n JJ iPNi! mHHi Trst, 23. nov. 1950 St. 44 - Leto 11. in VSEBINA; GOVOR MIROSLAVA KRLEŽE NA PLENUMU NACIONAL-NEGA KOMITEJA JUGOSLAVIJE ZA OBRAMBO MIRU j. POLITIKA JUGOSLAVIJE je politika miru in mirne izgradnje socializma AKTUALNI PROBLEMI V DOLINI NILA * EGIPTSKO-BRITANSKI SPOR 3. LAKE SUCCESS IN DALJNI VZHOD Lr Hi J 345 — MiNAaNa iasaowiad GOVOR MIROSLAVA KRLEŽE NO PLENUMU NACIONALNEGA KOMITEJA JUGOSLAVIJE ZA OBRAMBO MIRU POLITIKA JUGOSLAVIJE je politika miru in mirne izgradnje socializma Tovariši, na našo drsavo je obrnjena pozornost vsega sv«ta. Po udarcu tako sleve in strastne mrinje, kakor morda Se ni nikdar v nasi preteklosti, se nasa driava, naše ljudstvo, ves nas narod bavi z vsakodnevnim delom s takim mirom, da se je nekomu od zapadnoevropskih obiskovalcev zdelo, da to ni navaden mir, ampak da se predajajo brezbrižnosti vzhodnjaškega fatalizma, kot se je izrazil. Točna je opazka, da se kljub tej gonji, ki nam v imenu socializma in internacionale preti z vislicami in topovi, obnašamo zares mirno in mislim, da ni pretirano, te trdimo, dostojanstveno. To nase vzvišeno ponašanje, ta naša moralno intelektualna vrlina proti elementarnemu hudourniku mrinje in groienj, kljub viharju, ki iviiga okoli nase ladje. .(da uporabim Leninovo besedo rtudeino odvratno*), ta nasa dostojanstvena vzvišenost nima v sebi nit fatalističnega. To ni fatalizem, to je pridobljena samozavest z našimi zgodovinskimi izkustvi, ko so nam skozi stoletja pretili z vislicami in topovi in da so nasi brezštevilni krvniki izginili v pozam in dimu zgodovine, a nas narod kljub vsemu danes gradi svoj lastni socializem. Stalinova Rusija nam preti z vojno v imenu mednarodne, boljševiske solidarnosti, v imenu vojnega bloka z nekoliko desetin milijonov pusk. Tej nasi mali dr"avi, ki se je pravkar rešila zgodovinskega brodoloma, pretijo oni z umorom in to z najodvratnejslm, zakonitim umorom, na temelju falzificirane politične smrtne obsodbe. Kakor je pravilno omenil tov. Kardelj v Lake Successu, nam zvočniki te propagande političnega umora grozijo Štiriindvajset ur dnevno, da smo c-baluardo strategico», orožarna imperializma, da smo atlantsko vojno oporišče največjega stila, da smo — z eno besedo plačani netilci finančnih hujskačev tretje svetovne vojne. Mi vemo, po svoji zdravi zavesti — po liniji vsakodnevnih izkušenj na temelju spoznanja svoje pretekle; in sedanje stvarnosti, da to ni res. Ni res. da ta naša driava pripravlja vojno. Na cestah, ki veiejo Donavo s Solunom in Alpe z Benetkami, na teh naših cestah, po katerih so skozi stoletja gazila tuja kopita na potu v Carigrad in na Jadran (tudi obratno), ta zemlja, čez katero so sle gotovo vse evropske vojske v zadnjih devetih stoletjih, je bila vedno irtev vojne, toda nikoli netilka ali napadalka tujih meja. Gospodom Stokholmskim in moskovskim pacifistom, ki so sedaj zbrani v Varšavi, da bi tam odigrali Svojo zares odvratno in Ze dolgočasno gramofonsko plosco 0 tem, kako Tito osebno kot mednarodni agent provokater pripravlja tretjo imperialistično vojno, moramo tu s tega mesta povedati, da zavestno ne govore resnico, skratka. da la&ejo. Mi smo materialisti in vsi dobro znamo, da vojne padajo z neba kot angeli v Apokalipsi. Vojne so solidni zemeljski pojavi in jih je treba zato po Človeško tolmačiti Kadar se govori o morebitni tretji svetovni vojni, je mogoče posebej obravnavati, kakor da ne bi bila ta voina organsko povezana z drugo svetovno vojno, prav tak° kakor se tudi druge svetovne vojne ne more označiti brea prve. Vse tri vojne so torej povezane vodoravno in navpično, politično, gospodarsko in zaradi tega tudi miseln0 v sklopu gospodarskih in moralno-intelektualnih vprašanj- Govoriti torej o Titu, da je prav on sam, osebno< agent provokater tretje svetovne vojne, je zelo naivno, da ne rečem neinteligentno v marksističnih glavah pa cei° nedostojno. Nismo mi poklicani, da prerokujemo o morebitni k& taklismi. Kar bi se moglo o tem reči, bi bila samo paril' fraza znanega Engelsovega uvoda k brošuri Sigismunda Borgheima: «Zur Erinnerung fuer die deutschen MordS' patrioten 1806-1807». (nemškim rodoljubnim morilcem 11 spomin). Engels nam 1887 leta, t-j. sedemindvajset let pred P^° svetovno vojna prerokuje mednarodne katastrofe iz 1914 1918 z besedami: «Bila bi to svetovna vojna neslutetiti1, razmer in sil Osem do deset milijonov vojakov se klalo med seboj ter bodo uničili in oropali