Prebujenje
Odpiram, zapiram, odpiram, zapiram, odprem oči. Vse pred menoj bledi, 
motne figure se zdaj ostrijo, zdaj spet meglijo nazaj v  neprepoznavne 
silhuete.
Angeli se preobražajo v  demone, človeški spački v  spačene živalske 
podobe, vihrajoče drevesne krošnje v kose krvave košnje. Zazdi se mi, da 
zagledam belo labodjo perut, ki ne more biti nič drugega kakor krilo angela, 
zato z vso gotovostjo, kakršno lahko premore samo brezbožnež, ki se je 
zbal lastnega dvoma, sklenem, da sem po smrti pristal v nebesih. 
Veter se poigrava s krošnjami dreves, kot bi bile navadne zeljnate glave, 
svojo pa imam od nemoči nepremično položeno na mehko pernato pod­
lago. Begajoče oko išče po prostoru rešilno vejico, katere bi se moja duša 
lahko oprla, pa četudi bi bila to zgolj varljiva opora. Namesto tega zagle­
dam obraz, ki je grd, ampak tako grd z gubami, bradavicami in podnos­
nimi dlačicami, da ne more biti ne človeški in ne ženski, marveč je lahko 
samo demonski: “Ne, nisem bil povzdignjen v nebesa – strmoglavil sem 
naravnost v pekel!”
“Dobrodošel nazaj!” me pozdravi peklenšček, ki kdove zakaj nosi staro­
modna očala s pomenljivo rdečimi okvirji in drži v rokah knjigo, na kateri 
v tistem trenutku še ne morem razbrati naslova. Presenetljivo, toda ne 
Mirt Komel
Medsočje
Odlomek iz romana 
Sodobnost 2018 263
Sodobna 
slovenska 
proza
začudim se nad tem, da se tudi v peklu, tako kot v čakalnicah ali bolnišni­
cah na Zemlji, kratkočasijo s knjigami. Ustnice so še vedno omrtvičene 
od spanca in glasilke od sebe ne dajo glasu, tako da ne zmorem odgovoriti 
nagovoru pošasti, temveč se od groze obrnem stran. 
S tilnikom, potopljenim v blazino, dušo, pogreznjeno še niže od postelje, 
in s pogledom, uprtim v strop, lahko zdaj, ko se mi je pogled vsaj kolikor 
toliko razbistril, jasno uvidim, da sem poprej razbiral podobe v obrisih 
ometa, ki je nekoč naključno odpadel in se s  kiparsko spretnostjo pre­
oblikoval v raznolike reliefe. Stena, ki ni v nič boljšem stanju od stropa, je 
okoli in okoli okrušena, odkrušeni deli pa so pobeljeni z istim odtenkom, 
s katerim je pobarvana kovinska površina obrobe postelje. V medlem soju 
proti stropu obrnjene svetlobe zagledam črne gumijaste odtise na odurni 
pastelno modri barvi stene, nedvomne sledi norosti in nasilja. Telo je še 
vedno nemočno, toda oči se radovedno vrtijo v svojih domačih lobanjskih 
votlinah, tako da mi omogočijo še bolj neprijetno spoznanje: sem v prazni 
ozki sobani z izjemno visokim stropom, kakor da bi bila nekakšna navzgor 
postavljena betonska krsta. 
V peklu imajo očitno prav takšno prostorsko stisko kakor pri nas na 
Zemlji, da grešnike trpajo v  takšne luknje brez pohištva. Pa vendar, ta 
globalni korporativni konglomerat – upravlja ga vrhovni in nadvse vrhun­
ski manager, mag. dr. Lucij Feri Satanini, sicer magister cerkvenega prava 
in doktor panteoloških znanosti  – se vsaj kadrovsko ne zdi tako zelo 
podhranjen, da ne bi mogel vsakemu izmed nas, malih delničarjev zla, 
dodeliti po enega demončka, zavajajoče oblečenega v nebeško belino, iz 
katere vselej vejejo prijazne besede: “Kako se počutimo?” Če bi le lahko, 
bi odgovoril, da še nikoli slabše, toda besede so usahnile na konici mojih 
še vedno osušenih ustnic. 
Poskusim se dvigniti, toda dvigu glave ne zmorejo slediti ne ramena, ne 
roke, še najmanj pa noge, na katerih začutim močan, nepopustljiv pritisk, 
kakor da bi me štiri krepke roke držale prikovanega na posteljo. Upiram 
se, in bolj kot se upiram, bolj čutim, da niso roke – ne demonske in ne 
človeške  – tiste, ki mi jemljejo svobodo, marveč široki, z  mehko volno 
oblazinjeni usnjeni pasovi, prav tako zavajajoče bele barve kakor rjuhe in 
obleka moje demonične nadzornice. Za razliko od obraza glas zdaj namreč 
ne pušča več dvomov, da gre za – o moj bog! – ženskega peklenščka: “No, 
no! Pomirimo se vendar! Doživeli ste hud šok in vsekakor nočemo, da bi 
zdrsnili nazaj – kajne da ne?” Z materinsko vsiljivostjo mi je, rekoč, da gre 
za “moje dobro”, “administrirala”, kakor temu tukaj pravijo, pomirjevalno 
264 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
zdravilo v obliki majcene tabletke, ki sem jo najprej nekajkrat kljubovaje 
izpljunil, nazadnje pa hočeš nočeš moral zaužiti. 
Celo bolj kot dejstvo, da sem zvezan, me do skrajnosti spravlja ob živce 
tale njen nenehni “mi” (“kako smo”, “pomirimo se”), tako da požrem slino 
skupaj s tableto, ne pa tudi svojega ponosa, ko izustim svoj prvi posmrtni 
(o)stav(n)ek in prekinem preostanek pogovora: “Želimo, da utihnete!”
O­o, mislim, da sem jo užalil.
[Datum manjka]
Svoje prve vtise po prebujenju sem popisal dan ali dva pozneje, morda 
celo več dni pozneje, kdo bi vedel. Zdaj sem sicer prost usnjenih okovov, 
a vendar prikovan na mizico sobe v posebnem krilu zaprtega oddelka psi­
hiatrične klinike, ki se nahaja v razkošno razpadajočem dvorcu ljubkega 
in že slišanega imena Vila Laruc. 
