Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava 15 | 2011 Zakonoslovje Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki The theory of law and natural law in Veber’s Etika Emanuele Marini Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/2052 DOI: 10.4000/revus.2052 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 10 juin 2011 Number of pages: 109-112 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Emanuele Marini, « Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki », Revus [Spletna izdaja], 15 | 2011, Datum spletne objave: 10 juin 2013, ogled: 03 mai 2019. URL : http://journals.openedition.org/ revus/2052 ; DOI : 10.4000/revus.2052 All rights reserved 109 revija za evropsko ustavnost (2011) 15 www.revus.eu revus (2011) 15, 109–112 Šele danes se ilozoiji Franceta Vebra name- nja tisto pozornost, ki bi si jo zaslužila že davno. Obravnave njegove ilozoije1 se z njo ukvarjajo v glavnem s spoznavno-teoretičnega in etične- ga vidika. Vendar pa Vebru ni bila tuja niti teorija prava, čeprav seveda ni bila med glavnimi te- mami njegove ilozoije. Veber jo omenja skoraj mimogrede, a njegov prispevek kljub temu ni zanemarljiv. Pričujoči članek ponuja prvi poskus analize Vebrove pravne teorije, začenši z obrav- navo, ki jo Veber posveča teoriji prava kot razvoju in logični posledici teorije najstva. 1 UVOD France Veber je prvič oblikoval strukturo in teorijo najstva v disertaciji Die Natur des Sollens, ki jo je napisal v nemščini med prvo svetovno 1 Matjaž Potrč, Bojan Žalec ter Vojko Strahovnik so med drugimi v zadnjih časih posvetili pozornost Vebrovi ilozoiji. vojno. Ta teorija je bila potem umeščena v knji- go Sistem ilozoije kot njen sestavni del, svojo končno obliko pa je našla v knjigi Etika. Prvi po- izkus eksaktne logike nagonske pameti, objavljeni leta 1923, ko je Veber že bil profesor ilozoije na Univerzi v Ljubljani. Teorija najstva je torej ena iz glavnih tem Vebrove ilozoije, s katero se peča od začetka do konca svoje ilozofske dejavnosti. Podnaslov Etike je Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. To pomeni, da knjiga ni zbirka moralnih zapovedi, ampak Veber v njej pojmuje etiko s čistega predmetno-teoretičnega vidika kot logiko nagonske pameti. Veber je prepričan, da imajo nagonski doživljaji lastna načela, aksio- me in teoreme, ki jih je treba raziskovati in siste- matično urejati s strogo logiko, ki se razlikuje od klasične logike umske pameti (čeprav ji je hkrati podobna): klasična logika se ukvarja s sodbami in mislimi, medtem ko logika nagonske pameti namerava raziskovati nič manj stroge zakonitosti, ki oblikujejo strukturo pravilnega čustvenega in Emanuele Marini Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki France Veber, Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti (1923) Članek obravnava pravno teorijo, ki je prisotna v končnem delu Vebrovega spisa Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Veber se le mimogrede ukvarja s teorijo prava, vendar njegov pri- spevek ni zanemarljiv. Vebrova Etika je logika nagonske pameti: Veber, gledano iz čistega predme- tnoteoretičnega vidika, ne sestavlja zbirke moralnih zapovedi, ampak namerava orisati najsplošnej- ša formalna načela, ki določajo pravilnost nagonskega doživetja. Tega, kaj mora posameznik narediti v danem trenutku, logika nagonske pameti ne more povedati, ker je le formalna veda. »Most« med formalnim in materialnim pristopom nravnemu problemu Veber najde v glasu vesti, ki svetuje posa- mezniku, kaj naj naredi v