vso EvroV0' kot je Se niso nikoli opustošili niti roji svetopisemski kobilic. Opustošenje bo podobno onemu iz tridesetlet vojne, le da bo izvrSen v času od treh do štirih let, razSiff lo se bo preko evropske celine, lakota, epidemije, sploSfla potrtost vojsk in ljudskih mnoiic, povzročene zara^ groznega pomanjkanja in trpljenja mnoiic, brezupa metez evropskega umetnega mehanizma v trgovini, dustriji in bančništvu in bo vse popolnoma propadi0' Zlom starih drlav in zlom starinske driavnotvorne rutt' nirane modrosti, zlom. ki bo tako usoden, da se bodo M0" ne valjale po pločnikih in ne bo nobenega, ki bi jih hote dvigniti; nemogoče je predvidevati, kako se bo to zgodi1° in Jedo bo zmagovalec v tej borbi Samo en rezultat je absolutno gotov. Popoln propad mnolic in armade ter Ustvaritev pogojev za kontno zmago delavskega razreda*. Na temelju izkustva iz druge svetovne vojne vemo, da so se variante tega Engelsovega prerokovanja uresni-lile v dveh dimenzijah: namesto 2 do 3 let je druga svetovna vojna trajala celih lest let, namesto 10 milijonov bojakov pa se je klalo 20 do 30 milijonov. Bankrot evropskega mehanizma trgovine in industrije ter kredita je bil Prav tako dvakrat vetji od onega iz leta 1918. Splošna Propadenost in resignacija mnolic in armad v drugi svetovni vojni je bila dvakrat intenzivnejša kot ona ob koncu 1918 leta. Pomnožimo te številke na 10 do 20 let trajajoče vojne, povečajmo število na 40 ali 60 milijonbv vojakov, Povečajmo pojem evropskega ekonomskega bankrota na ftiedkontinentalne razmere ~ to bi bila ena od variant za prognozo tretje svetovne vojne, za katero pa je danes (po Engelsu) «absolutno nemogoče predvidevati, kako bi se to končalo...*. , . t Edini rezultat iz katastrofe prve svetovne vojne 1914-1918, za katerega je Engels predpostavil, da je *absolutno Ootov*, je «ustvarjanje pogojev za končno zmago delavskega razreda* in ta edini rezultat je postavil Lenin na ruskem sektorju z oktobrsko revolucijo. Edini socialistični rezultat v katastrofi druge svetovne vojne na našem terenu je bila Titova revolucija, to je biZa revolucija, ki jo je ustvarila KPJ In katero mi vsi danes pretvarjamo v konstruktivno,, socialistično arhitektonsko delo zgodovinskega pomena. In kadar nam da-Pes govorijo, da smo hujskači nove svetovne vojne na račun imperialistov in kadar nam grozijo z vojno, smrtjo in vislicami samo zato. ker gradimo svoj lastni socializem, kadar naše revolucionarne napore psujejo kot fašizem in oligarhijo, vemo, da to ni res• Isti ljudje, ki so Pekoč peli ode Titovemu konju, govorijo danes o konjeniku, da je špijon, imperialistični agent in morilec- Prerokovati o tretji svetovni vojni je «absolutno ne-Piogoče*, in je prav tako absolutno gotovo in absolutno l°gično, da se na laZeh in ubojih ne ustvarjajo pogoji za tPiago delavskega razreda na mednarodnem polju. Ako je verjetno, da bi tretja svetovna vojna uničila 6*a sredstva ne samo evropske, temveč tudi mednarodne Proizvodnje in, čeprav je verjetno, da taka katastrofa ldhko izsili splošni bankrot ne samo produkcije, temveč lUdi intelektualne super struktur e, ni tako verjetno, da **' metode nemoralnega, brezidejnega in kriminalnega rorjtt, kakršnega uporabljajo danes proti naši driavi, l<1hko premagale oni kaos, ki ponovno preti vsej civiliza-otli- Kajti kar se danes govori o nas, o Titu, o politbiroju PdSe Partije, o naši driavi s strani partij in drlav pod ru-im nadzorstvom, so razbojniške in nesocialistične meto-'fe. To je brezidejno nasilje in nesocializem. V otvoritveni poslanici Prvi internacionali je Marx v vprašanjih zunanje politike priporočal narodom moral-n° direktivo, t-j. Marx pravi, da bi bilo najbolje, če bi se ^ičodi ravnali so načelu, da razglasijo enostavne zakone morale in pravičnosti, kakršni so uporabljajo v odnosih posameznikov, ki bi prav tako bili osnovni zakoni v mednarodnih odnosih. Vsa naša politika z vsemi svojimi zunanjimi in notranjimi elementi sloni na teh Marxovih načelih in mi se kot driava nikoli nismo pregrešili v tej enostavni moralni direktivi, da narodi, veliki ali majhni, morajo vladati na mednarodnem polju kot posamezniki, da govorijo resnico, da ne ogrolajo drugim svobodo in obstoj in da ne grozijo drugim z nasiljem, terorjem, vojnami in vislicami. Nasa krvava zgodovina dokazuje, da smo se skozi stoletja ravnali po teh načelih. In ves svet ve, da se tudi danes po tem ravnamo. Gospodom v