ple
Kmetijske in rokodelske novic
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 13. Velkiserpana. 1845.
List 33.
Aagrinja sneg goló stoječe
V omrazu zimskimu drevó,
In starčik, glej! pred njim trepeče
Mu beli krije las glavó.
„Zelenih spet perés števila
Ki hude zime rop so b'lé,
Ko verne k nam se spomlad mila,
Dobóš, te cvétke zveselé;“
Kakó bi se več turšice ali koruze pri-
delovalo?
(Nadalje.)
Pridni kmetovavci, ki se z pridelovanjem tur-
šice pečajo, dobro vedó, kakó se mora z turšico
ravnati, pa jim vender bomo neprenehama resnico
terdili, de turšico zgol na rokah obdelovati, ako ni
pridelek pràv bogat, potroškov obdelovanja ne po-
vèrne; zató hočemo ob kratkim in razložno pove-
dati od poglavitniga orodja in tistih del, kterih je
pri sejanju in obdelovanju potréba, in ponoviti še
od pripravne zemlje in krajev, kteri turšici nar
bolj teknejo, de se bojo vedili tisti kmetovavci po
pravim ravnati, ki se mislijo turščniga pridelovanja
na novo poprijeti, in de bi se po našim svetova-
nju pridelovanje turšice po deželi bolj rarširjevalo.
Za turšico pleti in osipati jo, je osipavno
drevó nar bolj koristno. Osipavno drevó je po
šegi kraja in po plemenu turšice razne postave;
kjer je turšica velikiga plemena, mora tudi drevó
takó napravljeno biti, de se po potrébi na globoko
in na široko vravnati ali premikovati da. Kjer je
turšica na ploh ali na ljučaj sejana, se mora, kadar
je po pédi visôka, dvakrat opléti, 14 dni potem
pa enkrat osuti; kjer je v verste sejana, se od
14 do 14 dni z drevesam po dvakrat obôrje
(opléve), takó tudi po dvakrat osúje, kadar do
dveh ali treh pedí doraste. To se vé, de je tréba
„In zopet tičice vesele
Bojo obiskale te spomlád,
In v tvojih veje zavetju péle;
Dozoril vnovič bo tvoj sad;“ —
„Al kar je vzéla men' krivica
Življenja zima — hudi čas! —
Goreče okó, cveteče lica,
Moj gosti nekdaj, černi las!
„Mladenča zlatih sanj radosti,
Perjateljstva nedolžni slad,
Vesele jasne dni mladosti —
Oh! teh ne da nam spet spomlad!"
Rudnina na Koroškim. Krajnskim in
Primorskim v létu 1844.
V Koróških rudnikih so mnogoverstne rud-
nine v letu 1844 pridelali, namreč: 31 centov
živiga srebrá, ktero je 8 tavžent gold. verglo;
57 tavžent centov svinca, kteri je 700 tavžent
Takó v britkosti vštric drevesa
Zdihuje starčik, in solzé
Se v sneg cedé mu iz očesa,
Mu poka od žalosti sercé.
Glej — tù se sivčiku dozdéva
De prot' nebesam mu drevó
Pogled povzdigniti veléva,
Na kviško oberne zdej okó :
„Bod' potolažen, tèrpi!“ v zraki
Per zvezdi zvezda mu velí,
„En časek še — in nad oblaki
Spomlad ti večnosti sledí!"
O.
za drevesam z kopálam ali z matíko popravljati.
Predenj turšica cvetè, ali pa kadar je že odcvetéla,
se morajo stranski odrastki, ki jih turščino stéblo
na močni zemlji poganja, potergati; koristno je, če
se na vsakim steblu le po dva, k večimu trije
močneji stèrži pusté, slabi ali pankerti pa potérgajo.
Po odcvetenju, ali kader se je zernje zapolnilo, je
pràv, turščinim steblam verhe porézati; ti dajo
dobro pičo: vari se pa ob času cvetenja po
turščini njivi coklati, to ji škodje.
Gotovo je, de turšica gorkoto ljubi, de tam,
kjer vinska terta rodí, tudi turšica nar raji raste;
vetrovni kraji niso pridni za turščino pridelovanje.
