Cena številki 1 Dinar Številka 5. stnina plačana v gotovini, eto XXV. 8. maja 1929, Tisk Prekmurske Tiskarne v Murski Soboti, za tiskarno HAHN IZIDOR MARIJIN LIST NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA. — Pobožen mesečen list. j Vrejuje ga z dovoljenjem cerkvene oblasti: Klekl Jožef, vp. pleb. v Crensovcih, 5 Slovenska Krajina. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja 1 verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja leta 1904. dec. 8., gda je te list, kak j prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. Cena na leto: doma na skupni naslov 10 Din., na posameznoga 15 Din., v vse j države Europe 25 Din., v Ameriko Južno i Severno, v Canado, Australijo z Novinami ! i kalendarom „Srca Jezušovoga" vred, šteri je brezplačen, štiri dolare. Naročniki so de- j ležni sada več jezerih sv. meš i dobijo k listi vsi brezplačno kalendar Srca Jezušovoga. j M. List z kalendarom Srca Jezušovoga je priloga Novin. V vredništvi M. Lista v, Crensovcih se dobijo kupiti: 1. Živlenje sv. Martina i pušpeka za 1 Din 75 par; 2. Živlenje sv. Jezušekove Trezike po 5 Din; 3. Molitvena J knjiga „Hodi k oltarskomi Svestvi" v celo platno vezana z zlatov obrezov 20 Din; 1 4. skrivnosti sv. rožnoga veHca po 2 Din 50 par 15 falatov. Dari. Na podporo Marijinoga Lista so dali v din: Karol Žižek, Cana-da 56, Cigan Jožef, Črensovci 30, Hren Ignac, Chicago 25, Kocel Ivan, i Črensovci 5, Jankovič Marija, Zemun 25, Grah Marija, Sr. Bistrica 5, Lebar Jožef, Chicago 25, Josip Svetec, orožnik, Berovo 5, Žalig Jožef, Cana- ; da 54, Tivadar Geta, Beltinci 1, Duh Kata, Beltinci 2, Karolj Franc, Beltinci 10, Žerdin Štefan, V. Polana 25, Vučko Ivan, Črensovci 2, Franc Mesarič, Razkrižje 11, Balažič Ana, G. Bistrica 2, Ciglar Jožef, Chicago J 55- iz Gančani: Horvat Ivan 5, Gomboc Lizika 5, Matko Ana 2, Tivadar , Ana 1; N. N. G. Bistrica 10, Krenos Ivan, Beltinci 5, Glavač Marko, Bel- j tinci 2. — Mariia povrni vsem. »Fantič le gori stani"! Tebi, Marija mogočna kralica . . . O prelep je divni rožni cvet, napolnjuje s cvetjem celi svet; toda srce mlado lepše je, ki v ljubezni božji sveti se. V več mestih Mar. družbe niti ne mogoče ustanoviti. Led se ne da prebiti. Po ništernih krajaj je že led prebiti. Mamo preči številne Mar. družbe. Največ je v Dobrepoljah, več kak 300. Mala fara z 900 dušami jih ma 90. Ali samo število nikaj ne vala. Či smo pravili od katoličanski društev, da morajo delati čast katoličanskomi imeni, telko bole šče vela to za verska društva. V Marijinoj družbi se more lepo živeti, tak kak opisuje ta knigica. Dečki morete biti bole ponosni na sebe, verskoga prepričanja hverskoga ognja. Če mate te, de šlo samo od sebe gladko. Te vas nede trbelo s silov goniti v cerkev. Srce samo vam pove ka trbe delati. V geči, na Francoskom, na Taljanskom i ešče indri so dečki jako goreči apoštolje. Či zasledijo kakše dobre novine, je včasi naročijo. Slabe pa odpravlajo. Celo za sirote skrbijo, kak prinas blage duše. Med njimi pa so tudi bogši pa slabši. Neki nemški duhovnik tak opisuje odbornike nemških kongregacij v listi „Fahne