Dopisi in novice. — Iz Dnnaja. Danes imam nekaj precej novic povedati. Ne davno se je obravnavalo v dunajskem okrajnem šolskem svetu vprašanje, ali se ima znižati osemletna dolžnost, hoditi v šolo ali ne. Že prej se je Tprašalo vseh deset krajnih šolskih svetov dunajskega mesta, kaj mislijo ti o tej zadevi. Vseh deset je predlagalo, naj hodijo otroci, kakor do sedaj, osem let v šolo. Mislilo se je, da bode tudi okrajni šolski svet kar brez vse debate poterdil te sklepe desetih krajnih šolskih svetov. Ali glej! Vzdigne se v tem zboru na enkrat nekov dr. Kflhn, ki je jel prav krepko besedovati zoper osemletno dolžnost hoditi v šolo. Vsebina njegovega krepkega (?) govora je: on ni zoper to osemletno dolžnost v principu, sicer je pa dovolj, če hodijo otroci šest let v šolo. — Kako protislovje! A mož je postal konečno ves divji v svojem govoru; jel je mlatiti in mahati z besedami krog sebe, da ga je moral pozvati predsednik k redu. — Nasprotovali so mu skoro vsi okrajni šolski svetniki, in ko se je na zadnje glasovalo, je glasoval sam dr. Kilhn za znižanje osemletne dolžnosti hoditi v šolo. — Hvala Bogu, to bi bilo v redu. (? ? Vr.) Ali nastal je majhen razpor med dunajskimi učitelji. Ker se ima meseca aprila t. 1. petindvajsetletnica cesarjeve poroke praznovati, so sklenili tukajšni učitelji izraziti svoje sočutje cesarju. V ta namen je razposlalo »dunajsko pedagogično društvo« na vsa učiteljska društva na Dunaji vabilo, naj izvoli vsako teh društev tri zastopnike, kteri naj bi potem skupno prevdarjali, kako ima postopati učiteljstvo pri tej svečanosti. Vsa društva so odposlala po tri zastopnike, le društvo »Volksschule« nobenega rek<5č, da bode ono samo za se izrazilo cesarju svojo vdanost. Koliko veljajo dunajske mestne šole na leto? Proračun za leto 1879 je za ljudske in meščanske šole: 2,058.590 gl. Od tega dobe učitelji 1,385.480 gl. in sicer: 1. Nadučitelji in ravnatelji .... 129.140 gl. 2. Učitelji 854.660 » 3. Deflnitivni podučitelji 46.800 » 4. Provizorni podučitelji 108.800 » 5. Učitelji telovadbe 82.780 » 6. Za ženska ročna dela učiteljice . . 67.600 > 7. Učitelji francoskega jezika . . . . 18.150 > 8. Starostne doklade 77.550 » Stroški za kurjavo, svečavo in za čistenje šol znesejo: 145.810 gl. Najemnina za šole, kakor tudi za nadučitelje in učitelje: 408.570 gl. Stroški za učila: 35.330 gl. Pokojnina za učitelje, njili vdove in otroke: 26.510 gl. — 7000 gl. plača dunajski magistrat za protestantovsko šolo. Šolski sluge na meščanskih šolah dobivajo 18.190 gl. Na Ijudskih šolah ni slug. Remuneracija za namestovanje bolnih učiteljev in učiteljic znaša: 4480 gl. Za vožnjo (Bog zna za kako!) 1450 gl., in razni drugi stroški znašajo 5770 gl. — Do sedaj so imeli le učitelji desetih dunajskih okrajev 30^ odškodnine za stanovanje; a učitelji v predkrajih tega niso imeli. Prosili so že pred dvema letoma, naj se tudi njim podeli ta denar, a njihova prošnja ni bila vslišana. — A zdaj kar na enkrat ste sklenili občini predkrajev: Gornji in spodnji Dobling podeliti svojim učiteljem denar za stanovanje, in sicer se jim ima izplačati stanarina še za čas od 1. januarja 1878. leta. Konečno naj naznanim neko neprijetno novost. Dunajski nadškof, kardinal Kutscbker, je nakupil več krucifiksov in podob svetnikov, ter jih mislil razdeliti po dunajskih šolah. Najpervo jih je ponudil krajnemu šolskemu svetu druzega dunajskega okraja. A ta je sklenil v svoji zadnji seji po burni debati, da se