Političen list za slovenski národ. F* polti prejem» velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 (Id., za četrt leta 4 (Id.. za en mesec 1 (Id. 40 kr. V administraciji prejeman velJ4: Za celo leto 12 (Id., za pol leta 6 (ld., za četrt leta I (Id., za en mesec 1 (ld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 (Id. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnižtvo (administracija) in ekgpedieija, Semeniške ulice št. 2, II., 28. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat: 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TredniStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob »/,6. uri popoludne. Letnilc XVII. Štev. 225. V Ljubljani, v torek 1. oktobra 1889. Iliisko-uaroilna cerkev. (Ideal in resnica.) „Slavische Warte* je v letošnji 7. številki objavila članek pod gorenjim naslovom. Kakor dostavlja vredništvo, poslal mu je članek odličen član peter-burškega dobrodelnega društva. V tem članku pisatelj jasno določuje stališče, s katerega slavolili v Rusiji presojajo cerkveno vprašanje. V celoti članka ne odobravamo, vendar ga objavimo v prevodu, da čitatelji spoznajo, kako celó Rusi obsojajo unetost za rusko-narodno cerkev. Članek se glasi: „Vera je med najmočnejšimi podporami države in sploh ljudskega življenja. Najžalostnejša prikazen našega stoletja je verski indiferentizem omikanih krogov. Prepričan sem, da je vera važen kulturen laktor in da le na verski podlagi more obstati omika. Ali pa naj radi tega zopet ponovimo srednjeveški verski prepir? Tega ne, in bilo bi tudi nemogoče. Cas tridesetletne vojske je minul. Nobeden pameten človek ne bode sedaj na svojo pest pričel boja zaradi velike „filioque". Tak prepir more rešiti le cerkev s svojo veljavo. Sploh pa take stvari zanimajo le bogoslovce. O dogmah pravoslavja sploh nimamo knjig, katere bi pravoslavno krščanstvo sprejelo in potrdilo. Za časa Petra Vel. je izšel nekak katehizem z naslovom: „Kamen veri" iz peresa ruskega duhovnika St. Javorskega. Ta katehizem je bil takoj prepovedan; oni pa, ki so verovali na te verske stavke, bili so neusmiljeno tepeui. Po Petrovi smrti je bila prepoved preklicana, in nasprotno so bili sedaj oni tepeni, ki niso hoteli verovati na nezmotljivost te knjige. Danes je „Kamen veri" zopet prepovedan. Pred tridesetimi leti so vpeljali v srednjih šolah katehizem škofa Filareta, akoravno so mu mnogi očitali protestantizem. Največja razlika med katoliško in pravoslavno cerkvijo pa je v organizaciji hierarhije. LISTEK. Pisma iz Italije. VII. Iz Genove proti Pizi ni druge poti za železnico, kakor v rovu pod mestom. Enako je izpeljana, kakor na Reki. Vodi pa vedno tik morja. Vožnja ni prijetna, kajti lahko rečem, da smo se vozili več pod zemljo, nego po vrhu. Naštel sem med Genovo in Pizo 38 prederov. Po laškem se časniki mnogo bolj beró kot v Avstriji in v kupeju ima malodane vsak popotnik svoj časnik, naj si bo učenega ali delavskega stanú. Kaki časniki se po železnicah prodajajo, lahko si mislite. Stvar je kakor pri nas. Na priliko naj povem, da je neki muštacar vpil mimo voza: Adamo ed Eva, tutta la storia — gazzeta nuova, umoristico-satyrica. No, sem si mislil, to ti mora biti izvoljen list. — Z berilom torej si ljudje kratijo čas po železnici. Koliko je torej na tem, da bi dobili dobre liste v svoje roke. Pa le-ti se toliko ne vsiljujejo. Premalo je reklame. Jaz pa nisem bral, marveč se oziral po okolici, kolikor sem mogel zavoljo predorov. Videl sem lepe kraje, obsajene, večidel z vinogradi. Med drevjem Ta razlika je velika. Da bi se te dve cerkvi združili, kakor piše iilozof Solovjev, do tega je še daleč. Glede razmere cerkve do države je v pravo-slavji ta razlika, da so vse koristi pravoslavne cerkve odvisne od državnih. Ako je država v resnici narodna in demokratska, potem taka organizacija ni nevarna cerkvi. Stvar pa je drugačna, ako imamo namesto narodnega državnega organizma le poli-cijsko-birokratski sistem. To imamo sedaj v Rusiji. Predno pa o tem obširneje govorim, hočem omeniti neko dogodbico iz štiridesetih let. Bil je čas, ko je ruski car Nikolaj I. s svojega prestola naznanil pravoslavno-narodno politiko, katero pa so zastopali le nemški in ruski birokrati pa diplomati. V Rigi se je leta 1845 sošel konvent livland-skega plemstva, da bi zabranilo prestop Latišev (Letten) v „pravoslavje". Toda ruski birokrati in vrhovni gubernator Golovin so potegnili z luteran-skim plemstvom. Tako so ruski birokrati obrnili kopje proti takozvani državni veri. Take razmere so še sedaj v primorskih deželah; „gospodujoča" pravoslavna cerkev je le sredstvo v rokah birokratov. Ruska cerkev ni narodna cerkev. Položaj ruske nižje duhovščine se niti približno ne strinja z ljudskim idealom. Ruski „batjuška" je ali reven mož, ki je sredstvo vsakega bogatega kmeta, ali pa bogat „baryii", kakor v zapadnih gu-bernijah in skoro v vseh ruskih mestih. V obeh slučajih pa je le uradnik, podrejen ne le škofu, temveč konzistoriju, to je, popolnoma birokratski organizaciji. Kdor hoče dobro poznati razmere pravoslavne ruske cerkve, čitati mora zapiske ruskega protopopa, ki so izšli v Peterburgu pred nekimi leti (Zapiski selskega svečenika). Pravoslavni nimamo narodne cerkve, akoravno je naš ta ideal. Ideala pa ne smemo zamenjati z resnico. Taka iluzija je škodljiva, posebno pa, ako jo zasledimo v čeških listih. Ako češki listi, kot „Velehrad" ali „Nirodny Listy", hvalijo rusko cerkev, morda z namenom, prevladuje oljka, drevo mini. Pa tudi pinije se nahajajo: proti Pizi celi gozdi. Na celi progi je naj-važniši mesto Spezia, italijanski Pulj, ki ima naravno luko, dobro zavarovano. Spezia je glavno pristanišče za vojaško mornarico. — Ko se pride v Avenzo, pelje druga železnica v Carraro, kjer se dobiva slavnoznani kararski marmor. Mesto Carrara leži v kotlu, sredi cvetočih gričev, obsejanih z oljkami, pinjami in trtjem. Poleg rečice so žage, s katerimi se razdevajo marmornate plošče. 