208 In memoriam Branko Marušič (1926-1991) Le redko se človek in raziskovalec tako tesno združita s pokrajino in njeno zgodovino, kot se je to zgodilo med arheologom Brankom Marušičem in Istro. Utrip dežele Romanov, oljk in vina, hudomušnih Jurine in Franine, grdelinov in mrtvaškega plesa je profesor Marušič nosil v sebi, v svojem živahnem značaju, trpki vedrini in vztrajni delavnosti. Hkrati je ostal vse življenje povezan z rodno Slovenijo, ki ji je poznoantično in srednjeveško Istro pogosto predstavljal tudi na straneh Arheološkega vestnika,1 v katerem je objavil svojo prvo in zadnjo znanstveno razpravo. Branko Marušič se je rodil 8. oktobra 1926 v Planini pri Postojni materi Hrvatici in očetu Slovencu iz Opat-jega sela, ki sta morala po prvi svetovni vojni ob prihodu Italijanov prisilno zapustiti Pulj. Gimnazijo je končal 1945. v Ljubljani, kjer je leta 1950 na Filozofski fakulteti diplomiral iz arheologije in zgodovine. Od leta 1948 do upokojitve 1989 je bil zaposlen v Arheološkem muzeju Istre v Pulju, ki ga je med leti 1967 in 1979 tudi vodil. Znanstveno in strokovno delo je strnil v okviru pozne antike in zgodnjega srednjega veka s preučevanjem kontinuitete in razvoja materialne kulture etnično heterogenega prebivalstva Istre ter z raziskavami sakralne arhitekture. S tega področja je tudi njegove disertacija, s katero je leta 1976 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tu je med leti 1972 in 1988 kot honorarni univerzitetni učitelj predaval arheologijo zgodnjega srednjega veka. Umrl je 4. januarja 1991 na Golniku. Marušičevo delo je obsežno in raznovrstno, saj je deloval na arheološkem, zgodovinskem in umetnostno-zgodovinskem področju štiri plodna desetletja. Na srečo je svoja raziskovanja sproti in pregledno objavljal, tako da je mogoče glavnim tokovom slediti brez težav, od prve poljudnoznanstvene knjižice, napisane v študentskih letih," ki govori predvsem o avtorjevi mladostni usmeritvi v zgodnji srednji vek. do zadnjih preglednih objav, ki to obdobje - no zahtevnih arheoloških izkopavanjih širom po Istri - odkrivajo v novi luči. Kot arheolog je Branko Marušič že s prvo razpravo opozoril, da arheološko gradivo zgodnjesrednjeveške Istre ni enotno, ampak se deli na več sklopov, ki jih je mogoče etnično, kronološko in zgodovinsko natančneje določiti. Zaradi jasnih evropskih primerjav mu je bilo najlaže opredeliti redke najdbe i/, časa preseljevanja ljudstev, ' medtem ko je bilo odkrivanje za Istro specifičnega "romanskega" in "barbarskega" kulturnega sklopa dolgotrajno in zapleteno delo. S številnimi izkopavanji poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških grobišč pri sočasnih cerkvah je na podlagi zaporednih pokopov v družinskih grobnicah dokazal romansko naselitveno kontinuiteto, na nekropoli Kacavanac pri Dvogradu trajajočo celo od 4. do 12. st.5 Drugod, predvsem na vzpetinah med Dragonjo in Mirno, je na grobiščih brez cerkva, kakršni sta na primer Mejica pri Buzetu in Vrh pri Brkaču, odkril v posamičnih grobovih pokopane barbarizirane staroselce, ki so v 7. in 8. st. prevladovali med etnično mešanimi bizantinskimi graničarji, nosilci buzetske kulture,6 O novih, maloštevilnih slovanskih naseljencih med njimi