Mogočni Jurij Povest iz domačih hribov »Ali moja hči kaj ve o tem, da vam je po volji?« »Če ni slepa, mora vsaj kaj slutiti. Toda bojira se, da ji ni Bog ve kaj zame.« »Tega ne verjamem. Vedno jo veseli, kadar pridete, in vas hvali.« Ta hip so se odprle duri in prihitela je Trezika. že na pragu je dejala s svojim vedrim glasom: »Oprostite, gospod doktor! Šele zdaj sem izvedela, da ste pri nas. Ko bi bila vedela, da pridete, bi ne bila šla zdoma.« »Ali gospodična! Malo pa morate še iz hiše tudi. Pa še dobro delo ste storili, ko ste šli žalostne tolažit,« je odgovoril zdravnik prijazno. »Kdo pa vam je pravil? Ah, mati... Kajne, materi se je na bolje obrnilo?« »Zelo sem zadovoljen. Kmalu me ne bo več treba.« »Ali že smejo malo povojenega mesa jesti? Radi bi ga že; bi bolj k moči prišli.n »Trezika, zdaj se ne brigaj zame,« jo je opomnila gospa; »idi in skuhaj kave! Gospod doktor naju bo počastil in bo z nama jedel.« »To je lepo, gospod doktor; kar koj grem.« »Ne, ne,« je branil zdravnik; »se še prav nič ne raudi. Zdaj je še prezgodaj za jed. Usedite se k nama in nama kaj povejte, gospodična Dobrovnik!« >Gospod doktor, nikar ne rekajte zmeraj ,gospodična Dobrovnik'! To je tako gosposko in prisiljeno.« »Kako naj drugače rečem? Ali rajši čujete: ,gospodična Terezija'?« »Hihihi, tako mi še živa duša ni rekla. Recite: ,gospodična Trezika', še ljubše pa mi je, če .gospodično' izpustite!« »O, samo .Trezika' mislite? To mi je pa skoraj premalo; utegnilo bi se mi zgoditi, da bi kdaj rekel: .ljuba Trezika'.« PoredLno se je nasmehnil. Dekletu je udarila kri v glavo, toda naglo se je zbrala in rnu zagrozila s prstoin ter ga začela za norce kregati: »Vi-vi-vi, gospod doktor! Vsa dekleta imate za norca in, če vam katera na lirtianice sede, se ji smejite.« >Gospodična Trezika, vi ste mnogo prepametni in preveč vas spoštujem, da bi si z vami upal uganjati norce.« Dekle je zopet zardelo. Vprašujoče mu je pogledala v oči, potem ie stopila k oknu in se zagledala ven, kpkor da .ie zunaj B03; ve kaj. Bila je postavno dekle, svetlo-  sivn. r.crieina ohiok^ s ?'-^:,~~< ho1'^! predpasnikom ji ja bila kakor ulita. Ni bila kaka posebna lepotica, toda njene svetiomodre oči, njeni temnorjavi gosti lasje so dajali obrazu neko neizrekljivo mikavnost. Bila je nekoliko bleda, videz pa ji je bil še tako mladikast, da bi ji bil prisodil kvečjemu trideset let, čeprav jih je že izpolnila pet in trideset. Ker je beseda zastala, jo je povzela gospa in opomnila hčer: »Tak povej no! Kaj je pri Končniku novega? Kako je Tilki?« »Moj Bog,« je vzdihnila Trezika in se obrnila od okna, »tam je križ! Zdaj je otroka krstil.« »Hvala Bogu! Ali sta se pobotala z župnikom?« »Kaj še! Saj niso župnik krščevali, Končnik sam ga Je krstil.« »Ali se je otroku kaj pripetilo? Kaj mu je? Ali je kaj nevarnega?« je zdravnik hlastno vprašal in že vstal. »Ne, ne, gospod doktor; kar ostanite! Otrok je živ In zdrav. Brez sile ga je krstil, iz gole mogočnosti. Rekel je, krsti on prav tako lahko kakor župnik in če je enkrat krščeno, je krščeno, noben človek ne sme biti dvakrat krščen, to bo menda župnik tudi vedel; prav župniku na mrz, je rekel, bo krstil ctrofca.