573
PODOBA VZHODNONEMŠKE ZALOŽBE
Strahotna dediščiaia, ki jo je Nemcem prinesel polom Hitlerjevega »tisočletnega cesarstva«, se prav močno čuti tudi na knjižnem in slovstvenem področju. Ločeni nemški državi imata vsaka svoje pisatelje, založnike, knjige, revije, liste... Seveda izdajajo tam in tu nemške klasike; tudi kakega pisatelja z vzhoda natisnejo kdaj na zahodu, in narobe; večidel pa rasteta te dve kulturi, če ju smemo tako imenovati, vsaka zase, odprti veliko bolj tujim kot pa »bratskim« v/plivom, in ne da bi dosti vedeli ena o drugi. Tu pa tam kaka polemika čez mejo, in kulturnih »stikov« med literaturama zvezne in demokratične Nemčije je skorajda konec. V tem pogledu je nadvse značilno poročilo »Izobrazbeno popotovanje za Elbo«, ki ga je napisal letos 15. marca za sobotno prilogo zahodnonemškega dnevnika »Frankfurter All-gemeiine Zeitung« sam urednik kulturnega dela tega lista, Kari Korn. Obiskal je med drugim leipziški velesejem in seveda tudi knjižno razstavo. Zdi se mu veliko mirnejša od frankfurtske na zahodu, bolj dostojanstvena, obiskovalec si lahko vse korenito ogleda in dobi vse podatke, ki jih želi. O opremi knjig pravi, da je precej enaka zahodnonemški, o sodobnem leposlovju, da nima kaj prida pokazati, pač pa itmajo veliko veljavo avtorji iz »weimarske« Nemčije in seveda klasiki; zelo bogata je jezikoslovna literatura, itn. Vse te vtise navaja Korn tako, kakor da pripoveduje bralcem o povsem tujem knjižnem svetu, in založbe jim ipredstav^lja prav tako kot tujke: »,Der Auf-bauverlag' je organ Kulturbvmda.. . Neka druga založba se imenuje ,Volk und Welt'.. . Neka ne nezanimiva založba se imenuje ,Volk und Wissen'...« Očitno bralci najbolj znanega zahodnonemškega dnevnika nimajo pojma o teh založbah.
Berlinske založbe »Riitten & Loening« Korn ni omenil, čeprav jo je gotovo opazil na razstavi. Morda se mu je zdela manj vredna omembe, ker je hotel bralce seznaniti predvsem z novimi založbami, RUtten & Loening pa je že staro, sloveče ime. Zdaj, ko so se nam nekoliko bolj odprla pota h knjigam obeh nemških držav, lahko po naših knjigarnah naletimo tudi na to in ono izmed njenih izdaj; in če videz ne vara, bi lahko imeli založbo Rutten & Loening
za eno izmed najboljših, če ne že kar najboljšo vzhodnonemško založbo. Pogled v njene kataloge in knjige nam ob spominu na tisto, kar je napisal Korn, celo kaže, da so v izdajali te založbe tudi prav značilno vidne vrline in hibe, dobre in slabe strani današnjega vzhodnoneniškega založništva.
Delovno področje založbe izrazito razpada v dva dela, zgodoviniskega in beletrističnega v širokem pomenu besede. Oglejmo si najiprej zgodovinskega, ki nas tukaj manj zanima, ker je naša pozornost usmerjena predvsem k leposlovju. Zgodovinarja pa bi gotovo mikala marsikatera izmed številnih monografij iz nemške zgodovine in zgodovine drugih narodov, ki posebno bogato osvetljujejo dobo srednjega veka in kmečkih uporov, dobo meščanskih revolucij, osvoboidilnih bojev in narodnostnih gibanj, socializma in delavskega gibanja, imperialistične in najnovejše dobe. Marsikaj je prevedeno iz drugih jezikov, predvsem ruskega, vendar prevladujejo domači avtorji, kot najplodnejši med njimi dr. Leo Stern, profesor za novo zgodovino na vseučilišču v Halle. Bogato so zastopani tudi viri za zgodovino srednjega veka in razna arhivalna  dela.  Omenimo še zbrana  dela  J. Burckhardta  v  desetih  knjigah.
