List 11. Od kod možganini červ pri vertoglavnih ovcah in ikre pri prešičih? Važna novica gospodarjem, zdraviteljem in vsim naravoslovcem. Že več kot 50 let je preteklo, kar se je za gotovo zvedilo, da červ v možganih vertoglavnih ovac in pa ikre pri prešičih so živalica v manjših ali večjih mehurčkih vodeničnih. Ravno toliko časa pa je preteklo, kar se ve, da zoper te bolezni ni nobenega zdravila ne v alopatiki, pa tudi v homeopatiki in hidropatiki ne. Nobena „patika", a ko je bila poštena, ni svetovala gospodarju, ki je imel vertoglavno ovco (drehkrankes Schaf) ali pa ikrastega prešiča (finniges Schvvein), kaj druzega, kakor da naj bolno živino berž ko more raje zakolje, dokler ni popolnoma za nič. Kakor je bilo ozdravljanje teh bolezin v temo skrito in se je poskušalo brez vspeha sto in sto zdravil, ravno tako so tudi vzroki, iz kterih se te bolezni napravljate, bili neznani. Ugibavalo se je sicer marsikaj in mislilo tudi, da so vzroki znani, al vse to je bilo do poslednjega časa le doroišljevanje, — sploh je misel veljala, da se ti červi pervotno na-pravljajo v živini, in ni se verjelo, da bi ti červi utegnili od kod drugod priti v život bolne živine. Dva moža sta nam zdaj do gotovega razjasnila to reč in prekucnila po gotovih in obilnih skušnjah vse poprejšne mnenja, in tako to znajdbo, ktero so posamezne skušnje poslednjih 2 let že tudi drugod poterjevale, popolnoma dognala. Ta skušnja, po kteri so se vzroki imenovanih bolezen odkrili, je velikovažna tudi za vse gospodarje, ki redijo ovce in prešiče. Moža pa, ktera s podporo saksonskega minister-stva, ki jima je z dnarji pripomoglo, sta to imenitno zadevo do konca dognala, sta živinozdravitelja dr. Haubner v Draždani in dr. Kuchenmeister v Citavi. Vsih nekdanjih zmot, ki so gospodarjem v tacih boleznih včasih dokaj stroškov prizadjale, je sedaj konec in resnica je odkrita. „Pa kaj vprihodnje ne bo več vertoglavnih ovac in ikrastih prešičev?" — utegne morebiti kdo uprašati ali saj misliti, da je sedaj gotovo zdravilo znajdeno zoper omenjene bolezni. Temu odgovorimo, da kaj tacega pričakovati ni. „Če pa ni, kaj nek delate vola iz komarja!" — nas utegne kdo drug zaverniti. Temu rečemo, da vzrok bolezni spoznati, je že pol dobička, zakaj, če je zdra-vitelj izvedil: od kod izvira bolezen, sije s to izvedbo že toliko pripomoči pridobil, kakor gospodar, ki, na priliko, pride v hram pa vidi pod vinskim sodom vse polno vina. Dokler ne najde razpoke, po kteri sodeč vino izpušča, je pač vsa skerb zastonj, kako bi ustavil vinotok. Kakor hitro pa najde luknjo in jo zamaši, jenja vino iz sodca teči. Tako je tudi pri boleznih. Varovati ljudi in žival, da ne zbole, s poti spravljati vse, kar bo- lezni učinja, je dostikrat veliko gotovša pomoč, kakor ozdravljati že začete bolezni. Cujmo sedaj po tem predgovoru, kaj je razodel prof. dr. Haubner v občnem zboru v Draždani 14. marca 1854 saksonskim gospodarjem zastran červov in glist *3 j ki se nahajajo v živinskem truplu. (Dalje sledi.) *) Za „Eingeweidewurm" se nismo upali v obče rabiti besede „glistau, ker, kolikor je nam znano, so gliste po besedi ljudstva le živalice v cev a h in želodcu prebivajoče, sicer pa tudi „Regenwurmeru. po tem takem tedaj le živalice dolgovate. Družili mehurnatih gostacev te baze v človeškem životu še ljudstvo ne pozna; ne vemo tedaj: ali bi se smeli, ker so vse druge podobe, tudi „gliste" imenovati v sedanjem zapopadku ljudstva, ktero menda prešiejih iker (Finnen) ne imenuje „gliste"? Po naših mislih bi se pa imele vse te živalice „gliste"imenovatiy to nam bojo spricale ravno te nove skušnje, o kterih bomo v tem sostavku govorili. Vred. List 12 Od kod možganini červ pri vertoglavnih ovcah in ikre pri prešičih? (Dalje.) Cujmo, kaj je prof. Haubner v omenjenem zboru saksonskim gospodarjem pripovedoval: „Naša domača živina ima červe ^), ki so si v glavo in vrat popolnoma podobni, v životu pa so različni. Eni so dolzega života, ki je ali gladek in okroglat, ali pa tudi ne, in tak, kakor da bi bil sklep na sklep nataknjen in