600 volov vedno vozi plošče na železnico. Še nekoliko potrpljenja in smo v Pizi. Viseči stolp se vidi iz vozi. Ker ni bilo odmenjeno, dolgo časa stati v Pizi, treba je bilo urno napraviti se proti stolnici. Mesto Piza je prav čedno in precej veliko, leži ob reki Amo. Tujci vsi hite proti stolnici, kajti tam je unicum sveta, viseči stolp, stolnica itd. Stolp ima podobo cilindra in je v osmih nadstropjih obdan z arkadami. Na vrhu je sedem zvonov, ki so vglašeni v dijatonični lestvi. Čudna stvar je ta stolp. Deklinacija od navpične črte znese 4'3 nt. Bil sem na vrhu, pa po pravici povem, (la mi je skoro poguma zmanjkalo. Stolnica je zidana na isti način z arkadami. Ima pet ladij; srednja ima lesen strop z zlatimi ka- da bi Čehe pripravili v „pravoslavje", to naredi posebno slab vtis na onega, ki stvar pozni; mi narodni Rusi iz dna srca zaničujemo sedanje cerkvene razmere v Rusiji. Kdor zamenja ideal z resnico, ta trdi žalostno resnico. Dobro bi bilo brati list „Cerkveni Vestnik" zadnjih let, kjer bi gospodje iz vred-ništev „Nar. Listov", „Velehrada" itd. našli mnogo podučljivega za-se in svoje čitatelje. Se ve, mnogo zložneje je pisati in govoriti o slovanskih vprašanjih brez vsakega znanja razmer . . ." Korona sv. Vaclava. Kakor žarno, blesteče solnce sije na naše slovenske gore in planine ter vse jednako ogreva od najborniše koče do najkrasnejše palače, tako pre-šinja in navdaje češka srca in dviga misli vsem Čehom brez razločka vzvišena, žarna tradicija sveto-viclavska. K viruhu češke dežele, k sv. Viclavu, kojega praznik so slavili minolo soboto po Češkem, Mo-ravskemin v Sileziji, druži se vse, kar je češkim srcem najdražje, kar je iskrena želja tisočerih. Nadzemeljski lesk korone češke, neustrašena pogumnost v boji pod svetoviclavsko zastavo za pravo in resnico, udanost in vzajemnost v vsem narodnem delovanji, to so ona vzvišena načela, koja je zgodovinska mi-nolost vplela v svetoviclavski idejal! Kake velike dobe nadčloveških bojev, zmago-nosne slave in krutih borb so se drvile po čeških deželah od časov, ko je svetoviclavski meč prvikrat razganjal češke sovražnike do onih pobelogorskih časov, ko je plemeniti učenjak in zgodovinar B a 1 b i n v tihi samostanski celici zapisal v češko knjigo gorečo molitev: „Sv. Viclave, nedej zahynouti nim ni budoucim!" in od teh časov do sedanjega veka so se jeli s čarobno močjo oživljeni in okrepljeni živo zopet oglašati Cehi za dedstvo sv. Vic-lava! In v vsej tej po tolikerih preobratih bogati povestnici češke minolosti ni jim ugasnil in prestal svetiti oni vznešeni idejal svetnika in vojvode češke dežele. S tem idejalom stopili so bratje naši v naj- setami. Patron cerkve je sv. Rajnerij, ki počiva tudi v cerkvi. Nasproti glavnemu vhodu je baptisterij, v istem slogu, pa še lepši, čudovit je v njem jek. Ako za-poješ počasi trizvok ceg, glasil se bo dolgo, dolgo in bo lepo pojemal. Čarobna je ta glasbena prikazen. Ako še omenim „Campo santo", v katerem se nahajajo lepe stare freske in drugi zgodovinski mo-numenti, povedal sem to, kar sem v kratkem času videl. Povsodi muditi se, ni mogoče. Vse dela umetnosti na Laškem pregledati ne zadostuje človeško življenje. Vendar že pri tem površnem pregledu človek mnogo pridobi. Olika se ukus in oko se kmalu navadi razločevati klasična dela od modernih. Naj še omenim kapucinski samostan. Bil je seveda ugrabljen od nenasitljive laške vlade, a po velikodušnosti dobrotnikov bil je zopet odkupljen. Poleg njega je velikansk, lepo obdelan vrt. Oo. ka-pucinov je mnogo, kajti imajo tudi domače študije. Med njimi je Slovenec, doma blizu Gorice, kateremu se imava zahvaliti, da sva v kratkem času mnogo videla. Redovniki žive ob pridelku z vrta in miloščine. Zraven tega živi iz tega še mnogo re-vežev. Vsak dan dobiva hrano opoludne krog sto ljudij; ob sobotah pa se kuha za -300 revežev. Ali novejši dobi i da torlMe parlamentarnih borb, en se dviga nad njimi in jim sveti ? daljno bodočnost. V tem smislu priobčil je pražki „Čech" minoli petek, v dan pred praznikom deželnega varuhi Češke, sv. Vdelava, pod naslovom: „Koron» sv. Vdelava" nastopni Članek: „Nekoliko prijateljev našega Usta: posvetnih in redovnlSklh duhovnikov ter tudi odkritosrčulb katolikov lajikov, uvažujd tožne, da strastne razmere, v koje vedno globočeje pada versko življenje v dragi domovini naši, in soglašaje popolnem z našimi članki, v kojih se je slednjič razmotrivala velika hiba nekega voditelja avstrijskih katoličanov, katero je učinil s svojo resignacijo: dospeli so do tega za-vrška, da se pri nas na Češkem, v deželi sv. Vdelava, ne sme dalje odlašati s probujanjem verskega gibanja. Katoliški narod češki, svetovdelavski narod bil je doslej glede katoliškega gibanja v našem cesarstvu smatran kot pars adneza, kot prilepek. Na poslednjem katoliškem shodu na Dunaji niti zastopan ni bil, dasi so bile doslej iz Češke na zahtevanje po-šiljane spomenice in peticije čeških katoličanov na Dunaj rade volje. Zlasti povodom predloga za po-kristijanjenje šole bilo je s Češke in sesterske Mo-rave največ podpisov za krščansko šolo. In iz vsega tega nema postati nič! Poleg tega neprijatelji ne samo naroda, temveč tudi vere naše uganjajo posmeške s svetim simbolom najvišje pozemske oblasti s koronosv. Vdelava. Znotraj in zunaj dvigajo neprijatelji korone sv. Vdelava vedno predrzneje svoje glave. Korona tega svetnika ima pa dvojni pomen. Pred vsem nam je simbol največje pozemske oblasti, koja pohaja iz nebes, in radi tega pozivlje vsakega