-J's»,'	:
.^šššbMMH
	fe...TT" •■ ■ T^rr^t'
[Sl'1 'i *4"Wr**i	w* !*» :M llfl .1 M m ifi i	i in i v-^Kn-air;» 'gafci i ES
	1 WM «1 m
	903 Jf^eI
	r -jigr t|
V adventu hodijo doma k zornico'0
Naslovna stran: V decembru navadno Zapade v Ljubljani že sneg
NALOGE
Pred kratkim mi je neki argentinski izobraženec rahlo očital: „Vi vseljenci nas prezirate; imate nas za drugovrstni narod.“
Prepričan sem, da se ni motil, še nepismeni Kalabrei gleda zviška na Kreoljca.
Neki rojak z vso vnemo povsod hiti trobiti, da je Slovenec. Moram priznati, da me je za vse Slovence sram, kadar ga slišim. Ko bi vsaj rekel, da je Jugoslovan, Šved, Afganistanec ali karkoli že!
Zmerom se spominjam, kar poroča Mlakar v Spominih, kako so češki bogoslovci v ljubljanskem semenišču odgovarjali slovenskim tovarišem, ki so se hoteli norčevati iz njih: „Morate vedeti, da so najboljši ostali doma. Sem smo prišli le tisti, za katere ni bilo prostora v domačih semeniščih.“
Zanimivo, da najbolj oznanjajo svoje slovenstvo tisti, ki domačine najbolj prezirajo. In zanimivo, da domačini na teh najbolj opažajo to, v čemer so prepričani, da so oni nad nami: robatost, neotesanost, pomanjkanje duševne prožnosti...
Moti se, kdor misli, da nas tujci sodijo po naših organizacijah, šolstvu, tisku. Še po udeležbi na verskih prireditvah ne: prvič, ker vedo da številčno nazadujejo; drugič, ker v primeri z našimi njihove kakovostno zmerom bolj pridobivajo.
Le redki imajo vpogled in smisel za tako ocenjevanje. Večina sodi po tem, kakšni smo v vsakdanjem življenju: ne le med seboj, ampak v odnosu do njih. Tudi tu velja, da je preskusni kamen krščanstva ljubezen.
Mladostniki se v svoji nemoči radi zapro sami vase in zviška gledajo na ves svet „pod seboj“. Podobno se dogaja večkrat izseljencu: njegova zaprtost in nadutost je le izraz nemoči in slaba samoobramba.
Če je misijonska zavest barometer krščanstva, potem mora izseljenec biti najprej misijonar v svojem razkristjanjenem okolju, če hoče nositi ime ideološkega izseljenca. Svojo gorečnost pa bo kazal z ljubeznijo in spoštovanjem, ne z zapeto ošabnostjo.
Ohranimo svoje dobre lastnosti, a sprejmimo tudi od okolja, kar im.a dobrega, da se tako duševno obogatimo, naj že ostanemo tu ali se vrnemo.
In dajajmo! Pa ne zviška. Svojo moč bomo pokazali, če se bomo „ponižali‘ do domačina in se mu prilagodili, ne da bi utonili, če ljubezni ni, je prazno naše govorjenje o krščanstvu: nihče nam ne bo verjel, da smo zaradi njega šli zdoma.	J. K.
(Ml
Zadnja leta je v Franciji Institut za javno mnenje v anketi prišel do presenetljivih zaključkov: 88% mladine veruje v Boga, 5% dvomi v božje bivanje in le 7% je pravih brezvercev.
V	V
ALI JE DANAŠNJI ČLOVEK ATEISTIČEN?
Danes si s posebno ostrostjo stojita nasproti vera in nevera. Glejmo samo najbolj vidne pojave današnje zapadne družbe: Na eni strani materialistično borbeno brezboštvo komunistične par-ti j e, na drugi strani krščanstvo s pravo Kristusovo Cerkvijo; to gleda komunizem kot svojega sovražnika številka 1.
Zanima nas vprašanje, kako je danes v tem pogleu na svetu. Kako je z ateizmom in teizmom v današnjem človeku?
Na vprašanje je težko dati točen in določen odgovor. Razumljivo je pri tem previdno in večkrat nedoločno govorjenje pri resnih mislecih v njihovi analizi današnje družbe.
Tu le nekaj splošnih vidikov ca pravilno gledanje na to vprašanje.
NAZORI O BOŽJEM BIVANJU
Nekateri izražajo misel, da je govorjenje o ateizmu, brezboštvu današnjega človeka splošno bolj škodljivo, ker je žaljivo in napadalno. To misel utemeljujejo iz zgodovine: Saj so v prvih krščanskih stoletjih celo kristjani med pogani veljali za brezbožne, ker niso priznavali njihovih bogov; in v protestantski reformaciji in po njej so se protestanti in katoličani med seboj napadali in drug drugega imenovali br<
božnike; bila je v Evropi včasih navada, da so pripadnike druge veroizpovedi kar imenovali brezbožnike.
Taktično in metodično to govorjenju o ateizmu (uiti danes res more biti v določenih okoliščinah škodljivo. Res je potrebna do človeka drugega mišljenja velika obzirnost in previdnost, da ga niti v mislih ne obsodimo prehitro za ateista, še manj pa z imenom, kar bi moglo pomeniti veliko žalitev in krivico.
A ko danes govorimo o ateizmu v svetu, ima ta izraz splošno zelo določen in ozek pomen in ta pojem potrebujemo za označitev današnje realnosti. Ateizem nam namreč pomeni nazor, ki taji Boga, bivanje božje. Ateist v pravem in najožjem pomenu je, kdor je prepričan, da ni Boga kot nadsvetnega, neskončnega osebnega bitja. To je ateizem v filozofskem in teološkem pomenu, ne glede na to, kako so včasih s tem izrazom rug drugega napadali in žalili.
Na ta ateizem, ateizem kot nazor ali teoretične ateizme, v nadaljnjem mislimo; ne na praktični ateizem, ki pomeni življenje brez Boga, kot da ne bi bilo Boga. Tak praktični ateizem je seveda močno razširjen tudi med tistimi, ki Boga priznajo in so teoretični teisti.
Nazor, ki prizna osebnega Boga* namreč imenujemo teizem. Tako je teist vernik katere koli veroizpovedi ali človek brez nje, da le prizna osebnega nadsvetnega Boga; naj bo to kristjan, jud, musliman ali pripadnik kakega vzhodnih verstev, ki vsebujejo teizem.
Tisti, ki o bivanju Boga niso pozitivno prepričani in o njem dvomijo in
so torej v nekem pomenu „ateisti“, že s tem samim Boga nujno ne taje, <ia bi hiii pravi, pozitivni ateisti. Teh je morda le malo- v primeri z vsemi, ki Boga •>e poznajo. Je namreč možno vmesno staliBče in dejansko jih je mnogo takih, ki pravijo: Ne vemo in ne moremo vedeti, ali Bog je ali ga ni; zato ne trdimo in se ne odločimo ne za eno, ne za drugo; morda je, morda ga ni; ne vemo. To so agnostiki; njih nazor agnosticizem.
In to stališče je za vse, ki Boga pozitivno ne priznajo, pač bolj razumljivo in „pametno“. Zakaj pozitivno tajiti Boga morem le, če sem res spoznal hi jasno vidim in celo morda morem dokazati, da ga ni. A dokazati nebivanje nečesa je težka stvar. Dokazujemo pač realnost nečesa, čeprav tistega neposredno ne vidimo, pa moremo na tisto realnost sklepati iz njenih vzrokov ali učinkov, ki se nam v njih javlja. Na ta zadnji način prav spoznavamo tudi bivanje Boga. Če nečesa ne vidim ali ne spoznam, še ni s tem rečeno, da tega ni; morda je, le jaz ne vem. Dokaz, da nečesa ni, bi bil, če bi mogel veljavno dokazati, da je tisto nemožno. A kako naj dokažem, da Boga ni. Ali je morda ne-možen in je komu to razvidno? (če kot teisti predpostavljamo, da Bog dejansko biva, vemo, da je tak „dokaz“ proti njegovemu bivanju seveda vedno le navidezen, v resnici varljiv in zmoten.)
Zato tudi pri pravih ateistih, ki z besedo izrecno taje Boga, njihovo notranje ateistično prepričanje ni vedno Prav trdno.
ATEIZEM V DANAŠNJIH IDEJNIH TOKOVIH
Ko govorimo o današnjem ateizmu. Ca moremo gledati v današnjih idejnih tokovih ali v posameznikih, t. j. v mišljenju konkretne osebe-
Idejni tok nam pomeni, preprosto in splošno označeno, določeno zelo razširjeno mišljenje v osnovnih življenjskih vprašanjih, (Bog, svet, človek, smisel življenja...). Vsakokratni idejni tokovi nam torej kažejo neko splošno duhovno i odobo človeka tiste dobe.
Katoliški misleci splošno ugotavljajo prevladujoč ateistični duh \ današnjih idejnih tokovih. Dri tem je morda večkrat mišljen teizem v širšem pomenu: poleg pozitivne tajitve Boga večkrat le nek agnostični prezir božje ideje ali drugič le življenjska usmerjenost brez Boga, brez teoretičnega zanikanja božjega bivanja.
Kot danes značilne idejne tokove pod različnimi vidiki določajo in jih zato različni misleci različno naštevajo. Nekateri n. pr. tako:
Scientizem, ki vidi rešitev vseh problemov in odrešitev človeka v znanosti in tehniki.
Dialektični materializem, ki podaja svojo zaokroženo podobo sveta na osnovi materializma in na njem rešuje vsa vprašanja.
Nek moderni gnosticizem, po katerem človek v stvarstvu hoče zavzeti božje mesto, mesto Stvarnika, kot gospod in urejevalec stvarstva.
Preprosta, vulgarna mistika, ki z nekim optimizmom gleda človeka kot delec žive vesoljne realnosti, pogreznjene v Bogu iti prežete Boga, ki je v človeku; ta tok je zlasti zastopan v umetnosti; v njem so krščanski in izven-krščanski elementi in je njegovo glavno vsebino možno tudi krščansko umevati.
Nek modemi idejni biologizem, v zvezi z omenjeno vulgarno mistiko, ki mu je vse življenje nastajanje, borba, razvoj, večna rast in mu je praktično vodilo: Živimo torej v polnosti to življenje! Ta poziv more imeti seveda spet različen smisel: krščanski ali tudi njemu popolnoma nasproten.
Poleg teh so se v zadnjih desetletjih vsaj v eapadni Evropi uveljavile različne orientalne tehnike oblikovanja svoje duhovnosti, ne da bi se bilo treba vezati na določeno verstvo (n. pr. yoga).
To so po ugotovitvi misleca (Frid. Heer, Dunaj) najbolj vidni in osnovni idejni tokovi v življenju današnjega človeka. Drugi duhovno podobo današnjega človeka gledajo bolj v konkretnih modernih filozofijah: marksizem, personalizem, eksistencializem...
V teh idejnih tokovih ni vse nekr-ščansko ali celo protikrščansko. Res pa po ugotavljanju katoliških mislecev v teh -miselnih tokovih prevladuje ateistični, brezverski duh. Od teh je v dialektičnem materializmu in v materialističnem pozitivizmu moderne znanosti ateizem v bistvu njunega miselnega sistema.
BOG V DANAŠNJIH IDEJNIH TOKOVIH
Kot rečeno, v današnjih idejnih tokovih ni vse nekrščansko ali celo proti-krščansko. Nasprotno v mnogih živi
krščanska misel (n. pr. v označeni vulgarni mistiki, idejnem biologizmu). Seveda ta krščanska misel ni povsod čista. Je pač tako, da ideja, ki je kot kvas vmešena v dogajanje življenja, ne ostane čista; ne živi namreč izolirana, in se tako v dobrem ali slabem pomenu oplodi po drugih idejah in oblikuje po težnjah konkretnega človeka. (Krščanska misel ima poroštvo popolne čistosti le v »ezmotnem učiteljstvu Cerkve; za ohranjanje te čistosti ji je potreben poseben božji dar nezmotnosifi.)
Marsikaj je po mišljenju današnjega človeka le „desakrirano", t. j. vzeto iz območja svetega, vere, Cerkve, kamor nujno ne spada. Ites so nekatere reči včasih bile v verskem območju, pa so danes prešle v profano področje zgolj naravne znanosti ali naravne družbe, države. Tako moremo misliti, da je Cerkev v teh rečeh v preteklosti le nadomeščala svetno oblast. Tako so danes n. pr. vzgoja in izobrazba, politika, sociologija, ekonomija bolj samostojne v pogledu na vero, kot je to bilo včasih. Taka osamosvojitev zgolj naravnih elementov izpod verskega območja ni sama na sebi brezbožna, ateistična, čeprav more biti v zvezi z ateizmom; da iz njega izhaja ali ob pomanjkljivi verski izobrazb? današnjega človeka vodi k brezbeštvu.
Vendar se zdi, da nam pogled zgolj na te moderne idejne tokove daje le pomanjkljivo in prepesi mistično podobo današnjega človeka glede njegovega te-rstičnega ali ateističnega prepričanja. Idejni tokovi se namreč navadno označujejo po vidnih predstavnikih duhovne kulture: na področju znanosti, umetnosti, filozofije. Zdi se, da tu ni vedno dan veren odmev in popolna podoba miSljenja in prepričanja preprostih ljudskih mas v vprašanju teizma ali ateizma. Upoštevati moramo še „idejne
Pri nas je cerkev le še zgodovinski spomenik tako so pred kratkim pisali časopisi v ZSSR.
tokove“, ki so posebej nosilci teistične misli in imajo na široke ljudske mase v tem pogledu prav tak ali vsaj podoben vpliv kot označene miselne smeri. Mislim tu na verstva, ki jim je podlaga pristni teizem, kot n. pr. krščanstvo, ki pri tem vprašanju pri zapadni družbi ne more iti mimo njega.
Res verstev navadno ne naštevajo med idejnimi tokovi. Pač niso le miselni sistemi, filozofije, ampak mnogo več. Verstvo je neko vtelešenje, inkarnacija ideje, misli, ki jo vsebuje. V verstvu ideja mora oblikovati vse življenje. A če verstva ne naštevamo med idejnimi tokovi, nas to ne sme zapeljati, da bi prezrli njegov odločilni vpliv v vprašanju teizma in ateizma v svetu.
Res velja tožba, da je krščanstvo danes izgubilo mnogo svojega nekdanjega vpliva in da v družbi ne vpliva, kot bi moralo. Ne presnavlja celotne današnje družbe, kot bi bilo treba. A v našem vprašanju teoretičnega teizma, božje ideje v človeštvu, je verstvo, v zapadni družbi krščanstvo, prvenstve-
nega pomena in ima odločilno zaslugo. Ko tožimo o padlem vplivu krščanstva v današnji družbi, je možno, da ob tem ne vidimo vsega vpliva, ki ga dejansko še ima.
ŠTEVILO ATEISTOV
Ob tem pogledu na ateizem v današnjih idejnih tokovih se nam vsiljuje vprašanje, kako je danes z ateizmom posameznikov. Koliko je ateistov? Ker njihovega absolutnega števila ni mogoče določiti, ali je morda možno ugotoviti vsaj relativno število, t. j. kolik je del ateistov v pogledu na človeštvo in v primeri s teisti. Katerih je več? Kaj o tem statistike?
Tako splošen družbeni pojav je težko ali praktično nemogoče zajeti v pravo in točno statistiko. V tem primeru je to še posebno težko, ker gre za skrito notranje prepričanje, ki se ne kaže nujno na zunaj. Tudi verske statistike posameznih dežel ne podajajo nujno prave slike o številu ateistov. Upoštevaje namreč le konfesionalno pripadnost,
katarumu verstvu kot družbeni tvorbi sc posamezniki prištevajo. To pa se večkrat določa ne Riede na najgloblje notranje prepričanje o Bogu. Teist more biti prijavljen kot brez vere, akonfesio-nalen, kot more nasprotno ateist biti vpisan kot pripadnik določenega verstva, n. pr. katoličan, ker je bil krščen in vpisan v določeno krščansko versko občino.
Tudi ateizem v označenih idejnih tokovih ne podaja odgovora na vprašanje, koliko je ateistov danes. Ni namreč nujno popolno skladje med duhom časa v današnjih idejnih tokovih in prepričanjem vseh posameznikov. Ateizem more imeti v idejnih tokovih močnejše in vplivnejše predstavnike (umetanike, znanstvenike, filozofe) ko teizem; more biti njegov glas v javnosti močnejši ko glas teizma; pa more ob tem biti vendar več teistov ko ateistov. Zakaj tu gre za prepričanje posameznikov, ki more večkrat ostati globoko skrito v srcu. Danes itak velja mnogo ponavljano načelo v duhu laicizma: Vera, versko prepričanje je privatna zadeva in naj se zunaj ne kaže! V skladu s tem je možno, da se številčna moč teizma ne pokaže tudi v idejnih tokovih.
Celo v protikrščanskem in brezverskem gibanju, kot je n. pr. komunizem, more biti in dejansko večkrat je mnogo teistov. To upošteva tudi dekret sv. stolice o izobčenju komunistov. Po tem cerkvena kazen izobčenja ne zadene komunistov, ki so samo člani komunistične stranke ali to stranko podpirajo; ki pišejo, izdajajo, širijo, podpirajo, bero komunistični tisk; vsem tem se le prepovedujejo zakramenti. Med vsemi temi more biti in dejansko je mnogo prepričanih teistov, še več, pravih krščanskih vernikov; seveda niso to dobri verniki, ker proti cerkveni prepovedi podpirajo tako protikrščansko
gibanje. Izobčenju pa zadene le tiste prave komuniste, ki s prepričanjem sprejemajo osnovni materialistični pro-tikrščanski komunistični nauk, ki vključuje kot bistveni element tudi ateizem, in so tako odpadniki od katoliške vere. Teh pa je med komunisti le en del; drugi od njih niso ateisti, ampak le socialnopolitični revolucionarji. (Da se danes komunizem toliko širi, ni to v glavnem zato, ker bi ljudi privlačil njegov ateizem; privlači jih drugo, da se ga oklepajo kljub ateizmu: njegove socialne obljube in socialne krivice današnje družbe.)
če tu upoštevamo in predpostavljamo katoliški nauk o naravnem spoznanju bivanja božjega in še, da je kritično mislečemu človeku težko priti do pozitivnega popolnega zanikanja Boga in laže ostane le pri dvomu o Bogu, bi mogli domnevati, da bo pravih, prepričanih ateistov tudi danes mnogo manj ko teistov. To nam potrjujejo tildi posamezni pozitivni podatki o tem vprašanju.
Za primer navedem o tem novejši podatek iz revije Orbis caVhoiicus (1. 1961, I, 21): „Leta 1954 je bila izvedena v USA anketa Gallup glede prepričanja o Bogu. Od vprašanih je bilo 96% teistov. Zadnja leta je v Franciji Institut za javno mnenje v anketi prišel do presenetljivih zaključkov: Mladine je 86% teislov; od ostalih 14% „ateistov“ je dejansko 5% le agnostikov (ki le dvomijo o Bogu, ne da hi ga s prepričanjem tajili) in le ostali so pravi ateisti V vidnih velikih pariških šolah v Parizu je 96% teistov.*
Tudi v srcu današnjega človeka je globoko vtisnjena ideja o Bogu.
Tudi v modernem človeku se kaže, da je težko v sebi prevpiti glas narave, ki je usmerjena k Bogu.
DR. FRANC GNIDOVEC
PREMALO ZEMLJE IN PREVEC
Živel je bogat kmet. Toliko je imel sveta, da ga v pol dne ni obhodil, pa mu ga še ni bilo dosti. Imel je soseda; ta je bil siromak. Drugega ni bilo njegovega nego lesena koča in boren zelnik, ob čigar meji so stale tri visoke, krive češplje. Ta zelnik je bodel bogatemu kmetu v oči.
„Prodaj mi svoj zelnik,“ je rekel sosedu, „imeti ga moram, da bo ves svet moj od' vode do hriba!“
Sosed ga je zavrnil: „Ne morem ti Prodati zelnika. Kako naj živim brez njega, ki mi daje vsakdanjo hrano ?“
„Če mi ga ne daš zlepa, ga boš dal zgrda," je zagrozil kmet.
In kmet si izmisli in gre h gosposki in toži soseda, da mu dela škodo, ker češplje ob zelniku mečejo svojo dolgo, temno senco na njegovo, kmetovo deteljo. Tako ga je tožil, potem pa je vesel svojih naklepov odšel z grajskim Pisarjem v krčmo.
Šele pozno zvečer se je dobre volje odpravil proti domu, pa ga zajame na ravnem polju temna noč in zgrešil je Pot. Hodil je in hodil, davno bi že moral biti doma, hotelo se mu je že dremati, Pa ni vedel, kod ga nosijo trudne noge. Pride do sivega zidu, razveseli se ga-..Tu so ljudje," si misli, „naprej nisem kos, poprosim jih prenočišča.“ — Tava °b zidu, najde vrata, vstopi, stori par korakov, pa se spotakne in pade.
„Kaj, vraga, je to?“ pravi in tiplje °krog sebe. Otiplje grob, otiplje križ: zašel je na pokopaliče. Obide ga groza. Pa čas prične v zvoniku biti kladivo, kmet šteje, našteje polnoči. In kaj je
to! — Po zadnjem udarcu se prične iznad grobov dvigati, širiti in naraščati skrivnosten šepet, zamolkel smeh, polglasen prepir.
Bolj mrtev ko živ sede kmet na grob in se prekriža, kar začuje tudi pod seboj iz zemlje glas: „Živec, debelec, kaj sediš na moji strehi ?“
Kmet je zatrepetal: „Sveti Šentjanž, samo to noč me še obvaruj! Saj vem, da sem hud grešnik.“
Iz groba pa se je zopet oglasilo: „Živec, debelec, ali si mutast? Kdo si, kaj delaš na moji strehi? Govori, da mi ne bo treba vstati in iti gledat!"
Kmet zdrkne z groba, poklekne ob njem in trepetaje reče: „Jaz sem, jaz — krščanski človek sem, zešel sem, nemara sem preveč pil. Bog mi odpusti ta greh! Pri gosposki sem bil po opravkih zaradi zelnika, ki mi ga sosed noče zlepa dati."
„Ti si, ti? Zdaj te spoznam! Glej, glej, premalo imaš sveta, praviš, in se boš še pravdal zanj!“ Tako se je zopet oglasilo iz groba in zraven še čuden krohot, kakor da bi kdo iztresal grah. „Revež si, revež, in meni se smiliš. Jaz sem bil tudi tak. 'Nikdar mi ni bilo dovolj zemlje! Zdaj, zdaj je imam pa dovolj! Preveč je imam, v usta mi sili, v nos in ušesa. Veš kaj, kmet, ti imaš premalo zemlje, jaz je imam preveč: idiva menjat!" —
In kmet je čutil, kako se pod njim dviga grob, in prešine ga smrtni strah. Tačas pa je udarilo v zvoniku eno in kakor na mah je po grobeh vse utihnilo.
Ko je šel zjutraj grobokop dan zvonit, je našel kmeta nezavestnega ob grobu. Prenesli so ga domov In le počasi je okreval. Lasje so mu bili tisto noč osiveli.
Z revnim sosedom pa se je pobotal in je z njim delil svoje bogastvo.
Fran Milčinski
Kanada
Kardinal Leger je izjavil, da je pokrajina Quebec pod vplivom katoliške vere in duhovščine vedno pravično in dostojno ravnala s tistimi, ki so v tej pokrajini v manjšini. Zato kanadski katoličani tudi zdaj, ko nastojajo nove manjšine, ne bodo spremenili svojega ravnanja v njimi.
Prav tako je nadškof v Montrealu, navdihnjen po jasnem nauku papeža Pija XII., izjavil, da kanadski katoličan vedno upošteva in spoštuje prepričanje, vest in pravice tistih, ki nimajo katoliške vere, ker ni pokoren samo svoji zgodovinski tradiciji, ampak tudi nauku svete Cerkve.
