dU^IUIIIU UCIU socialno delo X Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani 0) W O 5 o D" (D O. (D O (D 3 D" (D fO O fO c/>< r-h Izdajatelj Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavna urednica Vera Grebene Odgovorni urednik Borut Petrovič Jesenovec Uredniški odbor Barbara Černač, Srečo Dragoš, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Uredniški svet Gordana Berc, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Bogdan Lešnik Naslov Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809 273, faks 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Spletna stran https://www.revija-socialnodelo.si/ Tisk CICERO, Begunje, d. o. o., Ljubljana Naročnina (cena letnika) za pravne osebe € 55,00 za fizične osebe € 27,00 (študentje € 23,00) enojna številka € 13,50, dvojna številka € 27,00 Vključenost v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), ERIH PLUS EBSCO SocIndex with Full Text Na leto izidejo štiri številke. Subvencija: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Smernice, kako pripraviti in predložiti prispevek za objavo, se nahajajo na spletnih straneh revije. Besedila, objavljena v reviji Socialno delo, so ponujena pod licenco Creative Commons: CC BY-SA. doi: 10.51741/sd.2024.63.4 Izvirni znanstveni clanek Lea Lebar, Mateja Nagode Prejeto 20. junija 2024, sprejeto 10. decembra 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.263-278 Ocenjevanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe v Sloveniji Predstavljena je lestvica za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, ki je predvidena za rabo v okviru Zakona o dolgotrajni oskrbi. Članek kritično ovrednoti rezultate lestvice testiranja, in sicer preverja, kateri vlagatelji niso bili upravičeni do dolgotrajne oskrbe, predstavi porazdelitev vlagateljev po petih kategorijah dolgotrajne oskrbe in identificira dejavnike, povezane z višjim številom točk na lestvici, v petih pilotnih okoljih. Podatki so zbrani v okviru projekta »Evalvacija projekta preoblikovanje obstoječih mrež ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnostnih storitev in programov za starejše«. Rezultati kažejo, da je bilo v okviru projekta 13,3 % oseb, ki so podali vlogo za storitve, neupravičenih do dolgotrajne oskrbe. Dejavniki, povezani z večjim številom točk upravičenosti, so: prejemanje obstoječih storitev, velikost gospodinjstva, večje tveganje demence, mestno okolje in moški spol. Manjše število točk pa je povezano z zakonskim stanom, in sicer manj točk v povprečju prejmejo samski ali ločeni posamezniki, nekoliko manj pa je pomembna tudi višja starost. Sklepno poglavje rezultate umešča v sistem dolgotrajne oskrbe in predlaga nadaljnje korake pri implementaciji ocenjevanja upravičenosti. Ključne besede: socialna politika, ocenjevalna lestvica, stari ljudje, socialno varstvo. Lea Lebar je mag. družb. inf., asistentka in raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo in na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kontakt: lea.lebar@fdv.uni-lj.si Mag. Mateja Nagode je generalnega direktorica Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstituciona-lizacijo na Ministrstvu za solidarno prihodnost. Kontakt: mateja.nagode@gov.si Assessing eligibility for long-term care in Slovenia The scale for assessing eligibility for long-term care in Slovenia is presented; the scale is to be used within the framework of the Long-term care act. The paper critically evaluates the results of the scale by examining which applicants are not eligible for long-term care, presenting the distribution of applicants across the five categories of long-term care and identifying factors associated with a higher score on the scale in the five pilot sites. The data was collected as part of the Evaluation of the project »Transforming existing networks to provide community-based care services and programmes for old people«. The results show that 13.3% of applicants were not eligible for long-term care under the project. Factors associated with higher eligibility included: use of existing services, larger household size, higher dementia risk, urban setting, and male gender. Factors associated with a lower score were: marital status, i.e. single or divorced people receiving fewer points on average, and, to a lesser extent, older age. The concluding section places the results in the context of the long-term care system and suggests further steps for the implementation of eligibility assessment procedures. Keywords: social policy, eligibility assessment instrument, old people, social protection. Lea Lebar is a researcher at the University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, and the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia, and a PhD student at the Faculty of Social Sciences. Her research focuses on social policy, with an emphasis on policies for the older adults. Contact: lea.lebar@fdv.uni-lj.si Mateja Nagode is the Director General of the Directorate for Older People, Deinstitutionalisation and Long-term Care at the Ministry of Solidarity-Based Future. Her research focuses on the development of the long-term care system in Slovenia. Contact: mateja.nagode@gov.si i on o £ M Lea Lebar 0000-0002-9042-1057 $ 264 Uvod T3 0 g1 Sodobne družbene spremembe, kot so demografske spremembe in z njimi 1 povezano staranje prebivalstva in zmanjševanje števila rojstev, spremembe v I družinskih strukturah, daljša pričakovana življenjska doba in zmanjševanje 5 deleža aktivne populacije, zelo vplivajo na sisteme zagotavljanja dolgotraj- ® ne oskrbe; ti so bili pred nekaj desetletji še razmeroma stabilni (Mali, 2013; Üí Taylor-Gooby idr., 2017). Dolgotrajna oskrba tako postaja eno ključnih področij in velja za novo socialno tveganje, reforme na tem področju pa so bile v zadnjih 20 letih prepoznane kot ena od ključnih nacionalnih prioritet (Guštin idr., 2022). Na to, da je področje dolgotrajne oskrbe v Sloveniji slabo urejeno, že več leto opozarjajo mednarodne in nacionalne organizacije (npr. Evropska komisija, 2014; Računsko sodišče, 2019). V zadnjih 25 letih je bila pozornost socialne in zdravstvene politike v Sloveniji usmerjena na urejanje področja dolgotrajne oskrbe; politika, stroka in civilna družba so si intenzivno prizadevale sprejeti krovni zakon, ki bi to področje celovito uredil (Nagode idr., 2020). Slovenija je leta 2023 tako sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki vpeljuje novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, s katerim se omogočajo dodatna sredstva, razširjen obseg pravic in nove storitve za uporabnike. V članku se osredotočava na en del reforme dolgotrajne oskrbe, in sicer na merila ocenjevanja upravičenosti do pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki jih vzpostavlja Zakon o dolgotrajni oskrbi (2023). Ocenjevanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe pomeni oblikovanje in upoštevanje enotnih meril, s katerimi določamo, kdo lahko uveljavlja pravice, ki izhajajo iz zakonodaje, katere pravice, v kakšnem obsegu, ter na drugi strani, kdo je pri tem izključen (Carrino in Orso, 2014). Ta merila po navadi omogočajo razvrščanje vlagateljev v kategorije oskrbe, s katerimi določamo obseg storitev, do katerih je posamezna skupina upravičena (Carrino in Orso, 2014). Na splošno velja, da se posamezniki z manjšim obsegom potreb - ki potrebujejo pomoč predvsem pri podpornih dnevnih dejavnostih (ang. instrumental activities of daily living) in le nekaterih temeljnih dnevnih dejavnostih (ang. activities of daily living) - umeščajo v nižje kategorije oskrbe. Nasprotno pa tisti z največjimi omejitvami, ki potrebujejo stalno dnevno in nočno pomoč, spadajo v najvišje kategorije (gl. npr. Büscher idr., 2011). Pomanjkanje enotnega postopka ugotavljanja upravičenosti v Sloveniji je bilo v številnih političnih dokumentih prepoznano kot ena od pomanjkljivosti trenutnega sistema (npr. Evropska komisija, 2014; Rodrigues, 2018), zlasti v povezavi z neenakostmi pri dostopu do storitev na lokalni ravni. K ureditvi postopka ocenjevanja upravičenosti je leta 2016 pristopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v nadaljnjih letih pa so bile rešitve podrobneje testirane. V članku za analizo uporabljava kvantitativne podatke projekta »Evalvacija projekta Preoblikovanje obstoječih mrež ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnostnih storitev in programov za starejše«, ki so ga izvajali v obdobju od 2020 do 2022 in vključuje 265 podatke, pridobljene v petih pilotnih okoljih, in sicer Koper, Maribor, Tržič, 0 Poljčane in Ptuj. j V članku želiva odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja, in sicer: s RV 1: Kdo so vlagatelji, ki niso bili upravičeni do storitev iz projekta, glede ® na njihove demografske značilnosti in prejemanje obstoječih storitev a dolgotrajne oskrbe? | RV 2: Kako se vlagatelji, ki so zaprosili za storitve dolgotrajne oskrbe na S domu, razporedijo med pet kategorij oskrbe? 0 RV 3: Kateri dejavniki so povezani z večjim številom prejetih točk na oce- | njevalni lestvici, ki nakazujejo potrebo po dolgotrajni oskrbi v večjem t obsegu? n | o r Merila upravičenosti in ocenjevanje v dolgotrajni oskrbi < V postopku ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe se določi, ali 1 posameznik izpolnjuje pogoje za dostop do javno financiranih pravic. Carri- ^ no in Orso (2014) opredeljujeta ocenjevanje upravičenosti kot proces oblikovanja »profila ranljivosti« na podlagi zbranih podatkov o vlagatelju. Ta profil se nato primerja z »objektivnim profilom ranljivosti«, ki ga določajo ocenjevalne lestvice in postopki, opredeljeni v zakonodaji. Način opredelitve objektivnega profila ranljivosti med državami variira, navadno pa vključuje informacijo o stopnji potrebe po pomoči kot posledice funkcionalnih omejitev (temeljne in podporne dnevne dejavnosti) in kognitivnih ovir (Carrino idr., 2018). Ko odločevalci pristopijo k razvoju ocenjevalne lestvice in objektivnega profila ranljivosti, morajo sprejeti številne odločitve, na primer določiti stopnjo univerzalnosti, vrste potreb, ki jih moramo v postopku ocene upoštevati, stopnjo standardizacije in upoštevanje osebnih okoliščin. Pri določitvi stopnje univerzalnosti je treba v postopku oblikovanja meril upravičenosti določiti, ali naj bo dostop do pravic univerzalen, se pravi, da bi upravičenost temeljila zgolj na potrebi po oskrbi, ali selektiven, tj. omejen glede na dohodke in premoženje posameznika (Colombo idr., 2011). Drugič, pomembno je določiti, katere vrste potreb bodo upoštevane pri merilih upravičenosti. V Franciji na primer upravičenost merijo z lestvico GIR, ki obsega gibanje in telesno dejavnost, duševno zdravje, gospodinjsko pomoč in vključevanje v vsakodnevne dejavnosti (Barber idr., 2021). Nemška lestvica vključuje gibanje, vedenjske in psihološke ovire, kognitivne in komunikacijske spretnosti, osebno nego, obvladovanje bolezni, sposobnost za načrtovanje in socialne stike (Büscher idr., 2011). V večini regij v Španiji lestvica vključuje različne temeljne in podporne dnevne dejavnosti, sposobnost za ohranjanje zdravja, odhod od doma in sposobnost za odločanje (Costa-Font idr., 2022). Države se morajo poleg tega odločiti, kako standardizirana naj bo lestvica oziroma koliko prilagodljivosti in personalizacije naj omogoča. Lahko 266 O TD O ra CO Z CD CD co ^ co n a _i co o Pristop k oblikovanju orodja za oceno upravičenosti v Sloveniji V Sloveniji je bilo do danes predstavljenih osem zakonskih predlogov1, ki so urejali dolgotrajno oskrbo. Vsi predlogi zakonov pred letom 2017 so upravičenost določali na podlagi vrednotenja potrebe po pomoči pri temeljnih/podpornih dnevnih dejavnostih (po navadi od 15 do 17 dejavnosti) v skladu s teorijo potreb Virginie Henderson in modela zdravstvene nege Roper-Logan-Tierney. Te dejavnosti so bile povzete v lestvici odvisnosti od oskrbe (lestvica LOSS) (Dijkstra idr., 2006), ki je bila predlagana kot lestvica za določanje upravičenosti v okviru dolgotrajne oskrbe. Ta način ocenjevanja upravičenosti se je pokazal kot pomanjkljiv (gl. Nagode idr., 2014; Lebar idr., 2017), zato se je leta 2016 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti lotilo priprave ustreznejšega orodja za ocenjevanje upravičenosti v okviru dolgotrajne oskrbe. Za ta namen je bila na Inštitutu RS za socialno varstvo oblikovana delovna skupina, sestavljena iz raziskovalcev, strokovnjakov s področja zdravstva in socialnega varstva ter izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe (Lebar idr., 2017). Delovna 1 Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (predlogi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, 2006; 2010; Zveze društev upokojencev Slovenije, 2011), Zakon o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci (predlog Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, 2011), Zakon o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (predlog Ministrstva za delo, družino, socialno zadeve in enake možnosti, 2015), Zakon o dolgotrajni oskrbi (predlogi Ministrstva za zdravje, 2017; 2021; Ministrstvo za solidarno prihodnost, 2023). izberejo čim večjo standardizacijo postopka ocenjevanja za zagotavljanje enake obravnave vseh državljanov (npr. Francija, Nemčija) ali pa omogočijo večjo personalizacijo in upoštevajo specifične potrebe posameznika ali lokalnega okolja (npr. Anglija) (Waitzberg idr., 2020). Standardiziran nacionalni ocenjevalni instrument zmanjšuje lokalno prilagodljivost in individualno diskrecijo, vendar načelno zagotavlja višjo stopnjo pravičnosti. V Združenem kraljestvu na primer govorijo o »loteriji poštne številke«, saj je posameznik v določenem geografskem območju upravičen do precej drugačne ravni oskrbe kot drugje (Russell idr., 2013). To je posledica subjektivnih interpretacij meril upravičenosti v očeh lokalnih oblasti, ki lahko določajo tudi različna pravila sofinanciranja (Banks idr., 2023). Ne nazadnje se pri določanju meril upravičenosti lahko upoštevajo osebne okoliščine posameznikov, na primer, kako navzočnost družinskih članov vpliva na zagotavljanje oskrbe. Na primer, na Nizozemskem upravičenost temelji na zdravstvenem stanju ali funkcionalnih ovirah pa tudi na razpoložljivosti »običajne oskrbe« (Grootegoed idr., 2015); to je oskrba, ki si jo družinski člani, ki živijo v istem gospodinjstvu, zagotavljajo med seboj. Obseg pravic, ki jih posameznik prejme na podlagi ocene upravičenosti, je tako odvisen tudi od socialne mreže upravičenca (prav tam). 267 skupina je v skladu s teoretskimi izhodišči sprejela skupni konsenz glede 0 nujnih lastnosti ocenjevalne lestvice. Predlagali so (Lebar idr., 2017): j • visoko standardizacijo lestvice v postopku določanja financiranja; s • prilagodljivost in personalizacijo v postopku načrtovanja storitev; ® • upoštevanje vseh vidikov potreb po oskrbi, tj. potreb po temeljnih in pod- a pornih dnevnih dejavnostih, potreb kot posledice zmanjšanja kognitivnih | sposobnosti, težav z duševnim zdravjem ter težav pri komunikaciji in ob- S vladovanju kroničnih bolezni; 0 • upoštevanje želja in potreb uporabnika ter uporabniške perspektive; % • preprostost lestvice za uporabo; t • uporabnost lestvice v različnih okoljih oskrbe (na domu in v institucio- n nalnem varstvu). ° r o Delovna skupina je v okviru predvidenih aktivnosti pregledala in analizirala S obstoječe lestvice, uporabljene v Sloveniji, da bi ugotovila, ali je katera od | njih z ustreznimi prilagoditvami uporabna za ocenjevanje upravičenosti do i dolgotrajne oskrbe. Ugotovili so, da nobena od njih nima dovolj prednosti, da bi jo lahko samo nadgradili in prilagodili za določanje upravičenosti (Lebar idr., 2017). Zato so člani delovne skupine analizirali sorodne prakse iz tujine in za ocenjevanje upravičenosti predlagali lestvico, ki je bila za potrebe določanja upravičenosti v okviru zavarovanja za dolgotrajno oskrbo oblikovana v Nemčiji2. Ta odločitev je temeljila na več razlogih. Prvič, Nemčija ima od leta 1995 uvedeno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, po katerem se je v večini zakonodajnih predlogov želela zgledovati tudi Slovenija. Drugič, iskali so obstoječo, dobro raziskano rešitev. Ta lestvica je bila razvita po analizi 40 sorodnih instrumentov in na podlagi pomanjkljivosti prejšnje lestvice (t. i. nem. Zeittabel), ki ni ustrezno upoštevala vseh vrst potreb, zato je bil v Nemčiji iz sistema izključen velik delež ljudi z demenco in kroničnimi boleznimi, ki so nujno potrebovali dolgotrajno oskrbo (Büscher idr., 2011). Prav tako je bila lestvica v Sloveniji sprejemljiva za zdravstveno in socialno stroko (Lebar idr., 2017). Lestvica za ocenjevanje upravičenosti Predlagani ocenjevalni instrument v Sloveniji je sestavljen iz treh delov: 1) raziskovanja življenjske zgodbe uporabnika, 2) določanje upravičenosti (z uporabo prilagojenega nemške lestvice) in 3) osebnega načrta (Lebar idr., 2017). Kljub pomembnosti prvega in tretjega dela instrumenta - o tem več v sklepu - se v članku osredotočava na drugi del, povezan z lestvico za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Lestvica vrednoti stopnjo samostojnosti uporabnika v osmih modulih: 2 Nemško: Neues Begutachtungsassessment zur Feststellung der Pflegebedürftigkeit. V slovenščini: novo ocenjevalno orodje za določanju odvisnosti od dolgotrajne oskrbe. 268 o 1. gibanje (npr. sposobnost za spreminjanje položaja, za hojo po stopnicah); g, 2. kognitivne in komunikacijske sposobnosti (npr. spomin, sposobnost za ^ odločanje); -j 3. vedenje in duševno zdravje (npr. nemir, agresija); 5 4. skrb zase (npr. sposobnost poskrbeti za higieno, obleči se); CD ® 5. sposobnost za spopadanje z boleznijo in s tem povezane zahteve in breme S (npr. potreba po pomoči pri dajanju zdravil, oskrbi ran); 6. skrb za vsakdanje življenje in socialni stiki (npr. socialne interakcije); 7. dejavnosti zunaj gospodinjstva (npr. sposobnost za uporabo javnega prevoza); 8. dejavnosti v gospodinjstvu (npr. sposobnost za nakupovanje, čiščenje) (gl. Wingenfeld idr., 2008; Lebar idr., 2017). Pri vsakem od modulov ocenjevalke vrednotijo več dejavnosti (meril), in sicer pri večini na lestvici od 0 do 3 točke. Nič točk dobi oseba, ki posamezno dejavnost lahko izvede samostojno, lahko z uporabo pripomočkov in brez pomoči druge osebe, vrednost 3 pa oseba, ki pri izvedbi dejavnosti v celoti potrebuje pomoč druge osebe3. Vseh osem modulov je točkovanih in uteže-nih, in sicer največji delež točk h končni oceni prispeva modul skrbi zase, ki vključuje večinoma temeljne dnevne dejavnosti (40 %). Vlagatelji, ki imajo samo potrebe po podpornih dnevnih dejavnostih, do pravic iz dolgotrajne oskrbe niso upravičeni, saj je modul, ki vključuje te potrebe, vrednoten z največ 10 točkami. Točke so v različnem obsegu upoštevane v končni oceni, s katero določimo, ali je vlagatelj upravičen do dolgotrajne oskrbe in koliko pomoči potrebuje. Uporabniki so umeščeni v pet kategorij oskrbe, pri tem pa kategorija 1 pomeni manjšo omejitev samostojnosti, kategorija 5 pa največjo omejitev samostojnosti. Če uporabniki ne presežejo praga, ki je določen pri 12,5 točkah od skupaj 100 točk (kategorija 0), do dolgotrajne oskrbe niso upravičeni (Wingenfeld idr., 2008; Lebar idr., 2017). Metodologija V članku želiva odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja, opredeljena v uvodu. Za ta namen uporabiva podatke, ki so bili zbrali v okviru projekta »Evalvacija projekta Preoblikovanje obstoječih mrež ter vstop novih izvajalcev za nude-nje skupnostnih storitev in programov za starejše«, ki se je izvajal v obdobju od 2020 do 2022. Projekt je poleg številnih drugih aktivnosti preverjal nove pristope k ocenjevanju upravičenosti v petih pilotnih okoljih in njegovi rezultati so podlaga za zakonske rešitve na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. To je bil že drugi projekt, ki je preverjal ocenjevanje upravičenosti v Sloveniji. Rezultati prvega so na voljo v Dremelj idr. (2022) in so vključevali tri pilotna okolja (Krško, Dravograd in Celje), postopek ugotavljanja upravičenosti pa je 3 Pri tem obstajajo različne izjeme. Opis vseh izjem presega namen članka, za več informacij predlagamo Lebar idr. (2017). 269 bil v obeh projektih enak. V poglavju Razprava se naveževa tudi na rezultate 0 tega projekta, kjer je to relevantno. j Pilotna okolja so podatke o vlagateljih in ocenah upravičenosti zapisovala s v za ta namen oblikovani informacijski sistem. Zbrani so bili kvantitativni in ® kvalitativni podatki. V okviru članka predstavljava zgolj rezultate kvantita- a tivne študije. Vključitev kvalitativnih podatkov je pomembna, saj informacije | dopolni z vidika percepcije uporabnikov, neformalnih oskrbovalcev in zapo- g slenih, vendar presega obseg tega prispevka. 0 Skupaj je bilo izvedenih 1.749 prvih ocen4 pri vlagateljih. Večina vlagate- g ljev je ob oceni živela na domu (93,4 %). Ti ocenjeni vlagatelji so vzorec pri t odgovoru na prvi raziskovalni vprašanji. Vzorec, na podlagi katerega odgovo- n riva na tretje raziskovalno vprašanje, je manjši (N=1146), in sicer zaradi dveh g razlogov. Prvič, pri regresijski analizi na vzorec vplivajo manjkajoče vrednos- | ti pri kateremkoli od vključenih kazalnikov. In drugič, da bi zagotovili, da so S imele vse ocenjevalke dovolj praktičnih izkušenj pri izvajanju ocen upraviče- | nosti, sva izključili tiste primere (ocenjene vlagatelje), katerih ocenjevalke so i izvedle manj kot 50 ocen, tako da sva izločili 200 ocenjenih vlagateljev. V okviru projekta je ocene upravičenosti izvajalo skupno 27 ocenjevalk, in sicer diplomirane medicinske sestre ali magistre zdravstvene nege (470 prvih ocen), diplomirane fizioterapevtke (416 prvih ocen), diplomirane socialne delavke ali magistre socialnega dela (561 prvih ocen) in diplomirane delovne terapevtke (245 prvih ocen).5 Ocenjevanje je potekalo tako, da je ocenjevalka vsakega od vlagateljev obiskala na domu. Obisk je vključeval pogovor o življenjski situaciji uporabnika, uporabo ocenjevalne lestvice, izvedbo testa kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS), naknadno pa so z uporabnikom uskladile tudi osebni načrt. Test KPSS je kognitivni test, ki se uporablja za hitro oceno kognitivnih sposobnosti posameznika, zlasti pri sumu na demenco ali na blage kognitivne motnje. Ocenjevalke so po obisku na domu s pomočjo informacijskega sistema izračunale končno kategorijo oskrbe uporabnika. Samo upravičeni vlagatelji so imeli dostop do storitev iz projekta, in sicer v različnem obsegu, odvisno od kategorije oskrbe. V članku sva uporabili univariatne in multivariatne statistične metode, tudi linearno regresijsko analizo; z njo sva raziskali vplive neodvisnih spremenljivk na odvisno spremenljivko, tj. število prejetih točk v postopku ocenjevanja upravičenosti. V postopku zbiranja podatkov so bila strogo upoštevana etična načela v raziskovanju. Vsi udeleženci so podpisali soglasje za sodelovanje v raziskavi. Vsak od njih je prejel unikatno kodo, s katero smo lahko združevali podatke, zbrane v okviru različnih virov, brez osebnih podatkov in brez možnosti identifikacije posameznika. Študijo je dne 16. 