Ceha k zvestobi do kralja. Drugič je nam simbol sv. vere, kojo je slavni in sveti varuh češke dežele razširjal po naši deželi in v čegar omiki je dospela do slave, bogastva in moči. Vera v Boga in zvestoba do kralja, iz obeh pavzra-Ščajoča neumorna ljubezen do domovine in jezika očetov — ta naj bodo vedno naša gdsla. Prijatelji naši so nas zaprosili, da v njih imenu pozivljemo k založenju velicega krščansko-rodoljubnega, po vsem češkem kraljestvu razširjenega društva: Korone sv. Vdelava, kojemu bi bil pred vsem namen: probujevati, širiti in utrjevati vero sv. Vdelava, in drugič: negovati in pričati ljubezen do domovine ia dednega vladarja, ki je često izrazil pripravljenost, svojo glavo odičiti s svetim simbolom najvišje oblasti, s korono sv. Vdelava. Čim več nastaje neprijateljev temu svetemu simbolu: veri in jeziku očetov ter ljubezni do kralja in domovine, tem bolj treba, da vsak Čeh čisla ta simbol. Sredstva tej vzvišeni svrhi bila bi pa: Pred vsem podperanje krščanskega tiska, dalje prirejanje — vselej enkrat na leto — velicega shoda čeških katolikov v Pragi v osmini sv. Janeza Nepomuškega. Prispevki bi pa znašali: jeden krajcar na teden. To društvo bi moglo pri živahni agitaciji kaj lehko pridobiti 100.000 članov. Prljltelj« našemu listu pa prosimo, d» bi svoje mnenje e predlaganem društvu: „Korona sv. VAel»v»" izvolili nam prijaviti. Podrobna pravila bi p» tu objavili. Skrajni čas je, da bi se ne smatral Seftki katoliški narod vedno le za pars adnexa verskega gibanja kje drugje, temveč da postopa samo-stilno v svoji rodni deželi glede zagovarjanja in širjenja vere, kojo je vsejal sveti varuh češke dežele, te vere, koja nas uči, da dajemo Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega." Sveti idejal sv«tovaclavski , ki je vs« veke spremljal narod deški, ne bode odtegnil svoje blagodejne moči, in skoro bode nastala doba, ko bode zopet imel za seboj vse verne Čehe. Tedaj pa ne bodo bratje naši na slovanskem severu klicali: „Nedej zahynouti!" temveč zaoril bode klic: „Podeli nam zmago, sveti Vdclav!" Dvanajsti občili zbor nemškega eecilijanskega društva v Itriksenu od 10.—12. septembra t. I. (Izvirno poročilo.) (Dalje in konee.) Udje nemškega cecilijanskega društva so se v Briksenu dvakrat zbrali in sicer 11. in 12. sept. posvetovat se o izključljivo društvenih zadevah. Predsedništvo je bilo prvi dan poslalo v Eim ponižno prošnjo, da bi sv. Oče društveno zborovanje blagoslovili. Drugi dan je prinesel telegraf veselo sporočilo, da sv. Oče popolnem namene društva odobravajo ter da vsem društvenikom delijo sveti blagoslov. V zahvalo za tako milost so vsi društve-niki, pozvani od g. predsednika, zaklicali sv. Očetu trikratno „slavo"! Ker od dne do dne rastejo cecilijanske skladbe — ko gobe po dežju — zato predlaga predsednik, da bi se število društvenih referentov ali kritikov zvišalo od 13 do 16. Na to so bili izvoljeni trije novi kritiki, in sicer: dr. Franc Ksaver Haberl (iz Ratisbone), skladatelj Mihael Haller (kapelnik v Ratisboni) in prof. Walter (iz Landshuta), iskreni prijatelj in životopisec ranjcega Witta. Za tem prideta dva imenitna in za obstoj in razcvitanje društva velevažna predloga na dnevni red. Društveni blagajnik g. H. P a we le k, knjigar v Ratisboni, videč v društveni blagajnici premalo denarnih sredstev za vzdržavanje in razširjanje društva, predlaga, naj bi zanaprej vsak društvenik plačeval kak letni donesek, kateri pa naj določi občni zbor. G. Edm. Langer, knjižničar izTešen-a stavi predlog, naj se nemško cecilijansko društvo začno dogovarjati z drugimi inostranskimi cecilijanskimi društvi, ki bi se z nemškim društvom zjedinila v organično celoto in naj bi občni zbor pooblastil glede teh dogovarjanj gosp. predsednika; pri prihodnjem občnem zboru pa bi se cela zadeva na podlagi predsednikovih sporočil prerešetala in defi-nitivno odločila. Glede teh dveh predlogov nastane živahna in zanimiva razprava, katere so se vdeležili posebno dr. Fr. Ks. Haberl, prof. Walter in prelat K ar Ion. Na zadnje se sprejmeta oba predloga v obliki, kakoršno je ponudil msgr, Karlon: Predsednik se pooblasti sestaviti mnogobrojtn odbor, kateri naj pretrese oba predloga in sicer: 1. denarni dohodki društva naj se skušajo pomuoftlti a) z vstopnino, katera se ima uvesti; b) • častnimi členi; c) z zvišanjem naročnine pri listu „Fllegende Bliitter", ki bo t bodoče društveno glasilo („Musio* lacra" se je prodala Frideriku Pustetu s» 8000 n»rk); d) z drugimi sredstvi. 2. Zaradi mogoče sveže i drugimi inostranskimi društvi naj se društvena pravila pregledajo, popravijo in p^j se iz njih vse odstrani, kar bi oviralo vstop drugim društvom. Sicer je bila ona točka, zadevajoča častne člane, kateri morajo zato dotični znesek v društveno bla-gajnico vplačati, vže prej sprejeta (po nasvetu Ha-berlovem). Zastran prihodnjega občnega zbora nastane vprašanje. Dr. Frančišek Ksav. Haberl nasvetuje, da bi se prihodnji občni zbor vršil v Ratisboni (Regeusburg) in sicer ali leta 1898, ko se bo praznovala petindvajsetletnica društvenega obstoja ali pa leta 1894, ko se bo praznovala tristoletnica Pale-strinove (f 1594) smrti. Ratisbona je zibelj cecili-janskemu društvu, ima slovečo šolo za cerkveno glasbo in dobro izvežbane cerkvene kore, tedaj se spodobi, da jo občni zbor počasti. Ker pa bi se morali Cecilijani do leta 1893 ali celo do leta 1894 predolgo „postiti", zato nasvetuje msgr. Kar Ion, da bi prišli k občnemu zboru „prej ko mogoče" in sicer v Gradec. „Pridite vže drugo leto k nam — je proseč govoril msgr. Karlon — pridite! Cecilijansko društvo nas je pred 13. leti (ko je bil občni zbor v Gradcu) k življenju obudilo. Od onega časa smo pridno, pogumno in vztrajno delovali. Ali