konkretnem delovanju. V soglasju s tem mora biti državno pravo osnovano na načelih nagonske logike, ker bi bilo drugače brez vsake veljavnosti. Pravo velja, v kolikor je ute- meljeno na logiki, ki orisuje imanentna načela človeške narave; cilj prava je pospeševanje čim bolj pravilnega življenja posameznikov in družbe. Z druge strani vsebina tega prava ni enkrat za vselej določena in napisana, ampak vsakič izhaja iz hermenevtike, ki jo posamezniki in družba morajo izvr- šiti o sebi in o svoji naravi. Etika »zdravega razuma« in »povprečnega človeka« je po Vebru najboljši model za materialno izpopolnenje formalne nagonske logike. Ključne besede: etika, nagonska pamet, logika, normativnost, zakonodaja, Veber 110 revija za evropsko ustavnost KNJIGE (2011) 15 www.revus.eu etičnega doživetja ter vrednotenja (čustvovanja in stremljenja). Ne smemo pričakovati obravnave in katego- rizacije posameznih človeških dejanj, ki bi lah- ko določila, katera dejanja so moralna in katera nemoralna. Vebrova logika nagonske pameti je kritična obravnava imanentne logike nagonske- ga doživetja, ki je neposredno pomembna za pravilno temeljno ocenjevanje človeških dejanj. Socialni in izobraževalni cilj Vebrovemu delu ni tuj2, vendar njegov glavni namen ni zagotavlja- nje »praktičnega navodila« za izobraževanje po- sameznikov in družbe. Veber predstavlja struktu- ro in logiko čustvenega in nagonskega doživetja, toda prepušča moralnim subjektom pridobiti neposredna veljavna pravila za posamezne pri- mere. Logika nagonskega doživetja, ki jo Veber obravnava v Etiki, ni nič drugega kot analog ari- stotelske formalne logike: sklop pravil, po kate- rih lahko pridemo do ustreznega čustvovanja in stremljenja in lahko presojamo o pravilnosti in nepravilnosti lastnih in tujih doživetij. Kot je Ari- stotel oblikoval aksiome in načela logike misli in sodb, ne glede na posamezne primere, za katere se logika uporablja, tako namerava Veber prvič v zgodovini ilozoije izgraditi »logiko srca«,3 kar pomeni podobni logični sistem za nagonsko do- živetje. Načela, ki jih Veber izpelje, so torej neod- visna od posameznih izkušenj in se uporabljajo ne glede na empirične dejavnosti zgodovinskih družb, tako kot so tudi neodvisna od posameznih moralnih načel, ki veljajo v določenem zgodovin- skem obdobju v dani družbi. Na enak način ari- 2 Spis Etika nosi posvetilo »Vzgojiteljem in državni- kom!«. 3 »Moja etika, podana v pričujočem spisu, pa noče biti nič več in nič manj, nego prav takšna posebna in doslej vsaj v tej sistematičnosti neznana logika, namreč logika čustvovanja in stremljenja, logika – srca«: Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1923, 7. Prim. tudi: »Weber selbst vergleicht im Vorwort seine neue emotionale Logik mit der rationalen Logik von Aristoteles, als wollte er mit seinem Werk ein drittes Organon neben dem alten Aristotelischen und dem Novum organon von Fr. Bacon schafen«: Anton Trstenjak, Franz Webers philosophisches Ge- dankengut im Umriß, v: Anton Trstenjak (ur.), Vom Gegenstand zum Sein. Von Meinong zu Weber. In Honorem Francisci Weber Octogenarii, München, Trofenik, 1972, 49. stotelska logična načela veljajo ne glede na posa- mezne misli in ilozofske smeri, ki jih uporabljajo. 