I
         Razžaljena Mati Božja                      
igec je bil dober otrok.   Sovrstniki  so ga radi imeli ter ž njim malo ne vsak dan igrali na dvorišči. A Žigee sam ni zahajal nikamor.   Izgubil  se je  sicer časih  po  nevedoma, nu roditelja sta vselej vedela kam: nesel je cratja Materi Božjej na Brvi.   Tisto Mater Božjo z drobnim  detetom v naročji je imenoval     nedolžni Žigec svojo.                                                                                
Ko je bil Žigec še nedoustno dete, ni smela mati mimo, da bi ue dvignila njega do svete podobe, katero je vselej lepo poljubil           in pobožal. Tedaj pa sta pomolila skupaj ,,Zdrava si Marija." Žigcu            se je vselej zdelo da Marija ž njiraa moli.   Žigea je naučila moliti       sama Mati Božja na Brvi!
Nekoliko odrasel zopet sam ni inogel mimo, da bi se ne bil vzpel do blažene Device, da bi je ne kitil i najlepšim cvetjern z vrta. Kdo drug je pač tam zid tako zdrgnil kakor Žigec, kdo pae nanosil si toliko kamenja, da bi se vzpenjal do svetega znaraenja? Ali tudi Marija je bila Zigcu dobra. Prizivala ga je k sebi in pustila, da je govoril z njenim svetim Detetom, ki se mu je vselej tako sladko nasmijalo, da ni mogel Žigec z lepa proč. Ponujal mu je celo jesti, pa ni hotelo, ker so mu baje donesli angeljci in Žigca prehiteli.                                                                                                   
                  Mati in oca sta vse to dobro vedela in se tilio veselila.              
Nekega dne pride Žigec pozno iz šole.                                         
Bil je tisti dau v šoli jako neiniren in razposajen  in koačuo tudi — priprt!                                                                                           
BKje si bil tako dolgo danes." vpraša ga mati, stopivšega v hišo. Žigec se ni pomišljal in gladko je odgovoril: nGospodu županu        sem nesel pismo očetovo."   Očeta ni bilo doma, otišel je v Gorico, in ni slišal Žigca, ki je prviž — lagal!           
Laž pa ne prinese nobene sreče.                                 

Žigec sede, da bi jedel, ali jed mu danes ne diši. Strah ga je bilo, da bi mu mati ne brala laži z obraza, in da bi ga njegovi soueenei ne izdali.
Po kosilu gre na vrt, nabere evetja in zavije do znamenja Matere Božje na Brvi. Dospevši tja. stopi na kamenje, a kamenje mu izpodrsne tako nerodno, da se je Žigec tega zelo ustrašil. Zopet zloži kamenje, dopne se do podobe ali kako osupne! Marija ni gle-dala vanj in sv. Dete je povesilo oči k tlam. Žigec mu položi cvetja v ročico, a Dete je razsiplje po tleh. Danes ni hotelo cvetja.
Ves preplašen liiti Žigec domov. Doma gre v spalnico, vrže se na stol in milo zajoče.
Tedaj pa vstopi skrbna mati.
nKaj ti je Žigec? Zakaj jočeš? Ali ti je slabo?"
,,Ne," odgovori Žigec glasno ihteč se.
J$u, kaj pa ti je, da jočeš?"
BNesel sem cvetja na Brv, a Marija me danes še pogledala ni!"
,,,Zakaj meniš to?"
nZato, ker sera danes lagal," ihti se Žigec in joka.
,,Komu si se lagal?" vpraša ga mati.
BZaprt sem bil danes v šoli in za to sem prišel pozno domov."
nA kdo te je naučil lagati?" vpraša ga mati resno.
,,Otroci so me naučili, kako vam naj povem," rekel je Žigec
in se jokal.
nAli pojdeš še ž njimi, ki te učijo lagati?"
,,Ne, nikoli vee ne bom; oj da bi le oča tega ne izvedeli." nNe bodem mu povedala zdaj, ko si se prvič zlagal. A zdaj pojdi, naberi cvetja. da ga poneseva oba Materi Božjej in videl bodeš, da ti je Marija vse odpustila, tolaži ga mati.
Žigec si obriše solze in gre na vrt po cvetja.              J. P.