ikl
šievllka
Jezik in slovstvo
Letnik XI. številka 6 Ljubljana, september 1966
Revija izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja jo Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniška odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul >
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Novi trg 4/1
Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna najočnina N-din 30 (3000 din)
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
Wladisiaw Lubaš Svojilna vloga pripone -ica
v južnoslovanski toponomastiki   173 Franc Jakopin K tipologiji slovenskega in ruskega glagola   176 Vladimir Rehali Oblikoslovna klasifikacija besed v slovenskem
knjižnem jeziku    183
Akademijin slovar slovenskega knjižnega jezika
stane Suhadolnik Slovarski pripomočki    186
Zapiski, ocene in poročila
Berta Golob To in ono o obveznem čtivu 194
Franc Zadravec Vasja Predan, Od premiere do premiere 196
Jože Pogačnik Vladimir Kavčič, Upanje 199
Boris Mišja V bistvu pisci gotovo prav mislijo ... 200
Gradivo
J. Petr Vprašanje jezikovne kulture na Slovenskem   201 J. Toporišič Pripis k Novakovemu prevodu iz češčine   204
Kronika
J. Petr Ali je J. Toporišič res ljubitelj »polne« resnice? (platnice)
Wladisiaw Lubaš
*SVOJlLNA PRIPONA -ICA V JUŽNOSLOVANSKI T O P ONO M AST I KI
Ko sem začel razmišljati o zgornji temi ob sodobnem in zgodovinskem gradivu hrvatskosrbskega, slovenskega, makedonskega in bolgarskega jezika, zbranem deloma iz natisnjenih virov deloma iz rokopisov, zlasti iz zbirk F. Bez-laja in G. Skrivaniča iz Beograda, pa tudi iz zbirke M. Kosa iz Ljubljane ter iz rokopisnega dela zagrebškega Rječnika hrvatskega ili srpskoga jezika (od črke t do konca), sem postal pozoren na dva problema. Prvi je čisto onomastičen (imenosloven). Pokazalo se je namreč, da je krajevno poimenovanje tipa shrv. Lazarica, Bogdanica, slov. Dobroslavica, Pavlica, mak. Martinica, bolg. Dragosla-vica omejeno zgolj na južnoslovanske jezike. V nobenem primeru je ni na področju zahodnoslovanskih jezikov, kakor lahko spoznamo iz poljskih in čeških obravnav. Videti je, da se ta tip redko pojavlja tudi na področju ruskih jezikov, kakor sem videl v prvih zvezkih Vasmerjevega zemljepisnega slovarja. Ta kategorija prav tako ni omenjena v znanih imenoslovnih razpravah za rusko jezikovno področje (Nikonov, Hrabec). V tej zvezi je zelo pomembno, da se opredeli pomen zemljepisnih imen tega tipa, ki jih ne omenja niti delo W. Taszyckega Slowianskie nazwy miejscowe (Ustalenie podialu), Krakov 1946, ki obravnava pomensko stran krajevnih imen. K temu bi še pripomnil, da tudi kasnejša razprava S. Rosponda, ki je posvečena v glavnem besedotvorju slovanskih zemljepisnih imen (Klasyfikacja strukturalno-gramatyczna slowiariskich nazw geogra-ficznych, Wroclaw 1957) zanimivega tipa teh imen sploh ne opazi.
Drugi — širši — problem je besedotvornega značaja. Na imenoslovnem gradivu je namreč mogoče pokazati poseben tip besedotvorne izpeljave, ki nastopa sicer tudi v občnoimenskem besednjaku, a je šele pri imenih (v imenoslovnem besednjaku) jasno vidno, kako dobivajo pripone nov pomen v odvisnosti od podstave. Na robu naj razen tega tudi pokažem, da med lastnimi imeni niso prvine stare, arhaične, da je to jezikovno gradivo podvrženo živim spremembam, ki so iste kot pri občnih imenih.
Zgoraj očrtano problematiko obravnavam — kakor sem že omenil — ob gradivu, ki obsega za vse južnoslovanske jezike okoli 600 imen. Obravnavam imena, katerih podstava je osebno ime (ime, priimek, domače ime, vzdevek) ali ime poklica, dostojanstva (kovač, car, škof), in to tako v samostalniški obliki kakor tudi v obliki svojilnega pridevnika, tako na primer -in- : shrv. Aleksini-ca : Aleksin; -j- : shrv. Ivanjica : Ivanj; -ev I -ov: shrv. Andiijevica : Andrijev,
173
slov. Blagovica : Blagov; : shrv. Desimirnica : Desimirn- itd. Ce gre za tip imen, v katerih nastopa poleg pripone -ica pridevniška priponska prvina s svojilnim pomenom, tako njih besedotvorja kakor tudi pomena ni težko razložiti. Tako moje filološko gradivo kakor tudi dosedanja splošno besedotvorna gledanja kažejo, da je treba vzeti za njihovo izhodišče dvočlenske sintagme, v katerih je bil po odpadu določanega člena svojilni pridevnik substantiviziran s pripono -ica. Za osvetlitev tega pojava sem zabeležil naslednje primere: npr. shrv. Djakova varoš II Djakovica, Milinkova draga II Milinkovica, bolg. Iskrova čukara // Iskro-vica. Funkcija pripone je tu torej povsem enaka kot v občnih imenih, npr. shrv. žutica : žuta bolest, slov. sUvovica : slivova rakija, gnilovica itp. Ta tip je torej tako z besedotvorne kakor s pomenske plati nadvse jasen. Po pomenu spadajo zemljepisna imena tega tipa po klasifikaciji W. Taszyckega k svojilni skupini, saj so izvedena iz substantiviziranih svojilnih pridevnikov.
Toda kaj storiti z drugo kategorijo, s tipom Bogdanica, Dobroslavica? Da bi se zavedeli težav pri razlagi, je dovolj, če omenim, da opravlja v južnoslovan-skih jezikih -ica tri glavne pomenske vloge: 1. tvori pomanjšalnice, 2. ženske samostalnike iz samostalniških osnov in 3. substantivizira pridevnike; pri tem smemo to zadnjo funkcijo spoznati za čisto strukturalno, ne da bi pobliže določevali različne pomenske kategorije, ki nastajajo pri substantivizaciji pridevnikov. Ce upoštevamo tudi dejstvo, ki je bilo doslej potrjeno že v številnih delih, namreč da obstaja strukturalna enotnost med lastnoimenskim in občnoimenskim gradivom, razlike med njima pa so ali na različni časovni ali na pomenski ravnini, so primeri Bogdanica, Dobroslavica z besedotvornega stališča povsem nejasni. Seveda se je mogoče tukaj zadovoljiti z ugotovitvijo takšnega dejstva, toda pri današnjem stanju stroke to seveda ne zadošča. Tako je storil namreč že pred sto leti utemeljitelj znanstvenega imenoslovja Fran Miklošič v svojem slavnem delu Tvorba krajevnih imen iz imen oseb (Dunaj 1864), toda v tistih časih mehanične delitve besed, ne da bi dovolj upoštevali odvisnost med obrazilom in podstavO, več ni bilo mogoče dati.
Poskusimo pobliže pogledati na tip imen, ki nas tu zanima. Nobena izmed ziianih obravnav funkcije -ica v občnih imenih pri krajevnih imenih ni uporabna, če je podstava samostalniška (tu ni mogoče govoriti niti o pomanjševalnicah, še manj o ženskih samostalnikih). Toda kakor ponavadi v takih primerih nam tudi tu pridejo nepričakovano na pomoč besedotvorne dvojnice. Te so: bolg. Leev-štica II Leevica, reka, ki teče skozi Malko Leeve, Sinanska reka II Sinanica, Mer-mersko ezero // Mermerica; dalje slovenske: Cadramski potop II Cadramica od imena vasi Cadram, Konjščica II Konjski hrib. Konjska planina; dalje shrv. Lju-beščica // Ljubešica.
Da bi ne skalili podobe, se ne bomo ustavljali pri medsebojnem odnosu teh dvojnic: prav nič ni namreč važno, če gre tu za raven časovnih, narečnih ali drugih razlik. Za nas je bistveno nekaj drugega. Najbolj očitno je to ob dvojnici Ljubeščica // Ljubešica, kjer nam je prva inačica jasna. To je substantiviziran svojilni pridevnik na -ski, tvorjen od imena Ljubeš, ki je ljubkovalna oblika dvočlenske tvorbe tipa Lubomir, Luboslav ipd. Ce se sedaj spomnimo na analogijo dvojnic tipa Cadramski potok // Cadramica, smemo tudi drugo obliko Ljubešica spoznati za arhaizirano tvorbo, ne iz samostalnika narejeno, ampak tvorjeno po tako imenovani izmenični izpeljavi ali z drugim imenom tudi dezintegracjski
174
derivaciji, ki jo v glavnem razlagata poljska (Loš, B. Kreja, P. Zwolinski) in sovjetska literatura (V. Vinogradov in avtorji nove Gramatike ruskega jezika iz 1. 1960). Ta proces temelji — če to vzamemo kar se da splošno — na tem, da se v izpeljani obliki opusti besedotvorna pripona in da se zamenja z novim obrazilom. Primere za to je mogoče navesti iz vseh slovanskih jezikov, pa čeprav tako starejše kakor tudi novejše slovnice tega pojava ne zaznamujejo. Najpogosteje bo šlo pri substantivizaciji pridevnika za opustitev pripone -sk-, torej polj. Biblioteka Jagiellonska // Jagiellonka, tatarskie ziele — tatarka, žolnierska služba — žolnierka, shrv. hajdučka trava — hajdučica, r. Tretjakovskaja galerija — Tretjakovka. Pa ne samo to: izpušča se tudi pripona -n-, npr. polj. dyzurny pokoj — djžurka, podobno rusko dežurnaja komnata — dežurka. Podobne primere lahko najdemo tudi v lastnoimenskem gradivu, npr. slov. Poganska zemlja // // Poganka — krajevno ime v vasi Preska, občina Sevnica, shrv. Čukarova Me-hana, danes Čukarica, del Beograda; zadnji primer kaže, da je mogoča opustitev pripone -ov- pri pridevniški podstavi. Da bi podčrtali še, da pojav izmenične izpeljave ne nastopa le pri pridevniških osnovah, naj za osvetlitev navedemo samo dva poljska primera s področja izpeljave samostalnika iz samostalnika, npr. kamien : dem. kamyk, grzebien : dem. grzebyk ali samostalnika iz pridevnika, npr. krajevno ime Niepoiomice — prid. niepolomski. Kako je s tem v drugih slovanskih jezikih, je težko reči, ker ni ustreznih znanstvenih del. Razen tega je to za nas trenutno drugotnega pomena, saj ni dvoma, da imamo v primeru substantivizacije pridevnikov opraviti z izmenično izpeljavo. Kje poteka meja med tipom substantivizacije, ki temelji na substantivizaciji pridevniškega člena samega, npr. polj. Krakow, shrv. Kumanovo, in substantivizacije s pripono, npr. slov. pelinovica, shrv. verenica, ter nazadnje substantivizacije z izmenično izpeljavo, ne znam povedati, ker ni ustreznih obravnav za posamezne jezike, in navajam to le kot odprt problem, ki ga je treba obdelati.
Dosedanja razglabljanja so nas pripeljala do zaključka, da so lastnoimen-ske tvorbe tipa Pavlica, Dobroslavica po izvoru izpeljane iz substantiviziranih pridevnikov in da so z besedotvornega stališča na isti ravni kot imena tipa Davidovica, Vidojevica, Ivanjica; razlika med njimi je samo v načinu substantivizacije pridevniške podstave. Iz teh besedotvornih dejstev izvira pomemben pomenoslovni zaključek. Ce je v osnovi imen tipa Pavlica svojilni pridevnik, ima iz tega pridevnika substantiviziran samostalnik prav tako svojilni značaj, saj — kakor vemo — temelji funkcija substantivizirajoče pripone zgolj na spremembi besedne vrste in v zvezi s tem na spremembi sintaktične funkcije izraza, ne pa na spremembi njegovega pomena. Tako je bilo mogoče odkriti izvore . svojilnega pomena pripone -ica v južnoslovanskem imenoslovju. Zdi se, da imamo vsaj v poslednjih dvesto letih, odkar v vseh južnoslovanskih jezikih izrazito narašča produktivnost imen na -ica, opraviti s samostojno samostalniško svojilno končnico, ki tvori pripadnostna imena iz podstav imen in priimkov brez pridevniškega posredovanja.
Preostaja nam še, da pojasnimo zemljepisno razvrstitev, ki je — kakor sem že v uvodu omenil — taka, da imamo na jugu slovanskega sveta -ica (morda tudi na vzhodu, le da je treba problem bolj natančno pregledati), na zahodu pa -ka. S tipom Pavlica na jugu je vzporeden na zahodu tip polj. Pielgrzymka, Bo-
175
Jiarka in morda na vzhodu tip rus. Slavenka s tipom Davidovica, polj. Davi-dov/ka, T. Seraiinovka itp. To se ujema s položajem, ki ga je že 1. 1905 nakazal Belič v delu K zgodovini razvoja slovanskih manjšalnih in večalnih pripon in nato bolj podrobno analiziral Boškovič v razpravi Razvitak sufiksa u južnoslo-venskoj jezičkoj zajednici (JF 1936), namreč da južnoslovanskim pomanjšalnicam na -ica odgovarja zahodnoslovansko obrazilo -ka. Ce pa se spomnimo, da nastopajo pri substantivizaciji najbolj pogosto manjšalna obrazila, nam postane jasna zemljepisna porazdelitev obravnavanega tipa imen.
In nazadnje naj z namenom, da to poudarim, pripomnim, da je mogoče na majhnem primeru, ki smo ga tu nakazali, to je na primeru razvoja samo enega in nikakor ne najbolj produktivnega tipa zemljepisnih imen na -ica, opaziti, kako živo je s stališča besedotvorja in pomenoslovja lastnoimensko gradivo in kako je podvrženo istim razvojnim zakonom kakor občna imena. Razen tega to dobro prikazuje enak razvoj nekega pojava v različnih slovanskih jezikih ne glede na to, da so sinhrono med seboj povsem neodvisni. Kot je videti, je razlog tega enakega razvoja v zgodovini.
Prev. Breda Pogorelec
Franc Jakopin
K TIPOLOGIJI
SLOVENSKEGA IN RUSKEGA GLAGOLA'
Od izida Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja (1894-95) do danes je bil slovenski glagol deležen pozornosti v glavnem z vidika akcenta. Tako se je po Breznikovi primerjalni študiji o glagolskem naglasu (AslPh, 1911) to vprašanje za knjižni jezik normativno urejalo v slovenskih slovnicah, v pravopisih (iz let 1935, 1950, 1962) in v Ruplovem Pravorečju (1946). Več člankov o glagolskem akcentu je izšlo v enajstih letnikih revije Jezik in slovstvo (od leta 1955 dalje); posebej pa je treba omeniti Riglerjev in Toporišičev prispevek k sistematizaciji slovenskega glagolskega naglasa v letošnjem letniku iste revije — prispevek, ki je v neposredni zvezi z redakcijo novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. (Poskusni snopič tega slovarja je izšel leta 1964 pri SAZU.)
Razmeroma manj je bilo pri nas samostojno obravnavano vprašanje glagolskega vida. Po znameniti Navratilovi študiji o slovanskem glagolu, ki pa datira iz leta 1856, in poglavjih o aspekfu v Miklošičevi Sintaksi so se k temu problemu še vračali Škrabec in drugi, vendar predvsem v zvezi z rabo prezenta in fu-tura. Posebne dinamike v proučevanju slovanskega glagolskega aspekta, ki je drugod v slavistiki prevladovala v desetletjih med vojnama, pri nas dolgo ni
* Predavanje na II. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture; v Ljubljani julija 1966.
176
bilo čutiti. Šele v široko zasnovanem informativnem sestavku F. Bezlaja, Doneski k poznavanju slovanskega glagolskega aspekta, ki je bil objavljen leta 1948 v prvi številki Slavistične revije, zaslutimo glavni tok aspektoloških prizadevanj nekaterih vidnejših slavistov in indoevropeistov; poglavje o glagolskem aspektu v Ramovševi Morfologiji, ki je izšla tik pred učiteljevo smrtjo (1952), je zelo okrnjeno; in posredno se vprašanje glagolskega vida precej živo pokaže v Baj-čevi razpravi Predlogi in predpone, ki je leta 1959 izšla kot 4. del njegovega Besedotvorja slovenskega jezika. Toda v slovensko slovnico novi impulzi skorajda niso prodrli.
Enako so tuji jezikoslovci slovenski glagol razmeroma redko pritegnili v svojo obravnavo splošnih aspektnih vprašanj, ker deloma upravičeno prevladuje mnenje, da je naš aspektni mehanizem načeloma isti kot v drugih slovanskih jezikih, posebnosti slovenskega aspekta in njihov notranji razvoj pa ne bi mogli bistveno vplivati na reševanje zapletenega problema geneze slovanskega aspekta. Nekateri aspektologi se ustavljajo ob slovenskem prezentu dovršnih glagolov npr. zahvalim, spovem se, ki naj bi se uporabljali v funkciji pravega, aktualnega sedanjika, kar pa še niti ni prepričljivo dokazano (prim. F. Kopecny, Slovesny vid v češtine, 1962; D. Castagnou, International Journal of Slavic Linguistics and Poetics, IX, 1965). Kako razbtirljivo in zakrknjeno je v slavistiki ostalo vprašanje glagolskega vida, nam dokazujejo številne monografije (Ju. S. Maslov in drugi) in razprave tako slovanskih kakor neslovanskih slavistov; posebno za zadnje je bil slovanski aspekt od nekdaj zelo aktualen. Da je za nekatere slaviste glagolski vid kar življenjsko pomembno vprašanje, priča vehementni referat z naslovom Aspekt und Zeit, ki ga je imel E. Koschmieder na sofijskem mednarodnem slavističnem kongresu leta 1963.