2 ETIKA IN PRAVO Spis Etika vsebuje podrobno razlago etičnih postulatov in aksiomov, ki oblikujejo strukturo formalne logike nagonskega doživetja. Ta razlaga je najpopolnejša obrazložitev strukture najstva (nem. Sollen), ki jo je Veber orisal v spisu Die Natur des Sollens. Ob zaključku svoje Etike Veber poskuša od- govoriti na vprašanje, ki je značilno za etiko skozi svojo zgodovino, in sicer vprašanje o ciljih člove- škega življenja. Cilj ni in ne more biti niti sreča niti blaginja niti korist. Cilj je, v skladu s formalnimi načeli opisanimi v Etiki, vedno pravilno življenje z etičnega vidika. Ta pravilnost je v nekaterih pri- merih morda tudi v nasprotju z občutkom sreče ali s koristjo. Očitno takšne popolnosti nihče ne more doseči sam od sebe, se pa od vsakogar pri- čakuje, da k njej vsaj stremi. Velja namreč načelo, da formalna pravilnost doživetij pomaga doseči vsebinsko, materialno pravilnost, ki je dejan- ski cilj etične vzgoje. Nadalje mora imeti med pravilnostjo umskega in nagonskega doživetja prednost zadnje, prvič zato ker vsi menijo, da je moralen subjekt, ki ni izobražen, bolj vreden kot izobraženec, ki se ne zna pravilno obnašati, dru- gič pa tudi zato, ker nepravilno etično življenje povzroča, ali lahko povzroči, uničenje človeka kljub njegovemu znanstvenemu prispevku za človeštvo. Vse, kar velja za posameznike, velja tudi za družbo in človeštvo: Kultura človeštva ni nič več in nič manj nego njegova vsakokratna stopnja orisane pravilno- sti kakor njegovega predstavljanja in mišljenja tako njegovega čustvovanja in stremljenja, pred vsem pa njegovega čustvovanja in stre- mljenja.4 To morajo ustrezno upoštevati vzgojitelji in državniki, ki jim je Vebrovo delo posvečeno in ka- terim želi služiti kot vodilo: ti morajo najprej po- skušati spodbujati pravilnost čustvenega in na- gonskega doživetja državljanov, kljub dejstvu, da se je zahodna civilizacija skoraj v celoti zanimala 4 France Veber, Etika. Prvi poizkus eksaktne logike na- gonske pameti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1923, 574. 111 revija za evropsko ustavnost Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki (2011) 15 www.revus.eu le za intelektualno izobraževanje. Veber izraža upanje, da je po stoletjih umskega izobraževanja na podlagi klasične Aristotelove logike morda prišel čas za tako izobraževanje, ki je namenje- no predvsem »kulturi srca« in skrbi za nagonsko pamet, tako kot je klasično izobraževanje skrbelo za intelektualne vsebine. Cilj je to, da primanjko- vanje nagonske vzgoje ne škodi intelektualnim sposobnostim, kar bi lahko povzročilo nevarno krizo celotnega človeštva. Kar se tiče države in državnega prava, ki uži- va pravico uporabe sile, Veber pravi: O vsakem državnem pravu in o vsakem držav- nem zakonu mora namreč brezpogojno veljati vsaj to, da popolnoma soglaša s temeljnimi postulati naše vesti ali, kakor se zdaj tudi lahko izrazim, da popolnoma soglaša s temeljnimi postulati in aksijomi logike nagonske pameti. Kakor hitro bi bilo o kateremkoli državnem pra- vu in zakonu dognano, da striktno nasprotuje še tako malenkostnemu aksijomu nagonske pameti in torej obenem še tako malenkostne- mu aksijomu etičnega ali moralnega udejstvo- vanja, v tem trenotku bi izgubilo to državno pravo in ta državen zakon vsako objektivno veljavnost, v tem trenotku bi vsak državljan bil naravnost dolžan, zastaviti vse svoje moči za njih takojšnjo razveljavljenje.5 Državno pravo in zakonodaja morata – če je treba tudi na prisilni način – spodbujati pra- vilnost nagonskega življenja državljanov, ki se ne razlikuje od pravilnega življenja, ki naj bi ga imelo vsako popolnoma moralno bitje. Državna zakonodaja je torej podložna aksiomom nagon- ske logike, s katerimi se mora ujemati, da bi bila lahko veljavna. Če je nepredstavljivo, da dejan- sko