Mariens": Vse te kotrige predstoj-ništva naše velke zveze bi rad pripelao v združenoj vrsti pred vas. Vaše srce bi te zakriknolo od veselja nad lepov trumov teh dečkov. Vaše oči bi se bliskale od teh vitezov, če bi prišlo 30—35000 možov iz 3600 društev, pred njimi pa zastave Mar. družbe, ali sv. Alojzija. Ti člani so naša mlada katoličanska garda. Družijo se tesno okoli svojih voditelov, šterih hiše so šole apostolov." Vidite dečki, tak so vaši vrstniki tam po sveti. Tudi našim dijakom ta knigica nede škodila. O, da bi vi slovenski dijaki vidili nemške, združene v društvi „Quickborn", 8000 jih je. Vsi so abstinentje i jako navdušeni so za verka društva. Eden izmed njih piše etak: „Kakši namen ma naše društvo ? Najti moremo edno miseo, štera naj vzdigne k novomi poleti naše duše, ki naj nam da moč boriti se z globokov iskrenostjov za versko prenovo sveta. To je naša naloga." Drugi dijak piše: „Nekda so meli Irski otok za deželo svetnikov. Bratje i sestre! Naj bo tiidi naše društvo otok svetnikov, s šteroga de tekeo blagoslov na nesrečno člove-čanstvo." Tak pišejo dečki, študentje. Šče ednok dečki slovenski, ka pravite na to? Ali naj pri nas izda vlada zima verskoga mraza? Marija je mimo šla, mil' ga j' pogledala: • Fantič, le gor vstani! Marija vas milo gleda, dečki slovenski. Rada bi tiidi vas mela za svoje kak ma vnogo drugih vaših tovarišov. Ne smete misliti, dečki, da bi vi Mariji ali duhovniki, šteri vas zove t» njeno družbo, da bi vi njoj izkazali kakšo milost, či stopite v njeno družbo. Marija vas ne potrebuje. Ona vlada neskončno visiko nad nami. Je srečna brez nas i se lehko smeje tistim, šteri za njo ne marajo. Mi potrebujemo Marijo, mi, ne ona nas! Ona je pri cili, mi pa idemo za njim. Ona je morska zvezda, mi pa smo mornarje, šteri se zavupno obračamo na njo v velikih viherih. Što njo zaničava, de slabo vozo. »Častilec Marijin ne de pogubljen", je pravo sv. Bernard. Ludvik Grinjon pa je dostavo : „1 če bi njemi mogla poslati na pomoč bataljon angelov, da a reši, pa bi jih poslala." „Zato", pravi Marija, »dečki, poslušajte me ! laženi, ki se držijo mojih potov! Što mene najde, najde življenje i sprej-e življenje od Gospoda." Ona žele biti z nami dobra, či li mi ščemo biti z njov. Pa kak dobra! Ta velka gospa žele biti — naša mati. Mati lubezniva, dobrotivna nam šče biti. Kak se deca najbole počutijo okoli matere, ravno tak žele Marija, da se mi siičemo okoli nje, Kralica — pa je tak domača, pa je tak lubezniva do nas ! Dečki, to so ne samo lepe pa prazne reči, to je vse čista i popolna istina, samo šče izda preslabo povedana. Takše matere, takše sreče, takše časti naj bi se človek brano? O, dečki slovenski, čas je, da Marija zavlada nad slovenskov domovinov i nad njenov mladinov! Tudi nad moškov mladinov! Vi znate, ka se bije boj med Devicov i peklenskov kačov, ki za njenov petov šuta. Zmagava pa devica, strla njoj je glavo. Tudi na vas, dečki, cila kača, da bi vas prekanila, ranila i k sebi pritegnola. Zbirati mate med kačov i Devicov. Kak se odločite ? Sterte kačo, štera vam šepe-če, da jetozavas prepobožno. Ali ne