Varšavi je treba povedati, da jim to sporočamo iz deiele, po katerih so več kot tridesetkrat V zgodovini uničevale in klale legije nešteviinih napadalcev od Siska do Soluna, od Ljubljane pa do Zadra in Beograda. Govorimo tem miroljubnim gospodom, ki nam pretijo s ponovnim vojnim uničenjem, z mesta, ki je bilo pred več kakor dvestopetdesetimi leti Dar — Ul — DZihad, glavni otomanski vojni stan, in katero je bilo uničeno do temeljev leta 1521, 1689, 1712, 1780, 1914 in 1941 in da niti eden teh slavnih osvajačev ni preživel svojega triumfa! Sporočamo temu kongresu miru, na katerem govorijo o naši smrti, sporočamo v imenu socialistične države, ki nima nobenega razloga, da se vojskuje (ker si je e lastno in krvavo in hudo borbo zagotovila vse glavne pogoje, da se reši svoje zaostalosti in siromaštva kot izid šestletne vojne), da je njihova parola o naših vojnih pripravah mednarodno potrjena lai. Politika naše driave, to je politika tov. Tita, Centralnega komiteja KP Jugoslavije, t-j. politika miru in mirne socialistične izgradnje, nam je edini porok za naš obstoj. Po globokem zakonu naše pravične Življenjskosti, po kateri smo preživeli Carigrad in Rim, Vatikan in Lateran, Benetke in Aachen Dunaj in Budimpešto, po tragični izkušnji naše preteklosti, stojimo danes mirni pred zgodovino, ker verujemo s Titom v zmago razuma, resnice in mira. V zgodovini je bilo več takih vojn, ki so igrale vlogo «zgodovinskih lokomotiv napredka» in izven dvoma je, da nam tudi ta moskovska vojna grozi z uničenjem z «lokomotivo smrti*. Da je ta lokomotiva rakošljevske in anapaukerovske karikature socializma, da je ta lokomotiva, ki prinaša Rajkovim narodom vešala kot simbol svobode, to je danes jasno vsem socialistom v svetu, katere obtožujejo titoizma. Ta vojna zanika vsa socialistična načela logike in morale ter je poleg tega danes nevarnost za evropsko socialistično civilizacijo- Mirovna politika naše drZave, ki jo danes zastopa naša delegacija pred Združenimi narodi, je politika, da se nevarnost zmanjša na najmanjši realni obseg, ki je danes v teh razmerah edino uresničljiv. To politiko miru, ki jo danes vodi maršal Tito. CK KPJ in minister Kardelj v Lake Successu, pozdravljamo z najglobljimi miroljubnimi čustvi, ker upamo, da bo kljub vsem naporom reakcije zmagal zdrav razum v našo korist in v korist bodočih pokolenj vsega človeštva. AKTUALNI PROBLEMI V DOLINI NILA EGIP TSK O-BRITANSKI SPOR \ . • . • . • i Med Egiptom in Veliko Britanijo je spor, ki Ima svoje osnove v tem. da si Egipčani želijo, da bi britanske čete popolnoma zapustile Egipt, to se pravi področje Sueškega prekopa. Menijo, da to ni potrebno In škodljivo za varnost tega prometnega in strateško važnega področja. Egipčani si poleg tega želijo, da se Egipt in Sudan združita pod njihovo upravo. Angleži pa bi radi še nadalje ostali v Sudanu in da bi Sudan ostal pod britansko-egipčansko skupno upravo. Spor o Suezu ima veliko zgodovino. V zvezi je s težkim razvojem egiptovske neodvisnosti. Egipt je ena izmed najstarejših držav, ki jih pozna zgodovina. V stoletjih po propadu stare egipčanske države je bil pod perzijsko oblastjo, pod Aleksandrom Velikim, pod Rimljani, Bizantinci, Arabci in Turki. 1798 leta si je Napoleon osvojil Egipt, toda 1801 leta so si ga Turki ponovno prilastili. V začetku 19. stoletja je postal avtonomni pašaluk. 1882 leta je omogočil egipčanski upor izkrcanje Angležev. Ti so tudi zamenjali staro turško oblast. Egipt je predstavljal važr;o postojanko na poti do britanskih posesti na Daljnem vzhodu. Nekoliko let poprej je bil zgrajen Sueški prekop, s kate. fim se je skrajšala pot na vzhod. S tem je dobilo Sredozemlje velik pomen. Sueški prekop je finansiral francoski kapital v 1859-1800 letu. V tem podjeDju ni bilo ne privatnega, ne državnega angleškega kapitala. Pozneje pa je Velika Britanija kupovala od privatnikov francoske delnice. Kupila jih j[e tudi od Kediva Ismaila, egipčanskega podkralja, in tako ima danes ona pretežno večino teh delnic. Razumljivo je, da tudi velike dobičke pri izkoriščanju prekopa. V notranjost Egipta so Angleži uredili upravo in gospo, darstvo po svoji zamisli. Uvedli go komando nad egipčansko vojsko, toda vse to v glavnem zaradi Sueškega prekopa in njegovih gospodarskih koristi. 