Med beletristiko zavzema največji del področje, kii mu založba pravi >Nemiška in tuja kulturna dediščina«. Nemška dediščina y tem okviru je za čudo precej pičla in ne ravno najpomemibnejša, če jo merimo ob tuji, njeni sosedi. Nekaj del iz latinsko pisane srednjeveške literature, nekaj domoljubnih del iz 17. in 18. stoletja, Platenove pesnitve, dva romana Willibalda AIexisa, sicer pa malo znani pisatelji in malo znana dela. Poseben poudarek med njimi nosijo satirični spisi, menda jih je blizu polovico. Omembe vredne se zdijo »Nemške satire«, štiri knjige, izdane v skupni kaseti. Tu je zbranih nekaj najboljših del s področja, na katerem gieer Nemci nimajo pokazati kdo ve kaj, tako Detmoldove satire z imeniltno »Umetnostjo, kako postaneš v treh urah poznavalec umetnosti« (z Daumierovimi ilustracijami), Langova >Hammelburška popotovanja« s Spitz\vegovim'i! risbami (žal prav slabo natisnjenimi), Weerthova »Angleška popotovanja« z ilustracijami Dickensovegn ilustratorja Cruickshanka, pa še »Pristne in nepristne moritate«, tiste pri Nemcih priljubljene pesmi o umorih in grozotah, ki so s svojimi okornimi stihi in narejenim patosom največkrat neprostovoljno hudo smešne iti kratko-časne. Najbrž zavoljo večje zgodovinske resničnosti so tri izmed teh knjižic natisnjene v gotici, ki smo jo sicer že kar pozabili, saj je skoraj vse, kar danes i-zhaja nemškega, pisano v latinici.
Ob tej nekaiko stranski veji nemške literature pa stoji v katalogu tuja ustvarjalnost z lepim številom svojih najžlahtnejših poganjkov. Tu so zastopana številna imenitna imena evropskega realizma in naturalizma: z zbranimi deli Stendhal, Tolstoj, Cehov, Leskov, z zbranimi' romani Maupassant in Zola, ob njih pa še s po enim ali z več deli Balzac, Dickens, Thackerav, W. Scott, B. Harte, KoroJenko, Mamin-Sibirjak, Gleb-Uspenskii (izbrana dela), Swift, Voltaire... Iz manjših slovstev sta našli med ta velika imena le češko in madžarsko, prvo z romanom Karla Polačka »Okrajno mesto«, drugo z Vorosmartyjem in narodnimi pravljicami (600 strani debela knjiga). Med deli spredaj naštetih avtorjev jih je lepo število takih, ki smo jih dobili v zadnjem desetletju v prevodu tudi pri nas.
Iz razdelka »zgodovinskih romanov« in »zgodovinskih pripovedi« bi ne bilo dosti omeniti: dela o Rembrandtu »knezu slikarjev« (David de Jong, prevod iz holandščine), o Garibaldiju, Robertu Kochu, Johannesu  Keplerju.
574
še najzanimivejša med njimi utegne biti knjiga Lenke von Koerber, »Erlebtes mit Kathe Kolhvitz«.
Hudo pičla je žetev »Sodobne literature«. Zadrego založbe kaže že to, da tu v katalogu ponovno navaja dela, navedena že v drugih poiglavjih, recimo med zgodovinskimi! romani. Dve pesniški zbirki Ericha Arendta, »Evrazijske pesmi« Monakovčana Ernsta Schumacherja, zgodovinski roman Hansa Rehfischa »Pariške čairovnice«, Brugschovi spomini »Pet desetletij zdravnik«, Hegenbarthove »Risbe k petini Shakespearovim dramam«, pa še dvoje, troje imen in domača ustvarjalnost je izčrpana. Kar presenetljivo, ker vemo, da druge vzhodnonemške založbe vendarle izdajajo precej sodobnih del. Ali so ipri založbi »Riitten & Loening« tako fStrogi, ali tako previdni, da ne rečemo konservativni pri izbiri avtorjev? Tako na daljavo si seveda ne moremo oidgovoriti na to vprašanje. Izmed tujih sodbbnih avtorjev so najbolje zastopani poljski z obširnim (4 knjige) romanom »Noči in dnevi« Marije Dabrowske in z dvema deloma M. Jastruna, »Mickiewicz« in »Pesnik in dvorjan« (Kochanowski). Med drugimi lahko najdemo še G. B. Shawa in Sigrid Undset s »Kristino, Lavransovo hčerjo«.
