc je zgodilo nekaj drugega. Maharadža je odskočil mimo njih v velikanskem skoku, da bi ne bil nevreden kraljevske roparice, ki ji je sličil; preden se je kdo mogel geniti, je vso dvorano zajela tema. Zaslišali so, da so se vrata zaloputnila da je zaškripal zapah. V tem trenotku so se začeli divje poditi po dvorani; mrs. Bowlbyeva, polkovnik, črna straža, ravnatelj in pravkar došla, nepovabljena gosta — vsi so vpili. Končno so zaslišali radosten krik od nekoga, ki je našel stikalo. Luč je zopet zažarela. Gneča nog in rok je obdelovala vrata. Končno so se vrata odprla, divja gonja se je nato gnala po stopnicah navzdol. Ravnatelj je zarjovel kakor tiger na vratarja, toda šele čez nekaj trenutkov je mogel odgovoriti odreveneli vratar: »Napačni maharadža? Maharadža je pravkar prišel po stopnicah... nu da, na nogah ni posebno dobro stal. ,Grem vdihat ma... malo svežega z—zraka*, nam je zamrmral, sir, in nas nekam negotovo motril. Slišali smo klice iz dvorane, mislili pa smo si, da so se gostje šele zdaj razživeli —« V naslednjem trenotku so zdrveli mimo dostojanstvenega vratarja kakor povezka skopčanih psov, ki so našli sled. Na žalost jih sled ni privedla dalje kot do Monmouth Square. Stražnik je izpovedal, da je pred dvema minutama pomagal aziatskemu gentlemanu, ki je bil malce nadelan, v avto, ki ga je odpeljal v njegov hotel, Grosvenor hotel. Polkovnik je pogledal Allana in si brisal pot s čela. »Prokleti lopov,« je mrmral. »Tretjič! In skoraj bi se mu bilo posrečilo... L rag ga — moram ga občudovati.« »Vrnimo se,« je rekel ravnatelj. »Visočanstvo, resnično visočanstvo bi utegnil zahtevati, da se mu oprostimo.« »On, polkovnik in Allan so se vrnili po stopnicah, gospod van Schleeten se tega lova ni udeležil. Ljudje na Mon-mouth Scjuare so strmeli v te tri gospode, ki jim je s čela curkoma lil pot, četudi so bili v frakih in belih kravatah. Na levo od vhoda je stala družina Bowlby pod vodstvom gospe, ki je bila z razprostrtim krilom pripravljena, da brani svojo hišo kakor koklja svoja piščeta. Živo se je po tihem razgovarjala z možem in hčerjo, od časa do časa pa je vrgla izzivajoč pogled na mrs. Langtreyevo. Ta je stala ponosno v sredini dvorane z nedoumljivim nasmehom. Oči so ji lepele na Yussufu Klianu, ki so ga zdaj spoznali za pravega. Na blazinah za mizo pa je sedel gospod z debelimi, rumenosivimi brkami, ki so zdaj visele navzdol, z nosom, ki je spreminjal vse barve, gospod, čigar oči niso videle prav ničesar drugega kot samo mrs. Langtreyevo — gospod van Schleeten. Stari učitelj Ali pa je nežno govoril v maharadžo in ga prosil oproščen ja. »Tako mi profeta, sinko moj, sram me je kakor tatu, ki so ga prijeli v bazaru pri tatvini! jaz, jaz, tvoj učitelj, sem se dal dva dni varati od tega najdrznejšega vseh va-ralic. Celo njegova govorica je bila tvoja, samo bolj poetična. Jaz pa sem mislil, da je to sad mojih naukov, ki sem ti jih skušal vliti. Ponosen sem bil na to in zato še bolj slep, kar se tiče njegovega resničnega značaja, prizanesi mi Allah! Resnično, tako mi profeta, sram me je! Če bi ne bilo tega mladega moža s sokolovimi očmi, pognali bi tc bili in onega, varalico bi posadili na prestol v Nasirabadu, ko bi zagledali našo deželo, po kateri hrepenim kakor jelen po studencu. Pogodil jo je božanski šatornik —« Maharadža ga je prekinil, ni maral poslušati besede božanskega šatornika: »Brez dvoma je zasluga mladega moža, ki ga ne poznam, da je razkrinkal varalico. Toda tudi jaz sem imel nekoga, ki bi ga prav tako razkrinkal. Hotela pa je le počakati na pravi trenotek.« »Sinko moj, žal mi je in hudo, da ne poslušaš besed božanskega šatornika tako rad kakor vražji prevarant, sin šejtaua. Govoril pa si o ženski osebi?« »Kakor praviš. Njo, ki je prišla z menoj, je izbral oni razbojnik in varalica za mojo jetniško paznico. Pet dni je bila pri meni, le v začetku jo je nadomeščeval kralj razbojnikov. Občudoval sem njeno prijaznost in trdnost njene volje, čas v mojem zaporu pa, ko me je čuvala, mi je bil bolj sladek kakor vse ure, ki sem jih kdajkoli preživel v družbi žena. Stanovitna je bila kakor roke jahača, ko drži vajeti, nežna je bila kakor roka, ki gladi žrebe. Danes — pozneje o tem kaj več. Rekel si, da bomo že v nekaj tednih zagledali svojo domovino? Ali ste že določili dan odhoda?« »Sahib polkovnik Morrel je določil odhod za jutri. Izprosil je to milost od njegove ekscelence gosp. ministra, da moreva oditi iz tega mesta neomadeževana in pokrita s turbani. O takih stvareh, kakor je bila ta glede naše navzočnosti v tem mestu, to mesto še ni nikoli nič slišalo. Prebivalstvo pa in sahib polkovnik Morrel so se po pravici jezili name, da sem ti bil tako klavern vzgled. Ah. zares moreš reči o svojem učitelju to, kar je rekel božanski Omar o svojih: Razumnost najmodrejša vseli zemlja, z modrostjo veliko, zajeto iz neba, zdaj tu leži...« »Sahib polkovnik Morrel prihaja,«- ga je odrezal Yussuf Khan. »Takoj bom govoril z njim.« »Čedna zgodba,« je zaklical polko vnik, kakor bi bil k litin kriv vseh zločinstev. »Ali sem rekel, da je to p rok lečo čedna zgodba? še vse več — klobčič prokleto čednih zgodb! Če bi nam Bog ne bil poslal tega mladega moža,« — pokazal je na Allana — »vrag vedi, kako bi bilo.« »Kdo je ta mladi mož?« je vprašal maharadža. »Jezik si bom zlomil ob njegovem imenu. Pa to nič ne de. Že tretjič se mu je posrečilo, da je prekanil tega največjega lopova, ki bi prevaril samega satana, če bi bilo treba. Če je še kaj takih v Nemčiji, odkoder je prišel, potem razumem, da se je treba obdati s carinami proti vsemu, kar pride iz te dežele. Ta mladi mož — nu, poslušajte!