Razun vlažne ilovce se ji vsaka zemlja prileže;
pràv dobro ji služi debela, môčna in perhka zemlja;
tudi na pešeni zemlji rada raste, ako ni preplitva.
Turšica dobro donese za vsaktérim sadam; kjer
zgodej dozorí, je koristno ozimino pšenico za njo
(na turšičiše) sejati; tudi jarina: oves in ječmen
na turšičišu dobro donese.
(Dalje sledi.)
Tolažba.
130
gold. vergel; 28 tavžent centov cinka, ki je bil
24 tavžent gold. vreden; 423 tavžent centov sro-
viga železa, ktero je 1 milijon in 200 tavžent
gold. verglo: 13 tavžent centov vlitiga železa,
ktero so za 42 tavžent gold. cenili; 535 tavžent
centov premoga, kteri je bil 51 tavžent gold.
vreden in 265 centov svinčenika (graphit)
223 gold. vrednosti. Iz sroviga železa so na-
pravili: 180 tavžent centov razniga jekla, 4653
centov druziga železniga blagá, 197 tavžent kos,
5000 serpov, 2000 slamorezilnikov, 1500 ponev,
4500 centov černiga, 110 centov pa beliga pleha,
in še druge železnine več. Vrednost perdelaniga
železa skupej je na Koróškim več ko 4 milijone
goldinarjev znesla. —
Na Krajnskim in Primorskim so ravno
to leto pridelali: 2974 centov živiga srebrá,
ktero je 740 tavžent gold. verglo; 3000 centov
svinca, ki je 30 tavžent gold. vergel; 2000 cen-
tov cinka, kteri je 18 tavžent gold. znesel; 57
tavžent sroviga železa, ki je 150 tavžent gold.
vredno bilo; 4400 centov vlitiga železa, ktero
je bilo 32 tavžent gold. vredno; 234 tavžent cen-
tov premoga, ki je 54 tavžent gold. znesel; 619
centov goluna, ki je vergel 3700 gold.; 710
centov fitrijola 532 gold. vrednosti. — Razun
druge železnine so iz sroviga železa napravili:
21 tavžent centov razniga jekla, 83 tavžent kos ,
13 tavžent serpov, 2175 slamorezilnikov in 467
centov cestniga oródja. Vrednost vsiga železa, kar
se ga je pretečeno leto 1844 tukej perdelalo, znese
300 tavžent gold.; vse rudnine skupej pa 1 mili-
jon in 200 tavžent goldinarjev v srebru.
Sredstvo gosénce pokončati.
Velki vertnar Bauman na Francozkim,
gosénce na drevju in drugim zelišu že več let z
velikim pridam takó le pokončuje: 16 funtov drobno
stolčenih saj déne v 4 vedre vode; ko se potem
saje stopé, dolije še dvakrat toliko vode, de je
potlej vsiga skupej 12 vedrov. S tako sajovko po-
škropi z škropilnico drevje in zeliša, ktere gosénce
objedavajo, in do druziga dne ti merčesi poginejo.
Želenjavi pa to ne škodije, ampak potem še le bolj
pogumno raste. To sredstvo jim takó dobro služi
in je takó delječ znano, de dimnikarji cent po 30
40 kr. prodajajo.
(La Dalmazia.)
stopilo jezero okrog drevesca, brez de bi se ga
dotaknilo, in čez to jezero noben mravljine prepla-
val ne bo; tudi drevesca okusil ne bo, če so le
druge pota zaperte, po kterih bi mu to mogoče bilo.
Kratkočasno je gledati, kakó razvajeni mravljinci
svoje krempeljce v to smerdljivo mlako pomakat
hodijo, pa jih kakor opečeni hitro umikujejo. Pa
prediva ali kaj taciga ne pozabiti; de drevesce
otišano ne bo, se pa raji luknja per koriscu obil-
niši naredí. Na jésen, ali še pred, se te korisca od
drevese poberejo, in za drugo leto spravijo. Kdor
na tanjko po mojim svetu vse naredí, in čez kaki
teden nemalo tega mazila perlije, bo vidil, de bi
se mu lahko vsak mravljinc na njegovih takó za-
varvanih drevescih po cekini plačal. Ta naprava
ni draga, in je za zmirej dobra, dokler drevesca
ne odrastejo, kterim potem ta merčes veliko manj
škodvati zamore.