Tukaj sedim z dnevnikom v roki, kakor mi je priporočil samooklicano 
“moj” novi psihiater in vodja klinike, ki sicer ni magister cerkvenega pra­
va in tudi ne doktor panteologije, kakor se mi je sprva zapisalo, marveč 
navaden doktor psihiatrije, pa tudi Lucij Feri Satanini mu ni ime, ampak 
Bojan Aljaž Mrak (takoj ko sem slišal njegovo ime, sem se spomnil, da mi 
je moj goriški psihiater pred odhodom v Medsočje dal njegovo vizitko, če 
bi potreboval nujno psihiatrično pomoč).
Svojega novega zdravnika sem spoznal dan ali dva pozneje, ko mi je 
tisto, za kar se je kmalu izkazalo, da ni peklenšček, temveč medicinska 
sestra, postopoma zmanjšalo odmerek zdravil. Zjutraj, ko je dognala, da 
sem priseben, je na klopotajočih kopitih odtacala iz sobe poklicat dobrega 
gospoda doktorja, vihrajoč s koničastim repom, ki so ji ga skoraj odščipnila 
samozapirajoča se vrata. Na stolici je pustila knjigo, na hrbtišču katere sem 
zdaj že zlahka prebral priimek avtorja, na platnici pa naslov: Doktor Jekyll 
in gospod Hyde (kakšen naslov pa bi človek pričakoval od nekoga, ki se piše 
Stevenson in se podpisuje z dvojnim imenom Robert Louis).
Nastopi doktor Mrak, še natančneje: dr. med. spec. psih., vital. gosp. 
v let., pleš. glav. in pamet. čel. V sobo je vstopil z zanesljivim korakom, 
kakršnega pripisujemo razumnim ljudem njegovega kova, čeprav z neko­
liko nenavadno begajočim pogledom, ki bi bolje pristajal komu v pižami, 
kakršna je moja. Najprej me je obsipal s serijo premišljenih vljudnostnih 
vprašanj, s katerimi je očitno hotel preveriti moje duševno stanje, kakor 
265Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
da bi lahko duši izmeril pulz na isti način, kakor izmeriš utrip srca tako, da 
poprimeš za zapestje. Potem ko je sklenil, da sem sposoben poslušati in 
razumeti njegovo razlago, je sledil kirurško natančen povzetek minulega 
dogajanja: kako so me našli razcapanega in razjarjenega na robu gozda ob 
cesti (skratka, neprištevnega in nasploh bolj podobnega divji zveri kakor 
človeku); kako sem lučal kamenje v  mimovozeče avtomobile (človek 
kot dvonožna kopenska žival pač mora sovražiti tehnologijo, ki ga je po­
nesla skozi nebo v vesolje); kako sem razbijal prometne table in obcestne 
kresnice (nikoli nisem maral teh kovinskih utelešenj reda); kako sem se 
upiral aretaciji, ko so avtomobilisti poklicali policijo (zaskrbljeni so bili za 
svoje jeklene konjičke, ne pa za podivjano zver, ki jih je ogrožala ob cesti); 
nenazadnje pa še kako sem, sicer privezan na posteljo v samici, blodil in 
besnel celo noč, tako da so mi morali administrirati pomirjevalna zdravila 
(neosebna glagolska oblika).
Dobri gospod doktor me je še tistega istega jutra svoje prve vizite pri­
sebnega človeka osvobodil mehkih spon, ne da bi mi obenem vrnil pro­
stost. Ocenil je, da je sicer res šlo zgolj za “epizodo izgube samonadzora”, 
toda zaradi moje domnevne “zgodovine psihičnih obolenj” je sklenil, da 
me mora “držati pod stalnim nadzorom” in še vedno z vsaj “minimalnim 
odmerkom zdravil”, vse dokler se ne prepriča, da “ne ogrožam ne sebe in 
ne drugih” in da se je moje “duševno stanje stabiliziralo” (mislim, kako 
učeno se izražajo tile doktorji – ne moreš, da jim ne bi verjel). 
Dodelil mi je sobico v zaprtem krilu, kjer me je še isti dan obiskal in 
se z menoj pogovarjal o na videz nepomembnih rečeh. Ni mi ušlo, da ga 
je – tako kot mene, konec koncev – seveda najbolj zanimalo, kaj vse sem 
doživel tisto noč in kod vse sem se potikal. Potem ko je sam pri sebi dognal, 
da je najbrž še prezgodaj za rudarjenje po mojem duševnem podpodju, 
je vstal, da bi se poslovil. Na vratih se je še obrnil in dejal, da me bo jutri 
obiskala žena, pri čemer je želel s pretiranim zanimanjem opazovati mojo 
reakcijo – res me je presenetil, tako da sem nekaj sekund še mencal, nato 
pa naivno vprašal: “Ali ve?”
“Seveda ve, saj smo jo obvestili takoj, ko smo vas našli, hkrati pa smo jo 
posvarili, naj nikar še ne hodi, saj vas noče videti v takšnem stanju, v ka­
kršnem ste bili nekaj dni. Zdaj, ko ste kolikor toliko v redu, pa je že dobro, 
da se vidita, ne samo iz povsem človeških razlogov, marveč tudi zavoljo 
vašega nadaljnjega zdravljenja.”
Celo človeškost je preračunana od prvega do zadnjega obiska natančno.
266 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
[Datum manjka]
Danes popoldan, že skoraj pod večer, me je, kakor napovedano, obiskala 
Lina.
Slišal sem njenega rumenega fiča, ko je kakor kanarček priletel na pe­
ščeno dvorišče pred dvorcem, zavil okoli kipa na sredini, nato pa zaradi 
njenega značilnega zaviranja zdrsel za meter ali dva. Vstal sem iz postelje, 
stopil k oknu in jo skozi rešetke opazoval, kako je izstopila iz svojega 
avtomobilčka v  visokih usnjenih škornjih, v ozkem črnem krilu, ki ji je 
segalo od kolen do vratu, in v beli bluzi z volančki na rokavih. V rokah je 
držala debel rdeč plašč, ki si ga je zaradi hlada hitro nadela, nato pa je iz 
avtomobila potegnila še velik potovalni kovček s koleščki, ki so le s težavo 
premagovali odpor, zarisujoč štiri vijugaste črte po peščeni preprogi. Nekaj 
časa sem jo pozorno opazoval – njen obraz, njene kretnje, njeno hojo –, 
kakor da bi jo videl prvič in kakor da bi prišla druga oseba od tiste, ki sem 
jo poznal in pričakoval. 