« Bujno je opisal maharadži tri dvoboje Allanove z Mirzlem, opustil tudi ni moralne opombe o maharadževi udeležbi pri vseh nezgodah. Yussuf Khan je mirno poslušal, dokler ni končal, nato je rekel: »Moj učitelj Ali mi je rekel, da ste nameravali jutri odpotovati s tem varalico kot kraljem namesto mene v Nasirabad. Ali je to res?« Polkovnik je zamrmral napol jezno, napol v zadregi svoj »Da«. »Dobro. Prav to nameravam tudi jaz. Kar se tiče teg^i mladega moža, bom še premislil, kako naj se mu oddolžim. Prej pa še nekaj drugega. Potoval sem preko morja v to deželo, da bi si izbral primerno soprogo iz roda sahibov.« »Princeso,« je zarenčal polkovnik. »Ta načrt kar obesimo na klin, zdaj po vsem tem, kar ste počeli v Londonu, vaše visočanstvo. Bele princeske so nekam izbirčne.« »Neumno govorite, sahib polkovnik Morrel. Tega načrta nam ni treba obešati na klin, kakor pravite. Še več — še danes bomo praznovali svatbo.« »Haha! Kalco lepo! Kje pa imate princeso?« »Tu!« se je obrnil Yussuf Khan k mrs. Langtreyevi. FOTOAMATER pivipfi m . n? :- Študija Foto V. Zaletel Študija ob morju Foto Egon C. Med tem razgovorom so se skoraj vsi zbrali okoli njiju. Pri zadnjih besedah pa je zadonel vreščav krik iz tiste točke tega polkroga, kjer je stala mrs. Bowlbyjeva. »Haha! Ta da bo kraljica!« Yussuf Khan je pogledal mrs. Bowlbyevo. »Kdo je ta žena, ki govori neumne besede skozi nosr« je vprašal. »Ne menite se za to, vaše visočanstvo,« je rekel mr. Bowlby. »Kako naj bi sicer govorila?« »John! Ti tudi! Zapuščaš svojo ženo in jo javno žališ!« »Ljuba Suzana, ali si na stara leta postala ničemurna? Saj veš, da ima tvoj nos obliko deset. Poleg tega si gost njegovega visočanstva, zato se ne spodobi, da žališ njega ali njegove goste.« Malo je manjkalo, da gospa ni eksplodirala. Posrečilo se ji je pa, da je potlačila svoja čuvstva v prsa. Ironično se je vsem priklonila in molčala. Yussuf Khan je prijel mrs. Langtneyevo za roko in se obrnil k svojemu učitelju: »Moj učitelj Ali je poleg mene šejk-ul-islam v Nasirabadu. Zato poroča on pri knežjih porokah poročni par. Tudi je najbolj poklican, da bo kesneje poučeval mojo soprogo v veri prorokov.« Pri teh besedah je kljub vsemu ušel iz prsi mrs. Bowlby-eve hripav glas: »M o h a m e d a n k a hoče biti! In stopet deset onih drugih?« Yussuf Khan se je znova začudeno resno obrnil k »Kako neumno govori ta žena, če le odpre usta! veruje v nauk profetov, ima le štiri žene. Jaz imam »Dve! Kako je mogoče... ves svet vendar ve...« »Druge so le postranske žene,« je rekel maharadža. »Zdaj pa bomo poslali.vse iz palače v kraj, ki si ga požele. Ko se vrnem v Nasirabad, bom imel samo eno ženo kakor vladarji sahibov.« Resno se je priklonil mrs. Langtreyevi, njeni pogledi so mu sledili, iz njih je gledala nežna veselost. Maharadža pa se je obrnil k ravnatelju: »V mojih sobah Driipravite vse za svatbo. Po poroki bo slavje. V tej dvorani, ki jo je omadeževal oni slepar, se nočem več muditi,« nje Kdc ej: or dve.« m Mirzl se poslavlja. Kljub vsemu je radovednost mrs. Bowlbyeve premagala vsa druga čuvstva. Zvečer okrog enajste ure, ko se je začela svatba, je bila tudi navzočna. Povabil jo je maharadža, ki je poslušal vse, kar je prišlo iz njenih ust, z zanimanjem kakor papagaja, ki se je naučil govoriti. Te dame pa ni strpelo, da bi pri slavju ne vprašala maharadže: »Ali vaše visočanstvo ne ve, da je bila ... soproga vašega visočanstva najmanj že enkrat poročena!'« »Kaj je to meni?« je rekel maharadža. »Saj sem bil sam že tudi.« Temu je gospa težko ugovarjala, vztrajala pa je le, ker ni mogla verjeti svojim ušesom: »In da je bila prijateljica moža, ki je trikrat napadel dragulje vašega visočanstva in vaše visočanstvo samega? In da je sama — —« »Vse vem. Pa kaj je to? Ona je moj vid in sluh. Česar ne bom mogel videti, bom videl z njeno pomočjo, in česar še nisem nikoli slišal, mi bo ona povedala, še nikoli nisem preživel bolj sladkih dni, kakor sta bila zadnja dva, ko je bila moja paznica. Po najinih razgovorih je postala nekaj drugega, izbrala mene mesto onega, ki jo je hotel imeti in ki ji je ugajal zaradi svoje drznosti. Mogoče je je bil zaradi svoje drznosti bolj vreden kakor jaz, ki sem je tudi sicer nevreden. V nobeni ženski družbi še nisem bil tako srečen kakor takrat, ko mi je ponudila pijače in jedi ter me oprostila vezi. Njena volja je trdna kakor jekleno rezilo in mehka kakor puh na prsih goloba.« Približno eno uro so svatovali, ko se je prikazal na pragu ravnatelj in prinesel dve brzojavki. »Kaj je napisanega v pismu?« je vprašal maharadža. »Hočem vedeti. Kaj o meni?« Polkovnik je zakašljal: »Brzojavka od sleparja.« »Dobro. Čujmo! Četudi je ta mož slepar, hraber je.« »Kraljevskemu poročnemu paru! Nevredne čestitke pregnanega prisvajalca prestola. Naj se množi zakoniti rod! Povejte njenemu veličanstvu: razumem, da je za žensko mnogo bolj zanimivo, vladati petnajst milijonov mož kakor pa enega samega, (ki seveda najbrž odtehta onih petnajst milijonov) in mnogo bolj slavno, množiti vrsto-vladarjev Nasirarada kakor pa rod de Citracov! Benjamin Mirzl, bivši maharadža, bivši baron de Citrac.« »In ona druga?« je vprašal Yussuf Klian, ki je poslušal polkovnika z neodjetdjivo resnobo. »Ta je za mladega moža.« »Zame!« je zaklical Allan. »Se mi je zdelo, da name ne bo pozabil. Kar preberite, gospod polkovnik!