plošnjat — to so tako imenovane gliste trakulje (Bandvviirmer), ker so traku podobne **J. Drugi pa so kratkega in okroglega života — mehurčiki z neko vodo napolnjeni; to so mehurčarice ###) (Blasenvviirmer). Skušnje pri trakuljah uče za gotovo, da v določnih dobah, to je, ko so dosti stare, postanejo plodne in se po jajčkih (ikrah) plodijo, — mehurčarice pa ne. Nihče tedaj ni prav vedil: od kod se zarede mehurčasti červi. Čudno je bilo to sicer vsim, zakaj so červi, ki so si v bistvenih delih (v glavo in vrat) popolnoma podobni, si v tem inaki, da eni se izležejo iz oplojenih iker, drugi pa ne, in da tedaj morajo tako rekoč pervotno se napravljati". ^Mislili so in mislili, nazadnje so vendar pravo izmislili, da mehurčarice bi utegnile tudi trakulje biti, ki so se le zašle in se potem premenile v mehurčarice,— da pa se spetpremenijo v trakulje, ako pridejo na drugo, jim pravo mesto. Treba je tedaj bilo to, kar se je dosihmal umnim glavam le dozdevalo, po skušnjah poterditi. Zato so začeli skušati; izbrali so pripravno zdravo živino in ji dali mehur-čaric jesti. In kaj je bilo iz tega? Živina, kije požerla mehurčaste červe, je mehur prebavila (po-cerala), glave in vrata pa ni mogel želodec prekuhati. Kakor v teh skušnjah, tako ravna tudi na-tora. Nekteri izgledi bojo to bolj razjasnili. Na priliko: Mačka požre miško, miška je ikrasta (jfinnig)— kaj se zgodi? — v mački se zaredi trakulja (Band-wurm). Če človek je meso ikrastega prešiča, se zaredi v njem 1 raku 1 j a. Pes je poručal morskega zajčka (Kaninchen), ki je imel ikre, in v psu tem se zaredi trakulja. Tako so skušnje mnogokrat ponavljane vselej kazale, da iz mehurčaric senareja trakulja". „Zdaj pa je bilo treba še narobe skušati: ali se namreč tudi iz trakulje zalege, to je, iz jajčkov ali iker dolzih glist, trakulj imenovanih, zarede mehurčasti červi? Povsem ni bilo več dvomiti o tem. Vendar se je tudi skusiti moglo. Psu so dali mehur-častih červov vertoglavne ovce jesti. Blizo 2 mesca *) Kar smo v poslednjem listu omenili zastran besed „červ" in „glista" naj nam dajo častiti bravci tudi tu veljati. **) V knjižici „Domaci zdravnik" je „Bandwurmu plošnjata glista imenovana, al to ne gre prav, ker imamo plošnjate gliste, na priliko, metljaje na jetrih, ki pa niso „Bandwurm". Morebiti je kje kakošna dobra slovenska beseda za to glisto znana? Ce je, prosimo za-njo. Začasno pa smo si skovali besedo trakulja, ker ne maramo za izraze, ki so iz dveh besed zloženi! ***) Tudi to besedo ponujamo kot ^skovano Slovencem. Vred. potem se je mu že v čevah zaredila trakulja in je bila že tudi plodna, to je, trakulja je imela že jajčke v sebi, ktere so dali 7 jagnetom povžiti. 14 dni potem se je lotila vsih teh jagnet vertoglavnost, to je vse perve znamnja tiste bolezni, ki je tudi gospodarjem podimenom vertoglavnice (Drehkrankheit) le predobro znana, so bile očitne na njih: rudečeoči, vroča in boleča glava, vročnica itd. Čeravno koj ozdravijane, so bile vendar vse čez 2 mesca popolnoma vertoglave. Dosihmal se je mislilo, da bolezen ta izvira iz napačne klaje, soparnih hlevov itd., in da iz tega se vnamejo možgani, iz vnetih delov pa se izceja neka meza (limfa), iz ktere se oživi mehurčasti červ. Zdaj pa je bolezen bolje spoznana,— vnetje možganov ni vzrok červa, ampak je le nasledek; možgani se vnamejo, kadar je zalega trakulje pot našla v možgane". „Kako pa pridejo ovce k ti zalegi? in kako pride ta v njih glavo? To je takole: Trakulja ima v zadnjih sklepih svojega života to zalego (ikre); ta zadnji konec se loči, gre z blatom ali tudi sam od živine in pade kamor koli; če je živina, postavimo, na paši se očedila te zalege, zleze ta, ker ima življenje v sebi, na kako travno perjiče ali štiblico; — ovca se pride past in pomuli travo in s travo vred trakuljo zalego; ta zalega pa ne ostane le v želodcu, ampak iz želodca se sili po drobu; kjer ni kraj za njo, pogine; le tisti del ostane in popolnoma v mehurčastega červa zraste, ki je zašel v možgane. Mi smo pri skušnjah našli tako mertvo zalego, ki je