To sta izjavila ob petdesetletnici semenišča svetega Janeza v Quebecu.
Belgija
Belgijci se bodo mogli odstej pripravljati na duhovništvo v večernih tečajih, ne da bi morali zapustiti zaradi tega svoj dosedanji poklic. Nadškof v Malinasu in primas Belgije, kardinal van Roey, je v posebni okrožnici duhovščini svoje škofije sporočil, da se bodo ti večerni tečaji priredili. Ti tečaji imajo namen, mladeniče, ki hočejo postati duhovniki, pripraviti, da bodo vstopli v ta nova semenišča.
Finska
Finski katoličani so se udeležili v začetku septembra prvikrat po reformaciji, ki se je začela pred 400 leti, mašniškega posvečenja svojega rojaka. Škof iz Helsinkija, mons. Cobben, doma na Nizozemskem, je podelil sveto ma-šniško posvečenje dominikancu, patru Martinu Voutilainenu v novi cerkvi Naše Gospe v finskem glavnem mestu. Prav tedaj je imel edini finski duhovnik, ki še živi, svojo zlato mašo (petdesetletnico duhovništva). Bil je to mons. Carling.
Potem, ko je na Finskem zavladal protestantizem, so bili tam vsi katoliški duhoviniki — razen dveh izjem — samo tujci, večinoma Poljaki in nekateri Bal-tijci. Danes so vsi Holandci, le trije dominikanci v Helsinkiju so Francozi.
Dve izjemi med katoliškimi finskim duhovniki v dobi štirih stoletij sta:
1.	Župnik Wilfrid von Christierson, ki je umrl 1945. Govoril je švedski jezik. Bogoslovje je dovršil v semenišču svetega Sulpicija v Parizu in bil tam tudi posvečen v duhovnika. Skoraj vse življenje (od 1906 do 1935) je preživel kot župnik cerkve svetega Henrika v Helsinkiju.
2.	Mons. Adolf Carling, ki govori finski jezik, študiral je na Poljskem in v Rusiji. V duhovnika ga je posvetil v Petrogradu 1911 mons. Jean Cieplak, ki je umrl med komunistično revolucijo kot mučenec. V Rimu se že nekaj let vrši | postopek, da bi bil proglašen za svetnika. Mons. Carling je opravljal
svojo duhovniško službo najprej v Hel-sinkiju, potem pa v Viipuriju (župnija v pokrajini Viborg v Kareliji). Ko je sovjetska Rusija to pokrajino zasedla, je izginil. Potem je bil dušni pastir v Perijokiju, v malem mestu blizu finske in ruske meje. Od zadnje vojske dalje živi v okolici Helsinkija. Leta 1925 je ustanovil prvo katoliško revijo na Finskem „Uskon Sanoma“ — Verska bla-govest-
Izrael
Organzacija judovskih rabinov je imela 27. avgusta v Jeruzalemu svoj kongres. Na njem so razpravljali, kako bi rešili izraelski otroke skupnih brezbožnih naselij. Prosili so v ta namen molitev in opozorili na nevarnosti, ki pretijo mladim Judom tudi potem, ko se vrnejo v Izrael, četudi prebivajo v Sveti deželi, so slabi Judje, nezvesti veri svojih očetov.
Tudi razna ekstremistična (prenapeta) gibanja rešujejo to vprašanje. Ker pa uporabljajo napačne pripomočke, doživljajo vedno večje nasprotovanje pametnih Judov. Vedno bolj pogosto se dogaja, da ta gibanja ugrabijo otroke, pa tudi doraščajoče mlade ljudi staršem ali laičnim ustanovam, ki zanje skrbe, t namenom, da bi jih versko vzgojili. Ta pretirana gorečnost je neke vrste nalezljiva bolezen.
Celo rabin Porush je ugrabil nad 20 otrok, ki so se pravkar vrnili v Izrael. Skril jih je v verskem okraju mesta Jeruzalema. Izjavil je, da je storil to zato, ker laične judovske ustanove tej mladini niso dajale dovolj trdne verske vzgoje.
Na drugi strani pa pravoverni rabini opozarjajo rabine v tujih deželah, naj ne pošiljajo v Izrael mladeničev, ki bi bili tam v nevarnosti, da izgube vero.
Judovske civilne oblasti vsi tisti, ki ovirajo vrnitev mladine v Izrael, zelo vznemirjajo. Zato je ravnatelj gibanja za vseljevanje mladih ljudi v Izrael na tiskovnem zborovanju 23. avgusta izjavil, da vse mlade ljudi, ki se vrnejo v Izrael, navadno izroče družinam ali verskemu zavodu, da jih vzgajajo v judovskem verskem duhu.
Gvineja
„L’Osservatore Romano“ je objavil novico, ki jo je prinesel gvinejski dnevni tisk v preteklih dnevih, da je nadškof v Conakryju, mons. Gerard de Milleville, v svoji stolnici prebral posebno pismo, ki ga je naslovil na duhovščino in vernike in s katerim brani katoliške šole, kj jih hoče vlada podržaviti. Nadškof je tako v sporazumu z drugima dvema ordinarijema Gvineje opozoril vse katoličane na resen položaj, v katerem s njhove šole, ker jih hočejo podržavati.
Predsednik gvinejske republike je naškofa mons. Millevilleja pozval, da mora preklicati nekaj svojih trditev, če tega ne bo stori, ga bo kaznoval tako, da ga bo izgnal. Ker nadškof resničnih trditev ni mogel preklicati, ga je predsednik res izgnal iz gvinejske države. Nadškof je pribežal v Dakar, glavno mesto države Senegal.
Gvajana
Verske šole v britanski Gvajani so v nevarnosti. Vlada jih hoče podržaviti. Zadnje volitve so to nevarnost še povečale. Pri njih so namreč dosegle sma-go komunistične sile. Zato so katoličani in protestanti ustanovili skupno zvezo za obrambo svojih verskih šol. Vodita jo katoliški škof v Georgetownu, mons. Rihard Lester Gyilly in anglikanski škof Alan Knight.
ŠTIRJE STRAŽARJI
P. Leon — konvertit, bivši milijonar in ponos pariških salonov, se je pred leti umaknil svetu in odšel v frančiškanski samostan blizu mesta Lyoma.
Pogrešali so ga prijatelji, užaljene so bile premnoge rodbine, češ, da nam ni nič povedal, to je višek. Sklenejo pa, da ga obiščejo in pregovore. Rečeno, storjeno.
P. Leon jih prijazno sprejme vljuden ' kakor vedno, duhovit in zabaven, da ure kar beže. Naposled pridejo na svojo glavno prošnjo in edini namen, ki jih je privedel iz šumnega Pariza.
,,Vrni se med nas — vsi te pričakujemo. Dekleta in dame sanjajo o tvojem prihodu.“
„Prosim samo trenutek, ko se vrnem, odgovorim.“
Prijatelji čakajo.
P. Leon se vrne — ves resen.
„No, kako je?“
„Ne morem z vami — še vedno stoje tisti štirje stražarji, ki so me semkaj spremili. Mimo njih ne morem.“
Prijatelji se spogledajo — v hipu v vseh treh dozori sodba: ,,Revež, zmešalo se mu je..."
P. Leon pa se vedro nasmehne, njegov obraz je spet jasen, ves prikupljiv, in odvrne: „Ne, verjemite mi, prijatelji, povsem zdrav sem in svež — štirim mojim zvestim stražarjem, ki mi branijo vrnitev v prešnjc moje lahkomiselno življenje, je ime:
Smrt — sodba — nebesa — pekel
SMRT
Odprta noč Ln dan so groba vrata, al’ dneva ne pove nobena prat’ka.
Prešeren
Smrt je kraljica vsega življenja in konec vsega. ,,Podoba tega sveta namreč prejde“ (1 Kor 7, 31). Včeraj nas ni nihče poznal, jutri se ne spomni nihče več našega imena. Sedanjost nima obstanka, izginja, minuta beži za minuto. Kakor pa nam ni zagotovljen jutrišnji dan in kakor nismo zavarovani za bodočnost, toliko bolj nam je zagotovljeno, da umrjemo in vidimo, kako se nekoč sesuje v nič mogočni grad naših sanj, naših načrtov za časnost. Smrt gotovo zmaga. Zato se smrti bojimo, ker je najskrivnostnejša.
Jezus pa pravi: „Jaz sem vstajenje in življenje, kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje“ (Jan 11, 25).
SODBA
Ne, tam ni vsega konec, na dnu gomile tak poln pričakovanja je sen mrličev.
Župančič
In nato sodba. Zakaj smrt ni cilj, ampak prehod iz časnosti v večnost. Otroci večnosti smo, prebivalci bodoče prave domovine.
Človeško življenje na zemlji je kakor prvo dejanje čudovite in napete drame, kratko in še polno nejasnosti. Dejanje se zapleta, grešnik, nasilnik, brezbožnik zmaguje, pravičnega zasmehujejo, človek, ki gleda to dramo, sti-
ska pesti, srce se mu krči — tedaj zastor pade. Prvo dejanje je končano.
Nato se zastor spet odgrne. Drugo dejanje se odigrava onkraj vrat časno-sti, za vsakega posebej v posebni sodbi na koncu sveta. To slovesno dejanje na dan poslednje sodbe nam je Zveličar sam opisal: „Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat lx> sedel na prestol svojega veličastva... Tedaj poreče Kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‘Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!’ Potem poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‘Proč od mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom’“ (Mt 25, 31-41).
To je drugo in poslednje dejanje, potem pa se začne večnost: kajti: „ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje“
Vem za ljudi, ki bi dali milijone, samo za gotovost: ni sodbe, ni pravičnega sodnika.
P. Abel pripoveduje, kako je obiskal mlado krasotico v umobolnici. Zblaznela je, ker ji je ženin na večer pred Poroko izjavil, da je ničvrednica in da
«
je ne more poročiti. Če že človeška sodba tako strašno vpliva, kaj šele božja. In tam nj priziva.
NEBESA
„Tako me je ljubezen opojila, da do tedaj stvari še nisem našel, ki bi bila me tak sladko objela.“
Dante, Raj
življenje ni popolnoma srečno, ker ni nebo, ni popolnoma nesrečno, ker je pot v nebo. V nebesih pa, tako pišejo svete knjige, zasije duhu polna luč, tam najdeta duša in telo brezmejno srečo.
Videti in vedeti je dvojni nagon naše narave, kj nas vedno izpodbada, sili k delu in razmišljanju. Od tod vsa radoznalost, od tod groza in globoko sočutje, s katerim nas navdaja misel na blaznost, na uničenje spoznavanja in razumevanja.
„In v tvoji svetlobi bomo gledali luč" (Ps 35, 10).
Videli bomo tam živega Boga ,,iz obličja v obličje“ (1 Kor 13, 12). Njega, ki je vsa Ljubezen, vsa Dobrota, vsa Resnica, vsa Radost in vsa Modrost.
Trije grobovi slovenskih duhovnikov na Koroškem; desno počiva prof. Pavel Slapar
(lledalj bomo, uživali bomo. To je popolno nasičenje, ki ne pusti nobene praznote.
Jasno je, da smo rojeni za srečo, za mir, za sladko gotovost, ki sc ne boji več. „In Bog bo obrisal vse solze z njih oči“ (Raz 21, 4).
Nebesa so — kakor gotovo je Sodnik in Plačnik.
zakramenti in vsi naravni darovi so priča njegove ljubezni in dobrote. Prav zato pa zloraba tolike ljubezni zasluži veliko kazen.
Tja vodi pot strasti, sovraštva, pa tudi boječ", in 'neverni gredo po tej stezi.
Mar tudi jaz?
*
KAZEN	Bog je pravičen sodnik, ki dobro
plačuje in hudo kaznuje.
Ta vrata vodijo na žalo cesto,
ki ljudstva hodijo po njej nesrečna,
v neskončno bol, v trpljenja večno mesto.
O vi, ki vstopate, vsak up pustite!
Dante, Pekel
Kakor je plačilo neskončno, vredno neskončnega Boga, tako je tudi kazen — pekel — neskončna bol. Ustvarila ga je Modrost najvišja in Ljubezen prva.
To ni človeška beseda. To je nauk usmiljenega Jezusa samega. Si že bral priliko o bogatinu in ubogem Lazarju? Spomni se nazaj 1 In bogatin je rekel: „Ne, oče Abraham, temveč a ko pojde do njih kdo izmed mrtvih, sc bodo spo-slušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne korili.“ In nato odgovor: ,,Ako ne po-bodo verjeli, če kdo od mrtvih vstane“ (Lk 16, 19-31).
„To je dežela reve in teme, kjer biva smrtna senca, in ni reda, marveč večna groza“ (Job 10, 22).
Bog je predober! — Bridka prevara!
Saj si ga tajil s svojim življenjem, s svojim ravnanjem.
Bog je dober — pa je Bog tudi pravičen.
Evangelij, krst, sv, Itešnje Telo, vsi
V adventu so doma zornice
Krščanski amen, ki ga tolikokrat izgovarjamo, ni nikak znak slabosti in neznačajnosti, ampak izpričevalo velike in močne vere in popolnega zaupanja v božje vodstvo in varstvo. Berite!
Bese,f a amen nam je vsem znana in domača. Neštetokrat jo ponavljamo v svojih molitvah doma in v cerkvi, a morda le redko pomislimo na njen globoki pomen. Amen je hebrejska beseda, starodavnega izvoifi in izraža predvsem slovesno zatrditev tega, kar izpovedujemo: tako je, resnično je tako! Kadar pa z njo zaključujemo svoje prošnje, je njen pomen izraz naše želje, naj bi se uresničilo to, t,a kar prosimo: tako bodi, tako naj se zgodi!
Gospod Jezus je vzel to kratko in krepko besedo iz ljudske govorice svojega časa in jo je uporabljal prav pogosto v svojih govorih, zlasti v pomenu slovesne prisege, kadar je hotel povedati kaj posebno vllžnega: Amen, amen vam rečem — resnično, resnično vam povem! Ko je na prošnjo učencev sestavil očenaš, najlepšo molitev za vse čase in ljudi, je nn koncu tudi dostavil besedo amen not potrdilo naše zaupne vere v ljubečo skrb nebeškega Očeta in izraz naše srčne želje, naj bi nam dal vse to, kar ga prosimo v sedmerih prošnjah. Lepo pravi nek cerkveni pisatelj, da je Gospod Jezus v očenašu združil ves svoj evangelij, v besedi amen pa vso vsebino te svoje prelepe molitve.
Raba besede amen v bogoslužju svete Cerkve izhaja prav iz prvih krščanskih časov. Apostolska vera se z njo zaključuje; pri sveti maši in drugih svetih obredih s<, ji že apostoli določili častno mesto. Sveti Hieronim poroča, kako je pri božji služb',, odgovarjalo na duhovnikove molitve z besedo amen in pravi, da je ta beseda, klicana z živo vero, grmela po cerkvi kakor grom. O po-
Amen...
sehni navadi prvih krščanskih stoletij nam poroča sveti Ambrož: Ko so kristjani prejem',ali sveto obhajilo, je duhovnik sveto Iiešnje Telo vsakemu posebej pokazal z besedama: Telo Kristusovo! Verniki pa so, predno so ga prejeli, z jasnim glasom odgovarjali: Amen, to se pravi: resnično je tako, tako verujem, tako izpovedujem.
Nfij nam zdaj, po tem uvodu, ta starodavna, sveta, častitljiva beseda služi za sklep naših razmišljanj o očetovski božji previdnosti, tej veličastni in to-lažljivi resnici naše svete vere, ki smo ji pesvelili svojo pozornost v tem negotovem. viharnem, nevarnosti polnem letu 1961.
AMEN V NAŠEM ŽIVLJENJU
Marsikaj se zgodi pred nami in okrog nas v vsakdanjem življenju, kar ne zasluži našega potrjenja in odobre-nja. Pošten, značajen človek bo potrdil samo to, kar je prav in pravično, nikdjir pa ne more in ne sme potrditi in odobriti hudobije in krivice, zločina in nasilja, brezboštva in skvarjenih navad. Ako tako s'ori, bomo rekli o njem, da ni značajen, da nima lastne volje in sodbe. O ljudeh, ki na vsako stvar rečejo amen, to je vse potrdijo in vse odobravajo, naj bo dobro ali slabo, bodisi <la to delajo iz strahu ali iz koristoljubja, velja Gospodova beseda, da so kakor trs, ki ga je veter maje-
V Sloveniji je že zima
V življenju se nam pogosto zgodi, tla moram» jasno, glasno in tudi javno zaklicati me Innen, tako je in tako bodi, ampak svoj odločni ne, nikdar in nikoli, pa naj nas to stane tudi najtežjih žrtev: izgube premoženja, svobode, domovine in celo življenja. V letih naše borbe proti brezbožnemu komunizmu smo to spoznali fn tudi tako storili. Zato mnogi živimo v tujini, na tuji zemlji premnogi legajo v grob. Nešteti naši bratje in sestre so zaradi te svoje odločitve šli v mučeniško smrt in ti, ki so ostali pri življenju im živijo doma, so zaradi 'e svoje zveste značajnosti zapostavljeni in ponižani. Pa je bolje tako, kot da bi bili zatajili resnico in pravico. Značajna zvestoba je človeku samo v čast in ko bi je bilo več m svetu, bi bili danes časi mirni in srečni, ne pa polni negotovosti in strahu. Ne-značajnost in izdaja resnice in pravice ec pogos'o že na tem svetu bridko maščujeta, tako v osebnem kot družabnem življenju, na drugem svetu pa prav go-
tovo čaka neznačajne ljudi stroga božja sodba.
Tako nam bodi torej za vse dni življenja sveto pravilo in načelo, da bomo dali svoje potrjenje in odobrcnje samo tistim osebam, stvarem in dogodkom, ki jih bomo spoznali za resnične, pravične in poštene, čast in poštenje, vera v Bo-ga, zvestoba narodu in Cerkvi — to bodi vedno naše nepremakljivo stališče v vseh življenjskih okolnostih. Samo temu naj velja vedno naš odločni in ponosni amen.
KRŠČANSKI AMEN
Ta pa sc ozira na Boga in na njegovo očetovsko previdnost, s katero vzdržuje, vlada in vodi vesoljni svet in vse človeštvo. Vera v božjo previdnost nas uči, da se na svetu prav nič ne zgodi, za kar bi Bog ne vedel, česar bi on ne hotel ali ne dopustil. Sam Jezus nam to zagotavlja, ko pravi, da še vrabček ne pade s strehe brez volje nebeškega Očeta, ne las z naše glave brez njegovega dopuščenja (prim. Mt 10). Po tej veri navdihovan kristjan lahko na vse, kar se v življenju zgodi, mirtno in zaupno reče: Amen, tako je, tako bodil Ta krščanski amen ni nikak znak slabosti in neznačajnosti, ampak izpričevalo velike in močne vere in popolnega zaupanja v božje vodstvo in varstvo. Kristjan, ki ponižno sprejema in se vemo uklanja odlokom božje previdnosti, ni človek, ki bi se dal slepo gnati po dogodkih in dejanjih ljudi, ampak je v resnici cel krščanski značaj. Ljubitelj resnice in pravice gre vedno naravnost po svoji življenjski poti, vedno v isti smeri, vedno z istim notranjim mirom. Čeprav se v resnici uklanja vsemu, kar se mu v življenju zgodi, ne stori tega iz pomanjkanja samozavesti in odločnosti, ampak iz žive vere v Boga, ki
budno čuje nad vso nestalnostjo in spremenljivostjo sveta in vse vodi h končnemu cilju. Verni kristjan vedno le na Boga gleda, Boga išče v vsem, samo k Bogu usmerja svoje odločitve, k Bo. gu, ki je večen in vsemogočen, ki je neskončna modrost in ljubezen, ki je vedno isti in se nikoli v ničemur ne spreminja, o katerem pravi sveti Pavel: „Ti, Gospod, si v začetku zemljo ustvaril in delo tvojih rok je nebo. Ona bosta prešla, ti pa ostaneš; oba se bosta postarala kakor se obleka; kakor plašč ju boš živil in bosta spremenjena; ti pa si vedno isti in tvoja leta ne minejo“ (Hcbr 1, 10.12).
Krščanski amen na vse, kar se nam v življenju zgodi in nas zadene, je najlepše in največje priznanje neskončne božje moči, modrosti in ljubezni. Nič večjega, nič Bogu ljubšega si ne moremo misliti in želeti. Za to popolno vdanostjo, za tem popolnim pristankom na vse ukrepe božje previdnosti, mora verni kristjan neprenehoma stremeti in za tako spoznanje in ravnanje tudi moliti.
V SREČI IN NESREČI
Verni kristjan govori svoj amen v sreči in nesreči, v veselju in bridkosti. In čim globlja je njegova vera, tem iskrenejši, tem bolj občuten je tudi ta njegov amen. Živo veruje, da smo vedno, vsak trenutek, v božjih rokah, od Boga v vsem in popolnoma odvisni. Dogodki v življenju Se prelivajo, prihajajo m odhajajo kakor valovi reke, ki hite proti morju. Aog pa je tisti, ki je nad vsem, ki vse nadzira in o vsem končno odieča. Stori in pusti, da nas dosežejo valovi sreče, veselja, blagostanja; še večkrat pa pusti in odloči, da nas zaM-jejo viharni valovi trpljenja in bridkosti. Ali vedno je nad vsem in v vsem volja Očeta, ki je v nebesih, ki nas vodi po morju življenja, skozi sonce in luč
in skozi temo in noč, v večni, blaženi pristan, kjer se bodo naša uboga, nemirna srca za vedno odpočila.
Tako gleda na življenje verni kristjan in se ne da zbegati po nikomur in ničemur. V sreči in nesreči se uklanja božji volji in njegov amen na vse je kakor puščica, ki vedno doseže svoj cilj — božje srce.
Priznati pa moramo, da nam ta krčanski amen ne pride v vseh urah življenja z enako lahkoto in iskrenostjo iz srca ih iz ust. Zelo lahak je, iskren, prisrčen in navdušen, kadar nas Bog obdaja s svojo ljubečo darežljivosbjo, v časih zdravja, blagostanja, uspehov in zmag. Tedaj človek božjo voljo vesel sprejema, jo hvaležno blagoslavlja in moli. Zgodi se celo, da nas valovi sreče in blagostanja tako daleč zanesejo, da pozabimo, kako smo za vse dobro le Bogu dolžniki. Poznavajoč globine človeške duše, piše o tem Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: „Jezus ima mnogo prijateljev svojega nebeškega kraljestva, ali malo takih, ki bi nosili njegov križ. Ima jih mnogo, ki hrepene po tolažbi, ali malo, ki si žele trpljenje. Vsi se žele z njim veseliti, a malo jih hoče zanj trpeti“ (II, 11).
Ko nas zalijejo valovi bridkosti, je iskren krščanski amen težak. Tedaj nam je treba prav žive in močne vere, do spoznamo v svojem trpljenju božje obiskanje ih ga vdano sprejmemo. In se pogosto zgodi, da pridemo do tega le po dolgem in bridkem omahovanju in da je na koncu naš pristanek, naš amen, kljub vsej dobri volji, nekam tih, neodločen, boječ. Razumljivo je to, ker je naša narava slabotna in se trpljenja boji. Vendar ne smemo nikdar pozabiti, da vodi v nebesa le pot križa, da se pride tja le skozi bridkosti, da moramo tu s Kristusom trpeti, ako hočemo biti v večnosti z njim poveličani. K temu
nas spet ljubeznivo opominja in vzpodbuja Kempčan, ko v že omenjenem poglavju piše: „Ali ne ljubijo bolj sebe kakor Kristusa tisti, ki mislijo vedno le na svojo korist in dobiček? Tisti pa, ki Jezusa ljubijo zaradi Jezusa in ne zaradi kake svoje tolažbe, ga poveličujejo v bridkostih in stiskah srca prav tako, kakor v največji tolažbi.“
Sveti Andrej je hrepenel po križu vse svoje življenje. Tudi za nas bo dobro, ako smo vedno pripravljeni nanj. Lažji nam bo, ako nas ne bo popolnoma presenetil.