« >Mr. Allan Kragh, v spremstvu maharadže iz Nasirabada! Trikrat ste mi prekrižali načrte, pa se ne jezim na vas. Saj sem se sam ujel v past. Kakor gospod van Schleeten sem pustil, da me je zmešala ženska. Tri leta sem se boril za njeno roko, ona pa me je zaničevala, da bo zdaj mogla vladati petnajst milijonov črncev, še en nasvet: pazite, da se ne srečava četrtič! Mirzl. Kako sta se pogovorila Allan in bivša mrs. Laugtreyeva? Kratko. Nasmehnila sta se drug drugemu in si stisnila roke. XV. Naravnost v Nasirabad! Vsi stari alkoholiki so trdno prepričani, da ni noben maček hujši kakor tisti, ki izvira od šampanjca. Zjutraj po poroki Yussufa Khana je bil tudi Allan Kragh istega mnenja. Prav za prav njegov položaj ni bil posebno rožnat. Nu da, doživel je prigode, prigode iz tisoč in ene noči, prigode s šampanjcem — toda to jutro je imel po vsem tem le mačka. Njegovo blagajno je prevzel gospod Mirzl in zdaj še ni vedel, če ga bo hotel za to odškodoval. Da Mirzl tega ne bo storil, je bilo jasno. Yussuf Khan mu je sicer obljubil nagrado, toda mimo te nedoločne izjave ni slišal ves večer ničesar točnega več. Imel je ogrlico iz draguljske zakladnice Nasirabada, toda ker mu jo je bil poklonil gosipod Mirzl v času svoje kratke vlade, mu ni ostalo nič drugega, kot da jo vrne. In tudi, če mu hotel povrne škodo, česa naj se loti? Po teh prigodah, ki jih je preživel, bo večina novih doživljajev pusta. Naj se vrne domov? Če je pomislil na rjoveče akceptante, je začutil mravljince kakor gladiator ob misli na izstradane leve v areni. Tako — za prvo silo ne more napraviti nič drugega kot to, da pobara ravnatelja, kako bo z denarjem. Ravnatelj je očividno imel prav takega mačka po dogodkih včerajšnjega dne. Bil je kratkih besedi in ne posebno postrežljiv: »Kakor sem vam bil že rekel, ne moreni sam urediti te zadeve. Seveda cenim to, kar ste napravili, če že ne za hotel, pa vsaj za enega njegovih gostov. Ne morem vam pa obljubiti nič natančnega, dokler se nisem pogovoril z ravnateljstvom.« Allan je zmigal z rameni in šel. Nekajkrat se je obrnil po veži, nato se je spomnil, da bo Yussuf Khan s spremstvom odpotoval opoldne in da je zdaj skrajni čas, če hoče vrniti ogrlico nepravega maharadže. Shranil jo je bil pri mladem možu v uradu, ki je bil izročil Mirzlu njegov denar. Čudno, da jo je še našel! Precej časa pa je trajalo, preden se je uveril mladi uradnik, da je Allan res Allan. »Če bi zadnjič bili tako natančni, bi bil zdaj za tristo funtov bogatejši.« je zarenčal Allan in odšel. V prednji sobi je bil le stari Ali. Pozdravil je Allana s prav takim nasmehom kot zunaj straža. »Ah!« je rekel. »V nekaj urah bomo že na veliki vodi in gnjavila nas bo bolezen, ki jo tako radi povzročajo demoni voda. Zapustili bomo to čudovito mesto, ki smo ga pa po krivdi kralja zločincev tako malo videli.« »Zdi se mi. da niste žalostni, če se boste srečali z demoni voda,« je rekel Allan. »Ne. saj me bodo prinesli v domovino. Točno in ljubko pravi neki pesnik, ki ipa se seveda ne more meriti z božanskim šatornikom: .Kdor se je rodil pod palmami, temu se jelke ne zde lepe in onemu, ki stanuje v Delhili, še smrad mesta diši/.« »Tzvrstno, zares.« ie rekel Allan. »Kako pa je zdaj v Del h ih?« Smrtna vozača V naših meslih in o Ljubtjani sta se mudila mr. Evans in miss America, ki sta vzbujala s svojtmi »smrtnimi vožnjami« na kolesih, ki visijo v zraku, veliko pozornost »Ne morem vam povedati. Štirikrat je že preteklo po deset let, odkar sem obiskal to mesto. Spominjam pa se na grozni smrad in na sonce, kakor si ga londonsko prebivalstvo ne more zasanjati, četudi žveči hašiš. Sonce pa je bilo neznosno kakor Allahove oči za nevernike.« »To zveni zapeljivo.« »Mladi prijatelj, ali razumem prav — niste bili še nikoli v Delhih?« »Sram me je,« je rekel Allan, »četudi zveni še tako smešno — še nikoli nisem bil v Indiji. Nevzgojen osel sem, z odrezanimi ušesi in plašnicami. Ali ne pravi nekje tako božanski šatornik?« »Božanski Omar se tako ni nikoli izrazil. Mogoče kak manj pomemben pesnik. Kdor pa ni bil v Indiji, je kakor neizkušeno dete, in kdor nikoli v Nasirabadu, je kakor novorojenček. Tam je nebo bolj modro kakor kjerkoli in zrak bolj svež. Tam sije sonce izredno jasno, toda ne žge kakor nevernike v Delhih. Na gorah rasto cedre in pinije, v njih senci diši opojne je kakor iz las ženske. Karavane z oboroženim spremstvom se pomikajo skozi tesni in zvečer zadiši od njihovih taboriščnih ognjev po bravini, rižu in dobrem maslu. Ta duh je prijetnejši od vseh drugih in kdor ga ni duhal, je kakor oni, ki še nikoli ni pil vina, nikoli poljubljal ust ljubice. Žene nasirabadske imajo vitkejšo sredino, kakor druge žene. Da, kdor še ni bil nikoli v Nasirabadu, ta še ni živel.« Tedaj so se nenadoma odprla vrata in se je prikazal sam Yussuf Khan v spremstvu svoje soproge in polkovnika. Allan se je priklonil in izvlekel ogrlico, ki jo je maharadža začel začudeno gledati. »To sem prejel od lažnega maharadže,« je rekel Allan. »Ali jo smem vrniti preden mi je zopet ne ukrade.« »Čemu ste jo prejeli?« je vprašal maharadža. »Za nagrado,« se je vtaknil Ali vmes. »Ker mu je mladi mož dvakrat preprečil rop draguljev, sin moj, mu je podaril kralj sleparjev ta nakit. Svojo nesramnost je ta slepar ublažil s tako šalo, da se ji včasih čudim.« Yussuf Khan je pogledal Allana: »In zdaj hočete to vrniti? Zakaj?« »Dal mi ga je slepar,« je začel Allan. Yussuf Khan ga je prekinil: »Dobro. Kralj sleparjev, ki mi je hotel ukrasti dragulje in mi je za dva dni ukradel moje ime, je storil nekaj, kar mu moram šteti v zaslugo. Mladi sahib, dolžan sem vam še vse več, kot je ta nakit. Povejte mi, kaj naj storim, da poplačam svoj dolg. Govorite svobodno in vedite, da vam že vnaprej odobravam vse.« Stari Ali je tedaj rekel maharadži: »Sin moj, pomisli: ta mladi mož, čigar poteze pričajo o njegovi nadarjenosti in plemenitem mišljenju, ki nam je napravil že toliko uslug — še ni bil nikoli niti v Delhih niti v Nasirabadu, še celo nikoli v Indiji. Z besedami, ki sem jih povzel iz naših najboljših pesnikov, h katerim se ne upam prištevati, sem mu poskusil prikazati medlo sliko nasirabadskih lepot.