po Marušičevem mnenju govore poganski pogrebni običaji in lončenina, ki ji je pri raziskovanju posvečal veliko pozornost.7 Hrvatsko naselitev v mlajšem obdobju je izčrpno obravnaval pri objavi grobišča v Žminju, datiranega v čas med leti 840 in 950,8 raziskovalcem materialne kulture alpskih Slovanov pa je zastavil bistveno vprašanje, ali ketlaške najdbe v romanskih grobovih opozarjajo na "nadetnično" razširjenost ketlaškega nakita ali na morebitno romanizacijo slovanskih naseljencev v Istri/' Pri terenskem delu se je že zgodaj srečal tudi z umetnostnimi spomeniki, predvsem s sakralno arhitekturo in kamnito cerkveno opremo. Sprva se je ukvarjal z arhitekturo poznoantičnega in bizantinskega obdobja,10 zaradi vedno novih, izjemnih odkritij širom po Istri pa je bilo kasnejše Marušičevo preučevanje namenjeno v glavnem cerkvam z vpisanimi apsidami." V doktorski disertaciji je to istrsko skupino sakralne arhitekture, ki šteje kar 68 cerkva, datiranih od 7. do 15. st., razdelil v starejšo, bizantinsko-predromansko, in mlajšo, romansko-gotsko podskupino.12 Podrobno in večkrat je obravnaval tudi klesarske izdelke iz poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških cerkva." Med leti 1975 in 1977 je v razvalinah samostana sv. Andreja v Betiki (začetek 7. do 12. st.) z mladimi muzejskimi sodelavci raziskal bogat cerkveni kompleks z ostanki talnih mozaikov (5. in 6. st.). Izkopavanje v Betiki, ki je bilo objavljeno v Arheološkem vestniku, predstavlja vrh Marušičevega terenskega dela. Kljub poudarjenemu arheološkemu in umetnostno-zgodovinskemu značaju Marušičevega dela ni mogoče prezreti njegovih zgodovinskih pogledov, saj je običajno obravnavano gradivo vsaj okvirno umeščal v historično okolje. Se več, nekajkrat je celo na zgodovinska vprašanja poskušal odgovarjati z arheološkimi argumenti; takšne so njegove študije o prvih slovanskih vpadih v Istro, o kontinuiteti iz antike v zgodnji srednji vek, predvsem pa njegovi strnjeni pogledi na Istro v zgodnjem srednjem veku.14 Zaradi celovitega pristopa se je rad in pogosto ukvarjal z najstarejšimi podobami istrskih mest," ki jim je zapisoval rojstne podatke tudi v številnih enciklopedičnih geslih.16 Ob vsem tem je bil tudi predan muzejski delavec: velike so njegove zasluge pri postavitvi stalne razstave v Arheološkem muzeju Istre, odmevna je bila njegova tematska razstava "Slovani na severnem Jadranu", je ustanovitelj strokovne revije Histria Archaeologica, ki ji je bil dolga leta glavni urednik. Do zadnjega je sodeloval tudi pri predstavitvah Istre in njenih krajev v poljudnoznanstvenih tiskih in turističnih vodnikih. Istra je s smrtjo dr. Branka Marušiča izgubila odličnega poznavalca svoje preteklosti, medievalisti spoštovanega strokovnjaka, mnogi slovenski arheologi pa In memoriam 209 svojega univerzitetnega profesorja. Na polici v knjižnici ljubljanskega Oddelka za arheologijo še vedno stoje Marušičeva tipkopisna skripta, oguljena in tisočkrat podčrtana, saj so šla skozi roke številnih študen- tov, ki so se pripravljali na diplomske izpite. Kot njegov asistent iz pogovorov in pisem dobro poznam veliko skrb, ki jo je namenjal mladim - in z njimi bo tudi živelo njegovo delo. 1 Staroslovanske in neke zgodnjesrednjeveške najdbe v Istri. Arh. vest. 6. 