V svojem predavanju se želim vsaj bežno dotakniti nekaterih vprašanj slovenskega glagolskega aspekta; za primerjavo bom ponekod navajal ruske glagole, ker je praktično poznavanje aspektnih razmer v ruščini slavistom navadno dokaj domače in ker tako dobijo jasnejšo podobo tudi posebnosti slovenskega glagolskega vida.
Razpravljanje okrog vloge in pomena glagolske prefiksacije še ni končano. Znano je, da preverbi do-, iz-, na-, nad-, o/ob/-, od-, po-, pod-, pre-, pred-, pri-, pro-, ra-, s/z-, u-, v- in vz-, ki so kljub manjšim glasovnim razlikam v vseh slovanskih jezikih v glavnem isti, perfektivizirajo vsak prvotni imperfektivni glagol, npr. brati : pre-brati. V tem se vsi lingvisti strinjajo med seboj. Vendar poglavitni motiv za prefiksacijo prvotno ni bil glagolski vid, temveč preoblikovanje glagolske semantike: glagolska vsebina, torej dejanje, se je v prostoru natančneje določilo bodisi kar zadeva razsežnost, bodisi kar zadeva smer delovanja. Toda ker vsa osnovna glagolska dejanja niso takšna, da bi prišla do izraza krajevno determinirajoča vloga preverbov, se je včasih adverbialna vsebina prefiksov na ta način precej približala ničli; v teh primerih naj bi bil izpeljani glagol semantično identičen osnovnemu imperfektivu, edina razlika bi bila v aspektu. Tako se je razmahnila teorija pomensko praznih preverbov, préverbes vides, katerih funkcija naj bi bila samo perfektivizacija osnovnih imperfektivov. V dokaz, da je to pojmovanje pravilno, lingvisti večinoma navajajo glagolske pare tipa pisati : napisati ali, rusko, delat' : sdelat'. To naj bi bili idealni aspektni pari, ker od prefigiranega perfektiva (napisati) ni mogoče narediti sekundarnega
177
nedovršnika 'napisovati ali r. 'sdelyvat', kakor je to mogoče pri drugih izpeljankah istih osnovnih glagolov s pomensko polnimi preverbi (npr. opisati : opisovati, prepisati : prepisovati ali r. peredelaV : peredelyvat', nadelat' : nadelyvat', itd.).
Toda pravkar omenjena trditev ima več ranljivih mest. Za posamezne slovanske jezike se ni še nikomur posrečilo sestaviti točnega seznama pomensko praznih preverbov in njihovega funkcijskega območja. Za ruščino navajajo »izpraznjene« préverbe po-, s-, u-, vy-, raz-, na-, ojob-, pro-; za poljščino po-, u-, z-, 0-; za češčino po-, na-, u-, za-, o-,- za slovenščino pa je F. Ramovš naštel o-, po-, na-, iz-, s/z-. Čeprav je nekaj preverbov v vseh teh jezikih istih, vseeno niso enakovredni, ker iz istih osnovnih glagolov ne izpeljujejo tako imenovanih čistih perfektivov. Enako nezanesljivo je tudi drugo pravilo, da dovršniki tipa ' napisati ne morejo tvoriti sekundarnih nedovršnikov. Pričakovali bi, da bo ob vsakem osnovnem imperfektivu, ki izpeljuje prefigirane perfektive, po en čisti par, kot ga imamo pri glagolu pisati, ali za vsak samostojen pomen poseben per-fektivni člen brez sekundarnega imperfektiva. Vendar je takih glagolov razmeroma malo. Večinoma imamo tudi ob teh »idealnih« parih sekundarne imperfek-tive. Ob ruskem glagolu mazat', ki ima tri pomene, navaja Ožegov pet dovršni-kov (vymazaf, zamazat', izmazat', namazat' in pomazat'), ki naj bi se v posameznih pomenih (enem ali dveh) popolnoma ujemali z osnovnim glagolom mazat'. Toda ruščina tvori k vsem tem dovršnikom tudi sekundarne imperfektive vymazyvat', zamazyvat', izmazyvat', namazyvat' in pomazyvat', enako kot še pri ostalih desetih prefigiranih perfektivih, ki so zaradi polnega preverba spremenili osnovni pomen (npr. podmazyvat', smazyvaV, itd.). Zelo značilen je tudi primer ruskega glagola učil'. Ima tri dovršnike za prvi pomen: vyucit', obučit' in naučit', ki imajo vsi sekundarne imperfektive, in sicer: vyucivat', kar pomeni učit', dobi-vaja uspeha (torej ne samo učit'!), nadalje obučat' v pomenu to že, čto učit', medtem ko naučit' v Ožegovu nima sekundarnega imperfektiva, v drugih slovarjih ga pa ima, toda s pripombo zastarelo.
Cisti aspektni prefiksaciji nasprotuje med drugim tudi slovenska serija glagolov izpeljanih iz komparativov. Vsi tvorijo sekundarne nedovršnike, čeprav bi izpeljane dovršnike lahko imenovali primere čiste dovršnosti (predpone iz-, po-, 0-, s/z- so med pomensko izpraznjenimi).
Primeri:
boljši	•— boljšati.	izboljšati    : poboljšati   :	izboljševati poboljševati
slabši	¦— slabšati.	poslabšati	: poslabševati
krajši	— krajšati,	skrajšati okrajšati	: skrajševati : okrajševati
daljši	— daljšati.	podaljšati zdaljšati	: podaljševati : zdaljševati
manjši	¦— manjšati.	pomanjšati zmanjšati	: pomanjševati : zmanjševati
lepši	— lepšati.	polepšati olepšati	: polepševati • olepševati
178
Ce bi sprejeli načelo izpraznjenih preverbov, bi bili vsi našteti sekundarni imperfektivi odveč ali, v skrajnem primeru, popolni sinonimi k osnovnim imper-fektivom. Toda kdor čuti vrednost slovenske besede, dobro ve, da ni tako.
Za ponazoritev odnosa med osnovnim glagolom in prefigiranim dovršnikom si oglejmo tale primer:
Krojač šiva različna oblačila. Zvečer bi ga lahko vprašali: Se zmeraj šivaš? (šivaš, ker se v knjižnem jeziku ne uporablja osnovni glagol siti). Odgovor se lahko glasi: Ne, sem že končal, ali; Ne, sem že nelial. Ce pa krojač ve, da smo spremljali njegovo delo, se bo natančneje izrazil; rekel bo; Sem že sešil, ali: prisil, prešil, našil, obšil in podobno. Torej srečujemo ob splošnem dejanju šivanja v tem primeru glede na stvarno nejezikovno situacijo ali kontekst specializirane, bolj določene in konkretnejše glagole, ki so svojo pomensko specifičnost dobili od preverbov.
Iz tega je razvidno, da je jezik poleg navidezno čistega aspektnega razmerja (npr. boljšati : izboljšati) vseeno tvoril sekundarne imperfektive; obenem pa jih pogosto ne tvori, kadar sta osnovni glagol in prefigirani perfektiv pomensko izrazito različna. Tako naletimo na glagolska dejanja, ki so ali samo ne-dovršna ali pa samo dovršna, zato ne moremo verjeti stavku v Slovenski slovnici 1956, ki trdi: »Dokler glagol ni tako živ, da bi mu lahko določali pomen s predponami in spreminjali vid (podčrtal F. J.), toliko časa nam ni domač.« Vprašati se namreč moramo, ali lahko očitamo nedomačnost izpeljankam glagola ženiti, kot sta priženiti ali poženiti, ki nimata sekundarnega nedovršnika, in enako ruskim pereženit', razženiV in poženiV! Tu se ruščina in slovenščina v aspektni produktivnosti popolnoma ujemata; bistveno pa se razhajata v primeru glagola kovati in podobnih, kajti slovenska vrsta se tu ustavi pri prefigiranih dovršnikih nakovali, prekovati, podkovati, okovati, itd., ruščina pa tvori k oblikam nakovat', pere-kovat', podkovat', okovat' itd. še sekundarne nedovršnike nakovyvat', pereko-vyvat', podkovyvat' in okovyvaV. Slovenščina je v tem primeru v zadregi za aktualni sedanjik; na vprašanje: Kaj zdaj delaš? lahko odgovori samo s splošnim glagolom: Kujem. Podobno je npr. tudi z glagolom mlatiti in njegovimi izpeljankami premiatiti, namlatiti, zmlatiti, pomlatiti, itd., h katerim ruščina prav tako tvori sekundarne imperfektive, slovenščina pa ne, npr. molot' : peremolot' : pe-remolačivat'. O izredni produktivnosti sufiksa -yva/iva/- v ruščini nas zlahka prepriča dolga vrsta glagolov v odzadnjem slovarju.
S tem se odpira še drugi kompleks vprašanj, ki so tudi neposredno v zvezi s funkcijo glagolskih predpon in pripon. Ce razumemo glagolski vid kot čisto gramatično kategorijo, moramo iz njega izločiti vse tiste semantične primesi, ki mu onemogočajo popolno gramatično osamosvojitev. Vse to vmesno območje, območje med temeljno glagolsko semantiko in gramatiko, prevzamejo takšne glagolske izpeljanke, ki pomen osnovnega glagola tako ali drugače modificirajo v samem načinu potekanja ali izvršitve dejanja, ne prizadenejo pa jedra njegovega pomena. V slovenščini za ta pojav nimamo dobrega termina, lahko bi ga imenovali notranji ustroj glagolskega dejanja; nastanku ustreznih terminov v drugih jezikih je tudi botrovala nemščina s svojim Aktionsart. Tako imamo frc. espece d'action, r. sposob glagolnogo dejstvija ali, po Isačenku, soveršaemost' dejstvija, č. zpusob slovesného deje. Razmeroma jasno je območje aspekta in
179
Aktionsart razmejil Isačenko v svoji knjigi Die russische Sprache der Gegenwart, 1962. Isačenko ločuje v okviru Aktionsart npr. ingresivnost (r. zagovorit', sle. spregovoriti), evolutivnost (r. razgovoritsja, sle. razgovoriti se, ki v tej pomenski obarvanosti seveda ne moreta imeti aspektnega para), delimitativnost (r. poveselit'sja, sle. poveseliti se), rezultativnost s številninii inačicami (r. pon-ravit'sja, prospat', otobedat', nakričafsja, itd.). V posebno skupino združuje semelfaktiva (r. mahat' : mahnut', sle. mahati : mahniti); zase so tudi razne vrste iterativov.
Vse te glagolske lastnosti štejejo nekateri slovničarji k vidu; zato večkrat beremo o začetno dovršnih, trenutnih, končno dovršnih in ponavljalnih glagolih. Z aspektom se mešajo tudi funkcije prefiksov; tako ugotavlja Slohski v svoji knjigi Funkcje preiiksöw werbalnych za stcksl. nič manj kot 22 različnih funkcij, sam prefiks po- pa jih npr. obseže kar devet. Tu velja pripomniti, da je terminologija vedno povzročala precej zmede v aspektološki literaturi, saj so nekateri pojmovali aspekt zelo široko, drugi ozko, medtem ko so tretji z nemškim terminom Aktionsart označevali čisti aspekt (prim. Belič, Zur slavischen Aktionsart; Streitberg Festgabe, 1924).
Ko smo notranji ustroj glagolskega dejanja tako ločili od aspekta, lahko vidimo v vsaki perfektivnosti le celovitost in zaključenost dejanja, nasprotno pa imperfektivnost teh dveh prvin nima. Bolj kot glagolske oblike nam to zgostitev, to konkretnost in določenost perfektivnega dejanja ponazarja razmerje med glagolskimi samostalniki, npr. zaprtje : zapiranje, odkritje : odkrivanje, doživetje : doživljanje, ponižanje : poniževanje, itd. Ta poteza je dosti bolj očitna v slovenščini, ki od dovršnikov nerada tvori prave glagolnike, npr. sle. uvod : r. vvedenie, opis : opisanie, zožitev : suženie, oživitev : oživlenie, itd.
Spričo tako številnih pomenskih transformacij, ki jih doživljajo posamezni glagolski prefiksi pri različnih glagolskih osnovah in z nastankom nove pomenske kvalitete, ko se prefiks popolnoma spoji z glagolsko osnovo, ni vselej mogoče ločiti med tako imenovano pomensko modifikacijo, ki je vključena še v Aktionsart, in med pomensko kvalifikacijo, ki tvori nov samostojen glagol. Tako nastajajo kot skrajni produkti glagolski antonimi, ki temeljijo zgolj na različnih preverbih, npr. sestaviti : razstaviti, priti : oditi, zakriti (pokriti) : odkriti, zakopati (pokopati) : odkopati.
Zlasti je to povezovanje pomensko občutljivo in včasih težko zaznavno, kadar je iz konkretnega sveta preneseno v abstraktna območja, kjer se ob afini-teti posameznih glagolskih osnov z določenimi predponami pokaže zrcalna podoba predmetnega sveta v duhovni sferi. V tem se tudi posamezni slovanski jeziki precej razlikujejo med seboj. Kakor je ta problematika še razmeroma neraziskana, vendarle vemo, da skoraj vsi temeljni in skupni slovanski glagoli do zadnjih možnosti tvorijo izpeljanke s preverbi in tako tudi ustrezno pomensko razčlenjujejo v osnovnem glagolu zajeto skupno in splošno glagolsko vsebino.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da samo med prefigiranimi dovršniki in sekundarnimi nedovršniki (o izjemah pozneje) naletimo na čiste aspektne korela-cije (npr. zapisati : zapisovati). Sufiksacija je edini element za sekundarno im-perfektivizacijo; čisto na kratko in shematično si oglejmo, kako slovenščina ustvarja to razmerje in kako razvršča te sekundarne nedovršnike.
180
Nedovršniški sufiksi so v slovenščini različni glede na glasovno podobo glagolske osnove, nastopajo pa kot -a-, -va-, -ava-, -ova-, -eva-, -ja-, pri čemer se večinoma še spremeni mesto akcenta in v osnovi alternira o z a. Formalno se sekundarni imperfektivi torej vključujejo v dve produktivni vrsti: glagoli s sufiksi -a-, -va-, -ava-, -ja-, (-Ija-) so v prvi produktivni vrsti (npr. polivati, polivam), glagoli s sufiksom -ova- ali -eva- pa so v tretji produktivni vrsti (po Kar-cevskem), npr. zapisovati, zapisujem, medtem ko so v ruščini vsi sekundarni imperfektivi v prvem produktivnem razredu, npr. otpravljat', otpravljaju; zapisy-vat', zapisyvaju.
Nekaj primerov za razvrstitev omenjenih sufiksov po vrstah glagolov:
Glagoli prve vrste prehajajo v tip -ova- (npr. pridelati : pridelovati), in ta način širjenja glagolskih oblik postaja čedalje bolj privlačen tudi za že imper-fektivizirane glagole s sufiksi -a-, -va- in -ava- (npr. zmigavati — zmigovati). Skupina na -ova- ima razmeroma malo možnosti za tvorbo perfektivov, ker je sufiks -ova- predvsem primeren za tvorbo denominativnih glagolov; če pa se vseeno tvorijo prefigirani dovršniki, morajo taki tudi ostati, npr. zasnovati, po-pestovati, prikmetovati, pomodrovati, prepotovati. V novejšem času se v pogovornem jeziku v tej vrsti oblikujejo glagoli tipa predsednikovati, dekanovati, rektorovati, katerim ustrezajo ruski glagoli tipa predsedatel'stvovat', rektorstvo-vat' in podobni. V knjižnem jeziku pa sta se npr. popolnoma uveljavila glagola pesnikovati in učiteljevati.
Najmočneje so se v tem prehajanju oblik razmahnili i-jevski glagoli fhva-liti). Tu nastopajo znane konzonantske alternacije pjplj, bjblj, mlmlj, v/vlj, t/č, d/j, s/š, z/ž, n/nj, 1/lj, st/šč, sl/šlj, npr. nalepiti : nalepljati, izgubiti : izgubljati, prelomiti : prelamljati, ulovili : ulavljali, ukrotiti : ukročati, osvobodili : osvobajali, zbudili : zbujati, odkosili : odkašati, izvoziti : izvažati, ohranili : ohranjali, ohranjevali; odpustiti : odpuščati; premisliti : premišljati, premišljevati. Osnovni glagol meniti (fr. changer, nem. wechseln), ki je v naši književnosti 19. stoletja še v rabi, je neprefigiran dovršnik; v tej vlogi ga je spodrinil prvotni neprefigi-rani imperfektiv menjali, ki je postal dovršen, za nedovršnik pa sta se naredili še obliki menjavati in menjevati. Tudi pri prefigiranem dovršniku danes namesto zameniti uporabljamo zamenjati,,h kateremu se tvori še dubletni sekundarni nedovršnik zamenjavali in zamenjevati.. Na vprašanje: Si že menjal stanovanje? bi lahko dobili odgovor: Ne, ga še menjavam.