v serce, pljuča, pre-ponko, miške itd. zašla, pa tu poginila". „Še veliko veliko druzih skušinj s psi, mačkami, belimi miškami itd. bi lahko povedal, pa se mi na tem mestu nepotrebno zdi. Resnica je odkrita, — gotovo je, da mehurčarice, kakor, postavimo, červ v možganih vertoglavnih ovac, ikre pri prešičih itd. niso ži-valice posebnega plemena, ampak tako rekoč le gosenice (Larven) trakulj. tDaUe sledi.) List 13. Od kod možganini červ pri vertoglavnih ovcah in ikre pri prešičih? (Dalje in konec.) „Tako — je sklenil prof. Haubner svoj govor — je sedaj resnica odkrita. Sedaj vemo, od kod možganini červ, od kod ikre *J pri prešičih, od kod vsi mehurčasti červi. Zakon nature je spoznan. Tam pa tam bo morebiti še kdo dvomil o tem — al kdor je natanko skušal, bo zvedil, daje skoz in skoz resnično, kar sem povedal. Da so te skušnje važne za vsacega gospodarja, ki se z živinorejo peča, je očitno kot beli dan". Povedati imam le še, da s početjem druzih čer-vov (glist), postavimo z metljaji na jetrih(JLeber-epile) je ravno taka. Tudi ti metljaji se ne zarede, ne sami po sebi, ne kak drugač pervotno (per ge-nerationem aequivocam) v živinskih jetrih, ampak se kot zalega od zunaj prikradejo v jetra, — toda njih starišev še dan današnji ne poznamo, ker o tem še skušinj nimamo, kakor jih tudi za mehurčaste červe pred malo Jeti še imeli nismo". — Gosp. dr. Kuchenmeister v Citavi je mnogo ovac vertoglavnih napravil, kterim je plodne zadnje konce pasje trakulje (taenia coenurus) jesti dajal. Enkrat je to skusil s iS ovcami, in 13 jih je vertoglavnih postalo (z mehurčastim červom v možganih), Je en star oven in pa en letnjak ne. Drugikrat je dva psa kermil (futral) z mehurčastimi červi vertoglavnih ovac (24. marca sta jih povžila, 24. maja ju je pobil in raztelesil, in že je v enem našel 6, v drugem 30 plodnih trakulj, ki so tedaj v dveh mescih se za-redili. Od teh glist je poslal dr. Kuchenmeister plodne zadnje konce (reife Endglieder) v Berlin prof. Gurltu, v Kodanj prof. Eschrichtu, v L6wen prof. Bene-denzu, v Giessen prof. Leukartu, na Dunaj prof. Roll-u, in jih prosil: naj poskusijo in jih dajo zdravim ovcam. Imenovani profesorji so dr. Kiichen-meistru pisali, da povsod so ovce 14 ali 16 dan po povžitih glistah perve znamnja vertoglavnosti pokazale. Ravno tako gotove so skušnje, večkrat ponavljane in poterjene, da iz zalege človeške trakulje (taenia solium), če jo je prešič požerl, se ikre zarede v njem, kakor nasproti se v človeku za-redi trakulja, če je meso ikrastega ali pšena-stegaprešiča jedel. Gotovo je tedaj in do dobregaspričano, da ikre prešičje so, tako rekoč, le druga doba razrasbe dveh sort tistih glist, ki jih trakulje imenujemo. Kakormetulj jajčke leže(perva doba) in iz jajčkov se izleže gosenčica (druga doba), ki se v pužo (tretja doba) spremeni, iz ktere na zadnje (če-terta doba) metuljček izferči, ravno tako je ine- *) Povedalo se nam je, da ikrastemu (na Horvaškem guba-vemu ali šugavemu) prešiču v Ljubljani in okoli Ljubljane pravijo vse nas t fpšenast) prešič, gotovo zatega voljo, ker so mali mehurčasti červi ravno tako v senu (pšenu, Hirsekorn) kakor ribjim ikram podobni. Vred. hurčasti červ, ko se je izlegel iz zalege ali jajčkov trakulje gliste, druga doba glistne razrasbe. Naj bo to povedano vsim gospodarjem, ki se z rejo ovac in prešičev pečajo. S temi skušnjami je overžena tudi stara misel, da se vertoglavnost plodi po rodu med ovcami in ravno tako ikre po rodu med prešiči (ali, kakor navadno pravijo, da se poerbajo). Če pa je s tim tisti veliki strah zavolj dedljivosti (erbljivosti) teh dveh bolezen odpravljen, vendar še ne smemo zavoljo tega nečimerni biti pri plemenenji, ker je znano in tudi po tišučernih skušnjah poterjeno, da vsaka bolezen kakor vsaka stvar, tedaj tudi vsak červ ali glista se v bolj ugodnih okoljšinah lože oživi in raste, kakor v nasprotnih manj ugodnih. Tudi zerno ne kali v vsaki zemlji enako rado. — Da pa je z ozdravljanjem vertoglavnih ovac in ikrastih prešičev sedaj vsa druga, je očitno iz rečenega.