1888 leta so se v Carigradu domenile Nemčija, Avstroogrska, Rusija, Francija, Španija, Italija, Turčija in Holandija, da bo Sueški prekop postal svoboden In vedno odprt trgovskim in vojnim ladjam tudi za časa vojne in to ne glede na narodnost. Prekop mora ostati del egipčanskega ozemlja ln Egipt ga mora braniti. Egipčanska suverenost pa je bila fiktivna in tako je stvar ostala v rokah. Velike Britanije. 1814 leta je dobil odnos med Veliko Britanijo ln Egiptom novo osnovo. Egipt Je pfliel pod pokroviteljstvo Velike Britanije in tako je že obstoječe stanje v pogledi Sueškega prekopa bilo tudi pravno sankcionirano. 1918 leta, pq koncu prve svetovne vojne, se je začela y Egiptu velika propaganda proti Angležem. 1922 leta je bil formalno odpravljen britanski protektorat in razglašena j« bila neodvisnost kraljevine. To pa pcrd štirimi pogoji: 1. Velika Britanija še nadalje skrbi za varnost zunanjih poti v Egiptu, to se pravi Sueškega prekopa, 2. Zunanje zadeve egipčanskega ozemlja ostanejo v rokah Velike Britanije. 3. Velika Bri' tanija ščiti v Egiptu tuje interese ir.1 narodne manjšine. 4. Sudan ostane pod britanskoegipčansko upravo, dokler se ne napravi poseben sporazum. To pomeni, da je angleška vojska ostala v Egiptu, zlasti zaradi Sueškega prekopa. Odporniško gibanje pa se je v Egiptu dalje razvijalo in bilo je mnogo burnih dn*. Razvijala so se politična nasprotja tudi v samem Egiptu i0 menjavale so se antibrttanske in probritanske vlade. 1936 leta je prišlo med Londonom in Kairom do novega sporazuma. S tem sporazumom je bila razglašena popolna suverenost Egipta' toda do tem sporazumu naj britanska vojska ostane v Egiptu v predelu Sueza nadaljnjih 20 let, dokler Egipt ne bo sposobeOi da sam zaščiti to važno prometno žilo. Iz ostalih egipčanskih središč se britanska vojska umakne, v predelu Sueškega Pre' kopa pa lahko ostanejo Angleži do 1956 leta. Njihova posadk« lahko šteje 10.000 kopne vojske in 3.400 zračne. Britanska mornarica nima svojih oporišč, toda lahko pristaja v Aleksandriji, Angležem so bile dane velike možnosti za oskrbovanja za tehnične in administrativne ustanove itd. Za časa drug« svetovne vojne, ko so Nemci prodirali proti Kairu, je posta' Egipt močna britanska baza in v njem je bilo vse polno voj' ske, aviacije in mornarice. Po vojni pa se je ponovno sprožil® vprašanje suverenosti in revizije sporazuma Iz 1936 leta to * tem v zvezi tudi izpraznitev sueškega predela. V Egiptu ponovno nastale borbe, ljudstvo je pritiskalo na vlado, zato & bi stvar uredila z Londonom na drugi osnovi. 1946 leta so bUa v Londonu pogajanja. Tedaj so Angleži predlagali vojaiS sporazum z Egiptom in skupno obrambo Sueza, kar parne®* kompromis, ne pa brezpogojen umik. Sudan pa naj ostafi8 pod britanskoegipčansko skupno upravo, Ker so bila ta poj® janja brezuspešna, so se vlade menjavale in še danes ni n* rešeno. Ker Egipt ni mogel v Londonu ničesar Sosečl, se le leta obrnil na Varnostni svet. Zahteval je, naj se prouči bi* tansko egipčanska pogodba iz leta 1936. Naglašal je, da ^ stoječe stanje, ki je nastalo na osnovi te pogodbe, predstavi) nevarnost za varnost Egipta in za svetovni mir, da predsta^ lja nasprotje z listino Združenih narodov, da ga je zato t?«fc* ukiniti, ker škodi neodvisnosti in suverenosti Egipta, Varnos»* svet ni tedaj sprejel teh egipčanskih argumentov In je njih1^ zadevo odložil z dnevnega jreda. Sedaj je; Egipt ponovno Wr° til tol vprašanja pred glavnd sKupSHnol Organizacije Zdmfe. nih narodov. Sklicuje se nato, da lahko 6am brani varnost in neodvisnost plovbe po Sueškem prekopu v smislu konvencija iz 1888 leta. Pravi, da prisotnost britanskih žet ogroža nevtralnost prekopa. Napeti odtiosi med Egiptom in Veliko Britanijo prihajajo v zadnjem času na razne načine in ob vseh mogočih priložno. stih do izraza. Velika Britanija, noče pošiljati Egiptu orožja in tako vrši pritisk v zvezi z vprašanjem Sueza in Sudana. V Egiptu se o tem mnogo razpravlja in obtožujejo Veliko Britanijo, da v tej težki mednarodni situaciji namenoma slabi Egipt. Pogosto se razširjajo vesti, da bo Egipt nabavljal orožje iz Sovjetske zveze. Razen tega delajo egipčanske oblasti z raznimi administrativnimi ukrepi velike težkoče britanskim ladjam cisternam, ki prevažajo rvafto. To je bržkone v zvezi z nafto za Izrael, s katerim se je Egipt vojskoval, a Je sedaj v nekem premirju, pa vendar v sovraštvu. Svojo nezadovoljstvo kaže Egipt tudi s tem, da v velikih mednarodnih vprašanjih noče nastopati solidarno z Veliko Britanijo. S tem hoče vplivati tudi na Ameriko, ki