Izmed domačih del je eno vendarle vredno posebne omembe: roman Alfreda Doblina »Hamlet« ali »Dolga noč se je končala«. Doblin je eden izmed tistih nesrečnih, nekoč slavnih nemških pisateljev, ki so v dolgih letih emigracije izgubili! stik z domovino in ga po vrnitvi niso mogli več najti. »Hamlet« je podoba trpljenja in blodenj generacije, ki je preživljala zadnjo vojsko. V romanu je njen predstavnik mladi Edward Allison, ki se hudo ranjen vrne iz vojske in se ne more več znajti v svoja okolici. Njegovo iskanje resnice v stvarnem in v fantazijskem svetu, med resničnimi in fiktivnimi osebami je vsebina tega svojevrstnega dela. Na 4. strani je brati, da je bilo začeto 1945 v Hollywood>u in končano 1946 v Baden-Badenu, knjiga pa je izšla 1956, ker je Doblin zastonj iskal založnika v zahodni Nemčiji, kjer je živel. Šele ko je izšla »vzhodna« izdaja, se je našel tudi založnik na zahodu; avtor je brž nato precej pozabljen in razočaran umrl (junija 1957). V opravičilo založnikom povejmo, da je Doblinov »Hamilet« zelo težko branje, tako se v njem prepleta resničnost .s sanjskim svetom, sedanjost z zgodovinskimi in slovstvenimi reminiscencami itd. Tudi kritika je knjigo sprejela prav različno: tu so jo zelo povzdignili, tam povsem odklonili.
Tehtna dela ima založba »Riitten & Loening« pokazati v skupini »Literarna znanost in umetnost«. Steber dela na tem področju je bil tukaj vsaj doslej dr. Hans Mayer, leipziški literarni zgodovinar in do lani profesor na vseučilišču Karla Marxa. Lani smo tu že poročali o sporih, ki s.o nastali ;po poljskem oktobru in madžarski vstaji glede njegovih literarnih pogledov in meril. Urejal je dve zbirki, »Mojstrska dela nemške literarne kritike« in »Novi prispevki k literarni znanosti«, zadnjo skupaj s svojim kolegom dr. Wernerjem Krausom. V tej zbirki je izšla n. pr. zelo obširna študija Ernsta Schumacherja »Dramatični poskusi Bertolta Brechta 1918—1933« in Mayerjeve »Študije k nemški literarni zgodovini«. Maverjevih deset študij je posvečenih večidel starejši nemški literaturi, vendar so vmes tudi zanimive študije o duhovnem razvoju R. Wagnerja, o-Hermannu Hesseju in »feljto-nistični dobi«, in govor v čast Gerhartu Hauptmannu. Zunaj zbirke pa je izšla lani še ena Mayerjeva knjiga, »Nemška literatura in svetovna literatura«. Na dobrih 700 straneh so zbrani tu govori in predavanja, članki in pripombe
575
in kritike. Od sestavka »Svet in učinek Henrija Bergsonac, ki je bil napisan leta 1940 za Mannovo revijo »Mass und Wert«, pa ne več objavljen, ker se je začela vojska, do ocene Schumacherjeve spredaj navedene študije o zgodnjih Brechtovih dramatskih poskusih, napisane leta 1956, ipodaja avtor tukaj izbor iz svojega esejističnega dela šestnajstih let. Krog, ki ga zajema, je primerno naslovu širok, oi) nemških avtorjih in literarnih problemih so obdelani številni avtorji iz francoske, angleške in še katere literature.
