12. POGODBA.
Večerni mrak se skozi  okno  gnete
v ponižnost štirih sten, med njimi se gosti
in pije umirajoči dnevni luči kri
in mrtvotiho svoje sanje plete,
Sholar Joannes, ki iskal po Padovi
in po deželi Jelvico je in je dobil ni,
na postelji leži  oblečen vznak:
obraz njegov je kost in koža, ustne osinele,
oči globokovdrte, kot bi steklenele —
še v dnevu vidijo meglo in mrak,
Bolezen črna ga je zalotila
in ga na postelj priklenila,
in ž njo je pri zaprtih vratih glad
prišel k sholarju vasovat — —
Izpile sence so> že davno luč, V temo
je dvanajst vdarcev bronastih prišlo;
ko čakajoč drug drugega so tajnostno brneli,
sholarju, ki je vstal obupan, zadnje misli so razvneli:
O Bog, o Bog! In še ni konec časa, spet svoj krog začne od kraja! Če se že čas pomlaja, daj, da mu jaz odmrem, *              daj, da oči zaprem
in v večnost grem , , ,
Ni bridke misli dogovoril še do konca in soba je vzžarela, ko da solnca krvavega se v njo1 je luč razlila. Sholar vzdrhtel je in neznana sila mu je povrnila moči, in ko so' v rdečo luč strmele mu oči, začul jie glas kot še nikjer nikdar:
»ON noče tvoje smrti, o sholar, ON hoče, da trpiš in se trpeč življenja veseliš! — Si zadovoljen ž NJIM sholar?«
In v rdečo luč rdeč smeh je prasnil in v njej je čez trenutek ugasnil . , ,
Sholarju bledi je zbledel obraz,
vse ude mu prevzel je oster mraz
in glas mu je drhtel, ko izza zob
vprašanje všlo je: »Kdo si?« v sobo tiho kakor grob.
»Kdo sem? Ki NE mu geslo' je vseh gesel,
ki NE mu veslo je vseh vesel
in nosi varno ga povsod
čez morje — zvano žalostni  človeški rod!«
»In kaj bi rad, zanikujoči duh?« vprašanje drugo šlo je do nevidnih uh,
»Obiskal sem te, čul sem tvoj obupan glas, ki klical je pomoč in spas,
140
ON ni te slišal! — Hočeš, te jaz trpljenja rešim?
Telesni ti in misli glad utešim
za zdaj in za vselej,
Samo pogoditi se morava poprej!
Svoj živi dan se ne skesaš,
če se zapišeš mi in — dušo mi prodaš!«
Sholarju v sencih je začelo biti, ko da narastli so možgani zviti in nimajo v črepinji več prostora, in zadnjega pomisleka zavora se obžgala je ob veliki, blazni želji:
»Zapišem se ti in prodam, Vtolaži glad
in zdravje daj telesu, ki bolezen ga mrtviči
in da verjamem, pri tej priči
pokaži Jelvico mojo
in razodeni, kaj je ž njo!«
»Želel si; vse se ti zgodi! Pogodbo še potrdi tvoja kri!«
Iz luči v roko je sholarju bel priplul papir in na papirju ležal je rapir. Sholar je vzel rapir in roko ranil, krvi tri. kaplje pod pogodbo kanil,