bi morala vplivati na Anglijo. To se je najbolj očitovalo v vprašanju Koreje, ko je Varnostni svet glasoval o vojaški intervenciji, Egipt pa je ostal rezerviran, češ da je to vzrok samo v tem, ker se nepravilno in diskriminatorsko postopa z njegovo suverenostjo. Egipt se tudi trudi, da bi vplival na ositale arabske dežele, ki naj bi bile ob njegovi strani. Neposredno pred zasedanjem glavne skupščine Organizacije združenih narodov so bili zopet poizkusi, da bi dosegli sporazum. V Kairu je bilo med britanskim veleposlanikom Stevensonom in egipčanskim ministrom za zunanje zadeve Šalah Ed Din Bejem dvanajst sestankov. Ničesar pa nista dosegla. Reuter je tedaj komentiral, da meni London, da je potrebno ohraniti zaradi stanja obče napetosti v sveta vsaj osnovo ene vojaške baze v predelu Sueza, ki bi se v primeru vojne nevarnosti lahko hitro razvila. Britanska vlada da se ne strinja s svojim prejšnjim mišljenjem, da bi se britanska vojska umaknila na bazo v Kenijo ali Severno Afriko. Egipčanski minister za zunanje zadeve pa je izjavil: «Mi zahtevamo utelešenje naših nacionalnih pravic, popolno in neposredno evakuacijo Egipta in združitev Egipta in Sudana pod egipčanska krono. Zato se bomo tudi borili?*. K Kahn M 3• pogajaj g egipčanskimi Vojaškimi predstav nikl Sef britanskega generalnega štaba feldmaršal SUm. Soda tudi to je bilo brez uspeha, Britanskoegipčanski spo? M odraža v vsej situaciji na Srednjem vzhodu in to ni nič kaj zadovoljivo za politiko velike Britanije in Združenih držav Amerike. Zato da ne bi iz« gubila svojih pozicij pri Suezu, ima Velika Britanija z arab. skimi deželami, ki so pod egipčanskim vplivom, take odnose, ki zanjo niso nič kaj povoljni. Vladni egipčanski organ «A1 Misri» takole ocenjuje važnost rešitve egipčanskobritanskega spora: »Amerika in Velika Britanija bi morali v tem času pod vzeti vse, da bi jim bili Arabci prijatelji. Ni pametno, da jih delata nervozne in nezadovoljne še bolj kot so. S tem da bi se zadovoljile nacionalne težnje Egipčanov, se ne bi osla' bile, temveč ojačile pozicije zapadnih sil. V primeru sovjetske invazije ne bo sovjetska armada prodrla do Sueza, dokler n« zlomi turški, sirijski, iranski, jordanski, libanonski in palestinski odpor. Arabske dežele morajo biti oborožene, toda na le te, ki jih imenujemo, temveč tudi Egipt. Smo pacifisti, toda moramo se tudi braniti, zato nam dajte orožje. Mi ga bomq uporabili samo v obrambne namene. V Dolnjem domu pa Je pred nedavnim neki laburistični poslanec nastopil proti temu, da se Egiptu popušča in da sa mu daje orožje, dokler dela neprilike ▼ sueški bazi, dokler ustavlja ladje cisterne in otežuje ureditev izraelskega vpraša* nja itd. «Ni potreba braniti usta, ki so pripravljena na ugrizi), V novejšem času se Amerika trudi s svojim vplivom v Londonu in v Kairu, kako bi se našla osnova za kompromis* Egipčanski minister za zunanje zadeve je razpravljal z Ache« sonom. Amerika se trudi, da bi ustvarila obrambno zvezo med Washingtonom, Londonom in Kairom. Jamčila bi Egiptu umik britanskih čet iz področja Sueza, čim bi se resno zaostrila mednarodna situacija, Mnogo ji je do tega, da naveže arabske dežele in zato si ne želi nezadovoljstvo Egipta. Med Združeni, mi narodi naj bodo arabske dežele čim manj nevtralne. Teh je deset in ni vseeno, kako se bodo držale. IVE MIHOVILOVIC (Po Vijesniku) Gospodarski položaj vzhodnoevropskih držav in Sovjetska zveza Odkar je bil ustanovljen Svet za medsebojna gospodarsko pomoč, so gospodarski odnosi med ZSSR in vzhodnoevrop. skimi državami res ubrali novo pot. Toda ne po svojih oblikah, rdti po; značaju, marveč izključno po krepitvi pritiska ZSSR v smeri gospodarske podreditve teh držav. Zunanja trgovina med temi državami in ZSSR je začela naglo naraščati ter pri tpm spreminjati tudi svojo strukturo, medtem ko je zadevala njihova menjava z drugimi državami na čedalje večje težave. Hkrati so začeli govoriti tudi o vskiadenju gospodarskih planov teh držav z ZSSR in razširjenju gospodarskega «sodelovanja» med njimi. S tem se je začel proces, ki je šel doslej v smeri uvajanja kontrole nad zunanjo trgovino teh držav, razširjati in poglabljati, da bi pod pretvezo »koordinacije* planov In »skupnega sodelovanja* zajel vso gospodarsko strukturo teh držav. Vzporedno s tem so šle tudi nove in popolnejše obMke politične podreditve. Glavni cilj vsega tega je bil, da bi gospodarstva teh držav kar