« Allan se je stresel pri teh besedah. Po vseh teh prigodah iz tisoč in ene noči bi vse drugo bilo le grenko... toda ali je mogoče najti tisoč in ene noči kje drugje kot v starodavni pravljični deželi? »Visočanstvo,« je rekel, »ali me hočete vzeti v svojo službo v Nasirabadu?« Yussuf Khan ga je debelo pogledal: »Ali je to res, kar želite?« Napeto ga je še za trenotek opazoval, nato pa rekel: »Dobro. Obljubil sem vam, da vam izpolnim, karkoli si želite. Od danes naprej ste moj drug v vsem, kar se ne tiče vlade sahibov v moji deželi.« Nekaj ur kesneje se je Allan poslavljal. Mrs. Bowlbyeve je dvomila do zadnjega. Rekla pa je: »Prepričana sem, da vas bo potreboval za to, da 11111 stražite stopetdeset žena.« »Mrs. Bowlby,« je rekel Allan, »mislim, da je za tako mesto treba pristojnostnih pogojev, ki jih pač nimam.« Polkovnik Morrel, ki je stal v bližini, se je osorno zasmejal v svojo belo brado in pripomnil: »Ali right, mladi prijatelj. Indija je nekoliko drugačna kakor v časih Haruna al Rašida. Ne vem, če boste srečali take prigode kakor v tisoč in eni noči. Toda v slučaju potrebe boste vedno imeli svoj prostor pod vladarjem. Utegnete se celo še seznaniti z nečim, s čimer še nimate mnogo izkušnje — namreč z delom... Naš čas je prišel, pojdimo v auto!« Zamahali so z rokami v slovo, mr. Bowlby pa je še zaklical za Allanom: »Mladi prijatelj, največja prigoda je koncem koncev le delo!« KONEC. REKLAMA Reklama in njena gospodarska upravičenost Moderni plakat za ljubljanski velesejem (J. Omahen) Desno: Učinkovit, dasi pre■ prost plakat za milo Spodaj: Simfonija reklamne luči v modernem velemestu Težko bi si bilo zamisliti današnje življenje brez reklame. Ni se sicer bati, da bi reklama postala sama sebi namen, vendar pa zaradi svojega razširjenja in učinka posega tako v vsakdanje človekovo življenje, da ji je treba posvetiti posebno poglavje in se z njo že bavijo obširne knjige ter tehtna gospodarska razmotrivanja. Kaj je reklama? Beseda je francoskega izvora in znači toliko kot vabilo. Z besedo »rekla m a« pa označujemo vse tiste naprave, s katerimi skušamo neko osebo, stvar, podjetje ljudem označiti in jih seznaniti z njo iz nekega posebnega namena. Ta namen je v čim obilnejši in ugodnejši prodaji blaga odjemalcem. Reklama nam služi, da v čim razumljivejši obliki ponudimo kupcem, ki si jih moramo šele pridobiti, blago za njih potrebe ali pa za potrebe, ki jih pri kupcih s pomočjo reklame šele vzbudimo. Reklama je v modernem gospodarstvu nujno potrebna, ker danes gospodarstvo ne proizvaja več samo za povpraševanje, to se pravi potrebo ljudstva, temveč za trg, ki si ga hoče osvojiti. Delitev dela, ki je v svetovnem gospo darstvu povzročila preobrat in ki ji sledi vedno natančnejša sipecializacija posameznih podjetij, nujno potrebuje reklamo: če se specializira podjetje, mu je potreben širši krog ljudstva, iz katerega si mora pridobiti čim več EVAJiBTMUJOMOV MCRJ0IE KUJie JE j%C jtiEb jrtKjrjE: c odjemalcev za svoje izdelke. Iz teh razlogov se je morala nujno razviti sodobna reklama in ker je je vedno več, zato morajo biti sredstva, s katerimi skuša vplivati na odjemalce, vedno bolj uspešna, uočljiva in dražja, da se v množici drugih reklam hitro LJUBLJANSKI VELESEJ KRU IHAJCEliEJtfE KUJ Za 20 Din Za do Plakat zaljudsko*Mohorjevo družbo« (Gaspari). Stilno zastarel bolj KMETIJSTVO VINARSTVO MLEKARSTVO VRTNARSTVO ŽIVINO- J 'f c UMETNOST POKRAJINSKA RAZSTAVA INDUSTRIJA HIGIJENA ■ RADIO AUTO MOBILI 13 SEPT.1926 spozna in da tem priklene ljudi. Če hočemo reklamo strogo gospodarsko oceniti, moramo reči, da so njene koristi v obče te, ker je bila z njeno pomočjo omogočena delitev dela, spoecializa-cija in racionalizacija sodobnega industrijskega gospodarstva. Razširila je trg za izdelke in s tem omogočila svobodno tekmo in tehnični napredek. Seveda pa ima tudi svoje napalce. Glavna je ta, da blago ni vedno povsem dobro, četudi ima velike prodajne možnosti. Pomagala je s tem pospeševati izdelovanje blaga v ogromnih množinah, ker prodaja velikih množin šele omogočuje kritje stroškov za reklamo, česar kulturno važnejša produkcija za individualne potrebe nikoli ne zmore. Podoba je torej, da je reklama tako važen sestavni del sodobnega gospodarskega sistema, da ji je zagotovljeno še dolgo življenje. Ideologi, ki razmišljajo o bodoči stopnji svetovnega gospodarstva, ji seveda prorokujejo smrt, Na- MEDN. RAZSTAVA PIOV K J UBLJA V J E % E S Moderni plakat za ljubljanski velesejem (G. A. Kos) Poklonitev materi«. Simbolični prizor z materinskega dneva, ki ga je priredila ljudska šola v Kranju pod pokroviteljstvom Kola jugoslooenskih sester Desno: Ta mož je najstarejši Američan, star je 111 let, ko je bil star 20 let, se je preselil iz Anglije v Ameriko in živi zdaj v Vancouvru. Kljub SDoji starosti še vedno pridno dela. Po poklicu je sedlar in slika je posneta za njegov 111. rojstni dan o njegovi sedlarnici Zanimiv projekt iz prvih početkov a vi jati ke Najbolj interesantna doba v zgodovini letalstva so zadnja desetletja pred pojavom bratov Wriglit. Cela vrsta iznajditeljev se je na vse načine trudila, da bi o-mogočila človeku dviganje v zrak in skoraj vsak izmed njih je skušal doseči ta cilj na svoj način. Eni so skušali posnemati gibanje ptičjih kril, drugi so zopet kombinirali na vse načine balon z raznimi krili, itd., tretji so poskušali svojo srečo z vijaki, ki bi lahko potegnili letalo vertikal- Pogled od spodaj na autogiro o zraku no v zrak. Naj- dosledneje od vseh je pa postopal