ne sme sprejeti to darilo, kajti šole so »konfessionslos-ne«. Po dunajskih časnikih se mnogo piše zoper ta sklep, celo liberalni Casopisi so zoper. — In kaj je konec tega? Trije možje, ki so glasovali v krajnem šolskem svdtu za sprejem tega darila, so izstopili, ter se odpovedali krajnemu šolskemu svetovalstvu. Ne bom se spuščal v daljne pretresovanje tega sklepa, vsak naj si misli o tem, kar hoče. (Pilatus autem, cum audisset hos sermones, adduxit foras Jesum et sedit pro tribunali in loco, qui dicitur Lithostrotos ... et dicit Judaeis: »Ecce rex vester« . .. Responderunt Pontifices: Non habemus regem nisi Caesarem . . . Vr.) — Iz Vojnika. Celjsko učiteljsko društvo je imelo dne 6.- feb. 1879 v prostorih mestne dekliške šole svojo drugo lotošnjo zborovanje. Zapisnik (slov. in nem.) dne 2. jan. t. 1. se prečita, ter sprejme. G. predsednik omeni potem dopisa E. Musil-a iz Dunaja, kteri znane pisanke s podobami na sprednji in zadnji strani ovitka izdaja. Omenjeni g. E. Musil prosi učitelje za dobre slike iz narave, zgodovine ali zemljepisa. Take vposlane slike, ktere bi se na ovitke pisank natisnile, se tudi honorirajo. Na dnevnem redu je bila metodična obravnava slike: »Stari Slovani«. Poroč. g. Brezovnik, ker se pa g. referent zarad raznih uzrokov ni mogel zbora udeležiti, odloži se ta obravnava na sprihodnje zborovanje. Pregledovalci lanskega društvenega računa poročajo, da jo razven nekega majhnega formalnega pogreška vse v redu. Ker ima društvo, po blagajnikovem letnem poročilu, še okoli 200 gl. društvenine tirjati, prečita se imenik društvenikov. Tisti, kteri niso več v celjskem okraji in od kterih se tudi ve, da zaostale društvenine ne bodo plačali, se izbrišejo, drugim pa se pošilja račun. Sedaj se na dnevni red postavi vprašanje »kako naj učitelj pri raznih prestopkih (pregreških) šolarjev ravna?« Prvi se k besedi oglasi g. V. Jarc ter navede nekov izgled iz svoje učilnice. Pove nam, kako je v tem položaju tamošnje učiteljstvo proti hudodelcu ravnalo. Tudi g. g. Bobisut in Rupnik povesta k tej točki svoje mnenje. Dalje se stavi vprašanje, kako naj bi društvo Njih Veličanstvu presvitlemu cesarju k petindvajsetletnici Njihovega ženitovanja čestitalo. Stavi se predlog, da naj društveno vodstvo izvoli iz svoje srede tri gospode, kteri naj po c. k. okrajnem glavarstvu v imenu vsega društva cesarju najudanejšo voščilo izrečejo. Predlog se sprejme. Konec zborovanja 3/4 na 1 uro. Tone Petriček. — Od Ormnža, 15. svečana t. 1. Dne 6. t. m. imelo je tukajšno okr. uč. društvo svojo prvo letošnjo sejo. Radi zelo neugodnega vremena se je zelo pičlo število udov zbralo. Po navadnih poslovnih opravilih razložilo in razkazovalo se je delovanje in račun društva za šcsto družbeno leto. Društvo je napravilo v minolem letu sedem sej in med temi je imelo izlet na Volfberk k sv. Lenartu i v Središče. Pri teh se je lepo število učiteljev in gostov tudi iz drugih krajev zbralo. Vseskozi je društvo skrbelo za duševno omiko učiteljev. Z dohodki, katere dobiva društvo kot društvenino od pravib in podpornih udov, se je zelo varčno gospodarilo, in tako je bilo mogoče, da se ima v blagajnici precej novčičev. Društvo je imelo naročeno: »Učit. Tovarša« in >Padagogische Zeitschriftt. Društvo je imelo jednega častnega, 22 podpornih in 12 pravih udov. Zadnjih bi še lahko mnogo več bilo, ko bi hoteli pristopiti tudi gospodje učitelji — neudje. Pa njim se morebiti nevredno dozdeva, se svojimi kolegi družiti, žnjimi občevati in tako skupno omiko širiti. V nov odbor so voljeni naslednji gospodje: Prvosednik Štefan Kovačič (Središče), Tone Stuhec (Volfbenk) za namestnika in denarničarja, Anton Eberl (Velika nedelja) za tajnika in Ivan Kosi (sv. Lenart) in Josip Šinko (Središče) za odbornika. Za odposlance k štajerski učiteljski zvezi se voli gosp. Štefan Kovačič. Konečno še govori ta o novi šolski kroniki. Da je govor nekoliko skrajšal, izvolil si je leto 1878. Vso tvarino je razdelil. 