Naj naštejem še nekaj primerov sekundarne nedovršnosti iz neproduktivnih glagolskih skupin. Tu zasledimo več različnosti, vendar je skupno slovansko načelo ostalo zelo trdno, npr. oblizali ; oblizovali, predvideti : predvidevali, prebrali : prebirali, odreti : odirati, požreti : požirali, presejati : preséjali, zadržali : zadrževali, zgoreli : zgorevati, usahniti : usihati, zapreči : zapregali, pomesti : pometati, pripeči : pripekati, priznati : priznavali, vstali : vstajati, spodžeti : spodžinjati, umreti : umirati, zapreti : zapirali, razbili : razbijali, politi : polivati, opiti : opijati (toda: popivali), premleli : premlevati, pokrili : pokrivati, umiti : umivali, preplesti : prepletati, prekleti : preklinjati. Simpleksov danes nimajo več pari objeti : objemati, napeti : napenjali, začeti : začenjati, ožeti : ožemati in podobni.
Tudi slovenščina ima nekaj neprefigiranih aspektnih parov, npr. pasti : padati, dati : dajati, deli : devali, rešili : reševati, kupili : kupovati, menjati : me-
181
njavati, počiti : počivati, počiti : poiiati, pičiti : piliati, sliočiti : siiaiiati. Glagol-ska para plačati : plačevati in končati : končavati (končevati) sta se pomaknila za en člen, ker slovenščina nima prvotnih dovršnikov 'piatiti in 'končiti; enako nimamo oblike 'vratiti, dovršnega starega člena k vračati, ampak samo nadomestni glagol vrniti. Nekateri od navedenih glagolov spominjajo na determinirane in nedeterminirane glagole premikanja, le da sta pri onih oba člena ne-dovršna.
Ko smo iz čistih aspektnih parov izločili korelacijo simpleks in prefigirani dovršnik, se nam tudi aspektni supletivizem pokaže v drugačni luči. Ne moremo reči, da obstaja pomenska identiteta med glagoli govoriti : reči, povedati; delati : narediti, napraviti, storiti; iskati : najti; loviti : ujeti.
Nobeden od teh osnovnih glagolov ni kakorkoli defekten, saj so vsi izoblikovali bogato prefiksacijo in zelo razvejali pomene in pomenske odtenke. Glagola narediti in napraviti imata celo še nedovršnika narejati in napravljati z nadaljnjimi izpeljankami, npr. prenarediti, prenarejati.
Posebno zanimiva je tekma glagolskih osnov -lag- in -klad- v prefigiranih nedovršnikih k dovršnemu členu z osnovo -lož-. Videti je, da prevladuje osnova -klad- v osrednjih narečjih, medtem ko se je v štajerskih govorih uveljavila osnova -lag-, zaradi česar ta raba omahuje tudi v knjižnem jeziku. Z izjemo aspektnega para predložiti : predlagati, ki je izposojen, so pri vseh drugih možne nedovršniške dublete, ki pa nimajo iste pomenske vrednosti, npr. razložiti : razlagati, razkladati; vendar se čedalje bolj posplošuje osnova -lag-, tako da je osnova -klad- ostala v rabi le v bolj oprijemljivih primerih (razlagati probleme : razkladati drva). Šaljivo, ironično ali pejorativno bi zvenelo, če bi kdo rekel: razkladal mi je svoje težave. Narečno razlikovanje v tem primeru je prej-kone staro, saj se ta glagol uporablja za važni kmečki opravili, pokladati živini : polagati živini in obkladati žito : oblagati žito. Tudi v ruščini tu ugotovimo dubletnost, vendar je tip -kladyvat' neprimerno pogostejši.
Cisto posebno skupino sestavljajo kakor v drugih slovanskih jezikih tudi v slovenščini nekateri glagoli premikanja, ki nastopajo v parih, kar zadeva determiniranost dejanja. Oba člena vsakega para sta simpleksa in oba sta nedo-vršna; razlika med njima ni v temeljnem pomenu, ampak v tem, da je pri deter-miniranih dejanje konkretno, usmerjeno k enemu cilju, nedetermirani člen pa te lastnosti nima (iti : hoditi). Slovenski sestav teh glagolov se nekoliko razlikuje od ruskega, kar je razvidno iz primerov iti : hoditi, peljati : voditi, peljati : voziti, nesti : nositi, leteti : letati, vleči : vlačiti, gnati ; goniti, teči : tekati. Slovenska pluti in plavati, kakor tudi bežati in begati, sta se pomensko ločila in enako se je razdrla parnost pri glagolih jahati in jezditi, ki se oba uporabljata v pomenu ezdit' verhom. Posebnost je novi glagol peljati, ki je nadomestil kar dva determinirana člena in v obeh aspektih izoblikoval cel pomenski spekter. Glagoli tipa hodati, nosati, vezati, ki jih pozna srbohrvaščina, se v slovenščini uporabljajo samo v otroškem jeziku. Od ruščine se močno razlikujejo tudi aspektni pari prefigiranih glagolov premikanja, npr. sle. priti : prihajati, r. prijti : prihodit'; odnesti : odnašati, r. otnesti : otnosit', itd.
Na koncu naj še omenim, da se slovenščina v prevzemanju tujih glagolov pridružuje drugim slovanskim jezikom, tako da imajo ti novi glagoli oba aspek-ta; vendar je ob njih ustvarila veliko manj prefiksacije kot npr. poljščina ali ruščina, zaradi česar od njih tudi ne tvori sekundarnih nedovršnikov (npr. sle. organizirati : r. organizovat', sorganizovat', sorganizovyvaV).
182
Vladimir Hehak
OBLIKOSLOVNA KLASIFIKACIJA BESED V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU*
v pisanem besedilu sodobnega slovenskega knjižnega jezika opažamo strnjene sklope črk, ločene drug od drugega z razmakom ali tudi še z ločilom. Tak sklop črk mi je beseda.
Veliko besed nima vedno istih črk, vendar predmetno pomenijo v glavnem isto: brat — brata — bratje; pisati — pišem — pisanje. Druge so si po črkah zelo podobne, a ne pomenijo istega: sin — siv, dan — ban, dati — mati. Besede, ki samo črkovno niso istovetne, a imajo v glavnem isti pomen, tvorijo besedno družino. Črkovno istovetni in neistovetni del besede imenujem morf: prvi je leksični, drugi slovnični (čeprav je vsak od njiju lahko leksično-slovničen ali samo slovničen). Ce beseda nima družine (tj. če je enočlena družina), je cela en sam morf. Besede torej delim na veččlene in enočlene družine; tradicionalna slovnica jih imenuje pregibne in nepregibne besede.
Ker za enočlene družine nimamo oblikoslovnih znamenj, po katerih bi jih lahko razporejali v besedne razrede, skušajmo najti taka merila za razporeditev besed, ki so člani veččlene družine. Tak kriterij je oblikoslovno pregibanje. Oblikoslovno pregibanje je prehod besede iz enega stanja v drugega v okviru določene slovnične kategorije; pri tem se eno sredstvo slovničnega odnosa, »en snop razlikovalnih oblikovnih lastnosti« (en gramen), zamenja z drugim: tako iz ene besede nastane druga.
Besede imajo bodisi leksikalno-slovnično ali samo slovnično kategorijo, katere znak je morf. Morf spravlja besedo v določeno kategorijo. Gramem je v kviru dane slovnične kategorije zmeraj v določenem odnosu do drugega gra-mema ali — če jih je več — nasproti večjemu številu gramemov. Tako je npr. gramem ednine v nasprotju z gramemom množine v okviru slovnične kategorije števila; gramen prve glagolske osebe je v nasprotju z gramenom druge glagolske osebe, vendar tudi v nasprotju z gramemom tretje glagolske osebe, vse v okviru kategorije glagolske osebe. Gramem 2. os. je v nasprotju z gramemo-ma 1. in 3. os. In še: gramem imenovalnika je v nasprotju z gramemi vseh drugih sklonov, seveda spet v okviru posebne kategorije, namreč kategorije sklona.
Določena beseda je torej člen kakšnega pregibanja samo tedaj, če vsebuje gramem, ki je v nasprotju z drugimi gramemi iste slovnične kategorije.
Oblikoslovno pregibanje določa v slovenskem jeziku naslednjih 13 kategorij: 1. spol (moški, ženski, srednji), 2. število (ednina, množina, dvojina), 3. sklon (im., rod., daj., tož., mest. in or.), 4. živost (prim. tož. ednine besed rak in stol: laka — stol), 5. mera (pomanjševalnica, srednja mera, avgmentativ), 6. stopnja lastnosti (osnovnik, primernik, presežnik), 7. oseba (prva, druga, tretja), 8. čas (sedanjik, prihodnjik), 9. naklon (povedni, velelni), 10. vid (dovršnost, nedovrš-nost, pogostnost), 11. časovno zaporedje (npr. deležnik na -č in -vši), 12. določ-
• Gradivo mi je bila Slovenska slovnica 1956 in ustne informacije Jožeta Toporišiča.
183
nost (določna in nedoločna oblika pridevnika npr.) in 13. način (tvorni, trpni).
Oblikoslovno se besede lahko udeležujejo več vrst pregibanja. Prim. npr. bogat — bogati (določnost), bogat — bogatega (sklon), bogat — bogatejši (stopnjevanje). Prim. še bJizu — bliže (stopnja lastnosti). Merilo za uvrstitev besede v oblikoslovno kategorijo je: vse besede, ki se udeležujejo istega oblikoslovnega pregibanja in istega števila teh pregibanj, spadaja v isti razred oblikoslovnih pregibanj. In narobe: besede, ki nimajo istih oblikoslovnih pregibanj (ali jih nimajo enako število), ne morejo biti v istem razredu oblikoslovnih pregibanj. Tako pojmujem kategorijo oblikoslovni razred.
Pri nekaterih besedah izbira gramemov ni omejena, pri drugih je: beseda nov npr. ima v okviru oblikoslovnega pregibanja po spolu nasprotje v nova in novo, služabnik pa samo v obliki za ženski spol (namreč služabnica), saj takega pojma za srednji spol nimamo. Beseda človek v okviru oblikoslovnega pregibanja po spolu nima nasprotja v drugi besedi z istim leksičnim morfom, je pa določena z gramemom moškega spola. Primernik in presežnik imata podobno omejen izbor v kategoriji določnosti: kot vemo, imajo vsi primerniki in presežniki le določno obliko. V okviru oblikoslovnega pregibanja po meri ima beseda baba nasprotje v manjšalnici babica in v večalnici babura, medtem ko ima beseda učenka v okviru istega pregibanja izkoriščeno samo eno možnost, in sicer gramen srednje velikosti.
Torej: v določen tip oblikoslovnega pregibanja spada vsaka beseda, ki ima izražen kak gramem danega pregibanja, čeprav njeno nasprotje, ki ga jezikovni sistem omogoča, ni izkoriščeno, tj. izraženo z besedo.
Na podlagi razkritih načel dobimo naslednji pregled oblikoslovnih pregibanj slovenskega knjižnega jezika:
1. Spol: moški: učenec, lep, lepi, bral, moj;
ženski: učenka, lepa, lepa, brala, moja; srednji:-, lepo, lepo, bralo, moje.
2. Število: ed.: učenec, učenka, lep, bral, moj, berem, bereš, sem;
mn.: učenci, učenke, lepi, brali, moji, beremo, berete, smo; dv.: učenca, učenki, lepa, brala, moja, bereva, bereta, sva.
; 3. Sklon: im.: učenec, lep, lepi, moj;
rod.: učenca, lepega, lepega, mojega. Enako za druge sklone.
j 4. 2ivost: živo: učenca, mojega, novega;
neživo: stol, moj, nov.
j 5. Mera: pomanjševalnica: babica, majčkena, majčkena, spančkati;
srednja stopnja: baba, majhen, mali, spati, lomeč; večalna stopnja: babura, lomasteč.
' 6. Stopnja osnovnik: lahek, nov, lahko;
i lastnosti:       primernik: lažji, novejši, laže;
presežnik: najlažji, najnovejši, najlaže.
7. Oseba: prva: berem, beremo, bereva, sem, smo, sva;
druga: bereš, berete, bereta, si, ste, sta; tretja: bere, berejo, bereta, je, so, sta.
184
8. Cas: sedanjik: gledam, grem; i
prihodnjik: pogledam, pridem, pojdem.
9. Naklon:        povedni: berem;
velelni: beri.
10. Vid: dovršni: preberem, prebrati, prebravši, skočim, skočiti,
skočivši;
nedovršni: berem, brati, beroč, skačem, skakati, skakajoč; ponavljalni: preskakujem, preskakovati, preskakujoč.
11. Časovno       istodobnost; beroč; zaporedje:     preddobnost: prebravši.
12. Določnost:     določnost: novi;
nedoločnost: nov.
13. Način: tvornik: bral, prebral;
trpnik: bran, prebran.
Vse to prikazano v preglednici: 1    2    3    4    5    6    7    8    9    10   11   12   13
I	+	+	+	+	+									učenec
II	—	+	—	—	+	—	+	+	+	+	—	—	+	berem
III	—¦	+	—	—	—	—	+	+	—¦	—	—¦	—	+	sem
IV	—	—	—	—¦	+	—	—•	—•	—	+	+	—	—¦	beroč, prebravši
v	—	.—.	—	—	+	—	—.	—	—	+	—	—	—	brati
VI	+	+	—	—	+	—.	—	—	—	+	—	—-	+	bral
VII	+	+	+	+	+	—	—	—	—	+	—	+		bran
VIII	+	+	+	+	+	+						+	.—	nov,
IX	+	+	+	+										jaz, on, kdo, tvoj, pet, peti
X	—	—	—	—¦	+	+	—	—	—	—	—	—¦	—	lahko
XI												tn		k (h), in, celo, danes
	"o &	o > 4-)	a o en	o >	ta u 2	(d "c o	tO .o OJ t/l o	t/l ta O	o 3 (D	>	'¦5 o o< to N	O C >u o "o Q	tO Z	
Ce te besedne razrede izrazimo na tradicionalni način, dobimo taka poimenovanja: I — samostalnik, II — osebna oblika nepomožnih glagolov, III — osebna oblika pomožnih glagolov, IV — deležnik na -č (-e) in -M, V — nedoločnik, VI — deležnik na -i, VII — deležnik na -n (-t), VIII — pridevnik, IX — osebni zaimek, pridevniški zaimek, števnik, 5i — prislov, ki se da stopnjevati, XI — ne-sklonljiva beseda (prislov, ki se ne da stopnjevati, veznik, predlog, členek in dr.).
Na koncu bi rad pripomnil, da je s tako razvrstitvijo besed v oblikoslovne razrede odpravljena razlika med tvorbo besed in oblikoslovjem. To razvrstitev bi lahko uveljavili tudi za druge slovanske jezike, a tudi za nekatere neslovan-ske, npr. za francoščino ali nemščino; vse seveda z določenimi prilagoditvami, ki so posledica različnosti posameznih jezikov.
1S5
AKADEMIJIN SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
stane Suhadolnik
SLOVARSKI PRIPOMOČKU
Redaktorski kolektiv Slovarja slovenskega sodobnega knjižnega jezika si je med pripravami za začetek urejanja slovarja (1962—1965) oskrbel več pripomočkov. Nekateri med njimi so najtesneje povezani z redakcijo samega slovarja, diugi pa so orientacijski popisi posebnegar gradiva, zlasti tistega, ki je moralo biti uvrščeno v splošno slovarsko kartoteko in je postalo zato v prvotni obliki začasno nedostopno.*
Ker se zdi, da bi bilo mogoče nekatere teh pripomočkov uporabiti tudi pri drugih slovenističnih delih, podajamo o najvažnejših krajše poročilo.
1. Seznam ekscerpiranih del
Seznam ekscerpiranih del je v petih izvodih razmnožen tipkopis s 107 stranmi. Izdelan je bil na željo javnosti, ki je hotela izvedeti, ali je bila pri zbiranju gradiva za slovar slovenska književnost dovolj na široko in načrtno pregledana (prim. JiS 1964, 209). Seznam daje naslove vseh del, ki so bila pregledana oz. izpisana v letih 1946—1964 za slovar slovenskega sodobnega knjižnega jezika in za zgodovinski slovar. Izkazuje 3.155 enot v 4.809 zvezkih (Ljubljanski zvon je npr. štet kot ena enota v 61 zvezkih) oz. 1.103 avtorje in anonime.
Ker je bil med avtorji, o katerih je kritika menila, da so bili premalo upoštevani, prvi O. Zupančič, naj bodo za zgled iz seznama navedena vsa njegova ekscerpirana dela, po inštitutski kartoteki pa k vsakemu delu dodano število izdelanih listkov (za dela, ki so bila izpisana v prvih povojnih letih, so podatki približni).
Izvirna dela:		Veš, poet, svoj dolg?, 1948	643
	Listkov	Zimzelen pod snegom, 1945	1.184
Ciciban in še kaj, 1915, 1932	479	Skupaj	: 26.939
Casa opojnosti, 1899 Cez plan, 1904	339 885	Prevodi:	Listkov
Dela I—IV, 1936—1938	2.354		
Mlada pota, 1920	213	Balzac, Oče Goriot, 1934	200
Pisanice, 1900	214	Teta Liza, 1935	3.136
Samogovori, 1908	934	'.Calderón de la Barca,	
Sto ugank, 1915	292	Sodnik Zalamejski, 1930	200
V zarje Vidove, 1920	846	Chesterton, Četrtek, 1917	405
Veronika Deseniška, 1924	18.556	Conrad, Senčna črta, 1931	200
• Vse to predstavlja temelj 2a nosilno ogrodje novega slovarja kakor tudi 2a znanstveno zanesljivo redaJccijo posameznih gftsel v njem.