Po domačnosti, s katero se je pogovarjala z osebjem, še zlasti pa z dok­
torjem Mrakom, ki jo je prvi prišel pozdravit, ni bilo videti, da bi bila tukaj 
prvič. Takoj ko sem jo – po snidenju, objemih, poljubih, solzah – povprašal 
po tem, se je samo pogreznila v molk in se zaskrbljeno zazrla skozi polpro­
sojno okno v krošnjo drevesa, ki se je razgibano odzivalo na vse močnejšo 
sapo večernega vetra. Razumljivo, pa vendar nenavadno vznemirjena se 
je skoraj prisiljeno nasmihala mojim šalam na račun psihiatrične klinike. 
Z nelagodjem je pogledovala po majhni sobici, nekajkrat se je skoraj pre­
strašeno ozrla proti rešetkam na oknu, nato pa ji je pogled obmiroval na 
kovčku, v katerem mi je prinesla obleke. Vse to njeno bežanje s pogledom 
ni služilo ničemur drugemu kot bežanju od mojega utrujenega obraza, pa 
čeprav se je zelo trudila, da bi me gledala v oči, in se je nasploh poskušala 
vesti tako, kot da je vse v redu. Precej drugačna je bila od takrat, ko sem jo 
zadnjič videl, vendar nisem bil povsem prepričan, zakaj: ali zato, ker se mi 
je zdelo, da je minilo bistveno več časa, kot sem mislil, ali ravno nasprotno 
zato, ker se medtem kakor da sploh nič ni zgodilo.
Nelagodje pa ni prežemalo samo nje, marveč predvsem mene, kajti 
zdelo se mi je, da moram odgovarjati za svoje nesrečno stanje, kakor da 
sem sam kriv za to, kar se mi je zgodilo. Zaradi mešanice nekakšnega sra­
mu sem se začel nerodno opravičevati še za stvari, ki niso imele nobene 
zveze z razlogi, zakaj sem se znašel zaprt tukaj notri. V nekem trenutku si 
ni mogla več pomagati in je planila v jok: zbrala je pogum in se mi, kakor 
267Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
da bi želela dokončno preveriti, kaj se z  menoj v  resnici dogaja, zazrla 
v oči, ki so bile verjetno zbegane od minulega dogajanja in še dodatno od 
zdravil, nato se ji je obraz skremžil od žalosti, ustnice so zadrhtele, solze 
so ji namočile lica.
Z dlanmi sem nežno objel njen obraz in jo poljubil. Želel sem ji dati 
vedeti, da bo vse še v redu, toda zgodilo se je ravno nasprotno: še bolj je za­
jokala in še bolj je bila videti obupana. Nisva več spregovorila, samo objela 
sva se in nekaj časa obmirovala v takšnem položaju, želeč si pomirjujoče 
večnosti, kakor kip objema, ki je preživel svojega stvarnika. 
Čim prej se moram pozdraviti, da se bom lahko vrnil v Medsočje!
Nekdo drug
14. november
Danes je slovesen dan, sicer majhen premik, le nekaj deset metrov, a včasih 
človeku pomeni, prav kakor zdaj meni, neverjetno razliko.
Končno so me namreč preselili iz tiste majhne sobice zaprtega krila, na 
katerem sem se sicer navadil leteti z domišljijo, kljub temu pa nisem pozabil, 
kako diši svoboda: včasih prijeten, včasih neprijeten vonj po drugih ljudeh 
(sveže oprane pižame na telesih različnih starosti), vonj po kavi, ki zaveje iz 
kavomata (ne ravno najboljša kava, a vendar kava in ne proja kakor poprej), 
skupaj s cigareti, ki jih lahko pokadim na svežem zraku (najčistejši podalpski 
zrak, pomešan s cigaretnim dimom), nenazadnje pa tudi vonj po pasulju in 
klobasah, ki se kuhajo v kuhinji klinike (trije topli obroki na dan).
Dodelijo mi sobo, ki si jo delim z Ludvikom, prijetnim sovrstnikom, ki 
se, kljub sicer izjemno razumnim pogovorom, bori z majceno težavico, 
nam reč prepričanjem, da je reinkarnacija svojega bolj znanega soimenjaka 
iz sedemnajstega stoletja, to pa zaradi istega datuma rojstva petega sep­
tembra in, oh, seveda, zaradi istega imena. Ves čas se drži tako kraljevsko, 
da je že smešen, še zlasti ko se zjutraj prebudim in ga zagledam, kako 
stoji pred oknom, obsijan s soncem, z rokami v žepih kopalnega plašča, 
nostalgično obžalujoč izgubljeno kraljestvo. Mislim, da mu stavba, v kateri 
se nahaja medsoška psihiatrična klinika, zaradi same aristokratske arhi­
tekture ne dene preveč dobro. 
Ko grem na enega izmed mnogih cigaret, se sprehodim po parku, da si 
od blizu in od daleč ogledam Vilo Laruc v vsem njenem razkošju: glavno 
268 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
trinadstropno poslopje z lepo oblikovanimi okni je razdeljeno na dva trak­
ta v obliki črke L, pri čemer je v krajšem traktu zaprti oddelek, v daljšem 
pa polodprti; na vrhu sprednje fasade, koder je tudi glavni vhod s peščenim 
dvoriščem in kipom na sredini, stoji vitražna rozeta, ki je vgrajena tik pod 
ostro navpično pločevinasto streho; celotna stavba pa je s pokritim mo­
stičkom kot s popkovino povezana s srednjeveškim stolpičem; mostičku 
so nadeli ne ravno izvirno ljubkovalno ime Ponte dei sospiri, ker v stolpu 
v samozadani osami živi zadnji še živeči član plemiške družine Laruc.
Oni dan sem povprašal enega izmed uslužbencev po grofu in izvedel 
nekaj zanimivih stvari: da je bil dvorec med drugo svetovno vojno skoraj do 
tal porušen, po vojni pa obnovljen za namen, kateremu služi še danes; da se 
je po osamosvojitvi v procesu denacionalizacije oglasil edini polnopravni 
dedič, ki je po dobljeni pravdi pustil stavbo v obstoječi rabi, zase pa terjal 
samo stolp, brezplačno nego in enega od treh obrokov na dan.