Junaške duše gredo v tem do popolne pripravljenostih Bral sem, da so neki verni ljudje nekega dne vzeli velik kos nepopisanega papirja in na spodnjem koncu napisali ne svojega imena, ampak besedo: Amen. Potem pa so svoje življenje ih vse, kar jim more prinesti, prepustili Bogu, naj on s svojo previdnostjo popiše prazni list z dolgo in morda bridko življenjsko zgodbo. Je to pretresljiv zgled velikih duš, v katerih zaupna vera v božjo previdnost neomejena in popolna. Taki ljudje sprejemajo vsak dan in vsako uro življenja tako, kot jih je Bog pripravil in določil ih se prepuščajo njegovemu vodstvu brez pridržkov.
PRAKTIČEN NASVET
Kot je že vsak razumel, ne gre v tem našem razmišljanju toliko za samo besedo amen, kot za njen smisel in pomen. Amen sam je krepak, a malo kratek in suh. V molitvi nam je domač, drugače ne. Srce si želi bolj živih, toplejših izrazov vdanosti. Polno jih je in mnogi so nam znani in privajeni. Zelo primerno in lepo je v tem pogledu naše jutranje darovanje presvetemu Srcu Jezusovemu, v katerm mu darujemo vse molitve, dela in bridkosti vsakega dne. V trpljenju in zapuščenosti se spominjajmo Jezusovega klica na Oljski
gori: „Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!“ Poln ljubeče vdanosti je zdihljaj: Vse za te, o presveto Srce Jezusovo! ali Presveto Srce Jezusovo, vate zaupam Eno molitev vdanosti naj še omenim, ki jo pripisujemo papežu Klemenu XI. in je bila domača in ljuba našemu svetniškemu Baragu. Takole se glasi: „O Bog, hočem, kar ti hočeš. Hočem, ker ti to hočeš- Hočem, kakor ti hočeš. Hočem, dokler ti hočeš.“ — Ta molitev je morda najpopolnejši krščanski amen, ki si ga moremo misliti. Med našo in božjo voljo se postavljajo besede: kar, ker, kakor in dokler. Ena za drugo nagibajo našo voljo k popolni vdanosti v božjo voljo, k vdanosti brez pridržkov, brez ozira na dogodke, čas, kraj in način, k pristanku brez ugovorov in pogojev. Kdor to molitev izgovori, ta se je res Bogu popolnoma in v vsem podvrgel. Sveti božji volji je podvrgel svojo preteklost, sedanjost ih prihodnost. Pripravil je k molku vse ugovore in pomisleke svojega srca, ukrotil je njegovo upornost, pomiril njegovo nepotrpežlji-vost. Božja moč je stopila na mesto človeške omahljivosti. Tako molitev, kadar privre iz verne, iskrene duše, je pravo junaško dejanje popolne bogovdano-sti. Veliko bo plačilo, ki ga bo Bog takim dušam dal.
ZAKLJUČNE MISLI
Po božiču, dne 27. decembra, obhajamo god svetega Janeza Evangelista. Bil je med apostoli Jezusov ljubljenec, ki mu je smel pri zadnji večerji sloneti na prsih in mu je Jezus, umirajoč na križu, izročil v varstvo svojo Mater. Poleg evangelija je napisal še tri apostolska pisma in zadnjo knjigo Nove zaveze: Skrivnostno razodetje. S to knjigo je božje razodetje zaključeno. Ko je v pregnanstvu na otoku Patmu končaval njeno zadnje poglavje, je v zamaknje-
nju zaslišal glas iz večnosti: „Da, skoraj pridem 1“ Bila je obljuba, da se bodo napovedi in obljube navdihnjene knjige skoraj in gotovo izpolnile. Apostol pa je bil tedaj že čez devetdeset let star. Nič bi se ne smeli čuditi, ako mu je napoved skorajšnjega prihoda Gospodovega zazvenela kot naznanilo njegove smrti. Zahrepenel je po njej, izmučen po tako bridkih in dolgih borbah in stiskah življenja. Zahrepenel je po uri, ko bo spel zagledal svojega Gospoda in Učenika, iz obličja v obličje, Njega, ki ga je vedn(, tako srčno ljubil. Ves prevzet je tedaj na Gospodov klic odgovoril, poln gorečega hrepenenja: „Amen.
Kardinal Döpfner je govoril
Nemki škofje so imeli od 28. do 31. avgusta svojo letn0 konferenci. Škofom v Vzhodni Nemčiji oblasti niso dale dovoljenja, da bi se je udeležili. Med škofi, ki niso mogli priti, so bili: berlinski škof Bengsch, predsednik škofovskih konferenc za Vzhodno 'Nemčijo; škof Spiillbeck iz Meissena (Saksonska) in pet pomožnih škofov.
Vsi nemški škofje, zbrani na konferenci, so bili zelo potrti, ker se je škofje Vzhodne Nemčije niso mogli udeležiti. Zato so izdali posebno izjavo, s katero so slovesno in odločno protestirali proti omejevanju verske svobode v Vzhodni Nemčiji. Obenem so izjavili, da nobene zapreke ne bodo omajale njihove zvestobe do sobratov v škofovstvu in do vseh vernikov Berlina in Vzhodne Nemčije.
Konferenco so škofje končali s posebno pobožnostjo v cerkvi, med katero je govoril kardinal Julij Döpfner, moskovski in freisinški nadškof. Opozoril je, da mora žalostna usoda tistih, ki trpe v Berlinu in Vzhodni Nemčiji,
Pridi, Gospod Jezus!“ In je še za vernike vseh časov dostavil besede blagoslova: „Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vsemi svetimi, Amen“ (22, 20-21).
Naj zato sveti krščanski amen v svojem globokem pomenu odmeva vedno tudi v naših srcih, na vseh potih in v vseh razmerah našega življenja, v veselju in žalosti, v sreči in nesreči, v dobrih in hudih dneh: Gospod, vate verujemo, vate zaupamo, tebe ljubimo, po tebi hrepenimo. Ti nas vodi, ti nas varuj, ti nas reši vsega hudega. Ti nas milostno sprejmi ob uri naše smrti.
Amen, pridi, Gospod Jezus!
ALOJZIJ KOŠMEKLJ
ganiti vse ljudi. Kristjani morajo imeti vedno sočutje s tistimi, ki trpe. Posebno so dolžni sočustvovati s svojimi trpečimi rojaki nemški kristjani. V Nemčiji kristjani premalo molijo, da bi prenehala razdelitev dežele in da bi vsi kmalu dosegli versko svobodo.
Berlinska škofija preživlja zelo žalostne dneve. Naenkrat so se pretrgale najprisrčnejše medsebojne vezi in število žaloiger se je zelo pomnožilo. Berlin je doslej združeval oba dela razdeljene dežele. V njem so se mogli vršiti skupni dušnopastirski in dobrodelni sestanki. Ali bo morda ta ločitev dolga in trajna?
Potem je kardinal Döpfner spomnil, da je papež Pij XII. že 1942 napovedal, da bo materialistični duh oropal človeka dostojanstva njegove osebe, njegovih pravic, človeštvo pa miru in povzročil, da se mednarodne pogodbe ne bodo spolnjevale. Ta napoved Se je uresničila dobesedno. Zato je zelo važno, da vsi kristjani spoznajo resnost današnjega časa in se zavarujejo pred materializmom, ki taji Boga in njegovo nravno postavo, Človeku pa ponuja samo užitke tega sveta.
Velik vzgled kardinala Tardinija
Služil je zvesto Bogu in Cerkvi, služil je tudi dušam s svojim vsestranskim udejstvovanjem. Vedno je pokazal veliko dobre volje, ponižnosti in da-režljiivosti. Brez strahu je sprejel tudi svoj lastni križ, težave in trpljenje. Bil je tudi mož molitve. V tem je dal še posebej velik zgled, zato je zaslužil, da počiva v miru (Sv. oče Janez XXIII-v nagovoru v splošni avdienci, 2. 8. 1961).
Sv. Katarina Sienska je velik zgled tudi za naše čase Živela je v izredno kritičnih časih. Bog jo je izbral, da je omehčala srca mogočnih. Blestela je vedno v milosti božji in molitvi- Zato je bila močna pred Bogom in dosegla veliko milosti za ljudi svojega časa. Kazala jim je pravo pot, kako se izogniti slabega in vztrajati v dobrem. Grešnike je opozarjala na pokoro, poravnala je dosti nasprotstev in pomirila veliko neprija-teljev (Sv. oče Janez XXIII. v pismu vrhovnemu predstojnku dominikanskega reda, dne 20. 7. 1961).
Odgovornost katoliških intelektualcev V naših časih je zelo potrebno, da katoliški intelektualci sodelujejo na vseh področjih udejstvovanja. To sodelovanje se mora organizirati na narodnem jn mednarodnem področju. Poslanstvo intelektualcev je dvojno, duhovno in apostolsko ter časno in socialno. Zato morajo delati z vsemi močmi za rešitev duš in širjenje božjega kraljestva. Da pa bodo mogli to svojo nalogo dobro vršiti, je potrebna solidna verska formacija. Ta ni nič manj važna kot temeljito poznanje različnih vprašanj tega sveta. Potem pa je treba nujno pristopiti k apostolatu razuma, k resničnemu intelektualnemu apostolatu, slonečemu na veliki ljubezni do bližnjega. Pri vsakem delu je trelva biti prL
GLAS IZ RIMA
pravljen na žrtve. Brez žrtev se ne da nič narediti. Zato naj vsak dela z vsemi močmi in Bog naj blagoslovi njegovo delo. (Pokojni kardinal Tardini v imenu sv. očeta v pismu glavnemu asistentu ,,Pax Romane“, dne 13- 7. 1961).
Združene države Sev. Amerike
Duhovnik kaldejskega obreda, ki je pripravljal 40 nestorijanskih družin in njihovega duhovnikov na vstop v katoliško Cerkev, je izjavil, da so ponovni pozivi papeža h krščanski edinosti predvsem namenjeni tem kristjanom.
Tomaž M. Bidavid, župnik pri Svetem Efremu v Čikagu, je* letos januarja dobil pismo od Ehhai S. Joseph, župnika asirskih nestorijancev, v katerem mu sporoča, da se namerava vrniti s svojimi verniki v katoliško Cerkev. No to sporočilo je župnk Bidavid odgovoril tako, da je februarja šel v Turlock in tam en mesec vsak večer razlagal ločenim bratom nauk katoliške Cerkve.
Omenjeni župnik pravi, da mu je duhovnik Jožef rekel: „Sveti oče Janez XXIII- je pokazal tako očetovsko zanimanje za kristjane, ki so zunaj Cerkve, da mu moramo odgovoditi na njegovo toplo vabilo. Zdi se nam, da je to edina pot, ki vodi do prave Cerkve-
Manuel Alvarez, župnik presvetega Srca v Turlocku, je nestorijancem pogojno podeli svet krat.
Duhovniški poklic je čisto božji dar. Toda gre skozi materino srce. Zato verno ljudstvo po> pravici ceni duhovniške matere. Bog daj našemu narodu veliko takih mater.
DUHOVNIŠKA MATI
Verno ljudstvo zelo spoštuje duhovniške matere. Pri novi maši gleda no-vomašnikovo mater skoraj toliko oči kot novomašnika samega. Ko umrje duhovniška mati, sc zbere včasih več duhovnikov kot če umrje duhovnik sam; ne redko jo pride pokopat sam škof.
Postati mati duhovnika — to velja za največjo čast materinstva. In po Pravici: saj duhovniška mati je tako hlizu božji Mater5!
Vsa čast in lepota Marijina izhaja ■z njenega božjega materinstva. Svetu je rodila sonce — Kristusa, zato je še sama ožarjena od njegove svetlobe.
Duhovniška mati pa daje svetu drugega Kristusa-duhovnika, zato je tud’ sama deležna izredne časti duhovništva.
Razgovor med Pijem XI. in francoskim škofom
Neki francoski škof je pripovedoval Piju XI., kakšno čast izkazuje duhovniškim materam. Ko je končano hiašniško posvečenje, pokliče matere hovomašnikov k oltarju. Tam se jim v 'Plenu Cerkve zahvali in jim čestita, da s° bile povzdignjene tako blizu Mariji, hi je svetu dala Velikega duhovnika, hin koncu izroč1 vsaki materi srebrno ■hoduljo, ki je bila za to slovesnost podboj skovana. Na eni strani je podoba Darije z Detetom, na drugi strani pa "apis: škof iz N. materi duhovnika M. y globoki hvaležnosti. — Ko je to sl'-sal svet; oče, je bil za to kar navdušen.
škof ga je prosil, naj po eni medalji blagoslovi vse medalje, ki jih bo v bodoče delil. Papež pa je naročil, naj škof vsaki duhovniški materi izrazi zahvalo tud; v imenu vrhovnega poglavarja vse Cerkve.
Postati mati duhovnika — to velja tudi za najglobljo željo vsake verne matere. Pred' nekaj leti so v neki naši cerkvi postavljali nov marmornat oltar. Da pokrijejo stroške, je župnik napovedal darovanje. Vsak naj vloži svoj prispevek v pisemski ovitek, zraven pa lahko napiše, kaj želi od Boga doseči s tem darom. Te želje bodo pozneje vzidali v oltar. Res so ljudje pisali svoje želje:	za srečo v gospodarstvu, za
zdravje, za srečno, zadnjo uro. Najbolj pa je župnika gando pismo neke matere. Od Boga je želela to milost, da bi pri tem oltarju kateri njenih sinov zapel novo mašo. Bog daj, da se ji uresniči ta plemenita želja!
Katera mati ne bi hotela take časti ? Katera ne bi hotela biti podobna Porodnici božjega Zveličarja? Katera ne b; hotela postati dobrotnica človr-tva ? Soodrešenica tisočev ?
Mestece Lu v Italiji
Tako veliko milost pa je treba zaslužiti. Najprej z molitvijo, če bi naše žene vedele, kaj vse premore molitev vernih mater, ako prosijo od Boga tisto, kar je nujno potrebno za zveličanje njihovih otrok!
Vzhodno od Turina v Italiji leži mestece Lu. šteje z okolico vred kakih 4.000 duš. V zadnjih desetletjih je iz tega kraja izšlo nič manj kot 500 duhovnih in redovnih poklicev.
Odkod toliko pokl'cev ? še v prejšnjem stoletju je v tistem področju vladalo veliko pomanjkanje duhovnikov. Matere so s skrbjo gledale v bodočnost svojih otrok, ki ne bodo imeli prave verske vzgoje. Leta 1881 so se kar same začele ob prvih sobotah zbirati v cerkvi, kjer so darovale sv. mašo in obhajilo v sledeč' namen: „O Gospod, d'aj, da bi eden mojih otrok postal duhovnik! Hočem živeti kot prava kristjana, želim navajati svoje k vsemu dobremu in si tako zaslužit; milost, da smem teb', o Bog, darovati enega duhovnika!“
Škofija, ki pred 100 leti skoraj ni imela duhovnikov, jih ima danes v izobilju. Tudi naše matere bi rade duhovnikov. Kako j'h bodo dosegle ? Zbirajte se k molitvenim uram za duhovnike —• ob prvih sobotah, ob četrtkih pred prvim petkom in tako boste deležne milosti, da boste postale duhovniške matere!
Materina molitev je bila uslišana
Ne obupujte, če vaši sinovi no kažejo zadost' resnosti in pobožnosti! Molitev vse premore!
Duhovn; pisatelj p. Daniel Lord iz Družbe Jezusove pripoveduje:	Nisem
posebej ljubil duhovnikov in jezuitov. Nisem sicer imel z nj'mi nobenih slabih izkušenj, toda duhovniško življenje se mi je zdelo brezbarvno in kar dolgočasno. Nekoč so sošolci v višji gimnazij' delali načrte, kaj bo kateri poštah Moj najboljši prijatelj je odkril: Upam, da bom nekoč duhovnik. — No, sem rekel, — vso srečo! Samo brez mene-To ni zame. — Vseeno sva se nekaj
mesecev pozneje peljala z istim vlakom v noviciat Družbe Jezusove. Kako jc do tega prišlo. Ko je enaindvajsetletni Daniel boječe odkril svoji materi sklep, d'a postane jezuit, mu je mati odkril i skrivnost: ,,Kaj praviš k temu, da sem že leta molila za to!“ — In Daniel zaključuje: „Tako je tudi moja’ zgodba pravzaprav stara zgodba. Poklic ima. svoj začetek ne pri možu, ampak pri ženi — njegov' materi.“
Tako je bilo tudi z Jezusom. Njegovo življenje se je začelo pravzaprav z brezniadežnostjo in svetostjo njegove Matere.
Vendar sama molitev ne bo zadostovala. Marija je Jezusa tudi vzgajala za veliko poslanstvo. Treba bo nežno klico poklica, kj jo bo mati morda odkrila v srcu svojega otroka, podpirati, .ščititi in razvijati. A kako? Za to ni treba velike izobrazbe alj znanja, še manj pa bogastva. Pač pa globoke,vere in ljubezni do Boga, potem se bo prava pot vzgoje kar sama pokazala.
Da, bo- rekla morda kakšna mati, lepo je imeti sina duhovnika. Toda jaz ga imam preveč rada, da bi ga dala od sebe! — nekatere matere se pri vsej svoji pobožnosti duhovnega poklica kar boje. Taka jc bila na primer že Antuza, mati’ sv. Janeza Krizostoma. Ko ji je razodel željo, da bi postal duhovnik, je žalostno rekla. „Sin, ne delaj me še enkrat za vdovo!“
Besede kardinala Suharda
Take matere naj poslušajo, kaj jim je povedal pariški kardinal Suhard:
„Družinske matere! Obračamo se na vas, ker imate pri dolu za Kristusovo kraljestvo posebno prednost. Ve želite Postati duhovniške matere. Ko na to . mislite, se morda bojite zase in za svojega otroka. Strah vas je,, da bi ga izgubile, ali da bj se mu slabo godilo.
če je tako, potem se ozrite nanjo, ki vam daje zgled, to je na Marijo. Tudi ort a se je najprej prestrašila sporočila angela. Pa je vendar rekla svoj Fiati' Zgodi se! in vse sc je spremenilo. Poslej je samo pričakovala in potem darovala svojega edinega in večnega Duhovnika...
Pddobno kakor Marija šte tudi ve „blagoslovljene med ženami“. Za vas ni večje milosti od te, da darujete Kristusu glas, ki bo postal njegov, roke', ki bodo blagoslavljale in posvečevale kot njegove, telo, kj se bo z njim-žrtvovalo kot spravni dar za rešitev sveta. Vsadite si globoko te misli! Če Bog govori na srce vašega otroka, ne zamorite v njem tega klica! Brez dvoma bo prišel dan, ko bo ta vaš ljubljeni otrok zapuščal rodno hišo in šel po svetu iskat in rc.šev-at svoje brate. Tedaj se vam bo srce trgalo v žalosti.
Lahko bi takrat rekli o vas, kar je reke] prerok: Po vaših bolečinah smo bili ozdravljeni. Toda, če Bogu darujete njega, ki ga Bog kliče, bodite prepričane, da vam ga bo Rog poVrnil. Njegovo srce vas ne bo prenehalo ljubiti. Noben otrok vam ne bo bližji kot ta. In nikoli ne bo vaše veselje prenehalo, v misli, da ste Cerkvi podarile služabnika, svetu pa rešitelja.
Duhovniški poklic jc čisto božji dar. Toda gre skozi materino srce.“
P. Miha žužek, D. J.
Bratje, dajajmo Kristusa v svojih besedah, delih in življenju! Ne pozabimo pa, da ga ne bomo mogli dajati, če ga nimamo.
Peter Payet.
Itako dober mi je bil Bog, da me je poklical v .svojo. Cerkev. Tako lepo je V njej.
Emilija Lindner
V dnevih od 1. do 3. septembra je argentinsko Krščansko družinsko gibanje priredilo veliko zborovanje za mladino pod spodnjim skupnim naslovom. Prinašamo kratek i-zvleček poteka teh večerov.
MLADINA NA ZATOŽNI KLOPI
„KDOR JE BREZ KRIVDE...“
Prvi večer so govorili o temi: Mladina pred življenjem.
Govorili so oče, mati, zastopnik mladine (dekle), duhovnik, zdravnik; končno, kdor je hotel.
Voditelj debate je zastavil vprašanje: „Ali so utemeljene obtožbe mladine? če so, moramo tukaj dokazati.“
Dekle: Kaj hoče mladina? Kaj dela?
Išče resnice in pravice; skuša razumeti. Se daje, morda v preognjevitem zaletu.
Toda ali smo danes pristna mladina, ki se daje, ali pa smo uporniki pred po-buržujstvenjem, potvaro, pomanjkanjem iskrenosti, ki jih nahajamo v današnjem svetu?
Če smo to zadnje: ali je ta upor nekaj slabega?
Vendar nam manjka orožja v tem boju: vere in pristnega veselja, ne pa videza veselja, ki se prodaja v poljubih, kozarcih whiskyja, kakih knjižurah...
Naša velika pustolovščina v tem svetu nas stiska. A ne bojimo se ne tega časa ne tega sveta; ne nehamo ga ljubiti in ga pustiti živeti. Zahtevamo le, da nam odrasli dajejo ljubezni, razumevanja, duhovnosti.
Oče: Je to dvoje svetov: odrasli in mladina. Med obema je spet zgraditi podrti most. A oče naj bo dober oče in otrok dober otrok.
Mati: Prav, da mladina hoče živeti svoje življenje. A kako ? V starših morajo razbrati govorico ljubezni, ki se kaže v vsakdanjih žrtvah, če starši ne znajo mladini nasproti, naj vsaj mladina stori prvi korak-
Duhovnik: Mladina je bolna: a biti bolan ne pomeni, da človek more biti bolj zdrav. Vidimo mladino, ki hoče resnice, a prihaja z ranami, s problemi. Poglejmo znake bolezni. Kako se že pravi temu ?
Zdravnik: Semiologija.
Duhovnik: Dobro, se bomo šli pa tega. (Smeh). Mladina hoče, da jo vodijo, A če jo trdo držimo, se upre: noče zmerom plačati ceno, ki jo terjajo njeni problemi.
Kaže, da se je je lotil marksizem: malo ji je za ideale; hoče hitro v prakso. Dejansko je nehote vržena v svet, brez priprave na življenje, ki ni ne spolnost, ampak delo, zabava, ljubezen.
Mladina ne ve, čemu naj živi in umi' ra. Nima eshatologije: to se pravi, da nima nekaj onstran mladosti, za kar bi se ji splačalo živeti.
Zdravnik: Mladina je zmerom enaka. Očitamo ji: če bi razumela, če bi mislila takole, če bi delala takole... A potem bi bili odrasli, ne mladina. (Smeh)
Duhovnik: To je demagogija. (Smeh)
Zdravnik:	Vzgojiti mladostnika je
kot sezidati stavbo: od temeljev do notranjosti . V človeku je najprej telo, nato duševnost. Vzgoja mora biti celotna.
V duhovnem pa mladina mora imeti zgled doma; če ga ni tam, ga bo iskala drugje: tam pa lahko zaide. Starši se morajo približati mladini, a z mladim duhom. (Ploskanje)
Koliko fantov in deklet bere Freuda pred časom, a ga ne razume...
iNaj bi se ne poročali pred 24. ali 25. letom. ..
Gospa iz dvorane: Pazite, g. doktor, ker vam dekleta znajo zabrisati kaj v glavo...
Zdravnik: Mislim, da ne. Kar verjetno bodo razumela.
Pij XI. je rekel, da je greh nekaj tako ostudnega, da že na prvi pogled odbija. Če pa ga človek opaža pogosto, sprva prizanaša, nat0 pomiluje, končno vzljubi. Tako je z mladino: bero pornografske romane, gledajo neprimerne predstave — in se jim dogaja podobno.