6. 2020 odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (referenčna številka: 0120-143/2020/7). 4 Ocenjevalke so izvajale tudi ponovne ocene pri vlagateljih, in sicer na vsakih šest mesecev. V prispevku upoštevava samo prve ocene pri vsakem od vlagateljev. 5 V primeru 57 ocen ni bilo na voljo podatka o profilu ocenjevalke. 270 Rezultati T3 § Predstavitev podatkov o vlagateljih f- Skupaj je bilo ocenjenih 1749 vlagateljev. Dve tretjini (66,7 %) ocenjenih 1 vlagateljev je bilo žensk, v povprečju so bili stari 83,6 let. Največji delež je imel srednjo poklicno ali srednjo splošno izobrazbo (48,7 %). Več kot 40 % ^ ocenjenih je bilo vdovcev ali vdov. Malo več kot petina vlagateljev (21,7 %) ® je ob oceni prejemala dodatek za pomoč in postrežbo, malo manj kot petina oziroma 17,7 % storitev pomoč družini na domu, približno desetina (11,6 %) pa patronažno varstvo (preglednica 1). Preglednica 1: Pregled sociodemografskih spremenljivk ocenjenih vlagateljev in vključenosti v obstoječe storitve ali prejemke (N=1749). Podatki na celotnem Neupravičeni Upravičeni sig.2 vzorcu N %/AS1 N %/AS* N %/AS Spol Ženski 1167 66,7 166 71,2 1001 66,0 Moški 582 33,3 67 28,8 515 34,0 0,188 Izobrazba Največ osnovnošolska izobrazba 661 39,5 80 35,2 581 40,2 0,343 Srednja poklicna izobrazba, srednješolska izobrazba 815 48,7 120 52,9 695 48,1 Višješolska izobrazba ali več 197 11,8 27 11,9 170 11,8 Zakonski stan Poročen/a ali v razmerju 696 40,6 79 34,3 617 41,6 Samski/a, ločen/a 271 15,8 46 20,0 225 15,2 0,056 Ovdovel/a 747 43,6 105 45,7 642 43,3 Starost 1749 83,6 233 82,7 1516 83,7 0,017** Prejemniki obstoječih storitev Pomoč družini na domu 309 17,7 14 6,0 295 19,5 0,000*** Patronažno varstvo 203 11,6 13 5,6 190 12,5 0,000*** Dodatek za pomoč in postrežbo 379 21,7 14 6,0 365 24,1 0,000*** 1 AS (aritmetična sredina) je relevantna le v primeru prikaza spremenljivke starost. 2 Pri spremenljivkah spol, izobrazba, zakonski stan in prejemniki obstoječih storitev je bil uporabljen test hi-kvadrat. Pri spremenljivki starost je bil uporabljen neparametrični U test Mann-Whitney. Vlagatelji glede na kategorijo upravičenosti Ugotavljava, da med 1749 vlagatelji 233 oseb (13,3 %) ni bilo upravičenih do storitev iz projekta in so bili umeščeni v kategorijo 0. Na vzorcu med neupravičenimi in upravičenimi vlagatelji ne opaziva statistično značilnih razlik glede na njihove sociodemografske podatke, z izjemo starosti. Ugotavljava, da so bili upravičeni v primerjavi z neupravičenimi v povprečju starejši za eno 271 leto. Pričakovano so upravičeni do prejemkov in storitev pogosteje prejemni- 0 ki obstoječih storitev, tj. dodatka za pomoč in postrežbo (6,0 % oz. 24,1 %), j pomoči družini na domu (6,0 % oz. 19,5 %) in patronažnega varstva (5,6 % s oz. 12,5 %). < J C Približno petina ocenjenih vlagateljev je bila vključena v prvo, drugo ali a tretjo kategorijo oskrbe, malo več kot petina jih je bilo vključenih v skupaj | četrto in peto kategorijo oskrbe (preglednica 2). Opažava precejšne razlike S glede na pilotno okolje, in sicer je bil največji delež neupravičenih do dolgo- 0 trajne oskrbe na Ptuju (26,1 %), najmanjši pa v Poljčanah (4,9 %). To se kaže % tudi v povprečnem številu točk upravičenosti, ki so višje v mestnih okoljih t (Koper in Maribor) v primerjavi s preostalimi tremi okolji, predvsem Trži- n čem in Ptujem. ° ® Preglednica 2: Umestitev vlagateljev v kategorije upravičenosti po pilotnih okoljih (N=1749). < Koper Maribor Tržič Polj čane Ptuj Skupaj N %/AS1 N %/AS N %/AS N %/AS N %/AS N %/AS kat. 0 28 8,5 33 7,8 53 19,1 16 4,9 103 26,1 233 13,3 kat. 1 72 22,0 67 15,9 82 29,6 90 27,4 56 14,2 367 21,0 kat. 2 64 19,5 90 21,4 55 19,9 79 24,1 73 18,5 361 20,6 kat. 3 69 21,0 114 27,1 41 14,8 65 19,8 90 22,8 379 21,7 kat. 4 61 18,6 60 14,3 31 11,2 45 13,7 44 11,1 241 13,8 kat. 5 34 10,4 57 13,5 15 5,4 33 10,1 29 7,3 168 9,6 Povprečno število točk upravičenosti 328 49,0 421 50,6 277 36,4 328 44,8 395 40,2 1749 44,6 1 AS (aritmetična sredina) je relevantna le v primeru prikaza spremenljivke povprečno število točk upravičenosti. Dejavniki, ki kažejo na obsežnejše potrebe po dolgotrajni oskrbi Da bi dobili odgovor na tretje raziskovalno vprašanje, tj. ugotovili dejavnike, ki se povezujejo z večjim številom prejetih točk na ocenjevalni lestvici, ki nakazujejo potrebo po dolgotrajni oskrbi v večjem obsegu, sva izvedli linearno regresijsko analizo (več v poglavju o metodologiji). 272 Preglednica 3: Pregled spremenljivk, vključenih v linearno regresijsko analizo. Spremenljivka Opis spremenljivke Množica možnih vrednosti Odvisna spremenljivka Število točk upravičenosti Število točk, ki jih na podlagi ocene upravičenosti prejme vlagatelj. Več točk pomeni višji obseg potreb po dolgotrajni oskrbi. Število točk v razponu od 0 do 100. Neodvisne spremenljivke Pilotno okolje Okolje izvedbe ocenjevanja upravičenosti. Podlaga za primerjavo: pilotno okolje Koper 0 = Koper, 1 = Maribor, 2 = Tržič, 3 = Poljčane, 4 = Ptuj Spol Spol vlagatelja 0 = ženski, 1 = moški Zakonski stan Zakonski stan vlagatelja Podlaga za primerjavo: poročen ali v partnerstvu 0 = Poročen/v partnerstvu, 1 = Samski/ločen/drugo, 2 = Ovdovel Profil ocenjevalke Dokončana izobrazba ocenjevalca Podlaga za primerjavo: delovni terapevt 0 = delovna terapevtka, 1 = medicinska sestra, 2 = fizioterapevtka, 3 = socialna delavka Izobrazba Izobrazba vlagatelja Podlaga za primerjavo: višješolska izobrazba ali več 1 = Največ osnovnošolska izobrazba 2 = Srednja poklicna izobrazba, srednješolska izobrazba 0 = Višješolska izobrazba ali več Velikost gospodinjstva Število oseb v gospodinjstvu vlagatelja Razmernostna spremenljivka, število v razponu od 1 do 9 Starost vlagatelja Starost v letih Razmernostna spremenljivka, število v razponu od 47 do 103 Prejema dodatek za pomoč in postrežbo Prejema dodatek za pomoč in postrežbo 0 = ne, 1 = da Število ur PND Število ur prejete storitve PND 1 = do vključno 7 ur na mesec 2 = 8-17 ur na mesec 3 = 19-30 ur na mesec 4 = 31-45 ur na mesec 5 = več kot 45 ur na mesec Prejema patronažno varstvo Prejema patronažno varstvo 0 = ne, 1 = da Dohodek na člana gospodinjstva Dohodek na člana gospodinjstva Razmernostna spremenljivka Točke KPSS Točke testa KPSS; več prejetih točk kaže na nižjo stopnjo tveganja demence Število točk v razponu od 0 do 30. Opomba: Za kategorične spremenljivke so bile ustvarjene ničelne (»dummy«) spremenljivke. Regresijska analiza ni pokazala statistično značilnih razlik glede na izobrazbo vlagatelja, profil ocenjevalke ali oceno dohodka na člana gospodinjstva. Pokazala pa je statistično značilne razlike pri povprečnem številu doseženih točk na ocenjevalni lestvici med pilotnimi okolji. Razlik med mestnima 273 pilotnima okoljema (Maribor, Koper) nisva zaznali, so se pa od njiju razlikovala manjša pilotna okolja. V pilotnem okolju Tržič so tako v primerjavi s Koprom vlagatelji v povprečju dosegli 11,3 točke manj, v pilotnem okolju Ptuj 8,3 točke manj, v Poljčanah pa približno 4,4 točke manj. Poleg tega opažava statistično značilne razlike med spoloma. Moški so v primerjavi z ženskami podali vlogo za storitve v okviru projekta, ko so bile njihove potrebe že obsežnejše (+3,8 točke). Enako velja za vlagatelje, ki živijo v večjih gospodinjstvih, in sicer se v večjih gospodinjstvih zakasni vstop oziroma vlagatelji zaprosijo za dolgotrajno oskrbo, ko imajo potreb že več (+2,4 točke). Pri samskih in ločenih vlagateljih je bilo povprečno število točk manjše v primerjavi s poročenimi posamezniki ali tistimi v partnerskih zvezah (-5,9 točke). Tisti, ki so bili pred vstopom v projekt že prejemniki storitev pomoč družini na domu, patronažno varstvo ali dodatek za pomoč in postrežbo, so imeli v povprečju ob prvi oceni večje število točk v primerjavi z neprejemniki. Podatki kažejo tudi na negativno korelacijo s točkami testa KPSS (B = -2,4), in sicer manjše število točk KPSS indicira večje tveganje za demenco. Koeficient za starost je bil negativen, to pomeni, da se je s povečanjem starosti povprečno število točk upravičenosti zmanjšalo (B = -0,2) (slika 1). < i o Slika 1: Predstavitev regresijskih koeficientov s standardno napako (n=1146) pri ugotavljanju vpliva neodvisnih spremenljivk na število prejetih točk na lestvici za oceno upravičenosti. *** ... p < 0,001; ** ... p < 0,05) 274 * Razprava 0 g1 Rezultati pri prvem in drugem raziskovalnem vprašanju kažejo, da so bili oce- 1 njeni vlagatelji dokaj enakomerno porazdeljeni med različne kategorije oskr- | be. Skupaj je bilo 13,3 % vlagateljev ocenjenih kot neupravičenih, preostali 5 pa so bili enakomerno razporejeni v kategorije 1, 2, 3 ter združeno kategorijo .Q ® 4 in 5. Ugotovljeni delež neupravičenih je bil nekoliko manjši v primerjavi 3 z ugotovitvami prvega pilotnega projekta, v katerem je bilo neupravičenih 21,1 % (Dremelj idr., 2022). Iz rezultatov obeh pilotnih projektov je možno v grobem sklepati, da bo med vlagatelji za dolgotrajno oskrbo med 15 in 20 % neupravičenih do pravic, pri tem pa je treba upoštevati, da so bile ocene projektne narave in so vključevale cilje, ki jih v okviru sistemske vpeljave ocenjevanja upravičenosti ne pričakujemo. Med temi cilji lahko omeniva na primer pogoj minimalnega števila ocenjenih v posameznem pilotnem okolju. Prav tako je lahko vlogo za oceno informativno podal prav vsak, tudi če potreb po dolgotrajni oskrbi še ni imel. Delež neupravičenih sicer opozarja na to, da dolgotrajna oskrba ne bo zadovoljila vseh potreb v skupnosti. Pomembno je, da ob razvoju sistema dolgotrajne oskrbe odločevalci ne pozabijo na uporabnike z manjšim obsegom potreb. Za te je treba ohranjati in potem razvijati obstoječe formalne storitve pomoči družini na domu, patronažnega varstva pa tudi druge skupnostne storitve za kakovostnejše življenje na domu. Poleg tega sva preverili, kateri dejavniki so vplivali na to, da je posameznik pri ocenjevanju upravičenosti prejel večje število točk. Večina ugotovljenih dejavnikov potrjuje ustreznost lestvice. Vlagatelji, ki so že prejemali pat-ronažno zdravstveno nego, dodatek za pomoč in postrežbo ali več ur pomoči družini na domu, so na lestvici dosegli več točk, torej je bil obseg njihovih potreb večji. Poleg tega je bila z večjim številom točk povezana večja verjetnost demence, merjena s testom KPSS. Regresijska analiza ni pokazala statistično značilnih razlik glede na izobrazbeno raven vlagatelja ali ocenjeni dohodek gospodinjstva na člana. Prav tako ni bilo razlik v povprečnem rezultatu, ne glede na to, ali je bila ocenjevalka zdravstvena ali socialna delavka. Ta ugotovitev se sklada z evalvacijo prvotnih treh pilotnih mest (Krško, Celje, Dravograd), ki je poudarila, da je lahko izobrazbena podlaga ocenjevalca bodisi v zdravstvu bodisi v socialnem varstvu (Dremelj idr., 2022). Poudarila je tudi smiselnost dopolnilne izobrazbe; torej, da se zdravstvene delavke izobrazijo o vsebinah iz socialnega varstva in zaposlene v socialnem varstvu o vsebinah iz zdravstva. Z vidika medsebojnega usklajevanja in podpore zaposlenih je smiselno, da so ekipe na vstopnih točkah glede izobrazbe čim bolj raznovrstne (Dremelj idr., 2022). Eden pomembnih dejavnikov iz analize je velikost gospodinjstva oziroma uporabnikova podporna mreža. Posamezniki, ki živijo sami, po navadi poiščejo pomoč prej, ko so njihove potrebe še manj obsežne. Pretekle raziskave kažejo, da življenjske razmere in sestava gospodinjstva starejših odraslih zelo vplivajo na njihovo uporabo dolgotrajne oskrbe. Partnerji in otroci 275 pogosto zagotavljajo neformalno oskrbo, to pa zmanjšuje potrebo po formal- 0 nih storitvah (Motel-Klingebiel idr., 2005). j Stari ljudje, ki živijo s partnerjem ali otroki, pogosteje uporabljajo nefor- s malno oskrbo, to pa zmanjšuje povpraševanje po formalnih storitvah dol- ^ gotrajne oskrbe (Bonsang, 2009). To je v skladu z ugotovitvami Lebar idr. a (2017), ki so ugotovili, da samski uporabniki potrebujejo manj kompleksne | storitve pomoči družini na domu (prevladujejo podporne dnevne dejavnosti g v primerjavi s temeljnimi dnevnimi dejavnostmi) v primerjavi s poročenimi. 0 Vpliv podporne mreže je povezan tudi s spolom; moški največkrat poišče- % jo pomoč, ko je obseg potreb že večji, kot potrjujejo tudi Lebar idr. (2017). t Čeprav so bili ovdoveli moški v povprečju starejši, so potrebovali manj zah- n tevne storitve pomoči družini na domu (pogosteje storitve podpornih dnev- g nih dejavnostih in socialni stik) v primerjavi s poročenimi moškimi (pogo- | steje temeljne dnevne dejavnosti), ki so sočasno pomoč prejemali od svojih S neformalnih podpornih mrež (prav tam). | Koeficient za starost v tej študiji je bil negativen. To kaže, da se s poveča- i njem starosti povprečno število točk upravičenosti zmanjšuje. Čeprav je bila ta spremenljivka statistično značilna, je bil njen praktični vpliv minimalen (B = -0,175) in je bil najverjetneje posledica velikega vzorca. Podatki kažejo tudi razlike med pilotnimi okolji, nekaj, česar prvi pilotni projekti (Dremelj idr., 2022) niso ugotovili. To je mogoče delno pojasniti z načinom, kako so se pilotna okolja lotevala same izvedbe projekta in na podlagi kakšnih začetnih izhodišč. Predvsem pilotno okolje Tržič je v tem pogledu zelo odstopalo z deležem uporabnikov, vključenih v nižje kategorije. Delno to lahko pojasniva s cilji projekta; vsa okolja so si prizadevala za cilj vključitve 200 uporabnikov, ki je bil za večja okolja (npr. Koper in Maribor) razmeroma preprosto dosegljiv. To pa ne velja za Tržič, saj je tam število prebivalcev majhno in so cilj 200 vključenih uporabnikov dosegli šele proti koncu projekta. Da so cilj dosegli, so po poročanju okolja izvedli več diseminacijskih dejavnosti, pri tem pa aktivno vabili tudi uporabnike z manjšim obsegom potreb. Vendar razlik med pilotnimi okolji ni mogoče v celoti pojasniti z regionalnimi razlikami, pristopi k izvajanju pilotnega projekta ali situacijo z razpoložljivimi storitvami na terenu, še posebej, ker v prvotnih treh pilotnih okoljih takšnih razlik niso zaznali. Ker so se pilotni projekti izvajali v času epidemije covida-19, lahko te rezultate delno pripišemo tudi temu, da je bilo manj možnosti medsebojnega usklajevanja in strokovne razprave med ocenjevalnimi timi in da je bil del usposabljanj izveden prek spleta, in zato usklajenost med ocenjevalnimi timi ni bila v celoti zagotovljena. Sklep V članku opisujeva merila upravičenosti do storitev in prejemkov dolgotrajne oskrbe v Sloveniji in prve projekcije glede porazdelitev po kategorijah upravičenosti in dejavnikov, ki pripomorejo k višji stopnji upravičenosti pri 276 o uporabnikih. Ugotovili sva, da 13,3 % vlagateljev, ki so bili ocenjeni v okviru g, projekta, ni bilo upravičenih do dolgotrajne oskrbe, med upravičenimi pa so ^ bili verjetneje tisti, ki so že prejemniki obstoječih storitev dolgotrajne oskrbe. -j Poleg tega ugotavljava, da se vlagatelji enakomerno porazdeljujejo po ka- 5 tegorijah, in sicer jih je okvirno petina uvrščenih v prvo, drugo in tretjo ka- CD ® tegorijo ter okvirno petina skupaj v četrto in peto kategorijo, pri tem pa je S opaziti precejšnje razlike med pilotnimi okolji. Ugotavljava, da so dejavniki, ki se povezujejo z večjim številom točk upravičenosti: prejemanje obstoječih storitev, velikost gospodinjstva, večje tveganje demence, merjeno s testom KPSS, urbano okolje (pilotni okolji Maribor in Koper) in moški spol. Na manjše število točk vpliva zakonski stan, in sicer manj točk v povprečju prejmejo samski ali ločeni posamezniki, v manjši meri tudi višja starost. Slovenija se je z vpeljavo orodja za oceno upravičenosti uskladila z mednarodnimi trendi. S stališča politike sta razvoj in testiranje instrumenta, pomembna za regulacijo števila upravičencev in zagotavljanje podlage za izračun stroškov in potrebnih virov. Ker gre za prvo študijo s tega področja, lahko pričakujemo nadaljnje raziskave in preverjanja še v prihodnje, po vsej verjetnosti pa tudi natančnejše prilagoditve lestvice slovenskemu kontekstu. Prihodnje raziskave naj se osredotočijo na izboljšanje razumevanja in učinkovitosti lestvice. Evalvacijske študije morajo oceniti, kako integracija takšne lestvice v Zakonu o dolgotrajni oskrbi (2023) vpliva na njegovo implementacijo. Poleg tega bi morale prihodnje raziskave oceniti tudi vpliv različnih protokolov usposabljanja na doslednost in zanesljivost ocen v različnih regijah ter se osredotočiti na razvoj standardiziranih postopkov usposabljanja in rednih osvežitvenih tečajev za zagotavljanje enotnosti ocen. Ključno je, da se vzpostavi močna skupina strokovnjakov z različnih področij, ki bo vodila ta proces. Delovna skupina, ki je pripravila izhodišča za orodje za oceno upravičenosti, poleg nujnosti standardizacije poudari tudi nujnost personalizacije v postopku načrtovanja storitev ter pomen upoštevanja želja in potreb uporabnika. Celoviti instrument za oceno upravičenosti je sestavljen iz treh delov: 1) življenjska zgodba uporabnika, 2) določitev upravičenosti in 3) priprava osebnega načrta. Čeprav je primarni poudarek članka na lestvici za določitev upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, je pomembno, da preostalih dveh delov instrumenta pri njegovi rabi ne podcenjujemo. Omogočata namreč prehod iz stroge standardizacije, ki je potrebna za določitev upravičenosti, v prilagojen, na posameznika usmerjen pristop, ki upošteva njegove želje in cilje. Dolgotrajna oskrba vključuje več kot le zagotavljanje storitev posameznikom, ki potrebujejo podporo in pomoč pri vsakdanjem življenju. Pomeni tudi prepoznavanje njihovih temeljnih človekovih pravic in pravice do ohranjanja nadzora in vpliva, ne glede na obseg njihovih potreb. Z raziskovanjem življenjskih ciljev posameznika in razvojem prilagojenega načrta postane mogoče zagotoviti oskrbo, ki bo prilagojena vsakemu uporabniku posebej. 277 Viri o Banks, J., McCauley, J., & French, E. (2023). Long-term care in England. Cambridge Work- J. ing Papers in Economics, 2373, 1 -49. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://www.nber.org/ a system/files/chapters/c14912/c14912.pdf f u Barber, S. L., van Gool, K., Wise, S., Woods, M., Or, Z., Penneau, A., Milstein, R., Ikegami, N., a Kwon, S., Bakx, P., Schut, E., Wouterse, B., Flores, M., & Lorenzoni, L. (2021). Pricing J long-term care for older persons. Geneva: World Health Organization, Organisation for Economic Co-operation and Development. = d Bonsang, E. (2009). Does informal care from children to their elderly parents substitute for d formal care in Europe? Journal of Health Economics, 28(1), 143-154. g o Büscher, A., Wingenfeld, K., & Schaeffer, D. (2011). Determining eligibility for long-term care: j Lessons from Germany. International Journal of Integrated Care, 11(19). Pridobljeno 27. ® 11. 2024 s https://doi.org/10.5334/ijic.584 | Carrino, L., & Orso, C. E. (2014). Eligibility and inclusiveness of long-term care institutional frameworks in Europe: a cross-country comparison. University Ca' Foscari of Venice, Department of Economics Research Paper Series No. 28/WP/2014. Pridobljeno 27. 11. J 2024 s http://dx.doi.org/10.2139/ssrn.2541246 i Carrino, L., Orso, C. E., & Pasini, G. (2018). Demand of long-term care and benefit eligibility across European countries. Health Economics, 27(8), 1175-1188. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://doi.org/10.1002/hec.3665 Colombo, F., Llena-Nozal, A., Mercier, J., & Tjadens, F. (2011). Help wanted? Providing and paying for long-term care. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://www.oecd.org/els/ health-systems/help-wanted-9789264097759-en.htm Costa-Font, J., Jiménez, S., Vilaplana Prieto, C., & Viola, A. (2022). Long-term care in Spain. Estudios sobre la Economía Española 2022/23. Fedea. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://documentos.fedea.net/pubs/eee/2022/eee2022-23.pdf Dijkstra, A., Smith, J., & White, M. (2006). Measuring care dependency with the Care Dependency Scale (CDS) - a manual. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://www.care2share. eu/dbfiles/download/29 Dremelj, P., Majcen, B., Nagode, M., & Lebar, L. (2022). Ocenjevanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. V M. Nagode, & K. Kobal Straus (ur.), Dolgotrajna oskrba - izzivi in priložnosti za boljši jutri (str. 93-110). Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://www.gov. si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/O-MINISTRSTVU/Sektor-za-dolgotrajno-oskr-bo/Dolgotrajna-oskrba-izziv-in-priloznost-za-boljsi-jutri-monografija-marec-2022. pdf Evropska komisija (2014). European Commission, Directorate-General for Employment, Social Affairs and Inclusion. Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society. Report jointly prepared by the Social Protection Committee and the European Commission. Luxembourg: Publications Office of the European Union. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://data.europa.eu/doi/10.2767/32352 Guštin, E., Jacovic, A., Kobal Straus, K., & Počič, M. (2022). Prispevek pilotnih projektov na področju dolgotrajne oskrbe k načrtovanju sistemskih rešitev v Republiki Sloveniji. V M. Nagode, & K. Kobal Straus (ur.), Dolgotrajna oskrba - izzivi in priložnosti za boljši jutri (str. 20-32). Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://www.gov.si/assets/ministrstva/ MZ/DOKUMENTI/O-MINISTRSTVU/Sektor-za-dolgotrajno-oskrbo/Dolgotrajna-oskr-ba-izziv-in-priloznost-za-boljsi-jutri-monografija-marec-2022.pdf Grootegoed, E., Van Barneveld, E., & Duyvendak, J. W. (2015). What is customary about customary care? How Dutch welfare policy defines what citizens have to consider 'normal' 278 care at home. Critical Social Policy, 35(1), 110-131. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https:// ! doi.org/10.1177/0261018314544266 ^ Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Galof, K., Krajnc, A., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. s (2017). Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvaja- ^ nje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Aktivnost 1: Priprava orodij za ugotavljanje potreb uporabnikov, metodika postopka ter ugotavljanje upravičenosti do storitev dol® gotrajne oskrbe. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. Mali, J. (2013). Socialno delo s starimi ljudmi kot specializacija stroke. Socialno delo, 52(1), 57-67. Motel-Klingebiel, A., Tesch-Roemer, C., & Von Kondratowitz, H.-J. (2005). Welfare states do not crowd out the family: evidence for mixed responsibility from comparative analyses. Ageing & Society, 25(6), 863-882. Nagode, M., Lebar, L., & Kovač, N. (2014). Pregled izvajanja socialne oskrbe na domu po evropskih državah s poudarkom na ocenjevanju potreb uporabnikov. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. Nagode, M., Kovač, N., Lebar, L., & Rafaelič, A. (2020). Razvoj socialne oskrbe na domu: od besed k dejanjem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Računsko sodišče (2019). Skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih. Ljubljana: Računsko sodišče Republike Slovenije. Rodrigues, R. (2018). Peer review on "Germany's latest reforms of the long-term care system". Brussels: European Commission, DG Employment, Social Affairs & Inclusion. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=18962&langId=en Russell, J., Greenhalgh, T., Lewis, H., MacKenzie, I., Maskrey, N., Montgomery, J., & O'Don-nell, C. (2013). Addressing the 'postcode lottery' in local resource allocation decisions: a framework for clinical commissioning groups. Journal of the Royal Society of Medicine, 106(4), 120-123. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/23564895/ Skupnost socialnih zavodov Slovenije (2011). Zakon o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci. [interno gradivo] Taylor-Gooby, P., Leruth, B., & Chung, H. (ur.) (2017). After austerity: welfare state transformation in Europe after the Great Recession. Oxford: Oxford University Press. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://doi.org/10.1093/oso/9780198790266.001.0001 Waitzberg, R., Schmidt, A. E., Blümel, M., Penneau, A., Farmakas, A., Ljungvall, Ä., Barbabel-la, F., Figueiredo Augusto, G., Marchildon, G. P., Sperre Saunes, I., Vočanec, D., Miloš, I., Contel, J. C., Murauskiene, L., Kroneman, M., Tambor, M., Hrobon, P., Wittenberg, R., Allin, S., & Or, Z. (2020). Mapping variability in allocation of long-term care funds across payer agencies in OECD countries. Health Policy, 124(5), 491-500. Pridobljeno 27. 11. 2024 s https://doi.org/10.1016Zj.healthpol.2020.02.013 Wingenfeld, K., Büscher, A., & Gansweid, B. (2008). Das neue Begutachtungsassessmentzur Feststellung von Pflegebedürftigkeit [Novo orodje za ocenjevanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe]. Bielefeld: Institut für Pflegewissenschaft an der Universität Bielefeld. Zakon o dolgotrajni oskrbi (2023). Ur. l. RS, št. 84/23 in 112/24. Pregledni znanstveni clanek Nadia Molek, Annmarie Gorenc Zoran Prejeto 12. julija 2024, sprejeto 20. februarja 2025 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.279-299 Dvojna diskriminacija: interseksionalnost med spolom in invalidnostjo na slovenskem trgu dela Avtorici ocenita trenutno stanje znanja o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v delovnem okolju in predstavita prihodnje raziskovalne priložnosti v Sloveniji na področju intersekcije spola in invalidnosti na trgu dela. Odgovarjata na štiri raziskovalna vprašanja: (1) kako se je v znanstvenih študijah razvijal pristop k invalidnosti in spolu?; (2) katere so najpomembnejše ovire, s katerimi se ženske z invalidnostjo srečujejo na trgu dela?; (3) kakšen vpliv so imeli mednarodni in regionalni pravni okviri na prepoznavanje in obravnavo intersek-cijske diskriminacije na delovnem mestu?; (4) katere državne in civilnodružbene pobude za obravnavo diskriminacije in nasilja nad ženskami z invalidnostjo na trgu dela obstajajo v Sloveniji in koliko delovna zakonodaja in politike v Sloveniji vključujejo intersekcijski pristop k zaščiti žensk z invalidnostjo na trgu dela? Uporabljeni metodi sta kritični pregled literature ter analiza mednarodne literature, pravnih okvirov in politik, povezanih z diskriminacijo in nasiljem nad ženskami z invalidnostjo. Ključne besede: delovno okolje, oviranost, ženske, pravice, nasilje, socialna pravičnost. Nadia Molek je doktorirala iz antropologije na Univerzi v Buenos Airesu. Zaposlena je kot raziskovalka in docentka za management in organizacijo na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu ter kot zunanja visokošolska učiteljica na Oddelku kulturne antropologije in etnologije na Filozofski fakulteti Univerzi v Ljubljani. Kontakt: nadia.molek@fos-unm.si Prof. dr. Annmarie Gorenc Zoran je raziskovalka in učiteljica z več kot 25-letnimi izkušnjami v ZDA in Evropi. Je redna profesorica in dekanja na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu. Kontakt: a.zoran@fos-unm.si Double discrimination: intersectionality of gender and disability on labour market in Slovenia The paper provides an assessment of the current knowledge on discrimination and violence against women with disabilities in work settings and highlights recent developments and future research opportunities in Slovenia in the field of the intersection of gender and disability in the labour market. The authors try to answer four research questions: (1) how has the approach to disability and gender evolved in academic studies?; (2) what are the most significant barriers women with disabilities face in the labour market?; (3) what impact have international and regional legal frameworks had on recognizing and addressing intersectional discrimination in the workplace?; (4) what state and civil society initiatives addressing discrimination and violence against women with disabilities in labour market exist in Slovenia and to what extent do labour laws and policies in Slovenia integrate an intersectional approach to protect women with disabilities in the labour market? The methods used are a critical literature review, and an analysis of international literature, frameworks, and policies related to discrimination and violence against women with disabilities. Keywords: work setting, handicap, women, rights, violence, social justice. Nadia Molek got her PhD in Anthropology at the University of Buenos Aires. She is employed as a researcher and lecturer in management and organisation at the Faculty of Organisation Studies in Novo Mesto, Slovenia, and as an external higher education teacher in the Department of Cultural Anthropology and Ethnology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. Contact: nadia.molek@fos-unm.si Annmarie Gorenc Zoran is a researcher and teacher with more than 25 years of experience in the USA and Europe. She is a full professor and Dean at the Faculty of Organisation Studies in Novo mesto, Slovenia. Contact: a.zoran@fos-unm.si B®@ HÄ NadiaMolek fft XSf 0000-0002-5265-2241 ^JpF o t¡ -H Annmarie Gorenc Zoran ,J¡ 0000-0003-3876-1940 $ 280 Uvod CD n V zadnjih tridesetih letih so ženske z invalidnostjo v političnem diskurzu ® postale vidnejše, zlasti po seminarju o ženskah z ovirami leta 1990 (Združenj ni narodi, 1990) in Pekinški konferenci leta 1995 (Združeni narodi, 1995). i Kljub temu številne študije poudarjajo, da ženske s telesnimi in senzoričnimi c okvarami, intelektualnimi oviranostmi ali psihosocialnimi invalidnostmi še vedno doživljajo diskriminacijo in nasilje. To problematiko v znanstveni li-| teraturi obravnavajo z intersekcijskim pristopom, ker razkriva kompleksno, I pogosto nevidno in utišano vrsto diskriminacije, ki jo te ženske doživljajo. z Konceptualizacija invalidnosti se je od leta 1980 precej razvila, ko je Sve- tovna zdravstvena organizacija uvedla svoj klasifikacijski sistem, ki razlikuje med invalidnostjo, okvaro in prikrajšanostjo na podlagi družbenega vpliva. Namesto tradicionalnega medicinskega modela, ki je invalidnost obravnaval predvsem skozi medicinsko prizmo, se je v 21. stoletju postopno uveljavil socialni model, ki poudarja vpliv okolja in družbenih dejavnikov. Vendar pa noben od teh modelov ne obravnava specifičnih potreb žensk z invalidnostjo ustrezno, zlasti v povezavi z institucionaliziranimi in legitimiranimi diskri-minatorskimi praksami in nasiljem, ki ga doživljajo (Valič, 2010). Diskriminacija in nasilje nad ženskami z invalidnostjo sta očitna na trgu dela, saj so te ženske na njem izjemno ranljive in marginalizirane (Baldwin in Johnson, 1995; Chitapi idr., 2024; Jetha idr., 2021; Roškar, 2018; Valič, 2010; Zaviršek, 2006), to pa povzroča hude finančne stiske in revščino (Molero, 2019; Valič, 2010). Statistični podatki kažejo na pomembne in-tersekcijske razlike v Sloveniji. Po podatkih SURS (2018) je bilo konec leta 2018 v Sloveniji (brez kmetov) zaposlenih približno 34.300 od 887.200 oseb z invalidnostjo, to je 3,86 % delovno aktivnega prebivalstva. To pomeni 3,2-odstotno rast v primerjavi s prejšnjim letom. Med zaposlenimi je bilo manj kot 17.000 moških (1,92 %) in približno 17.400 žensk (1,96 %). Povečevanje zaposlovanja je bilo izrazitejše pri ženskah z invalidnostjo, saj se je povečala za 4,0 %, zaposlovanje moških z invalidnostjo pa se je povečalo za 2,4 %. Leta 2023 je bilo na ravni EU med posamezniki, starimi od 15 do 89 let, le 20 % žensk z invalidnostjo zaposlenih s polnim delovnim časom, v primerjavi z 29 % moških z invalidnostjo, 48 % žensk brez invalidnosti in 64 % moških brez invalidnosti (European Institute for Gender Equality, 2023). Te razlike se kažejo tudi na nacionalni ravni, kot je razvidno v Sloveniji, kjer podobni trendi poudarjajo izzive, s katerimi se srečujejo osebe z invalidnostjo pri dostopu do zaposlitve s polnim delovnim časom, še posebej ženske. Podatki za Slovenijo iz leta 2020 kažejo, da je bil delež žensk z invalidnostjo, ki so imele dostop do zaposlitve s polnim delovnim časom, 23 %, v primerjavi z 29 % pri moških z invalidnostjo. V Evropskem poročilu o človekovih pravicah (Moledo, 2023) je poudarjeno, da je javni sektor bolje integriral ženske z invalidnostjo, saj jih je bilo zaposlenih skoraj 40 %, v primerjavi s približno 26 % moških z invalidnostjo. V zasebnem sektorju pa so bile številke na 281 splošno večje, saj je bilo s polnim delovnim časom zaposlenih 61 % žensk z invalidnostjo in 74 % moških z invalidnostjo. Te razlike v zaposlovanju se neposredno kažejo v ekonomskih neenakostih. Ženske z invalidnostjo v Sloveniji v povprečju prejemajo neto ekvivalentni dohodek v višini 15.713 EUR (povprečje v EU 16.804 EUR), manj od 16.238 EUR (povprečje v EU 17.619 EUR), ki jih v povprečju zaslužijo moški z invalidnostjo, in precej manj od 19.058 EUR, kolikor znaša povprečni dohodek moških brez invalidnosti, ali 18.422 EUR, kolikor zaslužijo ženske brez invalidnosti. Poleg tega je 22 % žensk z invalidnostjo izpostavljenih tveganju revščine, v primerjavi z 20 % moških z invalidnostjo. Ti kvantitativni podatki poudarjajo, kako se spol prepleta z invalidnostjo in ustvarja kompleksne vzorce prikrajšanosti (Valič, 2010; Vinuela Suarez, 2009; Zaviršek, 2006). Razlike v stopnjah zaposlovanja in dohodkih osvetljujejo dvojno družbeno-ekonomsko problematiko: neenakost spolov in diskriminacijo na podlagi invalidnosti. Ker so delo, zaposlitev in izobraževanje ključni za neodvisno življenje, je razumevanje teh intersekcijskih ovir ključno za oblikovanje učinkovitih politik in intervencij. Zato je cilj tega pregleda literature in politik preučiti obstoječe znanje in politični okvir, ki obravnava diskriminacijo žensk z invalidnostjo na slovenskem trgu dela. Analizirava, kako obstoječe raziskave, politike in pobude obravnavajo intersekcijo spolne in invalidnostne diskriminacije v delovnih okoljih. S celovitim pregledom mednarodne in slovenske literature poskušava razumeti razvoj akademskega diskurza o tej temi, oceniti obstoječe podporne mehanizme in prepoznati vrzeli, ki zahtevajo nadaljnje raziskave in politično pozornost. TJ O o 3 Teoretski okvir Razvoj pristopov k invalidnosti in enakosti spolov v Sloveniji odslikava širše družbene spremembe v boju proti diskriminaciji in spodbujanju človekovih pravic. Te spremembe so potekale v dveh vzporednih in medsebojno povezanih dimenzijah: rekonceptualizaciji invalidnosti in napredku enakosti spolov na trgu dela. Poseben zgodovinski kontekst Slovenije je pomembno vplival na njene pristope k pravicam invalidov in enakosti spolov. Zgodovinsko gledano so bila stališča do žensk in oseb z invalidnostjo zaznamovana s stigmatizacijo in marginalizacijo. Potem smo bili priče vse večjemu priznavanju enakih pravic in vzpostavljanju strukturirane in učinkovite podpore. Na trgu dela so tradicionalne spolne vloge dajale prednost moškim (Vladic, 2016). Vendar pa je v času socialističnega obdobja Slovenije postala enakost spolov na delovnem mestu osrednja vrednota - to je dediščina, ki še danes vpliva na sodobne politike (Istenič idr., 2018). Prehod v tržno gospodarstvo leta 1991 je pomenil prelomnico za zaposlovanje oseb z invalidnostjo. Čeprav je Slovenija že prej vzpostavila 282 c institucionalno podporo za invalide, zlasti za tiste s poškodbami, povezanimi CD ° z vojno (Hočevar, 2009), je gospodarska preobrazba povzročila večje izgube | delovnih mest med invalidnimi delavci (Zaviršek, 2000). Kot ugotavlja Vu° jadinovic (Vujadinovic idr. 2022, str. 329), je to obdobje poudarilo potrebo | po novih modelih zaposlovanja, kot so zaščitena zaposlitev, zaposlovanje na i odprtem trgu z razumnimi prilagoditvami in kvotni sistemi. ^ Slovenski pravni okvir opredeljuje invalidnost na trgu dela s tremi ločeni- | mi kategorijami, kot jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavaro-1 vanju (2012, 63. člen): kategorija I (popolna nezmožnost za delo), kategoriJ ja II (izguba vsaj 50 % delovne zmožnosti, možnost opravljanja lažjega dela) in kategorija III (sposobnost za delo vsaj 4 ure na dan po rehabilitaciji). Terminologija, uporabljena v slovenskem kontekstu, se je razvijala od tradicionalnega izraza invalidnost (izpeljanega iz latinske besede invalidus, ki pomeni šibek ali brez moči) (Zaviršek, 2000) do vključitve sodobnejših izrazov, kot so osebe s posebnimi potrebami, osebe z invalidnostjo, hendikep ali motnje. Ta jezikovna evolucija ponazarja širše spremembe v razumevanju pravic invalidov in njihove inkluzije. Zgodovinsko gledano je bila invalidnost preučevana predvsem znotraj medicinskega modela invalidnosti, ki se je osredotočal na posamezne okvare (Oliver, 1990). Ta pristop je podpiral razvoj modelov zaščitenega zaposlovanja. Pozneje je gibanje za pravice invalidov izzvalo medicinski model in uvedlo socialni model invalidnosti, ki poudarja vlogo družbenih ovir pri ustvarjanju invalidnosti, in tako pripomoglo k oblikovanju modela invalidnosti, temelječega na človekovih pravicah (Pietrogiovanni, 2015). Ti novi pristopi so bili povod za nastanek preučevanja invalidnosti kot raziskovalnega področja. Model podprte zaposlitve je postajal vse pomembnejši, saj si prizadeva vključiti osebe z invalidnostjo v običajna delovna okolja in jim hkrati zagotoviti enakovredne delovne razmere (Vujadinovic idr., 2022, str. 334). Kljub temu je pomembno poudariti, da so osebe z različnimi telesnimi ali duševnimi invalidnostmi ranljiva in heterogena skupina, še posebej na trgu dela (Kroflič & Hočevar, 2010). Invalidnost lahko vpliva tako na vedenje posameznika pri ponujanju dela kot tudi na povpraševanje trga po njihovi delovni sili. Vendar pa se pri implementaciji tega modela pojavljajo številni izzivi. Gannon in Nolan (2007) identificirata več ovir: omejitve pri opravljanju nalog zaradi narave invalidnosti, dojemanje delodajalcev o povečanih stroških, kompleksne interakcije s socialnimi transferji za invalide, skrbi glede produktivnosti in stroškov prilagoditev delovnega mesta. Te ovire so pogosto še izrazitejše pri ženskah z invalidnostjo, ki se poleg tega srečujejo tudi z dodatno spolno diskriminacijo. Negativni stereotipi o spolu in invalidnosti se pogosto prepletajo, posledica tega pa je prikrajšanost pri zaposlovanju, napredovanju in vključevanju v delovno okolje (Vujadinovic idr., 2022, str. 331). Ti predsodki temeljijo na ideji, da so ženske z invalidnostjo, v primerjavi z drugimi delavci, manj sposobne dosegati cilje, učinkovito opravljati naloge in se prilagajati organizacijskim spremembam. 283 V sodobnih demokracijah, tudi v Sloveniji, se vse bolj priznava intersekcij-ska diskriminacija. To je posledica prizadevanja marginaliziranih skupin in vse večje družbenopolitične ozaveščenosti (Vujadinovic idr., 2022, str. 353). Koncept intersekcionalnosti so v akademski diskurz konec osemdesetih let uvedle feministične teoretičarke, zlasti Kimberle Crenshaw, ki je opozorila, kako se seksizem in rasizem prepletata in omejujeta življenjske možnosti temnopoltih žensk (Crenshaw, 1989). Ta pristop omogoča analizo tega, kako več sistemov zatiranja, kot so abilizem, rasizem in seksizem, delujejo medsebojno in ustvarjajo večplastne oblike diskriminacije, ki jih ni mogoče preučevati ločeno ali zgolj seštevati (Collins, 2015; Moodley & Graham, 2015). Intersekcijska diskriminacija nastane, ko se ti dejavniki prepletajo in ustvarjajo različne oblike izključenosti, ki presegajo zgolj seštevek posameznih oblik diskriminacije (Garland-Thomson, 2005). Strukturne ovire lahko dodatno otežujejo intersekcijsko diskriminacijo. Na primer, pomanjkanje dostopnosti na delovnem mestu nesorazmerno prizadene ženske z invalidnostjo, še posebej, kadar se to prepleta s tradicionalnimi spolnimi pričakovanji, ki omejujejo njihove poklicne priložnosti (Baldwin & Johnson, 1995; Jetha idr., 2021). Poleg tega lahko družbenopolitični dejavniki, kot so trendi retradicionalizacije ali varčevalni ukrepi v socialnih politikah, še dodatno povečajo izključenost žensk z invalidnostjo. To kaže, kako intersekcijsko diskriminacijo oblikujejo širše sistemske sile (Wayack--Pambe & Kouanda, 2022). Diskriminacija kot teoretski koncept se nanaša na primere, pri katerih posameznik doživlja različne oblike diskriminacije ločeno (npr. spolno diskriminacijo v enem kontekstu in diskriminacijo na podlagi invalidnosti v drugem), intersekcionalnost pa je striktno empirično vprašanje, ker se oblike diskriminacije prepletajo in ustvarjajo enkratne oblike segregacije (Collins, 2015; Retar, 2018). Na primer, ženska z invalidnostjo je lahko izključena iz določenih zaposlitev ne le zaradi fizičnih ovir, temveč tudi zaradi stereotipov o njeni domnevni krhkosti ali odvisnosti. Razdelitev njenih izkušenj na ločeni kategoriji spola in invalidnosti lahko vodi v spregledanje kompleksnih načinov, kako se ti identitetni vidiki prepletajo (Retar, 2018). Intersekcija spola in invalidnosti lahko ustvarja specifične oblike diskriminacije, ki jih ni mogoče v celoti razumeti zgolj z ločeno analizo vsake kategorije (Hrženjak & Jalušič, 2011; Mladenovic, 2016), temveč predvsem z analizo izkušenj posameznikov ali skupin, ki so izpostavljeni večkratnim oblikam diskriminacije. Zato teoretski okvir poudarja pomen preučevanja diskriminacije na podlagi invalidnosti in spola ne kot ločenih pojavov, temveč kot medsebojno povezanih vidikov družbene izključenosti. Na podlagi tega okvira poskušava raziskati štiri raziskovalna vprašanja: 1. Kako se je pristop k invalidnosti in spolu razvijal v znanstvenih študijah? 2. Katere so najpomembnejše ovire, ki jih doživljajo ženske z invalidnostjo na trgu dela? 3. Kakšen vpliv so imeli mednarodni in regionalni pravni okviri na prepoznavanje in obravnavo intersekcijske diskriminacije na delovnem mestu? TJ O o 3 284 c 4. Katere državne in civilnodružbene pobude za obravnavo diskriminacije CD ° in nasilja nad ženskami z invalidnostjo na trgu dela obstajajo v Sloveniji in | koliko delovna zakonodaja in politike v Sloveniji vključujejo intersekcijski ° pristop k zaščiti žensk z invalidnostjo na trgu dela? CD m E c 5 Metodologija | Kot uvodni korak v raziskovanje diskriminacije in nasilja nad ženskami z in-| validnostjo na trgu dela sva se lotili splošnega narativnega pregleda literatu-I re (Flick, 2015). Ta pristop sva izbrali, da bi pridobili dragocene vpoglede v obravnavano tematiko (Hine, 2011). Uporabljen metodološki pristop je bil primeren za pregled in identificiranje obstoječe literature in primarnih virov (konferenčna poročila, publikacije vlade in ministrstev, poročila slovenskih nevladnih organizacij o invalidnosti in zaposlenih invalidih) kot tudi sekundarnih virov. Ta pristop je omogočil prepoznavanje ključnih dosežkov, ugotovitev in vrzeli v znanju. Pregled je izpostavil pomembne tranzicijske študije, trende, mednarodne in domače strokovnjake ter teorije na posameznih raziskovanih področjih (Lamut in Macur, 2012). Glede na kompleksno naravo raziskovalnega problema se je celovita metodologija pregleda pokazala za ustrezno pri razumevanju širine in raznovrstnosti obstoječih raziskav in političnih okvirov. Uporabili sva različne strategije za iskanje literature in virov. S pomočjo podatkovnih baz Scopus, COBISS in Google Scholar sva iskali mednarodno in slovensko znanstveno literaturo z uporabo ključnih besed (diskriminacija, nasilje, ženske z invalidnostjo, invalidnost in spol, delo, trg dela, zaposlovanje), in sicer v slovenščini, angleščini in španščini. Te podatkovne baze sva izbrali zaradi njihove široke pokritosti akademskih in recenziranih virov. Poleg tega sva izvedli bibliografsko raziskavo s pregledovanjem kazal vsebine v relevantnih publikacijah. Primarne in sekundarne vire sva iskali predvsem prek Googla. Za pridobitev podatkov, specifičnih za Slovenijo, sva analizirali podatke Statistične baze Slovenije, Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, Zveze delovnih invalidov Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Glede kriterijev za vključitev in izključitev sva upoštevali gradivo v slovenskem, angleškem in španskem jeziku. Izbor je temeljil predvsem na pregledu naslovov in povzetkov. Zagotovili sva, da so bile publikacije objavljene v uglednih indeksiranih revijah ali na relevantnih spletnih straneh (z vidnimi datumi, avtorji in referencami) in da je bil omogočen odprt dostop, dostop prek e-knjižnic ali prek neposrednega stika z avtorji. Celotna besedila potencialno relevantnih študij sva nato podrobno ocenili. Nato sva izvedli podrobno analizo izbranih del in jih sintetizirali. Analiza je vključevala primerjavo avtorjev in njihovih ugotovitev, prepoznavanje disciplinarnih pristopov in razvoj znanja o temi. 285 Rezultati Oseb z invalidnostjo je približno 15 % svetovnega prebivalstva ali milijarda ljudi, zato so ena največjih manjšinskih skupin na svetu. Najin pregled literature razkriva več ključnih ugotovitev glede intersekcije spolne segregacije in diskriminacije zaradi invalidnosti. Razvoj znanstvenih pristopov k invalidnosti in spolu na trgu dela Raziskave o diskriminaciji žensk z invalidnostjo so se od šestdesetih let 20. stoletja zelo razvile. V tem obdobju je prevladoval medicinski diskurz o invalidnosti (Traustadottir, 2001; Vinuela Suarez, 2009). Pionirske raziskave na tem področju so izvedli švedski in angleški raziskovalci, ki so se osre-dotočali na socialnopolitične vidike invalidnosti, socialno delo in sociološke analize, ki so poudarjale stigmatizacijo in osebne izkušnje invalidnih posameznikov (Hunt, 1966). V sedemdesetih letih so se raziskave bolj osredotočile na psihološki vpliv invalidnosti in institucionalizirano segregacijo (Finkelstein, 1975) in vključile analizo revščine kot pomembnega dejavnika. Joe Campling (1979) je med prvimi povezal invalidnost s spolom - pomemben premik v raziskovalnem pristopu. V tem desetletju je bilo opaziti napredek pri priznavanju pravic invalidnih oseb in žensk, kot sta potrdili Deklaracija o pravicah invalidnih oseb (Združeni narodi, 1975) in Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (Združeni narodi, 1979). V osemdesetih letih so razprave kritizirale medicinski model invalidnosti in predlagale socialni model invalidnosti (Barnes et al., 1999; Oliver, 1990; Vinuela Suarez, 2009). V devetdesetih letih je bila