V velikih skupnih prostorih, kjer je nekaj miz z neudobnimi šolskimi 
stoli, v kotu pa veliko udobnejši divani pred televizijo na steni, imamo 
gostje klinike precej svobode glede vprašanja, kako zapolniti svoj sicer 
z urnikom strogo odmerjen čas: lahko beremo časopise (vsak dan sveže 
dostavljen nabor tiskanih medijev), se kratkočasimo s televizijskimi pro­
grami (slovenske, pa tudi italijanske in nemške provenience), lahko pa 
se seveda tudi igramo družabne igre (briškulo, človek ne jezi se ali, mojo 
najljubšo, ne bodi nor).
Tukaj v skupnih prostorih tekom svojega prvega koraka prostosti konč­
no pridem tudi do koledarja (le zakaj nisem poprej povprašal po datumu?): 
stopim do stene, kjer visi veleumni izum Gregorja XIII. v posodobljeni 
podobi datumov z režami, v katere zatakneš rdeče obarvan okvirček, in 
presenečeno ugotovim, da … smo že sredi novembra! 
Odkar so me prisilno hospitalizirali, sta minila že dolga dva tedna!
Vrnil sem se v  sobo, ves neučakano vznemirjen zaradi koledarskega 
spozna nja, ampak biti moram potrpežljiv: korak naprej sem že naredil – 
zdaj pa počasi do naslednjega.
17. november
Eden izmed pogojev za preselitev z zaprtega na polodprti oddelek je bil, 
da se udeležujem “kolektivnih terapevtskih seans”, kakor jih strokovno 
imenuje in še bolj strokovno vodi naš dobri gospod doktor. 
269Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
Na današnjem, mojem prvem “skupinskem solipsističnem soočenju”, 
kakor pa jim pravim jaz, uveljavljam pravico do molka, tako da lahko zgolj 
opazujem druge, poslušam njihove izpovedi in si vse skupaj zapisujem v svo­
jo zvesto beležnico – prav tako kot sam gospod doktor, ki vodi  seanso: zapi­
šem si, da si on zapisuje, kako si zapisujem, da si zapisuje moje zapisovanje.
Oblečeni v debele puhovke ali plašče in zbrani na poznojesenski sončen 
dan v parku za dolgo, od dežja in časa zdelano marmornato mizo, staro 
vsaj toliko kot sama vila, sedimo vsak na svojem stolu, eden na okovano 
lesenem, drugi na plastičnem, eden na rdečem, drugi na modrem, vsi sku­
paj v senci razkošnega lovorovega grma z razgledom na bližnje hribovje. 
Od leve proti desni kakor števke na urinem kazalcu: moj cimer (kraljevski 
primer megalomanije); nevrotična ženska, ki zašklepeta z zobmi in začne 
streljati številke vsakič, kadar jo nagovoriš (bojda je živčno obolenje utrpe­
la že na gimnaziji zaradi bojazni pred spraševanjem diktatorske učiteljice 
matematike); mladenič, ki je prepričan, da je s sekiro umoril neko starko, 
zato ga zdaj morijo neznosni občutki krivde (zaradi tega so ga vsi klicali 
Raskolnikov, in ko mu je doktor dal knjigo v branje, se je njegovo prepriča­
nje samo še utrdilo); mladenka, ki trpi za nimfomanijo, nenehno razmišlja 
o seksu in ga tudi radodarno prakticira (kako predvidljivo: ljubljenka medi­
cinskih bratov in osovražena s strani sestrskega dela zaposlenih); deček, ki 
sliši glasove v glavi in si ne more pomagati, da jih ne bi poslušal in ubogal 
(veliko premlad, da bi ga zdravili z odraslimi, toda starši so se, za njegovo 
dobro in proti volji njegovih glasov, pač tako odločili). 
Ne razumem prav dobro smisla vsega tega cirkusa razen najpreprostej­
šega izmed vseh razlogov, namreč da nam skupinska terapija pomaga, da 
se odpremo pred soljudmi. Gospod doktor meni, da seansa potrebuje uvod 
za osmislitev, zato že na samem začetku nagovori prisotne v želji, da bi 
čim bolj sprostil nelagodno situacijo, v kateri se te hočeš nočeš drži ob­
čutek krivde, ker si v takšnem položaju. “Med študijem psihiatrije sem se 
specializiral tako, da sem se osredotočil na primere, kakršni so vaši. Eden 
izmed načinov, kako vam lahko pomagam in kako si lahko pomagate sami, 
je ta, da o svojih težavah spregovorite na glas – to je ključno: na glas, da se 
slišite! – skupaj z drugimi, ki se soočajo s podobnimi težavami.”
Po skoraj polovici kroga, ko je kazalec pokazal na tretjo po vrsti, se nam 
pridruži še nenavaden možakar z debelo karirasto srajco, volnenim šalom 
okrog vratu in na glavo poveznjenim kavbojskim klobukom. Usede se zra­
ven mene, tako da moram z roko skrivati svoje pisanje, nakar me potihem 
nagovori, zroč me s svojim zmedenim pogledom naravnost v oči: “Soncu 
ne verjemi nič bolj kot sencam, ki jih meče luna ponoči!” 
270 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
Zdrznem se, saj se mi zdi, da sem podobne besede že slišal nekoč, nekje, 
nedavno – toda kdaj in kje? Ne spomnim se, enkrat te dni, ko bom spet 
povsem priseben, si moram vzeti čas in pobrskati po dnevniku.
19. november
Čutim, da mi misli samovoljno begajo sem in tja predvsem zaradi zdravil, 
ki jih moram jemati vsako jutro kot predpogoj za izpust iz klinike – “po­
mirjevala” jim pravijo, toda zaradi njih sem samo še bolj vznemirjen, celo 
razburjen, ker ne morem jasno razmišljati.
Sicer je tukaj življenje še kar prijetno: zagotovljeni topli obroki, dovolj 
prostega časa in zelo človeški, celo prečloveški odnos do nas, gostov. 