Voditelj: Ali bi kdo izmed navzočih želel spregovoriti?
Več mladostnikov: Prvi: Šole vzgajajo avtomate. Profesorji na sploh ne znajo učiti.
Drugi: Ničesar nas konkretno ne nauče.
Tretji: Imamo ideale, a nam nihče ne
Peti: Doma in v okolju ne najdemo pobude, opore, navdušenja za svoje napore.
Zdravnik: Torej ni krize mladine. V krizi je svet, ki je materialističen in se zoperstavlja duhovnim vrednotam. Svet, v katerem velja: „Pametni živi od butca; butec pa od dela.“
Dekle (potrto): Imate ideale. Toda kateri so vaši ideali ? Kakšne ideale naj si ustvari mladina s takimi knjigami, filmi in dejstvi, ki jih nudi okolje?
Mati (navdušeno): Odlično! Da bi te besede mogli razpihati na vse štiri vetrove in bi jih slišali naši pisatelji in filmski ljudje.
A ko je že tako, naj mladina sama v vse to stavi dih čistosti.
Dekle iz dvorane: Pustimo očitke in iskanje krivde. Krivdo imajo starši, vzgojitelji, okolje, mi sami. Pustimo očitke in se spravimo nov svet gradit!
Fant iz dvorane. Da. Našli bomo zgled zanj v Kristusu. Zgradili ga bomo s tem, da bomo delali dobro, živeli življenje vredno življenja, vzvišeno in pošteno, v skladu s Kristusovim božjim naukom. (Dolgo ploskanje)
Gospod iz dvorane: Neki pesnik je
Pomaga. Če jih pokažemo, nas zavračajo ...
Četrti: Živimo v svetu laži, hinavščine, vojska; zato pa nam mladina hodi Po zaprti poti. ..
zapisal „Mladina, božanski zaklad“, če je ta mladina v krizi, pozdravljena kriza: vodila nas bo v nekaj dobrega. Zase sem prepričan, da je neka kriza; kriza pokorščine staršem in spoštovanja do
staršev (mrmranje). Tudi pa trdim, da, če mladina ne uboga, sö starši dolžni, da razčlenijo vzroke in jih odstranijo.
Voditelj: Danes smo iskali stika z mladino. Ta je očitala, da živi v zmate-rializirancm svetu; da ji odrasli nalagajo preveč prepovedi in krivde, ne najdejo na v njih opore. Odrasli so priznali svoje, zmote, kar je ponižno in -pravilno: namesto razumevanja mladine so jim rajši vsiljevali svoje ukaze, zato je mladina šla predaleč v svojem naravnem teženju po sprostitvi.
Moremo izluščiti dva zaključka: Treba je nujno obnoviti razgovor med obema: Mladina mora doumeti govorico, v kateri ji govore starši, ki celo v kaznovanju kažejo ljubezen.
Mladine ne prosimo, naj bo trpna, pač pa strpljiva; naj bo močna, pogumna, ostvarjajoča; naj teži za soglasjem s starši; a ne prosimo je, da se odpove svojim idealom.
Duhovnik: Prav, da mladina gradi: naj bo dejavna, a ne napadalna. Ne zamenjava naj križa za bat.
Odrasli smo zgradili svojo polovico mostu: naj zdaj mladina nadaljuje.
„NAPLAVLJENJE Z NOVIM VALOM“
Mladina naj se ne utopi z novim valom, ampak naj z njim srečno naplavi. To je bil namen drugega večera.
Predvajali so najprej sketch Julije 0’Farrell de Molina. Igralci:	sedem-
najstletno dekle novega vala; prijateljica; starši.
Vsebina:
1.	prizor:
Monika napove materi, da bo šla zvečer ven. Spremljal jo bo prijatelj, ki sicer ne zahaja na njen dom, a jo .pogosto spremlja na sprehod.
Monika noče povedati materi, ne
kam gre, ne kdaj Se vrne: take zastarele reči!	. . • '
2.	prizor:
Mamica, ki jo je bila pustila iti, se zbega in gre po svet k očku. Ta- je silno zaposlen s svojim delom in nima časa za take malenkosti: pije whlsky, govori bedastoče in se pripravlja naskrivaj na potovanje v Kordovo.
3.	prizor:
Monika pripoveuje prijateljici dogodivščine prejšnje noči. Večerjala sta s fantom, šla v kino, na sprehod in končno na ples v psihoanalitično „boite“. Monika skrivnostno šepeče: „Veš to je nočni lokal za vpeljane. Seveda ti ne morem povedati, kaj prazaprav je, ker ne boš razumela."
Prijateljica ni včeraj padla z lune: Po kratki opombi pokaže Moniki časopisni izrezek, ki poroča o policijski raciji v tisti boite. Našli so omamila. Mladostnike, ki so jih zajeli, so peljali na stražnico; nato pa izročili staršem.
Monika: ,,No ja, kaj zato. Jaz sem šla pol ure prej domov! To se pravi, da se ni nič zgodilo!"
Potem je sledil razgovor. Mladina je podala svoja mnenja:
1.	Oče bi moral biti bolj energičen in prepovedati nočne izhode 17-letni punčari, tembolj, ker ni povedala, kam gre.
2.	Prevelika- strogost je zastarana-Oče bi moral prepričati dekle, da take zabave niso zanjo.
3.	Vzgoja mora začeti v zgodnji mla* dosti, sicer potem pride do takih izgredov.
4.	Ni zadosti učiti ali pridigati. Treba je dati dober zgled.: oče, ki gre v Cordobo, ne da bi povedal materi. • • > .ki se ne briga za dom...
5.	Razlika med današnja in vče-
Hiša Miklove Zale na Koroškem
rajšnjo mladino je v tem, da ima današnja večje skrbi: velika večina mora študirati in delati.
6.	Starši bi morali kazati stalno skrbnost in tako vzbuditi zaupanje otrok.
7.	Kaj moremo pričakovati od družbe, v kateri živimo? Preveč je svobode; normalno, kaže, da je atomska bomba ali vsaj nje stalna grožnja; kar vodi v nevarno psihozo; časniki zmerom poročajo o zločinih, malo pa o plemenitih in vzvišenih čustvih. Kaj sploh more storiti mladina?
8.	Živimo v drugačni dobi kakor naši očetje. Zato se morajo ti postaviti namesto sinov in ti na staršev. Tako se bomo razumeli.
9.	Naj dvignejo roko tisti, ki se čutijo zgubljeni ali nerazumevanj, če so manjšina, t0 pomeni, da ni večjih problemov.
Sprejeli so predlog. Le dva fanta sta dvignila roki. Nato je zaključil tisti, ki je stavil predlog: Torej je dokazano, da ni velikih problemov. Torej je jasno, da krščanska načela kot temelj morejo in morajo biti velika smernica za mladino, kot so za nas. (Dolgo ploskanje)
Duhovnik: Vprašam se, če to, kar se dogaja v družini, ne bo vdor razrednega boja, ki hoče razpreti družino, da bo tako laže razkrojil družbo.
Oče: Mislim, da ste zadeli žebico na glavico. To hočejo: razbiti družino!
A če bi spet povedli Boga v družino in se vrnili h krščanskim načelom v družini, bi izginilo nerazumevanje med starši in otroki. Vsa družba bi se okrepila. To je najmočnejše orožje proti komunizmu.
Duhovnik: živimo eno naj večjih kriz krščanstvo. Nocoj smo videli, kaj se dogaja. Priznamo, da smo v krizi in jo trpimo, kot jo ves svet.
Mladina, danes smo videli, da dobro igrate. Ganilo nas je, ko smo gledali, kako ste branili svoje starše. Z vami je mogoče doigrati to tekmo.
Nocoj odhajamo z velikim upanjem v srcu.
MLADINA — ODRASLI: 0—0
Tretji večer je imel za naslov: Ali je upornost mladine upravičena ?
Sestavili so simbolično sodišče, ki
mu je predsedoval znani pasionist p. Richards. Sestavljali so ga še: tožilec, branilec, porota, priče in dva simbolična sojenca: fant in dekle s krinko na obličju.
Najprej so pričeli z rednimi oblič-nostmi. Nato so izpovedale priče, nekatere silno živahno in zanimivo.
Zatem so prišli takoj v končno obravnavo.
Tožilec:	Mladina nam mora dati
boljši svet. A zato se mora čutiti odgovorno: mora imeti svoj majhen „jaz“, ki naj se uveljavi v okoliščinah, ki jo obdajajo.
Ni mogoče tajiti krivde odraslih in krivde okolja- Pripravljen bi bil, zanjo terjati obsodbo, tako kot jo bom danes za mladino, sicer bi se to reklo, pustiti mladino na milost in nemilost v rokah izkvarjene dananšnje družbe.
Mladina danes na žalost teka za golimi tvarnostmi. Pred 30 ali 40 leti bi jo lahko spravili v tir prav po diletantsko: z nekaj zaušnicami; tudi staršem. Danes pa živimo Kubo, Brazilijo in dežele za železno zaveso. V tem ozračju se mora naša mladina ali preroditi ali pa bo plen prvega, ki jo pride zavojevat; ali se reši tvarnosti ali pa se pogrezne popolnoma vanjo. Jutri, ko bo očiščenje Zahoda zaradi nevarnosti z Vzhoda postala stvarnost, tedaj bomo zgradili boljši svet in v njem bo mladina imela odločilno vlogo.
A nimam zaupanja v bodočnost. Bojim se, da ne bomo rešili niti 10 odstotkov mladine, ki bi bila zdrava. Le 10 odstotkov okolja danes izpolnjuje svoje verske dolžnosti. Raste materializem.
Vendar svoji zahtevi po obsodbi hočem dati odrešilni smisel. Noben zakonik ne predvideva kazni za to mladino-Naj bo kazen v tem, da ta zdrava mla-
dina stori vse, da doume čut za odgovornost, ki ga tembolj manjka ostalim 90 odstotkom.
Obramba: Cenim razloge g. tožilca in priznam, da so me nekateri prepričali. Ne tajim nujnosti čuta odgovornosti v mladini. Dvomim pa o pravicah, ki jih imajo očetje, vzgojitelji, vsa družba, ko hočejo obsojati mladino.
Govorili ste o egoizmu mladih. Kar kaže, da je egoizem, so ostvarili starši sami. Ko otrok se rodi, hočejo vsi iz njega narediti komunista: Ima očetove oči, mamin nos, dedkova usta, ušesa starejšega bratca... Obenem ga pretisnejo kot salamo; k sreči danes zdravniki hočejo, da so vsaj roke proste...
Jasno, da tak otrok sanja o svobodi-Odrasli se morajo zavesti trenutka, ko otrok neha biti otrok in postane mož ali žena. če je pri 18 letih sposoben voliti, bo jasno pri 15 sposoben, da si izvoli barvo obleke ali frizuro! Za starše pa je mladostnik zmerom premlad za take reči, ki jih hoče storiti, in prevelik za take, ki jih hoče opustiti.
Vendar sodim, da je mladina popolnoma odgovorna. Sta dva svetova; pokvarjeni izkvarjajoči, ki pozablja na duhovne vrednote, in duhovni, ki veruje v vrednote in nadnaravno usodo človeka. Črta ločnica pa ne poteka po meji starosti, marveč po sredi človeškega srca. Imamo nepopolno šolo, ki ne vzgaja celostno, in starše, ki ne znajo voditi svojih otrok in se pogosto izgube, ko hočejo do mladostnega razuma ali srca. Premalo je, da imajo starši pravico do ukazovanja: morajo znati ukazovati.
Rotim sodišče, da, namesto da obsodi ali oprosti, pokliče mizarja, ki naj razširi obtožno klop, kamor bi bilo treba privesti očete in matere, vzgojitelje in sploh vso družbo. Namesto sodišča potrebujemo okroglo mizo, da pri njej
vsi poiščejo boljših rešitev. Tako je treba delati v vseh družinah: prisrčen lazgovor, ki naj poišče odpomočkov za vse zlo, ki ga krivično pripisujemo samo mladini.
Sodni rek: Na vprašanja „Koliko je odgovorna mladina za materialistično krizo, ki ogroža svet? Ali je odgovorna za krizo ljubezni, ki jo izkazuje rastoča počutnost ? Kakšno vlogo ima v duhovni krizi naše <M>e?“, potem ko smo zaslišali poroto, odločamo:
Oprostimo mladino in starše navedenih c-bdolžitev. A moramo opomniti starše: Treba je bolje poznati mladino; postaviti vsakega izmed njih v skupino, o katerih nam gövori sodobno duše-slovje in ga voditi po zanjo določenih smernicah. Treba se je čutiti bolj odgovorne pred' to mladino, ki ni sama prišla na svet: ne jih vreči v družbeno življenje, ne da bi jih poučili skrivnosti
ljubezni; odpreti jim je rodovitna obzorja; stopiti v ožji stik z mladino. Treba je imeti pesniško srce in svetniško dušo. Treba jih je vzgajati za svobodo, da se bodo v njej mogli spojiti z občestvom.
Rotimo mladino, naj bo spravno-za-dostilna, ne posnemalka. Naj premisli znova svoje stališče nasproti odgovornosti v delu; v zabavi — kjer naj odločno zavrne, kar ji nudijo odrasli z namenom, da jo skvarijo —; v hoji za Kristusom, a v modernem tempu, kjer je treba izbrati med materialističnim komunizmom in krščansko duhovnostjo; v ljubezni, kjer morajo trdno zavračati vse, ki bi hoteli zamenjavati ljubezen s spolnostjo, in morajo istiti ljubezen z duhovnim gledanjem, ki ni le strast ne nagnjenje, ampak globoka krščanska ljubezen.
Priredil J. R.
DEKLE IZPOVEDUJE
„Po ljubezni je hrepenelo moje srce in ne biti ljubljena — je bilo moje trpljenje. Pa rajši bi vse življenje hudo trpela, kakor da bi izgubila sramežljivost, nežnočut-nost in dekliški ponos. Slutim, da bi s tem zgubila ono prečudno lepoto in moč dekliškega srca. Zato hočem in prosim Boga, da bi bila moja ljubezen vedno čista in sveta. Vem, da bi rajši umrla, kakor da bi se moja ljubezen spremenila v nekaj, česar bi ne mogla več imenovati ljubezen. Kajti ljubezen je sveta in božja, ono drugo čustvo pa tako zelo le zemeljsko.“
VZEMI SI 5 MINUT ZA 5 MISLI
1. Nekateri gredo skozi življenje kakor skozi temni predor in si ne znajo razložiti od kod
PISMO SIVOLASEGA ŽUPNIKA ZALJUBLJENEMU FANTU
Dragi Janez!
Zadnjič sem obljubil, da Ti bom priporočil nekaj stvari, ki ustvarjajo družinsko srečo.
Jezus je dejal, da ljubezen vse povzame, vse je v njej obseženo.
Vse, kar je navdihnjeno od ljubezni do Boga ali od ljubezni do bližnjega, ki sta eno in isto, „diši po nebesih".
Vse, kar je v zvezi s sovraštvom in njegovimi izrastki:	maščevalnostjo, rahločutnostjo, zamrzo,
pretiranim samoljubjem, itd., „diši po peklu".
Ko greš „v vas" k nevesti, premišljuj med potjo, o čem bosta govorila, kaj naj bi bilo predmet Vajinega razgovora.
Doba pred zakonom je in mora biti, a ni vedno, učinkovita in skrbna priprava na zakonsko življenje.
Prav je, da se dobra krščanska ženin in nevesta pogovorita o vsem, od česar more biti odvisna njuna srečna ali nesrečna prihodnost.
Veliko ženinov in nevest se ne zna razgovarjati o nobeni resni stvari. Mudijo se le v praznih, večkrat. plehkih ali celo grešnih pogovorih.
Vidva ne bodita taka.
Toda vrniva se k temu, o čemer sva v začetku govorila, o ljubezni.
Vsi v družini ljubite najprej in nad vse res
Boga. Globoko v srce si vtisnite ti-le dve vodilni misli :
Prvič: Nobena stvar se ne da primerjati z življenjem, ki poteka v prijateljstvu z Bogom.
Drugič: Največja nesreča je smrtni greh.
In... to prinesite iz srca v življenje!
A ta. ljubezen do Boga zahteva najprej poznanje Boga, božjih stvari in božje ustanove — Cerkve.
Ne moremo ljubiti, česar ne poznamo.
A ne moremo poznati, česar se nismo učili.
Torej se moramo najprej poučiti.
Kje? Pri pridigah, iz dobrih poučnih knjig, v katoliških organizacijah in še na druge načine.
Piav je tudi, da si uredita vsaj majhno, skromno družinsko knjižnico.
Težko je svetovati, katere knjige si nabavi. Kljub temu bom skušal navesti nekaj knjig, ki jih boš ob priložnosti (za god, za božič, za Miklavža, za veliko noč in podobno) podani svoji nevesti.
Gotovo mora biti v vsaki družini na prvem mestu Sveto pismo, da ga boste lahko brali vsak večer vsaj po nekaj vrstic, začenši z novo zavezo.
Z sv. pismom — katekizem. Ne samo za otroke: tudi sama ga stalno ponavljajta.
In za tem? Prav je, da so od verskih knjig v domači knjižnici še : Zgodbe sv. pisma, Življenje svetnikov, Hoja za Kristusom in druge podobne knjige, o katerih boš po posvetovanju z drugimi uvidel, da bi Vama res koristile.
Gotovo Vama bo tudi glede tega morda še najbolje vedel svetovati Vajin spovednik.
In ko sva ravno pri spovedniku — bi Ti smel nekaj svetovati? Izberita si že sedaj istega spovednika in mu ostanita zvesta tudi, ko bosta živela v zakonu.
Ne morem Ti povedati in našteti vse dobro, ki iz tega poteka.
Skupna molitev.
Kadar družina moli, tedaj je Bog med njenimi člani navzoč. Saj je Jezus sam to zatrdil.
ves sijaj in trdnost in toplota, ki jo izžareva sonce — naša vera.
2.	Kako lepa je naša katoliška vera! Zadovolji vse naše želje, umiri duha in srce napolni z upanjem.
3.	Poživi svojo vero. — Kristus ni le blisk, ki posveti in ugasne. Ni le neki spomin, katerega naj zgodovina počasi zabriše. „Kristus včeraj, danes in vedno“ — pravi sv. Pavel.
Kristus res živi 1
4.	Vera. — Da, pri mnogih kristjanih jo je najti zvrhano mero, toda le na jeziku, ko jo je treba z dejanji potrditi, pa skopni.
5.	Jezus je dejal: „Vse zmore tisti, ki veruje.“ Prosi zato tudi ti z apostoli: „Gospod, pomnoži mojo vero!“
MISEL NA SMRT
Prav gotovo boš tudi ti nekoč umrl. Ne veš pa, kdaj, kako in kje.
Zato bodi na smrt vedno pripravljen. Kristus opominja: „čujte torej, ker ne veste na ure ne dneva.“
Za smrt si pripravljen s tem, da si v posvečujoči milosti.
S smrtjo se tj bo nehal čas priprave za večnost. Jezus je rekel: „Pride noč, v kateri nihče ne more delati.“
Sv. Janez Bosco je navajal svoje gojence, da so vsak mesec opravili pripravo na smrt. Določi si dan, kdaj jo hočeš ta mesec opraviti tudi ti.
Takoj po smrti sodi Bog dušo vsakega človeka. Duša pregleda na kraju, kjer se loči od telesa, v božji luči hipoma vse svoje življenje in takoj vidi tudi božjo sodbo, kam naj gre: v vice, v nebesa, v pekel.
LEPE MISLI
V družini je oče „glava“, mati — kakor pravi papež Pij XI. — „srce“. Očetu gre prvenstvo oblasti, materi pa prvenstvo ljubezni.
Brez prave verske in nravne vzgoje bo vsa duševna izobrazba bolna. — Pij XI.
Poleg tega pogosto hodita k sv. zakramentom. Zlasti k sv. obhajilu. To je hrana, moč, opora tw sreča naših duš.
Mislim, da ne velja proti temu noben izgovor. Malo prej vstanemo in je težava odpravljena, posebno če cerkev ni predaleč.
In ni isto, iti na delo sam ali z Bogom v duši.
Ljubezen do bližnjega — začenši pri sorodnikih, potem do prijateljev, sosedov in do človeštva sploh.
Če v našem srcu — kot nas vera uči — prebiva sam neskončni Bog, mar ne bo torej dovolj prostora tudi za vse ljudi oz. za ljubezen do njih?
A posebno ljubezen in usmiljenje imej do revežev. Bogu posodiš, kar daš revežu. In kako bogato poplača Bog vsako dobro delo!
Jezus se skrije pod podobo reveža: pomagaj temu skritemu Jezusu in Bog bo širokosrčno rosil svoj blagoslov na Tvoj dom.
In še... ljubezen do župnika.
Si kdaj opazoval, kako tudi najmanjši listič na drevesu živi in se hrani s sokom, ki mu prihaja iz korenine?
Poslušaj: Jezus je vsadil veliko drevo: On je oživljajoča korenina, polna življenjskega soka, ki ne želi drugega kot dati življenje vsem in to v izobilju. Papež, sv. oče, je deblo. Škofje so močnejše veje. Župniki, tanjše veje. A Ti in Tvoja nevesta sta kot dva lističa te veje.
Če bosta trdno med seboj združena in povezana z vejo, bosta prejemala Sok, Življenje, bosta srečna, sveta in nekoč nagrajena s srečno večnostjo.
Če bi se od veje odtrgala, bi to bilo strašno. ■■ pomenilo bi smrt duše, pogubo, pogubljenje.
Nekateri tega ne razumejo. Škoda zanje!
Ljubite župnika, poslušajta ga, ubogajta, P°' magajta gmotno in umsko, darujta mu nekaj svojega časa, branita ga pred njegovimi nasprotniki,
v težavah se z njim posvetujta in tako... upajta na božji blagoslov.
Ljubita svojo hišo.
Vdihnita ji dušo, dajta ji življenje.
Kako?
Tako, da prosita duhovnika, naj jo pride blagosloviti. Pri tem lepem obredu bo molil: ,,Usliši nas, sveti Bog, vsemogočni Oče in pošlji iz nebeš svojega svetegča angela, da bo skrbel, podpiral, varoval, obiskal in branil vse, ki prebivajo v tej hiši. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.“
Na primernem mestu pripravita oltarček presv. Srcu Jezusovemu in se njemu posvetita.
Pri hiši imejta vedno tudi dve sveči, blagoslovljeni na svečnico.
Prižgal ju boš oz. ju bo prižgala Tvoja žena takrat, ko bo duhovnik komu izmed obeh prinesel sveto popotnico
Kajti vsega je na zemlji enkrat konec. Ta svet je samo vmesna postaja, na kateri nas vse opominja, da bo nekoč treba nadaljevati pot...
In treba bo oditi...
Tak je zakon življenja...
Ne da bi bilo s tem življenja konec, le spremeni se v večno življenje.. . srečno ali nesrečno.
Zate bo gotovo srečno, kajti tisti, ki je vestno vršil svoje vsakdanje dolžnosti, s pogledom uprtim v Boga, in je iskreno ljubil svojo ženo in otroke, tak se lahko mirno poslovi od tega sveta. Od družine se loči le začasno, da se po kratkem presledku spet snidejo pri Očetu.
Pred zaključkom tega in teh pisem, dovoli sivolasemu župniku, ki je imel tako rad Tebe, fanta, zaljubljenega v nevesto, s katero nameravaš svojo sreča in ki Ti jo je Bog pokazal, izraziti eno samo željo: da bi Vama Bog dal, da bi bila vedno srečna, kolikor je to pač dosegljivo v tej solzni dolini, in da bi vsaj eden od Vajinih otrok postal duhovnik, ki bo klical božji blagoslov na tisoče in tisoče.