posebna pozornost namenjena diskriminatorski obravnavi invalidnih oseb v medijih (Barnes idr., 1999) in širjenju znanja o politikah, povezanih z invalidnostjo (Oliver, 1990). Intersekcijski pristop, razvit konec osemdesetih let, je začel ponujati okvir za razumevanje, da je preplet invalidnosti in spola temelj za sistematično diskriminacijo kandidatov za zaposlitev in zaposlenih (Vujadinovic idr., 2022, str. 348). Od začetka 21. stoletja je intersekcionalnost kot okvir za razumevanje diskriminacije žensk z invalidnostjo postala ponavljajoča se tema v raziskavah (Collins, 2015; Gesser idr., 2013; Vinuela Suarez, 2009; Zavir-šek, 2006). Ta koncept se je uveljavil v različnih disciplinah, kot so študije žensk, študije spolov, kulturne študije, medijske študije, humanistika, zgodovina, sociologija, antropologija, psihologija in feminizem (Collins, 2015). Na teh področjih raziskovalci preučujejo neenakosti med spoloma in njihovo intersekcijo z drugimi družbenimi kategorijami. V zadnjih letih je vse več zanimanja za raziskovanje spolnosti žensk z oviranostmi ter njihove povečane stopnje čustvene, telesne in spolne zlorabe (Curry idr., 2001; Valič, 2010; Za-viršek, 2006). Raziskave iz humanističnih ved so se osredotočale na stališča, percep-cije in izkušnje nepravičnosti, nasilja in diskriminacije (Addlakha, 2008; ■D O o 3 286 c Morris, 1998). Antropološke raziskave, na primer, poudarjajo globalne per- CD ° spektive invalidnosti in družbenega zatiranja (Addlakha, 2008) in preučujejo | medicinsko nasilje nad ženskami z invalidnostjo, ki ga ohranjata medikali° zacija in patologizacija njihovih teles in vedenja (Steele & Dowse, 2016). Te | študije so pokazale, da je implementacija intersekcijskega pristopa omogoči-i la celovitejše razumevanje »realnosti« diskriminacije v vsej njeni kompleks-^ nosti (Vujadinovic idr., 2022). | V Sloveniji so se v zadnjih letih raziskave intersekcije invalidnosti, žensk, 1 diskriminacije in nasilja razširile. Sociologinja Darja Zaviršek (1998; 2000; J 2005; 2006) je analizirala spolne zlorabe invalidnih oseb, zlasti žensk, in preučila, kako družbena konstrukcija invalidnosti ohranja oblike diskriminacije in zlorabe. Tabaj in Uršič (2013) sta raziskovala implementacijo 33. člena Konvencije o pravicah invalidov v Sloveniji in se osredotočila na politike invalidnosti in skladnost s konvencijo. Pečarič (2006) je obravnavala vprašanja, povezana s pravicami in diskriminacijo invalidnih oseb, ter opozorila na pogoste probleme, kot sta razkritje osebnih podatkov in nepravična obravnava. Tematika diskriminacije in invalidnosti na trgu dela je v mednarodnem raziskovalnem prostoru postala vse opaznejša v zadnjih tridesetih letih (npr. Barnes in Mercer, 2004; Barnes idr., 2022; Dolenc in Kosi, 2011). Vendar pa v večini teh študij še vedno prevladujejo analize splošne populacije ali moških (npr. Bound idr., 1999; Kidd idr., 2000; Rosen, 1991), številne pa se osredoto-čajo predvsem na vpliv zdravstvenih dejavnikov. Analize diskriminacije in nasilja na presečišču invalidnosti in spola v študijah trga dela so redkejše. Baldwin in Johnson (1995) ter Moloney idr. (2019) so ugotovili, da se ženske z invalidnostjo srečujejo tako z namerno kot nenamerno strukturno diskriminacijo, zato morajo skrbno pretehtati razkritje svoje invalidnosti na delovnem mestu. Lindstrom idr. (2020) poudarjajo, da večplastne identitete ustvarjajo dodatne ovire na trgu dela. Mertens idr. (2014) in Siri idr. (2020) so ugotovili, da nižja raven izobrazbe in usposobljenosti otežuje dostop do zaposlitvene habilitacije/rehabilitacije, posledica tega pa so nižja plačila in manj odgovorne naloge za osebe z invalidnostjo. Preglednica 1: Ključne študije in glavne ugotovitve. Tematika Ključne študije Najpomembnejše ugotovitve Diskriminacija in nasilje Curry idr. (2001), Valič (2010), Zaviršek (2006) Ženske z invalidnostjo so bolj izpostavljene nasilju in diskriminaciji kot ženske brez invalidnosti. Modeli invalidnosti Barnes idr. (1999), Oliver (1990), Vinuela Suarez (2009) Prehod od medicinskega k socialnemu modelu priznava vpliv družbenih in okoljskih dejavnikov. Intersekcijski Collins (2015), Garland-Thomson Intersekcija spola in invalidnosti povečuje pristop (2005), Gesser idr. (2013) ranljivost za diskriminacijo. Baldwin in Johnson (1995), Ženske z invalidnostjo doživljajo velike Trg dela Moloney idr. (2019), Dolenc in ovire pri dostopu do zaposlitve in njenem Kosi (2011) ohranjanju. 287 Pomembne ovire Številne študije se osredotočajo na velike ovire, ki otežujejo zaposlitvene poti žensk z invalidnostjo. Raziskave opozarjajo na negativne stereotipe, ki jih številni delodajalci pripisujejo tem ženskam (Vujadinovic idr., 2022, str. 343). Pogosto jih dojemajo kot manj produktivne in manj prilagodljive. Vujadinovic idr. (2022, str. 331) menijo, da ta težava ne izhaja le iz prevladujočih družbenih idej o tej skupini, temveč tudi iz dejanskih dejavnikov, kot so: pomanjkanje ustreznega prevoza na delo in z dela, neprilagojenost delovnih mest, delovnih procesov, opreme in delovnih razmer potrebam teh delavk. Valič (2010) pa opozarja, da negativni stereotipi povzročajo večjo družbeno izolacijo žensk z invalidnostjo, slabšo samopodobo in večjo odvisnost od družinskih članov, to pa dodatno ovira njihovo družbeno integracijo in ekonomsko neodvisnost. Evropski forum za invalide (2022) poudarja, da je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja za ženske z invalidnostjo težje, saj opravljajo več neplačanega dela in imajo večje odgovornosti za oskrbo. Družbeni odnosi lahko povzročajo diskriminacijo, zavračanje, izključenost in nasilje tako v domačem okolju kot na delovnem mestu (Devkota idr., 2019). Ženske z invalidnostjo lahko doživljajo težave pri zagotavljanju ustrezne podpore na delovnem mestu zaradi prepletanja abilizma in seksizma (Jetha idr., 2021). Plačna diskriminacija dodatno poudarja potrebo po ukrepih za izboljšanje njihove zaposlitvene vključenosti in zmanjšanje diskriminacije (Baldwin in Johnson, 1995). Kadar diskriminirajo in stigmatizirajo delodajalci, so te ženske izključene iz sektorjev z višjimi dohodki, v katerih prevladujejo moški (Evropski forum za invalide, 2022). Hkrati so čezmerno zastopane v slabo plačanih in negotovih zaposlitvah. Temu pojavu pravimo dvojna poklicna segregacija (Vujadinovic idr., 2022, str. 343). Ženske z invalidnostjo imajo manjše možnosti za zaposlitev na visoko in srednje visoko kvalificiranih delovnih mestih, tudi v primerjavi z ženskami brez invalidnosti (Samek Lodovici idr., 2017, str. 70). Pomemben delež žensk z invalidnostjo je zaposlen v zdravstvu in socialni oskrbi, manjši pa tudi v trgovini, nasprotno pa so moški z invalidnostjo večinoma zaposleni v proizvodnem sektorju (prav tam, str. 68). To je povezano tudi z nižjo ravnjo izobrazbe in poklicnega usposabljanja, ki omejuje dostop do bolje plačanih delovnih mest in vodstvenih položajev (Mertens et al., 2014). Ženske z invalidnostjo so izpostavljene večjemu tveganju za različne oblike nasilja, tudi telesnemu, spolnemu nasilju in diskriminaciji (Dammeyer in Chapman, 2018; Mehrotra in Nayar, 2019). Na delovnem mestu doživljajo heteropatriarhalno nasilje in posebne oblike diskriminacije (García-San-tesmases in Pié Balaguer, 2017; Tewari, 2021). Invalidnost povečuje njihovo ranljivost za spolno nadlegovanje (Tewari, 2021) in institucionalno zlorabo, to pa še dodatno povečuje njihov občutek nemoči (Shah in Bradbury-Jones, 2018). Poleg tega ženske z invalidnostjo pogosteje doživljajo družinsko in domače nasilje v primerjavi s splošno populacijo (Glammeier, 2019; Waters idr., 2024). TJ O o 3 288 c Kljub temu nekatere študije omenjajo tudi pozitivne vidike presečišča CD ° ženskosti in invalidnosti na trgu dela. Sezgin in Esin (2016) ugotavljata, da | zaposleni z invalidnostjo pogosto dosegajo boljše rezultate od drugih, saj ° imajo nižjo stopnjo odsotnosti, boljšo točnost in kažejo pozitivna vedenja, | kot je skrbnost. Kljub tem prednostim pa se še vedno srečujejo s težavami pri i zaposlovanju, in to kljub zakonodajnim prizadevanjem za odpravo teh ovir. < _CD 0 1 Mednarodni in regionalni pravni okviri za prepoznavanje in 1 obravnavo intersekcijske diskriminacije Pravni okviri, namenjeni preprečevanju diskriminacije in spodbujanju enakosti, so bili tradicionalno oblikovani tako, da obravnavajo diskriminacijo na podlagi posameznih, izoliranih značilnosti (Vujadinovic idr., 2022, str. 347). Ta pristop je mogoče razumeti kot posledico družbenih, zgodovinskih in ekonomskih marginalizacij, s katero se srečuje populacija, analizirana v članku. V zadnjih desetletjih mednarodni in regionalni pravni okviri vse bolj priznavajo pomen preprečevanja intersekcijske diskriminacije, zlasti proti ženskam in dekletom z invalidnostjo (Vujadinovic idr., 2022, str. 353-355). Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (1994) je pozval države, naj prednostno obravnavajo pobude za zaščito in spodbujanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic žensk z invalidnostjo. Podobno je tudi Pekinška deklaracija (Združeni narodi, 1995) države pozvala, naj zagotovijo enake pravice ženskam in dekletom, ki doživljajo večplastno diskriminacijo zaradi dejavnikov, kot so rasa, invalidnost in starost. Drug ključen pravni instrument Združenih narodov je Konvencija o pravicah invalidov (2006). Imela je pomembno vlogo pri priznavanju multiple in intersekcijske diskriminacije. Konvencija državam nalaga izvajanje ukrepov za boj proti stereotipom ter za krepitev moči in uresničevanje pravic invalidnih oseb. Regionalni pravni okviri, kot je Direktiva Sveta EU 2000/78/ ES (Svet Evropske unije, 2000), vključujejo tudi orodja za preprečevanje multiple diskriminacije. Vendar pa, kot poudarjajo Vujadinovic idr. (2022), ti okviri ostajajo omejeni na posamezne značilnosti, to pa ovira učinkovite ukrepe za preprečevanje intersekcijske diskriminacije. V zadnjih letih je bil dosežen napredek na področju prepoznavanja intersekcijske diskriminacije (Vujadinovic idr., 2022). Na primer, v zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice je sodišče obravnavalo vprašanje razumne prilagoditve na delovnem mestu, pri tem pa poudarilo povezavo med invalidnostjo in zasebnim življenjem. Primer je vključeval moškega davčnega uradnika z amputirano nogo, ki je od delodajalca zahteval prilagoditev moških sanitarij njegovim potrebam glede dostopnosti. Namesto tega mu je delodajalec predlagal, naj uporablja že dostopne ženske sanitarije. Čeprav je bila zadeva zavržena, ker tožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev v Turčiji, je sodišče prepoznalo povezavo med zahtevano prilagoditvijo in pravico zaposlenega do spoštovanja zasebnega življenja. S tem je situacijo 289 podrobneje obravnavalo in ugotovilo, da neustrezne sanitarne zmogljivosti lahko povzročijo ponižanje in tesnobo ter vplivajo na njegovo zasebno in poklicno življenje. Čeprav je Sodišče Evropske unije začelo v svojih odločitvah uporabljati intersekcijske pristope, ostaja implementacija teh ukrepov neenakomerna, saj je pogosto odvisna od nacionalne zakonodaje (Vujadinovic idr., 2022; Samek Lodovici idr., 2017). Slovenske nacionalne in civilnodružbene pobude | Državne in civilnodružbene pobude za vključevanje oseb z invalidnostjo na | trg dela v Sloveniji se vse bolj širijo. Slovenija kot podpisnica Konvencije s Združenih narodov o pravicah invalidov aktivno izvaja zaposlitvene politike | prek Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Sve- | ta za invalide. Ti organi oblikujejo in izvajajo politike, ki jih podpirajo celo- f viti zakoni in predpisi, namenjeni spodbujanju zaposlovanja in vključevanja i oseb z invalidnostjo. | Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je osrednji I organ Republike Slovenije, odgovoren za razvoj politik in programov za vklju- o čevanje in uveljavljanje pravic oseb z invalidnostjo v Sloveniji. Nadzira pobude s za spodbujanje njihovega zaposlovanja in zagotavljanje enakopravne udelež- | be v družbi. Poleg tega deluje neodvisen tripartitni organ, Svet za invalide Re- S publike Slovenije, v katerem sodelujejo predstavniki invalidskih organizacij, f strokovnih institucij in vlade. Svet ima svetovalno vlogo pri oblikovanju politik g invalidnosti in je obvezen posvetovalni organ na tem področju. e Kar zadeva trg dela, država zagotavlja različne spodbude za delodajalce in a invalide za prilagojena delovna mesta, predvsem z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004). Zakon uvaja sistem kvot, ki obvezuje delodajalce, ki ne zaposlijo dovolj invalidov, da plačajo prispevek v Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad ali sklenejo pogodbo z invalidskimi podjetji. Zakon o urejanju trga dela (2010b) zagotavlja celovit okvir za zaščito in spodbujanje zaposlovanja invalidov. Določa jasne definicije, pravice do usmerjanja in podpornih storitev pri zaposlovanju, omogoča dostop do ukrepov aktivne politike zaposlovanja in ponuja posebne subvencije za spodbujanje njihove zaposlitve. Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005) določa postopek in način pridobitve ter nadzor nad statusom invalidskega podjetja in uporabo finančnih sredstev iz naslova oprostitev in olajšav. Ureja tudi vlogo za pridobitev statusa invalidskega podjetja, ki vključuje poslovni načrt in druge potrebne dokumente, ter postopek preverjanja pogojev. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010a) je osrednja zakonodaja v Sloveniji, namenjena preprečevanju diskriminacije in zagotavljanju enakih možnosti na področju zaposlovanja, izobraževanja in dostopa do storitev. Temelji na načelih spoštovanja človekovih pravic, zagotavljanja nediskrimina-cije in sprejemanja različnosti, povezane z invalidnostjo. 290 c m Preglednica 2: Nacionalne politike in programi v Sloveniji za vključevanje oseb z invalidnostjo. o N Nacionalna organizacija, Opis Klasifikacija C 0) politika ali program o o 0) m E Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Osrednje ministrstvo, odgovorno za področje invalidnosti Državni organi C < Svet za invalide Republike Deluje kot obvezno posvetovalno _CD O 5 Slovenije telo pri oblikovanju politik invalidnosti. m jj ca 2 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010a) Zakon je namenjen preprečevanju in odpravi diskriminacije na podlagi invalidnosti in zagotavljanju enakih možnosti na različnih področjih življenja, kot so zaposlovanje, izobraževanje in dostop do storitev. Enakost na splošno Zakon o zaposlitveni Spodbuja vključevanje invalidnih rehabilitaciji in zaposlovanju oseb na trg dela z uvedbo invalidov (2004) ukrepov, kot so zaposlitvene kvote, spodbude za delodajalce in storitve poklicne rehabilitacije. Določa postopek in način Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005) pridobitve in nadzora statusa invalidskega podjetja ter uporabo finančnih sredstev iz oprostitev in olajšav. Enakost na trgu dela Ščiti in spodbuja zaposlovanje invalidnih oseb s jasnimi Zakon o urejanju trga dela (2010b) definicijami, pravico do usmerjanja in podpore pri zaposlitvi, z dostopom do ukrepov aktivne politike zaposlovanja in specifičnimi subvencijami. Po drugi strani pa obstajajo programi socialne vključenosti in zaposlitveni centri, ki zagotavljajo zaposlitev hujšim invalidom, ki se ne morejo zaposliti v običajnem delovnem okolju. Projekti, kot sta »Zmoremo« in »Kartica ugodnosti za invalide«, spodbujajo pozitivno dojemanje invalidov. Razprava Razvoj akademskih raziskav in zakonodajnih ukrepov na področju invalidnosti in spola omogoča dragocene vpoglede v napredek in obstoječe vrzeli pri spodbujanju vključevanja žensk z invalidnostjo na trg dela. Akademske študije o invalidnosti in spolu na trgu dela so se od šestdesetih let 20. stoletja pomembno razvile, saj so v poznih osemdesetih letih prešle iz medicinskega modela invalidnosti v socialni in intersekcijski. Zgodovinsko gledano so se raziskave o invalidnosti in zaposlitvenih izidih večinoma osredotočale na splošno populacijo ali na moške z invalidnostjo, pri tem pa pogosto poudarjale zdravstvene dejavnike, ki vplivajo na zaposlovanje 291 (npr. Bound idr., 1999; Johnson in Lambrinos, 1985; Kidd idr., 2000; Parsons, 1980; 1982; Reimers, 1983; Stern, 1989). Študije, ki so posebej obravnavale ženske z invalidnostjo, so bile razmeroma redke; ena prvih pomembnejših izjem je delo Baldwina in Johnsona (1995). Novejše raziskave vključujejo perspektive sociologije, antropologije in psihologije ter razkrivajo: družbeno konstrukcijo invalidnosti in vpliv negativnih stereotipov (Moloney idr., 2019; Valic, 2010; Vujadinovic idr., 2022), dvojno poklicno segregacijo, ki jo doživljajo ženske z invalidnostjo (Evropski forum za invalide, 2022; Samek Lodovici idr., 2017), omejen dostop do kvalifikacij, ki ohranja cikle revščine in odvisnosti (Mertens idr., 2014), nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu (Tewari, 2021; Shah in Bradbury-Jones, 2018), preplet skrbniških obveznosti in zaposlitve, ki dodatno omejuje njihovo ekonomsko neodvisnost in poklicni napredek (Evropski forum za invalide, 2022), potrebo po dostopnosti in prilagoditvi delovnega okolja za njihovo vključevanje v delovno silo (Vujadinovic idr., 2022). Razkritje invalidnosti zaradi prilagoditev na delovnem mestu je pogosto povezano s stigmo, saj simbolizira odvisnost in »drugačnost« (Moloney idr., 2019). Raziskave poudarjajo, da so ženske z invalidnostjo bolj izpostavljene diskriminaciji in nasilju kot ženske brez invalidnosti (Dammeyer in Chapman, 2018; Mehrotra in Nayar, 2019), pri tem pa so najbolj prikrajšane pri zaposlovanju tiste z duševnimi in čustvenimi oviranostmi (Sezgin in Esin, 2016). Negativni družbeni stereotipi ovirajo podporo osnovnim pravicam žensk z invalidnostjo (Faridah, 2019; Siri idr., 2020). Nasilje nad njimi v delovnem okolju se kaže v obliki posmeha, zlonamernih govoric o njihovi invalidnosti, pomanjkanja razumnih prilagoditev in ignoriranja njihovih potreb. Te izkušnje niso zgolj izraz diskriminacije, ampak pomenijo tudi kršitev njihove identitete in dostojanstva (Tewari, 2021). Izkušnje nasilja in zlorabe pa tudi zanikanje pravic, osnovnih potreb, privilegijev in priložnosti vplivajo tako na njihovo delo kot tudi na osebno življenje (Traustadottir, 2001). Po drugi strani se je slovenski pravni okvir za obravnavo diskriminacije na podlagi invalidnosti in spola razvijal v skladu z mednarodnimi normami. Politike pred osamosvojitvijo so sicer spodbujale enakost v zaposlovanju, vendar niso vključevale posebnih ukrepov za osebe z invalidnostjo. Spol in invalidnost sta bila obravnavana v okviru splošnih načel enakosti na delovnem mestu, pri tem pa je bilo priznanje specifičnih potreb invalidnih oseb minimalno. Prva zakonodaja, povezana z invalidnostjo, je bila sprejeta po osamosvojitvi Slovenije, a največji napredki so se zgodili v zadnjih 25 letih. Med ključne zakone sodijo: Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004), Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005), Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010a) in Zakon o urejanju trga dela (2010b). Civilnodruž-bene organizacije, kot sta Zveza delovnih invalidov Slovenije in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, imajo ključno vlogo pri zagovarjanju pravic invalidnih delavcev. Njihovo delo vključuje boj proti diskriminaciji, spodbujanje materialne, socialne in pravne varnosti invalidnih oseb ter TJ O o 3 292 c njihovo socialno vključevanje in splošno blaginjo. Poleg tega lokalne pobude, CD ° kot je projekt »Zmoremo«, pripomorejo k izboljšanju družbenega dojemanja | invalidnosti in ozaveščanju javnosti o izzivih, s katerimi se spoprijemajo ose° bez invalidnostjo. | Čeprav je Slovenija napredovala pri usklajevanju svojih politik z načeli i Konvencije o pravicah invalidov, v trenutni zakonodaji in pobudah še vedno ^ primanjkuje specifičnih ukrepov in predlogov, ki bi obravnavali posebne iz--5 zive, ki izhajajo iz prepleta spola in invalidnosti v različnih oblikah (telesna, 1 senzorična, intelektualna ali duševna oviranost). Zakoni invalidnost in spol J pogosto obravnavajo kot ločeni kategoriji, pri tem pa spregledajo vpliv njunega heterogenega prepletanja na izkušnje državljanov. Na primer, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) vključuje kvot-ni sistem, vendar ne predvideva ukrepov, ki bi obravnavali specifične izzive žensk z invalidnostjo, kot je usklajevanje skrbstvenih obveznosti z zaposlitvijo (Dolenc in Kosi, 2011; Evropski forum za invalide, 2022). Za popolno odpravo intersekcijske diskriminacije je potrebna večja usklajenost z mednarodnimi priporočili. Poleg tega kljub obstoječim pobudam stopnja zaposlenosti oseb z invalidnostjo ostaja nizka (OECD, 2022). Statistični podatki o zaposlovanju kažejo na trajne neenakosti na slovenskem trgu dela. Na primer, Indeks enakosti spolov (European Institute for Gender Equality, 2023) razkriva, da je v Sloveniji stopnja zaposlenosti s polnim delovnim časom pri ženskah z invalidnostjo le 23-odstotna, precej manj kot pri moških z invalidnostjo (24-odstotna) in pri ženskah brez invalidnosti (54-odstotna). Podobno podatki Zavoda za zaposlovanje Slovenije kažejo, da je bil konec decembra 2023 med 20.507 registriranimi brezposelnimi osebami delež invalidnih oseb nekoliko nižji kot leto prej, in sicer se je zmanjšal s 16,5 % decembra 2022 na 16,1 % decembra 2023. Do aprila 2024, ko je bilo registriranih 45.219 brezposelnih oseb, je bilo med njimi približno 7.461 oseb z invalidnostjo (16,5 %). Večinoma so bili to ženske in mladi, skupina, ki je na trgu dela še bolj omejena v primerjavi z moškimi z invalidnostjo (Valič, 2010). Podatki kažejo tudi, da so ženske z invalidnostjo v Sloveniji finančno manj varne. V zasebnem sektorju jih dodatno prizadene opazna spolna vrzel v plačah. To še povečuje njihove izzive (Moledo, 2023). To kaže na dvojno oviro spola in invalidnosti, ki hudo omejuje dostop žensk z invalidnostjo do polnih zaposlitvenih priložnosti. Kulturni in strukturni dejavniki v Sloveniji pomembno pripomorejo k nadaljnji izključenosti žensk z invalidnostjo s trga dela. Kulturni predsodki, ki izhajajo iz tradicionalnih spolnih vlog in družbenih predstav o invalidnosti, pogosto prikazujejo ženske z invalidnostjo kot odvisne, manj sposobne ali celo brezspolne, to pa omejuje njihovo zaznano zaposljivost in vrednost na delovnem mestu (Vujadinovic idr., 2022). Ti stereotipi utrjujejo prepričanje, da ženske z invalidnostjo niso primerne za vodstvene položaje ali za delo, ki zahteva visoke ravni spretnosti in odgovornosti, to pa ustvarja krog izključenosti iz bolje plačanih in varnejših zaposlitvenih priložnosti (Samek Lodovici idr., 2017). 