1. Šolska gosposka. 2. Učiteljstvo. 3. Šolska kronika (dopisi ukazi i. t. d. naprej postavljenih gospodsk, učiteljski konferenci, pogovori i. t. d.). 4. Postave in druge uredbe naprejpostavlj. gospodsk. 5. Šolska bukvarnica (Učila, šolarske bukvarnice i. t. d.) in 6. Dobrotniki šole. Prihodnja seja bode v Ormuži, dne 6. sušca t. 1, — IValojra avstrijske šolske uprave v Bosni in Heroejrovini. »Avstrija se je s privoljenjem evropskih velevlastij za dve provinciji obogatela. Ali bosti ti našej domovini v korist ali škodo, o tem ne more denes nikdo odločiti. 0 tem premišljevati tudi naša naloga nij; to naj odločijo politiki po poklicu, t. j. o tem naj se oni prepirajo. Ti provinciji pripadati pač zdaj avstrijskej upravi, in črez prej ali slej bode ondi treba tudi šolstvo organizovati. Turčija nij v tem obziru nič posebnega storila, in čeravno nemamo o tem zanesljivih podanj, vendar meriimo pravo trditi, ako rečemo, da bode morala avstrijska šolska uprava največ z nova pričenjati. Ravnanje s šolskim vprašanjem je v obče, posebno pa Avstriji, silno teška naloga, in treba je za-njo veliko prebrisanosti in takta. S tem so moie za državno celoto veliko dobrega storiti, pa tudi neizmerno veliko pokvariti. Nečemo denes omenjati načel, katera so se v zadnjih letih upotrebovala; tudi nečemo navajati, kako so se slabo izbirala osobstva, katcra naj bi ta načela izvrševala. Denes seveda si uže mnogi oči manejo in se prašajo: Kam smo li prijadrali? Denes pač vsakdo uže razvidi, da nobena šolska uprava, najmenj pa avstrijska, no more iraeti te naloge, da bi posle prežečega soseda preskrbovala. -—• — Vsaj ne povemo nič novega, ako poudarjamo, da se je v Avstriji z organizacijo šolstva odtujilo srca vseh, da se je mišljenje in čutenje celih narodskih plemen navodilo na taka pota, ki utegnejo za vso državo pogubna biti, da to bolje utemeljimo, lehko s prstom pokažerao na nekdanje italijanske provincije, ali pa na prejšnje poskušnje na Ogersketn. Pomote, katere so se delale takrat, ko je Avstrija imela nado, v Nemčiji postati zopet lnerodajalen faktor, te se ne smejo dan denes več delati, rečemo dan denes, ko mora naša domovina na to delati, da se v notranjem uredi. S tem, da varuje narodnosti, naj Avstrija tudi s pomočjo šole doseza ta svoj veliki cilj: posamezne dele nakloniti, da se bodo velikej skupnej celoti odkritosrčno in z veseljem pridmžili. Iz tega velikega namena, ki naj bi bil temeljni glas za vse šolske akorde v vsakej avstrijskej deželi, izpeljuje se tudi naravno ona namera, katero naj bi vodila modra, za vso državo skrbeča šolska uprava v novih provincijah. Šolska organizacija se mora v Bosni in Hercegovini uvesti z največjo previdnostjo in brez sleherne prenagljenosti. Čim počasneje, čim previdneje se bode postopalo, tim več in tim voljnejše se bode ondotno prebivalstvo žnjo sprijaznilo. Šolska uprava naj uže zdaj v teh deželah obstoječe šolske razmere na vse strani študira in naj povsodi pričenja in