slutite njenoga čemernoga pika? Strite joj glavo! Spoznajte svojo norost! V spoznanji, v živom osvedočenji pokleknite ponižno pred oltar Device i gučite kak so gučali vaši tovariši: Tebi Marija, mogočna Kraljica, dečki ponižno, darimo srce. Tudi nas sprejmi, preljuba Devica, v svojo družino sinove zveste. Ltibi moj dečko! Či ne čutiš veselja nad Mar. družbov, pa ti s tov rečjov neščem delati neprilike. Marija šče meti v svojoj službi dobrovoljce, ki so srečni i veseli, če so v njenoj službi. Ešče ednok: Marijino družbo samo meti, ali na po mrzlo, na po toplo biti v njej, ne je M. družba. Nego v Mar. družbi mora vladati živ-, ljenje, delavnost i sveto veselje. Gibajte se, sukajte, izkažite, ka ste živi. Vsi, ki ste v Marijinoj družbi, preskrbite knigico »Vodilo Marijinih družb", ki je pred kratkim izišla. Tisto prečtite, i se po njej ravnajte. Či si ka bogšega zmislite, še bogše. Živahnost, gorečnost naj vlada v Mar. družbi. »Služite, Gospodi v veselji", pravi kral David. Posebno so dužni to včiniti mladi dečki! Marijina družba ne sme meti povešene glave, nego batrivne mladence, krščanske junake! SKLEP. Na konci smo. Ležao si v svojih slabostih v duševnih skušnjavah. « Marija je mimo šla, mil' te pogledala. Ti si razmo te mili pogled in čiio njeno zvanje: Fantič le gori vstani; greva za Jezušom! K Materi Mariji. \ Molitev sv. Ephraima. ^ ;: O Nevtepena Devica Marija, boža zaročnica, gospa ^ naša, jedino vtipanje zdvojenih, stiskanih obramba i | ; najzdatnejša pomoč k tebi pribežajočih, posluhni moje ^ zamazano i z nevrednimi vustami opravljeno molitev pa | prosi tudi svojega sina, mojega Gospoda i Boga, naj i | meni odpre svoje smiljeno srce, pozabi vnožino mojih ^ grehov, me na pokoro pozove i mi da njegove zapo- ^ vedi verno držati. Smiljena, dobrotivna i milostivna de- | vica, bod« mi vsigdar na pomoč, bodi mi v tom žitki i goreča zagovornica i pomočnica, preženi napade mojih sovražnikov, oskrbi mi zveličanje i zato čuvaj na smrt-noj vuri mojo nevolno dušo, temne obraze hudih duhov ;; od nje preženi, na strašen sodnji den pa me reši več- ^ g noga pogubljenja; nazadnje mi pa spravi nedopovedljivo | g diko tvojega sina i Boga, ka se tudi vupam, da zadeli bim po tvojoj priprošnji i dobroti, gospa moja najsve- g tejša i mati boža, kak te to tudi ponovno prosim, po smilenosti i ponižnosti tvojega jedinorojenoga sina, našega Gospoda Boga i Zveličitela, Jezuša Kristuša, komi | | ide vsa čast i dika i poštenje z njegovim večnim Očom ^ i z najsvetejšim i najbogšim začetnikom žitka, z DUhom, n zdaj i vsikdar i na vse veke. Amen. • S S Marija, Marija jaz ljubim tebe, A Goreče so v meni do tebe žele: . va Rad bi te vido, rad, mati predraga, Rad bi poklekno pred tvoje noge Da se razjoče mi duša, srce: Skuza za dare bi bila zahvala. Srčen. Samo za Jezuša i njegove sirote. Jezuš i birote! Ta dvoja sveta reč bodi namen mojega življenja! O mili moj Odrešenik, ki si živo samo za mene, ki si trpo samo za mene, ki si vmro samo za mene, ki si v nebo šo samo za rnene, da mi tam mesto pripraviš, i mi ž nje pošlješ sv. Duha, kivoltari prebivaš samo