K . . . č.
Se eno vraštvo zoper kačji pik.
Gospod Dr. O. so nam naslednji dopis gospoda
V. V. tehanta na Dolenskim v Novicah na zna-
nje dati dovolili:
„V vaših „Novicah" smo brali, de se je hro-
„vaški gospod fajmošter čudil, de mi Krajnci ne
„vémo, z čim je pomagati, če gad človeka ali
„kako drugo žival piči. Vidiš Joža, to je roža,
„ki nam v taki sili vselej gotovo pomaga; tukej
„se po krajnsko imenuje kačji pik, kakó se po
„nemško ali po latinsko imenuje, ne vém; vaši
„botanikarji jo bodo poznali.*) Letó vraštvo
„se pa takó rabi: vsa roža z čebulnato korenino
„vred se vreže in ſtolče, in v mleki ožmè; kar se
„tekočiga iz nje dobí, se da spiti, in trop se na rano
„obeže. Pretečeno leto je bila neka deklica v moji
„ſari pičena, in ravno smo letó rožo pri rokah
„imeli, smo takó napravili in ni preteklo 10 mi-
„nut, je sačelo iz rane têči, noga plahneti in
„bela postajati; zakaj bila je že vsa plava, in
„sapa, ki je dekleta hotla zadušiti, je pojenjala;
„čez malo dni se je deklica sama prišla zahvalit,
„in je povedala, kakó ji je dobro to vraštvo
„pomagalo.“
Ta dopis nas je prav razveselil, in zopet
spričuje, de je v raznih krajih veliko znaniga, kar
zasluži razglaseno biti. Ko bi pač po ti poti tudi
mogli gotovo zdravilo (vraštvo) zoper vgriz stêk-
lih psov zvediti! Zeliše, od gospoda V. V. „kačji
pik" imenovano, ne raste samó v gorjancih, ampak
tudi po drugih gorah, je tedej lahkó dobiti.
Kdor ga želí viditi, naj ga v našo pisarnico, ali v
Ljubljanski cesarski vert h gospodu Fleišmanu
pride pogledat.
Vredništvo.
Gotov pomoček zoper mravljince.
Kar časa svoj kruh jém, in se z vso ljubez-
nijo z mladim drevjičem pečam, nisim imel tudi
jez nadležniših zopernikov, ko mravljince. Pred 3.
letmi pa sim tem lakomnim merčesam eno zagodil,
de morajo zdej na mojo plesati. Pa, ko ta moj po-
moček brez vsiga truda ni, vprašavci S. M. ne
smejo biti zmed tistih, kterim je vse pretežavno v
ti reči, kar je težejiga, kakor slame okrog dre-
vesc navezovati, kar ne pomaga, ali pa jih s čem
namazovati, kar jim še škodje. — Kdor tedej mrav-
ljince, te strupene sovražnike mladih dreves, pre-
magati hoče, naj takóle naredí: Naj si da to mojo
napravo,*) ktero sim v pisarnico c. k. kmetij-
ske družbe poslal, pokazati, naj si po debelosti
in števili drevesc lih takih narediti da, naj obvije
nad količem z predivam, ali cunjo drevesce, naj
oklene to napravo okrog, in naj vlije kolesniga
mazila ali smolnjaka v grabnič do verha. Takó bo
Ne bo dal!
(odgovor gospodu V. V.)
V poslednjim listu ste nas za roke prijeli in
obljubljeni cekin od nas terjali. Dali smo ga že
davnej častitimu vredništvu**) — tode Vi ga do-
zdej še niste zaslužili. Kaj nam to pomaga, če
pravite: „Če je Vam všeč od jeseni do pri-
hodnje pomladi vse take jajčica poiskati
in zatreti, bote drevesa čisto ob mešičevje
pripravili.
Pervič ni res, de vselej mravljinci le na
*) Lilium martagon Türkenbundlilie, zlato jabelko.
*) Ta naprava je leséno koritice ki se okoli drevesa okléne. **) To je res.