najbolje in popolneje služila koristim sovjetske ekonomike, da bi le-ta prek njih re-ievala nekatera svoja protislovja in jih hkrati izkoriščala za razširjenje baze svoje dejavnosti kot temelja in izhodišča za politično podrejanje na splošno. V tem oziru izpolnjuje Svet za medsebojno gospodarsko pomoč vlogo centralnega organa, prek katerega se praktično uresničujejo vsi načrti glede gospodarske podreditve teh držav. Zanimivo je, da se voditeljem ZSSR še vedno ne zdi dovolj sedanja podrejenost runanje trgovine teh držav in d'a si zadnja čase prizadevajo, da bi jih gospodarsko čimbolj izolirali od drugih držav. Odločna težnja v tej smeri, vsiljena v začetku leta 1949, je povzročili v teh državah velike gospodarske težave, ki so se še povečale zaradi njihove vključitve v gospodarsko blokado Jugoslavije. Težave, ki so nastale zaradi tega V teh državah, so izkoristili voditelji ZSSR, da so še bolj pritisnili nanje in poudarili pri tem svoj skrajni cilj «osvobo. diti njihova gospodarstva vpliva kapitalističnih trgov«. Zato predvideva Poljska v revidiranem šestletnem planu, da bo imela leta 1955 68 odst. menjave z ZSSR in drugimi informbirojevskimi državami. Ta odstotek ima za minimalen in poudarja, da bi rada dosegla odstotek, ki bi znašal nad 70 odst. (v obdobju 1949-1955 naj bi se njen zunanjetrgovinski jrfomet povečal za 40 odst., samo z ZSSR pa za 138 odst.). Zatq zadevata Češkoslovaška in Madžarska na čedalje večje težave v trgovini z drugimi državami, zato Je njuno preskrbo vanj e s surovinami in investicijskimi dobrinami želo otežkočeno in povzroča velike motnje, ki jih hočejo odstraniti tako, da bi obe državi še bolj izolirali od tujih trgov in da bi opustili industrijske panoge, ki temelje na ’ tujih surovinah. Tako se čedalje bolj zaostruje proces, da sl ZSSR čedalje bolj podreja zunanjo trgovino vzhodnoevropskih držav. Kontrola zunanje trgovine kake države po drugi državi, zlasti, če je le-ta vodilna, je eden izmed najučinkovitejših pripomočkov za gospodarsko podreditev. Prav ta kontrola je izho-dišče za popolno podreditev, za uničenje neodvisnosti in suverenosti, za podjarmljenje. Sistem in metode, ki jih uveljav-ija ZSSR v vsiljevanju te kontrole, v celoti potrjujejo njene izkoriščevalske in hegemonistične cilje. Revija «Boljševik» (št. 6.) je letos v marcu pisala o tem, kako se vtfži menjava med ZSSR in temi državami po cenah, ki zagotavljajo njeno ekvivalentnost. V resnici pa ni tako. «Zahranlčny obchod» z dne 5. maja 1950 govori, nasprotno, o tem, da se določajo cene po najnižjih cenah na odločilnih svetovnih trgih itd. Sistema cen, prek katerega izkorišča ZSSR nerazvite države, torej niso opustili. Prav tako pa niso opustili nobene izmed preizkušenih metod kar najcenejšega kupovanja in kar najdražjega prodajanja, oziroma metod pritiska, diktiranja, izsiljevanja. Od tod tudi čedalje večje gospodarske težave v teh državah, ki lahko v takšnih pogojih povečajo Izvoz v ZSSR samo tako, da silno pade življenjski standard njihovih delovnih množic. Ena izmed metod izžemanja teh držav — da ne omenjamo drugih, dobro znanih metod, kakor so mešane družbe itd. — je v tem, da sklepa ZSSR z njimi posebne pogodbe o pošiljanju surovin v predelavo in izvozu izdelkov iz teh surovin v ZSSR. Ta praksa je zelo razširjena, najbolj pa je razširjena v drža. vah, v katerih so čisto sovjetske in mešar/e družbe. Pogodbeno določeni pogoji o predelovanju in dobavi izdelkov s0 tako težki, da je njihovo izpolnjevanje veliko breme, da terja žrtve v obliki dodajanja kvalitetnih surovin in materiala, ki ga uvažajo iz drugih držav. To je med drugim tudi cena, ki jo plačujejo za svoje preskrbovanje s surovinami iz ZSSR. Tako je ZSSR razširila bazo svoje pioizvodrtje in hkrati zožila možnost vzhodnoevfopskih držav na sektorju proizvodnje ter zunanje trgovine na splošno. To proizvodnjo, kakor tudi sploh izpolnjevanje vseh pogodb z ZSSR, kontrolirajo posebni organi »o- vjetskiH podjetij — Inšpektorji. Zato Ima ta vrsta proizvodnja prvenstvo V vsakem ožini (surovine, delovna sila, devize za plačevanje uvoza z Zahoda Itd.). Prek tako razvite menjave in kontrole zunanje trgovine vsiljuje ZSSR smer in vrsto proizvodnje ter vpliva na gospodarsko strukturo teh držav in na razvijanje proizvajalnih sil ne s stališča njihove gospodar-skre graditve, marveč s stališča potreb sovjetske ekonomike. Kontrolo nad zunanjo trgovino je zmeraj spremljala