za mene, Jezuš, ti si vreden, ti si zaslužiš, da živim samo za tebe! To je moja najsve- | tejša i najvekša dužnost. O samo za tebe naj žive to bitje. Tvoja naj bo cela moja duša ! Tvoje naj bo celo moje telo! Tvoja naj bo vsa moja vrednost! Vse moči, vse zmožnosti, vse prijetnosti i neprijetnosti moje duše i mojega tela naj bodo samo tebi posvečene! Tvoja naj bo moja smrtna viira I Tvoja naj bo moja večnost! Jezuš, vse naj tvoje bo! . Drugo, kak tebe meti, kak te ljubiti, neščem dober Jezuš! I to tak na to m kak na drugom sveti! Druge žele kak tvoje ne poznam i spuniti neščem i ne morem i nesmem ! Jezuš, samo tebe i jedino tebe ščem meti! Jezuš ti si vse moje bogastvo, drugo mi ne trbe ! Jezuš vse moje ! Jezuš, siromak si bio ti na zemlji, te najvekši siromak. Ve tvoja večno istinska boža reč potrdi to istino, ki se glasi: „Lisice majo brloge i ftice nebeške gnezda ; Sin človeči pa nema kama bi glavo naslono." (Mat. 8—20.) Siromak si bio Jezuš! Sirota je bila tvoja prečista mati Marija; siromak je bio tvoj sveti hraniteo, Jožef; siromaki so bili tvoji apoštolje, siromaki večinoma tvoji prijatelje. Siromakom si posveto vso svojo skrb, da njim pomagaš v duševnih, i telovnih potreb činaj. O kak vroče si ljubo ti sirote! Ne si napravo stopnje na toj grešnoj zemlji, da ne bi je rav-nao za nje! Kodiš slepi kre ceste kriči po tvojo pomoč; drugi ga karajo, naj muči i neščejo čuti njegovoga krika; ti, Sin boži, pa ščeš čuti njegovo prošnjo, k njemi se nagneš i ga opitaš : sinek ka želeš, da ti včinim ? Opitaš ga i spuniš njegovo želo: daš njemi pogled nazaj. Sirota, ki je vse svoje premoženje potrošila, da bi ozdravila i ne je mogla, je najšla pri tebi pomoč: dovolo si njej, da se je doteknola roba tvoje obleke i moč tvoja njoj je stavila krvotok. Kananejka te prosi, naj preženeš hudo-ga duha ž njene hčeri. 1 čeravno je bila poganka, k šterim nesi bio poslan, ar je bila sirota, si posluhno njeno milo ponižno prošnjo i hudi duh je mogo zapustiti njeno hčer. Jezero lačnih nahraniš, tužnih potolažiš, be-težnih ozdraviš, ar so sirote, ki te genejo na smiljenje. Pa naj dokažeš, da je tvoja lUbezen do njih, do sirot ubogih, ne hipna, časna, nego večna, obečaš njim večno plačilo v nebesaj: „Blaženi siromaki vu diihi, ar je njihovo nebeško kraljestvo." (Mat. 5-3.) Pa naj na zemli ostane tvoj zgled, tvoja lubezen do sirot, daš slovesno izjavo, da sirote, tvoje ljubljenke bodo stalno na zemli i da boš smiljeni do tistih, ki do te ljubili kak si je ti ljubo. Siromaški Jezuš ti si pravo: „Siromake te vsigdar meli (Marko 14—7.) Ti si obečao plačilo tistim ki dote ljubili: „Ne sodite i ne bote sojeni; ne pogiibljajte i ne bote pogubljeni; dajte i se vam bo dalo dobro natlačeno navreh merjeno v vaše naroče-" (Luk. 6, 36—38.)- Pa celo ža blažene, večno blažene zoveš tiste, ki do sirote ljubili: „Blaženi smiljeni zato ka bodo smiljenje dosegnoli." (Mat, 5—7.) 