nastavlja na to, kar uže obstoji. Pri tem se mora skrbno varovati, da z novimi naredbami ne dojde v ostra nasprotja z uže obstoječim. Ogibati se mora prav ozbiljno, da ljudstvu s šolsko organizacijo ne naloži novih b r e m e n. Brez denarja se res ne more šolstvo osnovati, ali v tako izmolzenej deželi se mora šola radi velikega namena z malim zadovoljiti. Kar pa je glavna stvar, in kar najbolj poudarjamo, je načelo, v Bosni ne ponemčevati, ne pomagjarovati. Ako bi se ondi v stari glavni greh zabredlo, tedaj bi se bila obilna kri za te pokrajine zastonj prelila; tedaj bi se bili milijoni, za nje izdani, potrosili za tuje kneze; tedaj bi nas zadela ista osoda, kakor smo jo nekdaj v Italiji doživeli. Da bi naše denašje besede ne bile brezvspešne!« A. Oest. Lehrerzeitung prevod S. N. — Iz junske doline na Koroškem, 16. febr. (Žalostni stan ljudskib šol med koroškimi Slovenci.) Srce človeka boli, ako vidi, kako malo se slovenski otroci pri sedanjih dragih šolah za življenje koristnega nauče, koliko dragili ur se z nespametnim podučevanjem za slovensko raladino v šoli potrati. Poglavitni namen ljudskih šol na slovenskem Koroškem je, kolikor mogoče nerazumljivih ncmških besed mladini v glavo vcepiti. Le redki so že otroci, ki bi slovenski gladko čitati znali, ia vendar vis. knez. škf. ordinarijat strogo zahteva po predpisanih katehismih šolsko mladino podučevati. Toda po sedanjem nepedagogičnem šolskem poduku je č. g. katelietom celo nemogooe to nalogo popolnoma dovršiti, ako se pomisli, da je mladina tudi pri najboljšem poduku veckrat raztresena, zruven se pa iz kateliisma učiti od nje zalitevati ne more, ker večidel otrok pravilno slovenski čitati ne zna. Ni čuda, da mladina tudi v krščanskem nauku napredovati ne more. Le pomisli, častiti bralec, babilonsko zmešnjavo po tukajšnjih ljudskih šolah. Učenikom je po šolskih nadzornikih strogo ukazano, v vseh predmetib čisto slovensko mladino le nemški podučevati, po nemški učenik mladino svavi, po nemšlri razposajencu kazen napove, in prej ko ne ga tudi po nemški zmirja in prekolne; da, še celo v maternem jeziku moliti mladini ni dovoljeno, dokler je še pred in po šoli moliti dopuščeno. Ali niso take šole zares mučilnice za slovenske otroke? Vprašaj pa tudi šolarčka, ki je postavno ljudsko šolo obiskoval, kaj se je v vseh letih koristnega naučil? V svojo žalost boš spoznal, da, razen malo krščanskega nauka, nekaj nemški čitati, kar se ve da ne razumi, za največo silo svoje ime nemški podpisati in iz računstva malo ali skoro nič, ker se ga je večidel v tujem jeziku učil. Da bo tudi društvo sv. Mohora po Koroškem svoje ude polagoma zgubilo, ako se okolščine ne spreraene, je razumljivo, ker se že zdaj večkrat sliši: »Rad bi bil pri tem društvu, ako bi le slovenski dobro brati znal.« »Slov.« Pristavek vredništva. Pričujoči dopis natn zopet kaže, kako se godi se slovenščino po ljudskih šolah na Koroškem. Več ko se govori o svobodi, o šolskem napredku, slabeje je z ljudskimi šolami tam, kjer so Slovenci med Nemci naseljeni, kakor n. p. po Koroškem. Svoboda in prostost je menda le v tem, da se slovenski otroci sraejo nemščine učiti; zaniinivo bi bilo ko bi natn kdo statistično dokazal, koliko slovensko - nemških šol po velikovskem in belaškem šolskem okraji in drugod po Koroškem se je prestrojilo v čisto nemške šole, od kar imamo nove šolske postave. — Pa slišim že ugovarjati: soseske same žele in prosijo nemških šol, slovenščine ne marajo. No, kaj