Vredništvo.
131
take drevesa zahajajo, kjer so drevesne uši, kar
skušnja spričuje, ki nam mlade drevesca kaže brez
vsiga mešičevja in vunder polne mravljincov. Beríte,
kar naš pervi vertnar, gosp. Pirc od mravljá
pišejo: „Koliko škode mravlje posebno sladkimu sadju
store, je vsakimu znano. Marelice in breskve načnó
in zvotlijo. Pa tudi cvetje skazé, in celo mehke
rastne mladike od šlahtniga drevja sladkih plemen
poleti oglodajo, de rapasto postane. V časih drevó
takó posedejo, de nerodovitno postane. Če se pa
pod koreninami vgnezdijo, ga clo končajo.
Mravlje je tedej treba iz verta spraviti, in jih
nikdar per sadji špogati."
Ali zdej še morete reči, de je cekin Vaš?
Javalne! —
Drugič: smo mi po pomočku prašali, ki
drevesa mravljincov brani in jih od njih od-
ganja: takiga nam povejte, zakaj če bi čas
iméli, po Vašim svetu uši po drevesih loviti,
bi ravno takó lahko tudi mravljince lovili in
jih zatirali: to pa niso ne v sanjah naše misli
bile, ko smo za oznanílo imenovaniga pomočka pro-
sili, in kteriga še zmirej pričakujemo. Mi samí no-
čemo sodniki v ti reči biti: nej tudi drugi vert-
narji in sadjaredniki svetvane pomočke z nami po-
skušajo in svoje skušnje potém v Novicah oznanijo,
de bomo to reč do jasniga dognali in zvedili, ali je
mravljince ali ne?
kakšen pomoček zopet
S. M.
Dober svét za izrejenje otrok.
Med občnokoristnimi sveti, ki nam jih rodo-
ljubni možje v Novicah po očetovo dajajo, ga
najdemo v 47. listu druziga tečaja: de naj stariši
svojim otrokam obé roki enako rabiti perpusté.—
Le poprašajte jih, ki so si na eno ali drugo vižo
desnico takó ranili, de jo nekaj časa per svojih
opravilih niso mogli rabiti, kakó se jim je tačas le-
víca obnašala, in povedali vam bodo, kakó in za-
kaj de je letá takó okorna in slaba. Koliko slabosti
v rokah tistih ostane, ki se v pervi mladosti pri-
jemati, deržati, nositi, tolči i. t. d. niso učili, sim
se per nekimu slepimu fantiču sam prepričal, ki je
bil pred ne veliko letmi v gojilnico na Dunaj per-
peljan, de bi tamkej, kolikor je za take reveže
mogoče, podučen in izrejen bil. Imel je za svojo
starost (okoli enajst lét) nenavadno majhine roké,
drobne košice v kratkih perstih, kteri so se tudi
ritnisko opogniti dali, takó de so njegove roké
bolj jerhovim rokovicam, kakor prečudnimu orodju
natóre, po kterim nar tanjši in nar imenitniši iz-
delki pridejo, podobne bile. Vodja imenovane go-
jilnice so me zagotovili, de edini vzrok takó po-
pačenih rok je pomanjkanje potrébne vaje v pervi
mladosti.