tudi nasprotniki so bili delavni, opozicija raste, pridite nam na pomoč! Kar vam je mesto Briksen ponudilo, tega vam seveda liberalni Gradec ne bo dal. A tudi mi imamo v mestnem zastopu odločne katolike, v stolnici pa izvrstnega dirigenta. Cemu čakati in postiti se dve leti? Prihodnje leto pridite! Saj veste, da je cerkev v Avstriji še zmerom v vezeh jozefin-skih. Da tedaj cerkev dobi malo odduška, da bo prosteje in veselo dihala, naj se vrši občni zbor vže prihodnje leto v Gradcu!" Tem naudušenim in prepričevalnim besedam graškega govornika se vdeležniki niso mogli ubraniti. Z gromovitim rokoploskom so potrdili njegovo prošnjo. Če bo pa res vže prihodnje leto občni zbor v Gradcu, je odvisno od društvenega predsednika, ki poleg društvenih pravil odločuje kraj občnim zborom. Najbrž pa bode v Gradcu, če ne v enem, pa v dveh letih. Za tem je prišla na dnevni red še zadeva „Gregorijanske šole" v Rimu. Patroni t. j. vzdrževalci te šole so se odločili nadalje šolo vzdržavati. H koncu se je zbor zahvalil svojemu predsedniku za izvrstno vodstvo, ta pa briksenskemu dirigentu (g. Mittererju) in njegovemu koru, „katera sta vse naše nade prekosila". Mitterer se na to pohlevno izgovarja in zahvaljuje, da so vdeležniki občnega zbora njegove produkcije „tako milostno sodili." Nazadnje nas predsednik Fr. Schmidt poživlja delovati „v ljubezni, prijateljstvu in z zedinjenimi je to mogoče? Kjer Bog rosi svoj blagoslov doli, tam je to mogoče. Prepričal sem se, da je resnična beseda sv. Frančiška: da tisti bratje, ki bodo lepo spolnovali redovno vodilo, nikdar ne bodo trpeli pomanjkanja. V Pizi, 14. septembra. P. H. Pripovedke za narod. Spisal Lev Tolstoj; prevel M. V. Česa treba človeku, da živi? X. Semen pristopi k njemu. „Kaj ti je, Mihajla?" reče mu. Mihajla vstane s klopi, odloži delo, odveže predpasnik, poklone se gospodarju in gospodinji ter reče: „Oprostita. Meni je Bog oprostil. Oprostita i vidva." In gostitelja vidita, da se širi od Mihajle žar. Semen je vstal ter rekel, poklonivši se mu: „Jaz vidim, Mihajla, da ti nisi prost človek in te ne morem zadržavati ter te ne morem izpraše-vati. Le jedno mi povej: čemu si bil namrščen, ko sem te privel na dom, in čemu si se nasmehnil, ko ti je žena dala južine ter od ondaj postal svetlejši. Potem, ko si je barin ukazoval čevlje, nasmehnil si se v drugo in od ondaj postal še svetlejši, in sedaj, ko je ženska privela deklici, nasmehnil si se v tretje ter si se ves prosvetlel. Povej mi, Mihajla, čemu si tako ožarjen in čemu si se trikrat nasmehnil?" In Mihajla odgovori: „Ožarjen sem zategadelj, ker sem bil kaznjen, a sedaj mi je Bog oprostil. Nasmehnil pa sem se trikrat zato, ker mi je trebalo vspoznati tri besede božje. In jaz sem vspoznal besede božje: jedno besedo sem vspoznal, ko se me je tvoja žena usmilila, in radi tega sem se v prvo nasmehnil. Drugo besedo sem vspoznal, ko si je bogatin ukazoval čevlje, in jaz sem se v drugo nasmehnil, sedaj pa, ko sem zagledal deklici, vspoznal sem poslednjo, tretjo besedo, in jaz sem se nasmehnil v tretje." Semen reče: „Povej mi, Mihajla, čemu te je Bog kaznil in kake so te besede božje, da bom vedel?" In Mihajla mu odgovori: „Kaznil me je Bog zato, ker ga nisem ubogal. Bil sem v nebesih augelj in Gospod me je poslal, da vzamem dušo iz ženske. Zletel sem na zemljo, vidim: žena leži sama — bolna, rodila je dvojčke, deklici. Deklici se valjate poleg matere, mati jih ne more vzeti na prsi. Žena me je zagledala, razumela, da me je Bog po dušo poslal, zaplakala in rekla: ,Angelj božji! moža mojega so jedva zagrebli: drevo ga je v gozdu ubilo. Jaz nimam niti sestre, niti tetke, niti babice: nekdo mora moji siroti odgojiti, ne jemlji mi duše, daj mi samej, da otroka oddojim, odredim, postavim na noge.' In jaz sem mater poslušal; priložil sem jedno deklico k prsim, podal drugo materi v roke ter vzletel h Gospodu na nebo. Priletim h Gospodu ter mu rečem: Jaz ne morem vzeti duše iz otročnice. Otca je drevo ubilo, mati je rodila dvojčke in prosi, da ne vzamem duše iz nje, govoreča: ,Daj mi, da otroka oddojim, odredim, postavim na noge. Otrokoma ni možno živeti brez otca, brez matere.' In jaz nisem vzel iz otročnice duše. Gospod pa mi reče: ,Idi, vzemi iz otročnice dušo in vspoznaš tri besede: vspoznaš, kaj je v ljudeh, in česa ni dano ljudem in česa ljudem treba, da živč. Ko vspoznaš, vrneš se v nebo.' Poletel sem nazaj na zemljo in vzel iz otročnice dušo. Novorojenki sta padli od prs. Na postelji se je zavalilo mrtvo telo, potlačilo jedno deklico, pohabilo jej nožico. Vzdignil sem se nad selom, hoteč odnesti dušo Bogu, prijel me je veter, krili sta se mi povesili, odvalili in duša je šla sama k Bogu, a jaz sem pri cesti padel na zemljo," (Konee slodi.) močmi do prijaznega svidenja." Tudi pri javnem zborovanju prejšnjega dne nam je enake nauke in spomine na srce polagal. Njegovih šest cecilijanskih resnic, Ki so vsakemu cecilijancu potrebne, če hoče društvo pospeševati, ne smem zamolčati. Glase se tako-le: 1. pokorščina določbam svete cerkve, 2. delovati v čast božjo, 3. gojiti koralno petje, 4. gojiti Palestrinov 6log (stare klasike), 5. imeti večkratne vaje, da postane petje res umetno, 6. delovati vztrajno, krepko a v vsi ljubezni in miroljubnosti. Pri zadnji točki je še dodiil, naj se bojujemo pošteno in odkritosrčno, kedar so mnenja in nazori različni, a če nas kdo zavratno in brezimno napade, — kakor se je ravno te dni zgodilo — tedaj velja takim kukavicam odločni: „fej te bodi"! S temi besedami je meril na Iv. Haberta, dirigenta v Gmundenu, pisatelja neke psujoče brošurice (knjižice), katera je tiste dni izšla pri Braunu v Lipskem in ki je nemško cecilijansko društvo napadala. Tu se očita društvu, da ne