1 naj pokažeš strahovito moč svoje ljubezni do sirot, javno i jasno pa glasno poveš, da na sodnji den boš sodo duše po tom, kak so ljubile sirote. Poslušajte to nioč i se veselite ljubitelje sirot! Poslušajte to moč i se strašite trda srca do sirot! „Kda pride Sin človeči v svojem veličanstvi, i vsi angelje žnjim, te bo sedo na stolci svojega veličanstva. I zbrali se bodo pred njm vsi narodi i ie bo ločo narazno kak pastir loči ovce od bakov. 1 bo ovce postavo na svojo desnico, bake pa na levico. Te pove kralj tistim, ki bodo na njegovoj desnici: Pridite blagoslovljeni mojega Oče I prevzemite kraljevstvo, štero vam je pripravljeno od začetka svetal Ar sem lačen bio i ste mi dali jesti; žeden sem bio pa ste mi dali piti; tujinec sem bio pa ste me pod streho vzeli; nagi sem bio i ste me oblekli; betežen sem bio i ste me pohodili. Te bodo pravični odgovorili rekoč: Gospod, kda smo te videli iačnoga i smo te nasitili? ali žednoga i smo te napojili? Kda smo te vidili tiijinca i smo te pod streho vzeli? ali nagoga i smo te oblekli? Ali kda smo te vidili betežnoga ali v vozi i smo te pohodili? 1 kralj bo odgovoro: Zaistino vam povem, ka ste včinoli Steromi teh mojih najmenjših bratov, meni ste včinoli. Sledkar pove tiidi tistim, šteri bodo na levici: Poberite se spred mene, prekleti, v večni ogenj, šteri je pripravljen vragi i njegovim angelom. Ar lačen sem bio, i mi neste dali jesti; žeden sem bio i mi neste dali piti; tujinec sem bio i me neste pod streho vzeli; nagi sem bio i me neste oblekli; betežen i v vozi i me neste obiskali. Te njemi bodo tudi oni odgovorili: Gospodi kda smo te vidili Iačnoga ali žednoga ali tiijinca ali nagoga ali betežnoga ali v vozi i nesmo ti podvorili ? Te njim bo odgovoro rekoč: Zaistino vam povem, ka neste včinoli Steromi teh najmenjših, tiidi meni neste včinoli. 1 ti odidejo v večno trpljenie, pravični pa v večno življenje." (Mataj 25, 31—46.) Tak de siromaški Jezuš sodo na sodnji den. Če nesam ljubo njegovih sirot, bom zavržen, če sem je pa, bom zveličan. Mi zameriti po teh Jezušovih rečeh, če jaz odgovorim, kak sem že više odgovoro: da ne poznam driigoga cila v svojem življenji kak Jezuša i njegove sirote. Ne zamerite mi, če rad mam tiste, štere je Jezuš za svoje brate ime-nttvao i za štere je preživo vso svoje življenje! Ne zamerite mi, če bom živo samo za Jezuša i njegove sirote, če bom ljubo te, če bom delao za te, če bom trpo za te, če se mi nit življenja pretrgne zavolo žrtve, aldova za te, ve je moj Jezuš tudi tak delao! Naj drugi zvršavljejo slavna dela, po šterih de jih svet občiiduvao, ka do miljoni šli za njimi za volo njihovih sladkih govorov; naj drugi cecajo v sebe vso modrost i jo trosijo razno med. neštete vnožine, ki jih bo hvalila i zvišavala ; jaz driigoga dela i modrosti ne poznam kak ljubiti Jezuša i njegove sirote; naj drugi izobražujejo narod do najvišiše stopnje kulture, naj njemi nudijo vse umetnosti i zabave: jaz ne poznam druge kulture, driige umetnosti, driige zabave, kak samo tisto, po šteroj se svet navči kem bole ljiibiti Jezuša i njegove sirote! Siromaški Jezuš, jaz ščem meti samo tebe, da te dam vsem sirotam! -i tvoje sirote, da njim poskrbim smiljeno ljiibav vseh dušic, da njim moreš plačati to na sodnji den I Samo za Jezuša i njegove sirote I Jezuš v Oltari. Jezuš