186
Dickens, David Copperfield		Shakespeare, Beneški trgovec.	
I—III, 1936—1938	6.651	1921	503
Oliver Twist, 1936, 1950	581	Hamlet, 1933	376
Duhamel, Prizori iz bodočega		Izbrano delo I, 1947	872
življenja, 1932	200	Juhj Cezar, 1922	366
Flaubert, Tri povesti, 1917	311	Kar hočete, 1926	376
France, Kuhinja pri kraljici		Komedija zmešnjav, 1930	53
Gosji nožici, 1920	200	Koriolan, 1946	426
Galsworthy, Saga o Forsytih		Macbeth, 1921	479
I—III, 1933—1934	376	Othello, 1923	375
Temni, cvet, 1930	581	Romeo in Julija, 1940	376
Hamsun, Potepuhi, 1932	294	Sen kresne noči, 1921	37
Hofmannsthal, Slehernik, 1934	78	Ukročena trmoglavka.	
Mérimée, Sentjernejska noč.		1929	75
1930	125	Vihar, 1942	459
Moliere, Tartuffe, 1934	200	Zimska pravljica, 1928	376
O'Flaherty, Noč po izdaji,		Shaw, Sveta Ivana, 1928	470
1931	191	Stendhal, Parmska kartuzija.	
Puškin, Pravljica o carju		1938	3.779
Saltanu . . ., 1937	200	Strachey, Kraljica Viktorija,	
Rostand, Cyrano de Bergerac,		1935	920
1923	200	Voltaire, Kandid, 1931	200
Schiller, Marija Stuart, 1923	200	Skupaj :	25.047
V celoti je bilo torej izpisanih iz Zupančiča 50 enot v 59 zvezkih, kar je dalo 51.986 kartotečnih listkov.
2. Splošni alfabetarij (za pripravo slovarja sodobnega knjižnega jezika)
Splošni alfabetarij je v treh izvodih razmnožen tipkopis s 1.500 stranmi oz. 59.839 gesli za črke A—J. V njem so registrirane vse besede A—J, ki so se nabrale v kartoteki za slovar sodobnega knjižnega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik.
V času popisa je imela ta kartoteka v celoti približno 250.000 gesel oz. 2,200.000 listov z izpisi iz leposlovja, poljudnoznanstvenih del, iz revij in časopisov v zadnjih sto letih ter posebne predloge terminologov, nanašajoče se na 60.000 besed.
Ta alfabetarij daje torej doslej najpopolnejšo sliko slovenskega knjižnega besedišča po Pleteršniku.
Vsako geslo v tem alfabetariju je dokumentirano z naslednjimi podatki: ima ali nima SP, koliko terminologov predlaga sprejem tega gesla, koliko listkov se je nabralo za to geslo v kartoteki, ali je registrirano v Alfabetariju klasikov, ali je registrirano v popolnih izpisih oz. v Začasnem frekvenčnem slovarju, ima ali nima Pleteršnik, ima ali nima Bunčev Slovar tujk. Redko rabljene tujke oz. termini imajo še podatek, ali pozna geslo Slovnik spisovneho jazyka českeho, Slov-nik slovenskeho jazyka. Slovar' russkogo jazyka v cetyreh tomah, Mackensen: Deutsches Wörterbuch, 1962. Vse redko rabljene besede imajo ob številu listkov pojasnilo, kdo je besedo uporabljal in kdaj.
187
v koloni opomb so na abecedno ustreznih mestih pripisane tiste besede, ki zanje v splošni slovarski kartoteki ni potrdila, pa so se pregledovalcem Pleterš-nika. Slovenskega pravopisa in Bunčevega Slovarja tujk zdele vredne pretresa.
Pri vsakem za novi slovar odbranem geslu so znamenja in parafe, ki povedo, kdaj in kako je bila beseda sprejeta kot geslo novega slovarja oz. kdo od urednikov je predlagal njen sprejem.
Na tem mestu ni mogoče prikazati, zakaj so bile posamezne besede sprejete (komaj vsaka tretja) in zakaj druge ne, prav tako ni mogoče razložiti velike razlike med besediščem Pleteršnika in novega slovarja. O vsem tem bo treba napisati posebno študijo. Za zdaj naj en sam izsek iz gradiva pokaže način, obseg in rezultat izbiranja gesel za novi slovar.
Krati v stolpcih pomenijo »da«.
Beseda		>ploš	>ni a B	fab. 6	(0 > o m ">	Beseda	C	5ploš	ni a	[fab. S \-' 0)	> o >
	o	eu C/3			O Z		d)	m	\n		o
brat	X	X	X	X	X	bratoljuben	X	X	X		X
bratan	X		X		X	bratoljubje	X	X	X		X
bratana	X		X			bratoljubnost		X	X		
bratanček	X					bratoljubstvo			X		
bratanec	X		X			bratomor	X	X		X	X
bratanička			X			bratomorec	X				
bratanična			X			bratomoren	X	X	X	X	X
bratanka	X					bratomorilec		X	X	X	X
bratanstvo	X					bratomorilen			X		
bratček			X			bratomorilka		X		X	
bratcev			X			bratomorilski			X		X
bratec	X	X	X		X	bratomornik			X		
bratej	X					bratomornost		X			
bratek	X					bratomorski	X				
bratenje		X	X	X	X	bratomorstvo	X		X		X
brater	X		X			bratov			X		X
bratič	X	X	X		X	bratovanje			X		
bratična	X	X	X		X	bratoven	X				
bratimljenje			X			bratovlji	X		X		
bratimstvo			X			bratovski	X	X	X	X	X
bratinja	X					bratovstvo	X	X	X		X
bratinski	X		X			bratovščina	X	X	X	X	X
bratinstvo	X		X			bratovščinar		X	X		X
bratiti	X	X	X	X	X	bratovščinski		X	X		X
brat j a	X		X			bratran			X		
bratko			X			bratrana	X	X			
brati j i			X			bratranček	X	X	X		X
bratoderec			X			bratrancev		X			
bratoljub			X			bratrančič	X		X		
188
	Splošni alfab.					Splošni nj			[lab.	tO
Beseda					Beseda					> "m
			B	>					g	'>
	S,   o, Oh       C/2		i-*	o z			a. co			o z
bratrančkov		X			bratrnik	X				
bratranec	X    X	X	X	X	bratrnost			X		
bratranič		X			bratrovič	X				
bratranka	X    X	X		X	bratrovična	X				
bratranski	X		X		bratrski	X				
bratrc	X	X			bratrstvo	X				
bratrič	X				bratski	X	X	X		X
bratrična	X				bratstvenik			X		
bratrina	X				bratstvo	X	X	X	X	X
bratrn	X	X			bratuh			X		
bratrna'	X				bratun	X				
bratrna^	X	X								
bratrnica	X				Skupaj: 82	51	27	58	+ 3	25
3. Alfabetarij za prvo Iinjigo slovarja sodobnega knjižnega jezika
Ta alfabetarij je ciklostilno razmnožen v 60 izvodih. Ima 300 strani. Kot izbor iz splošnega alfabetarija predstavlja osnovo za izdelavo prve knjige slovarja. Razen redaktorjev ga imajo vsi ožji notranji in zunanji sodelavci; drugi predvsem zato, da bi povedali svoje mnenje glede obsega in izbora besed, zlasti terminov.
Alfabetarij ima 23.578 gesel za črke A—J, to je za četrtino slovarja. V njem niso zaznamovana podgesla (prislovna in samostalniška raba pri pridevniku; deležniki, prislovi, posebna medialna raba pri glagolu ipd.) niti kazalke (brinje-vec gl. brinovec) in vodilke (bati se prim. boječ).
Posamezne črke imajo naslednje število gesel (v približni primerjavi s Ple-teršnikom in Slovenskim pravopisom 1962).
Crka	Plet.	SP	Alfabetarij
A	420	2.240	2.258
B	3.810	4.000	3.683
C	1.040	1.140	1.097
C	1.600	990	1.196
D	4.180	5.030	4.706
E	350	1.070	1.317
F	420	1.020	1.229
G	3.310	3.200	2.525
H	1.650	1.400	1.590
I	3.640	3.760	3.013
J	1.300	980	964
Skupaj	21.720	24.830	23.578
189
Med Alfabetarijem in Slovenskim pravopisom ni bistvenih količinskih razlik, zlasti če upoštevamo, da so v SP tudi lastna imena oz. da je gradivo v SP v glavnem povzeto iz Pleteršnika. Večje razlike so med Pleteršnikom in Alfabetarijem: naraslo je število gesel zlasti v črkah A, E, F in padlo v črkah C, G, I, J. Vzroki za te premike so v sprejemanju novih besed, tujk in terminov, ter v opuščanju narečnega, neknjižnega besedišča.
4. Alfabetarij klasikov
Alfabetarij klasikov je v treh izvodih stipkan seznam na 500 straneh. Izkazuje 37.955 gesel A—2, ob vsakem pa je podatek o številu narejenih izpisov, to je kartotečnih listkov.
Ob izdelavi seznama je imela kartoteka klasikov vsega skupaj 377.867 listkov. V tej kartoteki so bili izpisi iz naslednjih avtorjev: Alešovec 1.374, De-tela 16.341, Dolenec 4.870, Erjavec 4.004, Jurčič 56.102, Kersnik 57.063, Leveč 7.751, Levstik 12.432, Maselj, 3.361, Mencinger 6.904, Ogrinec 1.075, Stritar 39,226, Tavčar 34.627, Trdina 42.426. V to kartoteko so bili vključeni tudi izpisi iz narodnih pesmi: Glonar 1.344, Odbor za SNP 30.330, Štrekelj 58.637.
Čeprav manjka med avtorji nekaj pomembnih imen, je bil vendar izpis tako širok in izčrpen, da daje alfabetarij klasikov zanesljivo podobo besedišča slovenskega leposlovja v drugi polovici 19. stoletja, podprto z relativno frekvenco. Skratka, ljudski jezik s svojim razmeroma skromnim besediščem in preprosto metaforiko je tako začasno fiksiran.
Gesla, ki jih pozna samo narodna pesem, imajo pri podatku o številu izpisov znamenje —.
5. Odzadnji slovar
Odzadnji (a tergo) slovar je v petih izvodih razmnožen tipkopis na 112 straneh. Narejen je po alfabetariju za prvo knjigo slovarja sodobnega knjižnega jezika, zajema pa le gradivo črk A—H, ker se je med redakcijo spremenil načrt za obseg prve knjige slovarja. Homonimi in razna pojasnila h geslom v odzadnjem slovarju niso upoštevani.
Odzadnji slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede, ima 19.350 gesel. Posamezne črke so takole zastopane: A 4.193, B 49, C 714, C 196, D 147, E 1.168, F 55, G 114, H 49, I 3.438, J 258, K 987, L 189, M 366, N 2.923, O 649, P 78, R 726, S 220, Š 53, T 2.075, U 16, V 497, Y 12, Z 39, 2 139. Največ slovenskih besed se torej končuje na -a, -i, -n, -t, -e.
Za lažje iskanje ima slovar dodano posebno kazalo končnic, značilnih delov končnic in besednih tipov.
Na vprašanje, recimo, kateri so samostalniki na -uh s slabšalnim pomenom, odgovori odzadnji slovar vsaj posredno s temle seznamom: buh, duh, gladuh, bleduh, blagoduh, giduh, beluh, debeluh, gluh, dosluh, dremuh, črnuh, evnuh, dolgouh, deruh, gruh, brezuh.
6. Začasni frekvenčni slovar
Začasni frekvenčni slovar je rokopis s 611 stranmi in izkazuje 15.750 gesel. Pri sestavljanju je bilo uporabljeno samo tisto gradivo, ki je bilo v celoti pripravljeno do začetka izdelovanja splošnega alfabetarija.
Slovar je napravljen iz popolnih izpisov naslednjih 22 del:
t
190
CI    • ». >     J , ,      . . ,    Kartotečnih
Skupina Avtor        Naslov dela Leto izida      listkov
I. proza   1. F. Levstik Martin Krpan 1858 5.600
2. J. Jurčič Sosedov sin 1868 17.858
3. J. Stritar Zorin 1870 27.007
4. J. Trdina Peter in Pavel
(Bajke in povesti
o Gorjancih) 1884         12.100
5. J. Kersnik     V zemljiški knjigi 1884            1.926
6. L Tavčar      Cvetje v jeseni 1917         23.997
7. L Cankar      Knjiga za lahkomiselne
ljudi (str. 1—64) 1901          13.909
8. I. Cankar      Podobe iz sanj                  ¦    1917 29.108
9. F. Finžgar     Nad petelina 1910           3.125
10. L Pregelj      Matkova Tina
(Izbrani spisi I) 1928           4.062
11. J. Kozak       Georgesova
(Maske) 1940           8.387
12. L. Kuhar      Jirs in Bavh
(Samorastniki) 1940           8.833
13. C. Kosmač    Sreča
(Sreča in kruh) 1946           4.808
14. M. Kranjec   Na valovih Mure
(Majhne so te stvari) 1947           4.602 IL pesn.   1. F. Prešeren   Poezije
(z dodatki po Kidriču
in Glonarju) 1846         30.600
III. dram.   1. I. Cankar      Hlapci 1910          12.962
IV. esej.    1. F. Levstik     Popotovanje od Litije
do Čateža 1858           7.966 2. J. Vidmar     Stvarstvo
(Literarne kritike) 1951           7.516
V. znan.   1. E. Kardelj     Razvoj slovenskega
narodnega vprašanja
(Uvod in I. pogl.) 1939           9.841 2. B. Ziherl       V. G. Belinski, njegova doba in delo (V. G. Belinski: Članki in eseji
o književnosti) 1950         11.309   .
VI. časn.   1. J. Zupančič   — J. Broz Tito: Štirideset 1959           9.683
let revolucionarnega boja KPJ
2. Delo             1. marca 1963 38.724
Skupaj 293.923
Popolni izpisi so zajeli vsako besedo oz. vse besede ne glede na to, kolikokrat se je kaka beseda ponovila v ekscerpiranem tekstu. V začasni frekvenčni
191
slovar niso bila sprejeta lastna imena, čeprav jih je popolni izpis zajel ter so v preglednicah upoštevana.
Število listkov, kakor se nanaša na skupino oz. časovno obdobje, je takole:
Skupina	19. stol.	20. stol	Skupaj
I. proza	88.488')	76.834	165.322
II. pesn.	30.600		30.600
III. dram.		12.962	12.962
IV. esej.	7.966	7.516	15.482
V. znan.		21.150	21.150
VI. časn.		48.407	48.407
Skupaj	127.054	166.869	293.923
Število ekscerpiranih avtorjev, kakor se nanaša na skupino oz. na časovno obdobje, je takole:
Skupina 19. stol. 20. stol. Skupaj
I. proza 61)                     8 14
II. pesn. 1 1
III. dram. 1 1
IV. esej. 1                       1 2 V. znan. 2 2
VI. časn. 22) 2
Skupaj 8 14 223)
Frekvenčni slovar ima podatke v sedmih kolonah. V prvi koloni so po abecedi razvrščena gesla, v 2. koloni ima vsako geslo podatek o številu vseh listkov (ekscerptov), to je podatek o absolutni frekvenci; v 3. koloni je podatek o številu listkov za devetnajsto stoletje in v 4. koloni podatek o številu listkov za dvajseto stoletje. Iz podatkov v 3. in 4. koloni se da sklepati o stalnosti, upadanju ali naraščanju rabe. V 5. koloni je podatek o številu stilnih skupin, v katerih se beseda pojavlja, v 6. koloni pa podatek o številu avtorjev, ki so besedo uporabili. V 7. koloni sta imensko navedeni stilni skupini, kadar gre samo za dve, oz. skupina in avtor, kadar gre za eno skupino in enega avtorja. Iz podatkov v 5., 6. in 7. koloni se da sklepati, kako široko oz. ozko se beseda rabi. Podatki v kolonah 3—7 predstavljajo relativno frekvenco.
Gesla, ki niso bila sprejeta v alfabetarij za prvo knjigo slovarja sodobnega knjižnega jezika, imajo na levem robu črtico.
Pri določanju frekvence kakšne besede je treba upoštevati tri stvari: a) osnovne podatke o številu vseh listkov, listkov za devetnajsto oz. dvajseto stoletje in o številu vseh skupin oz. avtorjev, b) podatke o absolutni frekvenci posamezne besede in c) podatke o relativni frekvenci iste besede.
Opombe:
1) Stet je tudi Tavčar, Cvetje v jeseni.
2) Ena številka časopisa Delo je  šteta kot en  (anonimen) avtor.
3) Ker  so  nekateri  avtorji  zastopani  v  več  skupinah,  je pravo število avtorjev v resnici 19.