293 Tudi strukturne ovire prav imajo pomembno vlogo pri izključenosti žensk z invalidnostjo s trga dela. Pomanjkanje dostopne infrastrukture, kot so neustrezen prevoz do delovnih mest in nezadostne prilagoditve delovnega okolja, otežuje njihovo polno udeležbo na trgu dela (Vujadinovic idr., 2022). Poleg tega družbena pričakovanja pogosto nalagajo ženskam neplačane skrbniške vloge, to pa nesorazmerno prizadene ženske z invalidnostjo in dodatno omejuje njihove možnosti za ekonomsko neodvisnost in poklicni napredek (Evropski forum za invalide, 2022). Pomanjkanje ozaveščenosti delodajalcev o specifičnih intersekcijskih izzivih analizirane skupine dodatno povečuje njihovo izključenost. Raziskava Dolenca in Kosija (2011) kaže, da je poznavanje in razumevanje zakonodajnih orodij med delodajalci omejeno. Kvotne sisteme v socialni politiki in restriktivno zaposlitveno zakonodajo pogosto dojemajo kot izziv zaradi narave dela ali organizacijskih omejitev. Intersekcijske potrebe žensk z invalidnostjo lahko dodatno zapletajo položaj. Na primer, delodajalec lahko priznava potrebo po prilagoditvah za zaposlene z invalidnostjo, vendar hkrati ohranja spolne predsodke, ki ženskam pripisujejo manjšo sposobnost za vodstvene vloge. Podobno lahko ženska z invalidnostjo doživlja hkrati strukturno oviro zaradi nedostopnega delovnega okolja in kulturno pričakovanje, da bi morala skrbništvo bolj ceniti kot kariero, to pa omejuje njene zaposlitvene priložnosti na način, ki ga ne doživljata niti moški z invalidnostjo niti ženska brez invalidnosti. Sklep V članku sva preučili, kako obstoječe raziskave, politike in pobude obravnavajo intersekcijo segregacij zaradi večplastnih dimenzij diskriminacije v zaposlitvenih kontekstih, v najinem primeru zaradi spola in invalidnosti. Poudarili sva prehod od medicinskega modela k socialnemu in intersekcijskemu, pri tem pa se novejše raziskave osredotočajo na analizo sovpadanja različnih dejavnikov pri izkušnji diskriminacije. Ugotovili sva, da kljub obsežnim mednarodnim raziskavam na področju akademskih študij še vedno primanjkuje celovitih raziskav o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v sodobnem delovnem okolju. Obstaja vrzel v znanju o izkušnjah žensk z invalidnostjo na (slovenskem) trgu dela in o tem, kako preplet spola in invalidnosti vpliva na njihove zaposlitvene možnosti. Slovenija je uskladila svojo zakonodajo z mednarodnimi okviri in uvedla ukrepe za spodbujanje vključevanja invalidnih oseb, vendar odsotnost inter-sekcijskega pristopa pri oblikovanju politik ostaja kritična vrzel, ki omejuje napredek pri reševanju enkratnih izzivov, s katerimi se srečuje analizirana skupina žensk na trgu dela. Po drugi strani pregled raziskav in zakonodaje kaže na razvoj razumevanja invalidnosti in spola v Sloveniji. Kljub temu pa politike trga dela ne zadostujejo pri obravnavanju združenih izzivov, s katerimi se soočajo ženske z invalidnostjo (invalidnost, spol, socioekonomski status ipd.). Ta zelo heterogena skupina pogosto doživlja subtilne in kompleksne TJ O o 3 294 c oblike diskriminacije in nasilja, ki so pogosto v širšem družbenem diskurzu CD ° nezaznane. Delo in izobraževanje sta ključnega družbenoekonomskega po-| mena za ženske z invalidnostjo, saj jim omogočata neodvisno življenje in so° cialnovključevanje. | Za odpravo vrzeli med namenom politik in njihovimi dejanskimi učinki je i potreben bolj celosten pristop. Integracija intersekcijske perspektive v obli-^ kovanje politik (Vujadinovic idr., 2022), zlasti s ciljno usmerjeno podporo -5 ženskam z invalidnostjo, je ključna pri obravnavi njihovih specifičnih izzivov. 1 Med možnimi ukrepi so: obvezno usposabljanje delodajalcev o intersekcijski J diskriminaciji, izboljšane prilagoditve delovnih mest, programi, osredotočeni na izobraževanje in razvoj spretnosti žensk z invalidnostjo, okrepitev izvajanja programov, kot je »Zmoremo«, da bi razširili njihov doseg in učinkovitost. Ti in drugi ciljno usmerjeni ukrepi bi lahko pripomogli k bolj vklju-čujočemu in pravičnemu trgu dela za ženske z invalidnostjo. Najine ugotovitve so delček vse večje baze literature o intersekcijski diskriminaciji, hkrati pa poudarjajo specifične izzive in priložnosti v slovenskem kontekstu. Prihodnje raziskave bi morale podrobneje preučiti analizo specifičnih sektorjev, regijske razlike, vpliv kulturnih stereotipov na zaposlitvene možnosti. Dodatna področja, ki zahtevajo nadaljnje raziskave, so: longitudinalne študije o poklicnih poteh žensk z invalidnostjo, analiza regionalnih razlik v zaposlovanju invalidnih žensk, raziskovanje novih trendov na delovnem mestu, tudi priložnosti za delo na daljavo. Raziskave bi morale preučiti tudi manj preučena vprašanja, kot so: izzivi za duševno zdravje pri invalidnosti in njihov preplet s spolno diskriminacijo, vloga skrbstvenih obveznosti pri zaposlitvenih izzivih žensk z invalidnostjo. Ta tema poudarja nujnost večje družbene odgovornosti in ozaveščenosti o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v delovnih okoljih. Viri Addlakha, R. (2008). Disability, gender and society. Indian Journal of Gender Studies, 15(2), 191-207. DOI: https://doi.org/10.1177/097152150801500201 Baldwin, M. L., & Johnson, W. G. (1995). Labor market discrimination against women with disabilities. Industrial Relations: A Journal of Economy and Society, 34(4), 555-577. DOI: https://doi.org/10.1111/j.1468-232X.1995.tb00388.x Barnes, C., & Mercer, G. (ur.) (2004). Disability policy and practice: applying the social model. Leeds: The Disability Press. Barnes, C., Mercer, G., & Shakespeare, T. (1999). Exploring disability: a sociological introduction. Cambridge: Polity Press. Barnes, N., Du Plessis, M., & Frantz, J. (2022). Career competencies for academic career progression: experiences of academics at a South African university. Frontiers in Education, 7. DOI: https://doi.org/10.3389/feduc.2022.814842 Bound, J., Schoenbaum, M., Stinebrickner, T. R., & Waidmann, T. (1999). The dynamic effects of health on the labor force transitions of older workers. Labour Economics, 6(2), 179-202. DOI: https://doi.org/10.1016/S0927-5371(99)00015-9 295 Campling, J. (1979). Better lives for disabled women. London: Unwin Brothers Limited. D Chitapi, U. M., Van Niekerk, L., & Blank, A. (2024). Scoping review of women with disabilities' | livelihood occupation experiences: an equity perspective. Work, 77(3), 735-753. DOI: d https://doi.org/10.3233/WOR-220348 Collins, P. H. (2015). Intersectionality's definitional dilemmas. Annual Review of Sociology, | 41(1), 1-20. DOI: https://doi.org/10.1146/annurev-soc-073014-112142 Crenshaw, K. (1989). Demarginalizing the intersection of race and sex: a Black feminist cri- | tique of antidiscrimination doctrine, feminist theory, and antiracist politics. University r of Chicago Legal Forum, 1989(1), Article 8. Pridobljeno 2. 2. 2025 s http://chicagoun- £ bound.uchicago.edu/uclf/vol1989/iss1/8 | Curry, M. A., Hassouneh-Phillips, D., & Johnston-Silverberg, A. (2001). Abuse of women with disabilities: an ecological model and review. Violence Against Women, 7(1), 60-79. DOI: https://doi.org/10.1177/10778010122182307 | Dammeyer, J., & Chapman, M. (2018). A national survey on violence and discrimination among people with disabilities. BMC Public Health, 18(1), 355. DOI: https://doi. | org/10.1186/s12889-018-5277-0 Devkota, H. R., Kett, M., & Groce, N. (2019). Societal attitude and behaviours towards wom- CD en with disabilities in rural Nepal: pregnancy, childbirth and motherhood. BMC Pregnancy and Childbirth, 19(1), 20. DOI: https://doi.org/10.1186/s12884-019-2171-4 t Dolenc, P., & Kosi, T. (2011). Analiza rezultatov polstrukturiranih intervjujev in kvotnega | vzorčenja. V P. Dolenc (ur.), Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji (str. 53-84). Koper: l Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. < Evropski forum za invalide (2022). European Disability Forum. Disability and gender gaps: I N Q W - Viri Afrouz, R., & Lucas, J. (2023). A systematic review of technology-mediated social work practice: Benefits, uncertainties, and future directions. Journal of Social Work, 23(5), 953-974. Alonso González, D. (2015). Trabajo social y tecnología: aceptación y uso entre profesionales en formación (Tesis doctoral). Madrid: Facultad de Trabajo Social, Universidad Complutense de Madrid. Argyris, C., & Schon, D. A. (1978). Organizational learning: a theory of action perspective. Reading, MA: Addison-Wesley. Baker, S., Warburton, J., Hodgkin, S., & Pascal, J. (2014). Reimagining the relationship between social work and information communication technology in the network society. Australian Social Work, 67(4), 467-478. Ballantyne, N. (2015). Human service technology and the theory of the actor network. Journal of Technology in Human Services, 33(1), 104-117. Bandura, A. (1977). Self-efficacy: toward a unifying theory of behavioral change. Psychological Review, 84(2), 191-215. Barak, A., Hen, L., Boniel-Nissim, M., & Shapira, N. (2008). A comprehensive review and a meta-analysis of the effectiveness of internet-based psychotherapeutic interventions. Journal of Technology in Human Services, 26(2-4), 109-160. Becker, H. J. (2000). Who's wired and who's not: children's access to and use of computer technology. The Future of Children, 10(2), 44-75. Bennett, E. D., Le, K., Lindahl, K., Wharton, S., & Mak, T. W. (2017). Five out of the box techniques for encouraging teenagers to engage in counseling. VISTAS Online. American Counseling Association Knowledge Center. Berzin, S. C., Singer, J., & Chan, C. (2015). Practice innovation through technology in the digital age: a grand challenge for social work. Grand Challenges for Social Work Initiative Working Paper No. 12. St. Louis: American Academy of Social Work and Social Welfare. Best, P., Manktelow, R., & Taylor, B. (2014). Online communication, social media and adolescent wellbeing: a systematic narrative review. Children and Youth Services Review, 41, 27-36. Boddy, J., & Dominelli, L. (2017). Social media and social work: the challenges of a new ethical space. Australian Social Work, 69(1), 95-107. Bostock, L. (2004). Promoting resilience in fostered children and young people. London: Social Care Institute for Excellence. Boydell, K. M., Hodgins, M., Pignatiello, A., Teshima, J., Edwards, H., & Willis, D. (2014). Using technology to deliver mental health services to children and youth: a scoping review. Journal of the Canadian Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 23(2), 87-99. Buffat, A. (2015). Street-level bureaucracy and e-government. Public Management Review, 17(1), 149-161. 315 Castillo de Mesa, J. (2021). Digital social work: towards digital disruption in social work. p Journal of Sociology & Social Welfare, 48(3), 117-134. O Chan, C., & Holosko, M. J. (2015). A review of information and communication technol- w ogy enhanced social work interventions. Research on Social Work Practice, 25(1), u 113-128. S 03 Chan, C., & Sage, M. (2021). A narrative review of digital storytelling for social work practice. ® Journal of Social Work Practice, 35(1), 63-77. S Cheta, R. (2004). Disabled people, ICTs and a new age of activism: a Portuguese accessibility special interest group study. V E. van de Donk, B. Loader, P. Nixon, & D. Rucht s (ur.), Cyberprotest, new media, citizens and social movements (str. 207-232). London: Routledge. | u Cheung, J. C. S. (2021). Responses to COVID-19 in major social work journals: a systematic k review of empirical studies, comments, and editorials. Research on Social Work Practice, 32(2), 168-185. f Conrad, J. B., & Magsamen-Conrad, K. (2021). Understanding the impact of the coronavirus | pandemic on families involved in the child welfare system: technological capital and i pandemic practice. Child & Family Social Work. DOI: https://doi.org/10.1111/cfs.12876 j Craig, S. L., Mclnroy, L. B., McCready, L. T., Di Cesare, D. M., & Pettaway, L. D. (2015). Connecting without fear: clinical implications of the consumption of information and communication technologies by sexual minority youth and young adults. Clinical Social n Work Journal, 43(2), 159-168. d Csiernik, R., Furze, P., Dromgole, L., & Rishchynski, G. M. (2006). Information technology and social work: the dark side or light side? Journal of Evidence-Based Social Work, 3(3-4), 9-25. Cwikel, J., & Friedmann, E. (2019). E-therapy and social work practice: benefits, barriers, and training. International Social Work, 63(6). Dekleva, B., Kobolt, A., Klemenčič, M. M., Razpotnik, Š., & Zorc-Maver, D. (2018). Mladinski delavec v digitalni dobi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Dombo, E. A., Kays, L., & Weller, K. (2014). Clinical social work practice and technology: personal, practical, regulatory, and ethical considerations for the twenty-first century. Social Work in Health Care, 53(10), 900-919. Fantus, S., & Mishna, F. (2013). The ethical and clinical implications of utilizing cybercom-munication in face-to-face therapy. Smith College Studies in Social Work, 84(2-3), 219-234. Ginsberg, L. (2011). Social work in rural communities. Alexandria: Council on Social Work Education. Golightley, M., & Holloway, M. (2020). Editorial: social work in the time of the COVID-19 pandemic: all in this together? British Journal of Social Work, 50(3), 637-641. Granholm, C. (2016). Social work in digital transfer - blending services for the next generation. Helsinki: University of Helsinki. Halvorsen, C. J. (2016). Bridging social innovation and social work: balancing science, values, and speed. Research on Social Work Practice, 27(2), 129-130. Hajdinjak, A. (2021). Tehnološko podprto svetovanje na daljavo v Sloveniji (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Harris, C., Straker, L., & Pollock, C. (2013). The influence of age, gender and other information technology use on young people's computer use at school and home. Work, 44(1), 61-71. Q. 316 Helsper, E. J., & Eynon, R. (2013). Distinct skill pathways to digital engagement. European I Journal of Communication, 28(6), 696-713. ™ Higham, J. E., Friedlander, M. L., Escudero, V., & Diamond, G. (2012). Engaging reluctant adolescents in family therapy: an exploratory study of in-session processes of change. ® Journal of Family Therapy, 34(1), 24-52. I Jeyasingham, D., & Devlin, J. (2024). Hybrid and digitally mediated practice in child and family social work: impacts on more and less experienced practitioners' communication, relationships, sense-making and experiences of work. British Journal of Social Work, 54, 2163-2180. Jimenez, Y., & Morreale, P. (2015). Social media use and impact on interpersonal communication. V C. Stephanidis (ur.), HCII2015 Posters, Part II (str. 91-96). New York: Springer International Publishing. Kowalenko, N., Bartik, W., Whitefield, K., & Wignall, A. (2003). Rural workforce development and staff support: remodelling service provision for early intervention in child and adolescent mental health. Australasian Psychiatry, 11(1_suppl), 110-116. Krašna, M. (2010). Multimedija v izobraževanju. Nova Gorica: Educa, Melior. Livingstone, S., & Third, A. (2017). Children and young people's rights in the digital age: an emerging agenda. New Media & Society, 19(5), 657-670. López Peláez, A., & Díaz, H. L. (2015). Social work challenges in the 21st century: citizenship, technology and e-social work. V A. López Peláez (ur.), Social work challenges in the XXI century: perspectives from the USA (str. 44-45). Pamplona: Thomson-Reuters Aranzadi. López Peláez, A., & Erro-Garcés, A., & Gómez-Ciriano, E. J. (2020). Young people, social workers and social work education: the role of digital skills. Social Work Education, 39(6), 825-842. López Peláez, A., & Marcuello-Servós, C. (2018). e-Social work and digital society: re-conceptualizing approaches, practices and technologies. European Journal of Social Work, 21(6), 801-803. Matthews, M., Doherty, G., Sharry, J., & Fitzpatrick, C. (2008). Mobile phone mood charting for adolescents. British Journal of Guidance & Counselling, 36(2), 113-129. Menon, G. M., & Miller-Cribbs, J. (2002). Online social work practice: issues and guidelines for the profession. Advances in Social Work, 3(2), 104-116. Mešl, N., & Leskošek, V. (2021). Delovanje centrov za socialno delo v času prvega in drugega vala epidemije covida-19. Socialno delo, 60(3), 233-251. Mešl, N., Leskošek, V., Rape Žiberna, T., & Kodele, T. (2023). Social work during COV-ID-19 in Slovenia: Absent, invisible or ignored? British Journal of Social Work, 53(2), 737-754. Midkiff, D. M., & Wyatt, W. J. (2008). Ethical issues in the provision of online mental health services (etherapy). Journal of Technology in Human Services, 26(2-4), 310-332. Mishna, F., Bogo, M., Root, J., Sawyer, J.-L., & Khoury-Kassabri, M. (2012). »It just crept in«: the digital age and implications for social work practice. Clinical Social Work Journal, 40(3), 277-286. Mishna, F., Milne, E., Bogo, M., & Pereira, L. F. (2020). Responding to COVID-19: new trends in social workers' use of information and communication technology. Clinical Social Work Journal. 49(4). Offer, D., Howard, K. I., Schonert, K. A., & Ostrov, E. (1991). To whom do adolescents turn for help? Differences between disturbed and nondisturbed adolescents. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 30(4), 623-630. 317 Office for National Statistics (2014). Internet access: households and individuals. London: ONS. Perron, B. E., Taylor, H. O., Glass, J. E., & Margerum-Leys, J. (2010). Information and communication technologies in social work. Advances in Social Work, 11(1), 67-81. Pew Research Center (2012). Teens, smartphones in texting. Washington, DC: Pew Research Center. Pew Research Center (2014). Teens and technology 2013. Washington, DC: Pew Research Center. Pini, B., Brown, K., & Previte, J. (2004). Politics and identity in cyberspace: a case study of Australian women in agriculture online. Information, Communication & Society, 7(2), 167-184. Pink, S., Ferguson, H., & Kelly, L. (2022). Digital social work: conceptualising a hybrid antic-ip. Qualitative Social Work, 21(2). DOI: https://doi.org/10.1177/147332502110036 Prensky, M. (2010). Digital natives, digital immigrants. On the Horizon, 9(5). Ross, A. M., Lombardi, B., & De Saxe Zerden, L. (2021). Introduction to the special issue: social work practice in the era of the COVID-19 pandemic: challenges and innovations. Social Work in Health Care, 60(1), 1-7. Sapin, K. (2013). Essential skills for youth work practice (2. izdaja). Manchester: University of Manchester. Sobočan, A. M. (2021a). Čas pandemije in izzivi socialnega dela v Sloveniji in po svetu. Družboslovne razprave/Social Science Forum, 37(96-97), 79-97. Sobočan, A. M. (2021b). Etična socialnodelovna praksa v pandemičnem času. Socialno delo, 60(3), 219-231. Taylor, A. (2017). Social work and digitalisation: bridging the knowledge gaps. Social Work Education, 36(8), 958-971. Wells, M., Maschi, T., & Slater, G. Y. (2012). Integration of research and practice: innovations and challenges in social work programs. Social Work Education, 31(3), 331-346 Youn, E. (2007). The relationship between technology content in a masters of social work curriculum and technology use in social work practice: a qualitative research study. Journal of Technology in Human Services, 25(1-2), 45-58. Zur, O. (2012). TelePsychology or TeleMentalHealth in the digital age: the future is here. California Psychologist, 45(1), 13-15. 3 d i 3 Pregledni znanstveni clanek Prejeto 12. novembra 2024, sprejeto 25. januarja 2025 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.319-331 Bor Zavrl Elementi socialnega dela v dejavnosti zaščitnih sester v Sloveniji Prispevek obravnava tematiko socialnega dela med obema svetovnima vojnama oziroma vlogo predhodnic medicinskih sester, zaščitnih sester v socialnem delu v Sloveniji. Do ustanovitve Šole za socialne delavce v Sloveniji let 1955 ni bilo formalno izobraženih socialnih delavcev, čeprav so bile potrebe po socialnem delu v tem obdobju velike. Vloge in naloge socialnih delavcev so zato opravljali nekateri uradniki, funkcionarji in člani raznih društev in organizacij, redovnice, dobrotniki in pa tudi zaščitne sestre. Avtor opisuje, kaj natanko so počele zaščitne sestre in kako so se odzivale na takratne potrebe po socializaciji medicine oziroma kako so zagotavljale most med bolnišnicami in javnim skrbstvom. Opisan je tudi proces nastajanja formalnega izobraževanja strokovnjakinj za socialno pomoč in podporo. Ključne besede: zdravstvena nega, medicinska sestra, socialna medicina, javno zdravje, socialno skrbstvo, izobraževanje. Bor Zavrl je magister zdravstvene nege. Poleg dela v zdravstvu se ukvarja z raziskovanjem zgodovine medicinskih sester. Je član Delovne skupine za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Kontakt: bor.zavrl94@gmail.com Elements of social work in protection nurses' activities in Slovenia The author studies the topic of social work in the period between the two world wars, or the role of the predecessors of nurses, protection nurses in social work in Slovenia. Until the establishment of the School for Social Workers in Slovenia in 1955, there were no formally educated social workers despite the fact that the need for social work was great during this period. The roles and tasks of social workers were performed by some officials, functionaries and members of various societies and organizations, nuns, benefactors and also protection nurses. The paper explores what exactly these protection nurses did and how they responded to the needs for socialization of medicine and how they provided a bridge between hospitals and public care. The process of establishing formal education for professionals for social assistance and support is also described. Key words: nursing, nurse, social medicine, public health, social care, education. Bor Zavrl is a Master of Nursing. In addition to working in healthcare, he is involved in researching the history of nurses. He is a member of the Working Group on the History of Nursing and Midwifery Care at the Chamber of Nursing and Midwifery of Slovenia-Association of the professional societies of nurses, midwives and health technicians of Slovenia. Contact: bor.zavrl94@gmail.com Uvod Med raziskovanjem zgodovine slovenskih medicinskih sester sem naletel na zanimivo, manj znano dejstvo. Že Sonja Bezjak (2016, 254) v svojem delu potrjuje ugotovitev Darje Zaviršek, da je bilo po drugi svetovni vojni delo pred- $ hodnic na področju socialnega dela zamolčano. Pomembne predhodnice da- 3 našnjih socialnih delavk so bile redovnice različnih katoliških redov. Irena ^ Selišnik in Ana Cergol Paradiž (2016, 246) se sprašujeta, ali bi lahko v pred- -hodnicah današnjih patronažnih medicinskih sester, oskrbnih sestrah oz. po- ° setnih zaščitnih sestrah prepoznali predhodnice socialnih delavk. Na vpraša- s nje odgovarjata pritrdilno, prav tako nanj pritrdilno odgovarja Dunja Dobaja Q, m o s 320 (2018, 103), ki med drugim Angelo Boškin opiše kot prvo medicinsko sestro in socialno delavko v Sloveniji. Feministka Angela Vode je v svojem delu Žena v današnji družbi iz leta 1934 kot najstarejši socialni poklic opredelila babico, kot najizrazitejši socialni poklic bolniško strežništvo, med socialne poklice pa je prištela tudi poklic zaščitne sestre