v Oltarskom Svestvi neje zato nazoči, da tu samo stanuje; tii neje mrtvo, čeravno se nikaj ne vidi i ne čiije: tii je življenje, tii odnet se ravna celi svet. Večna Modrost je tu, Vsegamogočnost, Večna ljubezen. Sodnik živih ino mrtvih. On je tii, da je hrana za tomare, ki potujejo vu večno domovino. Tii se nahranijo, i idejo naprej, do cila, do domovine: do nebeške cerkve. On to šče, da smo mi vsi živi tabernakli, da je on ne samo v milijon tabernaklih, keliko jih je na sveti, nego da je on v 1500 milijonih živih tabernaklih keliko je ljudi na zemlji. Velemoč občine je Jezuš v oltari. To žele on, naj se sveti iz naših oči njegova svetlost, naj guči z nas njegova modrost, naj gori v našem srci njegova ljubezen, drugi Kristušje naj smo po sv. prečiščavanji. Ne meti dve duši, edno za cerkev, driigo za svet; edno za Boga, driigo za gostuvanje, ples, senje itd. Duša je edna i ta je Jezušova, da „bo spunjen čas vse ponoviti v Kristuši, ka je v nebesih i ka je na zemlji v njem, v šterom smo tudi mi." (Efez 1 — 10.) Celi človek postanem po sv. obhajili. Sv. Oremuši je Bog pokazao ednok pri ednoj prikazni, kak de ga sodo. Pitao ga je na sod-benom stoci sedeči sodnik: ti ka si ? Odgovoro je, da je krščenik. La-žeš, njemi odgovori večni sodnik, ti si pogan. To njemi je pa zato vrgo voči, ar se je preveč, čez mero dao prek čtenji knig poganskih pisatelov. Ta prikazen ga je strsnola j je postao veliki pisateo sv. Pisma, na koj ga je dober Bog odebrao. 1 če de nas pitao, ka smo, i odgovorimo da smo krščeniki, nam mogoče ne bo pravo ka lažemo? Sto boie. Ti si kmet, ti si trgovec, ti si goslar, ti to, ti ono, samo krščenik ne, de nam pravo. Nesi krščenik, ar se ti je duša pogrozila i zalejala: tvoja pri verstvi, tvoja pri igri, tvoja pri trgovini, tvoja tii, tvoja pa tam. Vsi stani so od Boga, vsa pozvanja v nebo pripelajo, a krščeniki morejo biti kmetje i ne naopak, krščeniki trgovci, ne naopak, krščeniki krčmarje i ne naopak itd. Takše cele ljudi pa rodi samo sveto obhajilo, vzgoji samo Jezuš v oltari. I ka je Jezuš? Bog i človek v ednoj osebi. Ka je pa vera? Bog pri človeki i človek pri Bogi! 1 kaj je sv. obhajilo ? Ravno to. Če ščeš zato vero meti i po njej živeti, moreš k Jezuši hoditi, ki je v oltari. Te-lovo moreš dosta i dostakrat svetiti v ednom leti. Dušica, k Jezuši v oltari rada hodi. Pri Mariji Pomagaj. Komaj so ljudje začuli glas, da bo romanje k Mariji Pomagaj na Brezje, že se njim je v srcih zbudila žela, ki jih je vlekla ta, kje Marija Slovencom najobilnejše milosti deli. Vsaki krščenik zna, koliko dobrot je že dobo od Boga po Mariji. I želja zahvaliti se Mariji za vse prejete dobrote i si sprositi pomoč i blagoslova v vseh nevolah, ta žela je naednok zagorela po naših vesnicaj i je spravila nad jezero romarov na Brezje. Kak so se razlegale Marijine pesmi po naših poljžj na risalsko jutro že rano, kda so se še komaj škvorjančki dramili! Žito in pšenica sta šiimljala z romari v lehkom vetri, kak da bi prosila romare, naj mo- lijo k Mariji, da jih obvarje ledenoga zrnja i nevihte. I celo pot ? Od M. Sobote do Otoč, nikdar