« »Za božjo voJ.io, <v.i tnk krst ni veljaven,« se je oglasila gospp.. »Veljaven bo že, če je vse prav naredil,« je menil zdravnik; >vprašanje pa je, kaj bo cerkvena in posvetna gosposka na to rekla.« »Sinoei je bil žandarm pri Končniku in je vpraševal po podatkih za otroka,« je dekle dalje pripovedovalo; »Končnika je to strahovito razkurilo, ker je mislil, da so žandarma župnik poslali. V tej jezi je krstil otroka.« »Kaj pa pravi Tilka?« »Da, mati, to je najbolj čudno. Tilka se ne joče več in le prav malo govori. Očitno pa je, da jo je vse to hudo zadelo. Enkrat ji je ušla beseda, da bi rada umrla, ko bi bil otrok prav krščen. Bojim se, da bo še resno zbolela — bolj slaba je itak od poroda sem.« »Tu bo treba pomagati, saj se to ne more dalje tako vleči. Stopil bom h Končniku in mu pošteno obral levite,« je rekel zdravnik odločno. »Nikar, nikar, gospod doktor!« mu je branila Trezika; »ne hodite mu blizu, prosim vas. Prav vzrojil bo, opravili pa ne boste nič, še kaj hudega se vam lahko pripeti.« »Ali se bojite zame?« »Res, bojim se. Končniku ni dobro hoditi na pot; ima tudi še zmeraj take, ki bodo na njegov kraj stregli. Zares bi se mi smilili, če bi si za svojo dobroto kaj hudega učakali.« »Na, na, tako nevarno pa tudi ne bo... Nekaj se vendar mora storiti. Hm, hm, morda bi se dala ta reč od druge strani prijeti. Zmeraj Končnik ne čepi doma. Kadar za krajši ali daljši čas kam odide, naj bi stopil župnik v njegovo hišo in naj bi krstil otroka ali pa storil, kar se storiti mora! Potem bi se Končnica ne imela za kaj žaliti.« »Ti ljubi Bog, ko bi se potem Končnik vrnil in bi zvedel, kaj se je medtem zgodilo, vso hišo bi postavil na glavo.« »Saj ni treba, da kaj izve. Malo previdnosti in vse bi lahko ostalo skrito. Kak zanesljiv človek bi moral pomagati — najbolje Končnikov stari hlapec Blaž — pa bi šlo.« »Morda — morda res. Bom gospodu župniku povedala.« »Ne, gospodična Trezika, z gospodom bom jaz govoril, vi pa nagovorite Končnico, naj sporoči župniku, kadar bi mož kdaj za ves dan ali za pol dneva šel zdoma!« »Dobro ste si namislili, gospod doktor,« je pritrdila gospa. »Vi veste vedno kako svetovati in pomagati, toda, Trezika, zdaj smo se naklepetali. Pojdi, zdaj bi res že rada kave.« »Takoj, mati.« Urno je odhitela v kuhinjo in zakurila. Medtem ko je mlela kavo, nič več ni mislila na 7ilko, ampak boli ko je vrtela mlin, bolj so se ji sukale misli okoli doktorja Silana ... Ali ne prihaja nekaj novega v njeno življenje ? Že prej kdaj, kadar se je zdravnik z njo pogovarjal, se ji je včasih zazdelo, da mu postaja glas mehek in nežen. Danes pa so njegove norčave besede zvenele kar čudno. Samo šaliti se menda ni mislil in zakaj neki jo je hvalil? Toliko dela ima na vse strani, kako neki, da se mu danes nikamor ne mudi? Ali sedi zaradi matere tako dolgo? Ne, saj se je največ z njo, s Treziko, pogovarjal. Kaj pa ona? Če si hoče