Vzdušje je posebej prijetno zato, ker je klinika obdana s krasnim parkom, 
pravcatim botaničnim vrtom, polnim raznolikega rastlinja z vseh vetrov 
sveta (nekdanji lastnik dvorca iz nekdaj razvejane družine Laruc je, kakor 
so mi povedali, veliko prepotoval). V samem parku so posejani zdaj smešni, 
zdaj zanimivejši kipi, večinoma preproste umetniške stvaritve pacientov 
klinike, z izjemo enega samega, namreč tistega, ki krasi peščeno dvorišče 
pred glavnim pročeljem dvorca in pod katerim je podpisan prijatelj Anton 
Kenda (kdo ve, ali so ga že izpustili iz zapora?): krogla, ki je z ene strani 
videti kot žareče sonce, z druge pa kot pojemajoča luna, je objeta v spira­
lo, ki se začne in konča v isti točki in tako nima ne konca ne kraja (najbrž 
v kamnu ne bi videl ne lune ne sonca, če ne bi tistega dne k meni prisedel 
oni smešni človeček s klobukom in mi zrecitiral tisti verz, za katerega še 
vedno nisem ugotovil, od kod mi je znan).
Prijetno, če odmislimo vsakodnevne skupinske seanse z ostalimi “pa­
cienti”, za katere v veliki večini primerov sploh ne razumem razloga za 
hospitalizacijo, saj se po marsičem sploh ne razlikujejo od drugih ljudi, 
še najmanj pa se razlikujejo od samega psihiatričnega osebja, ki bi resnič­
no potrebovalo terapijo. Vsega tega ne govorim iz zlobe, o ne, marveč iz 
čistega sočutja zaradi njihovega trpljenja, ko se nam trudijo biti za zgled 
s svojo “normalnostjo”. 
Imamo kar natrpan urnik, s katerim nam poskušajo urejati misli tako, 
da nam disciplinirajo telo (psihiatrija je dvignila roke nad uganko človeške 
psihe in se ukvarja samo še z možgani kot povsem telesnim organom): 
zdaj nas dolgočasijo z  vsakdanjimi opravili, kakršna so pranje in lika­
nje ali kuhanje in pospravljanje, zdaj kratkočasijo z bolj zanimivimi, ko 
271Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
nas  spodbujajo k umetniškemu udejstvovanju na podstrešju dvorca, ki 
 združuje glasbeno sobo, slikarski atelje in likovno delavnico.
Doktor Mrak me še vedno spodbuja k terapevtskemu pisanju dnevnika, 
po katerem me nenehno sprašuje na najinih rednih individualnih seansah. 
Sicer me še ni naravnost poprosil zanj, želi pa, da mu prebiram odlomke, 
bojda zato, da se slišim na glas prebirati svoje lastne misli. Sam se vse bolj 
nagibam k temu, da bi izpustil pero in poprijel za slikarski čopič.
22. november
Postopoma sem preveril in se naposled tudi prepričal, da ima dobrodušni 
doktor dostop do mojega dnevnika, pa čeprav ga ves čas nosim s seboj, 
zato sem vse zapise od začetka svojega bivanja tukaj prilagodil tako, da 
svoje karte skrijem na način, da jih svojemu bralcu na videz prostovoljno 
razkrijem.
Na primer tako, da izpeljem sledeče globokoumje: psihiatrija se je opre­
mila z vsemi možnimi pripomočki, da bi svoj znanstveni diskurz ogradila 
od norosti, ki tvori njeno jedro in njen raison d’être – a vse zaman, saj vse 
naelektrene ograje in vsi obrambni zidovi pomagajo prav toliko kot varno­
stni pasovi in maska kisika na letalu, ki pada, pada, pada.
Kljub temu pa naj vsem vam, ki se bojite norosti, tako kot se znanstveni­
ki bojijo resnice (od koder izvira vsa njihova skrb za empirično preverljive 
metode), povem, da se je psihiatrično vedoslovje od časov, ko so zabijali 
kline v možgane zato, da bi zdravili dušo, precej razvilo. Tukaj v dvorcu ni 
ne kladivc, ne klinov in ne klincev, ne prisilnih jopičev in ne elektrošokov 
in ne rešetk na oknih (razen v krilu zaprtega oddelka), edini ostanek mi­
nulih časov je zloglasna soba št. 1, v kateri sem se najprej prebudil (koliko 
časa nazaj?). Tukaj, tako kot v vsaki sodobni kliniki, je nasilje nadomestila 
farmacija z legalnimi drogami, ki se dotikajo duše na mehak, celo prijeten 
način, tako da so se psihiatrične klinike povsod po svetu iz boschevskih 
peklov mučenja prelevile v dantejevska nebesa lagodja.
Tisto, kar hočem povedati z vsem tem bolj ali manj laično učenim ovin­
karjenjem, je naslednje: nisem prepričan, da si sploh še želim na prostost. 
Ne samo da se mi zdi svet tam zunaj še bolj nor od tega našega tukaj notri, 
z vsemi vojnami, volitvami in drugimi vijugami, ki krivijo usode milijonov 
in milijonov ljudi. Ne, pomembneje je nekaj drugega, povsem egoističnega, 
namreč, da tukaj v dvorcu uživam takšno svobodo, kakršne si zunaj nikoli 
272 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
ne bi mogel privoščiti, saj mislim in počnem skoraj vse, kar se mi zahoče, 
od pisanja do sprehajanja in slikanja.
Ja, res sem začel slikati; ustvaril sem svojo prvo pravo sliko: portret, ki je 
bil sprva mišljen kot avtoportret, toda ker me je končna naslikana podoba 
bolj kot na mene samega spominjala na nekoga drugega, sem jo tako tudi 
poimenoval: Nekdo drug (zmešana tehnika).
Gospod Grof
27. november
Vse poteka po rutini – delam, govorim, se sprehajam, spim, pišem, slikam, 
smrčim –, rutino pa prekine današnji dan, ko lahko končno obiščem grofa, 
ki živi in uživa svojo samoto v stolpu. 
Skoraj teden dni sem potreboval za pridobitev dovoljenja od direktorja, 
doktorja Mraka, da obiščem slovitega gospoda, grofa Laruca, o katerem vsi 
govorijo tako, kakor da gre za legendo. Njega namreč nikoli ni na spregled, 
tako da sem nekaj časa resno dvomil, da sploh obstaja. Potem pa sem ga 
videl, sicer enkrat samkrat, ampak videl sem ga zgoraj na oknu njegovega 
stolpa, ko sem se sprehajal okoli dvorca. 