in otroške sestre negovalke (Vode, 1934, 152). Razumevanje pojma socialno delo v preteklosti seveda ni bilo enako današnjemu niti med obema svetovnima vojnama na Slovenskem ni bilo formalno izobraženih socialnih delavk, kot jih poznamo danes (Dugac, 2015, 45). Med obema svetovnima vojnama sta bila socialno delo in socialna skrb aktualni temi, o katerih se je vedno več govorilo. V članku želim poudariti oz. predstaviti vlogo zaščitnih sester v socialnem delu. Ne trdim pa, da so edine začetnice ali edine predstavnice te panoge v tistem času. Slika 1: Plakat iz štiridesetih let 20. stoletja prikazuje socialno delavko oziroma asistentko na terenu. Takrat takšen poklic na Slovenskem še ni bil izoblikovan. (Vir: Digital Encyclopedia of European History.) Javno zdravje in socialna medicina Prva svetovna vojna je evropske države hudo pretresla. Nekatere so razpadle in iz njih so nastale nove, tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo. Država je bila velika, gospodarsko zelo neenotno razvita in z vidika kulture, socialnega položaja prebivalstva in organizacije zdravstva zelo raznovrstna. Vojna je na tem območju povzročila hudo opustošenje in splošno pomanjkanje. Povečala je revščino, poslabšala higieno in razmahnile so se bolezni, tako telesne (španska gripa) kot tudi t. i. socialne. Beda je najbolj prizadela najranljivejše skupine: dojenčke, otroke, nosečnice in matere. Smrtnost otrok je bila zelo velika. Bakteriologija je sicer že znala prepoznavati povzročitelje, a množične proizvodnje zdravil še ni bilo, pa tudi zdravstvo ni bilo organizirano tako, da bi lahko pomagalo vsem. Nekateri zdravniki so zaradi vsega tega želeli predstaviti medicino in njene pozitivne ukrepe ljudem in tako se je razvila socializacija medicine. Nastala je nova smer medicine, preventivna medicina oz. javno zdravje. Ideja je bila s preprostimi ukrepi spremeniti pogled na zdravje v družbi in 321 tako vplivati na zdravje širše družbe in ga okrepiti. Strokovnjaki so si priza- E devali bolezni preprečevati, delo je bilo usmerjeno v ukrepe, s katerimi so | želeli zajezili razvoj, širjenje in napredovanje bolezni in ljudi obvarovati pred i s posledicami bolezni. Pomemben element je bila promocija zdravja in higiene. i Pri tem je bilo treba spremeniti tudi vlogo zdravnikov. Prav zato preventivna £ smer medicine sprva ni naletela na veliko podpornikov, veliko zdravnikov jo t| je zavračalo in se bojevalo proti njej. a Vodilno ime v kraljevini na področju javnega zdravja je bil dr. Andrija £ Štampar. Po njegovem mnenju je bilo treba na tem področju sodelovanje V številnih strokovnjakov, ne le delovanje zdravnikov. Z zdravstveno-vzgojnim t delovanjem je hotel predstaviti vedenje o zdravju, higieni in preprečevanju a š bolezni širšim množicam. Menil je, da bo znanje na tem področju pri ljudeh | spremenilo pogled in njihove navade in s tem zmanjšalo pogostost bolezni. S Zato so pomembno vlogo dobile tudi predhodnice medicinskih sester, zašči- £ tne sestre (Dugac, 2005, 24-28). i Primarna ustanova za izvajanje javnozdravstvenega dela je bil zdravstve- ° ni dom. V državi so jih pospešeno gradili, zanje pa so bili pristojni Higienski i zavodi. Prvi zdravstveni dom v takratni državi in tudi v Sloveniji je bil zgrajen v Lukovici (Pirc, 1926, 41). Takratni odnos do vloge zaščitne sestre v jav-nozdravstvenem programu ponazarja citat dr. Josipa Rasuhina, Štamparjeve-ga bližnjega sodelavca. Menil je, da je zaščitna sestra »bolj učiteljica zdravja, bolj negovalka zdravega človeka, da ne oboli, kot pa negovalka bolnega, da ozdravi« (Rasuhin, 1936, 444-446). Z ustanovitvijo sestrskih šol je bilo izšolano novo profesionalno osebje, ki je prevzelo eno od osnovnih vlog v javnozdravstvenem delu. Poleg zdravnikov in zaščitnih sester pa je bilo v javnozdravstveno gibanje in socializacijo medicine vpetih veliko drugih poklicev , ki so imeli skupno nalogo - izboljšanje ljudskega oziroma javnega zdravja (Dugac, 2005, 36-37). Zaščitne sestre V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevini Jugoslaviji so obstajale štiri sestrske šole: v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu in Skopju. Sestrske šole so ustanovili zaradi izobraževanja pomočnic za delo na področju socialno-me-dicinske oskrbe otrok, pozneje pa se je program v državi poenotil in šola ni bila več ozko usmerjena samo v otroško nego in zaščito (Berkopec in Keršič, 2023, 94). Po poenotenju izobraževalnega programa po vseh sestrskih šolah v državi so zapisali, da je njihov namen »služiti za pripravljanje in usposabljanje obiskovalnih skrbstvenih sester za socialno-higienske naprave in so-cialno-medicinsko delo« (Službeni Ust, 1938, 37). Leta 2024 mineva sto let od začetka delovanja prve slovenske sestrske šole, Šole za sestre pri Zavodu za socialno in higiensko zaščito dece v Ljubljani. Prve diplomantke so končale šolo že čez eno leto. To so bile otroške zaščitne sestre. Leta 1927 se je šolanje podaljšalo na dve leti, šola pa se je 322 r preimenovala v Šolo za dečje zaščitne sestre in dojenske negovalke. Naziv n diplomantk se je spremenil v dečjo zaščitno sestro. Leta 1931 se je šola spet oš reformirala, tokrat v triletno Šolo za zaščitne sestre v Ljubljani, diplomantke pa so se imenovale zaščitne sestre. Tako je ostalo do konca druge svetovne vojne (Zavrl in Osvald, 2024, 121-123). Zaradi lažjega poimenovanja vse diplomantke v besedilu imenujem zaščitne sestre. V prvi sestrski šoli, Šoli za sestre, so učenke pridobile znanje s socialne in higienske smeri, »ker sta ti dve panogi skoraj neločljivi«, je zapisala najverjetneje učenka Angela Boškin (A. B., 1925, 164). Zaščitne sestre so svoje delo začele v povsem novi stroki na jugoslovanskem ozemlju: v javnem zdravstvu. Same so želele široko, polivalentno izobrazbo in sodobno šolo, ki »bi izvežba-la vsestranskih strokovnih pomočnic za zdravstveno socijalno in prosvetno delo« (Pirc, 1938, 28). V svojem učnem programu so vse tri šole vključevale predmete, pri katerih so učenke pridobile znanje za delo, tudi na socialnem področju. To so bili v enoletni šoli: tuberkuloza in boj zoper njo; venerične bolezni in boj zoper nje; alkoholizem in boj zoper njega; organizacija zaščite dece in dotična zakonodaja; zakonodaja o zavarovanju delavcev s posebnim ozirom na mater in dete; temeljni pojmi o zdravstveni zakonodaji, državni ustavi in ureditvi države. V dvoletni šoli so bili predmeti: organizacija zaščite dece in dotična zakonodaja; tuberkuloza in boj zoper njo; venerične bolezni in boj zoper nje; alkoholizem in boj zoper njega; obrtna higiena; zavarovanje delavcev s posebnim ozirom na mater in dete; temeljni pojmi o državni ustavi, ureditvi države in o zdravstveni zakonodaji. V triletni šoli pa so poučevali predmete: socialna medicina; zakonodaja (splošna in zdravstvena); osnove pedagogike in psihologije. Šole so imele tudi praktične vaje v socialno-medicinskem delu in bolniški administraciji. V vseh letih so poleg strokovnih medicinskih in zdravstvenih predmetov imeti tudi predmete, povezane s socialnimi boleznimi, in predmete, ki so obravnavali socialno zaščito ljudi. Pri strokovnih predmetih pa so gotovo obravnavali tudi socialno-medicinske plati (Zavrl, 2024, 21-22). Zaščitne sestre pa so poučevali tudi številni zagovorniki socializacije medicine in zdravstva ter jih tudi na predavanjih opozarjali na to tematiko (Dragaš, 1938a, 6-20) Prim. dr. Dragaš, ki se je veliko ukvarjal s socialno medicino, predvsem socialno pediatrijo, je med drugim ugotovil: Kar se tiče dela zaščitne sestre, moramo razlikovati njeno delo kot oskrbnice v ožjem smislu, torej zaščitne sestre na soc.-medic. polju, dalje v bolnicah in kot socijalne uradnice. Za delo socijalne uradnice je potreben socijalni čut in socijalno razumevanje v ožjem smislu, kakor tudi prepoznavanje različnih zaščitnih naprav, zakonov, naredb itd. to zadnje se lahko v kratkem času nauči. Mnogo težje si je pridobiti znanje za pristno delo na zaščiti, torej za pravo sestrsko delo. (Pirc, 1938, 32) 323 Zaščitne sestre so se po opravljeni šoli zaposlile. Vsaj na območju Slovenije E so se zaposlovale večinoma v primarnem zdravstvenem varstvu. Tiste zašči- | tne sestre, ki so bile zaposlene v bolnišnicah in zdraviliščih, so bile največkrat i s redovnice, ki so si z diplomo pridobile naziv zaščitna sestra. Delo preventiv- i nih ustanov je v tistem času nadzoroval Higienski zavod v Ljubljani. Zaščitne £ sestre so se tako zaposlovale v ustanovah pod njegovim okriljem: v zdrav- t| stvenih domovih, šolskih poliklinikah, ustanovah za nego dojenčkov idr. Del a njihovega dela je potekal tudi na terenu (Zavrl, 2021, 138-142). £ Zaščitne sestre, predvsem tiste, ki so opravljale terensko delo, so delale jV na socialnem in zdravstvenem področju. S svojim delom so posameznikom t in družinam skušale pomagati celostno (Dugac, 2015, 25). Gotovo v socialno a š delo niso bile vpete le oskrbne oz. posetne zaščitne sestre, temveč tudi druge | zaščitne sestre, zaposlene na drugih delovnim mestih. S e Slika 2: Higienska razstava oziroma predavanje v Halozah; zaščitna sestra v terenski uniformi z diplomsko značko pod ovratnikom (edina brez rute) deli blago in higienske pripomočke. (Hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.) Delo zaščitnih sester Zaščitne sestre so imele pri svojem delu stik z ljudmi v vseh starostnih in socialnih skupinah. Trudile so se čim bolj približati tem ljudem, jim predstaviti zdravstvo in moč sodobne medicine ter jim pomagati. Posebno skrb so po prvi svetovni vojni v novi državi namenjale najranljivejšim, otrokom in materam (Dobaja, 2018, 28). Prve zdravstvene ustanove so bile namenjene prav njim. V eni od osrednjih je nastala tudi sestrska šola in prav ta zavod je prvi zaposloval zaščitne sestre (Zavrl, 2021, 40). 324 r Druga, za zaposlitev zaščitnih sester pomembna ustanova so bili zdra- n vstveni domovi. Del njih so bile otroške in materinske posvetovalnice. Tam oš so zdravniki skupaj z zaščitnimi sestrami otroke pregledovali, spremljali njihov napredek in svetovali glede njihove nege in oskrbe. Ko je bilo to možno, je zaščitna sestra matere tudi obdarila oz. jim podarila pomoč v obliki plenic, srajčk, mila, stekleničk in podobnih pripomočkov za dojenčka ter tako poskrbela za dvig higienskega in socialnega statusa matere in otroka (Klanč-nik-Pivec, 1975, 124). S svojim poznavanjem zakonodaje in uredb države so zaščitne sestre skrbele tudi za različne oblike pomoči materi in uveljavljanja njihovih pravic. Zanimiva tema je vključevanje zaščitnih sester na področju rejništva oz. otroških kolonij. Gre za način dela, ki se je razvil z zdravstvenega področja. Začetek v tedanji skupni državi sega prav v Slovenijo, v Lukovico, asanirano vas, za katero je poskrbel Higienski zavod. V sklopu asanacije je bil zgrajen zdravstveni dom. Zaščitna sestra, zaposlena v njem, je bila pristojna tudi za rejništvo. Pobudnik te ideje v Sloveniji je bil dr. Matija Ambrožič, nadaljeval pa jo je dr. Bogoljub Dragaš. Dne 29. novembra 1926 je bil v rejo oddan prvi otrok in tam se je izoblikovala prva rejniška kolonija za otroke, ki jih matere niso mogle imeti pri sebi. Rejništvo je nastalo kot odziv na prostorsko stisko pri oskrbi otrok v zavodih in kot poskus nove oblike zaščite in oskrbe otrok. Izraz »kolonija« je bil izbran zaradi namestitve večjega števila otrok v rejo na enem kraju. Rejništvo je bilo od začetka do druge svetovne vojne dobro organizirano in uspešno (Dragaš, 2014; Dobaja, 2018, 109). Dr. Dragaš (2014, 44) je trdil: »Sem samo za organizirano kolonijo (izrejo otrok v družinah) in brezpogojno za to, da vrši kontrolo izobražena in v ta namen specijalizirana zaščitna sestra (ali dečja zaščitna sestra)«. Obstajale so namreč tudi otroške kolonije pod nadzorom banskih uradnic, rejništvo pa je bilo tudi skrito in brez nadzora. Kolonije Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani je podrobno načrtoval in nadzoroval kuratorij, ki je deloval v omenjenem zavodu. Tajnica tega kuratorija je bila »sestra, ki je obenem socijalna asistentka v zavodu in je poleg predsednika najbolj uvedena v socijalno-zdravstveno delo«. Kolonija je bila pod stalnim nadzorom zavoda in zdravnika ter »nadzorstvom zaščitnih sester ter socialne asistentke«. Zaščitna sestra je sodelovala pri izbiri rejnice, ocenjevanju primernosti pogojev za namestitev rejencev, opravljala je nenapovedane obiske rejnic in ugotavljala zdravstveno in socialno stanje ter urejenost rejencev (na 14 dni ali po potrebi pogosteje), dajala je strokovne nasvete za nego in oskrbo otrok, skupaj z zdravnikom sta reševale želje rejnic in staršev otrok. Zaščitna sestra je bila »dolžna, da vzbudi zaupanje pri rejnici in pri občinstvu in da na ta način posreduje med rejnicami in starši, ki imajo otroka v reji«. Zaščitna sestra je morala upoštevati, da »tudi rejnica potrebuje duševne hrane in to ji daje zaščitna sestra, ki ne sme biti samo njihova nadzornica, ampak prijateljica in svetovalka«. Večkrat je morala organizirati in voditi sestanke rejnic, jih poučevati o negi otrok in spremljati razvoj otroka in odnos rejnice do njega 325 (Dragaš, 1938b, 27-46). Vse to kaže na pomembno vpetost zaščitne sestre v sistem rejništva. Pozneje, v šolski dobi, so se zaščitne sestre z otroki srečevale na šolskih poliklinikah. Ob pregledih so poleg zdravstvenih nalog opravljale tudi socialne. Delile so brezplačna zdravila, omogočale brezplačne terapije in nadaljnje zdravljenje, omogočale skrb za osebno higieno s prhanjem v ljudskih kopališčih in zdravstvenih domovih, sprejemale so prošnje za pridobitve brezplačnega obroka za najrevnejše v šolskih kuhinjah, ki so bile pogosto priključene šolskim poliklinikam, posredovale so tudi prošnje dobrotnikom, da so ti lahko zagotovili prehrano za čim več učencev. Opravljale so nadzor nad stanovanjskimi razmeram učencev in dijakov, ki niso bili nastanjeni doma, pregledovale internate in podobno. Vse to so bile naloge zaščitne sestre, ki so imele poleg zdravstvenega pomena tudi socialnega (Pirc, 1938, 320-349). Del Državne šolske poliklinike v Ljubljani so bile tudi šolske oz. počitniške kolonije. V njih so bile zaščitne sestre stalno osebje. Tam so izvajale zdravstveno in higiensko delo pa tudi socialno. V kolonije so najpogosteje vključevali otroke iz socialno šibkejših družin. Zaščitne sestre so jih spremljale. Otrokom so nadomeščale mamo, skrbele za njihovo razvedrilo, nadzorovale njihovo vedenje, druženje in igro ter jih spremljale med vsemi aktivnostmi. Dr. Slava Kristan-Lunaček, ki je vodila številne šolske kolonije Državne šolske poliklinike v Ljubljani, je zapisala: »Sestra, ki si je svestna svoje naloge, lahko tu popravi marsikatero napako, katere starši, ki često nimajo prilike opazovati otroka kot socijalno društveno bitje, niti ne opazijo« (Pirc, 1938, 51-54). S tem stavkom je zaščitnim sestram priznala, da so obvladale tudi to področje in znale ukrepati. S podobnim delom so v poletnih mesecih sodelovale tudi v počitniških kolonijah raznih društev, kot je bilo Kolo jugoslovanskih sester v Kraljevici. Ustanovitelji zdravstvenih domov so se zavedali, da bo ljudem verjetno večkrat kot zdravniška zaščita potrebna socialna, in so poskrbeli tudi zanjo. Ljudje so stik z zaščitno sestro imeli tako v ambulantah kot tudi na terenu. Poleg zdravstvenega dela so zaščitne sestre v ambulantah velikokrat izpolnjevale najrazličnejše obrazce in vloge, jih posredovale oblastem, pisale prošnje za pomoč bolnikom in jih pošiljale na številne naslove. Bile so najboljše svetovalke, saj so bile v ... stalni zvezi z vsemi napravami, ki morejo nuditi pomoč in za katere narod navadno niti ne ve, [. saj so vedele .] katera privatna ali državna institucija nudi pomoč deci, pozna natančen ustroj bolniških blagajn, ona najde - ako nihče drug - vir tudi za denarno pomoč. (Pleško, 1927, 3) Tudi v ambulantah so brezplačno delile zdravila in higienske pripomočke, kadar je je bilo to le možno. V nekaterih zdravstvenih domovih so obstajala tudi ljudska kopališča in tam so ljudje lahko poskrbeli za svojo higieno. V posameznih zdravstvenih domovih oz. pod njihovim okriljem so bile ustanovljene tudi ljudske šole oz. so izvajali predavanja z različnimi tematikami, ki so povečevale javno ozaveščenost in znanje. < d 326 r Hišni obiski in socialno skrbstvo na terenu je bilo predvsem delo zaščitnih n sester. Terenski obiski hiš so bili velikokrat zelo žalostni, saj so ljudje živeli v oš hudih socialnih razmerah. Trudile so se jim vsaj malo izboljšati zdravstveno in socialno stanje. Predvsem v delavskih in rudarskih kolonijah, revnejših ruralnih krajih in predmestjih so bile socialne razmere hude. Najhuje je bilo pri kronično bolnih, jetičnih bolnikih, nezmožnih dela; t. i. socialne bolezni so bile precej razširjene. Tu so pogosto pomagale z brezplačno pomočjo in deljenjem zdravil, razkužil in higienskih pripomočkov. Ocenjevale so življenjske in stanovanjske razmere bolnikov, prosile za pomoč in podporo in podobno. Spodbujale so preglede družinskih članov za zgodnje odkrivanje zdravstvenih težav in s tem preprečevanje širjenja bolezni in povečevanje stisk družin. Z nasveti so skušale delovati tako na zdravstvo-higienskem kot tudi na socialnem področju. (Jaklič, 1937, 106; Modic-Čebela, 1937, 29-30; Pirc, 1938, 142-150). Slika 3: Zaščitna sestra Angela Boškin pred odhodom na terensko delo. (Hrani: Muzej nauke i tehnike, zapuščina Matije Ambrožiča.) Zaščitne sestre so organizirale eno- ali večdnevne socialno-medicinske akcije na slovenskem podeželju in se jih udeleževale. Tu so vodile razstave, predavale, praktično prikazovale različne postopke in nego ter odgovarjale na najrazličnejša vprašanja občinstva. Večkrat so takšne akcije organizirala tudi napredna dijaška in študentska društva ter dobrodelna društva in organizacije. Vanj so vključevali tudi zaščitne sestre. Večkrat so na takih akcijah 327 in higienskih razstavah delili tudi zbrana oblačila, obutev, higienske pripo- E močke in podobno ter tako skrbeli tudi za izboljšanje socialne varnosti. Na | posameznih akcijah so zbirali tudi podatke za analize hrane in življenjskega i s statusa, na podlagi katerih so nato nastajale študije (Jaklič, 1937, 105; Klanč- i nik-Pivec, 1975, 125; Tušek, 1987, 241). f Zaščitne sestre niso bile zaposlene samo v zdravstvenih ustanovah. Ljub- t| ljanska mestna občina je v svoji mestni upravi imela tudi Socialno politični a urad. V njem so delovali »uradni poizvedovalci«, ki so ugotavljali socialne f razmere prosilcev za podporo. Imel pa je tudi »oddelek socialnih zaščitnih V sester, zlasti za važno delo socialno preventivnega značaja« (Tiskovni referat t mestne občine, 1940, 135). a š Dr. Alojzij Zalokar je leta 1936 napisal članek z naslovom »Pomanjkanje | postelj in socialna služba v naših bolnicah«. V njem razmišlja o možnosti S razbremenitve hude prostorske stiske in prenatrpanosti tedanjih bolnišnic z f bolniki. To bi po njegovem lahko rešili s sistemom socialne službe in pomoči. i To možnost je omenjal že Zakon o bolnicah v svojem 18. členu, v katerem je ° nalagal, da mora bolnišnica v sodelovanju z javnimi in zasebnimi ustanova- | mi poskrbeti za socialno pomoč nepreskrbljenih bolnikov, ki so odpuščeni iz bolnišnic. V praksi se to ni izvajalo, kljub zahtevam nekaterih feminističnih organizacij po izvajanju tega člena. Avtor v članku navaja avtorje, ki so o tem pisali, in primere iz tujine. To socialno pomoč, poimenuje jo odprta socialna skrb, opredeli kot vez med bolnišnico in družbo ter kot most med javnim skrbstvom in bolnišnico. Opredeli jo tudi kot vez med zdravnikom in sestro na eni strani in bolnikom na drugi. Navaja, da mora biti takšna socialna skrb zunaj bolnišnice v neposredni zvezi z bolnišnično oskrbo. Ta socialna služba naj bi skrbela za prevoz iz bolnišnice domov, nadzorovala zdravljenje v domačem okolju in dieto, skrbela za redno ambulantno zdravljenje in opravljala pomembno medicinsko-pedagoško nalogo. V članku ne omenja, kdo naj bi to nalogo izvajal, le iz tujine omenja primer neke »sestre« (Zalokar, 1936, 211-216). Ideje o izobraževanju socialnih delavcev Države v razvoju je v tistem času podpirala Rockefellerjeva fundacija. Njeno podporo je prejemala tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija. Fundacija je veliko denarja namenila za izboljšanje zdravstvenih razmer v državi, predvsem s financiranjem izobraževanja medicinskega in zdravstvenega osebja ter dela preventivnih zdravstvenih ustanov. Predstavniku fundacije je v zgodnjih tridesetih letih dr. Andrija Štam-par svoj pogled na izobraževanje socialnih delavcev predstavil tako, da bi v državi ustanovili dva centra za njihovo izobraževanje, in sicer v Zagrebu (Škola narodnog zdravlja) in Skopju (Institut). Tisti ki bi se izobraževali za ta poklic, bi del izobraževanja opravili v teh dveh centrih, del pa z načrtovanjem samostojnih programov za socialno delo in zaščito prebivalcev v okviru 328 r veljavne zakonodaje. Programa v Zagrebu in Skopju ne bi bila enaka (Dugac, n 2005, 81). Drugačen pogled na izobraževanje socialnih delavcev pa je imel oš ban Dravske banovine. V poznih tridesetih letih so se začeli pogovori o ustanovitvi »šole za socialne pomočnike in pomočnice«, kakršne so že obstajale v nekaterih državah. V Berlinu so že leta 1908 ustanovili prvo šolo za socialno delo za ženske, v slovenskem prostoru pa so idejo socialnega dela širile napredno misleče aktivistke, na primer Angela Vode in Alojzija Štebi (Bezjak, 2016, 254). Pobudo za šolo za socialne delavce oz. socialne pomočnice in pomočnike je izrazil tudi ban Dravske banovine, dr. Marko Natlačen. Izobraževanje bi trajalo štiri leta, v šoli pa bi se poučevala celotna socialna zakonodaja, delavska zaščita, zaščita mater in otrok, delavska zavarovanja in podobno. In socialni pomočniki in pomočnice bi bili tisti, ki bi posredovali med realnim pravnim redom in dejanskimi potrebami ljudi (Dobaja, 2018, 72-73). Izvedbo te ideje je prekinila vojna. Na tem področju je delo začela tudi vsestransko dejavna dr. Amalija Šimec. Organizirala je večmesečni socialnozdravstveni vzgojni tečaj kot pripravo za socialno šolo za ženske (Keber, 2020, 909). Slika 4: Tečaj zaščitnih sester v zdravstvenemu domu v Medvodah. Med njimi sta dve redovnici - usmiljeni sestri Sv. Križa. Predava dr. Amalija Šimec, zdravnica, ki se je veliko ukvarjala s socialno medicino. (Hrani: Irena Keršič.) Dejavnost zaščitnih sester na področju socialnega dela je prekinila okupacija. Prav tako sta bila prekinjena načrtovanje in izvedba izobraževanja socialnih delavcev. Izobraževanje strokovno usposobljenih socialnih delavcev v Sloveniji se je tako začelo šele leta 1955 z ustanovitvijo Šole za socialne 329 delavce (Mesec, 1996, 363). Prvi izobraževalni program za socialno delo na E področju Jugoslavije pa se je začel leta 1952, in sicer na zagrebški Višji šoli za | socialne delavce, ki je bila model za razvoj izobraževalnih programov social- i s nega dela za vso skupno državo (Ajdukovic, 2006, 153). i a Sklep a i Ze kratek opis delovnega področja zaščitnih sester pokaže, da njihovo delo ni e bilo omejeno zgolj na strogo zdravstvene intervencije, temveč so se v njihovo < delo vpletale tudi intervencije in značilnosti socialnega dela. Pridevnik »soci- i alen« je bil po prvi svetovni vojni pogosto uporabljen in povezan z medicino š in zdravstvom. Čeprav je bil takraten koncept socialnega dela drugačen od i današnjega, lahko nekatere elemente delovanja primerjamo z današnjimi. Z e idejo javnega zdravja in socializacije medicine so se pojavile tudi zaščitne IT sestre. Te so postale prve profesionalne oz. formalno izobražene delavke v S zdravstvu. v o Zaščitne sestre so zdravniki, ki so delovali v javnem zdravstvu in socialni i medicini, videli kot delavke, ki so usposobljene tudi za izvajanje socialnega dela. Prav to gibanje je povzročilo velike premike na področju socialne vključenosti, dostopnosti storitev medicine in države ter dviga socialnega statusa. V tistem času so bile začetnice nečesa novega, nosilke novega poklica in nove medicinske smeri. Med ljudmi so se zaščitne sestre hitro uveljavile, ljudje so se nanje pogosto obračali, jim zaupali in jih prosili za pomoč. S svojim delom in znanjem so ljudem predstavljale pojma socialne medicine in socialne pomoči, ki so jo takrat zagotavljale številne organizacije, državne, banovinske pa tudi povsem zasebne. Zaščitne sestre so bile vez med navadnim človekom in institucijo. Vse njihove vloge in delo žal niso ostale zapisane. Zaščitne sestre so po drugi svetovni vojni začele izgubljati vlogo v socialnem delu. Spremenila se je politična ureditev in pojavili so se prvi socialni delavci. Zanimivi so izrazi, ki nakazujejo na nov poklic »socialna uradnica, socialna pomočnica, socialna asistentka«. Danes tako njihovih naslednic, medicinskih sester, v nekaterih dejavnostih ne srečamo več. Zanimivo je razmišljanje o t. i. odprti socialni skrbi bolnikov po odpustu iz bolnišnice. Zal v članku ni naveden profil oz. poklic, ki bi to skrb lahko prevzel. A glede na naloge, ki so povezane tudi z zdravstvom in nadzorom izvajanja zdravniških navodil, bi tudi to nalogo lahko izvajala zaščitna sestra. Spoznanje, da bo za področje socialnega dela potreben nov poklic, se je pojavilo že zgodaj. Vendar načrt za njegovo izobraževanje ni bil enoten oz. se o njem še ni toliko govorilo. Na to sta gotovo vplivali tudi velikost države in raznovrstnost razmer v njej. Kako je na razvoj socialne medicine in napredka vplivalo usihanje finančnih podpor Rockefellerjeve fundacije kraljevini, si lahko le predstavljamo. 