biti odkrita, si mora priznati, da se z nikomer ne meni tako rada kakor z njim; čutila je več do njega kakor samo spoštovanje. Kaj bo iz tega? Nič, nič! Menda si ne bo domišljala, da jo doktor... Ah, kaj, domišljuje si nič, o tem pa je vendarle prepričana, da bi vse storila, kar bi za njegovo srečo mogla storiti. V teh mislih je pripravljala malo južino in nič čuda, če je minulo dobre pol ure, preden je bila gotova. Zato pa je zdaj pohitela, z rožnatim prtom je pogrnila mizo, prinesla steklenico vina, potice, povojenega svinjskega mesa, presnega masla, strd in nazadnje v lepi porcelanasti posodi še kavo. »Hoho, gospodična Trezika, kaj pa uganjate?« se je zdravnik nasmejal; »to je gostija, ne pa mala južina.« »Kritiziranje je prepovedano,« je odgovorila veselo. »Prosim, gospod doktor, vzemite si!« »Pa. začnimo torej! Najprej kave, vino pride pozneje.« »Ali vam smem naliti? — Bolj črno, kajne?« »Bolj črno in bolj belo, hahaha. Toda najprej jo morate gospe materi naliti.« »Ne, ne,« se je branila gospa, »jaz si bom sama; mi nihče drugi ne naredi prav.« Trezika je potisnila naslonjač z materjo k mizi in je postavila skodelico in krožnik pred njo. Vmes je vrgla zdaj in zdaj prijazen pogled na doktorja. Stregla mu je tako Ijubo po domače, da o njeni naklonjenosti nič več ni dvomil. Zaradi tega je postal pogumnejši. >Gospodična Trezika, kava je imenitna,« je pohvalil. »Le norčujte se,« se je zasmejala; »zato je morate še eno skledico popiti.« »Pozneje jo bom še res. Zdaj pa si moram počiti. Medtem vam bom nekaj pripovedoval, kar vas bo zanimalo.« »Radovedna sem.« »Pomislite, vaša gospa mati se misli iz Šentanela preseliti v Brezje.« »Ali, ali, gospod doktor!« se je gospa prestrašila. »Meni kaj takega še v sanjah ni prišlo na misel. Vi ste Jo predlagali.« »Da. Vi pa ste kazali, da bi vam bilo to kar po jplji, V zdravniškem stanovanju v Brezju je obilo praz- nega prostora, tam bi lepše, udobneje in ceneje stanovali kakor tu.« Trezika ga je gledala z odprtimi usti. Bila je iznenadena in je obračala oči od zdravnika na mater. »Kaj bom pa jaz?« je vprašala po kratkem molku. »Vam, gospodična Trezika, ne ostane nič drugega, kakor da greste z materjo. Saj gospe matere ne morete same pustiti.« »Jaz sem vendar pri Senčarju v trgovini nastavljena. Pojutrišnjem moram spet nastopiti. Je dobra služba, ki je ne morem kar tako pustiti. Materina pokojnina je premajhna za naju obe; jaz moram še kaj zaslužiti.« »Ali službe pri Senčarju tudi tedaj ne morete pustiti, če vam doktor Silan boljšo preskrbi?« Iznenadeno, zbegano se je dekle oziralo. >Ali Trezika, si ti otročja!« se je oglasila mati. »Ali še zmeraj ne razumeš, kaj gospod doktor misli ? ... Vprašuje te, če bi ga hotela vzeti.« Dekletu je udarila kri v obraz, pobesila je glavo, ni rekla ne besede in je sedela pred njima vsa oblita od dekliškega sramu. »Gospodična Trezika, ali sem vas užalil?« je vprašal zdravnik mehko. »Ne, ne, gotovo ne!« je zašepetalo dekle in počasi spet dvignilo glavo. »Le prestrašili ste me.< (Dalje sledl)