Pridobitev dovoljenja ni bila mačji kašelj, saj sem se moral odkašljati 
in soočiti z vrsto pesjanskih “zakajev”: prvič, ko sem na doktorja naslovil 
vprašanje obiska, mi je vrnil vprašanje v obliki, “zakaj si ga sploh želim 
videti”; drugič, ko sem potrkal na vrata njegove pisarne, me je spraševal, 
“zakaj vztrajam, če pa vidim, da to ni mogoče”; v tretje mi je že začel raz­
lagati, “zakaj grof načeloma ne želi videti nikogar”; v četrto je dejal, da je 
sicer govoril z grofom, ki me je začuda pripravljen sprejeti, vendar sam 
strokovno še ni povsem prepričan, “zakaj bi bilo to v redu zame”; v peto 
je že obrnil ploščo in dejal, da se dajva pogovoriti, “zakaj bi mi obisk pri 
grofu vendarle lahko pomagal razumeti lastno težavo v  zrcalni obliki”; 
v šesto pa me je naposled pripravljal na srečanje tako, da mi je predstavil 
uradni protokol obiska, “zakaj grof si želi, da se ga kljub vsemu še vedno 
obravnava kot plemiča” (kljub čemu? kot plemiča? dandanes? vsak zakaj 
ima vsekakor svoj zato – vsak zato pa zato še nima vedno svojega zakaj).
V sedmo, ko se srečava, me direktor osebno pospremi do Mostú vzdih­
ljajev, od koder moram naprej sam: previdno, kakor da mi preti kdo ve 
kakšna nevarnost, stopam po kamniti popkovini skozi ozek prehod, ki 
se mi zdi kot časovna črvina, skozi katero potujem nazaj v čas vitezov, 
273Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
 mlinov na veter in nadišavljenih robčkov. Po tistih nekaj korakih, ki trajajo 
stoletja, prispem do debelih hrastovih vrat, na katera potrkam z masivnim 
železnim trkalom, lepo oblikovanim v grdi obraz gorgone, grb plemiške 
družine  Laruc. Vrata se odklenejo, a se ne odprejo, tako da najprej zme­
deno obstojim na mestu, nato pa se ozrem k mojemu vodiču, ki še vedno 
stoji tam, kjer me je zapustil, mahajoč mi, naj vendarle vstopim.
Prav. Vstopim v  veliko ovalno sobano, obdano s  knjižnimi omarami, 
prepolnimi starih knjig okrog in okrog in od stropa do tal, ki polnijo pro­
stor z vonjem po minulih stoletjih. Svetloba, ki medlo pronica skozi troje 
oken, se zliva s tisto, ki jo od sebe daje prelesten lestenec, viseč s stropa 
z  vidnimi tramovi, medtem ko petero visokih, bronastih, samostoječih 
svečnikov molči, čakajoč na večerni mrak. Grofa ugledam oblečenega 
v debelo živo rdečo haljo čisto na drugi strani sobane, z eno roko držečega 
odprto knjigo, kakor da bere, z drugo pa s komolcem naslanjajočega se na 
z grobimi vzorci izklesan kamin, tako da se za trenutek zmedeno vprašam, 
kdo je odprl vrata. Nato se nasmehnem lastni neumnosti in njegovi nonša­
lanci: očitno je na hitro odklenil vrata, nato pa pohitel na drugi konec, češ 
nobenega opravka nimam s takšnimi nižjimi opravili (aristokracija pač ne 
odpira vrat, ne lupi krompirja, ne pomiva posode in ne menjava žarnic).
Držim se protokola, kakor sem se ga naučil včeraj, in gostitelja vljudno 
pozdravim z vsemi ustreznimi titulami: “Vaša višja visokost, spoštovani in 
skuvertirani gospod grof, počaščen sem kakor gralova čaša, da ste me bla­
govolili spreje­ti, pardon, spreje­vi v vaše častite in nadvse čiste sobane.” 
Verjetno sem nehote nekoliko pomešal besede svojega uvodnega nagovora, 
saj me najprej niti pogleda ne, marveč se samo skremži, z očmi, še vedno 
uprtimi v knjigo, kakor da bi ravno prebral kaj neprijetnega. 
Svečeniško stojim pri vratih po zgledu bronastih svečnikov, dokler grof 
naposled ne zapre knjige z eno samo gesto roke, pri čemer si zapraši or­
lovsko podnosje in svojemu stanu povsem neprimerno … kihne! Popravi 
si dolge črne lase, ki so mu padli čez obraz, nato pa skrajno vznejevoljeno 
poreče (govoril je slovensko s  tistim vsaj meni osebno izjemno simpa­
tičnim naglasom, ki je sicer značilen za zamejce): “Verjetno ste ljubitelj 
nadutega Mozarta?”
“Verjetno sem res, prav tako kot večina, ampak ne razumem.”
“Zato ker ste me nagovorili s skrajno ponižujočim ‘gospod grof’?”
“Opravičujem se, če sem vas užalil, vendar ne razumem. Čemu?”
“No, saj. Domnevam lahko, da ne poznate Le nozze di Figaro?”
“Poznam, ampak nisem nikoli ne poslušal ne prebral libreta.”
274 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
“Potemtakem ne poznate. Dovolite mi, da vas izobrazim. Leta 1784 je 
neotesani, a vendarle genialni – genij je pač najbolj iritirajoč način, kako 
se narava posmehuje kulturi – Wolfgang Amadeus Mozart postavil na oder 
Figarovo svatbo, v kateri je opevana nizkotna pretkanost nižjih slojev, do­
čim pa je plemenita vrlina višjih zasmehovana. V sloviti kavatini iz prvega 
dejanja, Se vuol ballare signor contino, se volčji bogoljub posmehuje svojemu 
nadrejenemu ne samo tako, da uporabi pomanjševalnico ‘grofek’, marveč 
še huje tako, da ga naslovi z meščansko titulo ‘gospod’, s čimer ga izenači 
s svojim lastnim stasom. Pazite, ta opera je spisana pet let pred francosko 
revolucijo: aristokracija ni padla v trenutku, ko je kralju pod revolucio­
narno giljotino padla glava, marveč veliko poprej, z  giljotino kavatine 
opernega revolucionarja!”