Nemec Oton Lilienthal, ki je prišel do svojih brezmotornih letal s tem, da je posnel ptico, ki ne maha s krili in nato to svojo konstrukcijo sistematično izpopolnjeval. Njegova učenca Wilbur in Orville Wright sta to pripravo še bolj izpopolnila, s tem. da sta vgradila vanjo motor s propelerjem in tako omogočila ne samo plavanje letala z višine proti tlom tem-več tudi dviganje z zemlje v višino. Od takrat pa se ni v bistvu spremenilo nič in tehnično izpopolnjena konstrukcija bratov \Vright jc po razmeroma kratkem razvoju pokazala v svetovni vojni svojo veliko vrednost kot vojno sredstvo. Po svetovni vojni so skušali letalo izrabiti tudi kot prometno sredstvo. Največja in doslej tudi skoraj edina prednost letala je njegova brzina. s pomočjo katere lahko zmagovito tekmuje z vsemi ostalimi prometnimi sredstvi. Tma ipa letalo dve veliki napaki, ki v izredni meri ovirata njegovo porabo kot prometno sredstvo: Velika poraba dragih pogonskih snovi (bencina) v primeri z množino tovora in pa nezmožnost letala, spustiti se na majhnem prostoru na zemljo. Posledica tega so velikanski kompleksi zemljišč, ki jih je treba urediti kot zračna pristanišča in ki stanejo velikanske vsote, ker se morajo nahajati čim bliže sredini mesta. Če se nahaja zračno pristanišče preveč daleč od mesta, se izgubi s prevažanjem potnikov iz mesta v pristanišče toliko časa, da je prihranek na času zairadi brzine letala za krajše proge le neznaten. Tudi pri 10- Patent g. generalnega direktorja dr. I. Slokarja Zrakoplov, opremljen z doema oijakoma, 6 m dolgima, l ijak na glavi se vrti samostojno, '/.a dvig je ta zrakoplov potreboval le 22 m vzletnega prostora nezgodah, ki se tu in tam lahko pojavijo pri letalu kakor pri vsaki drugi tvorbi človeških rok, bi se dalo v ogromni večini slučajev preprečiti vsako poškodbo potnikov in blaga če ne bi potrebovalo letalo za pristajanje toliko prostora. Zato so razumljivi poizkusi iz naj novejše dobe, ki skušajo omogočiti letalu dviganje in spuščanje na majhnem prostoru. Francoz Gerin in Nemec Jaesche sta zgradila letalo, pri katerem se spreminja površina krila in s tem tudi brzina pri poletu, večina konstrukterjev pa se zadovolji z namestitvijo zavor na letalu, ki znatno zmanjšajo progo, katero prevozi letalo pri spuščanju po zemlji. (Po švicarskih podatkih prevozi znano lovsko letalo De-woitine D 27 po zemlji brez zavor progo 250 m, preden se ustavi; če ga opremimo z zavorami pa samo 150 m.) Vsa imenovana sredstva ne morejo tega nedostatka odpraviti, temveč ga samo omilijo. Če pa namestimo na letalu propeler s pokončno osjo in ga poganjamo z motorjem, dobimo tako zvano helikoptero, ki se dviga in spušča navpično. Ta konstrukcija ima zopet ta veliki nedostatek, da se pri vsaki poškodbi na motorju razbije. Tudi gibanje v vodoravni smeri je združeno s precejšnjimi komplikacijami. Vse te težave pa niso mogle ostrašiti konstrukterjev in zadnji dve leti se je pojavila cela vrsta helikopter, ki se izvršile tudi že uspešne polete. Iznajditelji so skušali vsaj deloma odpraviti navedene nedostatke helikopter. Najbolj je razširjena konstrukcija Španca J. de la Cierve, tako zvana »Autogiro«, katerega aparat ima sicer tudi propeler z vertikalno osjo, toda brez motornega pogona; na sprednjem delu trupa pa ima motor z drugim propelerjem, ki deluje prav tako kot pri navadnem letalu. S tem letalom dosežemo brzino pri pristajanju, ki je za 55% manjša kot pri j—-: Generalni ravnatelj dr. 1. Slokar Buraii z!r"?° °e'“a za obhscance pomaga zanesljivo in brez bolečin ! navadnem, enako hitrem letalu. Edini nedostatek te konstrukcije je večja poraba goriva v primeri z navadnim letalom. Vendar je vzpodbudila prav de la Ciervova konstrukcija konstrukterje in znanstvenike, da so začeli posvečati temu in sličnim aparatom več pozornosti. Zato imamo prav v najnovejši dobi celo vrsto novih konstrukcij, ki pa se vsaj deloma tesno naslanjajo na autogiro. Zanimivo je, da je že pred 22 leti spoznal Slovenec ne-dostatke naših letal in jih skušal odpraviti na popolnoma nov način. Sedanji gener. ravnatelj Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, gospod dr. Ivan Slokar je prijavil že dne 8. decembra 1909. pri patentnem uradu na Dunaju kot patent svojo pripravo, ki naj omogoča dviganje in spuščanje na omejenem prostoru, kot helikoptera, v slučaju defekta na motorju pa omogoči lahko pristajanje brez tistih usodnih posledic, ki jili ima prisilno spuščanje helikoptere. Nadalje delujeta pri tej pripravi dve krožeči ploskvi stabilizirajoče kot vrtavki in zadnji robovi nosilnih ploskev so elastični, in delujejo zato po vseh dosedanjih raziskavanjih v zraku veliko ugodneje kot ploskve s togimi zadnjimi robovi. Opis tega aparata hočemo posneti iz patentnega spisa, ki je izšel dne 26. jun. 1911 pod štev. 48.753: Aparat ima simetrično na vsaki strani trupa po eno klilo, ki se da spremeniti v nosilni propeler z vertikalno osjo. Vsako tako krilo obstoja iz več krožnih sektor jev. Od Autogiro z vertikalnim Dijakom in pomožnimi krili za stabiliziranje. Nosilni vijak se vrti prosto, motor žene prednji propeler obeh skrajnih radijev vsakega sektorja je sprednji nepremično pritrjen, zadnji pa se da s pomočjo posebne priprave v vertikalni smeri (pravokotno k ravnini sektorjev) pomikati navzdol. S tem dobi vsak sektor obliko krila, pri katerem je zadnji rob v neki meri elastičen. Če sučemo z motorjem te sektorje okrog vertikalne osi, se začne dvigati priprava navpično v zrak kot helikoptera. Ko se dvigne na ta način priprava dovolj visoko, pomaknemo zadnje radije sektorjev v isto ravnino s sprednjimi radiji in iz sektorjev nastaneta 2 krili na levi iu desni