Te prisrčno pozdravlja
Tvoj župnik
VSE JE ZA NAS,
MI SMO ZA BOGA
Sv. Ignacij Lojolski je povzel namen človekovega ustvarjenja v stavek: „človek je ustvarjen, da Boga, našega Gospoda slavi, mu izkazuje sveto spoštovanje, mu služi in se tako zveliča; druge stvari na zemlji na so ustvarjene za človeka, da mu pomagajo doseči cilj, ki je zanj ustvarjen.“
Potem pa sv. Ignacij izvaja: „Iz tega sledi, da naj človek stvari toliko rabi, kolikor mu pomagajo za njegov namen, in da se jih mora toliko zdrževati, kolikor ga ovirajo.“
To je, kakor je dejal sv. Ignacij sam, „prin-cipio y fundamento", prvo načelo in temelj, torej temeljno načelo vsega našega življenja.
SPET SO POSTALI VERNI
IZ MOJEGA DNEVNIKA
Pravijo, da sta devetnajsto in dvajseto stoletje stoletji nevere. Ta trditev d'eloma drži. Res pa je tudi, da sta ti dve stoletji stoletji vere, vrnitve k Bogu. številni, ki so stali v prvih vrstah življenja, to izpričujejo. Naj navedemo le nekatere:
EVA LAVALLIERE
Eva Lavalliere (1886 —1926) preprostega stanu je preživela grenko mladost. Zelo duhovita je kmalu zaslovela kot izborna gledališka igralka. Postala je bogata, bila oboževana, a je zašla versko in moralno.
K0 se je v zgodnjem jutru vračala z nočnega zabavišča mimo cerkve Srca Jezusovega (Montmartre, Pariz), jo je duhovnik, ki je stopil iz cerkve, žalosten pokaral, da pelje tako življenje v pogubljenje. Tega opomina ni mogla pozabiti...
Zapustila je gledališko kariero in stopila v sa mostan, nato pa je živela v samotni hišici v molitvi, premišljevanju in dobrodelnosti, šla je celo misijonarit v Afriko, a se je vrnila, ker ji ni prijalo podnebje.
SOBOTA
Mladinski in slovenski problem me zadnje čase gnjavita. Pogovarjam se, debatiram, prepričujem, sebe najprej, potem druge, ugovarjam, dvomim, iščem, a mi postaja jasno.
PETEK
Kakor nalašč smo se dobili včeraj skupaj slovenski študentje in razpravljali o teh vprašanjih. Imam vtik, da bom te dni dnevnik polnil z mislimi, ki sem jih poln in ki jih ne bi rad pozabil.
Glavna osnova za Vzdrževanje našega slovenstva v tujini je verjetno ta-le:
To, da smo Slovenci, je dejstvo, ki ga ni mogoče zbrisati, zanikati. Kar je, je. Slovenec sem. To je prvo, absolutno goiovo.
Vsaka narodnost pa nujno vključuje poseben slog življenja. Narodnost ni samo v imenu. V krvi jo nosimo s seboj. Skozi stoletja so se narodnostna bogastva nabirala v kri in vsak od nas jo nosi s seboj. Ta svoj slog življenja moram gojiti, da živim v skladu s tem, kar sem.
SOBOTA
Sinoči sem dolgo v noč premišljal o vsem tem.
Ni ini šla iz ušes misel abiiurienta Andreja, ki je
rekel, da mi prevajamo iz španščine, kadar govorimo slovensko. Kako bi torej mi še mogli slovensko misliti?
..Res je,“ je predavatelj odgovoril, „kadar govoriš, •n-sliš po špansko in tisto prevajaš v slovenščino. A vendar je ves tvoj globlji način mišljenja slovenski.“
Razumem kaj je hotel povedati, ali vsaj menim, da razumem. A me odgovor ne zadovolji povsem. Mtelim, da ni bilo odgovorjeno na tisto vprašanje, zakaj prevajam iz španščine, kadar govorim slovensko.
Moje sinočnje msli so me privedle do tega spoznanja: mislimo po špansko in tiste misli prevajamo v slovenščino, kadar govorimo slovensko, edino zajo, ker slovensko ne znamo dobro. Kdo bo ugovarjal. Tudi jaz sem si takoj ugovarjal. A sem si dokazal, da mora biti tako. Kje je dokaz?
Tu-le: kadar nekdo dobro obvlada tuj jezik, misli v njem, kadar govori. Pravil mi je gospod, s katerim večkrat debatirava, da je n. pr. on v začetku prevajal iz slovenščine v španščino, kadar je govoril špansko. Sedaj obvlada španščino tako, da misli po špansko, kadar goVori špansko. Zato se lahko pri izražanju poslu-ži španskih fraz. Vsak jezik ima namreč razen svojih besed tudi ves slog govorjenja povsem svoj. In kadar si vstopil v ta slog in se znaš izražati v njem, je znamenje, da že misliš tildi v tistem jeziku, kadar govoriš v njem.
Tako je z našo španščino. Mislimo po špansko, ker znamo dobro španščino. Ne mislimo po slovensko, ker ne obvladamo slovenščine. O tem sem prepričan tako, kakor o tem, da je dvakrat dva štiri.
NEDELJA
Gospod, ki se je v četrtek oglasil k debati, nam je dal ti dve osnovni misli: Slovenska emigracija bo slovenska toliko časa, dokler bo imela slovensko zavedne inteligente. Slovenski inteligenti v bodočnosti smo pa sedanji študentje.
Kar se minimalno zahteva, cla. je nekdo slovensko zaveden, je lo, da zna dobro slovensko govoriti, brati in pisati. Brez tega ni slovenstva. Za pridobitev tega je pa treba vaje. Od tod smisel slovenske knjižnice, časopisov, revij, slovenskih tečajev, mladinskega lista in drugega.
Saj je res zanimivo, da se zanimamo za druge kulture, za svojo domačo imamo včasih tako malo smisla.
PAUL CLAUDEL
Paul Claudel (1886— 1955), pisatelj, diplomat, francoski poslanik v ZDA in raznih drugih državah.
V laiški šoli je zašel pod vpliv Renana in zapadel materializmu, meneč, da vladajo vse neki slepi večni zakoni. Zdelo se mu je pa to vse žalostno in dolgočasno
Nekoč je stopil v cerkev Notre Dame (Pariz), da bi dobil kak estetski motiv za svoje delo. Peli so Magnificat: ,,V hipu je bilo moje srce ganjeno — veroval sem. Pa s tako močjo, da mi od tedaj vse brezverske knjige, vse ne-prilike burnega življenja niso mogle vzeti vere. Bog je ranil moje srce.“ Vendar še ni veroval katoliško, meneč, da je nespametno, zakaj žrtvovati bi moral toliko tega, kar se mu je zdelo lepo in prijetno. „Mladeniči, ki tako lahkomiselno zapravljajo vero, ne vedo, koliko stane, pridobiti jo spet.“
Bral je sv. pismo. Videl je, da vsaka njegova vrsta pobija lažne Re-nanove trditve.
študiral je bogoslovna vprašanja; spoznal je, v kakih verskih predsodkih in v kakem verskem neznanju je živel. Po-
glabljal se je v Aristotela, v katoliške mislece (Pascala, Bossueta, Danteja...). Hodil je v cerkev, poslušal petje in molitve. Po štirih letih (1909) se je spreobrnil, prejel sveto obhajilo (drugo v svojem življenju!)
RAYMOND POINCARE
Raymond Poincare (1860 —1943), francoski predsednik v prvi svetovni vojni; zelo je slavil Re-nana. Ob koncu svojega življenja se je povrnil v katoliško Cerkev.
Rekel je: „Kdor je bil toliko proticerkven kot jaz in mu je mogoče meriti razvaline (naroda), tako nagrmadene, mora priznati eno: le s sodelovanjem vas duhovnikov in vas katoličanov je možno vrniti Franciji, kar ji manjka — dušo.“
TOREK
Ali je vredno ohranjati slovenstvo?
To je tisti ugovor, Id nam podre toliko načrtov. Že od začetka si nismo jasni o tem vprašanju.
Odgovor sem si dal zgoraj: to, da sem Slovenec, je dejstvo, vsako življenjsko dejstvo je pa treba sprejeti in ravnati v skladu z njim.
A so še drugi razlogi. Tudi argentinskemu narodu bom največ prinesel, če bom svoje gojil. Tako se narodi medsebojno oplajajo, če svoje zanikam, ne bom tukajšnjemu narodu ničesar dal.
Dalje: zakaj Nemci, Angleži in drugi kulturni narodi vzdržujejo v tukajšnji deželi svoj narodni značaj že stoletja, če je to nesmiselno?
In pa to: naša vera in poštenost je tesno povezana z narodnostjo. Kot nema priča živega krščanstva smo ob prvih četrtkih zvečer pri molitvenih urah ali ob nedeljah pri slovenskih mašah. Prav s tem, da v slovenskem okvirju živimo svoje krščanstvo, bogatimo tukajšnji narod.
SREDA
Kaj pa dolžnosti do tukajšnje dežele?
Lepo je bilo rečeno na sestanku: biti moramo dobri državljani, spoštovati tukajšnje vrednote, jih bogatiti, udeleževati se tukajšnjega življenja.
To se pravi, da ohranjanje lastite narodnosti m vživljanje v tuji ambient ni dvoje v opreki, ampak je možno oboje vskladiti in celo vzporediti tako, da se oboje medsebojno bogati.
PETEK
Mislil sem, da bo tudi govora o novem pojavu pri mladini, o uporništvu nove mladine po svetu.
Mogoče gledam preozko na to vprašanje, a sem prepričan, da je največ te novosti pri mladini v pomanjkanju vzgoje. Pomehkuženost, strah pred naporom, iskanje uživanja. V tem je največ, če ne celo vse. NEDELJA
Mislim na to, da ni krivda le pri mladini, če noče biti slovenska. Ali bi skupnost ne morala nuditi stvari, ki jih sedaj išče mladina pri tujcih?
Predavanja, ki bi zares zanimala mlade, teater, kjer bi mladi sodelovali, telovadba in šport, pa močna povezava tned vsemi... Tako nekako si predstavljam tisto, kar bi nas družilo in ohranjalo slovenske.
KAJ JE Z ZEDINJENJEM
Tiskovna agencija D.P.A. v Hamburgu je stavila kardinalu Bea več vprašanj o delu za zedinjenje. V odgovorih na ta vprašanja je kardinal Bea podal kratko poročilo o delu Tajništva za zedinjenje kristjanov, ki mu predseduje in o različnih odborih in nasprotovanjih nekatoliških cerkva.
Časnikar, ki je prosil kardinala Bea za razgovor, je hotel najprej zvedeti, kakšne stike z Rimom imajo pravoslavni in protestanti potem, ko sta se približala Rim in Canterbury, kar dokazuje obisk doktor Fisherja pri papežu in zastopnik anglikancev, ki stalno prebiva v Rimu, da je tako lažnje v stiku z njim. Kardinal v svojem odgovorih ni prikrival težav. Cerkev ne doživlja posebnega zmagoslavja. Vendar je mnogo razlogov za upanje. Tem razlogom moramo posvečevati pozorno skrb in ljubezen.
Pravoslavni patriarh Athenagoras je izjavil že različnim osebam, ki jih je sprejel, da je pripravljen priti v Rim. Vendar pa tega, ne more prej storiti, dokler ne ve, kakšno stališče bo zavzela vsepravoslavna sinoda, ki se bo letos vršila. Najbrže, kakor hoče, patriarh Athenägoras bo lepo sprejet v Rm.
,.In patriarh v Moskvi ? Ali ne bo delal težav?“ je vprašal častnikar. Kardinal je odgovoril, da tega ne verjame. Ruska pravoslavna cerkev se prizadeva za vstop v Vesoljni svet vseh krščan-« skih cerkva. Zato delovanja patriarha Athenagorasa za zedinjenje ne bo oviral. Patriarh Aleksij v Moskvi res potrebuje sporazuma z vlado in državne denarne pomoči. Vendar pa zaradi tega še ne smemo misliti, da je učljivo orodje Kremlina.
O protestantih je izjavil kardinal
Bea, da jih vedno večje število prihaja v Rim. Najvačja težava pa je v tem, da noben protestantski zastopnik ne more govoriti za vso protestantsko skupnost, ampak le za tisto ločino, ki ji sam pripada. Nekoliko boljši je položaj v Nemčiji. Evangelijska cerkev v Nemčiji in Združene evangelijsko-lute-ranske cerkve Nemčije sta dve protestantski ustanovi, ki moreta vsaj de-noma nastopati v imenu protestantskih cerkva v Nemčiji. Prav zato je tudi med nemškim protestanti več razumevanja in uvidevnosti. Reformirani protestantizem v Franciji pa še ni premagal ozkosrčnih očitkov in predsodkov preteklih časov. Vendar pa je nekaj uglednih oseb tudi med protestanti v Franciji, ki kažejo veliko naklonjenost in zanimanje za zbližanje z Rimom. Med njimi se posebno odlikujejo: predsednik Protestantske zveze v Franciji in reformirani redovniki vesoljne skupnosti v Taize.
Rim ima z Vesoljnim svetom cerkva le neuradne stike. Pravih predlogov za protestantsko zastopstvo doslej še ni bilo. Vendar kardinal Bea misli, da bi bila stalna izmenjava poročil s Tajništvom vesoljnega sveta cerkva koristna za obe strani.
Nazadnje je častnikar vprašal, kaj dela Tajništvo za zedinjenje kristjanov. Kardinal je odgovoril, da se zanima za vsa vprašanja, o katerih strokovnjaki govore ali pišejo na svetu in ki se bodo —kakor se zdi— tudi obravnavala na prihodnjem vesoljnem cerkvenem zboru. Tvarina je zelo obsežna. Mi smo jo zbrali, temeljito preučili in jo na sejah, ki so vsak teden zahtevale po sedem ur dnevnega dela, strnili v osnutke, predloge in smernice.
Ker so stavke po svetu in zlasti še v Argentini na dnevnem redu zato se nam poraja cela vrsta vprašanj, na katera večkrat ne znamo odgovoriti. Eno izmed najvažnejših vprašanj pa je vprašanje o tem, ali je stavka moralno
dovoljena ali ne?
KAKO JE S STAVKAMI
Bogoslovni odbor v Lyonu, ki pod pokroviteljstvom cerkvenega načelstva združuje odlične bogoslovne znanstvenike, je priredil in objavil strokovno razpravo o delavski stavki in nravnem zakonu. Ta razprava je izredno važna zato, ker se naslanja na najnovejši socialni nauk zadnjih papežev in ker daje vsem katoličanom po svetu zelo koristna navodila.
Omenjena razprava odgovarja na zelo zapletena vprašanja, zakaj nastajajo stavke, kako se razvijajo in kakšne so njih posledice.
O stavki govorimo tedaj, kadar delavci po skupnem dogovoru ob istem času ustavijo, prekinejo dela v enem podjetju, v več podjetjih, ali — kadar je splošna stavka — v vseh podjetjih kake dežele ali države. S stavko si hočejo delavci zagotoviti red v svojem poklicu, ali doseči spolnitev svojih zahtev.
V zadnjih letih se delodajalci skoraj v vseh državah prizadevajo, da bi preprečili stavke in dosegli spravo, preden izbruhnejo, če so pa stavke že izbruhnile, jih hočejo omejiti in s pogajanji doseči, da prenehajo.
Stavke dobivajo danes nove oblike. Dokaz za to so: opozorilne stavke, stavke za delovno ureditev, postopne stavke. Opozorilne ali svarilne stavke imenujemo tiste, katerih čas je omejen le na nekaj ur ali samo na en dan. Njih
namen je: doseči, da delodajalci takoj izpolnijo nujne zahteve delavcev; Če tega nočejo storiti, sindikat, ki je odredil stavko, ukaže delavcem stavkati toliko časa, dokler ne dosežejo popolne zmage.
Kadar je stavka za ureditev dela, delavci vztrajajo pri delu, vendar namenoma delajo manj, kakor navadno in tako zmanjšujejo proizvodnjo.
O postopni stavki pa govorimo tedaj, kadar delavci ne prenehajo naenkrat z delom v vsem podjetju, ampak prekinejo delo po dogovoru postopoma, najprej v eni delavnici, v enem podjetju, potem v drugem in tretjem itd. Tako povzroče, da nastane v podjetju zmeda in začne zastajati delo.
Današnje stavke imajo nove načine borbe. Sindikat ima s stavko, ki jo napove, navadno velike stroške, ker je dolžan tiste, ki stavkajo odškodovati, in jim povrniti škodo, ki jo zaradi stavke trpe. Uspehi stavke so večkrat dvomljivi, ker se delavci kmalu naveličajo žrtev. Zato se sindikati prizadevajo, da ustavijo delo na glavnih oddelkih na takozvanih ,,področnih ključih“ gospodarstva kake dežele ali države, nadaljujejo pa delo na manj važnih oddelkih. Brez elektrike večina podjetij ne more delovati. Brez prevoznih sredstev delavci ne morejo priti na delo. Ker trgovci ne morejo priti do pridelkov in različnih življenjskih potrebščin, je tudi prehrana dežele, oziroma države v nevarnosti. Stavka, ki izbruhne na teh „področnih ključih“ gospodarstva, navadno privede do tega, da mora velika množica delavcev usta-
viti delo tudi v drugih, manj važnih podjetjih.
Bogoslovni odbor v Lyonu upravičeno ugotavlja, da je med stavko in vojsko podobnost. Stavka je namreč po marksističnem pojmovanju neke vrste borba, to se pravi, razredna vojska, ki mora privesti od boja do boja do diktature proletariata. Pa tudi neodvisno od tega komunističnega pojmovanja je stavka večkrat nasilen izraz nasprot-stva, spopada med delom in kapitalom.
ALI JE STAVKA DOVOLJENA?
Prj odgovoru na to vprašanje moramo upoštevati različne vrste stavk.
1.	Politična stavka. Tako imenujemo delavsko stavko, ki ima namen delati proti državi, ali proti vsem tistim, ki imajo dejansko v rokah politično oblast; nima na namena urejati poklicnih zadev. Tako hoče vlado prisiliti, da odstopi. Politična stavka, ki deluje proti državi in proti političnim oblastnikom, ni dovoljena. Noben sindikat nima pooblastla, da bi sam presojal politične zadeve. Delavci kot državljani imajo druga sredstva, da uveljavijo svoje stanovske zahteve in politične težnje: stranke, volilne listke, poslance, narodno skupščino. Politična stavka povzroča veliko zmedo med delavci, ker jih odvrača od vestnega spolnjevanja vsakdanjih dolžnosti. Ogroža tudi mir v državi, ker daje drugim skupinam državljanov možnost, da z nasiljem uresničijo druge cilje, kakor pa so jih hoteli delavci doseči s politično stavko. Iz tega sledi, da je samo politična stavka dovoljena le tedaj, kadar je dovoljena tudi vstaja. Politična stavka sc tedaj spremeni v revolucionarno (prevratno).
2.	Revolucionarna stavka je bližnja ali daljna priprava na vstajo, pa tudi dejanje vstaje same. Krščanski mora-
listi uče, da je vstaja samo tedaj dovoljena, kadar država izdaja splošni blagor svojih državljanov; kadar ni nobenega upanja, da bi to opustila drugače, kakor iz strahu pred orožjem; kadar je gotovo, da ho dosegla uspeh in končno, kadar je popolnoma izključeno, da Hi povzročila več zla, kakor je tisto zlo, kj ga hoče preprečiti, oziroma odpraviti.
V demokratičnih državah, ki se normalno razvijajo, vsi ti pogoji niso nikoli spolnjeni. Vsaka vlada, ki bi namenoma izdajala splošni blagor, ali bi oropala državljane vseh dovoljenih sredstev, s katerimi bi mogli uveljaviti svoje politične težnje, hi s tem prenehala biti demokratična.
3.	Poklicna stavka, ki hoče doseči, da bi podjetniki spoštovali sklenjene pogodbe, ali zagotoviti delavcem boljši socialni položaj, je dovoljena, kadar so spolnjeni naslednji pogoji:
a)	kadar ima pravičen cilj: spoštovanje pogodb, izboljšanje socialnega položaja;
b)	da je stavka res ,,zadnje sredstvo“, s katerim morejo delavci doseči
svoje pravice, šele tedaj, kadar so delavci že izčrpali vsa druga sredstva, ki jih zakoni in skupne pogodbe nudijo v njihovo korist, je poklicna stavka dovoljena. Stavka je vedno, četudi včasih morda potrebno zlo, ker povzroča napetost med državljani, nered v delovanju podjetij jn škodo narodnemu gospodarstvu. Zato se je treba stavk, kolikor mogoče izogibati. Stavka namreč tudi tedaj, kadar doseže popolno zmago, povzroča med tem, dokler traja, delavskim družinam, ki so v stiski, izgubo in pomanjkanje. Ljubezen in tudi pravičnost zahtevata, da se posameznim osebam in družinam prihrani vse nepotrebno trpljenje. Socialna pravičnost ne more dopustiti, da bi se povzročala družbi škoda, katere se more izogniti.
Samo tedaj torej, kadar so bila brez uspeha vsa sredstva, s katerimi bi bilo mogoče doseči spravo, smejo delavci uporabiti pravico, da stavkajo. Večina narodov je uvedla postopek za spravo. Ta postopek so ustanovile ali država sama, ali posebne pogodbe, ki so jih podpisale skupine delodajalcev in skupine delavcev, ali država po pogodbi s temi skupinami. Ti postopki ne jemljejo in ne zatirajo pravice do stavke, pač pa zmanjšujejo razloge zanjo in potrebo do nje.
Kadar delavci izvajajo pravico stavkanja, morajo po oznaki, ki smo jo navedli, spoštovati zahteve morale, to se pravi: spoštovati skupno blaginjo, pravice posameznih oseb, zlasti svobodo, pravico do dela in pravico do lastnine.
Bogoslovni odbor v Lyonu torej priznava pravico do stavke. Vendar pa je vsaka stavka zelo resna zadeva, za katero v vesti odgovarjajo vsi, ki stavko začno in vodijo, delavci, ki jo izvajajo in tudi tisti, ki pri njej sodelujejo.
Priredil Gregor Mali
ŠE DVE NOVICI
Francija
Mednarodni zdraviški odbor v Lurdu je izjavil, da zdravniška veda ne more razložiti treh ozdravljenj, ki so se zgodila v lurškem Marijinem svetišču. Francozinja Ginette Nouvel je ozdravila 1956 od hude bolezni vnetja jeter; Elise Olai, Italijanka, 1958 od1 kostne jetike; Nemka Angela Thua 1950 od mnogovrstnega poapnenja žil. Zadnja je postala redovnica in sedaj živi v Lud-du. Vse tri slučaje ima zdaj v rokah cerkveni odbor, ki ugotavlja, če so ta ozdravljenja res čudežna.
Luksemburg
Pater Lombardi je na zborovanju v Luksemburgu govoril o stanju donaš-njega katoliškega sveta. Na eni strani moramo občudovati veliko število mučencev za vero, neštevilne zglede svetosti, zlasti tudi tesno zvezo, ki je danes med Sveto stolico in škofi. Vse to dokazuje, da Cerkev živahno deluje.
Na drugi strani po uspehi svete Cerkve še niso v pravem soramerju z njeno življenjsko silo- Propad družin je strašno pohujšanje današnjega modernega sveta. Pater Lombardi misli, da je vzrok njenih neuspehov preveč individualistično mišljenje katoličanov. Razvijali smo vero le v navpični, manj pa v vodoravni smeri. Učili smo ljudi spolnjevati le dolžnosti do Boga, ne pa obenem tudi do bližnjega. Kristjani danes nimajo čuta za „nas“, za skupnost. Kriza današnjega življenja je posledica pomanjkanja skupne delavnosti kristjanov.
Pater Lombardi je končal z mislijo: Kadar je evangelij v kaki točki okrnjen, tedaj moramo svoje vero prav tako razvijati v vodoravni smeri (s spol-njevanjem dolžnosti do bližnjega, do človeške družbe) kakor v navpični smeri (s spolnjevanjem dolžnost do Boga).