neso vtihnole pesmi na čast božoj Materi; vsaki vagon je bio kak mala cerkvica, kje so skoro nepretrgoma se glasile pesmi, se molilo čislo i spevaJe litanije. Kak je vlak obstao na Otočah, kak nam je radostno od veselja bilo srce! Jezero src je zdehnolo v zahvalo : Hvala Ti Milostna, da si nas pripelala srečno brez vsake nesreče do sem. Taki se je razvila veličastna procesija. Romarje vsake fare so šli vkup. Kak nam je bilo veselo srce, kak so viista lehko spevala i molila. Kak ne bilo niedne vtrujenosti v nogaj, kda smo stopali proti Brezjam. Med gorenjskimi šumami i visokimi gorami, ki smo jih gledali ne daleč od nas, še s snegom pokrite, je donela prekmurska Marijina pesem v pozdrav Kraljici Majniškoj. Bluzi cerkve so nas pa čakali preč. g. P. gvardijan v cerkveno] opravi i z zastavami. V njihovom sprevodništvi smo stopali v cerkev pred oltar Marije Pomočnice. Kak milo nas je gledalo iz oltara Matere milostno oko, kda smo po dugom poti ob J/4 4 vuri na risalsko soboto klečali pred Njenim oltarom. Iz dna srca so nam vrele molitve v pozdrav dobroj Materi, po šteroj Jezuš milosti deli ubogim trpinom. Kak nam je od sreče bilo srce, kda smo gledali na Njeno podobo; kak nam jezaviipanje vstajalo v srcih* kda smo pri oltari gledali toliko zahvalnih kepov, in palic, štere so tam pustili v spomin i zahvalo oni, ki jim je Marija pomagala. Znali smo, da nas Marija ne bo zavrgla, ar smo prišli tak daleč. Po opravljenih litanijah so naši romarje lepo opravili sv. spoved. Zvečer ob 1/2 8 vuri je bila predga i za tem slovesne večernice. Pa do pozne noči neso naši romarje se meknoli od oltara Marijinoga, nego goreča molitev se je zdigavala k Njej, Materi Pomočnici. Nešteri so celo vso noč predremali 1 premolili v cerkvi. Na risalsko nedelo so vsi romarje pristopili k sv. ohhajili. Po pred-gi ob 7 vuri so meli sv. mešo mil. g. prelat Dr. Slavič, a ob 10 vuri so pa predgali preč. g. pleb. Baša, sv. mešo so pa meli odposlanec našega hercegptišpeka milosti, g. kanonik dr. Vraber. Popoldne so lepe reči od Marije pregali g. Dr. Slavič. Ob 6 vuri so pa bile šmarnice. Komaj je pa nastopo prvi mrak, te se začela rimska procesija z svečami. Bilo je to nekaj čudovitoga! Kda je jezero plamenčkov gorelo 1 razsvetljavalo temno noč, kda so romarje v lepom redi z vsemi duhovniki romari molili i spevali naše domači pesme, tak, da je odmevalo od visokih gor, te je Marija znala, kak srca vseh teh gorijo za Njeno čast. I po prihodi v cerkev je navdušenje naraslo do vrhka. Tak je iz viist vseh donelo mogočno popevanje, da se je zdelo, da še celo cerkev doni z nami i se glasi v pesmi. Teško nam je bilo slovo na risalski pondelek zajtra od oltara Marijinoga. Prisrčne reči v slovo so nam govorili milost, g. kanonik Dr. Vraber. Kolikokrat so se oči obračale nazaj k milostnomi oltari, šteroga smo mogli zapustiti. Zaspevali smo Mariji v pozdrav, Njoj še ednok priporočili vsoje prošnje, potem se pa z genjenim srcom odpravili v deževnom vremeni na pot, da še pomolimo pri oltari Matere bože na jezeri na Bledi i pozvonimo za zvonček želj. (Dale prihodnjič.) f .—r—f—tr—p-,—