strani trupa. S posebnim pogonskim propelerjem, ki je nameščen spredaj na trupu, poganjamo nato pripravo v horicontalni smeri kot navadno letalo naprej. Sektorji obeh kril rotirajo lahko še naprej okrog svojih osi in delujejo s tem kot vrtavke event. ugodno na stabilnost. Iz opisa je razvidno, dai se nahaja v iznajdbi cela vrsta zamisli, ki se pojavljajo v spremenjeni obliki pri novih konstrukcijah de la Cierve, Pescare, Curtis-Bleeckera itd. V tedanjih razmerah pa ni našla ta konstrukcija razume- vanja in iznajditelj je moral zaradi pomanjkanja sredstev dopustiti, da je patent zapadel. V svetovni vojni pa so vodilni tehnični krogi pri avstrijski vojaški upravi skušali z velikimi sredstvi konstruirati lielikoptero kot nadomestilo za privezani balon, toda brez uspeha. Mogoče so prav številni predvojni patenti vplivali nanje, toda težave pri konstrukciji so tolike, da jim takrat niso bili kos. Ameriška Curtiss-Bleecker-helikoptera, ki je letela Popravki. V 5. številki na str. 146 čitaj meti zgodovinskimi paberki o Mariboru letnico 1857. namesto 1875., kar je očitna tiskovna pogreška. Prav tako na isti strani o Ptuju čitaj letnico 1908. namesto 1909. V 11. številki na strani 570 zgoraj beri namesto Ti-hame — Tihamer! Na strani 387, 38. vrsta od zgoraj dol, čitaj namesto: otografsko negibnega — Filmsko negibnega. Na isti strani čitaj spodnjo vrstico, leve kolone: gredo preveč v njeno skrivnostno globokost, samo nakažejo jo kot dobri iu prijazni gledalci in ljubeznivi ter radostni voščilci dobrodošlic našim bohinjskim sirarjem, planšaricaan in kmetom, oglarju, drvarju in gozdarju. Vsi ti... POJASNILO. Iz velikosti oblike objavljenih portretov naj naši čitatelji ne delajo napačnih sklepov, da posvečamo kakšni osebi večjo pozornost kakor katerikoli drugi. Na žalost se moramo večkrat ukloniti tehničnim zahtevam v širini in višini naših strani! — Uredništvo. FILM Novi filmi: Ariana R. A. Anetov senzacijonalni roman »Ariana« se nahaja na tričetrt pota k šundu in popolnoma v plehki družabnostni literaturi z rekvizitom ruskega motivja, za povojno dobo potrebnim in značilnim. Za izprijeno zapadnjaško klientelo take literature je te vrste ruska snov kos dražeče eksotike v najbanalnejšem zmislu besede, budoarsko čtivo, ki ga ne odložiš, dokler ga nisi prečital, zaman pričakajoč, da bi se krog starčevske erotičnosnovne rafiniranosti razklenil in razcvel v nekaj, kar bi bilo podobno umetnosti. Svet in figure romana sploh niso ruske, temveč prikrojene po želji izvestnega dela zapadne družbe ter po modnem okusu, ki je o. 1. 1920 zahteval od žena in od dozorevajočih deklet šampijonat v vseh zadevah seksualnosti in erotike, vendar pod pogojem, da ostane ta »nova«, povojna žena kljub in baš zaradi vseh teh in takih mojstrovin, »virgo intacta« iz starega sveta. Po tem dvomljivem tekstu je napravil režiser Elizabete Bergnerjeve, Paul Czinner, film z istim naslovom ter z Bergnerjevo v vlogi Ariane, z Rudolfom Forsterjem pa v vlogi Konstantina Mihaelu (ostale figure so brezpomembne) in kar je ob tej priliki prišlo na dan, je lep in točen dokaz umetniške in notranje krize sodobnega filma, tu nemškega. V Nemčiji je vse jasno in vse napisano je natančno vnaprej določeno, za koga in zu kaj je napisano. Jean Schopfer (izg. Claude Anet) je svojo Ariano napisal samo in baš za Bergnerjevo in Paul Czinner še danes misli, da je film prišel na svet samo in baš zaradi Bergnerjeve. Zato je tale nova. poslabšana izdaja »Florentinskega goslača« tudi izgledala primerno tej romantični želji, snovi in predstavi, to je skrajno reakcionarno. K. Bergnerjeva je še vedno stara odlična igralka, a če pri tem upoštevamo, da je tekst strašno nefilmski (višek njegove literarnosti se razodene pač v končni sceni z odhajajočim brzovlakom) in če kljub temu pravimo, da bi bila Bergnerjeva lahko vsaj nekoliko mlajša, moramo zaključiti, du se je že nekoliko postarala. Na njeno igro so padli prvi sivi lasje. O Rudolfu Forsterju ne moremo reči niti tega, ker to ni bil niti Pariš, niti Berlin, še manj seveda Rusija in najmanj filmski teater, pač pa nam je F. ustvaril samo pravi simbol sociološkega tipa čitalstva Clauda Aneta. Rudolf Forster je dobro pokazal, da izvira ta svet razen iz budoarja tudi iz obljubljene dežele jedilnih in spalnih vagonov pri mednarodnih brzovlakih. In to je surovi berlinski okus režije v tem pogledu tudi hotel. Seveda pa nimamo iprav nobenega posebnega povoda, da bi zoper to dejstvo ob itak slabem tekstu razgrajali. Tudi kdor ga je bral, je roman v filmu stežka prepoznal, šlo je v prvi vrsti za »starstvo« F. Bergnerjeve. Notranja oprema in morala filma sta spominjali njegovih boljših časov, enako kompozicija scen in fotografija. V splošnem smo dobili ob delu okus dobro in solidno opremljenega inter-jerja. Ako pa nas kaj samo še spominja na kaj, ni to pač več niti manira, niti spominska pesem, nego bolezen, ki jo je treba pričeti lečiti pri korenini. Svetloton-film Mirko Jelačin Razvoj zvočnega filma je za filmsko umetnost izredne važnosti, ker je s svojim velikim razmahom odkril neizmerne možnosti novegu dela na tem polju. Kulturne vrednosti, dosežene s proizvajanjem zvočnih filmov, pozna danes že ves svet. Nemi film je predvsem iskal in potreboval zunanjo lepoto igralca in igralke, pri zvočnem filmu pa je odločilen tehnično dobro izvežban glasovni materijal bodisi zaradi govora bodisi petja. S tem je tako zvani »lepi tip« potisnjen v ozadje in talent bodočega filmskega igralca se danes presoja iz čisto drugih vidikov. »Svetloton Film« v Zagrebu je prvo podjetje v Jugoslaviji. ki si je stavilo v nalogo, izdelovati domače jugo-slovenske filme