1955. 97-133; Staroslovanski grob v Bujah, Arh. vest. 6, 1955, 338-340; Dva spomenika zgodnjesrednjeveške arhitekture iz južne Istre, Arh. vest. 7, 1956, 143-174; Polačine pri Ferencih. novo zgodnjesrednjeveško najdišče v Istri, Arh. vest. 7, 1956, 305-316; Poročilo o sondažnem izkopavanju v Vižinadi pri Kaštelu, Arh. vest. 8, 1957, 65-75; Tri poznoan-tične najdbe iz Istre, Arh. vest. 9-10, 1958-1959, 46-63; Zgodnjesrednjeveško grobišče v Čelegi pri Novem gradu v Istri, Arh. vest. 9-10, 1958-1959, 199-233; Nekropole VII. i VIII. stolječa u Istri, Arh. vest. 18. 1967, 333-347; Monumenti istriani dclParchitettura saerale altomedioevale con le absidi inseritte, Arh. vest. 23, 1972, 266-288; Krščanstvo i poganstvo na tlu Istre u IV i V stolječu, Arh. vest. 29, 1978, 549-572; Štirideset rimskih napisov iz Istre, Arh. vest. 35, 1984. 295-322 (skupaj z Jaroslavom Šašlom); De la cella trichora au complexe monastique de St. Andre a Betika entre Pula et Rovinj, Arh. vest. 37, 1986, 307-342 (skupaj z Jaroslavom Šašlom); Skeletni grobovi v Bujah in Buzetu, Donesek k raziskovanju zgodnjega srednjega veka v Istri, Arh. vest. 38, 1987. 331-362; Še o istrski Kisi (Cissa) in kesenskem škofu (episeopus Cessensis), Arh. vest. 41. 1990. 403-429. 2 Stari Slovani v zgodovini, Poljudno znanstvena knjižnica 23 (1949; skupaj z Angelosom Bašem). 3 Zgoščen pregled delovanja srednjeveškega oddelka, za katerega je bil dr. B. Marušič zadolžen od leta 1950 do upokojitve, je podal v člankih Djelatnost srednjovjekovnog odjela Arheološkog muzeja Istre u Puli 1947.-1955., Starolirv. pros. 3. ser. 6, 1958, 211-226; Djelatnost srednjovjekovnog odjela Arheološkog muzeja Istre u Puli 1956-1958., Starolirv. pros. 3. ser. 8-9, 1963, 245-260; Varia archaeologica prima. Hist. Arch. 11-12, 1980-1981 (1985) 31-66. 4 Langobardski i staroslavenski grobovi na Brešcu i kod Malih Vrata ispod Buzcta u Istri. Arh. rad. raspr. 2, 1962, 453-469; Neki nalazi iz vremena seobe naroda u Istri, Jadr. Zbor. 5. 1961-1962, 159-175. Ranosrednjovjekovna nalazišta zapadno od Pazina. Starolirv. pros. 3. ser. 8-9. 1963, 67-82; Kasnoantičko i ranosred-njovjekovno groblje kaštela Dvograd, Hist. Arch. I/l (1970); Novi nalazi kasnoantičkih kostumih grobova u južnoj Istri i na otoku Cresu, Hist. Arch. 4/1, 1973 (1977) 59-83. 6 Tri ranosrednjovjekovna nalazišta iz Istre, Jadr. zbor. 6, 1963-1965 (1966) 275-294; Die Nekropolen aus dem VII. und VIII. Jahrhundcrt in Istrien, Actes du Vil'' Congris International des Sciences Prdhistoriques et Protohistoriques (Prague 1970) 1221-1224; Prikaz istraživanja ranosrednjovjekovnih nc-kropola Istre s posebnim osvrtom na nalazište Mejica kod Buzeta. Istarski mozaik 5-6, 1970. 126-136; Ranosrednjovjekovna groblja Buzeta i njihovo mesto medu arheološkim spomcnicima Istre, Materijah / Povijesno društvo Istre 1, 1977, 26-27; Ranosrednjovjekovna nekropola na Vrhu kod Brkača, Hist. Arch. 10/2, 1979 (1982) 111-149 = La necropoli altome-dicvalc sul colic Vrh prcsso Brkač (S. Pancrazio), Alii Cert. Kic. Si. Kov. 15, 1984-1985, 15-47; Breve contributo alia conoscenza dclla necropoli altomedioevale ili Mejica prcsso Pingucnte, Alti Cen. I