V Venezueli, ki leži na severu Južne Amerike, živi več Slovencev. Da bomo tudi ostali Slovenci po svetu vsaj malo spoznali deželo in življenje rojakov, se je uredništvo DŽ obrnilo do slovenskega duhovnika, ki med njimi deluje, za kratko poročilo. Gospod se je prošnji rad odzval in poslal sledeče pismo:
VENEZUELA
IN SLOVENCI V NJEJ
Venezuela je država z malo nad 7 milijonov prebivalcev in meri svojih 912.000 km5. O tej deželi, zlasti kar se nas Slovencev tiče, bi lahko tole povedali:
Naši ljudje so se sem naselili šele po zadnji vojski. Do sedaj so mi znani le trije rojaki od preje. Po zadnji vojski so pa tujci napolnili deželo in z njimi so prišli tudi Slovenci. Razpršili so se po glavnih mestih: Maracay, Valencia, Puerto Cabello, Maracaibo in seveda Caracas, kjer jih je največ.
Danes živi v Venezueli okrog 70 družin (in še 3, ki niso poročene cerkveno), 138 samcev in okrog 125 otrok. Morda jih bo še kaj več, a ti so več ali manj nepoznani. Dijakov je malo.
Narodna zavest
Narodna zavest je kaj majhna. Najmanjša je morda prav med študenti. Čisto jih je absorbiralo okolje. Nekateri sploh ne spregovore slovenske besede, niti no s svojimi starši- Edino veliko in pomembno se jim zdi tukajšnja kultura in interesi. Drugi ,ki se drže skupnosti, so narodno zavedni, a so v manjšini. Spet drugi pa kaj malo pokažejo, da jih je rodila slovenska mati. Kje je krivda? Težko je najti pravega krivca, ker je
več vzrokov. Se mi zdi, da je naj večja krivda v tem, ker do prihoda dušnega pastirja ni bilo tu slovenskega okolja. Da je temu res tako, sklepamo iz učinka, ki ga je imelo na otroke. Skraja „niso znali“ po naše govoriti; sedaj že nastopajo, rajajo in celo pišejo po slovensko. Drugi vzrok je premajhna zavest staršev, ki se niso dovolj zavzeli za to narodnostno vzgojo pri svojih otrokih. Nekateri so jih celo raje nemško učili ko slovensko, češ, da bo nemško bolj koristilo.
Kako je z vero?
Versko življenje naših rojakov. Težko je o tem do dna presoditi, kajti v srce vidi le Bog. Moramo seveda razlikovati. Nekateri ne prihajajo k našim slovenskim verskim prireditvam, A ni rečeno, da so svoje verske vaje popolnoma opustili, čeprav bo v mnogih slučajih držalo, posebno za te, ki žive v Caracasu.
Središče našega verskega življenja naj bi bila nedeljska sv. maša, ki jo imamo že nad 3 leta. Opaziti je, da k njej hodijo vedno eni in isti in da število — okrog 30 niti ne zraste niti se ne zmanjša. Naša skupna sv. maša ne bo ostala brez dobrih učinkov, saj te-
denska pridiga in božja milost daritve vedno pustita svojo sled. Poleg tega prav ti obiskovalci naše nedeljske maše kar radi bero slovensko versko čtivo.
Poleg skupne maše nas veže še skromno kulturno delovanje, ki pride do izraza predvsem na dveh prireditvah: Miklavž in Materinski dan. Oboje privabi lepo število rojakov.
In okolje?
Okolje, v katerem živimo, je kot v modernem svetu, zelo laično in veri hladno. To nam potrdi n. pr. dejstvo, da imamo v Caracasu izredno veliko kinodvoran. In vse so polne, še nobeno filmsko podjetje ni šlo na „bankrot“. Javnih hiš tudi mrgoli. In nočnih lokalov. Vendar je pa zopet res, da imamo lepe zglede krščanskega življenja in ognja. Samo v vladi sede trije ministri, ki so zgled krščanskega moža in družinskega očeta. K maši gredo vsako nedeljo in pogosto pristopajo k sv. obhajilu. Na univerzi je precejšen del študentov dobrih katoličanov. Kardinal uži-
va splošni ugled. Cerkev se zelo trudi, da bi dvignila socialno raven preprostega ljudstva, ki je zelo nizko. Omenimo še tako zvane „cursillos de cris-tiaindad", ki vrše izredno lepo poslanstvo za obnovo družbe.
Oblasti so do Cerkve še dokaj tolerantne. Dajo ji svobodo in do sedaj ni bilo konflikta med obema oblastvima. Ob priliki kampanje za rožni venec, je obbst lepo sodelovala. V tem smislu ni kaj oporekati. Seveda so stvari, ki bi morale biti drugačne, kot n. pr. odprava razporoke, ali vzgojni minister bi moral biti boljši katoličan. Sedanji, pravijo, ni ravno hud antiklerikalec, a vendar ni tak, kot bi si ga želeli katoličani-Zato na odpravo laičnih šol zaenkrat ni pričakovati-
Katoličani v javnem življenju
Vpliv katoličanov na javno mnenje ni ravno velik, se zdi. A mimo Cerkve vlada ne more. Duhovniki imajo še kar avtoriteto. Vendar »e vodijo oni javnega mnenja. Tisk je v rokah liberalcev.
Misijonski križ v Venezueli je delo
slovenskih rok
SHUW_ie m Mrt
$ A-'imi*. ril
Cerkev inja v Caracasu en dnevnik, ki pa je zelo skromen (medtem ko je fi drugih dnevnikov); tudi radio imajo katoličani, a je le eden, drugih pa morda deset. Edino na šolskem področju je Cerkev mečna, kar seveda ni brez pomena. Cerkev vodi 934 osnovih šol s 170.000 otroci; 184 srednjih 84 učiteljišč in ima celo univerzo. Tudi ima tucat obrlnih šol. Vendar vzgoja ne rodi za-željenih sadov. To bi sklepal iz tega, ker sadovi ne dozore v bolj idealne poklice, ki so duhovniški in redovni. Niti moških niti ženskih poklicev ni kljub temu, da kar mrgoli katoliških zavodov.
Verouk v državnih šolah je problem v vseh južnoameriških državah. V Venezueli je dovoljen dve Uri na teden, če ga žele starši in mu ne nasprotuje učiteljski zbor. A le v osnovnih šolah. Država s sveje strani veroučiteljev ne plačuje. Zato primanjkuje veroučnih moči. Kajti Cerkev tudi nima za to posebnega sklada. Vsak župnik si pomaga sam, kot si pač more in išče požrtvovalnih oseb, ki'mu pomagajo pri učenju verouka v šolah. Navadno so to dobre gospe, ki jih je kar lepo število. Hvala Bogu. Nadškofijski veroučni sekretariat plača nekaj učiteljic, da uče zlasti v revnejših predmestjih, kjer primanjkuje domačega učnega osebja. To delo je morda najtežje za katoliške apostole, 'ki niso vajeni dela v šolah (kar je večina). Neka gospa mi je dejala, da je ura verouka v šoli zanjo največja pokora in žrtev, ki jo doprinese
v življenju za Boga. Prav rad ji verjamem. Srednja šola nima dovoljenja za podobni pouk katekizma. Zato ni čudno, da v njih uče komunisti svoj marksistični katekizem.
Žalostno stanje kaže družina. Na sedmem mestu v svetu je Venezuela, kar se tiče števila nezakonskih otrok. Pravosodni minister pripravlja posebno družinsko zakonodajo, ki naj bi pomagala zboljšati to žalostno stanje. Revni sloji se ne poročajo. Bogati po kar brez izbire in premisleka in je zato med njimi veliko razporok, ali pa imajo še ob strani razne ljubice.
Tako, nekaj opazk iz našega življenja v Venezueli. Za zaključek bi lahko potegnili to rezultanto: Cerkev se trudi, da bi nesla Kristusov nauk v vse sloje prebivalstva. A kar ni prave duhovne rasti, čeprav se vidi zlasti med študirajočo mladino nek duhovni nemir. Zato je upanje, da bodočnost ne bo ravno temna. Po drugi strani pa je prevelika socialna razlika nevarnost za rdečo revolucijo. Prav ta nekrščanska poželji-vost po imetju v revnih, da bi ga imeli brez konca in v bogatih, da bi se mu ne odpovedali prav nič, ustvarja medsebojno razredno sovraštvo, ki ga izrabljajo komunisti in vedno plamtijo čustva sovraštva proti bogatim.
Kar se tiče nas Slovencev pa tudi velja, da so sc pravemu globokemu krščanskemu življenju odtujili, vendar je duhovnik pri njih še sprejet in zaželen.
JANEZ GRILC
BESEDE ANTONA MARTINA SLOMSKA
Materin jezik je velika dota, ki smo jo od svojih staršev prejeli. Prebrisana glava'in pridne roke so boljše blago ko zlate gore. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje.
Vsakemu stanu je Bog dal svojo dobroto, svojo lepoto, svojo žalost in svoje veselje. Vsak za svoje zahvali Boga in bodi zadovoljen! Kdor s svojimi starši lepo ravna, časno in večno srečo ima.
Delavstvo, ki danes odločilno vpliva po svetu, je tudi po krivdi nas ka'iolicanov zajadralo v brezbožni tabor.
Delavstvo in Cerkev
Naj večji škandal preteklega stoletja je bila oddaljitev delavstva od katoliške Cerkve. Ta oddaljitev ali odpad1 se še nadaljuje, a že ne v taki meri kot pred sto leti. Smo pa priče, da delavska naselja in mestne četrti postajajo prava misijonska področja. V nekaterih delavskih naseljih tudi že 50% novorojenih otrok ni več krščenih, v katoliških deželah, kot sta n. pr. Španija in Argentina, pa samo 2—4% delavcev hodi ob nedeljah k sv. maši, ali na kakšen drug način čuti s Cerkvijo. Vse ostalo je izven Cerkve.
Veliki večini delavstva Cerkev ni tuja. Mnogi so izšli še iz vernih družin. So pa proti njej nerazpoloženi, o njenem delu in poslanstvu slabo poučeni. Nevednost in protiverska propaganda jih vodita v sovraštvo do Cerkve, ker jo smatrajo za ustanovo, ki je nasprotna njihovim interesom.
Toda velika večina delavcev ni ateistov. Verujejo v Boga in Njegovo vsemogočnost. Na vprašanje zakaj verujejo pa pride tudi odgovor, da se v sili in potrebi človek mora k nečem zateči, zaupati in ga prositi. Boga smatrajo samo kot Dobroto, Ljubezen in Usmiljenje, ki ne zahteva od človeka prav nobenih dolžnosti. Bog samo daje in od človeka nič ne pričakuje. Tako pojmovanje in odnos do Boga vodi do odklanjanja duhovnikov in Cerkve kot posredovalcev med Bogom in ljudmi. Mislijo, da odnose z Bogom lahko vsak sam osebno uredi (protestantizem), du-
hovniki so pa kot neke vrste nadlega, ki izvršujejo svoj poklic zaradi komod-nega življenja. Cerkev zamenjujejo z Vatikanom kot politično ustanovo v službi kapitalizma in imperializma (marksizem).
Mnogi izmed delavstva smatrajo tudi Cerkev kot ustanovo za ženske. Res je, da v naših časih v praktičnem cerkvenem življenju vernikov prevladuje ženski element in da so nekatere pobožnosti bližje psihologiji ženske kot moškega. To prepričanje mu potrjujejo tudi gotovi premožni krogi in intelektualci, ko vidi, da oče pripelje ob nedeljah v avtomobilu v Cerkev ženo in hčer, sam pa ostane zunaj v avtomobilu in prebira časopis, dokler ni končano cerkveno opravilo. Cerkev naj bi bila nekaj, kar ni v skladu z moškostjo. Zato opažamo, da v mnogih delavskih družinah gredo ob nedeljah v cerkev samo žene in otroci, oče pa ob večjih praznikih in kakšni družinski slovesnosti. Ni nasproten veri in Cerkvi, noče pa biti enak z ženskami. Ko v takšnih delavskih družinah dorastejo otroci moškega spola, smatrajo za znak moške dozorelosti opustitev nedeljske sv. maše, prejemanje zakramentov in izpolnjevanje dnevnih osnovnih verskih dolžnosti.
Precej splošno prepričanje med delavstvom je tudi, da jih Cerkev ne razume. Uči o bratstvu vseh ljudi, ki ga po njihovem ne more biti, ker jim bo delodajalec ali podjetnik vedno na-
sproten. Deli miloščino, ustanavlja dobrodelne ustanove, a jih delavstvo odklanja, ker je trdno, nekako slepo zaverovano v iskanje svoje pravice, ki jo vidi vedno ogroženo ali poteptano.
Kaj pričakuje delavstvo od Cerkve?
Kljub vsem negativnim pojavom ne smemo reči, da je delavsko stališče do Cerkve popolnoma odklonilno- Celo smemo upati, da se sedanje nerazpolo-žertje ali celo sovraštvo more spremeniti v vdanost in ljubezen. Nikoli ne smemo pozabiti, da delavstvo občuti obstoj in delo Cerkve in od nje veliko pričakuje, veliko več kot pa je v praktičnem življenju deleženo. Ni pa tudi nobenega dvoma, da Cerkev lahko uresniči delavska pričakovanja in jim pokaže edino pravo pot življenja in iskanje pravice. Samo Cerkev ima neizčrp-ljive zaklade resnice, iz katerih more črpati ves čas življenje človeškega rodu. Ima pa tudi nalogo od svojega božjega Ustanovitelja, da mora učiti vse ljudi, v vsem in v vsakemu razumljivem jeziku. Ravno tega se delavstvo zaveda in to pričakuje.
Samo dva primera
Severnoameriški sindikalist in socialni delavec Richard L. G. Deverall pripoveduje v članku „Tako je bilo“ (jezuitska revija Social Order, maj 1961, str. 195—200), da je bil katoliško vzgojen in hodil v katoliške šole. Ko pa je iskal zaposlitev, je bil odklonjen zato, ker je bil katoličan. Videl je tudi, da krščanska načela niso upoštevana v delovnih odnosih. Sam je poznal okrožnico papeža Leona XIII. Rerum nova-rum, a je bila velikemu številu katoličanov njegove dobe tuja. V dobi gospodarske krize po letu 1929, ko se je delavstvu storilo toliko krivic, so v cerkavh še vedno pridigali samo o čistosti, o pravici do življenja in vabili
vernike, da se naj vpišejo v Društvo Najsvetejšega Imena. Niso se pa dotaknili perečega problema brezposelnosti, krivic, ki s0 se godile delavcem, kako pomagati ljudem brez dela, strehe in hrane v mrazu. Marsikateri delavec, ki je redno hodil v cerkev, jo je zapustil. Le redki izmed katoličanov so branili delavstvo, med temi v prvi vrsti kardinal Gibbson, pater Peter E. Dietz od Legije Pravičnosti in Washingtonski „socialistični“ duhovnik pater John A. Ryan. Toda veliko duhovnikov po župnijah je v istih dneh mirno obiskovalo samo bolnike ali pa so igrali golf. To so bili izredno nevarni časi za katoliško Cerkev. Tudi življenjski ideal katoliškega intelektualca laika je bil denar. Vse je častilo zlato tele. Ozračje se je spremenilo, ko je nastopil pater Coughlin s svojimi radijskimi govori. Ko je bil ameriški kapitalizem na tleh, je bila beseda patra Coughlina glas iz puščave. Posredoval je Amerikancem socialni evangelij in nauk Cerkve. Njegovi govori so bili naslednji dan predmet razgovorov in debat v pisarnah, delavnicah in tovarnah. V marsičem je bil dejanski predhodnik socialnih reform poznejšega predsednika F. D. Roosevelta.
Delavci želijo, da jim tudi duhovniki v Cerkvi in izven nje govorijo o
njihovih življenjskih problemih, obsodijo krivice, se zanje zanimajo in nakazujejo rešitve. Želijo, da jih seznanjajo s socialnim naukom Cerkve, ga oznanjajo ter posredujejo vsem slojem in stanovom. Želijo, da jim Cerkev tudi v vsakdanjem življenju vedno in povsočL postane praktično ljubeča mati.
Duhovniki v deželi komunističnega preganjanja, čehoslovaški, so v koncentracijskem taborišču premišljevali preteklost in prišli do naslednjih zaključkov:
„Preveč pogosto smo pozabljali, da je Kristus prišel streč in ne, da bi se mu streglo, mi smo pa izkoristili naše duhovniško dostojanstvo in se postavili v vrsto tistih, ki se jim streže. Naša skrb za tvame potrebe življenja morda ni bilo vedno v skladu z načeli o evangeljskem uboštvu. Pogostokrat smo skrbeli le za - lastne potrebe, živeli v toplih stanovanjih brez prizadevanj za Kristusa, ki je bil lačen in trepetal od mraza v naših bratih pod okni naših stanovanj... In morda ni res, da bi morale biti naše hiše živa središča ljubezni Kristusove ? S praktičnim vzgledom nas učite ljubezni, o kateri ste nam pridigali in nam govorijo vaše knjige, nam pravijo komunisti.“
„V socialnih konfliktih našega časa smo pogosto podpirali eno stran — vsaj moralno. Nismo znali protestirati proti socialnim krivicam zaradi strahu, da ne bi izgubili miloščino naših dobrotnikov, ki po drugi strani niso bili niti najboljši kristjani. Vse to je pospešlo v revnih in delavcih vtis, da ne pripadamo njim, ampak bogatim. Tam kjer duhovniki niso samo govorili o krščanski ljubezni, ampak so jo tudi praktično izvajali, tam kjer so vršili aktivno socialni apostolat, povsod tam je imel komunizem težak dostop in obtožbe komunistov proti duhovnikom ne dosežejo
zaželenih uspehov. To priznanje je morda preveč trdo. Dejansko je. če pa strogo presodimo naše preteklo duhovniško življenje, ga s tem nočemo podcenjevati. Versko življenje v naši deželi, predvsem v gotovih pokrajinah, je bilo močno živo. In je še... Obžalujemo pa sedaj po naši deportaciji samo to, da morda nismo naših vernikov dovolj pripravili za heroične čase, ki potrebujejo resničnih svetnikov“ (Citirano v knjigi H. Chambre S- J., Cris-tanismo y comunismo, str. 142—143, Editorial Casal y Vali, Andona).
Dolžnosti katoliških laikov
Katoliška Cerkev se veliko trudi za povratek delavskih množic v njeno naročje. Vendar je delo precej otežlcočeno. Duhovniki nimajo dostopa v delavnice in tovarne. Poskus duhovnikov delavcev ni vedno prinesel pričakovanih uspehov. Ostane tako možnost in dolžnost, da na tem področju zavzamejo svoje mesto katoliški laiki, predvsem intelektualci in mladina.
V zadnjih desetletjih opažamo, da se je tudi med katoliškimi laiki udomačila težnja, da se duhovniki umaknejo iz položajev v javnem življenju, v kolikor jih še imajo. Javno življenje, oziroma njegovo vodstvo naj postane izključna domena laikov. Toda izpraznjena mesta po duhovnikih niso zasedena dovolj močno. Tisti, ki pridejo na njihova mesta, ali niso dovolj pripravljeni ali pa nimajo volje do dela. Vsled tega nastanejo vrzeli in se povzroča velika škoda. To se posebej opaža na socialnem področju. Redki izmed laikov so tako vneti socialni delavci kot so bili duhovniki v zadnjih desetletjih preteklega in prvih desetletjih sedanjega stoletja. To je tudi eden izmed vzrokov, da se oddaljitev delavstva od Cerkve še nadaljuje.
Smo tudi priče, da se nasprotniki Cerkve in krščanstva vedno bolj istovetijo z delavci in se postavljajo za njihove zagovornike. To opažamo že pri srednješolskih dijakih, slušateljih univerz in intelektualci na splošno. Je postalo nekaj tako sodobnega, da si sploh drugače predstavljati ne morejo. Če je potrebno, gredo na ulice skupaj z delavci in zahtevajo njihove pravice.
Nihče, ki resno misli, ne dvomi, da gre v glavnem za propagando. Vendar pa zopet ni mogoče, da delavci ne bi imeli nikoli prav in njihovih zahtev ne bi mogl braniti javno tudi katoličani. Delavci se čutijo osamljene, želijo si prijateljev, ki priznajo njihove probleme, težave in krivice. To je storil Marks v sredi preteklega stoletja, zato je zaslepil toliko delavstva, to delajo tudi v naših dneh vsi, ki mu sledijo, kljub temu, da delavstvu ne mislijo resno pomagati, v kolikor to ne gre v račun njihovim lastnim interesom.
Brez strahu in sramu morajo tudi katoličani javno priznati krivice, ki se še vedno godijo delavskemu sloju, protestirati proti njim, če je potrebno in iskati rešitve. Z dobrim poznanjem socialnega nauka Cerkve se morajo približati delavcem, jih vzgajati, posredovati duhovne in kulturne dobrine, potrebne za človeka dostojno življenje.
Gledano na splošno vidimo, da imajo nasprotniki Cerkve več ugleda v javnem življenju, znanosti in kulturi kot katoliški laiki. O tem vprašanju se precej razpravlja v Združenih državah- Kato-
liški laik se navadno zadovolji s povprečnostjo, je zadovoljen z mirnim družinskim življenjem, prijateljskimi odnosi z dušnim pastirjem ter mu je zelo prijetno, da se hladi v senci cerkvene hierarhije. Večjih ambicij ne pokaže, omeji se na mehanično izvrševanje vsakdanjih osnovnih dolžnosti.
Katoličani, čeprav številčno močni, ne bomo dos,i pomenili v javnem življenju. če ne bomo imeli več vpliva v vodstvu gospodarstva, v politiki, socialnem življenju, kulturi in znanosti. Več znanstvenikov, strokovnjakov in kulturnih delavcev, ki bodo odločali v javnih zadevah mora iziti iz katoliških vrst. Delavske množice se vedno nagibljejo n?, tisto stran in iščejo opore pri tistih, ki odločajo v javnih zadevah.
Dosedanje priprave mladih delavcev za apostolat med delavstvom je ostala v precejšnji meri pri mladostnem navdušenju. Potem ko so si ustanovili lastno družinsko življenje, ugasne plamen gorečnosti in jih kot može bolj redko srečamo v aktivnem sindikalnem življenju.
Ko bodo podjetniki in delodajalci katoličani manjši skopuhi ali oderuhi, bolj pravični kot so nekatoličani ali brezverci, potem bodo imeli tudi delavci več zaupanja v Cerkev in njen socialni nauk. Laže bodo našli pot povratka.
Sodobni katoličani moramo imeti več močne vere, več samozavesti, volje do trdega dela, vztrajnosti in ljubezni do bližnjega. Potem tudi uspehi apostolata med delavstvom ne bodo izostali.
AVGUST HORVAT
Prvo, kar moremo storiti koristnega za duše drugih, je to, da se z vsemi močmi trudimo za lastno spreobrnenje. — Charles de Foncaidd Umetniška pomembnost knjige zavisi le od tega, koliko more bralca poduhoviti in mu odpreti nov bistven pogled v skrivnost življenja, ga s svojo lepoto pritegniti in ga napraviti boljšega človeka. —
Chesterton
Jugoslovanska pot v socializem se v marsičem loči od sovjetske. To moremo opaziti tudi v razmerju do različnih verskih skupnosti, ki živijo v Jugoslaviji. Jugoslovanski socializem se ni odrekel Marlesovih trditvam, da so vse vere opij za ljudstvo in da pomenijo zato ostanek nazadnjaštva in sredstvo kapitalistov za vlado nad množicami; tudi se ni odrekel končnemu cilju, da hoče zgraditi brezrazredno družbo, kjer ne bo več ne države ne vere. Kljub temu pa je opaziti, da je jugoslovansko postopanje do raznih cerkva bolj elastično in manj nasilno kot je v Sovjetiji ali pri njenih satelitih. Prva leta po revoluciji je sicer tudi Jugoslavija vpeljala iste. sisteme nasilnega preganjanja Cerkve in duhovnikov ter vernikov kot Stalin. O teh sistemih nas dovolj dobro pouči knjiga Pred vrati pekla, ki jo je napisal Branko Bohinc in ki je sedaj izšla v Buenos Airesu- To so popisani tisti stalinistični sistemi, ki se jih je tudi jugoslovanski komunizem posluževal nekako do leta 1950. Pozneje je pa opaziti počasno, a nenehno prilagojeva-nje razmeram. To se pravi v boju zoper vero se vedno manj poslužujejo nasilnih .represivnih sredstev in se vedno bolj zatekajo k drugim, zlasti k temeljitejši vzgoji mladine v materiastič-nem svetovnem naziranju. Z verskimi skupinami vernikov skušajo doseči neki modus vivendi, kot pravimo. Zato so izdelali posebna zakonska določila o pravnem položaju verskih skupnosti (leta 1953). Nekatere ver. skupnosti so ta določila sprejela; katol. Cerkev jih pa ni. kot je znano. Kljub temu gre jugoslovanski režim svojo pot naprej, da najde vedno boljšo ureditev z verskimi skupnostmi. Korak na tej poti pomenijo tudi' novi predpis’, ki jih je pred nedavnim prejel Izvršni svet Ljudske republike Slovenije na predlog Komisi-
Iz
Slovenije
je za verska vprašanja- O teh novih predpisih piše Bogdan Cepuder v Delu z dne 6. avgusta.