330 r Izobraževanje socialnih delavcev je tako postala povojna tema. Zgodovina n socialnega dela gotovo ni raziskana v celoti, tako kot ne vloga zaščitnih se-qd ster v njih. Ob tem raziskovanju ne gre zanemariti niti vloge medicine, predvsem zdravnikov in zdravnic, ki so zagovarjali socializacijo medicine. Vsekakor je velika tudi vloga ženskih karitativnih katoliških verskih redov na tem področju, tako v pomenu dobrodelnosti kot institucionalnega varstva. Klici po profesionalnem socialnem delu pa so prihajali tudi iz feminističnih društev. Mislim, da zaščitnim sestram lahko priznamo vlogo zgodnjih socialnih delavk. Z dodatnim raziskovanjem v tej smeri bi še podrobneje preučili zgodovino slovenske zdravstvene nege in osvetlili zgodovino socialnega dela. Viri A. B. (1925). Zavod za socijalno higijensko zaščito v Ljubljani. Ženski svet, 3(6), 164-167. Adjukovic, M. (2006). Ženske in zgodovina socialnega dela na Hrvaškem. Socialno delo, 45(3-5), 153-159. Berkopec, M., & Keršič, I. (2023). Zaščitne sestre. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Bezjak, S. (2016). »Socialna služba kot sredstvo za pridobivanje duš«: vloga redovnic na področju institucionalnega skrbstva na ozemlju današnje Slovenije. Socialno delo, 55(5-6), 253-266. Dobaja, D. (2018). Za blagor mater in otrok: zaščita mater in otrok v letih 1919-1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Dragaš, B. (1938a). Zgodovina in delo sestrstva v Sloveniji: od prevrata do leta 1934. Ljubljana: J. Blasnika nasl. Dragaš, B. (1938b). Otroške naselbine v Sloveniji. Ljubljana: Društvo Nj. Vel. kraljice Marije (str. 5-47). Dragaš, A. Z. (2014). Prim. dr. Bogo Dragaš: zdravstveno, socialno in prosvetno delo. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Dugac, Ž. (2005). Protiv bolesti i neznanja: Rockefellerova fundacija u meduratnoj Jugoslaviji. Zagreb: Srednja Europa. Dugac, Ž. (2015). O sestrama, siromašnima i bolesnima: slike socijalne i zdravstvene povijesti meduratnog Zagreba. Zagreb: Srednja Europa. Jaklič, T. (1937). Pota zaščitne sestre. Zdravje, 13(3-4), 102, 106-107. Keber, K. (2020). Amalija Šimec: zdravnica pionirka: Slovenska začetnica epidemiologije in bakteriologije v obdobju med svetovnima vojnama. Kronika, 68(3), 903-912. Klančnik-Pivec, K. (1975). Spomini na pionirsko delo v Halozah. Zdravstveni Obzornik, 9(2), 123-126. Mesec, B. (1996). Neskončna ali samo dolga pot do celovitega sistema izobraževanja za socialno delo?. Socialno delo, 35(5), 363-384. Modic-Čebela, A. (1937). Naše delo proti jetiki. Zdravje, 13(1-2), 28-30. 331 Pirc, I. (1926). Asanacija Lukovice: Spomenica ob otvoritvi zdravstvenega doma v E Lukovici. Ljubljana: Drž. Higienski zavod kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev | v Ljubljani. i Pirc, I. (1938). Zdravje v Sloveniji: Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije 0 v Sloveniji 1922-1936. Ljubljana: Higijenski zavod. | Pleško, C. Š. (1927). Žena v socialno higijenski službi. Ženski pokret, 13(8), 3. t Rasuhin, J. (1936). Da li lječnički stalež može danas snositi odgovornost za naro- t dno zdravlje. Lječnički vjestnik, 58(10), 444-446. < d Selišnik, I., & Cergol Paradiž, A. (2016). Delovanje žensk od karitativnosti do soci- t alnega dela: zgodovinski pregled razvoja dobrodelnosti in začetki idej social- | nega dela v letih 1850-1941 na Slovenskem. Socialno delo, 55(5-6), 293-252. < N Službeni list (1938). Uredba o spremembah in dopolnitvah določb zakona o stro- i kovnih šolah za pomožno osebje v socialni in zdravstveni službi z dne 13. nov. i 1930. Ljubljana: Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 22. 1. e 1938, 9(7), 37-40. 1 Tiskovni referat mestne občine (1940). Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana: Tiskovni S referat mestne občine. V Tušek, M. (1987). Študentski in dijaški delovni narodnoobrambni tabori v Sloveniji i 1935-1940. Maribor: Obzorja. Vode, A. (1934). Žena v današnji družbi. Maribor: Žena in dom. Zalokar, A. (1936). Pomanjkanje postelj in socialna služba v naših bolnicah. Zdravniški vestnik, 8(5), 211-216. Zavrl, B. (2021). Slovenske medicinske sestre v osrednji Sloveniji v obdobju 19191945 (Magistrsko delo). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani. Zavrl, B. (2024). Predmetnik in učno gradivo ljubljanske sestrske šole do leta 1945. Utrip, 32(3), 21-23. Zavrl, B., & Osvald, I. (2024). Sto let formalnega izobraževanja medicinskih sester v Sloveniji (1923-2023): prva sestrska šola in njene naslednice. Kronika, 72(1), 119-132. Poročilo Prejeto 20. februarja 2025, sprejeto 26. februarja 2025 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.333-337 Kombiniran intenzivni program o psihosocialnih tveganjih v delovnem okolju V tednu med 3. in 7. februarjem 2025 je Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani, organizirala kombiniran intenzivni program (KIP) z naslovom »Psihosocialna tveganja v delovnem okolju: perspektiva socialnega dela«. Pri izvedbi programa so sodelovali tudi gostje iz Nemčije in Romunije. Program sva vodili izr. prof. dr. Liljana Rihter in doc. dr. Bojana Mesec, pri izvedbi pa sta sodelovala tudi asist. Mojca Suhovršnik in Erasmus koordinator mag. Borut Petrovič Jesenovec. Iz Nemčije so se nam pridružili dve profesorici (Cordula von Denkovski in Heidrun Wulfekuhler) in osem študentov z University of Applied Sciences and Arts Hannover, Faculty V - Diaconic Studies, Health Care and Social Work. Iz Romunije smo gostili profesorja Leventa Szekedija s Par-tium Christian University, Department of Human and Social Sciences, in sedem študentov. Sodelovali pa sta tudi dve študentki Fakultete za socialno delo. V programu smo obravnavali psihosocialna tveganja v različnih delovnih okoljih, kjer so zaposlene socialne delavke. Osredotočili smo se na prepoznavanje tveganj in ravnanje z njimi (tako preventivno kot po določenih posledicah psihosocialnih tveganj). V času intenzivnega tedenskega urnika smo poleg predstavitev in delavnic odšli na ekskurzijo v velenjski rudnik; tam smo spoznali specifično delovno okolje z različnimi psihosocialnimi tveganji visoke stopnje, ki jih rudarji in njihove družine doživljajo ob vsakem odhodu v jamo. S socialno delavko mag. Suzano Štumpfl smo se pogovarjali o specifikah njenega dela z zaposlenimi v rudniku in z njo podoživeli nedavno tragično nesrečo, ki se je pripetila deset dni pred naših prihodom. Obisk je bil priložnost, da so se študenti seznanili še z nekaterimi zgodovinskimi in kulturnimi vidiki v Sloveniji in Velenju. Prvi dan smo skupaj s študentkama Fakultete za socialno delo pripravili nekaj uvodnih spoznavnih delavnic in prestavili osnovne klasifikacije psihosocialnih tveganj v delovnem okolju. Posebno pozornost smo namenili tveganjem v specifičnih delovnih okoljih, kakršno je rudnik. V tednu druženja in spoznavanja novih vsebin za socialno delo so s svojimi temami veliko prispevali tudi gostje iz tujine. Romunski študentje in njihov profesor so nam predstavili raziskave s področja doživljanja stresa in izgorelosti socialnih delavk na različnih delovnih mestih (npr. v domovih za stare ljudi, bolnišnicah), zelo poučne in nove pa o o s Bojana Mesec 0009-0005-0493-2811 Liljana Rihter 0000-0001-6752-6726 334 Slika 1: Obisk Muzeja premogovništva v Velenju (Foto: Borut Petrovič Jesenovec) so bile tudi njihove delavnice s področja izkustvene pedagogike, saj so nam predstavile občutke, ki jih doživljamo v območju stresa, in tudi možnosti, da se temu izognemo. Nemški profesorici sta predstavili temo zaščite žvižgačev v delovnem okolju. Ta je bilo za vse udeležence programa nova in zanimiva. Delo je ves teden potekalo v majhnih skupinah, vsak dan pa smo sklenili s skupno razpravo in primerjali spoznanja skupin ter iskali razlike ali Slika 2: Delo v delavnicah (Foto: Liljana Rihter) 335 podobnosti, ki se v obravnavani temi kažejo v vseh treh državah (Nemčija, Romunija, Slovenija). Študentje so v manjših skupinah ves teden pripravljali odgovore, povezane z nalogami in dejavnostmi socialne delavke (kakšne metode lahko socialne delavke pri tem uporabijo, na koga se lahko obrnejo, če potrebujejo pri svojem delu pomoč, katere institucije lahko pri tem pomagajo), in sicer v konkretnih primerih doživljanja psihosocialnih tveganj na delovnem mestu (npr. stres, nasilje, preobremenjenost). Razmišljali pa so tudi o tem, kakšno vlogo ima lahko socialno delo v delovnem okolju. Zadnji dan smo za sintezo odgovorov študentov uporabili metodo svetovne kavarne. Pogovarjali smo se o tem, kako psihosocialna tveganja v delovnih okoljih lahko rešujemo ali preprečujemo v okviru socialnega dela. Ugotavljali smo, da so delovna okolja prostor velikih izzivov in pogosto tveganj za zaposlene na različnih ravneh. Srečujejo se tako s stiskami, ki izhajajo iz delovnega okolja (npr. konflikti, mobing, nasilje, stres, izgorelost) ali zasebnega življenja (npr. usklajevanje delovnih in zasebnih obveznosti, zasvojenosti, bolezni, druge težavne osebne okoliščine). Zato se kaže potreba po pomoči zaposlenim in po strokovnjakih z ustreznimi kompetencami, ki bi jih v tem kontekstu lahko podprli. Izkušnje iz preteklosti v Sloveniji kažejo, da je imelo socialno delo v različnih delovnih okoljih pomembno vlogo pri skrbi za podporo sodelovalni klimi in kulturi v delovnih okoljih in pri reševanju težav zaposlenih in delodajalcev. Je pa tega veliko manj v Nemčiji in Romuniji. 336 What were the issues you rated as positive and useful for you Eft this BIP in terms of content/methods of work/networking; what are the reasons? Great discussions. Engagement of all participants Working on cases in mixed country groups was interesting and informative Inputs by the teachers combined with group work an discussions -visit in the coal mine + talk with social worker from cola mine - day about whistle blowing Working on real cases working in groups by countries and comparing the results afterwards The topic on whistle blow in g was interesting Interesting input from teachers Slika 4: Mnenje študentov o koristnih vidikih udeležbe kombiniranega intenzivnega programa (Vir: Mentimeter) Ugotovili smo, da socialnim delavkam kompetence, ki jih pridobijo med študijem, omogočajo, da skupaj z ljudmi raziskujejo okoliščine stisk in težav in skupaj soustvarjajo rešitve. Zato lahko kot strokovnjakinje še vedno prevzamejo pomembno vlogo tako pri identifikaciji psihosocialnih tveganj kot pri iskanju primernih odzivov nanje. V kombiniranem intenzivnem programu smo obravnavali izkušnje s socialnim delom v različnih delovnih okoljih, z raziskovanjem izzivov, ki se pojavljajo v delovnih okoljih. Razmišljali smo, kako v aktualnih okoliščinah definirati vlogo socialne delavke v delovnih okoljih. Delovni načrt programa je bil, da profesorji in raziskovalci iz različnih izobraževalnih ustanov za socialno delo predstavimo svoje izkušnje (raziskave, praktična sodelovanja v delovnih okoljih, študije) pri ukvarjanju s psihoso-cialnimi tveganji v delovnih okoljih in možnimi rešitvami, ki jih ponuja socialno delo. Študente smo povabili, da v delavnicah razmišljajo o predstavljenih teoretskih in praktičnih temah tako, da pridobijo dodatne kompetence (občutljivost za možne probleme, seznanjenost z možnimi vlogami socialne delavke v delovnih okoljih, primeri raziskovanja identificiranih izzivov). Študenti so imeli priložnost izhajati iz svojih izkušenj v delovnih okoljih (delo v okviru prakse, študentsko delo) in so svojimi kolegi iz drugih držav razpravljali o tem, kaj v teh okoljih vidijo kot težave, izzive, morebitna psiho-socialna tveganja na ravni odnosov med nadrejenim in podrejenim ter med zaposlenimi na isti ravni, kot izzive usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja, pa tudi, kaj so dobre prakse, možne rešitve, kjer je vidna vloga socialnega dela. Učitelji in študentje smo ocenili, da je tema, ki smo jo obravnavali v intenzivnem programu, zelo pomembna in da ji v študijskih programih še ne 337 3 D- 3 0 p 1 h o o Slika 5: Skupinska fotografija ob koncu programa (Foto: Bojana Mesec) namenjamo dovolj pozornosti. Študentke in študenti pa so izrazili mnenje, da je glede na zelo zahtevna delovna okolja in delo z uporabniki z vedno bolj kompleksnimi težavami nujno, da socialne delavke pridobijo kompetence za ravnanje s psihosocialnimi tveganji. Bojana Mesec in Liljana Rihter Poročilo Prejeto 28. februarja 2025, sprejeto 3. marca 2025 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.339-343 Obisk Univerze v Ruandi Januarja 2025 se je večja delegacija Univerze v Ljubljani odpravila na tridnevni obisk Univerze v Ruandi z namenom vzpostavitve intenzivnejšega medsebojnega sodelovanja obeh institucij na pedagoškem in raziskovalnem področju. Slovenska delegacija je bila sestavljena iz dekanov in dekanj oziroma prodekanov in prodekanj Biotehniške fakultete, Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakultete za računalništvo in informatiko, Fakultete za arhitekturo, Fakultete za družbene vede, Filozofske fakultete, Fakultete za upravo, Veterinarske fakultete in Fakultete za socialno delo. Nabor fakultet kaže interes, ki so ga izrazili na Univerzi v Ruandi, kjer so strateško načrtovanje, cilji in aktivnosti trenutno najbolj povezani z reševanjem družbenih izzivov, kot so zmanjšanje revščine, prilagajanje podnebnim spremembam in tehnološko usmerjene rešitve za gospodarsko rast. Na Univerzi v Ljubljani sicer že poteka sodelovanje v nekaterih pobudah sodelovanja z afriškimi univerzami, kot so centri odličnosti v okviru univerzitetnih združenj The Guild in ARUA (African Research Universities Alliance). Na Fakulteti za socialno delo pa smo prav tako močno vpeti v mednarodne organizacije, kot sta Mednarodno združenje šol za socialno delo (International Association of Schools of Social Work - IASSW) in Mednarodni svet za razvoj socialnega dela (International Council for Social Work Development - ICSD), ter pedagoško in raziskovalno sodelujemo s številnimi univerzami po svetu. Naše študentke in študenti pa tudi učiteljice in učitelji pridobivajo nova znanja in izkušnje na številnih tujih univerzah; v večjem deležu evropskih, pa tudi na globalni ravni. V okviru obiska Ruande sva tako predstavnici Fakultete za socialno delo, dekanja Mojca Urek in prodekanja Ana M. Sobočan, poskušali navezati stik in predvsem raziskati interes in možnosti za sodelovanje. Univerza v Ruandi je edina javna univerza v Ruandi. V zdajšnji obliki je nastala z združitvijo več neodvisnih ruandskih izobraževalnih institucij leta 2013, pokriva vsa znanstvena področja in ima več kampusov po državi. Srečali sva se s predstavniki Kolidža za humanistiko in družbene vede (College of Arts and Social Sciences); na sestanku so bili med drugimi navzoči tudi dekan Šole za upravo (School of Governance), na kateri poteka program socialnega dela, ter predstavnika tega programa, prof. dr. Charles Kalinganire in doktorski študent Pierre Celestin Bimenyimana, ki poučuje socialno delo na dodiplomskem on I on on B®@ HftMojcaurek »»y 0000-0001-5079-9349 ^f o t¡ -H Ana M. Sobočan .¡5 0000-0001-9468-5108 $ 340 Srečanje s prof. dr. Charlesom Kalinganirom, ki skrbi za program socialnega dela na Šoli za upravo na Univerzi v Ruandi, 16. 1. 2025. (Foto: osebni arhiv) Obisk nevladne organizacije Hopes and Homes for Children, ki deluje na področju deinstitucionalizacije varstva otrok, 17. 1. 2025. (Foto: osebni arhiv) 341 programu. Izrazili smo željo po sodelovanju in začeli snovati možne smeri 0 sodelovanja. Tako so dali pobudo, da bi naši kolegi in kolegice sodelovali v < doktorskih komisijah (za oceno doktorskih disertacij na področju socialnega | dela), prav tako so opozorili na trenutno pomanjkanje učiteljev socialnega Z dela in izrazili interes za doktorski študij in usposabljanje v Sloveniji. Midve < pa sva izrazili interes za gostovanja njihovih učiteljev pri nas pa tudi za to, a da bi lahko naši študentje opravljali prakso skupaj z njihovimi študenti pod 1 mentorstvom učiteljev njihove univerze. Interes in možnosti za praktično usposabljanje naših študentov in študentk sva preverili tudi v organizacijah, ki sva jih obiskali na terenu, ter s predstavnikom ruandske Nacionalne zveze za socialne delavke in delavce, Nkuliyem Dusabimano Bonaventuro. Že kratek obisk v državi, ki je poskušala in še poskuša najti načine sprave in zaceliti travme po genocidu leta 1994, je omogočil vpogled v prakse socialnega dela, ki so za evropski prostor zelo dragocene. Njihova značilnost je, da temeljijo na aktivnem angažmaju in povezanosti ljudi v skupnosti pri reševanju socialnih problemov, na načelih solidarnosti in kolektivne odgovornosti. To filozofijo sva lahko videli na delu v praksi npr. med obiskom mednarodne organizacije Hopes and Homes for Children, ki deluje v evropskih, azijskih in afriških državah in se bojuje za to, da otroci ne bi živeli v institucijah, ampak z družinami. Zaposleni v organizaciji so predstavili, kako jim je uspelo ukiniti vse sirotišnice v državi in poskrbeti za to, da otroci lahko živijo v (bioloških, rejniških ali posvojiteljskih) družinah, hkrati pa delajo tudi s širšo skupnostjo, v katero je bil otrok sprejet, ki prevzame del bremena in sodeluje pri vzgoji otroka. Njihovo stališče je, da noben otrok ne bi smel živeti v instituciji, zato si še posebej prizadevajo, da bi omogočili življenje v družini tudi otrokom z ovirami. Drugi zelo zanimiv socialni projekt je organizacija za moške, ki povzročajo nasilje, Rwanda Men's Resource Center, ki jo je že leta 2006 ustanovil Fidele Rutayisire. Organizacija s pomočjo zagovorništva, svetovanja, akcij ozaveščanja dela z moškimi in skupaj z njimi, ker želi spremeniti patriarhalne vzorce in spodbujati enakopravnost med spoloma. Obiskali sva tudi center Nyamirambo Women's center, ki si prav tako prizadeva zmanjšati neenakost med spoloma in med drugim omogoča izobraževanje in poklicno usposabljanje za ženske, da bi si izboljšale zaposlitvene možnosti. Center je leta 2007 ustanovilo 18 žensk iz Kigalija, pri tem pa je imel vlogo tudi slovenski Mirovni Inštitut, saj je (skupaj z Ministrstvom za zunanje zadeve Republike Slovenije) finančno in logistično podprl ustanovitev centra in v preteklih letih sodeloval s centrom v številnih pobudah in 342 o .a < a 13 iS Srečanje na Univerzi v Ruandi, kampus Gikondo, 16. 1. 