spoštuje cerkvene oblasti in posebno škofov, da šteje v svojem krogu samo diletante in ne pravih umetnikov, da zategadel društveni katalog (C, V. K.) ne zasluži nobenega zaupanja in nema nobene veljave. Društvo naj najprej samega sebe reformira, potem bodo vsi pravi muziki in dirigenti vanje vstopili. — Kako grdo in lažnjivo se v tej knjižuri blati društvo in sicer brez dokazov! Da Cecilijanci spoštujejo sv. cerkev in njene določbe, to so dovolj ne samo z besedami, ampak z dejanjem pokazali. Ali ne sloni vsa cecilijanska glasba na cerkvenih določilih in pravilih ? Ravno nasprotniki prezirajo cerkvene določbe in se držijo le svojega spačenega ukusa in samovoljnosti glede liturgične glasbe. In če tedaj poleraizujejo cecilijanci zoper take ljudi, katerim načelo je: stat pro ratione — voluutas (t. j. mesto dokaza naj velja volja) in kateri so slučajno cerkveni dostojanstveniki — je-li to brž nepokorščina nasproti cerkveni oblasti ? Taki enostranski ljudje bi radi preprečili ves razvoj in preustroj cerkvenih umetnosti, samo zaradi 'ega, ker je „stara navada" (bolje razvada), ker jim je ugodno in priležno, ker nemajo temeljitih študij itd. S tem, da je kdo dostojanstvenik, ni še glasbenik, morda celo v glasbi neuk, in takim bi se morali klanjati in pokoriti muziki in skladatelji, strokovnjaki v liturgiji in v cerkveni glasbi? Sicer je ravno f "VVittu veljalo pravilo : Nič zoper škofe, vse za škofe! Trh tega se nikdar in nikjer ne reformira „z rokavicami." Grde razvade, neslanost, nespodobnost, podlost, skrunstvo hiše božje pa ne zaslužijo druzega kakor — biča! Tako je delal sam Zveličar. Kar se tiče drugih obdolženj, da vladajo v društvu diletantje in ne mojstri, da pravi muziki nočejo pristopiti društvu, odgovarjam na kratko, da ravno mnogobrojno obiskovani občni zbori, pri katerih se stari in novi klasiki mojstersko produ-cirajo, nadalje priznanje najbolj slovečih glasbenikov, ki so na \Vittovi strani stali, n. pr. Liszta, AVagnerja, Biilova, priznanje Pija IX. in Leona XIII. itd., nasprotno dokazujejo. Sicer moram priznati, da se v društvenem katalogu nahajajo nekatere jako lahke, priproste (a zmirom liturgične!) skladbe, da manjka še šol itd.; ali pomisliti je treba, da je cecilijanska stvar še le v prvem razvitku! Ce pomislimo, kaj je bilo prej in koliko dobrega se je v tako malem času pri tako zastarelih razvadah že doseglo, sme cecilijansko društvo res ponosno svojo petindvajsetletnico praznovati. Mimogrede opomnim, naj bi gosp. Iv. Habert najprej pred svojim pragom pomel, ker ravno njegov kor, kateri sem pred tremi leti v Gmunden-u slišal, živo potrebuje — reformacije. Ko je nemško cecilijansko društvo v Briksen-u zborovalo, so se tudi Italijani zbrali v sobani bogoslovnega semenišča, posvetovat se o preustroju cerkvene glasbe na Italijanskem. Petdesetorici navzočih Italijanov je imel P. De Santi kot predsednik la-hfik in sladiik govor. Pravi, da je na Italijanskem do zdaj prodrla reforma le glede orgelj, ne pa glede cerkvenega petja. Cecilijansko društvo italijansko, katero je bil \istauovil duhovnik Guerin Amelli, je jelo razpadati, odkar je njega ustanovnik vstopil v samostan montekasinskih benediktincev. Društvo je ostalo brez glave in je sedaj skoro mrtvo. V celi Italiji zastopa zdaj samo list „Musica sacra", v Milanu izhajajoč za cecilijansko stvar, a tudi tabi bil kmalu zaspal, ako bi ne bil dobil mecenata grofa Luranija. Uzrok temu je, da se je do sedaj zidalo na podlagi same umetnosti, a ne na načela katoliške cerkve. Treba tedaj novo pot nastopiti, kakoršno hoče po- kazati on (De Santi) pri bodočem zboru v Soave (blizu Verone), kamor vse navzoče povablja. Za tem so navzoči duhovniki tridentinski izbrali odbor, ki naj izdela pravila cecilijanskega društva za tridentinsko škofijo. Dva dneva pozneje so se sešli Italijani v Soave, kjer je P. De Santi razvil svoj načrt o teoretičnem in praktičnem načinu, da se povzdigne propalo cerkveno glasbo italijansko. Podrobnosti tega shoda popisavati, ne spada sem. Omenil sem to le zaradi tega, da razvidite, kako sijajne uspehe že ima bri-ksenski občni zbor. Briksen bode ostal zaradi svoje sijajne produkcije in zaradi predlogov, ki so se začeli tam reševati, vedno imeniten in z zlatimi črkami zapisan v zgodovini cerkvene glasbe. Že zdaj pa opozarjam slovenske cecilijance na še bolj imeniten prihodnji občni zbor v Gradci, kjer se bodo omenjeni predlogi konečno rešili. Vsakemu prijatelju cerkvene glasbe in katoliku sploh mora biti zelo na tem ležeče, da se veličastno katoliško obredje in temu primerna cerkvena glasba zopet povrneta k prvotni svoji lepoti in idealnosti. Najložje pa se to doseže z zjedinjenimi močmi. Kakor je sv. cerkev ena, sveta, katoliška, tako bodi tudi cecilijansko društvo za celi katoliški svet edino in eno, sveto, katoliško. Začetek bode težak, ali z božjo pomočjo in s trdno voljo pojde vendar. Tedaj na svidenje v prijaznem Gradci! Politični pregled. V Ljubljani, 1. oktobra. Notranje dežele. Državni zbor se bo po trditvi „W. Allg. Ztg." sešel dne 28. novembra. V zadnjem minister-skem sovetu se je opravilni program že sestavil. Pred vsem se bo zbor bavil s postavo zoper ponarejanje živeža, z vredbo stavbinskega obrta, konečno pa tudi z vladno predlogo glede vravnanja židovskih verskih občin. Isti list tudi pripoveduje, da bo vlada po „višjem namigljeju" parlamentu izročila prihodnje leto načrt o neposrednjih volitvah kmetskih občin za državni zbor. Kakor se govori, izšel bo v kratkem v Pragi spis, ki bo poživljal Mladoiehe, naj se v interesu liberalizma ne potezajo več za češko državno pravo in naj iz svojega vsporeda izpuste češko koronanje, posebno pa dotično adreso. „N. W. Blatt" pravi, da si je