kontrola nad proizvodnjo na splošno, to pa pomeni kontrolo nad celotnim gospodarstvom. Pot, po kateri je to šlo, izkor išče val. ske In hegemonlstične metode, ki jih uporabljajo, govore očitno, da tu ne gre za noben proces združevanja — logičen in naraven — marveč za proces podrejanja. V uvodu k šestletnemu planu Poljske je ugotovljeno, da so ga lahko sestavili samo zaradi gospodarskega sodelovanja z ZSSR. Tudi gospodarski plani drugih vzhodnoevropskih ctržav so posledica njihove odvisnosti In podrejenosti ZSSR. . Ta odvisnost se je pokazala zlasti v močnem pritisku na te države, da bi temeljito spremenile svoje plane, čeprav sprejete v pogojih gospodarske neodvisnosti. Poljska je morala planirati povečanje proizvodnje v šestl-etnem obdobju na 158,3% nasproti P5-95%, kolikor je bilo predvideno v prvotnem planu. Težišče povečanja proizvodnje je na strojih, jeklu, premogu in električni energiji, oziroma r.a «razširjenju surovinske baze in vzpostavitvi surovinske baze v državi za vojno industrijo*. Madžarska je morala predvideti investicije 50,9 milijard goldinarjev nasproti prvotno predvidenim investicijam, ki naj bi znašale 35 milijard goldinarjev. Tudi Madžarska je morala predvideti razširjenje surovinske baze (med drugim tudi bombaža). V istem smislu je bita vsiljena revizija plana tudi Češkoslovaški, ki ima med vzhodnoevropskimi državami razmeroma najmanj surovin. Bolgarija in Romunija sta orientirani izključno na proizvodnjo surovin. Vse te spremembe v planih, način, kako jih vsiljujejo in uve. ljavljajo, motnje, ki jih povzročajo v vzhodnoevropskih državah, razlogi, s katerimi pojasnjujejo njihovo potrebnost in pogojenost, vse to za delovne ljudi teh držav ni sprejemljivo. Delovni ljudje čedalje očitneje vidijo velikansko razliko med razlogi, s katerimi jih skušajo satelitski voditelji prepričati, da so te spremembe p> trebne ln te motnje nujne, in resničnimi razlogi. Na nedavnem plenumu CK Združene delavske partije Poljske so govorili o razlogih, ki so narekovali spremembo šestletnega plana, povečanje razvojnega tempa itd. Hkrati so navajali takšne težave na sektorju zunanje trgovine in proizvodnje, ki bi prej opravičevale! nekakšno rebalansiranje navž3oI ob Bolžnea upaj števanju specifičnih razvojnih pogojev. Bila je tudi očitna r . • . / • — 351— caiNAaNa mshomihj J* LAKE SUCCESS IN DALJNI VZHOD Lake Suceess in Daljni vzhod sta že vež mesecev glavni kovačnici svetovnih dogodkov. Medtem ko se zemeljska obla mimo yrti okrog svoje osi v tempu štiriindvajsetih ur enkrat, se vrte politični dogodki v spremenljivem tempu okrog teh dveh svojih tečajev, ki sta orientacijski točki, da se človek znajde v mednarodni politiki. V Lake Sucessu in na Daljnem vzhodu so bili Združeni nabodi pred težavno preizkušnjo. Tempo dogodkov je bil v določe-nih trenutkih taikp pospešen, da je imel malone ves svet zelo neprijeten občutek, da se bližamo prelomu. Nevarnost pa ni bila samo v tem, da je bila zaostrenost v odnosih večja, kakor kdaj koli doslej po vojni, marveč še bolj v tem, da je stala Organiza-olja Združenih narodov r;a razpotju. Pred njo sta se odpirali dve poti; podrediti se sili in izvršenim dejstvom, to se pravi pot, ki je privedla do degeneracije Društva narodov, in pot, ki je bila začrtana že v San Franciscu: kolektivna obramba miru z vsemi pripomočki in po vsej sili. Združeni narodi so izbrali pot v duhu San Francisca in Ustanovne listine ter tako ohranili svoje v svetu in svojo bodočo vlogo v mednarodnih dogodkih. To je seveda sumarna ocena vrste zadnjih akcij ZN in ne upošteva posameznih konkretnih ukrepov in korakov, k[ zaslužijo resno kritiko in ki izdatno zmanjšujejo pozitivno vlogo Združenih narodov y tem letu. Ne smerno pozabljati, da če bi Združeni r.arodi zdrknili na raven pasivnega opazovalca, kaifcor je bilo Društvo narodov, bi to pomenilo praktičen konec Združenih narodov. To bi privedlo do ustanovitve dveh blokov, med katerima bi ostal kontakt samo tam, kjer se križajo koristi; to bi bila pot v vojno. Čeprav je bilo možno, ni verjetno, da bi se spopad na Koreji neposredno razvil v svetovno vojno, očitno pa je, da bi zlom Združenih narodov pod težo korejskih dogodkov na stežaj odpri vrata v novo svetovno vojno. Ko so Združeni narodi tako v najvažnejšem trenutku v povojnem obdobju izpolnili svojo poglavitno dolžnost, jih je čakala naloga, da kar najizdatneje odstranijo tiste pomanjkljivosti, ki