192
Za zgled naj bo ista besedna družina, kakor je bila vzeta za primerjavo v splošnem alfabetariju:
Geslo	Vseh					
	listkov	19. stol.	20. stol.	Skupine	Avtorji	Opomba
brat	110	66	44	6	14	
bratec	16	13	3	3	5	
bratiti	1	—	1	1	1	dram./
						Cankar
bratoljubje	1	1	—	1	1	pesn./
						Prešeren
bratomoren	1	—	1	1	1	časn./Delo
bratov	1	1	—	1	1	proza/Kersnik
bratovski	6	6	—	1	2	proza
bratovščina	3	—	3	2	1	proza, dram./
						Cankar
bratranec	1	—	1	1	1	znan./Kardelj
bratski	5	.—	5	3	2	
bratstvo	5	.—.	5	3	4	
Omembe vredna sta podatka o odnosu med bratovski in bratski. Medtem ko ima Pleteršnik besedo bratski še za nov, manj rabljen sinonim k bratovski, kaže frekvenčni slovar, da se je beseda bratovski umaknila, namesto nje pa se je uveljavila bratski. To v glavnem potrjuje tudi splošno slovarsko listkovno gradivo: beseda bratovski se danes manj rabi kot bratski oz. se je pomensko omejila na osnovni pomen besede brat, prenesene pomene pa je prevzel bratski.
Na koncu slovarja je dodana lestvica (rang lista) najpogostejše rabljenih besed, to je takih, ki so imele v popolnih izpisih najmanj sto ponovitev; vsega skupaj je takih besed 349. Od tega jih je 6 s pet tisoč in več izpisi, 24 s tisoč do pet tisoč izpisi, 38 s petsto do tisoč izpisi, 91 z dvesto do petsto izpisi in 190 s sto do dvesto izpisi.
Vrh lestvice je takle:
1. in	9.968	11. s (z, ž)	3.078
2. biti, sera	9.722	12. pa	2.700
3. se(be)	7.958	13. ki	2.571
4. v	7.104	14. bi	2.206
5. ne	6.241	15. ves	2.088
6. on	5.331	16. za	2.012
7. da, vez.	4.881	17. po	1.728
8. na, predi.	3.922	18. svoj	1.629
9. ta	3.413	19. še	1.512
10. jaz	3.231	.    20. ti	1.428
Ker je bil začasni frekvenčni slovar izdelan na nezadostnem oz. nepopolnem gradivu, so podatki o frekvenci posameznih besed za zdaj le okvirno informativni.
193
Zapiski, ocene in poročila
TO INT ONO O OBVEZNEM CTIVU
S knjižno zbirko Moja fcnjižniica želi Mladinska knjiga posredovaiti učencem ikva-litetne ifcnjige domačih in tujih avtorjev, obenem pa zadostiti potrebam tako imenovanega obveznega čtiva. Odločitev založbe zasluži vso pohvalo. Končno dobiva naš šolar v roke knjigo, iki mu bo budila zanimanje za branje lin ga vabila v svet umetnosti.
Za višje razrede osnovne šole predpisuje učni načrt do pet 'knjig, kii naj jdh učenci med šolskim letom prebero kot obvezno čtivo, hkrati pa prinaša za vsak razred širši lizbor 'del domačih in tujih avtorjev.
Kot kaže, se obveznemu čtivu obetajo boljši časi. Ne le da naročajo zgoraj omenjeno zbirko za svojo knjižnico vse šole, tudi učenci sami postaljajo zavzeti naročniki zbirke.
Najprimerneje je obravnavati knjigo obveznega čtiva, kadar prebere ves razred delo do določenega roka. To doslej dostikrat in marsikje mi bilo mogoče. V šolski knjižnici ni bilo zadosti izvodov iste knjige, kaj hitro pa so brez iskane knjige ostale tudi druge knjižnice. Učitelji slovenskega jezika so s;i morali pomagati na vse načine in se včasih zadovoljiti že s skrajno primitivno obravnavo kakega leposlovnega dela. Ker učenci mnogokrat niso dobili v roke predpisane knjige, so brali vsevprek. V razredu je nekaj učencev bralo Desetega brata, drugi ,so brali Cankarja, tretja že morda drugič ali tretjič kako Bevkovo povest.
Svoje dobre strani ima sicer tudi tak način dela. Učenci so si knjige med seboj priporočali. Ko smo obvezno čtivo z njimi obravnavali, je 'bila ura lahko zelo živahna. Bila pa je izgubljena v tem smislu, da se nismo mogli izčrpno porazgovoriti o delu, ki bi ga prebrali vsi učenoi istočasno. Mislim na avtorja, vsebino .in idejo dela, označitev oseb, jezik in slog. Obvezno čtivo je delno sicer doseglo svoj namen — učenci so zanesljivo brali, dostikrat pa nismo dosegli z nj'im zadnjega namena: omogočiti vsem učencem hkrati celovito podoživljanje umetnine in jih naučiti umetnino vrednotiti.
Pravzaprav so redki tisti učenci, ki nimajo veselja do branja. Vendar jim obvezno čtivo dostikrat predstavlja breme. Nalaga jim dolžnost, 'da o prebrani knjigi tudi to in ono zapišejo.
Učiitelji slovenskega jezika se opirajo na sviojo izvirnoist in zahtevajo od učencev zelo različne pismene dokaze o prebranem delu, nekateri pa preverijio učenčevo poštenost pri govornih vajah, Ce kje, potem je edino prav, da ostane učitelj pri metodični obravnavi obveznega čtiva svoboden. Oprt na lastno ustvarjalnost in upoštevajioč meataliteto razreda, bo sam najbolje presodil, katero pot naj ubere, da bodo učenci od obveznega čtiva imeli čim več koristi.
Morda je preobilica šolskega dela kriva, da obveznemu čtivu ne posvetimo vedno vseh potrebnih moči. Učence le bežno preveri'mo, če predpisane knjige berejo. Včasih pa izostane vsaka kontrola nad njimi. Dovolj, da dela ne jemljejo več resno. Berejo še, nato pa si pomagajo s prepisovanjem in vsakovrstno drobno goljufijo. Mi sami ne bi smeli pozabljati, da spada obvezno čtivo tesno k pwuiku in da moramo najti čas za preverjanje prebranih del.
Najvažnejša je pač obravnava obveznega čtiva. Navadno določimo posebno uro ali dve, da se z učenci o prebranem 'delu razgovarjamo. Ce je knjigo prebral ves razred, učenci v razgovoru resnično sodelujejo. Naše delo je lažje, uspeh pa večji. V nasprotnem primeru se moramo metodično temeljiteje pripraviti in najiti tako pot obravnave, po kateri nam bodo učenci aktivno sledili.
Šolarjem se, kot je znano, upirajo pismeni izdelki 'O prebranih knjigah. Izdelki so po večini zelo šablonski, pa tudi naše zahteve so take, da otroka samo dolgočasijo. Če zahtevamo kaj o avtorju, se že takoj na začetku zatečejo k prepisovanju. Ce zahtevamo obnovo, jo napišejo površno; če zahtevamo označitev ikake osebe, -so označitve povsem pasivne. In vendar je taiko prvo kot drugo in itretje za nas mikavno, da bi se prepričali, kako temeljito je učenec knjigo prebral in koliko pozna tega ali onega pisatelja. Cim pa pismene izdelke preverjamo, smo že razočarani.
194
Od vseh poskusov se mi je ido-slei še inajbolj iposrečiil le-ta, ki ga bom navedla si>odaj. Za vsak razred (6., 7., 8., v 5. ne poučujem) sam sestavila enako število vprašanj, na katere naj bi učenci odgovorili pismeno, in to kar se da izviiroo, samosvoje:
6. razred:
1. Kaj vem zanimivega o avtorju 'knjige?
2. Kdo je knjigo opremil, 'katerega leta in pri kateri založbi je izšla, kdo jo je ilu-stiral, zakaj so ti ilustracije všeč?
3. Kdaj in kje se dogaja dejanje?
4. Katere so glavne osebe?
5. Napiši po dispoziciji kratko in razumljivo vsebino ikaikega poglavja (ali zgodbe)?
6. Kaj je hotel pisatelj z .zgodbo povedati?
7. Prepiši iz knjige kratdk, toda lep odlomek.
8. Kaj 'bi v zvezii s prebrano knjigo rad vprašal avtorja?
7. razred:
1. Od ikdaj poznam avtorja, zakaj rad berem njegova dela?
2. Oprema, leto izdaje, založba, ilustrator kinjige.
3. Kdaj in kje se'dogaja dejanje?
4. Glavne in stranske osebe--dve osebi označi.
5. Kratka in razumljiva obnova.
6. Ali si opazil :kako posebnost pisateljevega sloga — katere metafore rad uporablja, ali piše preprosto, katerih besed ali besednih zvez nisi razumel?
7. Zaradi česa bi knjigo priporočil (ali ne priporočil) tudi drugim?
8. Ali te je prebrana knjiga spomnila na kako enako ali podobno zgodbo iz resničnega življenja? Katera oseba se ti je zdela najbolj življenjska ali podobna komu, ki ga sam osebno poznaš?
8. razred:
1. Katera avtorjeva 'dela poznaš in katera si že bral (v katero literarno obdobje spada avtor)?
2. Oprema, ilustrator, založba, leto izdaje.
3. Kaj je k'njiga -kot literarna zvrst--povest, roman, zbirka črtic, pkotopis . . .?
4. Kraj in čas dogajanja: Katera družbena ureditev in kakšni socialni problemi so razvidna iz knjige — fevdalni, kapitalistični, socialistični; neenakopravnost, brezposelnost . . .?
5. Opiši značaj glavne -osebe. Za kaj si je v življenju glavni junak najbolj prizadeval?
6. Skrčena vsebina.
7. Kaj bi v zvezi s prebrano .knjigo želel fviprašati avtorja?
8. Kaj ti je prebrana knjiga ^povedala, kako je ra-zširila tvoje kulturno obzorje?
Želela sem učence pritegniti k lastnemu delu in jim onemogočiti prepisovanje starih predlog. Hotela sem, da bi napisali o avtorju kaj svojega, kar ne bo že desetič prepisano iz učbenika ali spremne besede. Na vsa vprašanja sem želela, da bi učenec s 'pismenim izdelkom pokazal, ali 'je prebrano delo tudi razumel in 'koliko se je vživel vanj. Prav tako naj bi se učenec kmalu seznanil z založbami in ilustratorji in znal naj bi o leposlovnem delu sam kaj kritičnega (ali nelkritičnega) povedati. Vsebine in označitve so vedno izzivalne, težko je učencu z 'njimi prizaneati. V sklopu drugih vprašanj, ki ga zanimajo, pa posveti pozornost tudi njim. Vprašanja so prilagojena zmogljivo'sti. Vsem razredom je skupna le druga točka, iki naj bi učence naučila bratii tudi tisto, kar v knjigi mimogrede spregledajo.
Uspeh? Priznati moram, da so sprva nekateri pojmovali nalogo zelo 'površno. Na vprašanje so odgovarjali kratko, z nepopolniimi stavki, aLi 'pa sploh niso odgovorih. Večina pa se je potrudila in vsebina pismenih izidelkov se je od knjige do knjige zbolj-ševala. Dosled'no sem zahtevala odgovor na vsako vprašanje, lično obliko in morebitno izvirno ilustracijo brez kičastega okrasja začetnih črk in podobnega.
Pismene izdelke smo preverjali, primerjali in ocenjevali tudi skupno in se posluževali različnih načinov dela. Bilo je živahneje, kadar so vsi učenci prebrali isto delo. Pa tudi v nasprotnem primeru so se zanimali za odgovore in misli svojih sošolcev ter jih po svoje popravljali in po njih spraševali.
195
Načinov, kako obravnavati obvezno čtivo, je mnogo. Ne mislim, da je ta najpri-memejiši. SlaJb je vsak tisti, ki dovoljuje, da učenec nanj pasivno reagira. Ce ga aktivi-zira, vsebuje nekaj dobrih kali. Način dela seveda me sme postati nespremenljiv vzorec. Moramo ga sipreminjati in prilagajati novim okoliščinam.
B e r t a  Golob
VASJA PREDAN, OD PREMIERE DO PREMIERE*
Kritično delo Vasje Predana, ki se je začelo v zgodnjih petdesetih detih, je akoraj ! v celoti posvečeno dramatiki in gledališču. Prva vidnejši rezultat tega dela do danes je \ knjiga Od premiere do premiere', v katero je Predan zbral svoje najzanimivejše kritike j in eseje od leta 1953 naprej. Vanje je uvrstil predvsem tiste eseje in kritike o domačih j in tujih avtorjih, iz katerih je temeljiteje razviden njegov razsojevalni nazor in »sodbe J o novih slovenskih dramskih delih«, a nič manj tudi iidejno-estetska smer programov in ! repertoarjev slovenskih gledališč. ^
Predan si je Izlbral tip kritike, ki mu omogoča enakomerno porazdeljevati pozor- i nost dramskemu besedilu, njegovim dramaturško estetskim in idejno-vsebinskim razsež- i nostim ter režijski in igralski interpretaciji ter globini. Šibka gledališka izkušnja ga ! je sprva sicer izadrževala bolj pri (llilteratiini razčlenitivi, vendar je že v zai&etku tipail tudi ; v talko imenovani »paralelogram dramlskega besedila in glledailiške uipriizoritve«, itedaj v i dvoje »tesno prepletenih in hkrati specialno (ločeniih problemov«, kakor je obe področji i razmejil in |ju doiuimal kasneje .(llgor Toiitkar, Svetloba sence, 1961). Kalko se je sprova za- j drževal predvsem ipni besedilu, kažejo zapisi o dramah iz leta li953 (Matej Bor, Kolesa ] teme, Vasja Ocvirk, Ko bi padli oživeli, Janez Zmavc, izven družbe). Močmo ista ga za- ) poslovala vsebinski sloj in umatiniiška razirešlitev diramskega ido.godka. Ob Kolesih teme > je opazoval npr., kako je Bor oblikovno obvladal etično jedro dramske zgodbe, kako je i torej etično jedro živUjenjisko uresničil ali pa ga razvodanil v medilo besedoivantjie. Janezu i Zmavou je npir. ugovarjal, da ojegova »literarna izvedba« ne prepriča, da »ktončna kata- | strofa kljiub dobiro zasnovanim ispopadom mi diavolj vzročno utemeljena«. Vedeli jie namreč, da je mioitranij.a dramaiUiana naipetosit pogolj za idolbro dramsiko umetnino, pa je zato " zahtevali, da idramatilk oisebe resnično oživi in jiih psiilholaško liindiivliidualizira. iPsJbclošlke í nedognanosti itn umeten sestav oisab po črno^beli misibi in kričeče nasjpiiotoie med idejno i tezo in dramislkim idogoidkom je opazil zlasti v Ocvirkovi drami. Ko je torej na začetku ] svoje kritične poti iskal življenjsko resničnost dramskih likov in priporočal, da mora dra- i matik uveljaviti načelo plastične in prodorne razjasnitve dejanj oziroma motivirati živ- | Ijenjiske postopke, se ije držal zakonov klasične dramske zgradbe ozimiora klasične este- ! tilke: da mora biti idejainje notranje tako logično in strnjeno grajeno, »da se poslednje, j najbolj amoralno dejanje pokaže samó še kot nujen rezultat«. V Predanovi kritiki, ki je i rasla ves čas iz razgledov po dramski estetiki, je sprva prevladovala torej realistična j dramska teorija. Iz nekaterih opomb o razmerju med dramskimi osebami in njihovo j družbeno in časovno motivacijo je videti, da ga je razumeval in vrednostili pod vtisom = Engelsovega pojmovanja realizma, v katerem je zanesljiva estetska kategorija tipični j karakter v tipičnih okoliščinah. Iz tega nazora je zapisan npr. tale stavek: i
Prav zato, ker bi problematiko »Koles« lahko prestavili v poljubno časovno \ in prostorsko okolje, ni mogoče govoriti o odsvitu našega časa v drami, zlasti pa i ne o problemu sodobnega osebnega etosa slovenskega razumnika. j
Za afirmaaijo realističnega gledališča in dramatike govori tudi ocena Skrbinškove i režije Shawove »prijetne igre« Candida (1954). Realistično motivacijio in družbeno raz-, sežnost je poudarjal tudi v označitvi Hamleta, češ da je njegova »človečnost zavestna sinteza lin posledica določenega družbenega stanja«, ne glede na to, da »je kot osebnost i nadčasen, naddružben, občečlovešfco pomemben pojav« (1955). I
Estetsko načelo, za katerim je stal že oid začetkov svoje kritike, je popolna indi- ; vidualnost dramskih oseb. Kajti samo oživljene osebe lahko gledalcu vzlburijio čustva in j silijo njegov razum v razmišljanje ter bogatijo in sproščajo. »Osebe« pa, ki na odru j deklamirajo npr. kake teze o smehu, pogumn in amagi nad temnimi silami, znotraj pa j so votle, pustijo gledalca hladnega (Igor Torkar, Pravljica o smehu). Mejo med zunanjim, ;
* Založba Obzorja, Maribor,' 1966,
196
povTŠinskiim, blébetaviim človekom, ki se javlja na odru samo kot telesno-zvočna, torej i
čutna bitnost in pojav, in megafonsko razglaša kaka moralna načela, znotraj pa je me- '
prizadet, nejasen, nezaveden, neboleč in hladen, to mejo je uveljavljal kot zanesljivo •
merilo pri ocenjevanju vloge dveh temeljnih .sestavin umetnine, tedaj čutnega in na- i
zorskega sloja in njune zlitostî, sprepletenosti, dramatičnosti, ali pa razločenosti in zato i
površinske brezčutnosti V dramskem besedilu in v odrski projekciji (Torkar, Pisana i
2oga). -j
Za tuja dramska besedila je izbral sprva, tja do novih dramaturgij na prelomu petdesetih let, drugačno obliko poročila kot za slovenska. Ce je ta razčlenjal slovstveno, da bi kar najbolj razločil umetništvo od literatstva, je stal pred dramatiko svetovnih
mojstrov od Shakespeara preko Shawa do Lorce in Millerja pred nekoliko drugačno {
nalogo; ugotoviti je hotel, kaj so iz njihovih predlog napravili režiser, scenograf in igral- i
ci. Otb tujih besedilih iz preteklosti se je torej začela njegova kritika spreminjati v itiipič- i
no gledališko kritiko ali kritiko gledališča. Seveda je tudi tu začrtoval osrednji vsebinski "
problem in idejno srčiko dramskega idogodka, vrednotil njegov notranji človeški smisel *
in humanistično težo dramskega spopada. Vendar se je prvenstveno obračal na tista '
sredstva, s katerimi je na odru zaživela ali pa je ostala okrnjena estetska in vsebinska ;
vrednost drame (Nicolo Machiavelli, Mandragola, 1955, Jean Giraudoux, Heniik IV, 1956, j
Shakespeare, Hamiet 1955 — Henrik IV, 1956). Ko je puščal režiserju odprta vrata, je i
vendarle vztrajal pri razumnih mejah možnosti, s katerimi obvezuje režiserja besedilo \ (Sen kresne noči, 1960). Kako daleč je preizkušal režijsko pristnost, torej tisto voljo, ki si prizadeva izvabiti iz idrame njen življenjski ton, recimo cehovsko melanholijo razdrtih in tonečih (duš, in kako so ravnali igralci s tako začrtanimi dušami, to vzajemnost je dognano opisal v oceni Strička Vanje A. Cehova. In talko je ravnal poslej večkrat. Problematiko besedila Pesniška duša Eugena O'Neilla (1961) je npr. oživljal ob režiji, ki dramske vsebine ni znala razvezati po karakteroloških razponih začrtanih oseb in jih
zato tudi igralci niso mogli poustvariti. Kaikor je večinoma delil oceno na slovstveno in j
gledališko, tudi po letu 1960, je nekajkrat izbral kontrapunktično sintezo dbeh oh režiji ,
in igralskih stvaritvah. |
V sodobno dramaturgijo je izraziteje prodiral v času, ko je iskal odmevov A. Ce- ! bova v sodobnem idrams>kem ustvarjanju. Toda raziskovanje razmerja Čehov — Wilder, ¦ Inge, Odets in calo Williams mu je odkrilo predvsem to, da je Cehov veličastna umetni- : ška postava, oni pa so sence, ki pišejo namesto resnične lirske drame novodobno «piece ; larmoyante«. Umetnosti jim sicer ni odrekel, zapisal pa je, da jim manjka cehovski po- ] sluh za človekove notranje tresljaje, ki niso izjemni, marveč človeško stvarni. Ta raz- ; loček pa pelje posnemovalce večkrat vstran od resnične človeške drame in jih zasadi -i v območje površnih ali pa nasilnih psihologizacij. Ta pripomba o Čehovu in posnemoval- i cih je bila kajpada več kakor samo dramaturška razločnica med vzorom in sencami, bila j )e poleg leposlovnega tudi nravno vrednotenje dramskega pisateljstva in njegove člove- j ške intenzivnosti (A. P. Čehov, Striček Vanja, 1957).                      , \
Poslej je dobivala Predanova dramska ocena novo sestavino: kratek razgled po gledališki  teoriji  oziroma  dramaturški ideji  avtorja.  Začetnika,  ki  je  na  primer razbil iluzionistično gledališče, je Predan srečal v Pirandellu; ta je tudi po njegovem i mnenju utemeljil sodobno problemsko in filozofsko gledališče in napovedal posredno \ tudi eksistencialno dramaturgijo (Pirandello, Henrik IV, 1963). Predan se je poglobil tudi ; v Brechtovo dramaturgijo, v »epsko gledališče« (B. Brecht, Opera za tri groše, 1961) in i načelo odtujitve (Verfremdung), torej v igro med videzom pojava in njegovim bistvom, ter poiskal temu nasprotju tudi ustrezno družbeno ozadje in razpoke, ki so takšno odtujitev omogočale. Razslojevanje osebnosti na videz in bistvo si je razlagal kot naraven : in logičen pojav meščanske družbe, ki je človdka in njegovo besedo razcepila na bistvo J in na pojav. Pozitivno je vrednotil Brechtovo razkrivajočo ironijo, ki dela s sredstvi ' začudenja in presenečenja oziroma prebujenja v odtujenem položaju.