obstaja »dovršena država«, ki izpolnjuje vsa načela nagonske logike, je kljub temu treba zah- tevati doseganje vsaj osnovnih načel in izvajanje drugih pravil v skladu s prednostjo materialnega nad formalnim, saj Veber meni, da je formalna pravilnost vrlina, ki spodbuja materialno pravil- nost doživetij. Popolna, t.j. takšna država, čije prava in čije za- koni bi bili v resnici v najstrožjem smislu besede objektivna državna prava in objektivni državni zakoni, bi bila edino takšna država, v kateri bi 5 Veber 1923 (op. 4), 576. se moralo vršiti in opuščati vse to in edino vse to, kar naj se v najobjektivnejšem smislu bese- de vrši in opušča, torej država, čije prava in čije zakoni bi bili samo totalen releks vsega tega, kar nam veleva nagonska pamet sama, t.j. kar bi nam velevala najidealnejša nagonska pa- met sama.6 Čeprav etika kot logika nagonske pameti ne more kot taka povedati, kakšna oblika države ali prava je v določenem zgodovinskem obdobju najboljša, pa že sama po sebi pomeni osnovno pravno znanost, s katero se mora ukvarjati vsak, ki želi organizirati pravilni državni sistem in ustre- zno zakonodajo. Odgovor na vprašanje o pra- vičnosti ali pravilnosti državnega prava ne more izhajati iz analize države in državnega prava kot takega, temveč iz analize logičnih in ilozofskih načel, ki oblikujejo in morajo oblikovati vse prav- ne predmete. 3 ZAKLJUČNE MISLI Psihološka metoda, pridobljena v obdobju sodelovanja z Graško šolo, Vebru omogoča, da izvaja človeško socialnost iz strukture njegove in- dividualnosti in da opredeli temeljne lastnosti te socialnosti s postopkom, ki je zelo podoben tiste- mu, s katerim je že izvedel strukturo človeškega posameznika. V tem splošnem okviru ima svoje mesto Vebrovo pojmovanje praktične in pravne plasti človeškega dejanja. Vemo, da se etika kot logika nagonske pameti ne ukvarja z vsebino posameznih izkušenj, ampak le orisuje splošni okvir njihovih zakonitosti; zaradi načel, ki jih Ve- ber izbira in postulira za opredelitev »glasu vesti« kot stičišča, kjer se dualizem med abstraktnostjo splošne okvirne strukture in individualnostjo vsa- kega posameznega deja končno reši, se nam zdi, da Veber v bistvu soglaša s tako imenovano etiko »zdravega razuma« in »povprečnega človeka«. Ta etika se sklicuje na tisto, kar bi lahko imeno- vali kot neke vrste »naravno pravo« (tega izraza Veber v svojih spisih ne uporablja), ki samo po sebi pripada človeku in proti kateremu se človek, ki ni »rojen kriminalec«, ne more upreti, če ne želi zanikati tega, kar on sam je. Klic k »zdravemu ra- zumu« in »občutku realnosti«, v katerem človek (čeprav ne vedno izrecno) gotovo ve, da spozna 6 Veber 1923 (op. 4), 579. 112 revija za evropsko ustavnost KNJIGE (2011) 15 www.revus.eu realni svet in ne zgolj mentalno podobo ali idejo, je po našem mnenju drugo ime za tisti privilegij, ki ga Veber dodeluje »človeški naravi« ali »vesti, ki misli na naraven način« in ki na tak način daje konkretno vsebino apriorni splošni strukturi, ki jo je Veber izvedel v svoji logiki nagonske pameti. »Glas vesti« posamezniku svetuje tista nače- la, ki so že od začetka vpisana v njegovi naravi. Ta načela ne morejo biti v nesoglasju z aksiomi čiste logike, ki predpisujejo pravilnost doživetij. To omogoča prehod iz čisto formalne zakonitosti do praktične razumnosti dejanskega življenja. Ta harmonija je ukoreninjena v ontološki strukturi človeka in sveta, ki ureja razvoj empirične morale, pozitivnega zakona ter prava, ki ne morejo biti v nasprotju s tem, kar je