nižje-avstrijski namestnik baron Possinger v Gradci naročil večje stanovanje. Tudi „Deutsche Zeitung" trdi, da bo Possinger odstopil. Kot njegov naslednik se imenuje tudi baron Widmann, sedanji tirolski namestnik. Gališki, kakor znano, letos preti zaradi slabe letine lakota. Da se ta prepreči, vsprejelo se bo deželno posojilo, s katerim se bo izvršilo več javnih cestnih stavb ter tako dal prebivalstvu zaslužek. Posojilo se bo pokrilo z letnimi dohodki po cestni postavi v znesku 400.000 gld. Tnanje držav«. Kraljica Natalija se sedaj mudi v svoji srbs/ci domovini. Regentstvo in ministerstvo sta zaradi nje v veliki zadregi. Včerajšnja brzojavka nam je povedala, da jo je narod navdušeno pozdravil, da je hotela vlada imeti od nje zatrdilo glede le začasnega bivanja v Belemgradu in da kraljica noče o tem ničesa slišati. Kdo bo zmagal v boji mej kraljevskima zakonskima, težko je danes že razsoditi, ker se prvič ne ve, kaj prav za prav tirja Milan od nje, drugič pa, v koliko namerava Natalija biti boj zoper svojega soproga. V tem boji, to je gotovo, bo kraljica imela velikega zaveznika, priljubljenost svojo pri narodu. Vsi listi so polni hvale o njej; tako pišejo „Male Novine": „Kraljica Natalija je naša dobrotnica. Razvila je v naši inteligenciji okus za narodno obrt; dala je povod raznim domačim delom ter s tem tudi zaslužek nebrojnim revnim družinam, ob enem pa je ponudila inozemstvu priložnost, da se je seznanilo z našimi proizvodi. Na lastne troške je nabrala materijal za veličastno narodopisuo zbirko, ki predočuje razne naše uarodne noše in slike iz narodnega življenja. Po njej se je mej našim ženstvom razvil družbinski duh; ustanovila je mnogo ženskih društev. Kaj naj pa še-le rečemo o njeni marljivosti, s katero je skrbela za ranjene vojake? Stregla in tolažila jih je, kakor ljubeča mati, zaradi česar jej je narod dal prečastni priimek „srpske majke". S svojim vzgledom je unela naše žeue, da so požrtvovalno skrbele in dejale za uboge ranjence. Kraljici se mora veliko vojakov zahvaliti, da so se sploh še živi povrnili iz srbsko bolgarske vojske v domovino. Kraljica Natalija se je s svojim dostojnim vedenjem kot žena iu mati obvarovala vsake sumnje celo v belgrajski družbi, ki je tako rada pripravljena za vsako spletko, ter je s tem dala sveiu vzgled, kako si more trden značaj ženske ohraniti čistost tudi v tem slučaji, če koraka soprog po nemoralnih potih in s tem k padcu sili tudi svojo soprogo. Ta steza, po kateri je hodila Natalija dvanajst let, to je krog njenega delovanja, v ka- terem je iskala slavo in vspeh. Nikdar ni pozabila svojih dolžnostij niti kot mati ali soproga, niti kot rodoljubna Srbinja." — V neki vasi pri Vranji je liberalen volilec z revolverjem radikalnega poslanca ranil. Minister notranjih zadev je strogo preiskavo zaukazal. Kako sodijo ruski vladni krogi o Bolgariji in princu Ferdinandu Koburškem, razvidi se iz pe-terburškega pisma, katero objavlja „Balk. Corr.": „Bolgarsko vprašanje in vse, kar se v Bolgariji godi, je tukaj brez prave veljave ter se posebno vladni krogi s temi zadevami malo bavijo. Razne vesti o proglašenju neodvisnosti, o vojaški pogodbi mej Avstrijo iu Bolgarijo in drugih namerah sofijske vlade se tukaj nikdar niso za resne smatrale. (Zakaj so Jih pa potem ravno ruski listi najbolj razširjali ?) V Sofiji se motijo, če mislijo, da dunajsko ministerstvo komaj čaka, kdaj se bo na Balkanu ustanovila neodvisna Bolgarija. O vlogi priuca Koburškega so naši krogi na jasnem. Z ozirom na njegovo rojstvo in družino je tudi težko dvojiti o njegovem nalogu. Princ gotovo ne upa, da bo mogel v Bolgariji ustanoviti vladarsko hišo. Momentanni namen njegov je pač ta, da brani Bolgarijo prevelikega ruskega vpliva in da ruši mej balkanskimi narodi solidarnost. (To tudi mi priznavamo, v kolikor umeva Rusija s to solidarnostjo le — vrhovno oblast panslavi-stiške stranke.) Konečno je pa vendar jako vprašavno, ali si bo hotela Avstrija zaradi Bolgarije nakopati smrtno sovraštvo Rusije. Dobro nam je znano, da je ravno Avstrija opominjala Bolgare, naj se ogib-ljejo vsakih skrajnostij, ker bi dunajsko ministerstvo ne moglo na lastno roko priznati neodvisnost in kneza bolgarskega. (To le avstrijsko miroljubnost dokazuje; — Rusi pa se skrajnostij gotovo ne ogib-Ijejo — osoda Battenberžanova!) Bolgarski agent na Dunaji, gospod Načevic, je svojo vlado pregovoril, naj ne prezira duuajskih svetov ter naj odloži svoje naklepe na poznejšo dobo. Ali je avstrijska vlada sama iz sebe take svete dala, ali pa se je postavila pri tem le na Bismarckovo stališče, to je težko razsoditi; verojetneje je drugo, ker hoče pri vseh prilikah Nemčija dokazati, daje ostala vedno zvesta svojim obljubam glede Bolgarije . . . Mnogi ruski politiki so tega mnenja, naj se Bolgarija prepusti sama sebi. Sploh pa v Rusiji vedno več tal pridobiva načelo, katero označuje znani Gladstoue-ovi rek „Hands off" glede balkanskega poluotoka tako za Rusijo, kakor za vsakega drugega. (?) Grof Ignatjev sam je tudi teh nazorov, ker je to najboljši pot, da si pridobi ruski vpliv prvo mesto na Balkanu." Tedaj „Hands off" le v toliko, v kolikor koristi Rusiji na kvar Avstriji; to je jedro vsem lepim besedam ! Angleška „Splošnja Kor." pripoveduje: Razmere j mej nemškim cesarjem Viljemom in državnim kauclerjem knezom Bismarckom zadnji čas niso naj-prisrčnejše. Državni kancler se je večkrat odurno izjavil zoper prepriprosti način, s katerim se cesar izjavlja v kočljivih in važnih zadevah, kar je pa na drugi strani cesarja razžalilo v njegovi samostojnosti. — Berolinski podučeni krogi potrjujejo, da bo državni tajnik v ministerstvu zunanjih zadev, grof Herbert Bismarck, spremljal cesarja v Atene in Carjigrad. Kakor