Glavne misli so:
1.	V krajih, oziroma naseljih večjih mest, kjer nimajo cerkve, bodo smeli opravljati verske obrede tudi v drugih prostorih, oziroma poslopjih, da le odgovarjajo predpisom o javnih prostorih in da verska skupnost tak prostor pravočasno javi občinski oblasti. To je n. pr. slučaj Nove Gorice, kjer nimajo cerkve.
2.	Na pokopališčih se bodo smeli opravljati vsi tisti verski obredi, ki se po običaju opravljajo na pokopališču, in sicer v skladu s predpisi o pokopališčih.
3.	Isto velja o procesijah in drugih zborih izven cerkva.
4.	Glede krsta otrok bo potrebno pismeno dovoljenje staršev le v primeru, da eden ali drugi od roditeljev ali otrokov skrbnik ni navzoč.
6.	O poučevanju verouka so določili, da se bo odslej smel vršiti pouk tudi izven cerkva, v župniščih, kaplanilah ali tudi v kakem drugem prostoru, ki ga verska skupnost v ta namen določi. Za to ne bo potrebno predhodno dovoljenje, temveč samo prijava prostora pristojni občinski oblasti, ki bo pregledala le, če prostori odgovarjajo predpisom o javnih prostorih.
6.	Za obiskovanje verouka ne bo več potrebno pismeno dovoljenje staršev, temveč bo zadostovalo ustno privoljenje.
7.	Uredba ima nadalje predpise za ustanavljanje šol za pripravo duhovniškega naraščaja in za redovne noviciate. Tudi glede tega so vpeljali novost, da se take šole smejo odpret, da le pristojna verska oblast prijavi take šole in priloži pravilnik o notranji ureditvi in delu teh šol.
8.	In končno še nova določila za pobiranje miloščine in prostovoljnih prispevkov. Od' sedaj naprej se bodo taki prispevki smeli pobirati tudi v župniščih, kaplanijah in drugih prostorih, kjer se stalno opravljajo verski posli-Glede tega veljajo stalni predpisi o finančnem poslovanju.
Novost nove odredbe je predvsem v tem, da nekoliko bolj jasno pojasnjuje splošna določila zakona 0 verskih skupnostih in da prenaša reševanje teh zadev na občinske odbore kot na edino pristojno oblast.
Pojasnila
B. Cepuder, ki je članek napisal, pristavlja: „Napačno bi bilo sklepati, da so s tem že vsa vprašanja dokončno rešena in vse težave premagane. Gotovo pa je, da že sama uredba kot izhodišče nudi dovolj možnosti za rešitev preostalih nerešenih vprašanj in za premagovanje preostalih težav“. Daje pa tudi razumeti, da partija s tem ne odstopa od svojih končnih ciljev. „Znano je stališče, da religije mb mogoče odpraviti z administrativnimi sredstvi, ampak z nenehnim razvijanjem socialističnih družbenih odnosov, s širjenjem tnanstvenih spoznanj in s splošnim stopnjevanjem človeške zavesti“. Končno Pojasni postopanje režima do Cerkve in do religije. Do Cerkve je treba najti ustrezne odnose, ker je pač Cerkev še vedno dejstvo, do katerega mora režim
Franc Ksaver Meško l. 1060
zavzeti stališče. Zaradi tega, pravi, popuščanje Cerkvi mora biti minimalno, ker je ne moremo za sedaj odstraniti s sveta. Delo za socialistični in s tem za brezbožni razvoj družbe pa mora biti maksimalno. Zat0 bomo še nadalje prisostvovali postopnemu urejevanju ju-ridičnih odnosov med Cervijo in ljudsko oblastjo na eni strani, na drugi pa se bo stopnjevalo tudi delo partije za matorialistino vzgojo mladine in za uveljavitev marksističnih idej v celotnem življenju. Idejni boj med partijo in religjo bo ostal nespremenjen še nadalje, če se ne bo še bolj stopnjeval. Toda idejnega boja se Cerkev ne straši, da bi le imela ustrezno svobodo za tak boj. Te svobode pa še vedno nima.
(Kat. glas)
KATOLIŠKA ŽENA POSPESEVALKA EDINOSTI
„Če razmišljate o nujni in bistveni enotnosti sveta v Kristusu in njegovi Cerkvi, vidite, da katoliška žena more in mora že po svoji naravi in poklicu in zmožnostih biti vir in. sredstvo edinosti v družini, v socialnem in narodnem in mednarodnem življenju,“ je rekel sv. oče Janez XXIII. v svojem govoru pred ženami iz 60 dežel in 5 kontinentov, kj so se ob priliki petdesetletnice Svetovne zveze kat. ženskih organizacij sešle v Rimu, da z razgovori, referati in predavanju razpravljajo o „katoliški ženi pospeševalk; edinosti“.
Besede ,,kongres“ si ne moremo več odmisliti iz človeškega jezikovnega zaklada, odkar moderna prevozna sredstva dnevno prevažajo ljudi na razne kongrese. Samo v Večnem mestu naj bi en kongres takoj sledil drugemu. Pri vsem tem se pa večkrat tiho ali pa glasno zbuja sum, da se pri takih zborovanjih posebno veliko govori, pa malo bistvemega stori.
Kaj pa je se storilo na tem kongresu Svetovne zveze katoliških ženskih organizacij ?
Dejansko je delalo sedem študijskih komisij o sledečih vprašanjih: Katoliška žena pospeševalka enotnosti 1.) nasproti samj sebi, 2.) v družini, 3.) v skupinem življenju, 4.) v svojem poklicu, 5.) v narodnem življenju, 6.) v mednarodnem življenju, in 7.) nasproti materializmu.
Glede na zanimanje, nagnjenje in pa znanje jezikov se je vsaka lahko udeležila, katerega zborovanja se je hotela. Točka 7.) n. pr. se je obravnavala samo v nemščini. Vsa vprašanja
' so se pa obravnavala z vso resnostjo in vestnostjo tor natančnostjo, kar vse je poživljala izmenjava izkušenj.
Tako je prva študijska komisija razpravljala, kako naj bi se moglo krščansko življenje žene poglobiti, ona sama se pa razviti v zrelejšo osebnost im o učinkih poglobitve in tega zorenja na njeno dnevno življenje. Pri šesti študijski komisiji so pa obravnavale probleme, kateri otežkujejo odnose med narodi kot: zgodovinski boji, različna politična mnenja, predsodki o gotovih deželah, različnost v razvoju in pa ukrepi, kako bi se z dejanskim sodelovanje katoliške žene doseglo večje razumevanje med narodi in deželami.
Tudi udeležbo žene v političnem življenju so splošno odobravale; navdušeno so to točko zagovarjale Afrikanke. Delegatinja pri UNESCO je poročala o sodelovanju Zveze narodov z UMOFC, nakar je sledila živahna debata.
Na tem mednarodnem kongresu se ni dobro jedlo, pilo in plesalo, ampak delalo. Tri izmed' šestih dni dopoldne in popoldne so bila zborovanja, katera so prekinile tri plenarne seje. Na prvi slavnostni seji, kateri je predsedoval kardinal Pizzardo, je inawyorski škof Fulton Sheen opisal tri poklice žene: kot redovnice, telesne ali pa socialne matere, pri čemer je zadnjo označil kot v modernem svetu posebno potrebno, pomembno in polno nalog; kot njen pravi simbol je omenil Marijo Magdaleno.
Indijski jezuitski pater D’Souza je ginljivo obrazložil pot tehniškega sveta k enotnosti, medtem ko je duhovni vo-
dja UMOFC msgr. Lamoot opozoril na odgovornost kristjanov glede na — »Lakoto po svetu“.
K središčnemu vprašanju kongresa: »Katoliška žena pospeševalka enotnosti“ se je izrazila Holandka, gospodična Vendrik kot predsednica mednarodne zveze kat. žen in deklet. Končal Pa se je ta mednarodni kongres s kratkim nagovorom novo izvoljene generalne predsednice UMOFC gdčne. Be-llosillo in z ginljivo duhovniško besedo duhovnega vodje.
Slabo bi pa odgovarjalo resničnosti, če bi mislili, da se je kongres „Katol. žene kot pospeševalke enotnosti“ do-igral samo po predavalnicah in da je vsaka izmed 2000 udeleženk pač živela na svoj račun.
Neposredno po prvi seji dne 20. aprila so šle v hudem dežju proti Santa Sabina, da pri skupni maši izprosijo blagoslova za zadeve kongresa, kar so poglobile dva dni pozneje še v skupni molitvj vigilije v San Giovanni in San Paolo, katere namen so bile tudi molitve za bodoči vesoljni cerkveni zbor. Te molitve je vsak duhovnik opravil v svojem materinskem jeziku:	franco-
skem, angleškem, španskem, nemškem, italijanskem, med katerimi so skupno peli „Ubi caritas et amor“ in pa »O filii et filiae“; in molili so tudi rožni venec.
Mislim, da je bila ta v vsakdanjih mašah na novo osvežena in okrepljena duhovna povezanost tista sila, ki je razveseljevala vse skupaj in tvorila glavno ozračje v „Domus Mariae“, kjer so stanovali vsi delegati, članice organizacij.
Posebno veselje je pa tem pospe-ševalkam edinosti pomenil sprejem pri sv. očetu Janezu XXIII., čigar vsebinsko globoko zamišljen govor in še
globlje segajoč klic: ,,Vaša apostolska skrb ne sme poznati meja!“
Končno pa smemo o tem kongresu reči, da so tam navzoče zastopale 36 milijonov članic UMOFC, ki so vse v odgovornih službah v javnem življenju, in pa, da so vse pokazale trdno voljo, da bodo vsepovsod delale z odkritosrčnim duhom za pravi katolicizam, da uresničijo, kar je prejšnja predsednica UMOFC, gdčna. Du Rostu (ki sem jo osebno spoznala v Bruselju pri Mednarodni kat. zvezi za socialno delo. Zlasti se je spominjam, ko se je spomladi 1. 1939 vrnila iz Španije in učenkam socialne šole govorila o socialnih razmerah v Španiji. Ker je bil ravno prejšnji dan kardinal Pacelli izvoljen za papeži Pija XII., je rekla n. pr.: Ne mogle bi te izvolitve bolje proslaviti nego s tem, da boste 600 izstradanih otrok, ki danes popoldne dospejo iz Španije, porazdelile po bruseljskih družinah.) tako izvrstno zapisala kot navodilo za katoliško ženo: „Katoliške žene so solidarne ne samo s svojimi katoliškimi brati in sestrami, ampak z vsemi brati v človeštvu.“
DR. JULIJA PAYMAN
PODOBA
SVETA
Na pragu 20. stoletja je umrl eden največjih Rusov, Vladimir Solovjev (1853—1900), Ta mož bo zablestel v vsej veličini šele v bodočnosti. Sam je priznal: „Svet me je slavil, a me ni razumel.“
Zakaj ga niso razumeli ? Ker je napovedoval propad, če bo šel svet po stopinjah nevere, in rešitev, čeč se oklene Kristusa.
Predavanje na petrograjskem vseučilišču
Že dvajsetleten je postal vseučiliški profesor in začel izpovedovati resnico, ki jo je oznanjal vse življenje. Mnogi so ga začeli mrziti. Star 25 let napove predavanje o Kristusu Bogu-človeku na petrograjskem vseučilišču. Nastane silno razburjenje. Kaj, na vseučilišču nam bo zdaj ta mladič oznanjal vero? Sklenili so, da mu predavanje onemogočijo. Drugi dan se nabere v predavalnico truma slušateljev. Proti običaju pozdravijo mladega profesorja. Mimo nastopi in začne govoriti. Nekateri poskušajo motiti, a jim ne uspe. Vse prevzame njegov nastop. Ta lepi, skladni obraz, te globoke oči in zvonki glas, vse jih je prevzelo: on pa govori o Kristusu, učlovečenem Bogu, ki edini more prinesti rešenje svetu. Kakšna zmaga! Vse mu ploska.
Vse življenje je šel ravno pot za spoznanjem. Vzljubil je Kristusa in v Kristusu je iskal resnico. Spoznati je hotel pravo Cerkev, Cerkev, v kateri živi Kristus, ki naj preoblikuje v Kristusu ves svet. In našel je pot. Prega-
njan od svojih pravoslavnih bratov v Rusiji, se je večkrat napotil na zapad. Vsi so ga občudovali. Dalj časa se je tudi mudil pri djakovskem škofu Strossmayerju, ki je rekel o njem nekemu kardinalu: Solovjev je čista duša, pobožna in zares sveta („anima candi-da, pia ac vere sancta“). Konec je bil ta, da je na praznik lurške Gospe, 18. februarja 1896, v Moskvi prestopil v katoliško Cerkev. Njegovi prijatelji so ga predlagali za škofa ruskih zedinjenih katoličanov. Papež Leon XIII. je načrt odobril. A izvršil se ni, ker se je morala mala skupina spreobrnjencev skrivati. Imenovanje in posvečenje so odgodili na boljše čase, a smrt je namero prehitela.
Zakaj je postal katoličan
Kaj je privedlo tega moža k zedinjenju in zakaj ga Rusi takrat niso mogli razumeti ? Njegovo živo prepričanje in glavni nauk, ki ga je oznanjal vse življenje, je bil: Cerkev kot skrivnostno telo Kristusovo nadaljuje učlovečenje in odrešilno delo. Ni pa mogoče, da bi se Bog učlovečil samo za en narod, marveč nujno za vse človeštvo. Kristus mora postati podoba vsega sveta. Zato mora biti Kristusova Cerkev vesoljna in ne narodna. Ta misel ga je privedla v katoliško Cerkev, ki je edina resnično vesoljna. Za to resnico je pretrpel veliko nasprotstev, blatenj in preganjanj. A danes vedno bolj blesti ta čudoviti vzor pred očmi katoličanov in pravoslavnih. Vsi globoki in resni ljudje iščejo trdne točke, iščejo resnice. Ta pa je samo v katoliški Cerkvi. Solovjev je prav povedal: Rešitev Rusije je samo v katoliški Cerkvi. Rešitev vsakega naroda je samo v katoliški Cerkvi. Povedal pa je tudi drugo resnico:	Samo katoliška Cerkev je
zmožne povesti vse narode v eno samo
družino božjih otrok, ker samo v njej je moč ljubezni božjega Srca.
Naša zavest
Tudi mi se moramo zavedati, da je rešitev vsakega naroda samo v katoliški Cerkvi.
Če pravimo, da je moč Cerkve v njenem notranjem življenju, bi mogel kdo priti na misel, da torej ni naloga Cerkve, da bi vplivala tudi na javno življenje. To bi bilo zmotno. Prvič je Cerkev vidna družba, tako je hotel imeti Kristus, in torej ni samo nekaka zveza ljubečih se duš. Zato mora biti v vsakem narodu vidna.
Drugič je pa po božji zamisli Cerkev poklicana, da vtisne tudi na viden način vsakemu narodu Kristusov obraz. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je vse zasebno, družinsko in javno življenje krščansko. Res je moč Cerkve v njenem notranjem življenju. In če je njena zunanjo podoba revna, je še vendarle močna in je nobena zunanja sila ne more streti. A volja in zamisel Boga je, da učlovečeni Bog, Jezus Kristus, ki v njej skrivnostno živi, postane podoba sveta in prežme vse življenje, prav vse mora biti postavljeno na Kristusovo resnico in prežeto s Kristusovo ljubeznijo.
Tej nalog; se Cerkev ne more odpovedati, saj bi se s tem izneverila sama sebi, ne bi bila več Kristusova ustanova. In ne more in ne sme mirovati, dokler tega cilja ne dosee. Pokazala pa je že zgodovina, da je prav takrat omika in blagostanje posameznih narodov na višku, kadar je na višku krščansko življenje. Zadnja desetletja so stavili leot vzor takega srečnega življenja Holandijo, kjer so katoličani sicer v manjšini, a imajo silen vpliv tudi na vse javno življenje, ker so res odlični katoličani.
Tako mora biti v vsakem narodu v Kristusu posvečena umetnost, znanost, vzgoja, življenje preprostih in odličnih, da, tudi socialno in politično življenje mora temeljiti na Kristusovi resnici. Kakor vsa poprišča v posameznih narodih, tako morajo biti vsi narodi v celoti posvečeni v Cerkvi.
Danes so bolj kot kdaj prej nesmiselni ugovori, da je Cerkev samo rimska, italijanska ali zapadnoevropska, da se ne prilega drugim narodom. Saj danes bolj kot kdaj stoji Cerkev nad vsem; narodi. Ona edina je zmožna, da se prilagodi vsakemu narodu tako, da more v njej razviti svoje sposobnosti, ohraniti svoje posebnosti pa se v njej vendarle vsi narodi združijo v eno samo družino.
Kristus mora postati podoba sveta. Kristus pa živi samo v Cerkvi, torej mora Cerkev preobl.kovati ves svet v Kristusa. Zato tista molitev k Svetemu Duhu: In prenovil boš obličje zemlje.
Binkoštnj ogenj, ki ga je Kristus poslal na svet, se mora razžareti in zajeti vso zemljo.
Cerkev gre v nove čase
Tega se danes Cerkev zaveda bolj kot kdaj prej. Saj prav zdaj prihaja in je že tu tista odločilna ura, ko bo treba razrvanemu svetu pokazati resnico in dati življenje, ki odrešuje in osrečuje. Cerkev in mnogi sodobni ljudje izven Cerkve se zavedajo, da je samo katoliška Cerkev tista sila. Zato ni slučajno ampak delo božje Previdnosti, da so na krmilu Cerkve ljudje s tako široko razgledanostjo in vseobsegajočo ljubeznijo, če človek samo premišljuje •krožnice zadnjih papežev, lahko zasluti, (ta gre Cerkev v nove čase.
Pij XII. je pokazal na štiri stvari: na notranjo moč in lepoto svete Cerkve v okrožnici o skrivnostnem Kristusovem telesu (1943); na njeno zunanjo veličino in nalogo, da tudi na zunaj preoblikuje ves svet, v okrožnici Summi Pontificatus (1939); v isti okrožnici in mnogih drugih prilikah na nujnost in prlagodljivost misijonskega dela, večkrat tudi na delo za zedinjenje ločenih kristjanov, zlasti naših slovanskih bratov. Iste ideje vodijo Janeza XXIII.; posebno g» je prevzela misel zedinjenja.
Vse to priča o zavesti Cerkve, d'a je ona tista, ki ima vso pravico in dolžnost pred Bogom in ljudmi, da da novo obliko svetu, da mu da, kakor se izražajo ruski pisatelji, Kristusov obraz. In pa o zavesti, da je prav zdaj prišla tista ura, ko svet sam hrepeni po tem, da ga Cerkev reši in prerodi. Mnogi tega ne priznajo, marveč širijo njej nasprotne misij in zamisli, a v srcih milijonov gori zavestno ali podzavestno težnja po tem, da se ves svet prevodi v Kristusu.
FRANC SODJA, Kanada
VESTI
Marijino slavje na Opčinah
je letos, na drugo nedeljo v septembru, obhajalo že svojo trinajsto obletnico. Prešlo jc takorekoč že v tradicijo. To je slavje, ki razgiba vse primorske, zlasti še tržaške Slovence in jih združi v eno ob vznožju fatimske Marije. Veličasten je bil pogled na 10.000 glavo množico, ki je pobožno korakala po openskih ulicah v veličastni procesiji. Sam tržaški škof Santin je vodil procesijo ob spremstvu velikega števila duhovnikov. Pri procesipji so peli združeni tržaški zbori, katere je spremljala proseška godba. Po končani procesiji se jc vršila na prostem sv. maša, katero je daroval msgr. dr. Jakob Ukmar, openski dekan msgr. Silvani pa je imel priložnostni govor.
Slovenski katoličani, zbrani na 13. marijanskem shodu na Opčinah so pred svojim škofom in duhovniki podali sledeče sklepe: 1. Podpirali, širili in brali bomo samo katoliške časopise, revije in knjige. 2. Naši fantje in dekleta imajo mesto le v katoliških cerkvenih in kulturnih organizacijah. 3. Po Marijinem naročilu iz Fatime hočemo po družinah bolj goreče in vztrajno moliti rožni venec.
Goriški Slovenci na Barbani
Goriški Slovenci pa se vsako leto v septembru zbirajo na Barbani, priljubljenem otoku sredi gradeške lagune. Letos so določili 15. sept., praznik žalostne Matere božje, za svoj romarski dan. Nad 1500 romarjev iz vseh gori-ških župnij je to jutro napolnilo prostorno barbansko cerkev. Med prvo sv. mašo, katero je daroval msgr. Alojzij Novak, je vsa cerkev pristopila k mizi Gospodovi, pri naslednji maši pa so lepo peli združeni cerkveni zbori vse Goriške. Slišali smo vrsto lepih govorov o namenu romanja, ki se je vršilo v duhu spokornosti in v zadoščenje za naše grehe in grehe vsega slovenskega ljudstva. Popoldne pa se je okoli otoka razvrstila procesija s čudodelnim kipom barbanske Marije. 26 duhovnikov je pelo litanije, verniki pa so ddgovar-jali. Po končani slovesnosti so se romarji s čolni spet pripeljali do Grade-ža in od' tu s korierami na svoje domove.
Slovenski kaplan na Travniku in v
goriški bolnišnici
Po dolgem pričakovanju so travniški slovenski verniki končno v nedeljo, 1. oktobra pozdravili svojega novo imenovanega kaplana č. g. Stanka Jerici-ja. Ob 9. uri je daroval svojo prvo mašo za slovenske vernike ter jih ob evangeliju toplo pozdravil z željo, da bi jim nudil vsega kar od njega pričakujejo.
Goriški nadškof Ambrosi je imenoval še enega kaplana v goriški bolnišnici in sicer č. g. Artura Zalatela, bivšega župnika v Štandrežu in Mavhi-njah, ki bo v mestni bolnišnici odslej skrbel predvsem za slovenske bolnike. To je bilo res hvalevredno imenovanje.
Umrl je župnik Anton Piščanec
Dne 28. sept. je po dolgi bolezni
umrl v tržaški bolnišnici župnik Anton Piščanec, ki je vse od leta 1934 vodil katinarsko faro. Trpel je preganjanje za časa fašizma, med drugo svetovno vojno pa je bil odpeljan v zloglasno taborišče Dachau, kjer se je še posebno izkazalo njegovo dobro, usmiljeno srce. Tolažil je sotrpine in z njimi delil še zadnji grižljaj kruha. Posegel je v kulturno in politično delo in sodeloval tudi pri „osvobodilnem gibanju“. Težko je danes reči, zakaj je tako delal in koliko je v dobri veri s tem koristil svojemu narodu. Bog ga bo drugače sodil kakor pa ljudje, ker bo pač gledal na njegovo dobro srce.