2025. (Foto: osebni arhiv) projektih, nazadnje tudi s projektom in aktivnostmi za povečanje pismenosti in ekonomske neodvisnosti žensk. Tudi za fakulteto je že prvi obisk Ruande razkril dragocene vsebine, ki so neposredno povezane s konkretnimi predmeti, ki jih izvajamo na Fakulteti za socialno delo: konkretne izkušnje in ekspertiza na področju premagovanja kolektivnih in osebnih travm po genocidu (to je v današnjem svetu vojn in političnih konfliktov zelo aktualno in nujno znanje); bogate izkušnje s skupnostnim socialnim delom; izpeljan projekt deinstitucionalizacije na področju otrok; inovativni projekti na področju zmanjšanja neenakosti med spoloma. Če strneva, sodelovanje z Univerzo v Ruandi vidiva kot priložnost za izobraževanje na področju socialnega dela v Sloveniji zaradi vsaj dveh razlogov: • Omogoči nam nujen odmik od evropocentričnega in zahodnocentrične-ga modela socialnega dela, ki se kaže kot univerzalno ali globalno, a je večinoma le zelo osiromašeno za znanstvene izsledke, izkušnje in strokovne prakse iz delov sveta, ki so bili še pred kratkim kolonizirani. To je 343 priložnost, da dopolnimo naše učne načrte, programe, sezname literature 0 z afriškimi avtorji in avtoricami in zmanjšamo te primanjkljaje. < • Študentkam, študentom in raziskovalnemu ter pedagoškemu osebju omo- | goči izkušnjo vzajemnega učenja in enakopravnega sodelovanja v medna- Z rodnem okolju, z občutljivostjo in v kontekstu zgodovinskih in sedanjih < globalnih neenakosti. a i V socialnem delu vemo, da živimo v kompleksnem svetu. To zahteva nenehno etično občutljivost pa tudi zavezanost prizadevanjem za krepitev socialne pravičnosti, enakosti in miru. Med obiskom so se razprave o regionalnem sodelovanju pogosto križale s pogovori o varnostnih vprašanjih in zgodovinskih krivicah. Hkrati ne gre spregledati geopolitične vloge Ruande v aktualnem konfliktu v Demokratični republiki Kongo. Za sodelovanje si je treba prizadevati ob zavedanju političnih tendenc in dejanj, ki oblikujejo regionalno in širšo realnost, in jih ne spregledovati. S spodbujanjem vključujočega akademskega dialoga, priznavanjem zapletenosti in spodbujanjem etičnega sodelovanja lahko raziskovalci in raziskovalke, učitelji in učiteljice ter institucije prispevajo k temu, da je akademsko sodelovanje most k trajnemu miru in demokratičnosti. Naj se tu poleg gostiteljem zahvaliva še posebej Pierru Celestinu Bimenyi-mani z Univerze v Ruandi in dr. Maji Ladič z Mirovnega inštituta v Ljubljani za dobrodošle informacije in kontakte. Mojca Urek in Ana M. Sobočan Knjižna recenzija Prejeto 8. septembra 2024, sprejeto 17. septembra 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.4.345-349 Anica Mikuš Kos (2024) Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah Radovljica, Didakta, 240 strani ISBN 978-961-261-736-3 i NIČA MIKUŠ KOS POMOČ OTROKOM IN MLADOSTNIKOM V DUŠEVNIH STISKAH Knjigo sem bral kot avtoričin predvsem laični sopotnik v obdobju socialno-tera-pevtskih kolonij za otroke v sedemdesetih letih in radovedni spremljevalec njene poznejše dejavnosti in bralec njenih časopisnih in knjižnih objav. Uvodno poglavje z naslovom Jaz in moja stroka mi je povedalo več kot prek dvesto strani nesporno strokovno bogate in premišljene knjige. V njem se avtorica predstavi kot občutljiva in razmišljujoča strokovnjakinja, ki ji »strokovnost« ni stopila v glavo, ampak se nenehno sprašuje o svojem odnosu do stroke in njene vednosti in vloge v družbi in življenju. Svojo knjigo predstavlja kot »razmišljanja, [ki] izvirajo iz mojih osebnih življenjskih izkušenj, mojih poklicnih izkušenj pediatričnega in pedopsihiatrič-nega dela in iz izkušenj psihosocialnega delovanja na vojnih področjih« (str. 9). »Nikoli nisem bila vernica svoje stroke«, odkrito in naravnost zatrdi in vpelje osnovni »ténor« besedila, to je, kritično spraševanje o strokovnih in laičnih samoumevnostih o področju, ki ga obravnava. Morda je osrednja misel njenega dela, zapisana že na prvi strani uvoda in pozneje razdelana, misel, da je »del naše pomoči nadomestljiv z naravnimi vplivi in delovanjem«. Vendar tej svoji misli in kritičnosti ne sledi bojevito, ampak umirjeno - »to ni anti-psihiatrično ali anti-psihoterapevtsko razmišljanje« - zadržanost, ki je v našem času razprtij in visoko dvignjenih praporov redka, a nadvse zaželena. on I m G 0009-0007-0946-5858 346 rc Omejuje tudi svojo kritičnost in izreka priznanje dušeslovnim strokam, <= za vse, kar so dobrega storile. Vendar jasno poimenuje njihove stranpoti: ® »poljubnost definicij duševnih motenj«, medikalizacija človeške različnosti, I »iztrganost koncepta duševnega zdravja iz celote človekovega dušnega in 5 duševnega« življenja, »odsotnost družbene in socialne razsežnosti«, neza-o nimanje za naravne vire pomoči, linearnost razlagalnih modelov in obtože-J vanje staršev za vse otrokove tegobe; zaprtost v »kliniko«, v kateri »vidimo * le neznaten del vseh otrok z neko motnjo«. Morda ključni stavek: »... s čim sem pomagala kot otroška zdravnica ... s svojimi osebnimi in strokovnimi izkušnjami, z zdravo pametjo in praktičnimi nasveti, predvsem pa z razumevanjem, empatijo in podporo staršem« (str. 18). Enkratne so njene izkušnje z vojnih območij. Pri tem se sklicuje na svoje »partizansko« obdobje, na vednost o posledicah bombardiranj med drugo svetovno vojno in na izkušnje z zdajšnjih vojnih območij. Bombardiranje nemških mest je »povezalo ljudi in ustvarilo neke vrste kolektivno odpornost« ... »predvidenih vseobčih trajnih duševnih motenj ni bilo«. Postavi ključno vprašanje: »... zakaj toliko otrok, ki so preživeli grozote [vojne] in živijo v najbolj neugodnih okoliščinah, ne izkazuje duševnih motenj« kljub odsotnosti ustreznih zdravstvenih služb. Kako pomagati travmatiziranim otrokom? »Obnavljati je treba otrokovo izkušnjo dobrega in vero v človečnost ter upanje ... potrebno [je] razviti skupnostne modele pomoči, ki zajamejo veliko število otrok in gradijo na naravnih virih v skupnostih« (str. 22). Tudi izkušnje iz pedopsihiatrične ambulante so ji pokazale, da »ni zgolj družina tista, ki določa dušo ... temveč so pomembni tudi vplivi drugih okolij ... ki lahko delujejo varovalno, blažilno ali celo zdravilno« (str. 23). »Zunajk-linični svetovi«, »ljudski pristopi«, etnografsko posebni, »normalizacija življenja«, strukturiranje vsakdanjika, šolanje, »zagotavljanje občutka varnosti in sprejetosti s strani ljudi v okolju« so »dejavniki, ki predstavljajo točko obrata« (str. 26). Vprašanje, kako povezati »svet stroke in svet življenja«, v katerih se zdravilni dejavniki delno prekrivajo, je osrednje vprašanje tega dela. Všeč mi je rehabilitacija pojma »duša« (3. poglavje). Govorimo o »duševnem zdravju«, pojem »duše« pa smo kot neznanstven izločili iz razmišljanj in ga nadomestili z »mentalno«, to je »umsko«, in v imenu dela zavrgli celoto. In vendar je to pojem, ki po mnenju Anice Mikuš Kos obsega celoto človekovega doživljanja, odzivanja in delovanja. Delitev »duše« na področja, kar omogoča specialistično obravnavo, postaja ovira za pomoč otrokom in mladostnikom, saj mora biti ta celostna. Vedeti je treba tudi, da zunanje okoliščine ne vplivajo na »dušo« neposredno, ampak se »filtrirajo« skozi individualno ranljivost in občutljivost ter predhodne izkušnje: iste okoliščine delujejo na različne otroke različno. Osrednji del knjige začenja »kritični razmislek o duševnem zdravju in duševnih motnjah«. V tem delu so navedene različne opredelitve teh pojmov, ki se zvedejo na objektivne in subjektivne (»psihosocialna blaginja«). Posebna pozornost je namenjena pojmu psihične odpornosti in njenim notranjim in zunanjim virom. Na videz neznatne vsakdanje pozitivne izkušnje v odnosih 347 z ljudmi »imajo lahko znatne varovalne učinke in krepijo otrokovo psihič- 2 no odpornost« (str. 45). Po drugi strani pa so za »ranljive otroke« običajne MM vsakdanje obremenitve prehude. Avtorica opozarja, da se ob različnih objek- 8 tivnih opredelitvah psihosocialnih motenj (izraz, ki poudarja celoto dejavni- ž kov) zanemarja pojem otrokovega trpljenja. Kritično oceni pojem »ranljivih -i skupin«, ki v seštevku pomenijo celotno populacijo, hkrati pa popolnoma ž zasenčijo »stvarnost odpornosti ljudi vseh starosti« (str. 56); poudari, da je 8 med duševnim zdravjem in duševnimi motnjami razpon od blažjih do hujših j. motenj, ne ostra razmejitev. Posebej obravnava novejše pojme nevro-diverzitete in psiho-diverzitete, razlike med ljudmi, ki niso motnje. Vsake življenjske težave in s tem povezanega trpljenja ne gre razglašati za »duševno motnjo«. V splošnem kaže, da se pogostost duševnih stisk, ki preidejo v motnje pri otrocih in mladostnikih, res povečuje, tudi zaradi večje družbene občutljivosti ali višjih standardov funkcioniranja v šoli in družbi; pomemben dejavnik je občutek osamljenosti zaradi razrahljanja in razpadanja družbenih vezi, to pomeni tudi odsotnost naravnih virov pomoči v skupnosti. Ko avtorica obravnava teorije, ki razlagajo duševne motnje, poudari, da je stara dilema »od narave dano ali po okolju povzročeno« (angl. nature vs. nurture) presežena z modelom dinamičnega medsebojnega vplivanja obeh vrst dejavnikov in dejavnosti otroka samega, kot poudarja »sistemska ekoso-cialna paradigma«; poudari pomen otrokovih izkušenj in součinkovanje dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov, ki jih tudi podrobno opiše. Ugotovitev, da »otrok s svojimi lastnostmi soustvarja svoje okolje«, in dejstvo, da okoliščine vplivajo na različne otroke različno, pomenita slovo od preprostega linearnega pripisovanja vzrokov motenj ob hkratnem zavedanju, kako hitro se ti odnosi spreminjajo in kako negotovo je naše znanje. »Kaj lahko storimo za zdravje naših otrok«, se vpraša avtorica in podrobno obdela področja promocije duševnega zdravja, preventive ali preprečevanja duševnih motenj in zdravljenja otrok z duševnimi motnjami. Poleg opredelitve področij primarne, sekundarne in terciarne preventive poudari univerzalno preventivo, namenjeno zaščiti vseh otrok, poleg selektivne in in-dicirane preventive, namenjenih vse ožje opredeljenim in vse bolj ogroženim skupinam otrok. Pomoč otrokom z duševnimi motnjami se deli na psihosoci-alno pomoč ogroženim otrokom, zdravljenje motenj in korekcijo učnih težav. Stopenjski model ali piramida pomoči prepoznava tri ravni pomoči: pomoč običajnih življenjskih okolij, ki je najširše razprostranjena, pomoč organizacij civilne družbe in zdravstvenih ter vzgojno-izobraževalnih institucij, na vrhu pa specialistična pomoč služb duševnega zdravja, namenjena manjšemu številu otrok. Koristno je upoštevati tako zunanje vire pomoči kot otrokove notranje vire. Posebna pozornost je v knjigi namenjena opisu razlik med medicinskim in socialnim modelom pomoči. Prvi se osredotoča na otrokov primanjkljaj, ki ga je treba zdraviti; drugi pa vidi težave v neusklajenosti zahtev okolja in otrokovih zmožnosti, v nečem, kar je treba uskladiti v procesu pomoči s 348 rc poudarkom na odpravljanju družbenih določilnic otrokovega trpljenja. Pri <= tem naj za duševno zdravje in psihosocialno pomoč ne bi skrbele samo javne ® zdravstvene institucije, ampak skupnost v celoti z aktivno udeležbo državlja-| nov. Psihosocialna pomoč temelji predvsem na normalizaciji življenja otrok 5 in nespecifičnih oblikah pomoči. o Posebej pomembno je poglavje o pomoči otrokom v stiskah v vsakdanjih J življenjskih okoljih. Zdi se, da si je avtorica prav mobilizacijo teh virov pora moči in njihovo povezovanje s strokovnimi viri izbrala za svojo življenjsko nalogo. »Osnovna misel te knjige je, da je takšnega povezovanja mnogo premalo« (str. 122). K naravnim virom sodi pomoč družine in sorodstva, k neformalnim pa tudi pomoč drugih, ki sicer niso dolžni pomagati, a to počnejo iz človečnostnega in solidarnostnega vzgiba. Pomembno, a po navadi prezrto je spoznanje, da lahko otroku pomagajo že majhne dobre reči, ki »spreminjajo podobo sveta, gradijo upanje in vero v sočloveka in človeštvo nasploh« (str. 128). V tem poglavju so podrobneje opredeljeni in obravnavani alternativni viri pomoči, samozdravljenje in samopomoč, pomoč laikov, vrstnikov, učiteljev in drugih ne-zdravstvenih strok (para-profesionalna pomoč). Posebno podpoglavje je namenjeno vlogi prostovoljnega dela, prednostim vključevanja prostovoljcev, tudi otrok in mladostnikov samih pri pomoči vrstnikom, še posebej vključevanje v prostovoljstvo otrok, ki imajo sami težave. Vse te prostovoljce naj vodijo strokovnjaki, ki skrbijo za refleksijo o dogajanju in doživetjih. Sklepni poglavji sta namenjeni vlogi šol in vrtcev ter zdravstvenih ustanov. Šola po eni strani s svojimi zahtevami in načinom obravnavanja učencev pripomore k pojavu motenj, po drugi strani pa je varovalni dejavnik. Je obremenitev, grožnja in rešitev. Med negativnimi vplivi šole sta izrivanje na rob »drugačnih« otrok in medikalizacija njihovih težav v sodelovanju z zdravstvom. Avtorica prikaže, da lahko povsem naravna posebnost otrokovega značaja ali temperamenta v stiku s šolskimi zahtevami vodi do duševne motnje; šolska neuspešnost lahko vodi v skrajnem primeru do samomora. Avtorica skrbno razmisli o možnostih šole za zaščito duševnega zdravja otrok, za ustvarjanje prijaznega in spodbudnega psihosocialnega ozračja, vključevanje v interesne dejavnosti, pomoč pri učenju, čustvenem »opismenjevanju«, razvijanju medvrstniških odnosov, zgodnjemu prepoznavanju težav, delu s starši idr. na več ravneh in z več pristopi ter povezovanju šole s skupnostjo. »Duševno zdravje se povezuje z vzgojo za človečnost in aktivno državljansko vzgojo« (str. 175). Ob koncu nameni avtorica poglavje pro domo sua, svoji ožji stroki, to je vlogi duševnozdravstvenih služb. Po njenem medicinski model pomoči otrokom z duševnimi težavami in motnjami ne zadošča; ne, da ni ustrezen, ampak ne zadošča. Razširiti ga je treba s skupnostnim, socialnim modelom pomoči, katerega opisu je namenjena vsa knjiga. Opisane so najpogostejše oblike pomoči v duševnozdravstvenih službah, kot so: informiranje, svetovanje, psihoterapija, zdravljenje s psihofarmaki, delo s starši in nove, digitalne in multi-modalne metode. Prepričljivo prikaže, da le manjši del otrok, ki v šoli kažejo 349 motnje, konča obravnavo v zdravstveni službi. S to ugotovitvijo se vrnemo na 2 začetek, k utemeljevanju širšega, socialno-skupnostnega pristopa. MM Knjiga Anice Mikuš Kos je v našem okolju temeljno delo socialno-skupnost- 8 nega celostnega pristopa k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostni- ž kov. Njena odlika je širok strateški pogled na celoto prepletenih dejavnikov, -i ki povzročajo motnje, in na širok razpon oblik in ravni pomoči, ki so v skup- ž nosti na voljo otrokom in mladostnikom v njihovih stiskah, ter uravnotežena 8 obravnava skupin poglavitnih dejavnikov. Kdor bo pogrešal opis psihotera- j. pevtskih pristopov, metod in tehnik, bo lahko segel po običajnih priročnikih, saj jih je veliko. Ta knjiga pregledno predstavi ekosistemsko, celostno, social-no-skupnostno strategijo skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Devetdesetletni življenjski lok ves čas strokovno aktivne, inovativne in prizadevne otroške zdravnice in otroške psihiatrinje z izkušnjami tako kliničnega kot preventivnega skupnostnega dela doma in v mednarodnih okoljih in na vojnih območjih zagotavlja širok, uravnotežen, pronicljiv in kritičen pregled skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Nujno branje za strokovnjake in laike, ki se srečujejo s to problematiko. Blaž Mesec Najava Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani vabi na 9. kongres socialnega dela, 20. in 21. novembra 2025, v Terme Zreče, Hotel Vital 70 let soustvarjanja družbenih sprememb Leto 2025 je za našo stanovsko skupnost praznično. Deveti kongres socialnega dela obeležuje pomemben mejnik v izobraževanju za socialno delo. Dne 7. novembra 2025 bomo praznovali 70. obletnico ustanovitve Šole za socialne delavce. V desetletjih, ki so sledila, smo v okviru Univerze v Ljubljani najprej postali višja, nato visoka šola in nazadnje fakulteta. Socialno delo se nenehno razvija kot stroka, znanost in umetnost. S ponosom se ozira na svojo zgodovino in se kritično odziva na aktualne razmere v družbi. Spodbuja socialno pravičnost, solidarno povezanost in izboljšuje prakso soustvarjalnega sodelovanja z ljudmi. Spoprijema se z neoliberalno logiko tržnega upravljanja socialnih storitev, podpihovanja tekmovalnosti in izključujoče individualnosti, patologiziranja različnosti in ustvarjanja kulture strahu pred njimi. Upira se jeziku nadzora, kriz, groženj, kategoriziranja in vrednotenja na podlagi družbeno konstruiranih standardov »normalnosti« ter diskriminiranja in izključevanja vseh, ki jih ne dosegajo. S temi cilji smo oblikovali vsebinski okvir 9. kongresa socialnega dela in v njem zarisali zemljevid osrednjih tem. Prepričani smo, da bosta med njimi vsaka udeleženka in udeleženec našla navdih za nadaljnji strokovni, raziskovalni in izobraževalni razvoj. Toplo vabljeni, da se nam pridružite! Teme 1. tema: Raziskovanje, izobraževanje in razvijanje teorije v socialnem delu: zgodovina, dosežki, trendi in vizije 2. tema: Vključevanje in soustvarjanje v izvirnih delovnih projektih sode- lovanja na celotni transverzali socialnega dela 3. tema: Sedanjost in prihodnost socialnega dela v luči tehnologije in digitalizacije 4. tema: Socialna politika, družbene spremembe, socialna varnost in soci- alna zaščita 5. tema: Socialno delo z različnimi skupnostmi, skupinami in posamezniki 6. tema: Socialno delo na različnih področjih: dolgotrajni izzivi, aktualne teme 7. tema: Izrazna ustvarjalnost in kultura v socialnem delu m on I 352 i Podrobni opisi tem o £ CD | 1. Raziskovanje, izobraževanje in razvijanje teorije v socialnem delu: Š zgodovina, dosežki, trendi in vizije >N | • Zgodovina socialnega dela in identitete kot stroke (poklica), znanosti £ (discipline) in umetnosti (ustvarjalnosti, inovativnosti) CD 's • Raziskovanje, izobraževanje in razvijanje teorij(e) socialnega dela Š • Metodološki razvoj in inovacije na področju raziskovanja v socialnem ! delu œ o • Raziskovanje skupnih dejavnikov učinkovitosti prakse in supervizije v socialnem delu • Metodični razvoj in inovacije na področju izobraževanja v socialnem delu • Razvoj znanstvene, strokovne in izobraževalne paradigme socialnega dela za namene spreminjanja družbene kulture odnosa do različnosti • Etika raziskovanja, izobraževanja in strokovne prakse socialnega dela 2. Soustvarjanje in vključevanje v izvirnih delovnih projektih sodelovanja na celotni transverzali socialnega dela • Soustvarjalno povezovanje izobraževanja, prakse in raziskovanja socialnega dela • Sodelovanje med različnimi vladnimi ravnmi za spodbujanje socialne vključenosti • Skupno odločanje z ljudmi, ki uporabljajo socialne storitve • Vodenje kompleksnosti in sodelovalne oblike vodenja timov in organizacij v socialnem varstvu, vzgoji in izobraževanju in na drugih področjih • Trajnostne in uspešne organizacije • Soustvarjanje inovativnih rešitev za zaposlovanje • Sooblikovanje dolgotrajne oskrbe (z vključevanjem življenjskih izkušenj uporabnikov) idr. socialnih storitev in ukrepov za boljšo kakovost življenja 3. Sedanjost in prihodnost socialnega dela v luči tehnologije in digitalizacije • Informatika v praksi socialnega dela (e-uprava, e-poslovanje, spletne skupnosti, socialna omrežja idr.): etika, koristi in tveganja • E-socialno delo: spletno raziskovanje, neposredno delo z uporabniki (posamezniki, skupinami, skupnostmi), izobraževanje in usposabljanje socialnih delavk in delavcev in spremljanje socialnih storitev in programov • Digitalna preobrazba socialnega dela in digitalna socialna država: prednosti in tveganja tehnološko pogojenih sprememb v identiteti, etiki, vrednotah in zavezah socialnega dela in na širši družbeni ravni • Soustvarjanje za digitalno vključevanje 353 4. Socialna politika, družbene spremembe, socialna varnost in social- 0 na zaščita ® s • Socialna politika in socialno delo: kje smo in kam (lahko) gremo? § • Globalizacija in čezmejni sistem socialne varnosti j • Socialna varnost v formalnem in neformalnem gospodarstvu (sivi |. ekonomiji) u • Odgovori socialnega dela na podnebne spremembe in vse večje migracije e • Socialno delo kot akter proti hiperpatologizaciji in hipermedikalizaciji I otrok in mladih, odraslih in starih r © • Dostopnost socialnih storitev za vse: prostorska, komunikacijska, infor- | macijska dostopnost in mobilnosti b • Ekosocialno delo in zeleno socialno delo (za ozaveščanje soodvisnosti, okoljsko pravičnost in blaginjo vsega življenja na planetu) • Spodbujanje vključevanja državljanov v vse družbene procese odločanja, ki vplivajo na kakovost njihovega življenje • Spoprijemanje s kadrovsko krizo v socialnem delu 5. Socialno delo z različnimi skupnostmi, skupinami in posamezniki • Socialno delo z družinami, otroki in mladimi: aktualni izzivi in primeri dobre prakse • Socialno delo z marginaliziranimi in stigmatiziranimi skupnostmi, skupinami, družinami in posamezniki • Socialno delo z ljudmi s težavami z duševnim zdravjem in zagovorništvo • Socialno delo z ljudmi z demenco (idr. nevrodegenerativnimi obolenji), pridobljeno poškodbo možganov, motnjo v duševnem razvoju in intelektualno, gibalno ter socialno oviranimi osebami in njihovimi neformalnimi in formalnimi oskrbovalkami in oskrbovalci • Socialno delo z umirajočimi, njihovimi svojci in sodelovanje z drugimi formalnimi omrežji pomoči • Socialno delo z ljudmi z izkušnjo izključenosti (zaradi revščine, različnih oviranosti, prekarnosti zaposlitve ali trajne nezaposljivosti, migracije, begunstva - mladoletni begunci brez spremstva odrasle osebe idr.) 6. Socialno delo na različnih področjih: dolgotrajni izzivi, aktualne teme • Socialno delo v izrednih razmerah in kriznih situacijah • Socialno delo v meddisciplinarnem in medsektorskem sodelovanju • Identiteta, kompetence in etičnost socialne delavke, socialnega delavca • Socialno delo v socialnem varstvu - centri za socialno delo • Socialno delo v skupnosti in soseski • Socialno delo v vzgoji in izobraževanju • Socialno delo v delovnem okolju • Socialno delo v zdravstvu 354 • Socialno delo v pravosodju • Socialno delo na specializiranih področjih: nasilje (družinsko, intimno-partnersko, ekonomsko, psihično, fizično nad ženskami, vrstniško, institucionalno, spletno, trgovina z ljudmi), zaščita otrok, brezdomstvo, zasvojenosti idr. 7. Izrazna ustvarjalnost in kultura v socialnem delu • Uporaba izrazno-ustvarjalnih idr. sredstev v prizadevanju za uresničevanje želenih sprememb na celotnem spektru ciljev socialnega dela (od individualnih želenih sprememb do socialne pravičnosti in enakosti za vse) • Kultura varovanja in krepitve virov; kultura cenjenja in upoštevanja različnosti; kultura solidarnosti; kultura miroljubnega reševanja sporov idr. • Zagovorništvo in etika v socialnem delu • Socialno delo in kultura skrbi za pomagajoče: individualni, družinski, organizacijski in skupnostni viri odpornosti in skrbi zase • Večgeneracijskost kot etično načelo • Humanizacija hendikepa Publisher University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved Editor in chief Vera Grebenc Senior Editor Borut Petrovič Jesenovec Editorial Board Barbara Černač, Srečo Dragoš, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Advisory Board Gordana Berc, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Bogdan Lešnik Address Topniška 31, 1000 Ljubljana phone (+386 1) 2809 273, faks 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Web site https://www.revija-socialnodelo.si/ Inclusion in databases International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), ERIH PLUS EBSCO Soclndex with Full Text Four issues are issued per year. Subvention: Slovenian Research Agency Guidelines for authors are published on the Journal's web pages. Texts published in Socialno delo Journal are licenced under Creative Commons licence: CC BY-SA SOCIALNO DELO, Vol. 63, Issue 4 (October-December 2024) SELECTED CONTENTS 263 Lea Lebar, Mateja Nagode - Assessing eligibility for long-term care in Slovenia 279 Nadia Molek, Annmarie Gorenc Zoran -Double discrimination: intersectionality of gender and disability on labour market in Slovenia 301 Iris Dezman Burazer - Frequency of use of information and communications technology in social work with youth 319 Bor Zavrl - Elements of social work in protection nurses' activities in Slovenia SOCIALNO DELO LETNIK 63 OKTOBER-DECEMBER 2024 ŠTEVILKA 4 ZNANSTVENI CLANKI POROČILI KNJIZNA RECENZIJA ISSN 0352-7956 UDK304+36 Lea Lebar, Mateja Nagode - OCENJEVANJE UPRAVIČENOSTI DO DOLGOTRAJNE OSKRBE V SLOVENIJI - 263 Nadia Molek, Annmarie Gorenc Zoran - DVOJNA DISKRIMINACIJA: INTERSEKSIONALNOST MED SPOLOM IN INVALIDNOSTJO NA SLOVENSKEM TRGU DELA - 279 Iris Dezman Burazer - POGOSTOST UPORABE INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE V SOCIALNEM DELU Z MLADIMI - 301 Bor Zavrl - ELEMENTI SOCIALNEGA DELA V DEJAVNOSTI ZAŠČITNIH SESTER V SLOVENIJI - 319 Bojana Mesec, Liljana Rihter - KOMBINIRAN INTENZIVNI PROGRAM O PSIHOSOCIALNIH TVEGANJIH V DELOVNEM OKOLJU - 333 Mojca Urek, Ana M. Sobocan - OBISK UNIVERZE V RUANDI - 339 Blaž Mesec - Anica Mikuš Kos (2024) - POMOČ OTROKOM IN MLADOSTNIKOM V DUŠEVNIH STISKAH - 345 NAJAVA 9. kongres socialnega dela, 20. in 21. november 2025, Terme Zreče, Hotel Vital 70 LET SOUSTVARJANJA DRUŽBENIH SPREMEMB - 351