pa se protiobisku ruskega carja že za naprej ne pripisuje nobena posebna politična važnost, isto-tako ne pomenja Bog si vedi kaj to spremljevanje mladega Bismarcka. Knez Bismarck je preveč prebrisan politik, da bi hotel območje Nemčije še bolj razširiti morda na polje, kjer bi s/? Nemčija ne mogla stalno obdržati ali pa bi imela premalo ko-ristij. Boulanger je svojim francoskim volilcem v Montmartre-u poslal nov manifest, ki pravi: „Vlada hoče v svoji predrznosti odstraniti vašo glasove. Nikdar, odkar obstoji splošnja volilna pravica, izvršil se ni tak roparski čin zoper pravice volilcev, toda pravi montmartreski volilci si jih bodo znali zopet pridobiti." Vlada seje hotela s tem nasilnim korakom odkrižati najnadležnejšega protivnika, toda moti se, da se jej je to za vedno posrečilo. Če se pomisli, da ga je državno sodišče očrnilo ne le kot državnega izdajico, marveč tudi kot tatu, sleparja in goljufa, da se general, ker je v inozemstvu, ni mogel osebno predstaviti svojim volilcem, da je vlada 8 svojim birokratskim strojem z vso silo pritiskala na volilce in da je vse liberalno časopisje brez pre-stanka imenovalo generala lopova in goljufa, potem je Boulanger gotovo dosegol velik vspeh, ko ni bil samo on izvoljen, marveč je zmagalo tudi še 22 njegovih ožjih pristašev. Republikanci se vzlic svojemu zmagovalnemu rujovenju niso tega moža oprostili. Veliko slabši je položaj radikalcev, kakor oni boulangistov. Ti širokoustneži so doživeli občutljiv poraz, iu to po pravici, kajti njihov program so le gole fraze. Tudi oportunoi niso nič kaj veseli s^oje zmage: njihov načelnik Ferry je propadel in ministerstvu Tirardovemu so dnevi že šteti. Najugodnejši je izid volitev za člane takozvane „liberalne unije", one može, ki so bili začetkoma monarhisti in so se pozneje iz razlogov treznosti prelevili v republikance. Srečna ne bo Francija tudi pod njihovo vlado poslala, kajti ti kameleoni so pristni liberalci po Thiersovem uzorcu, ki bodo, ko pridejo na krmilo, porivali državni voz dobro in slabo po zastarelih načelih Guizotovih in bodo pri tem ostali slepi za najvažnejše naloge novodobne države, za zdravo rešitev narodnogospodarstvenih pogojev, za socijalui problem. V Italiji je napravilo zasledenjo tržaških pe-tardovcev globok vtis. Rimsko radikalno časopisje pri tej priliki naglaša, da so izseljenci iz Trsta vedno v ozki dotiki s svojimi rojaki v domovini. — Vlada je novemu abesinskemu uegušu dovolila, da si sme v Italiji dati denar kovati. Turško ministerstvo se je posvetovalo o položaji v Armeniji ter je sklenilo, uvesti preosnove, da si pridobi zopet zaupanje in mir mej armenskim prebivalstvom, ter odpoklicati nepriljubljenega gu-bernatorja vanskega. — „Standard"-u se poroča iz Aten, da angleški konzul v Kaneji potrjuje žalostni položaj na Kreti. Dnevne novice. (Mestne hranilnice ljubljanske) upravni odbor je imel danes dopoludne ob 8. uri slavnostno sejo. Navzočih je bilo mnogo gg. mestnih odbornikov, na čelu jim g. župan Grasselli, deželni glavar g. dr. P oklu k ar, kot vladni zastopnik višji računski svetovalec g. Pfeifer, in vsi magistratni uradniki. Predsednik upravnega odbora, g. Fr. Ks. Souvan, pozdravi navzoče, rekoč: „Veleslavua gospoda! V veliko čast si štejem, da predsedujem današnji seji, ko otvorimo mestno hranilnico, za nas tako važen zavod. Z veseljem opomnim, da nas je s svojo navzočnostjo počastil visokorodni g. deželni glavar. Zahvalim se mu za to iskreno. Kakor to, tako me tudi veseli prihod vseh drugih velecenjenih gospodov, katere prav prisrčno pozdravljam. Proseč velečast. g. župana, da vsprejme prisego gg. uradnikov nove hranilnice, otvarjam sejo." — Na to v daljšem nagovoru g. župan poudarja v obče važnost hranilnic, katere imajo že vsa večja mesta, ter izraža upanje, da bode mestna hranilnica postala s pomočjo božjo, blagovoljno podporo gg. upravnih odbornih, vestnim poslovanjem hranilničnih uradnikov in naklonjenostjo si. občinstva važen denaren zavod v prospeh stolnega mesta ljubljanskega. Po nagovoru sta prisegla uradnika g. Endlicher kot blagajnik in g. Trstenjak kot kontrolor. Po prisegi obeh uradnikov pozove g. župan vse navzoče, da zakličejo presvetlemu cesarju kot pospeševatelju ljudskega blagostanja trikratno „slavo". — Konečno otvori mestno hranilnico predsednik upravnega odbora, g. Fr. Ks. Souvan, z besedami: „Ni mi treba posebej naglašati, koliko važnost imajo domače hranilnice za vsestrauski rezvoj našega naroda. Bolj imenitna, kakor vsaka druga, pa je gotovo hranilnica v sredi kranjske dežele, — mestna hranilnica ljubljanska. Kot načelnik tega mladega zavoda ob-ljubujem, da ga bodem vodil po svoji najboljši vesti, njegov prospeh mi bode vedno pred očmi. Prosim pa tudi gospode člane ravnateljstva in upravnega odbora, da me v tem poslu po moči in dolžnosti podpirajo. Ob enem se tudi obračam na slavni mestni zastop, da nas nikdar ne pozabi, ker po besedi presvetlega našega vladarja moremo doseči vspeh le z združenimi močmi. — Otvorim mestno hranilnico ljubljansko." (Nemška deška šola) v Ljubljani je res redka posebnost! Izmed letos sprejetih 33 učencev jih je (kakor pripovedujejo) štiriindvajset tacih, ki prav nič ne znajo nemški! In kako tudi; saj so otroci čisto slovenskih in priprostih starišev večinoma iz okolice ljubljanske. Ubogi učitelji, pa tudi ubogo mesto, ki mora za slovenske otroke vzdržavati nemško šolo. (Novomeška gimnazija) ima letos 217 učencev. Toliko jih že dolgo ni bilo. V prvem razredu jih je 58, v osmem 17. (Kranjsko muzejsko društvo) je imelo sinoči prvo redno mesečno zborovanje. Gosp. kustos prof. Milliner je predaval o „novih starinskih najdbah na Kranjskem" ter svoje predavanje pojasnjeval z mnogimi najdenimi