so bile značilne za njihovo1 akcijo v zvezi z dogodki na Koreji in da store na temelju teh izkušenj sklepe, ki bodo v prihodnje garantirali najučinkovitejšo in najbolj konstruktivno akcijo v vsaki situaciji. Ce presojamo dosedanje delo Generalne skupščine v tej luči, bomo videli, da zadevata v bistvu dve težnji druga ob drugo. Prva je na liniji maksimalne aktivizacije vseh včlanjenih držav in krepitve materialnih sil, ki bodo podprle njihove sklepe. Druga, težnja, katere nosilec je ZSSR, je v tem, da se kar najbolj otežkoči kolektivna akcija Združenih narodov oziroma da se postavi na njeno mesto nekakšen skrbniški komite nad mladoletnimi narodi. Skrbniki bi bile po tem načrtu velesile (pet), medtem ko bi se vse druge države spremenile v mladoletne otroke. Združeni narodi so zavrnili ta poskus, da bi prenesli sovjetsko metodo reševanja političnih vprašanj, ki pravzaprav ni nič drtlgega, kakor vnašanje sistema privilegijev in vsiljevanja lastne volje drugim, sistem, ki se je tako očitno pokazal v poskusih, da bi jugoslovanskim narodom iztrgali težko priborjeno neodvisnost, Toda ta poskus sovjetske diplomaoije na Generalni skupšči- ni zaslužil posebne pozornosti y sedanjega položaja in v luči izkušenj iz nedavne minulosti. Sovjetska vlada, ki je pahnila karejdki narod v grozote krvavega oboroženega spopada rja temelju vseskozi napačne cenitve reakcije, ki jo bo ta pustolovščina sprožila v svetu, je doživela hud' politični poraz in njen ugled je trpel. Poskus, da bi na konkretnem sektorju uresničila svoj ekspanzlonistični program z izvršenim dejstvom, hkrati pa bojkotirala Združene narode, se ni posrečil. Predstavnik ZSSR se je moral vrniti v Varnostni svet. Namesto da bi triumfirali nad Združenimi narodi, so prišli ruski krmarji do svoje Canosse. Na tej neodkritosrčnosti in dvoličnosti do Združenih naro-lov in izkoriščanju Ustanovne listine kot pripomočka za dema-goške izpade in advokatske akrobacije Višinskega temelji ponovni sovjetski predlog o tako imenovanem paktu petih velesil. Tu je treba poudariti ponovni sovjetski predlog o paktu petih velesil. Ta pakt ne le da je že bil na dnevnem redu Generalne skupščine in da so ga znova privlekli iz arhiva, marveč vsebuje osnovno koncepcijo mednarodnega sodelovanja moskovskih oblastnikov. Od Teherana prek Jalte do Potsdama so videli Rusi v medsebojnem mešetarjenju med velesilami bistvo mednarodnih odnosov, da ne zlorabimo besede sodelovanje. Toda medtem ko je bila takšna metoda reševanja tekočih vprašanj med vojno razumljiva ter kot nujno zlo potrebna in koristna kljub vsem škodljivim posledicam v posameznih konkretnih primerih, je kot trajna metoda reševanja mednarodnih vprašanj povsem nesprejemljiva in nevarna. Organizacija Združenih narodov je bila ustanovljena prav zato, da bi prešli po končani vojni iz ozkega okvira vojnih konferenc na široko mednarodno sodelovanje. Se več, praksa je pokazala, da so morala priti pred Združene narode tudi nekatera izmed tistih vprašanj, ki so bila prepuščena velesilam, da bi jih rešile, kakor na primer vprašanje Koreje, bivših italijanskih kolonij itd. To, da je nastopila sovjetska delegacija na tem zasedanju z osnutkom pakta velesil, potem ko je poskusila z bojkotom Zdru. Ženih narodov ter sprožitvijo in podpiranjem spopada na Koreji razbiti Združene naročile, dokazuje, da vlada ZSSR ni opustila svoje hegemomistične politike, da pa je hkrati prisiljena pripoz-nati avtoriteto Združenih narodov. Treba je pričakovati, da bo ostala Generalna skupščina do konca obravnavanja posameznih točk dnevnega reda dosledna Uniji krepitve Organizacije in da jo bo tako usposobila, da bo odigrala svojo zgodovinsko vlogo. Na drugi strani pa čaka Združene narode še težavnejša naloga na Koreji irj na Daljnem vzhodu sploh. Razna znamenja m zadnje vesti kažejo, da bo terjalo vprašanje Daljnega vzhoda zelo mnogo državniške modrosti in razumevanja teženj azijskih narodov. Ni dvoma, da bodo lahko Združeni narodi preizkusili uspehe letošnjega zasedanja v praksi prav na tem področju. Praksa Združenih narodov bo morala ra Daljnem vzhodu potrditi teorijo in načela, ki jih kujejo v Lake Successu. Samo popolno vskladenje teorije in prakse bo rodilo tisti popolni uspeh aktivnosti. Združenih narodov, ki ne bo samo v reševanju avtoritete Organizacije v enem samem konkretnem primeru, marveč v traj. ni utrditvi svetovnega miru. — 352 — 0S6I Bjqui3A0U