Shod strežnikov v Bazovici
Zanji četrtek v septembru so imeli tržaški strežniki svoj letni stanovski shod- Nad 60 strežnikov in 12 gg. duhovnikov se je zbralo v Bazovici, kjer so imeli sv. mašo. Dečkom je dvakrat tekom dneva govoril č. g. Jože Jurak iz Argentine. Strežniki so bili samo iz openskega dekanata, prihodnje leto pa je v načrtu shod vseh tržaških strežnikov.
Podgora
Tudi letos so v Podgori pri Gorici slovesno praznovali roženvensko nedeljo, nakatero so se pripravili s tridnev-nico. Popoldne se je po končanem blagoslovu in ofru razvila skozi vas k zaobljubljeni kapelici na griču, veličastna procesija s kipom fatimske Marije. Procesijo je vodil msgr. kancler dr. Klinec. Pri Marijini kapeli je sledila večerna sv. maša z lepim govorom števerjanskega župnika č- g. Simčiča. Domačemu zboru so se pridružili še pevci iz števerjana, Pevma in Jazbin in tako še bolj povzdignili lepo slovesnost.
Med nami v Argentini
STUDIJSKI DAN SKAS-a
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo je na državni praznik, 12. oktobra, priredilo svoj letni študijski dan. Vršil se je v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Udeležba je bila kar lepa.
Najprej so se udeleženci zbrali v kapeli k skupni sv. maši, katero je daroval duhovni vodja SKAS-a č. g. direktor Anton Orehar. Med sv. mašo je imel tudi nagovor in sicer o poslanstvu, ki ga ima" izobraženec v Cerkvi.
Po sv. maši je začel študijsko zborovanje predsednik SKAS-a, dr. Leopold Eiletz.
Na programu sta bili dve predavanji. Prvega je imel prof. dr. Ignacij Lenček, drugega pa g. Rudolf Smersu-Obe predavanji sta obravnavali novo socialno okrožnico „Mater et Magistra“.
Vseučiližka prof. dr. Ignacij Lenček je z globokim poznanjem socialnih vprašanj prikazal okolnosti, kako je nastala nova okrožnica, kakšen vtis je napravila v svetu iin kaj novega prinaša. Vse j» s papeževimi besedami opozarjal na nujnost študija nove socialne okrožnice ter na reševanje številnih vprašanj sodobnega življenja v duhu njenih načel.
G. Rudolf Smersu pa je podal podrobno razčlembo zgodovinske okrožnice Janeza XXIII.
Po obeh referatih je predsednik SKAS-a zaključil uspeli študijski dan-
PETLETNICA NAŠEGA DOMA
V	SAN JUSTU
V	nedeljo, 15. oktobra, so se rojaki iz San Justa po slovenski sv. maši napotili v Naš dom, ki je od cerkve oddaljen le četrt kilometra, da so proslavili peto obletnico, odkar je bil ta dom blagoslovljen.
Spominsko slovesnost je začel predsednik Našega doma g. Lojze Zakrajšek. S toplim nagovorom je pozdravil zbrane rojake in razčlenil namene Našega doma in delo, ki se v njem razvija.
Po petju pevskega zbora iz San Justa, ki ga vodi g. Štefan Drenšek, je povzel besedo tajnik Našega doma, g. Matko Indihar. V preglednem govoru je orisal življenje Doma v petih letih, 'nakazal nove načrte in vse spodbudil k delu.
Za tem so nastopili otroci. Pod vodstvom gdč. učiteljice Angelce Klan-'škove s0 zapeli „Kje so tiste ptičke moje“ in „Kdor ima srce“.
Sledil je nastop naraščajnikov, katere sta izučila g. Lojze Mehle in g. Lojze Modic; nastop mladenk pa sta pripravili gdč. Marija Mehletova in gdč-Francka Tomažinova, ki skrbno pomagata gdč. učiteljici.
Po dvogovoru Mačkovega in Markovičevega Joška je sledil še otroški pevski prizorček „Zajček“, za katerega so želi otroci splošno odobravanje.
SAN MARTIN
V	nedeljo, 1. oktobra, je bila v San Martiinu velika slovesnost. Tega dne je prišel v ta kraj v spremstvu guvernerja province Bs. Aires dr. Alendeja prvi škof novoustanovljene sanmartinske
Tri zaobljube
Povest iz Slovenije Spisal Janez Jalen
Lenka je mogla samo prikimati. Na-ca je pa vzel koprivec s kota, odvihral, sedel pred durmi na voz jn v ,'ir pognal po izovinkanem Broscu navzgor.
Na vrhu klanca je konjema spet popustil v korak. Saj se mu ni nikamor mudilo. Najmanj pa v smrt za Napa-Ijona, ki je res odpravil tlako, pa namesto nje vpeljal „fronke“. Zato so pa njegove večne dajatve za vojsko že do belih kosti gulile, da so bili Napoleonove svobode že vsi od kraja do grla
škofije msgr. Manuel Menendez. Slovesen sprejem je bil na trgu pred farno cerkvijo, kjer so novega škofa sprejeli škofje msgr. Raspanti iz Morčna, msgr. Aguirre iz San Isidra in msgr. Bolati iz Rosaria. Tu je bilo več pozdravnih govorov, nato se je pa razvil lep sprevod. Za godbo so korakali oddelki vojske, za njimi skavti, takoj nato pa slovenski fantje ter dekleta v narodnih nošah. Za njimi so bili v narodnih nošah še člani poljske in italijanske narodnostne skupine. Dekleta in fantje v slovenskih narodnih nošah so vzbujali splošno pozornost ter jh je občinstvo povsod pozdravljalo s ploskanjem. Tudi na trgu so jim določili najbolj častno mesto. Postavili so jih zraven častne tribune.
Pri ustoličenju novega škofa v cerkvi je bil navzoč tudi predsednik republike dr. Frondizi.
siti, čeprav so se Francozi Ilircem prva lota s svojo točnostjo in marsikatero dobro uredbo prikupili in je Valentin Vodnik v svoji Iliriji oživljeni odkrito pozdravil:
„Napoleon reče,
Ilirija, vstani"
Sedaj pa — tudi Vodnik se je bil že premislil in je začel v duhu iskati Slovencem novih potov. Pa še to: za triinštirideseti rojstnj dan, ki ga je Ljubljana na veliki šmaren še slovesno praznovala, ni namerč še zvedela, da je Avstrija, na Ruskem še Napoleonova zaveznica, že pred tremi dnevi napovedala Francozom vojsko. Napoleonova šahovnica, kakor je sam pozneje rekel, se je začela mešati, dokler se ni povsem zmedla in podrla, čez dober teden se je posrečilo vrhovnemu poveljniku avstrijske armade baronu Killerju, ki je ukazoval samo dvaintridesetim tisočem vojakov, vtihotapiti v ilirske dežele slovenski razglas, v katerem je vede] povedati, da so se vsa ljudstva strnila v železni obroč zoper Francoze, ki so zbirali vojske, „de bi pod nesnanim nebam sa eno svojeglavno volo svojo kri prelivali".
Tudi v krčmo pod Broscem je zašel slovenski proglas. Naskrivaj so si ga podajali vozarjj med sabo — gorje, če bi ga zasledil žandar Žorž — in ga šepetajo razlagali tistim, ki niso znali brati. Iz potišanih razgovorov in iz razglasa samega je Lenka razbrala, da za Klemena, če je še živ — nikakor ni hotela misliti, da bi ne bil več — kaj slabo kaže. Iz pogovorov je namreč ujela, da bo stara oblast s tistimi, ki so šli prostovovoljno z Napoleonom, trdo obračunala. Kakor da bi bil Klemen res šel sam od sebe. Nihče ne bolj prisiljeno kakor prav on. Ona že ve. Je imela dovolj časa, da je vse do dna premislila.
Še preden je dahnila jesen v vrtove in na polja, so pa začeli hitro dozorevati sadovi dolgoletnih krvavih vojska pod geslom za svobodo, v resnici pa samo za oblast.
Minil je Napoleonov rojstni dan in utihnila je pesem:
Petelinček lepo poje od veselja nebeškega, ker bo jutri velka maša, bo Marija v nebesa šla.
Kljub počasni pošti in namernemu prikrivanju se je tudi v naših krajih, v Iliriji, takrat še vedno pod francosko oblastjo, raznesla vest, da so se vsi cesarji in kralji skupaj zbrali, da se postavijo po robu bivšemu kadetu, ki jih je dolgo vrsto let umel strahovati. Mrzla Rusija, katere Napoleonu niti z njihovo pomočjo ni uspelo ponižati, jim je pokazala pot.
Med ljudmi je zašumelo in vozarji so vedeli vsak skoraj drugače povedati. Lenka jih je poslušala in se ni več spoznala. Vedela je sedaj za trdno samo to, da za njenega Klemena v vsakem primeru slabo kaže.
Pozno poletno sonce se za vznemirljive govorice niti zmenilo ni. In dež je kar redno prilival otavi in polju, korenju in jedi in repi in jesenska letina je dobro kazala.
Dan je bil že, sonce pa še ni vzšlo, ko sta že Lenka in Francka, mlada pod Broscem, okopavali repo na najbolj oddaljeni njivi, ki jo je bil rajni ata prikupil pod Spodnjim otokom.
Tok, tok, tok, sta hiteli okopavati in upali, da bosta za malico že doma, pa sta bili že prej.
Izza Svetega Jošta se je vzdignila črnjava in komaj sta se utegnili dobro ozreti, se jc že zabliskalo in trdo zagrmelo.
„Pohitiva, da nama ne bo treba še enkrat hoditi,“ je menila Lenka.
„Jaz nič več,“ je vrgla Francka motiko v razor. Že kot otroka jo je bilo hude ure vedno strah. „Teciva, da naju ploha ne ujame." In je kljub temu, da je že pričakovala, stekla kakor dekle. Strah je hud priganjač- Lenka jo je komaj dohajala. Pa se ni še tako zelo mudilo.
Hkrati z obema plevicama sta na dvor pridrvela po klancu navzdol tudi dva parizarja. Vozarji so zategnili skoraj prazna vozova pod streho in ročno pričeli spregati konje.
,,Kaj je tudi vas prignala nevihta?“ „Tudi. Pa ne izza Svetega Jošta. Ona druga, francoska, ki vihra po cestah. Je podobno, da se za vselej umikajo. Pa ti na lepem sprežejo par konj in gredo z njimi. Pa tudi že kar voz so obrnili in ga odpeljali s konji vred. Zato pa — vozove pod šupc, konje pa v planine, dokler huda ura ne mine.“ In so se dan za dnem praznile ceste, Lenkino srce se je pa polnilo s čim dalje bolj grenko bridkostjo.
Med drugimi je prišel tudi Markov Boštjan. Tudi njega je skrbel brat Klemen. čeprav je bil uverjen, da sam sebi laže, je skušal Lenko malo potolažiti: „Le verjemi, Lenka, le, vrne se, vrne tvoj Klemen in prav gotovo se bosta vzela. Že pregovorimo očeta."
Čas se je prevesil čez mali šmaren. Sedaj, ko niso več ali pa zelo poredko prihajali vozarji, so bile tudi novice redke in zakasnele. Sporočilo, da so sredi kimovca v Ljubljani postrelili nekaj upornikov, ki so mislili, da je že vsega konec, pa so prezgodaj planili na Francoze, je k Žabkarju prinesel Žorž sam. Potem se ni več prikazal. Zvedeli so pa, da je na begu hotel še upleniti denar, ki ga je zbiral za obljubljeno novo cerkev sredi fare rodinski župnik Ksaverij Kristan. Pa ga je gospod še pravi čas spazil, ko je dirjal po stag-

nah navzgor, skočil iz hiše v vežo, zaklenil vrata in jih še zasunil z lesenim zapahom, ki ga je potegnil iz dupline v zidu. Žandar je razbijal, naj mu odprejo, pa ni uspel. Iz jeze je Francoz ustrelil v železni zaklepnik, ki je odletel, pa se kljub temu vrata niso odprla. Je le včasih les bolj zanesljiv kakor železo.
Strel je privabil vaščane, ki so prihiteli in se kar s koli hoteli lotiti nasilnika. Žoržu ni kazalo drugega, kakor da je v diru odpeketal nazaj na veliko cesto.
Da so se na svetega Matevža Francozi z Avstrijci v Mostah stepli za most in da jih je nekaj na obeh straneh tudi padlo, je bilo vsem znano, ker so sami slišali strele. Tudi so še gorko zvedeli, da je avstrijska vojska d'va dni kasneje zasedla Jesenice. Tudi to so slišali, kako so nekateri v Ziljski dolini čez noč obogateli, ko so bežečim Francozom plenili blagajne, pa niso mogli prav verjeti.
S sadjem vred so dozoreli tudi Francozi in tri tedne pred vsemi sveti ni bilo na Kranjskem nobenega več-
Francozi so dozoreli, Lenka pod Broscem je pa začela bledeti.
Pa tako lepa jesen je bila in vojske je bilo konec.
Trinajsto poglavje TRETJA ZAOBLJUBA
Sveti Mihel je Francoze pospravil, mašo ob delavnikih za uro kasneje nastavil in zoril slive in češplje, rumenite in tepke, začel stiskati sadjevec in namakal, da bo tudi kaj žganja pri hiši, če bi koga kdaj kaj črvičilo. Mali šmaren je posekal in posušil otave in hitel pospravljati polja. Jesen je jesen. Nič ne moreš vedeti, kdaj se bo vreme sprevrglo.
Ceste, ki so jih ob umiku Francozi skoraj povsem izpraznili — le kakšna mršava kravica je bosoparklja capljala pred dvokolesnim koškom — so se začele spet •miniti.
Lenka ni več utegnila iti na polje. Kar ves dan je morala streči gostom.
Pa so prihajali in se ustavljali. Kletev je skoraj povsem obmolknila, oglasila sta se pa prešerna pesem in glasen vrisk. Saj se je odprla spet cesta od Trsta do Dunaja, od morja do Donave in še niže doli in še više gori. Furmani po cest peljajo, konjči v štalci rezgetajo — Jujuju, juhuhu! —
Od Trsta do Dunaja in še niže doli in še vise gori in pa po vsem svetu naokoli.
V oživelem hrušču in trušču ni Lenka več utegnila noč in dan misliti samo na Klemena in se je začela, ko so umirali zadnji jesenski kosmati in večvrhi encijani, spet razcvitati. Pa menda samo zato, da jo je kasnejša bridkost še huje vrgla ob tla.
Minili so vsi sveti. Župnik doktor Ažbe je tako lepo povedal, da je danes god vseh tistih svetnikov, ki niso napisani v nobeni pratiki, pa so kljub temu svetniki in naši priprošnjiki, morebiti še bolj veljavni kakor tisti v pratikah. Sicer nimamo Slovenci nobenega svetnika, razen svete Heme, ki je slovensko sicer znala, zavedala se pa ni, da je Slovenka. Takrat še ni bilo navade, da bi se ljudje po jezikih ločili. Potem je s prstom začel trkati ob prižnico in trdo poudaril, da svetnikov, ki niso napisani v nobeni pratiki, noben narod ne more imeti v primeri s številom toliko, kakor ravno mi, Slovenci. To so naši dedje in pradedje, naši zgarani očetje in matere, naši bratje ""n sestre, strici 'in tete in nazadnje, ne najzadnji, naši nedolžni
otročiči. Nikomur se ni na tem svetu dobro godilo. Pa naj bi bili še onstran zavrženi! Bog zna biti vse drugače pravičen kakor pa ljudje in posvetna oblast. Ko je doktor Ažbe rekel amen, ni bilo nobeno oko suho.
Na grobovih so zagorele lučke, potrepetavale še pozno v noč in drugo jutro navsezgodaj spet oživele. Potem pa —
Vozarji, ki so skoraj vsi prišli domov pomolit za rajne, so spet zapregli za na široko cesto. In je šlo gori in doli, in krčma pri Žabkarju pod Bros-cem je hrumela od jutra do večera in kdaj tudi še pozno v noč. Lenka včasih ni mogla več zmagovati in je morala poprijeti še Francka, čeprav je Janezka šele pred kratkim poslala h krstu. Lenka je Klemena kar nekako pozabljati začela, saj se je ves mladi vozarski svet sukal okrog nje.
Pa — kdo bi si bil mislil-
Koroščev vozar iz Spodnjih Gorij, Gorjušec, kozavi Naca, je brhko Lenko nevede, kakor s pestjo, udaril po glavi, naravnost med oči.
Triglav in Stol, oba sta imela že bele kape, ko je pod noč po Broscu navzdol prizaviral do Žabkarja z dvema paroma konj in s težkim parizarjem Naca. Da nocoj ne more več naprej, je rekel — zjutraj je zapregel v Postojni — pa čeprav konja z meglo nakrmi in s temo odene, sam pa leže v mehko blato pod voz in si za uspavanko trdo zasmrči.
„Preklemano se je zbrihtal na vojski,“ si je mislil mladi gospodar in že oče Janez, in ugodil kozavemu Gorjuš-cu, kakor bi se bil z dvema najlepšima paroma belih lipicancev v zlati kočiji pripeljal pod Brosc.
„Pa kako je do teh konj in zavidljivo trdnega pfcrizarja prišel?“ je Ml radoveden mladi Žababirt- ,,Že poizvem
zvečer, čeprav dam za kakšen bokal vina." Bil je bolj stisnjene kakor odprte roke možakar.
Kakor uglednemu gospodarju z najbolj trdne domačije je Janez pomagal gorjuškemu bajtarju opraviti konje. Celo posteljo mu je ponudil, s svežimi rjuhami pogrnjeno, pa jo je Naca odklonil, češ da bo spal kar na poležani slami v konjaku, ko svojih konj nikomur ne zaupa.
„Tok, konje si kar lasti,“ je Janez prav razumel Naca in je bil še bolj radoveden, kako je Gorjušec prišel do njih. Kar nevoščljiv mu jih je bil, tako so bili lepi.
Za večerjo si je Naca naročil pečenko in veliko ljubensko skledo narezane zeljnate solate s krompirjem mešane in z zaseko zabeljene. Res je moral biti lačen. Saj je poleg vsega tega še četrt hlebca kruha pomedel.
„Le kam devlje ?“ je občudoval med' večerjo Naca krčmar. Pa je Gorjušec pospravil vso pečenko in do zadnjega drobca krompir in do zadnje rezine solato, se naslonil nazaj na klop, zadovoljno prekrižal roke in naročil polič vina, da zamoči špranje, kakor je rekel, če je premalo stlačil mrvo v svisli svojega želodca.
Svojevrstni bohinjski govorici je prisluhnilo tudi tistih nekaj gostov, ki so sedeli pri drugih mizah. Naca se je bil namreč oblastno usedel za veliko mizo, kakor bi bil vsaj gospodar treh trdnih in težko okovanih parizarjev in celega ducata povsem na novo podkovanih konj, okomatanih v bogato, s kolu-tami ovešeno, povsem novo jermenje in komate.
Zunaj «e je znočilo. Janez, podjeten novi gospodar, je s plamenečo tresko, po katero je bil stopil v kuhinjo, da mu ni bilo treba kresati ognja, prižgal od stropa visečo leščerbo in grede pre-
mislil, kako naj zaplete Bohinjca v pogovor, da bo izteklo čimveč _ vina iz soda in se zakotalilo v njegov žep kar največ okroglega srebra.
Plamenček pod stropom je vztrepetal. Janez je vrgel tresko v ugaslo levo, ki so jih Francozi v gostilnah prepovedali žgati. Da je to zaostalost, so rekli. Kljub temu so jo pa pri Žabarju še vedno kdaj pa kdaj zakurili. Na vse domače praznike, kakor na sveti večer. Kako bi se pa to videlo, če bi bil Jezu-šček rojen pri smrdljivem petrolejskem čuku, ki zasmradi hišo, da se še odkaš-ljati ne moreš. Ali pa na vseh svetih dan zvečer. Med roženvenci! Kako naj družina izve, da tisti, ki je med letom umrl, še ni v nebesih, če ne bo proseče zacvililo v plamenih v levi?
Leva je bila mrzla, pod stropom je Pa začela duše greti z lanenim oljem napolnjena leščerba.
Gospodar je levo pustil odprto, se obrnil in voščil:
„Dober večer in mirno noč!“
„In Bog nam daj svojo pomoč,“ so kakor v zboru odgovorili gostje v hiši.
Krčmar je odšel od leve k veliki mizi in prisedel k Nacu. Zavedal se je, če bi naravnost vprašal svojevrstno brihtnega Bohinjca, bi dobil odgovor, da bi še manj vedel kakor prej. Previdno, okrog vogla je začel:
„Pa se dolgo nisi oglasil pn nas, Naca.“
„Od takrat ne, ko sem ga prav precej imel, Napaljona tri sto tavžent-krat preklel, vašega fajmoštra užalil, konje v dir nagnal po Broscu navzgor in se skoraj s samim Bogom skregal. Bi se tudi bil. Pa sem se spomnil tele vaše brhke Lenke, ki bi nikogar drugega ne bila, če bi jaz kozav ne bil, kakor moja. Prmej pribit lavdan.“
BESEDA OB ZAKLJUČKU
Leto 1961 je kočano. Bogu in Mariji hvala za vse; Bog plačaj tudi vsem sodelavcem, poverjenikom in naročnikom.
Duhovno življenje s prilogo „Božje stezice“ je v tem letu imel» kot smo obljubili ob pričetku leta, 880 strani. Romalo je po Argentini, Južni in Severni Ameriki, naši Primorski, zapadni Evropi, nekaj izvodov tudi po Afriki, Aziji in Avstraliji. Povsod je bilo z veseljem sprejeto, najbolj pa v Sloveniji, ker tako zelo primanjkuje verskega tiska.
Ko se tako poslavljamo od starega leta in vstopamo v novo leto, prosimo naše bralce dve stvari. Prva je ta, da bi, če morda še niso, poravnali naročnino za staro leto, drugo pa, da bi tudi v novem letu sprejemali revijo iz meseca v mesec z enako ljubeznijo.
Vse naše naročnike pa prosimo, da se poleg naše revije naroče, lahko tudi v naši upravi, na knjige Mohorjeve družbe.
POVERJENIKI
KJE J E KAJ
Naloge	641
Ali je današnj človek ateističen	642
Premalo zemlje in preveč	647
Okno v svet	648
Štirje stražarji	650
Amen	653
Kardinal Döpfner je govoril	657
Glas iz Rima	658
Duhovniška mati	659
Mladina na zatožni klopi	662
Pismo sivolasega župnika	668
Misli	668
Iz mojega dnevnika	672
Kaj je z zedinjenjem	675
Kako je s istavkami	676
Še dve novici	678
Venezuela in Slovenci v njej	679
Delavstvo in Cerkev	682
Iz Slovenije pišejo	686
Katoliška žena pospeševalka edinosti	688
Podoba sveta	690
Primorske vesti	692
Med nami v Argentini	694
Tri zaobljube	695
Beseda ob zaključku letnika	699
LETO XXVIII.
Editor responsable:
št 12
DECE»1^61 V#-
. Antonio Orehar, RamSn Fulcön
Argentina:
Dušnopastirska pisarna. Ramön Falcön 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Marija Mestnik, C. Postal 7058, Sao Paulo, Brasil
U. S. A.: „Familia",
3116 Glass Ave, Cleveland, Ohio
Kanada:
Ivan Marn,
83 Victor Ave, Toronto,
Ontario
Trst:
Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia
Italija:
Zora Piščanc,
Riva Piazzutta 18, Gorizia
Avstrija:
Naročnino pošiljajto Mohorjevi družbi v Celovec.
Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 300 pesov; za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2.000 lir; drugod
protivrednost dolarja.
dviViovwo -Kivi je W|f«
1 o vida
4158, Bs. Aires. Registra do la Prop. Intelectual N9 674.991. Tiska tiskarna Vilko S.R.L. Estados Unidos 426, Bs. Aires
Spodaj: Pogled na Tronador v bariloškem pogorju v Argentini