LIKOVNA UMETNOST
TIHČEVA SIMBOLIKA. Razstava kiparja Slavka Tihca je doživela v Ljubljani pravzaprav šele reprizo — z istimi plastikami je nastopil že na lanskoletnem bienalu likovne umetnosti v Benetkah. Kljub temu da so dela v zaprtem galerijskem prostoru izgubila svojo funkcionalnost (kolikor je to seveda pravi izraz, napoveduje pomembno izhodišče v nacionalnem plastičnem izrazu. Poudariti je treba predvsem »v nacionalnem«; prav o tem lahko govorimo danes, ko je Tihec v štiri leta dolgem ustvarjalnem procesu dosegel zrelo stopnjo v konceptu, ki si ga je izbral. V svetovnem merilu je bil le-ta močno aktualen prav tedaj, ko se ga je lotil tudi naš kipar, toda tedaj v danih možnostih (in te so pri nas omejene) ni bilo mogoče doseči več, kot je Tihec; ta je potem, kot že rečeno, v štiriletni dobi vendarle dodal marsikaj novega.
Navidezno sem morda dal na začetku preveč poudarka formalni plati nastajanja in rasti Tihčevega izraza, toda v dobi, ki zahteva in ceni pri modernem likovniku aktualnosti, četudi prej instinktivno dojete kot premišljene, se mi zdi pomembno opozoriti tudi na ta moment v Tihčevem razvoju; se pravi, da ni njegova plastika zaživela v maniri, temveč že v času, ki je na primer ameriško-holandskemu Japoncu Tujiriju za idejo, realizirano v tem konceptu,  na  31. beneškem bienalu  prinesel  visoko priznanje.
Sedanja stopnja v njegovi zreli izpovedi zahteva kratek pogled tudi nazaj. Tihčev skoraj lirski temperament je iskal po študiju lehmbruekovske figuralike sprostitve v preprosti organski, listnati formi: kot je videti, je postala le-ta njegova primarna okupacija, četudi je še težil za stikom, povezavo s figuro v kompozicijsko trdo celoto, ki je tako izzvenela v neke vrste množični plastiki. Te pa ni gojil dalje, saj je bila po svoji idejni angažiranosti, če se ni hotel zadovoljiti samo s formalno doseženo stopnjo, prezahtevna.
Izhodišče, na katerega pomen sem opozoril na začetku in ki se ga je Tihec. oklenil, kar mu je delno narekoval tudi sam izbor kiparsko manj uporabnega materiala — železa, pa je gradbeno-tehnični koncept v moderni plastiki. Koncept, ki so ga prinesli v likovno umetnost ruski konstruktivisti in je dobil svojo šolo v Bauhausu. kjer so tudi prišla do veljave načela o ponovnem
332
zbliianju in aktivnem sožitju arhitekta, slikarja in kiparja. V tem smislu je postal Tihcu najbližji Antoine Pevsner. vendar samo principialno, ne da bi bil negiral svojo lastno primarno okupacijo. Jn dejstvo je, da je Tihec danes suvereno rešil navidezni paradoks, ki bi ga ustvarila geometrizacija organsko razvejane forme. Naš kipar namreč ni pozabil na bistvo konstruktivističnega načela, ki zanika volumen kot prostorski izraz, priznava oziroma zanaša pa se na nov moment — na gibanje. Tega je namreč Tihčeva gradilna in hkrati monumentalna plastika polna prav v svojem pahljačastem sestavu varjenih železnih in aluminijastih šibk, ki vejejo ob centralno plasiranem konkavno-konveksnem jedru.
Kje in kako pa zaznavamo bolj konkreten, vsebinski element Tihčeve plastike, saj je ustvarjalčeva težnja po sintezi primarne okupacije in načelnega plastičnega koncepta izhajala prav gotovo iz določenih idejnih pobud? Maksimalna redukcija elementov ali preproste sestavine, ki imajo svoj izvor v likovni elementarnosti zunanje pojavnosti (bolj ali manj določljive in nenehno prisotne v organski naravi), govorijo povsem nazorno o ustvarjalčevem namenu — doseči dovolj očitno in dojemljivo meditativno simboliko, ki bo komunicirala v sodobno oblikovanem prostoru, hkrati pa tudi s človeško psiho. Magija, ki jo Tihčeve plastike izžarevajo in jo intuitivno občutimo, nas prepričuje tudi o slednjem.
Aleksander   Bassin
333