Grof je bil zaradi moje nepremišljenosti videti res vznemirjen, tako da 
mi je bilo najprej žal, da mi je utekel tisti “gospod”, takoj zatem pa sem 
se sam pri sebi posmehnil temu, da lahko nekoga tako vznemiri takšna 
malenkost. Toda nisem hotel drezati vanj po nepotrebnem, zato sem se 
še enkrat globoko opravičil in, hoteč zamenjati temo, prosil za dovoljenje, 
da stopim bliže h knjižnim policam. Premišljeno sem dodal, da si res želim 
ogledati njegovo impresivno zbirko knjig, s čimer sem mu polaskal, on 
pa mi je, polaskan, dovolil in celo naklonjeno razložil, od kod ali od koga 
katera posebna izdaja (na plemenite vrline, kakršne so razumevanje ali 
odpuščanje, pač ne gre računati – na človeške šibkosti, kakršna je nečimr­
nost, pa se lahko vedno zanesemo).
Posedoval je res pisano paleto pisanj, od enciklopedij do priročnikov, 
od romanov do filozofije, vključno z  zelo redkimi primerki, ob katerih 
bi si knjižni zbiratelj obliznil prste in vzhičeno obračal strani: originalna 
Gutenbergova Biblija; na meniške roke prepisana Summa theologica sv. 
Tomaža Akvinskega; prva izdaja Etike Barucha de Spinoze; ilustrirana iz­
daja Filozofije v budoarju zloglasnega markiza de Sada; podpisan (!) izvod 
Goethejevega Wilhelma Meistra; zbrana dela Friedricha Nietzscheja, natis­
njena na indijskem papirju, in podobne raritete. Polagoma premikajoč se 
od police do police, spoznam, da je grof Laruc izjemno izobražen človek, ki 
poleg mnogih evropskih jezikov zna tudi starogrško, latinsko in hebrejsko, 
dneve pa preživlja v stolpu ob prebiranju knjig, ki mu nudijo uteho pred 
zunanjim svetom, ki je po njegovem prepričanju krepko skrenil s poti. Na 
tej točki je še dejal, da se za razliko od Hamleta on sam nikakor ne čuti 
poklicanega, da današnji čas naravná nazaj na stare tečaje (citiral in po­
kritiziral je Shakespearja: “Svet je iz tirov, o prekletstvo in sram, da ravno 
jaz sem rojen, da ga poravnam,” pri čemer mi ni prihranil razlage, zakaj je 
275Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
slovenski prevod zavajajoče napačen: v originalu namreč stoji time is out 
of joint – “čas” je tisti, ki je iz tira, ne “svet”).
Stopicaje se prebijeva do neke omare, katere knjige, postavljene na 
spodnji polovici, me nekoliko presenetijo: poleg Gramscija v  grofu do­
mači italijanščini še zbrana dela Marxa in Engelsa v nemščini, Vladimirja 
Iljiča Lenina v ruščini, Adorna in Horkheimerja v nemščini in še mnoga 
druga v francoščini in drugih jezikih, ki jih očitno moj skrajno intelektu­
alni sogovornik obvlada dovolj dobro, da lahko bere v izvirniku. Opazil je 
presenečenje in nagovoril moje misli, še preden sem jih sam uspel izustiti: 
“Da, naštudiral sem ves vaš ‘marksizem’, če drugega ne zato, da vidim, 
kaj se vam plete po glavi, ko nenehno poskušate spreminjati ljudi in svet 
v imenu domnevno zatiranih nižjih slojev” (očitno me ima za meščanskega 
zastopnika proletarskega razreda). 
Zdaj se zamišljeno zazre skozi okno z rokami za hrbtom in ponosnih prsi 
pove, da se politično nikakor ne more strinjati z levičarskimi marksisti, da 
pa vseeno ne more zanikati določenih spoznanj, ki jih je marksizem pro­
izvedel skozi svojo teorijo: “Recimo teorijo ideologije. Veste kaj, po vseh 
teh letih, ko živim tukaj v dvorcu in skozi okno opazujem ne samo vas, 
paciente, marveč tudi medicinsko osebje, še zlasti pa gospoda direktorja, 
ki se ima za izjemno racionalnega človeka, sem dognal, da ima teorija od­
tujitve univerzalno veljavo. Če naredimo miselni ovinek in jo preizkusimo 
najprej v domeni psihiatrije, vidimo, da si tisti najbolj nori ustvarjajo lastne 
svetove, iz katerih ne morejo in si konec koncev niti ne želijo pobegniti. 
In kaj lahko od tod zlahka doženeš o tako imenovani normalnosti? Tako 
kot vi tukaj notri si tudi tisti zunaj ustvarjajo vse mogoče fantazme, da bi 
lahko sobivali s svetom, v katerem se ne znajdejo: razlika je edino v tem, 
da vi to počnete vsak zase, vsak v svojem lastnem ‘privat­teatru’, oni pa to 
počnejo družno, v skladu z normami in pričakovanji drugih. Kaj so druge­
ga družina, posel, politika in druge družbene formacije kakor odtujitvene 
tvorbe prav tako odtujenega uma? Razumete? Ne gre za to, da bi vi ne bili 
normalni, marveč za to, da imajo tudi tako imenovani normalni v resnici 
ideološko deformiran pogled na realnost.”
Zopet sem si privoščil preveč, ko sem ga povprašal po njegovi lastni 
poziciji v  svetu, kakršnega je slikal: “Opravičujem se vam, grof, da vas 
prekinjam. Zdite se mi skrajno razumen človek, ampak: mar nimate tudi 
sami vsaj malce popačenega pogleda na svet, ko se ponašate s plemiško 
titulo in se nasploh vedete, kakor da aristokracija danes še nekaj velja? 
Mar niste sami še veliko bolj odtujeni od sveta kot vsi norci in normalneži 
276 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
skupaj, ko živite samotno življenje v tem slonokoščenem stolpu vašega 
prelepega dvorca?”