Prosim tedaj stariše, oskerbnike in znance
tacih nesrečnih, de naj svoje otroke in rejence od
mladih nog vadijo, vse kar se brez nevarnosti sto-
riti da, potipovati, ošlatovati, deržati i. t. d., de bodo
enkrat roké, ki jim očí domestiti morajo, ročno
rabili, veliko nesrečo, ki jo k svoji sreči pràv ne
poznajo, ložej prenesli in si z marsikterim delam
zdravje uterdovali; de tedaj ne bodo z beračova-
njem druge nadlegovali in kar je nar hujiga, v
postopu svojiga dušniga zdravja zapravili. Pa tudi
noge prav rabiti, mladost zgodej učite. Med gluho-
mutci (mestnih staršev) jih imamo, ki se skor ob
vsaki kamen, kteri jim pod noge pride, spodtikva-
jo, ter čez-nj telebijo. Kaj je to druziga, kakor
slabost v nogah in okornost? kér se otroci po na-
vadi z svojimi stariši le po ravnih ulicah in pa še
le malokdaj sprehajajo in se torej navadijo, nogé za
seboj vleči, premalo vzdigovati in z njimi po tleh
dersati, ktera huda navada se pozneji ne da takó
lahko in hitro izkoreniniti. — Ali ne le posamezne
dele, ampak tudi vès život mora človek v mla-
dosti uterditi, kér le taki ljudje, ki so navajeni vse
prenesti, se tudi lahko vsimu vstavljajo. Od kod
pride, de so nekteri takó pogosto lačni in žejni? de
vsak hip k svoji potrébi gredó? de jih rado zebe,
ali de jih precej vročína omami? de per nar manji
sapici nahod dobojo? de jim takó hudo dé, če ne-
kaj ur prečujejo ali če morajo nekaj časa po ojstrih
potih hoditi? de se že bojé nekoliko stopin po
dežju storiti? ali se spotiti, kakor de bi iz slad-
kora ali iz solí bili? Od kod drugod, kakor od tod:
kér so stariši v slepi ljubezni svojim otrokam iz
mladiga vedno trebuh polnili; kér niso spoznali, de
otroci le zató pogosto k svoji potrébi letajo, de bi
se uku ali kakimu drugimu delu, ki jim ne diši,
odtegnili, in de se potem gerdih navad poprimejo;
kér so se bali, de bi jim sinek ali hčerka na soncu
ne zgorela: kér so jih hladniga zraka, kakor kuge
varovali; kér so jim dovoljevali, nar petrebniši opra-
vila raji na jutro odnašati, kakor jim pol ure spanja
prikratiti; kér so menili, de so pota na kmetih z
žeblji potrošene; kér se jim je dežník vselej nar
potrébniši perprava zdela i. t. d.
K pokrepčanju života je čist in hladen zrak
nar potrébniši réč. Glejte zveri in pa pitane
živali in koj se boste prepričali, koliko pomaga
prehajati se po hladnim zraku. Une so gibčne, te
pa tolste (kér se jim obilno piče poklada) pa okor-
ne, slabe, in vidi se, de prostosti nimajo. Poglejte
jih, ki teže nosijo ali druge trudljive déla večidel
pod milim nebam opravljajo, in nasproti pa šivarje.
ki so zmirej v stanicah tako rekoč k stolu perkljen-
jeni. Kakšen je med njimi razloček?! Deržite po
dnevi, kar je mogoče, okna v stanicah odperte (pa
ne de bi sapa skozi vlékla, ko se v njih mudite),
ne kratite sami sebi in svojim otrokam k zdravju
potrébniga zraka, učite jih zmernost v jedi in pi-
jaci; dajte jim vedno kaj koristniga délati, varujte
jih postopa. Pa ne učite jih le z besedo, ampak
tudi z lastnim izgledam, in rečem vam, de se ne
boste več takó pogosto zavolj bolehovanja svoje
družine pertoževali. T. učitelj gluho-mutcov in slepcov.
Beseda „koj.“
Vsakimu svoje.
Bere se, de nekterim beseda „koj" ne do-
pade, kér se le samó pri Gorencih sliši. Zdí se
mi, de je zatorej tudi iz Novic zginila. Jez pa pravim:
kdo se more prederzniti, besedo iz slav-
janskiga slovarja pahniti, ktera se takó
dobro in krepko slovensko izreče? Nej me
pa prepriča, če kdo more, de „koj" ni slovenska
beseda! Ko bi v „Novicah" sméli za besede in
zreke potegovati se, bi lahkó kaj več od te bese-
dice govorili. Kér nam pa to pripušeno ni, le tole
rečem: Če hočemo dobro slovensko govoriti, mo-
ramo skerbno paziti, de je beseda živa sloven-
ska beseda *), ne pa kje de domuje; zató mislim,
de bi pràv bilo, ko bi vsaka beseda, ktera pozabljena
ali zaveržena le v kakim samòtnim slovenskim kotu
tičí, na svitlobo Novic permahala, de se prevdari,
*) Tudi mi smo edinih misel.
Vredništvo.