V začetku šestdesetih let je zadel na domača besedila, v katerih je zdaj bolj zdaj | manj močno prodrla v osebe eksistencialna miselnost z znanimi atributi, kot so uresniče- ; vanje samega sebe, personalistična stališča o osebi in zgodovini in podobna miselna i snov. Razumljivo, da je ta tezna miselna problematika še kako zahtevala od kritika, da ; vztraja pri načelu, koliko je miselna snov individualizirana, poglobljena v konkretne J žive osebe, njihove odločitve in storitve, ali je torej idramatik umetniško individualiziral ! ali pa je idejna shematika prerasla žive nosilce in je tako prizadela estetsko moč besedil. ! Pokazalo se mu je, da sta Vitomil Zupan (Aleksander praznili rok) in Mirko Zupančič i (Hiša na robu mesta) nezadostno individualizirala in napolnjevala miselno shemo s člo- \
197\
veško resnico, da pa sta uspela Smole (Antigona, 1960) in deloma Ko.zak (Aiera, 1961). Razčlemba nravnega sloja Atere mu je pokazala, da je namreč Kozakova moralno-filo-zofeka razprava o odnosu med posameznikom, ki hoče uresničibi svoj nravni imperativ, svojo bivanjsko resnico, in med zgodovino oziroma kolektivnim bivanjem poma,knila Afero v bližino Sartra dn Kocbeka. To primerjalno misel bi bilo najbrž mogoče še bolj utrditi in reči, da ise oglaša iz Afere cesto nazorska snov in položaji, kakršno je odprl Kocbek v Strafiu in pogumu, tedaj tudi odtenki personalistične miselnosti, le da je stopil Kozak za korak naprej in priznal tudi smisel »višje, nadosebne morale« (po komisarju). Upravičeno je bil Predan z estetskega vidika mnogo bolj navdušen ob Antigoni in njenem načelu o boju za čisto človečnost. Opazil pa je, da je ostalo iskanje čiste človečnosti tudi v tej umetnini bolj filozofsko zanimivo kakor pa individualizirano (najbolj konkretizirano v Kreoeu), kajti »protagonista uresničene človečnosti, človeka, ki sta na potd, da se kot možnost realizirata — Antigona in Paž — v besedilu karakterizira najbolj skromno, površno, dejal bi, zgolj sinoptično . . ,« Nič manj upravičen je bil tudi ugovor, da je Smole omejil problem »uresničevanja človeka« na izključen teren osebnega, »ne da bi upošteval družbeno konstelacijo«, oziroma je »v koncipiranju sodobne antigonske dileme izključil družbeno prebujanje in prezrl, da more človek svojo človečnost uresničevati šele v družbi; ne kot posameznik, marveč kot družbeno bitje«.
V istem času se je Predan srečal z antidramo oziroma gledališčem absurda Samuela Becketa, To gledališče je leta 1961 pozdravil, in sicer zato, ker po .njegovem mnenju »zbuja upor, upor zoper mučenje, upor zoper odtujitev, zoper totalno deziluzijo« (Konec igre, 1961).
V osredju Beciietove dramaturgije je človek, so ljudje ne kot pojem humanega, marveč kot pojem neizogibnega in hkrati usodno odtujenega življenja in sožitja. Oboje je zgolj čakanje in uničujoče medsebojno izključevanje, in je še neodjenljivo trpljenje in umiranje.
Naslednjega leta je ob Zajčevi dramski pesnitvi Otroka reke dovolj trdno podvomil v tisti pesimistični pogled, ki sprejema življenjsko tragiko kot nekaj dokončnega.
Iz takšne dokončne brezizhodnosti, iz tega grozljivega obupa nad človekom in svetom, celo iz razsute, deformirane ljubezni, ki pomeni za Zajca vendarle dragoceno in potencialno odrešujočo vrednost, je edina pot in rešitev smrt. Zdi se, da je pesnik v tej konsekvenci vendarle preveč nasilen. (Otroka reke, 1962.)
Pri Sartrovi dramaiturgiji, o kateri je pisal leta 1960 (Zaprti v Alloni), ga je, ustrezno temu besedilu, zanimala predvsem politična miselnost in moralna problematika drame, filozofija eksistence, ki je bolj navzoča v drugih Sartrovih dramah, pa le posredno, čeprav je tudi tukaj zadel na občutek fatalnosti, na »eksistenco pred esenco« iin na Sartrovo »gledališče situacij«. Vse drugače ga je filozofsko razvnel Camusov Caligula. Zdi se celo, da ga je s svojo tezo o absurdnem svetu in človeku celo nekoliko osvojil. Ce je pni Becketu razumel absurd še kot evokativno silo, ki prebuja upor, in če je filozofijo popolnega nesmisla dovolj jasno zavrnil še pri Zajcu, se je sedaj začel nagibati k misU, da je absurd Camusu nekakšen »navdih, oblika, metoda, s katero skrajnje lucidno, trdovratno, nepomirljivo in človeško prizadeto razpoznava absurd in tesnobo sveta kot celotni in neminljivi resnici človekovega bivanja v svetu«. Sorodno misel je namreč mogoče najti tudi v uvodni besedi v knjigi Od premiere do premiere, češ da dejavnost »človekovo bivanje potrjuje in mu v isodobnem tesnobnem in absurdnem svetu daje vsaj relativni smisel« (2. apidl 1965). Zaradi takšnih vidikov dopušča Predan tudi možnost, da je recimo junak, ki zavestno uresničuje absurd in zavestno uničuje vse okrog sebe, tragičen. In zato je tragičen tudi Kaligula:
Zdi se, da velja iskati korenine tragike v Kaligulovi zavesti, v vednosti njegovega grozljivega, absurdnega početja. Kaligula nikoli ne izgublja z uma, da počenja najbolj pošastne krivice, ve, da je njegov spopad s svetom, z minljivostjo, obsojen na propad, ve, da uresničuje absurd. In ne nazadnje: Kaligula ni slep za svojo prihodnost: smrt je edini neogibni nasledek njegovega početja. In prav v tej celoviti vednosti, v zavesti in spoznanjih ter v konfliktu s svojim ravnanjem dobiva ta lik tragične dimenzije.
Predan se je skUceval na Sartra, ki razume strast po absurdnem tako, da živiš, čeprav nesmiselno, in izživljaš »božansko neodgovornost« na smrt obsojenega. Toda vprašati se moramo, kam spada ta »božanska neodgovornost«: ali v tragično ali pa v
198
zločinstvo. In dalje: zavestni zločinec najbrž ni tragično bitje, marveč le ipsihoipatskii pojav. Kot dokument, da živimo v absurdnem svetu, bi lahko veljala tudi misel o »nesproščeni situaciji, ki v njej živimo« (Pohujšanje v dolini šentilorjanslii, 1965) in ki je, recimo, narekovala prenekatero negacijo Korunove režije Pohujšanja v dolini šentflor-janski. Predan je poskušal razumeti Cankarja in sodobno gledališče absurda z nekaterimi opombami iz knjige Martina Esslina The Ttieatre ol tlie Absurd (»stiska modernega človeka, ki se je znašel pred spoznanjem, da svetu vlada absurd«).
2e v petdesetih letih je vezal na tuja dramska dela moč in nemoč slovenskih režiserjev in igralskih ansamblov. Uprizoritev Kaligule in drugih besedil absurdnega teatra pa je dala možnost za vprašanje, kako naj slovenska Drama preusmeri svoje igralsko izročilo. Ali bo še naprej vztrajala pri čisti psihološki igri, ker se je pač doslej tako ubrala narava slovenskega igralca, ali pa bo morala kljub vsemu prevzeti nase tudi smisel za poustvaritev abstraktne, metafizične vsebine, torej se usposobiti za izrazito duhovno, idejno dramo, kakršna je Camusova. Evociral je torej potrebo po iskanju novega odrsko oblikovnega izraza. Nekatere ocene iz šestdesetih let kažejo, da je postajal -vse bolj občutljiv za vprašanje, kako vodi režiser dramsko dogajanje. Med drugim se je ta volja izrazila zlasti db Korunovi režiji Cankarjevega Poiiujšanja v dolini šent-Horjanski (1964). Ker je vedel, kako neponovljiva je igralčeva upodobitev dramskega lika, je vedel tudi, da je miniaturni popis takšnih enkratnih ustvaritev dragoceno gradivo, ki ohranja slovensko gledališko kulturo tudi iS stališča igralskih naturelov oziroma človeške like gledališkega umetnika.
Predan je dovolj pogumno razdeljeval isvetlolbo in temo slovenske povojne dramatike ter dajal povprečnosti, ohlapnosti, idejno-estetSki medlosti in oblikovni nedogna-nosti zmerom ustrezno ime. Zato ni bil samo kronist njenih idejno-vsebinskih nihajev, ampak si je z estetskim okusom in morda nekoliko prearstistiičnim slogom prizadeval ločiti umetniško dognano od surove snovnosti in kompozicijske raznihanosti, resnico in pomen dramskega dogodka od rofcohitrstva ter dramatično neučinkovitega besedovanja življenjsko površnih in plehkih »Oiseb«. Razčlembe posameznih iger, vsake za sebe, mu kajpada niso mogle pokazati, »ali je povojna slovenska drama odsevala čas, ki se je v njem in iz njega rojevala, in če ga je, kje in kako se ji je to bolj, kje in kako manj posrečilo«. Zato se je v zadnjem času naipravil na pot .k isLntetičnim razgledom po tej dramatiiki, in prvi tak uspešen korak je Lse/ o povojni slovenski drami (NSd 1965). iPot sinteze mu ne bo delala težav, saj je svoje kritično pisateljstvo že ves čas postavljal na razglede po teoriji drame oziroma na dramsko estetiko. Iz njegove kritike je tudi razvidno, da hoče žive in aktualne tematike, sozvočje med avtorjevim sporočilom in problemi sodobnosti ter satiro, ki navaja h kritičnemu razmišljanju. Vprašanje notranjega protislovja njegovega literarnofcritičnega razvaja pa je idvom, ki ga je zastavil ob drami Mirka Zupančiča Hiša na robu mesta (196.2), da dramsifci realizem ni pot, »ki naj bi jo ubirala sodobna .dramatika«. To stališče ne preklicuje le pomembnih rezultatov, ki so nasta-li v idramski zvrsti s sredstvi nekega stila, marveč zveni kot teza, ki sta jo ponavljala tudi Vladimir Kralj in Filip Kalan, da je namreč sodobna drama drama absurda, groteske, satire in ironije. Zdi pa se, da je tudii ta vera znak tistega, kar je imenoval Predan »nesproščena situacija«.
Franc  Z a d r a v e c
VLADIMIR KAVCiC, UPANJE
Pisatelj Vladimir Kavčič si v zadnjih nelkaj letih vse ibalj prizadeva, da bi v svoji prozi spoznal in določil koordinate sodobnega .človeka. Rezultati taikšnega hoitenja so bili umetniško in idejno zelo različni (Tja in nazaj, Od tu dalje. Onkraj in še dlje); določena uravnovešen ost v tem pogledu pa je dosežena z novim romanom Upanje (Obzorja, 1966, 360 str.). V njegovem snovnem, idejnem in oblikovnem tkivu obstaja vrsta literarnih značilnosti, ki temu delu dajejo določen estetski mik in duhovni zanos.
Snov Kavčiče^vega roimana Upanje je vojaško življenje. To je téma, ki je v povojni slovenski prozi praviloma rabila za razreševanje problemov, ki so povezani s človekovo moralno in intelektualno fiziognomij'O (B. Zupančič, L. Kovačič, P. Zidar idr.). Stvarna vsebina Upanja je enoletno doživljanje fantov, ki služijo vojaški roik nekje v Slavoniji, BUžina meje m čas, ki je bil poln nevarnosti (začetek petdesetih let), ob tem pa železno disciplinirano življenje v vojašnici, so tiste vnanje moči, ki pritiskajo na individualno
199
podobo glavnih oseb. V ospredju avtorjevega zanimanja je skupina razumnikov, ki jih je usoda združila v isti vojaški enoti. 2e to kaže, da gre za -specifičen življenjski položaj s posebnim poudarkom na družbeni in mentalni različnosti glavnih oseb. Lente so postavljene v položaj, ki briše zunanje družbene razločke, vzpostavlja enotnost človeka pred nalogo in dolžnostjo ter s tem omogoča takšen pripovedni način, ki lahko najbolje razkrije človekovo notranjost. Robert, Mičo, Niko in Boris —¦ če omenimo samo glavne — Kavčiča ne zanimajo toliko kot inženirji, filozofi, pravniki in poddbno, marveč kot ljudje, ki morajio pod istimi zunanjimi pogoji, a z različnimi notranjimi dispozicijami preživljati enake dogodke. Na dnu Kavčičevega romana je torej osnovni spoznavni spopad človekovega bivanja, spor med subjektivnim in objektivnim, uresničen v prostoru, ki je ali lahko postane usodna preizkušnja.