“Nemara imate povsem prav, ampak poslušájte, mladi mož,” (mladi 
mož? saj je vendar mlajši od mene!?), “kaj pa je narobe s slonokoščenimi 
stolpi? Dokler ima človek toliko knjig, da mu jih do konca življenja ne bo 
zmanjkalo, in most, da ga lahko kdaj pa kdaj kdo obišče, se mi zdi, da je to, 
če že ne najboljši način življenja, pa vsaj najboljši način, da ohraniš zdravo 
pamet v svetu, ki je povsem ponorel. Sploh če imaš, kakor jaz, dober télos. 
Kako se že temu lepo reče po slovensko? Smoter, ja, smoter.”
“In kakšen je vaš smoter, če smem vprašati?”
“Najvišji in najlepši: iskanje resnice.”
“Resnice? Kakšne resnice neki?”
“Ene in edine: tiste, ki so jo opevali v homerskih časih, ki je ista, kakor 
se je razodela skozi krščanstvo, razkrila z  novoveško filozofijo, razvila 
z moderno znanostjo – žal pa znova zakrila v naši dobi, za katero so vse 
resnice enakovredne, pa če jih izreka Bog, Buda, bolnik, Božiček, baraba 
ali Bogdan.”
“Kdo pa je Bogdan?”
“Saj je vseeno.” 
Hotel sem mu še nekaj oporekajoče reči, vendar me je zaustavil, citira­
joč Vergila – tempus fugit –, nato pa odslovil z vijugajočim zamahom roke, 
odete v toplo haljo, iz katere mi pomahajo kičasti volančki njegove snežno 
bele srajce.
28. november
Naslednjega dne sem še vedno razmišljal o vsem, o čemer sem se pogovar­
jal z grofom Larucom, še posebej o njegovem “najvišjem smotru”: nekaj 
zares norega, obenem pa plemenitega, to mu moram priznati, je na tem, 
da nekdo posveti življenje iskanju resnice.
O tem sva se še včeraj pogovarjala z doktorjem Mrakom, ki sem mu 
moral – v zameno za dovoljenje za obisk pri grofu – predhodno obljubiti, 
da mu bom o vsem natanko poročal. Najprej sem mislil, da želi od mene 
izvedeti nekaj, česar iz grofa sam ne more izvleči, tako da mi v resnici ni 
naredil usluge, kakor je želel dati vedeti, marveč me je zgolj uporabil za 
vohunjenje. Toda med najinim pogovorom sem glede na njegova vprašanja 
in podvprašanja moral opaziti, da se veliko bolj zanima za moje misli in 
občutke ob tej ali oni opazki o grofu kakor zanj. Sicer pa: saj bi lahko to 
277Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel
vedel že na začetku, ko me je vprašal po dnevniku, v katerega sem tekom 
seanse pri njem zapisoval še sveže vtise: “Kaj pa pišete s tolikšno vnemo 
v vašo beležnico?”
(Kakor da si ne bi mogel sam postreči z mojimi zapisi, če bi se mu le 
zahotelo! Vse to sprenevedanje me je strašansko jezilo, še zlasti zato, ker 
sem vedel, da na skrivaj prebira moje zapise, kljub temu pa – vzdržujoč vi­
dez, od kod mu vsa vednost o meni = dokončen dokaz, da na skrivaj posega 
po dnevniku – vedno znova zahteva, da mu še sam prebiram odlomke.)
Zaprl sem beležnico, ne da bi odgovoril, v  rokah pa še vedno vihtel 
pero, ki bi, če bi bilo res močnejše od meča, nemara lahko utišalo mojega 
motečega sogovornika, ali pa bi mi vsaj priborilo doživljenjsko državno 
službo – če že ne v vojski, pa vsaj v policiji. Kako rad bi bil eden tistih, ki 
oddelajo osemurni delavnik brez skrbi, da bi bili odpuščeni, če so kaj na­
redili napačno ali pa česa niso naredili, ne pa da se moram preživljati kot 
prekarni novinar brez stalnega vira dohodkov, medtem ko se ti mizerna 
mesečna plača sestavi iz števila spisanih člankov, opravljenih intervjujev 
in podobnega. Natanko to so bile misli, ki so mi hodile po glavi takoj po 
srečanju z grofom, ki se mu s takšnimi dilemami sploh ni treba ukvarjati: 
mi, navadni ljudje, imamo na razpolago samo dvoje: službo za določen čas 
(torej prekarno zaposlitev, kakršnih je vse več) ali nedoločen čas (torej 
redno, ki jih je vse manj in manj) – njega pa figo brigajo naše dileme in 
namesto ali (eno) ali (drugo) izbira nič­nič (od tega) in gre preprosto na 
vse(eno). 
Doktor me je vprašal, ali me moti svoboda, ki jo uživa grof Laruc: “Ne 
moti me, samo želim si, da bi se tudi jaz lahko posvetil tistemu, kar mi srce 
poželi, kar koli bi že to bilo, ne da bi se mi bilo treba ubadati z vsakdanjimi 
skrbmi.”
“Kaj pa bi počeli, če bi lahko izbirali?”
“Vsekakor bi si želel več slikati.”
“Slikanje? Zanimivo. Kaj pa pisanje?”
(Še en dokaz, da na skrivaj prebira moj dnevnik: nikoli mu nisem ne 
omenil ne prebral nobenega odlomka iz svojega romana! Nekako sem se 
poskusil izmotati iz zamotanega vprašanja, saj bi se, kakor koli bi odgovo­
ril, izdal, da vem več, kakor smem vedeti.)
“Veste kaj, saj ne gre toliko za to, kaj bi sam počel, a ne morem, pa tudi 
ne za to, da bi me motila grofova svoboda, ampak dejstvo, da on svojo 
svobodo zapravlja za neumnosti – zagotovo veste, da ves svoj čas posveča 
iskanju resnice?” 
278 Sodobnost 2018
Mirt Komel Medsočje
“Vem, seveda vem. Ampak povejte mi raje, kaj vam ta razlika, ki ste jo 
ravnokar vpeljali med seboj in grofom, namreč kako on preživlja svoj prosti 
čas in kako bi ga vi, pove o vas?”
“Nekaj zagotovo: da je on res trčen, jaz pa ne.” Sozarotniško sem se 
nasmehnil, toda nazaj nisem dobil naklonjenega odsmeška, temveč ne­
giben obraz profesionalnega kvartopirca, ki se niti za trenutek ne sprosti 
v lagodno igro zaradi igre same.
279Sodobnost 2018
Medsočje Mirt Komel