v našem jeziku. Tako stopamo y vrsto držav z lastno zvočno filmsko idustrijo. Io je velika in težku nalogu. Da se ta cilj doseže, je treba mnogo idealizma, dela in še več kapitala. Ker ni dovolj dobrega igralskega naraščaja, se je »Svetloton-film« odločil, da ustanovi lastni Studio za zvočni film. V tem studiu naj se s pomočjo izkušenih domačih in inozemskih umetnikov in strokovnjakov bodoči filmski umetniki in umetnice izobražujejo in vežbajo v vseh strokah, ki spadajo v področje zvočnega filma. Na ta način si hoče »Svetloton-film« vzgojiti in pridobiti lastni ansambl igral- cev. Namen studia je, da teoretično in praktično usposobi svoje mlade sodelavce za samostojno umetniško in teh’ nično delo v filmski stroki. Igralka Elizabeta Hergner ilirku Jelačin, operni peDec Al mu Jelenska, diplomirana učiteljica Josip Klement, ravnatelj ur ue jugosloo upravnik studia za zvočni film ritmične gimnastike in modernega plesa industrije za zvočni film* Svetlotonfilm« Sodobna cerkev. Nemški arhitekt Martin tVeber je zgradil o Frankfurtu ob Maini nooo cerkeo sr>. Duha. — Značilno za cerkev je to, da stoji oltar skoraj v sredini pod stolpom, ki s svojimi okni siplje luč v notranjščino cerkve •J •J 4» v* 't# »tl »« Im ■ mmm f Ti i [ !| : I) I* r f! 1. metra in dovaja vodo skozi hrib i/. Achenskega jezera, ki leži HO metrov više. Zanimiva je tudi elektrarna >Walchenseekraft-vverkc. Voda priteka |>o ceveh iz 200 metrov više ležečega jezera >Walchensee«, odda svojo energijo \ turbine in izteka v »kochelsee«, ki leži poleg elektrarne. Opažati je pri večini nemških elektrarn, da je izrabljena vodna sila više ležečih jezer. Razen strokovnih zanimivosti so videli tudi mnogo drugih znamenitosti. V Mtinchenu: »Deutsches Museum« je bil brez-dvomno na j interesantne j še, kar so videli. Vidi se lahko, v njem razvoj tehnike od vsega početka do danes v vseh detajlih. Od stavb bi bilo omeniti »Rathaus« ali po naše rotovž. Iz slike, ki predstavlja nekakšne balkone na dvorišču, je razvidno v kakšnem slogu je zidan magistrat. Vsa zunanja stran je posejana s sličnimi okraski in kipi. Nekaj posebnega je tudi najmodernejša cerkev v Frankfurtu ob Maini. Pročelje krasi kip Matere božje, ki je sestavljen iz samih majhnih barvastih kamenčkov, prav tako kot sta obe stranski sliki lepa mozaika. Notranjost cerkve pa je brez \seh okraskov in ornamentov. Zidano je vse v oglatem slogu. Prižnica 11. pr. izgleda kot gladka kocka s popolnoma gladko in ravno streho. Edino, kar služi v okras, so zlati napisi izrekov iz sv. pisma. (Sliko gl. v 7. štev. »Ilustracije«, str. 248') Pogled z dvorišča na rotovž z balkončki v Miinchenu PO NEMČIJI H. F. , ^ Pred kratkim so priredili elektrotehniki ljubljanske univerze študijsko potovanje po Nemčiji, pod vodstvom g. docenta ing. Venčeslava Koželja. Priliko so imeli videti zanimivosti in pridobitve moderne tehnike. Praktično in moderno je urejena elektrarna »Aachenseekraftwerk« v Jennbachu na Tirolskem. Sliki nam kažeta pogled od zunaj. Prva kaže mešanico razvodnin žic naprave na prostem, druga (na sledeči strani) ipa kaže. vodno cev, ki dovaja vodo k turbinam. Cev ima v premeru preko dva Mešanica razvodnih žic naprav na prostem v jennbacliski elektrarni Razstava Franceta Goršeta R. Ložar Vodna cev, ki dovaja oodo k turbinam n Jennbachu Foto Frohlich Najimpozantnejši pa je v Leipzigu spomenik padlim vojakom v bitki pri Leipzigu. Gradili so ta spomenik od oktobra 1900 do oktobra 1913. Zaposlenih je bilo pri gradnji spomenika več tisoč delavcev in so porabili celo goro v bližini Leipziga, da so dobili potrebno kamenje za la ogromni spomenik, ki je menda za spomenikom zmage v Ameriki in Eifflovim stolpom v Parizu največji'. Meri v višino preko 90 metrov. Eden stoječih kipov na vrhu spomenika ima 12 metrov višine in tehta preko 4000 centov. Celokupni stroški za gradnjo spomenika so znašali 6 milijonov Mark, to bi bilo več kot 80 milijonov Din našega denarja. SLOVENSKA KNJIGA Velikonja: Otroci. V zbirki domačih pisateljev, ki jo izdaja Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, je izšla zbirka novel »Otroci«, ki jo je napisal Narte Velikonja. Večinoma so to ponatiski iz »Doma in sveta«, kjer je pred leti pisatelj redno objavljal svoje novele. Knjiga obsega 12 krajših in daljših novel: Cepljenje. Birma. Tuji otroci. Mož, ki je otroka jedel. Otroci se igrajo. Ame-| rikanci. Stric. Izpoved, Med dvema stenama. Na morju. Tri gracije. Sirote. J. Lovrenčič: Publius in Hispala. V 43. zvezku »Ljudske knjižnice« sta pravkar izšli dve zgodovinski povesti dr. Jože Lovrenčiča : Publius in Hispala, zgodovinski roman iz starega Rima, ki se godi v 2. stoletju pred Kristusovim rojstvom, in Cesta in njen vozel, povest iz srednjega veka slovenske zgodovine na Goriškem. Knjiga obsega 218 strani in jo je izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. J. Lovrenčič Narte Narte Velikonja Za negovanje telesa za jačenje udov in zaščito pred obolenjem, je Fellerjev Elsa-fluid priznano domače sredstvo in kozmetikum, že 35 let splošno priljubljen. Poskusna steklenica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 veliki specialni steklenici 62 Din brez nadal jnjih stroškov pri lekarnarju Evgenu V. Fellerju, Stubica Donja, Elsatrg 358, Savska banov. Po Jakčevi razstavi je pokazal svoja dela mladi kipar France Gorše (gl. »Ilustracija« 1929 str. 376). Razstava je obsegala 31 plastik (večinoma mavec, les, a nekaj malega bron in kamen) ter 18 risb in so bila zastopana časovno starejša in mlajša dela. Bila je to prva samostojna razstava Fr. Goršeta v domovini. A svojih zadnjih plastikah, ki imajo pač usodo, da so le v mavcu, se je Gorše zelo močno oddaljil od linije Me-štrovičeve skulpture, kateri je bil v prejšnjih letih sledil (nekatera dela so tudi na tej razstavi bila iz onega časa) in kar sam danes tudi upravičeno poudarja. Kajti Goršetov element je realizem in v tem znamenju je stala njegova razstava. Iz starejše dobe je bil relief »Materinstvo«, eden naših najbolj ob- Fr. Gorše: Pesnik in kritik France čutemh reliefov, dasi Vodnik (model v glini) močno arhaiziran. A kolikšno pot je Gorše od njegovega nastanka v neposrednem svitu akademije (1. 