stvarmi, katere je dobil kranjski muzej. G. Milliner je najprvo razlagal lego in zidavo stare rimske trdnjave na mestu današnje Ljubljane. Dalje je razlagal rimske grobove na Vačah. (Župnijske izpite) delajo te dni čč. gg.: Gregor Šlibar, kapelau pri D. Mariji v Polji; Josip Borštnar iu Ivan Golob, kapelana v Škocijanu; Ljudevit Jenko, kapelan v Trnovem na Notranjskem, in Andrej Gliebe, kapelau v Podzemlji. (Z Dunaja) nam piše prijatelj: Prepotoval sem to poletje več dežel na vzhodu in severu, a reči moram, da sem se prej mnogo, mnogo varal; oči so se mi odprle, ko sem spoznaval sam tuje razmere. Res, da se bode moralo v Avstriji še marsikaj zboljšati, toda rečem z Madjarom: „Extra Au-striam non est vita . . (Odlikovanje.) Na pariški razstavi je te dni pri slovesnem razdeljenji odlikovanj med drugimi dobil srebrno svetinjo g. Miha Ambrožič iz Mojstrane. (Vojaško počeščenje pred Najsvetejšim.) Kakor smo že sporočili, določuje novi vežbalnik za pehoto, da morajo vojaški oddelki pehote, ako srečajo duhovnika s presv. R. Telesom, postati, obrniti se proti duhovniku ter postaviti se „k molitvi." Židovski listi ali njihovi takozvani vojaški „veščaki", ki pa ne poznajo ne starega ne novega vežbaluika, imenujejo to premembo vaj „novo pridobitev klerikalnega vpliva." Ljudje vendar tako hrepene po bla-maži. (Novo mašo) je daroval minolo nedeljo v Novem mestu kapucin č. g. Metod Mišič. (Vabilo) k občnemu zboru „Slovenskega uč i te 1 j sk ega dru š t va" v Ljubljani, ki bode dne 3. oktobra ob 8. uri zjutraj v društvenih prostorih, sv. Jakoba trg štev. 10. Dnevni red: 1. Ogovor predsednikov. 2. Tajnikovo poročilo. 3. Blagajnikovo poročilo. 4. Volitev treh pregledovalcev računov. 5. Knjižničarjevo poročilo. 6. Posamezni nasveti. 7. Volitev 9 udov v odbor, izmej katerih jih mora vsaj 5 stanovati v Ljubljani ali okolici. (Dosedanji odborniki so gg.: A. Žumer, predsednik; Fr. Govekar, namestnik; A. Razinger, tajnik; J. Tomšič, blagajnik; Fr. Kokalj, knjižničar; J. Furlan, J. Kruleo, A. Praprotnik, odborniki. (Nesreča.) Posestnica Marija Šusteršič iz Po-stojine je šla dne 26. septembra popoludne iz hiše ter pustila dve deklici sami doma. Deklici ste igrali v kuhinji. Mlajši se uname obleka; ker ni bilo pomoči, je bilo revše tako ožgano, da je drugi dan umrlo. (Izpustili) so sodelavca pri listu „Indipendente", Julija Cesari-ja, katerega so bili prijeli kot sokrivca tržaških petardovcev. Telegrami. Dunaj, 30. septembra. Iz Aten izvirajoča poročila o neusmiljenosti turških oblastnij in zapiranji mnogih oseb na Kreti so popolnoma neutemeljena, kakor so to pokazale preiskave. Bukarešt, 1. oktobra. Osobe, ki so imele v Bukareštu priložnost s potujočo Natalijo govoriti, sklepajo iz njenih besedi, da namerava stalno ostati v Belemgradu. Berolin, 1. oktobra. „Nordd. Allg. Ztg.": Vesti o bodočih premembah glede velepo-slaniških služb so popolnoma izmišljene. Ni ga povoda, da bi se smelo misliti na tako vladno namero. Pariz, 30. septembra. V obrtni palači so se danes slovesno razdelile razstavne premije. Tirard je navel nastopno podatke : Kaz-stavljalcev jo bilo 60.000, razsodništvo jo razdelilo 33.139 daril. Minister so jo vdele-ženoem zahvalil ter naglašal, da Francija želi z vsem svetom živeti v dobri harmoniji, no da bi pri tem zanemarjala svoje koristi in dostojanstvo. Tudi Carnot je izrekel zahvalo in nado, da bo razstava otvorila novo dôbo pomirjenja. Avellino, 30. septembra. V zadnji noči sta skupaj trčila dva iz Napolja in Foggie tlošla osobna vlaka. Dvajset vôz je razbitih, število ponesrečencev še neznano._ Prošnja. Meseca julija tega leta obiskala nas je velika nesreča. Treščilo je v našo dekanijsko cerkev, napravilo mnogo škode in razrušilo močno oba altarja. Tudi ni še imela naša cerkev nobenega velikega altarja do sedaj; zato nam je iskrena želja, da bi enega prej ko mogoče zgradili. Vsa čast gré našemu prečastitemu gospodu dekanu Antonu Rogaču, ki z neumornim pogumom deluje in žrtvuje vse, le da bi pripravil cerkev v prejšnje stanje in vendar je-denkrat postavil veliki altar. Obrnil se je že zaradi tega do znanega ljubljanskega kamnoseka, ki je napravil v čisto gotiškem slogu načrt in prevzel bi tudi za prav nizko ceno to delo. Toda cerkev naša je revna iu nima nobenega premoženja in farmani vsled elementarnih nezgod sami v veliki revščini ne morejo pri najboljši volji posebno letos nič k tej zgradbi pripomoči. Obrnemo se tedaj do milosrčnih naših sokristijanov ter prosimo v tej potrebščini dobrovoljnih milih darov za zgradbo velikega altarja v naši božji hiši. Bog povrni vsak mali dar tisočero. Slovenski listi v Trstu in Gorici naj bi blagovoljno ponatisnili to prošnjo. Fran Satlar v imenu farmanov. H ruši ca, pošta Podgrad pri Ilir. Bistrici, _dné 30. septembra 1889.__ Vremensko sporočilo. a d D Cas Stanje Veter Vreme : Mokrine !na 24 ur v mm opazovanja zrakoniora t mm toplomera po Celzija 30 7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvec. "732-5" 727 9 726-8 6-8 9-2 7-6 si. szap. si. svzti. si. vzh. oblačno dež n 38-50 dež Srednja temperatura 7 9° za 5-4° pod normaloin. Dunajska borza. (Telegrafično poročilo.) 1. oktobra. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 83 gl. 75 kr. Srebrna „ 5% „ 100 „ „ 16 % „ 84 „ 60 „ 5% avstr. zlata renta, davka prosta . . . 110 „ 20 „ Papirna renta, davka prosta......99 „ 65 „ Akcije avstr.-ogerske banke......921 „ — „ Kreditne akcije ....................307 „ — „ Francoski napoleond..................9 „ 48 „ Cesarski cekini ....................5 „ 67 „ Nemške marke ..........58 „ 42'/, „ XXXXXXXXXXXXXXXXXX x Brata Eberl, x X izdelovalca oljnatih barv, flrncžer, lakov X ^ in napisov. X Pleskarska obrt za stavbe in meblje. X ff I