Mayerjevi knjigi je po sestavi in vsebini sorodna knjiga Johannesa R. Becherja »Obramba poezije« « podnaslovom »O novem v Iite^atu^i^":. Deloma so to članki ali govori, deloma krajše meditacije, zbrane na več mestih v knjigi pod naslovom »Pripombe«. Vendar je delo omejeno skoraj le na nemško literaturo. Ob Mayerjevih knjigah, ki dajejo po vsebini in obliki močno čutiti, da jih je napisal literarni zgodovinar, je Becherjeva prijetno drugačna, delo pesnika, dosti manj sistematična in pretehtana, posebno v drobnih »pripombah«. Z druge strani pa se ji spet pozna, da je avtor tudi uradna osebnost, zadnje čase minister za kulturo, malo preveč je vmes »uradnega«, slovesnega in programskega.
V Mayerjevi knjigi »Nemška in svetovna literatura« je tudi govor, ki ga je imel leta 1954 ob UO-letnici založbe Riitten & Loening. (Tak svojevrsten jubilej je založba praznovala, ker ji je bilo nemogoče leta 1944 v Hitlerjevi Nemčiji praznovati stoletnico.) Govor sledi zgodovino založbe od njenih začetkov in daje tudi odgovor na neka naša ugibanja: številna manj znana dela iz sedanjega knjižnega programa so ponatisi nekdanjih izdaj založbe, med njimi tudi Alexisova romana, Weerthove in Detmoldove satire i. dr. Leta 1953 je izšel pri »R. &L.« ponatis Marx-Engel«ove »Svete družine«, zakaj tudi ta knjiga je pred dobrimi sto leti izšla pri začetnikih te založbe. Med poznejšimi avtorji pri »Ruttenu & Loeningu« je bil zlasti Romain Rolland {s prevodi), vendar tudi nacizmu naklonjeni Rudolf Binding, ki ni ničesar storil, ko so lastnika založbe, Wilhelma Oswalta, med vojsko prisilili, da je »odstopil« založbo. Oswalt in njegov najstarejši sin sta potem padla kot žrtev nacizma, oče v taborišču Oranienburg.
Založba izdaja tudi dvomesečno revijo »Sinn und Form«, o kateri smo na tem mestu že poročali (gl. Naša sodobnost 1957/12). Čeprav je revija bolj podobna zborniku, se je v drugi polovici lanskega letnika močneje razgibala in postala zanimiva za širši krog. Tako je recimo v četrtem zvezku objavljena razprava o Hesseju, o Kafkovih pismih, v prevodu neka Laxne'ssova povest in dela naprednih grških avtorjev. V šestem zvezku so zelo obsežni »Dnevniški zapiski iz zadnjega leta Tolstojevega življenja« Valentina Bulgakova, feljtoni L. Janačka, novela sodobnega bolgarskega pisatelja Dmitra Taleva, »Svatba« (založba mu je izdala prevod romana »Železni svečnik«) in Fedinov spomin na Aleksandra Bloka. Nenavadno zanimiva pa je peta številka z vrsto pomembnih prispevkov: zelo obsežno študijo Ernsta Fischerja o delu Roberta Musila in člankom Hansa Mayerja »Kari Kraus in svet po njem«; obsežni So tudi »nareki« iz zapuščine A. Doblina, »O življenju in smrti, ki ju obeh ni«. Na uvodnem mestu je fragment iz zapuščine B. Brechta »Manifest«. Od leta 1945 je Brecht večkrat poskušal spraviti Komunistični manifest v stihe, da bi obnovil njegovo propagandiistično moč. Očitno s svojimi poskusi ni bil zadovoljen, zakaj vsi so ostali do njegove smrti neobjavljeni, tudi ta, ki je bi,l časovno prvi med njimi,                                                      Janez Gradišnik
576