1928) do 1. 1930 prehodil, je pričevala lesena soha »Materinstvo«, ki ni morda kak koncept reliefa, preprosto prestavljen v statuarično plastiko, marveč nova rešitev naloge, pri kateri se je Gorše radikalno obrnil od hieratičnega linea-rizma snovi in forme k njuni realnosti. Ta soha je prvič zares upodobitev tega motiva in nam drugič ne govori več z abstraktnim lineariz-mom, nego s plastično formo. Kolikšna razdalja v tem od starejšega reliefa! Seveda mahoma se prvine šole ne pozabijo: prav za prav se soha še ni popolnoma osvobodila reliefnih ploskev, ima čisto določene poglede, telesne oblike saime spominjajo na shcmatizme šole, ako se omejimo na partijo otroka in ženske glave, še vedno najdemo skrito ravnino, iz katere Fr. Gorše: Opica (les) izstopajo okroglo plastične oblike kot iz friza — a vendar, v teh prekrižanjih in preplastitvah gibov, v odločno prostorni težnji kipa, v liriki in poetičnosti silhuete najdemo stvari, ki kažejo Goršeta prihodnjosti. Isto so razodevali zlasti portreti, živalske figure in reliefi; v poslednjih je dal Gorše kos pastirskega bukoličnega iluzijonizma. Največjo pozornost pa je zbujal na razstavi veliki »Pridigar«, s katerim je Gorše mahoma Ob zatooritoi Goršetove razstave. Od leve na desno: Magajna, Inchiostri, Volaričeva, Jakac. Gorše, Vodušek, Jakopič, Vodnik, Gorjup, Kosmač, Podbevšek Foto Skodlar Fr. Gorše: Meščanka (gips) Božidarja Jakca »AMERIKA« (J a Lopičev paviljon) R. L. Fr. Gorše: Karikatura hroatskega dramatika Miroslava Krleže (kreda) izoblikoval pol, h kateremu bi se mogel nagniti njegov realizem in ga nam prikazal v skrajnosti iluzionistične skulpture. »Pridigar« je Goršetu nujno potrebni umetniški program smeli, ki ima vse odlike iii slabosti programa in tudi to svojstvo, da se trajno ne da uveljaviti. Gorše že ve, kako 111 zakaj ga je napravil in ali imajo različne interpretacije tega gotovo pomembnega dela kaj zmisla. Razstava je bila zelo lepa prireditev, če je le gmotno za Gorše(ta odrezala enako lepo. B. Jakac v Mojaoe desert decembra 1920 (Južna Kalif orni ja) pod joshuu« drevesom Foio Joe Znidaršič-List Po »Afriki« nam jeB. J. letos razkazal Ameriko, deželo, v kateri seje bil med tem časom mudil. Prekipevajoče število podob, ki jih |e tam naplavil in jih prinesel le deloma v domovino, kaže, kako številna, vedno nova, a v bistvu vendarle vedno stara doživetja mu je nudila ta zemlja; del teh podob je uredil v okusno aranžirano, geografski in etnografski poučno razstavo z geslom »Amerika«. Jakac je mojster aranžmaja, to se je videlo na opremi razstave in se je videlo še prav posebej na njegovih podobah, portretih, krajinah, slapovih itd. I11 občinstvo ljubi aranžma, občinstvo ve, kaj je to: aranžma, zato je raz- staroznana tvrdka L VILHAR, urar, Ljubljana, Sv. Peira cestfa 56 Salonske stoječe, kakor tudi najrazličnejše prvovrstne stenske in namizne ure, nadalje najnovejše ure v raznih oblikah, kakor sove, kužke, mrtvaške glave, mucke i. t. d., precizne žepne ure, razne budilke, zlatnino, srebrnino in optične predmete v veliki izbiri po nizkih cenah priporoča Izhaja vsakega t. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika J dolarje), polletno M Din (inozemstvo 65 Din). Številka 10 Din. Izdaja konzorcij Ilustracije (K. Ceč & cons.). Urednik Dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6/II. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K.Ceč) S. Jakac: Monteray, California (pastel) B. Jakac: Jellorvstone-Canyon (pastel) ti. Jakac: Hollymood (pastel) nego »Amerika« je bila »Afrika«, ki je bližja. Še bliže pa stoji človeku človek sain in, dragi Jakac, odkrij nam spet kako novo deželo v človeku. Odkrij nam jo na svoj stari način iz leta dvajsetega in sledečih. Mi mislimo vendar in smo vselej mislili, da je to Tvoj ipravi način in menda nas ne boš varal. Saj sem in tja smo nekaj oddaleč podobnega čutili tudi na tej razstavljeni »Ameriki«, nekaj risb in lesorezov je še iz duha tistih dni, je kot staro dobro uležano vino (kaj bi jih naštevali), drugo pa ne. Ti, ki se vedno trudiš, da bi Tvoja dela čimbolj ugajala ljudem, pusti že vendar to prazno početje in prični ustvarjati taka, ki jih publikum ne bo več povohal. Še vedno v zgodovini je publikum umetnika uDil. stavo tudi bogato nagradilo s svojim posetam in inu jo skoraj do polovice pokupilo. Občinstvo ve, da obstoji vsa umetnost v aranžmaju. In občinstvo je prišlo na svoj račun. Samo nekaj, peščica ljudi, ni prišla na svoj račun. Tem je bilo teh zdresiranih kanjonov in slapov in velemest preveč, tem so bile te gotovo »verodostojne« barve a priori odvratne, tem so bile »družabne« manire ameriške krajine in civilizacije odveč — ti bi bili radi nekaj drugega in kar je glavno: tudi Jakac bi bil rad nekaj drugega. Mi bomo samo veseli, če. je zdaj zares truden od potovanja in naveličan tujih dežela, saj potovanja resnično utrujajo in boljša B. Jakac: Samotna ulica (oglje) Lastnik: Muscum of Art., Cleveland PC RO P TRŽIČ NOlVEČJfi ZRLOGfi ČEVLJEV PODRUŽNICE5' CELIE * M ARIBOR • MURSKA SOBOTA • BEOGRAD * K-RPGUJEVPC NOVI VRBA5 • OSIJEK' • SA-RAJEVO * SUBOTICO • SUŠAK - SPLIT*