res tako? — Gotovo, to prav radi verjamemo, prašajmo le kmeta: ali bi bilo dobro da bi Vaši otroci kaj nemškega znali? Gotovo dobro! Tedaj prosite za nemške šole! Dictum, factum. — Pred kerčtno se je igralo več otrok. Ptujec pride mimo, ter vpraša otroke: bi li radi jedli klobase? Oj, prav radi, so odgovorili. Pojte z manoj! Ta jih pelje v kerčmo ter ukaže vsakemu prinesti klobaso. To vse je hitro zginilo. Ali bi še radi jedli? Še, še je bil odgovor. Prinesite kerčmar vsakemu se po 1 klobaso! Ptujec se zmuzne; otroci ostanejo v kerčmi. Kerčmar čaka plačila ter vpraša otroke: Kam je šel vaš stric ali kdor koli je ? JVIi ga ne poznamo in tudi ne vemo, kam je šel, so odgovorili otroci. — Razloček med to pripovedko in kmeti je samo ta, da morajo soseske ali prav za prav stariši sami plačati račun za to, kar so jim drugi naročili. Prašajte pa kmeta, gostača ali kterega koli iz prostega naroda, ali je res to njegova volja, da bode otrok 6 — 8 let hodil v šolo zato, da se nauči tujega jezika, v drugem pa ostal neveden, — odgovor bode ves drugačen. K mestnemu učeniku pride sorodovinec iz dežele, ter mu reče: 0 sv. Martinu Vam pošljem svojega 81etnega dečka, da ga bote nemški naučili, o sv. Juriju, ko se paša začne, bode uže dovolj znal, tačas ga pa vzainem domov. — Ta resnična zgodbica nam dovolj pojasnuje, kako si prost narod misli priučenje tujega jezika. Potem se le sMicujte na želje prostega ljudstva, ki hoče imeti nemške šole. Kdor je v mestu rojen, in z mladega slišal nemški govoiiti, ne more imeti pojma o tem, kako se selski otroci uče tujega jezika; ako je učenje tujih jezikov tako lahka stvar, čemu so šole za izobražene, v katerih se po več let uče tujih jezikov, in ssinovi prostega naroda naj se tega kar mimogrede nauče. — Iz deržavne<;a zbora na Dunaji 20. februarija t. 1. Specielna razprava o noveli k postavi o šolskem nadzorstvu kar se tiče diet okrajnih šolskih svetovalcev je trajala 2 uri. Ostalo je vse pri starem, razloček je le ta, da prej se je priznala potnina za 4 kilometre pota od okrajnega sedeža, sedaj pa se začenja še le, ako je daljava 8 kilometr. (1 gl. za pot in 1 gl. 50 kr. dnine). Postava ima veljati že 1. aprila, a ne 1. julija, kakor je bilo nasvetovano — češ, da se več prihrani. (?!) — Ali so seje okrajnega šolskega sveta potrebne ali niso, o tem vprašanji ne govorimo, a povdarjamo le to, da gre potnina udom okr. šolskega sveta, sicer bi veljalo le to, voli naj se ta, ki je bliže sedeža, ali tisti, ki more zastonj potovati. — Vabilo k petnajstemu občnemn zborn ,,Matice Slovenske" 12. marca 1879. leta ob 4. uri popoludne v čitalnični dvorani v Ljubljani. Vrsta razgovorov: 1. Predsednikov ogovor. 2. Tajnikovo poročilo o odborovem delovanji od 1. januarja do konca decembra 1878. 1. 3. Eačun od 1. januarja do konca 1878. 1. 4. Proračun od 1. januarja do konca decembra 1879. 1. 5. Volitev treh udov da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun o novčnem gospodarstvu vsled §. 9. Matičinih pravil. 6. Odborov nasvet o jedenkratnem razpošiljanji društvenega »Letopisa«. 7. Eazgovor o zaostalih letnih doDeskih družabnikov in oni ustanovnih članov »Matice Slovenske«. 8. Nasveti posameznih udov. 9. Volitev 9 novih odbornikov, in sicer namesto onih, ki vsled §.12 Matičinih pravil izstopijo iz odbora, in so g. g.: dr. Janez Bleiweis; Feliks Stegnar; Ivan Vavrfl; grof Josip Barbo; Božidar Eaič; Luka Svetec; Josip Šuman; dr. Jos. Ulaga; Viljem Urbas.