Vse omenjeno pa našo misel vodi še dalje. Kavčičev roman nima prvobitnega nagiba v tem, da opiše življenje v vojašnici. Njegovo izhodišče je tezno in hoče ugotoviti miselna, nravna in bivanjska križišča med sodobnimi razumniki. Zato je snovna in vsebinska določenost samo opredmetenje temeljnega nagiba, nekakašna modema alegorija, ki naj v čutno nazorni podobi prinese nekaj povsem drugega. To drugo pa je — iskanje smisla. Mest, ki govore o smislu človekove pobi skozi življenje, je v Kavčičevem romanu izredno mnogo. To niso idejno enosmerna mesta, ampak senzibilno krčevita zaletavanja, ki se z različnih strani približujejo središču problema. To naskakovanje na koncu koncev odseva tudi iz razločkov med protagonisti. Med njimi sta manj pomembna karie-rist Niko in Mičo, ki ga notranji dvomi prélevé v melanholika. Razumljivo je, ida ta dva nista v središču avtorjeve pozornosti. Kavčič ima njuno inačico za obrobno možnost sodobne življenjske usmeritve. Težišče je postavil na Roberta in Borisa. Prvi je tehnični izobraženec, pred katerim stoji bleščeča strolkovna pot. Eot človek pa je zakrnel; njegova človečnost je izginila v egocentrizmu in v nravni neodgovornosti. Do umetnosti ima in-diferenten odnosi ve, da obstaja, ali meni, da bi se ponižal, ko bi kdaj pogledal v njen svet. Zavoljo tega je njegovo razčlovečenje še pojačano ter dobiva izredno velik pomen. Boris ije iščoč človek, ki se zapreda in izgublja, a v življenju najide isebe prav sredi neštetih preizkušenj, s katerimi se spoprijema. Na ta način uresničuje svoje globlje bistvo, ki ga izraža z nravno odgovornostjo, z individualno resnobo in s poštenOiStjo. Edino z odločanjem, z dejanjem in z angažiranjem človek ostaja individualno živ in dragocen. Čeprav mu ta rešitev ne odvzema strahu in osamljenosti, je edina, ki je mogoča.
Bivanje in nravna iskanja, tj. filozofska postavitev vprašanja o smotrnosti in o smislu človekovega življenja, je tudi pred oblikovno uresničitev postavila določene zahteve. Ugotovili smo že alegorični pomen vnanje vsebine. To pomeni, da ima Kavčičevo Upanje dve estetski ravnini: resnično dogajanje (teza o bivanjskih možnostih) in naturistično opredmetenje (služenje kadrovskega roka). Notranja protislovnost takšne razpostavitve je dalekosežna. Zahteva izredno spretnost, ki omogoča notranjo uravno-vešenost; to pomeni skladno funkcioniranje, ki izhaja iz svojega in edinega središča. Vzpostavitev takšnega razmerja se Kavčiču ni povsem posrečila, zaradi česar obe estetski ravnini prečesto ležita ena ob drugi in ne — kot bi bilo treba — ena v drugi. Tudi pri avtorju Upanja se d-ogaja proces, ki ga spremljamo pri vseh ipomembnejših predstavnikih starejšega in srednjega rodu slovenskih prozaistov: v njihovo doživljanje je vdrla povsem nova vsebina, za katero pa imajo na razpolago (aili edino obvladajo) samo stara izrazna sredstva. Sodobna slovenska proza stoji pred prolblemom, ki je zelo pereč: posvetiti vse moči svojemu izraznemu prestrukturiranju ter doseči raven lirike in dramatike. Pred tem problemom je klonil tudi Kavčičev roman Upanje. Ker pa ije avtor — kakor kaže — našel svojo duhovno os, ni razloga, da ne bi verjeli v prihodnost, fci mu bo prinesla tudi ustrezno oblikovno zrelost.
Jože Pogačniki
V BISTVU PISCI GOTOVO PRAV MISLIJO...
V svojem odgovoru na moj članek o vrstah oziralnih odvisnikov je France Jese-novec (JdS 1966, 152—154) najprej potegnil ostro ločnico med »veljavno slovnico«, Tomšičem in seboj ter med menoj, ki mislim drugače o oziralnih odvisnikih takšne vrste kakor »oni«. V jedru mi daje sicer prav, češ da so to po »smiselni« analizi drugačni in ne prilastkovi odvisniki.
200
Nato je skušal z razpravljanjem o odnosnici vsak k oziralnemu zaimku kdor ugotoviti potrebnost ali nepotrebnost te korelacije in prišel do spoznanja: »Po vsem povedanem bi bil vsak kvečjemu odveč . ..« Zdi ,se mi, da sem trdil jaz prav isto: »Zato iemu zaimku (kdor) ni potrebna odnosnica .. .« in malo prej: »Ce bi že moral imeti korelacijo, bi uporabil rajši vsakdo .. . ki.«
Avtorjev ekskurz v zgodovino zaimka vsak me ni prepričal o jezikovni kultivi-ranosti in korektnosti uporabnikov korelacije vsak, kdor, za kar navsezadnje gre, kadar govorimo o iknjižnem jeziku.
Ko sem razpravljal o »smiselnii« in »formalni« analizi, sem bil prepričan, da sem se dovolj jasno opredelil samo za »smiselno«, ker se mi zdi, da analize, ki ne bi bila smiselna, sploh ni ali pa je nesmiselna. Vendar ostaja Jesenovec pri obeh možnostih, priznava pa, da je treba izraza pri njegovih primerih zamenjati, da je torej kdor dela v zvezi Kdor dela, zasluži plačilo smiselno osebkov, v zvezi Vsak, kdor dela, zasluži plačilo pa formalno prilastkiov odvisnik.
O obeh vrstah analize bo torej še treba raapravljati, s čimer se bo najbrž razčistilo tudi vprašanje vrste takšnih odvisnikov.
Kar me je v Jesenovčevem članku silno presenetilo, so misli v predzadnjem odstavku: »Nikoli nikjer ni noben naš slovenist drugače učil, kakor da so odvisniki stavčni členi ali deli stavčnih členov nadrednega stavka. Podobno uče tudi vse naše slovnice, čeprav je res, da rabijo malce nerodne izraze, da odvisniki stavčne člene »nadomeščajo«, ali da so »dodani« glavnemu stavku v pojasnilo. Gre pač za premalo natančno izražanje, v bistvu pa pisci gotovo prav mislijo.«
Ali prav razumem zadnji stavek? Je to pot, ki pelje k boljšemu spoznanju, k resnici? Ali naj se zadovoljimo z malce nerodnimi izrazi in s premalo natančnim izražanjem? Ali res ni nikoli nikjer... noben naš slovenist drugače učil in so ostale vse napake le v »veljavni slovnici« in jezikovnih vadnicah, ki so se naslonile nanjo, prevzemale njene formulacije in primere?
Iskreno bi bil vesel, če bi bilo res. Čudno pa je le, če v bistvu pisci gotovo prav mislijo, da svojega premalo natančnega izražanja in malce nerodnih izrazov ne popravijo vsaj v »popravljeni« izdaji slovnice, ko so bili na napake že opozorjeni. In prav teh napak ne manjka v nobeni izmed jezikovnih vadnic, ifci so se naslonile na »veljavno« slovnico iz leta 1956, izdaja iz leta 1964 pa je njen ponatis in ne popravljena izdaja, razen poglavja o pravopisu.
Kdo bi potem še verjel v čudež, da bi vsi slovenisti učili bolje in pravilneje kot »veljavna« slovnica in jezikovne vadnice, ki so nastale po nji? Ali avtorji teh učbenikov niso slovenisti? So se vsi drugi slovenisti, razen peščice kritikov ali vsaj recenzentov veljavne slovnice, domenili za kak kulturni molk in bolje uče, kakor pa so se naučili? Kako pa uče neslovenisti materinščino od prvega razreda osnovne šole do najvišjih razredov najrazličnejših šol druge stopnje, ko jim ni na voljo —¦ razen Toporišičevega Slovenskega knjižnega jezika 1 — prav nič drugega kakor omenjeni učbeniki ali kvečjemu še kaj manj pomembnega in še bolj zastarelega?
Prav ta Jesenovčev prispevek me prepričuje, da je skrajni čas za temeljit kritični pretres idosedanjih ugotovitev, premišljevanj in formulacij o sintaksi stavka, k čemur bom poskusil prispevati svoj delež z vrsto samostojnih člankov. b o i i s M i s j a
GRADIVO
VPRAŠANJE JEZIKOVNE KULTURE NA SLOVENSKE NINI zgolj naključje, da ravno manjši narodi posvečajo nenavadno veliko pozornosti jezikovnim vprašanjem in skrbi za narodni jezik. To velja v polni meri za Slovence in za slovenščino, ki se rabi v političnem, gosipodarskem in kulturnem življenju ene izmed republik Socialistične federativne republike Jugoslavije. Nesluten razmah funkcij sloven-
' Prim. strnjen pregled F. Novaka, Najvažnejša stališča v pravopisni vojni, JiS 9, 1964, str. 62. Prevod tega Petrovega članka objavljamo na željo, ki je bila izražena na seji republiškega odbora SD: le-temu — in ne uredništvu JiS — so se v zvezi z zapiskom »Naša reč« 49/1966 in »Vprašanja jezikovne kulture na Slovenskem« (avtor J. Toporošič), objavljenem v 4. številki letošnjega JiS, od bralcev našega časopisa pritožili v posebnem dopisu F. Bezlaj, J. Jurančič, T. Logar in B. Urbančič, v drugem pa T. Korošec, A. Muha, F. Novak in V. Majdič.
201
ščine po 1. lin še posebno po 2. svetovni vojni je prinesel tudi njenim uporabnikom vrsto problemov in postavil pred strokovnjake-jezikoslovce nekatere težavne naloge v zvezi z fcadifikaoijo norme knjižnega jezika. Ta problematika se odraža v vrsti kulturnih časopisov, tvori pa tudi vsebino časopisa Jezik in slovstvo (dalje krajšam JiS), ki ga izdaja od leta 1955 Slavistično društvo v Ljubljani.
S svojo celotno usmerjenostjo se JiS v osnovi ne razlikuje od podobnih mesečnikov, ki izhajajo v drugih slovanskih deželah. Na prvem mestu stoji skrb za kulturo materinega jezika, tako na področju pisanega in govorjenega jezika (zlasti v gledališču, radiu in televiziji), kakor tudi pri jezikovnem pouku v šolah. Pomembno mesto zavzemajo v vsaki številki tudi člariki o literarnih vprašanjih, ki so usmerjeni v pomoč učiteljem pri poučevanju literature (npr. nasveti za interpretacijo literarnih del). Vrsta člankov nas informira (in to je za tujca posebno zanimivo), s kakšnimi težavami se srečujejo predavatelji slovenščine na šolah. Del teh težav (npr. pri obravnavanju stavka) je podoben težavam pri poučevanju češčine na naših šolah, nekatere druge pa izvirajo iz nezadostne obdelanosti sodobnega slovenskega knjižnega jezika in iz pomanjkanja obsežnejše normativne slovnice, na katero bi se lahko učitelji in drugi interesenti oprli.'
To stanje pogojuje dve tematični iskupini člankov v JiS: a) lObdeloivanje posameznih slovničnih vprašanj v zvezi z vrednotenjem zadnje izdaje islovnice A. Bajea, R. Kolariča in M. Rupla (1956), ki podaja namesto sodobnega stanja jezika stanje, ki je rahlo arhaično; b) raziskovanje kriterijev jezikovne pravilnostii v knjižnem jeziku in vrednotenje načel nove izdaje Slovenskega pravopisa.^
Takoj na začetku moramo omeniti, da novi Slovenski pravopis, podobno kot že nekatere prejšnje izdaje, ne obsega zgolj pravopisne problematike, ampak osnovni pripomoček, ki kodificira tudi knjižno pravorečno, morfološko, besedotvorno, leksikalno in frazeološko normo. Slovenski pravopis ima torej širši obseg, kot bi se lahko zdelo po naslovu knjige. V tem širšem pomenu tudi rabimo v našem preglednem referatu pojem Slovenski pravopis, novi Pravopis ipd., po naslovu, ki ga avtorji že tradicionalno dajejo omenjeni knjigi.
Vsaka nova izdaja SP (izdaja iz leta 1962 je že četrta po vrsti, če štejemo sem tudi šolsko izdajo iz leta 1938) je do zdaj izzvala zdravo izmenjavo nazorov in polemiko med Zagovorniki nasprotujočih si koncepcij. Novi SP je izzval živahne spore ne samo o nor-mativnostii pravopisa in pravorečja,^ ampak tudi o vprašanjih čistosti jezika, o tem, katere tuje leksikalne izposojenke je mogoče imeti za del knjižnega besednega zaklada in katere je treba zavreči.
Četudi so ohranila veljavnost Breznikova načela !boja proti nepotrebnim tujim besedam, ni bilo mogoče sprejeti enostranskih nazorov nelkaterih slovenistov, po katerih bi se morale izposojenke iz slovanskih in neslovanskih jezikov zamenjavati z domačimi besedami f(tudi z arhaizmi ali z narečnimi izrazi). Umirjeno in realistično stališče zavzema pri tem A. Bajee (5, str. 132); po njegovem je treba dovoliti v knjižnem jeziku omejeno rabo starejših lefcsikalnih izposojenk (fonetično in slovnično prilagojenih slovenskemu jezikovnemu sistemu), za katere ni primerne domače besede. Z vso pravico so videli avtorji SP večjo nevarnost v tujih frazeologizmih in v kalkih (tipa blagostanje po »Wohlstand«, namesto blaginja), ki so se pojavili v 19. stoletju po nemščini in kd se v neknjižnih plasteh govorjenje slovenščine do zdaj na široko rabijo.
V razvoju kodifikaoije knjižne norme so se doslej uveljavljale razne tendence, največ pa historizirajoče. Niso manjkala niti prizadevanja kar najbolj približati knjižno slovenščino starocerkvenTislovanščini, za katero so po teoriji o njenem panonskem izvoru verjeli, da je neposredna predhodnica slovenščine. Proti tej tendenci, ki jo je zastopal npr. F. Levstik, se je odločno postavil S. Škrabec in v svojih delih poudarjal (precej osamljen) nujnost slediti prirodnemu razvoju jezika. Po starocerkvenoslovanskem vzorcu in ne v skladu z govorjenim jezikom so uvedli pisavo 7. skl. edn. ženskega spola z mislijo, boleznijo, 2. skl. množ. narečij, poglavij, razlikovanje pridevnik — prislov tipa lažje — Jaze iipd. V sedanjem času se uveljavlja zdrava tendenca približati knjižni jeaik govorjeni slovenščini in postopoma odstranjevati neorganske, papirnate pojave, ki so v nasprotju z jezikovno realnostjo. Vendar to še ne pomeni, da bi moral knjižni jezik kodificirati četudi samo delno izsledke t. im. moderne vokalne redukcije, ki je povzročila največjo razliko med knjižnim jezikom dn neknjižnimi plastmi.
1 Prim.  J.  Petr,  Nové piáce o slovinštine, Slavia 29, 1960, str. 483 d.; izmed najnovejših priročnikov omenjam šolslti učbenili J.  Toporišiča,   Slovenski iinjižai jezik, Maribor 1965. * Prim.  S. Herman,  Novy siovinsity pravopis, Nß. 46, 1963, str. 91 d.
' O spremembali v novem Pravopisu je referiral A. Bajee, Pred novo izdajo SP, JiS 3, 1957—-5, str. 145 d.; isti, Pred izidom novega Pravopisa, JiS 7, 1961—2, str. 13 d.
202
Prizadevanje zibližati fcnjiižni jezile z giovorjenim se je uveljavilo tudi iprd koditi-kaciji naglasnih razirier. S ipoilno pravico so opozarjali ma to, da je stari pravopis priznaval premalo naglasnih iduiblet in da ni priznaval primere, kadar j€ historično upravičeno naglaisno mesto še živo v govorjenem jeziku. V teh primerih so dajali prednost predvsem analogiono nastalemu naglasu, in to ,so imeli za edino dovoljeno (J. Rigler, 2, str. 305).
Tudi določena hierarhija v pravilnosti slovenskega naglaševanja bi bila na mestu zlasti zato, ker itu kraljuje tudi v jeziku izobraženih slojev znatna neenotnost. Te upravičene zahteve so bile do določene mere vlključene v novi Pravopis, vendar ne povsem dosledno, kot bi to s polno pravico želeli nekateri mlajši slovenisti. Avtorji SP, ki so spadali k starejši generaciji, so preveč izhajali iz nenapisanega {toida v praksi izvajanega) načela, da je Pravopis konzervatiziratjoč čuvar knjižnega jezika in da se more samo počasi menjati in prilagajati jezikovnemu razvoju. S tega a^pefcta je zanimiv članek F. Jakopina (8, str. 193 d.); avtor v njem obravnava kodiSikacijo nagdasnega mesta glagolov na -iti, -ali pri raznih slovenistih od časa izida Pleteršnikovega slovarja (1894—5) pa vse do zadnjega SP (1962), ki dopušča že dubletnost pisati — pisati, čakali — čakali v navedenem zaporedju (osnovna in dopustna oblika).