značilno za naravo človeka in družbe (struktura družbe je odraz ali ontološki razvoj strukture posameznega človeka). V tem smislu pravni ali družbeno-politični ustroj države, ki bi bil v nasprotju s tem, kar je človeška narava, ne zasluži človekovega odobravanja, ampak bi bilo celo potrebno njegovo takojšnje razvelja- vljenje. Po Vebru torej normativnosti ni mogoče ločiti od naravne strukture, zakonodajne oblasti pa bi morale najprej razmisliti o ontološki struk- turi človeka in družbe za razvoj pravnih norm, ki so ne samo v skladu s to strukturo, ampak imajo kot glavni cilj moralni razvoj in pospešitev posa- meznika in družbe, v smeri vedno bolj zvestega spoštovanja tistih zakonov, ki niso nič drugega kot izraz ontološke strukture same narave. Prepričani smo, da je takšno stališče, ne glede na morda pretirano deduktiven postopek, s kate- rim Veber iz splošnih načel izvaja celo strukturo človeka in družbe, zelo zanimivo za oblikovanje sintetičnega razmišljanja o odnosu med naravo človeka in družbe ter pozitivno zakonodajo. Opa- žamo, da Veber ne določa in ne iksira enkrat za vselej načel in zakonov naravnega prava. On le sklepa, da pozitivno pravo ne sme biti v naspro- tju z naravnimi načeli (za katera Veber kaže samo najbolj osnovne črte), sicer ga je treba razvelja- viti. Strinjamo se z njim: verjamemo namreč, da narave ne smemo pojmovati neodvisno od zgo- dovine. Ontološke strukture človeka in družbe ni mogoče odkriti brez hermenevtike, v kateri človek in družba odkrijeta smisel svoje narave. Z drugi- mi besedami, naravno pravo ni enkrat za vselej napisano pravo, ki mora biti preprosto preneseno v pozitivne zakone, ampak je analog nagonske in telesne pasivnosti v ilozofski antropologiji; to je skupno izhodišče, »izvir smisla in pomena«, ki ga mora, da bi bil istinit in torej učinkovit, človek vedno znova sprejemati in usvajati. Človek v svo- jem dejanju odloča o sebi in v tej odločitvi odlo- ča tudi o smislu pasivnosti, ki stoji pred njim kot izvir in temelj smisla njegovega dejanja. Naravna normativnost strukture posameznika in družbe, če se opravlja na vsaj formalno pravilen način, je v različnih obdobjih temelj za pozitivne zakono- daje, ki ne izhajajo zgolj iz »prevoda« določenih načel v prakso, ki so sama po sebi splošno veljav- na in zaradi tega brez konkretne vsebine, ampak iz praktične odločitve človeka kot posameznika in kot družbenega bitja o sebi samem in o svojih odnosih z drugimi. Veber teži k obravnavi te vza- jemnosti, vendar jo lahko zaradi svoje metode in pozitivistične dediščine le postulira in domneva, ne more pa je popolnoma upravičevati v obliki glasu vesti in njegovih načel, ki ostanejo končno nedoločena.7 Predstavitev avtorja Emanuele Marini, rojen l. 1973, je v Milanu di- plomiral iz ilozoije l. 1998, iz prava (z disertacijo o Francetu Vebru) l. 2010, ter iz teologije l. 2011. Govori slovensko in marsikatere druge jezike. Leta 2005 je objavil knjigo Vita, corpo e afettività nella fenomenologia di Michel Henry. Njegova diser- tacija iz ilozoije prava o Francetu Vebru, skupaj z prvim italijanskim prevodom Vebrove Filozoije, je že pripravljena za tisk. 7 Popolnejšo razpravo in analizo o Vebrovi ilozoiji bomo podali v naši disertaciji, ki je v tisku in vsebu- je obsežno Vebrovo bibliograijo: Emanuele Marini, Uomo, dovere, etica nella ilosoia di France Veber (1890-1975), v: France Veber, Filosoia. Dottrina fon- damentale sull’uomo e sul suo posto nella creazione (ital. prevod Emanuele Marini), Cittadella, Assisi, 2011 (v tisku).