Pomembna osebnost hoja za pravilno pojmovanje funkcije knjižnega jezika in kriterijev jezikovne pravilnosti knjižne slovenščine je postal B. Urban č i č , predavatelj češikega jezika na ljubljanski univerzi. Njegova strokovna usmerjenost mu je omogočila podrobneje preštudirati teorijo praške šole o knjižnem jeziku in jo prirediti za potrebe knjižne slovenščine. V obsežni študiji O kriterijih, pravilnosti v knjižni slovenščini (let. 6—7) pretresa vprašanja jezikovne pravilnosti, za katere vladajo med strokovnjaki neenotni nazori. B. Urbančič je izšel iz losnovne teze o komunikativni funkciji jezika. Ta predpostavlja njegovo ustaljenost, ki izhaja iz nepretrganega irazvoija v preteklosti in v sodobnosti in iz kontinuitete narodnega življenja. Za presojanje jezikovne pravilnosti je odločilen kriterij splošnega uzusa, ki stoji v nasprotju z umetnimi jezikovnimi predpisi in posegi. Strokovnjak lahko posega v jezikovni razvoj pri tvoirjenju novih izrazov in pri usmerjanju jezikovne prakse, če bi ne bila v skladu z razvojnimi zakonitostmi. To se nanaša tudi na pravopis in na pravorečje, kjer ne more prevladati samo historizirajoči princip.
Proti novi izdaji SP se je dvignil moičan val odpora, v glavnem v časopisu Delo, v manjši meri v časopisu JiS. Diskutanti so vsesplošno priznavali velik doprinos SP k oibdelanosti besednega zaiklada fcnjiižne slovenščine (vštevši frazeoiogije), niso pa so-' glašali z nekaterimi pravopisnimi predlogi in pravorečnimi spremembami.'' Zlasti ostro se je diskutiralo o pisavi pripone -a(i)vec, -ajljvka v besedah tipa bravec — bralec pri imenih delujočih bitij; pri tem je šlo itudi za izčiščevanje oisnovnih teoretičnih in praktičnih pogledov na sodobno knjižno slovenščino. V obrambo novega SP sta se postavila predvsem A. B a j e c in L. L e g i š a , kritično pa so ga vrednotili F. Bezlaj, B. P o g o r e 1 e c , B. U r b a n č i č itd. Gotovo ni ugodno delovalo na široko javnost to, da ise je kmalu po izdaji uradnega SP v izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti (3. oktobra 1962) priporočalo šolam in javnim institucijam, da bi se, kolikor gre za zgoraj lOmenjeni pravopisni pojav, držali načel, ki so razložena v Pravopisu iz leta 1950.
V zadnjih letnikih, ko se živahni spor ob novem SP že potega, začenjajo razpravljati o pripravljanem slovarju sodobne knjižne slovenščine (principe izdelave je objavila redakcija na zadnjih platnicah 3. štev. JiS 8), ki naj bi izpolnil zelo občutno vrzel v slo-veniski in slovanski leksifcografiji. Po svoji orientaciji bo informativno-normativen in bo obsegal besedni zaklad fcnjižnega jezika od Prešerna pa do sodobnosti. Predpostavljajo, da bo imel okrog 5.000 strani in da izide v nekoliko zvezkih 'do 1. 1970. Do zdaj je izšel in bil predložen javni diskusija poskusni snopič slovarja. Poleg domačih glasov, zlasti F. J'akopina (9, str. 161 d.) in B. Po gorel ec (9, str. 232 d.), je objavil JiS tudi oceno čeških leksikografov iz Inštituta za češki jezik M. Helcla, L. Janskega, J. Machača, Z. So c ho ve in J. Zime (9, str. 254 d.), ki so opozo;rili na vrsto dragocenih izkušenj, dobljenih pri izdelavi čeških akademskih slovarjev. K vnsti kon-kretrtih vprašanj so se vrnili še v naslednjem krajšem sestavku (10, str. 25).
V časopisu JiS so zastopani tudi članki, ki prinašajo poročila o češkem jezikoslovju in o češkem kulturnem življenju. Pisani so z očitno simpatijo in z dobrim poznavanjem problematike. Tako je mpr. B. Urbančič podrobno spregovoril o delu Inštituta za češki jezik v Pragi (4, str. 246 d.), V. S m o 1 e j o nekaterih čeških in slovaških kultur, nih obletnicah (1, str. 64), F. Dobro volje pa je referiral o slovenikah v časopisu Slovansky pfehled (o člankih V. Kudelke in J, Petra, 9, str. 76 d.). Metodični pomen ima
203
referat T. Korošca o češkem frekvenčnem slovarjii J. Jelinlka, J. V. Bečke in M. Teši-telove iz 1. 1962 (10, str. 145 d.), v slovenskili razmerah prav v zvezi z zgoraj omenjenim slovarskim idelom. Z velikim spoštovanjem in pieteto do umrlega in ido njegovega dela je napisal F. B e z 1 a j nekroiog o češkem jezikoslovcu prof. V. Macbku (10, str. 208 d.).
V pregledu slovanskih jezikoslovnih časopisov, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z vprašanji jezikovne kulture, kratko info'rmira o časopisu Naše reč A. M u h a (10, str. 158 d). Dotakne se predvsem češkega pristopa k raziskavi vprašanj 'knjižnega jezika, predvsem v delih praške šole (zlasti B. Havranka in nekaterih njegovih učencev). Časopis JiS tu navezuje na pot, ki jo že dalj časa ubira Naše reč, prinašali zaključene informacije o teoretičnem dogajanju na .področju proučevanja narodnih jezikov in njih kulture v posameznih deželah. Tu se ponuja možnost tesnega in sistematičnega sodelovanja iin izmenjave izkušenj med redakcijama naših časopisov.
Razen tega je prinesel JiS nekoliko prispevkov čeških avtorjev, ki se nepoisredno ali posredno nanašajo na slovensko problematiko. Poleg že omenjene ocene čeških lek-sikografov dn njihovega odgovora na odgovor redakcije slovarja (10, str. 25) je objavil A. J e d 1 d č k a sintetično razpravo Teorija Prašlie šole o knjižnem jeziku (10, str. 186 d.), v katerd je podal sliko problematike knjižnega jezika, kot jo pojmuje v sedanjem času moderno češko jezikoslovje. To je predelana in razširjena (z upoštevanjem aktualnih potreb sodobnega jezikoslovja na Slovenskem) verzija članka, ki je bil prioibčen v zborniku Travaux linguistiques de Prague (I, 1964). Aktualnost te razprave je zlasti očitna v zvezi z diskusijami o funkciji knjižnega jezika in o kriterijih jezikovne pravilnosti (glej zgoraj), ki so se odvijale v časopisu JdS. S problematiko stikov se je ukvarjal J. Petr v razpravi Miklošič in češka Hlologija (9, str. 246 d.), ki je izšJa kot prispevek k sintetični obdelavi življenja in dela tega velikega slovenskega slavista,^ čigar proslave so bile na Slovenskem 1. 1963.
Časopis JiS izhaja šele deset let. V tem času je popolnoma dokazal svojo upravičenost in zavzel pomembno mesto v kulturnem in znanstvenem življenju na Slovenskem. Na njegovih straneti izhajajo članki o aktualni problematiki jezikovne kulture, literature in o poučevanju slovenščine v šolah. V našem referatu smo se iz njegove vselbine ukvarjali samo z jezikovnimi vprašanji, nič pa ne z vprašanji literature in metodike poučevanja.
Jan  Petr Prevedel France Novak
PRIPIS K NOVAKOVEMU PREVODU IZ CEŠCINE
Kljub svojemu vsekakor ne popolnemu dn še to le pasivnemu znanju češčine moram opozoriti na nekatere posebnosti tega prevoda, ki ga je dne 23. julija avtoriziral .lan Petr. Češkemu izvirniku je za Novakovim prevodom dodan moj.
1. odstavek:
Otazky — vprašanje — vprašanja
Neni nabodou — ni zgolj nalključje — ni naključje
u menšich narodu — manjši narodi — pri manjših narodih
se nyni uplatiiuje — se rabi — se sedaj uveljavlja
rozšireni funkci — razmah funkcij — razširitev funkcij
a zvlašte — in še posebno — posebno pa
ktery vychazi péci — ti ga izdaja — za katerega izdajo skrbi
2. odstavek:
v podstate — v osnovi — v bistvu
a to jak — tako — to pa tako, to pa kakor
v školnim vyucovani — ,pri jezikovnem pouku v šolah — v šolskem pouku zamérené na pomoč — usmerjeni v .pomoč — imajo namen pomagati rozbor literamich del — interpretacija literarnih del — obravnava lit. del
3.—5. odstavek:
lato Skutečnast — to stanje — ta dejstva, ta resničnost
' Prim. članelc F. Bezlaja o F. Miklošiču (JiS 9, str. 37 d.) in doslej najpopolnejšo bibliografijo njegovega dela, ki so jo sestavili študentje pod vodstvom F. Bezlaja (JiS 9, str. 90 d. in 152 d.).
204
jaky 'tradiične davaji autofi — ki ga avtorji že tradicionalno — kaikršnega avtorji ,po tradiciji
jazykove čistoty — čistosti jezika — jezikovne čistosti 6.—8. odstavek:
cizim islovnm — tujiim besedam — tuijkam
To vsak nezinamena — venidar ito še ne pomeni — ito pa ne pomeni
dusledky tzv. miodterni isamoMaSkave redukce — izsledke t. im. moiderne voikalne redukcije — posledice t. i. moderne vokalne redukcije nespisovnymi litvary — eelknjižnimi plastmi — neknijižnimi zvrstmi
analogiaky vzniklemu mistu pfizvuku — analogično nastalemu naglasu — analogično naistalemu mestu naglasa
9.—10. odstavek:
že ade panuje — ker tu kraljuje — ker je tu, kvečjemu: vlada si všima — obravnava — pazi, posveča pozoirnost
o michž panuji mezi lodborniky nejednotne nazory — za katere vladajo med strokovnjaki neanoitni nazori —• o katerih med strokovnjaki ni enotnih nazorov
obecneho (izu, stojici v protikladu —• splošnega uzusa, ki stoji v nasprotju —• splošne rabe, ki je v nasprotju
Oidlbornik ma zasahovat — strokovnjak lahko posega — strokovnjak naj posega
praxe, ktera by —• prakse, če — praikse, ki
hledisifco — princip — stališče
U. odstavek:
nesouhlasili vsak — niso pa soglašali ¦— niso pa se strinjaM
z nekterymi navrhovanymi pravopisnymi a ortoepickymi zmenami — z nekaterimi pravopisnimi in pravorečnimi isipremembami — z nekaterimi predlaganimi pravopisnimi dn pravorečnimi spremembami
kritioky je hodnotiili -— kritično pa so ga vrednotili — kritično so ga vrednotili
12. odstavek:
otiskla — je objavila — je natisnila 9 — 8 — 9
svym zamerenim — po svoji orientaciji — po svoji usmerjenosti Predpoklada se, že — predpostavljajo, da — računajo (mislijio), da vyjde v nekolika svazcich — izide v nekoliko zvezkih — izide v nekaj zvezk'ih se jeste vratili v dalši kratši stati — še v naslednjem krajšem članku — še v enem kraj. šem članku
13. in 14. odstavek:
Všima si — dotakne se — dotika se, opozarja
JiS tu navazuje na cestu — JiS tu navezuje na pot — JiS tu stopa na pot soubome informace — zaključene informacije — strnjene informacije referoval —¦ je referiral — je poročal
referat T. Korošce — referat T. Korošca — poročilo T. Korošca k zesnulemu — do umrlega — do preminulega 15. odstavek:
byl uvefejnen — je bil priobčen — je bil objavljen
Stilno in pravopisno še in še. . j. t o p o t i s i č
POPRAVEK
V 5. številki, str. 158, morata biti U. in 10, vrstica od ispodaj taki: delati -am -ajo -aj -ajte -al -ala -an -ana -anje -at (bliskam) -djte -dia
7. vrstica na isti strani, prav tako od spodaj: rezati režem -ejo -i -ite rezal -ala -an -ana -anje -at Te tri vrstice so se stavcu pomešale. Na str. 157 se 15. vrstica od spodaj glasi:
temen -mna -o -o -ejši itd., prva pa: temen temna -oi-6 -6l-o -ejši -ejel-ejše. Tudi tu sta se zamenjali vrstici.
V OCENO SMO PREJELI
Problemi 39 dn 40—41.
SovetSkoe islavjanovedenie 1966, št. 4.
KRONIKA
ALI JE J. TOPORiSiC RES LJUBITELJ »POLNE« RESNICE?
Dobri stiki med delavci istega področja, še posebno če so pripadniki dežel, ki imajo dolgoletno tradicijo globokih in prijateljskih odnosov, se med drugim izražajo tudi v prizadevanju z razumevanjem zasledovati delo drugih. Ta načela dobrih odnosov (in na to sem mislil, ko sem zapisal: »Tu se ponuja možnost tesnega in sistematičnega sodelovanja med redakcijama naših časopisov« —¦ to je pojasnilo za J. Toporišiča) najbrž ni najbolje razumel J. Toporišič, ko je kot glavni in odgovorni urednik časopisa Jezik in slovstvo na neprimeren način reagiral na moje poročilo »Vprašanja jezikovne kulture na Slovenskem«, objavljenem v časopisu Naše reč (let. 49, 1966, 34—38). Nikoli ne bi ugovarjal, če bi J, Toporišič kritično referiral o mojem poročilu. Ne morem pa molče mimo nekaterih njegovih neresničnih in osebno žaljivih informacij slovenski javnosti o mojem omenjenem referatu, pa najsi to že izvira iz tega, da najbrž ni dobro razumel češko ali pa da ni hotel razumeti. Prim. njegovo napačno (jezikovno dn stvarno) interpretacijo mojega tretjega odstavka v njegovem odgovoru (glej: »Petru se zdii. ..«).
Obžalujem, ker ni razumel (to se da razbrati že iz prvega odstavka), da je šlo redakciji našega časopisa za informiranje čeških bralcev o slovenskem časopisu JiS in to v obliki kratkega poročila, katerega jedro tvorijo izbrana vprašanja jezikovne kulture na Slovenskem. Tukaj sploh ne bom reagiral na ponižujoče Toporišičeve dvome, izražene z besedami: »Ali je Jan Petr res nepristransko bral (kolikor jih je bral) naše časopise in knjige, bo zlahka presodil vsakdo .. .«; mislim, da ni treba nanje odgovarjati. Isto velja tudi za žaljivo in grobo Toporišičevo karakteristiko mojega dvosemestrskega študija v Ljubljani: »...se je pred leti dalj časa sukal (podčrtal J. P.) po slavističnem oddelku filozofske fakultete v Ljubljani«. Vprašanje pa je, če ima J. Toporišič kakšno pravico, da tako označi moje bivanje na Slovenskem.
Omejen obseg poročila je narekoval, da sem se dotaknil samo nekaterih problemov slovenske jezikovne kulture, kot se le-ta zrcali v časopisu JiS, vendar teh, za katere sem sodil, da so za češkega bralca najpomembnejši in najzanimivejši (prim. uvodno besedo redakcije na str 33!)* S tega stališča imam kot pripadnik drugega znanstvenega okolja pravico videti tujo problematiko s svojimi očmif bilo bi neprimerno in znanstveino neobičajno odrekati to pravico.
Prizadevanje, da bi približali češkim bralcem vaš časopis, pa je tudi narekovalo (na željo redakcije NR), da so bili v poiročdlu pohvalno omenjeni prispevki avtorjev, ki so referirali v časopisu JiS o čeških jezikovnih vprašanjih (prim. uvoidno besedo redakcije na str. 34)**, in češikdh avtorjev o slovenskih. To bi morali, J. Toporišič, razumeti kot plus, ne pa kot minus, če bi v referatih te vrste videli predvsem prizadevanje po poglabljanju vzajemne informiranosti, po sodelovanju in po pospeševanju dobrih slovensko-češfcih odnosov. Zame (pa ne samo zame) je nerazumljivo, zakaj si prizadevate slovenskega bralca prepričati, da pravzaprav ne vem, kaj spada in kaj ne spada v problematiko jezikovne kulture. V resnioi se namreč ustrezen odstavek začenja: »V časopisu JiS so zastopani tudi članiki, ki prinašajo poročila o češkem jezikoslovju in o češkem kulturnem življenju .. .«. Zamolčanje tega uvoda je omogočilo J. Toporišiču napisati; »Sodeč po naslovu Petrovega članka, so h kulturi slovenske besede pripomogli še: B. Urbančič, V. Smodej ...«. Toda kakšen smisel ima takšno preobračamje stvari?
Štel sem za svojo dolžnost ustrezno reagirati na žaljiv Toporišičev odgovor dn osvetliti nekatera dejistva bralcem JiS. Na morebitno nadaljnjo polemiko ne bom več odgovarjal. Mislim namreč, da so slovenski bralci, kolikor so imeli možnost, da se seznanijo z mojim referatom o časopisu JiS v Naši reči, razumeli smisel mojega prispevka, prav tako kot so to razumeli češki bralci in redakcija Naše reči.
Prevedel F. N. Avtorizirani prevod Jan Petr (Praga)
* Na tem mestu beremo; O vseh teh aktualnih vprašanjih jezikovne kulture v tujini bomo postopoma poročali v Naši reči. V tej številki prinašamo poročilo o jezikoslovni dejavnosti in jezikoslovni kulturi na Slovenskem, kakor se odraža v časopisu Jezik in slovstvo, posvečenem vprašanjem knjižne slovenščine in njene kulture. — Dostavil J. Toporišič.
" Na tem mestu beremo: Za nas je razveseljivo, da se v časopisu posveča redna pozornost tudi češkemu jezikoslovju. — Dostavil J. Toporišič.