Siran 32 VRTEC Leto 51 Prof. Fr. Pengov : Obrtniki v naravi. /odo bi nosil v naš Jadran in sove v staro-grške Atene, kdor bi hotel dokazovati, kako važen je obrtni stan zlasti v se-danjem bolestnem času po svetovni vojni. Bridko je pomanj-kanje stanovanj, bajna je draginja obleke in obutve, poslab-šana je kakovost večine blaga ob grozno povišanih cenah; vse to je glasen opomin, da dajmo obrtnemu stanu čast, ki mu gre po njegovem pomenu za družbo, in da skrbimo za dober naraščaj obrtnikov, zlastt s pom ičjo izvrstnega obrtnega šolstva. Pa ne samo med razumnimi ljudmi imamo obrtnike. Tudi v brez-umni naravi, med živalstvom, imamo bitja, ki izvršujejo dela in umo-tvore tako dovršeno, da jih lahko primerjamo z obrtnimi izdelki ljudi. Ce si voljan, mladi prijatelj, pa me pospremi za kak trenotek? Pokažem ti v božji naravi tako številnih obrtnikov-mojstrov, ki so — he da bi pretrpeli kako učno in pomočniško dobo, pali že izučeni na svet, da se boš le čudil. Vsak otrok pozna č e b e 1 o, ki stavi svoje prekrasno satno mesta iz bleščeče - belega voska, da v njem kopiči zaklade medenih slaščic. Kak čudovit stavbni mojster je ta mala kožokrilka! Pred njo naj se poskrijejo vsi zidarski mojstri in arhitekti po deželi in mestih z vsemi učenimi inženirji vred! Kdo izmed njih bi znal iiapraviti iz istih snovi tako različne umotvore, kakor jih zna le čebela, ki nareja iz materiala, nabranega na enih in istih cvetkah, pekoči strup, nebeško medeno mano ter krasna betonska skladišča iz deviškega satjai Sloviti učenjaki so si dolgo ubijali glave ob vprašanju, kako naj bi bili napravljeni lončki, da bi zajeli pri najmanjši uporabi voska največ medu. Slavni računar Konig je izračunal, da morajo biti taki piskrčki šestero-stenski in da morajo imeti dno natančno izdelano na način, kot je v navadi pri čebelah že izza Adamovih časov, namreč s kotom 109 stopinj in 28 minut med talnimi ploskvami. Kdo je pač naučil čebelo take umetnosti? Naravoslovec Darwin pravi: »Omejen mora biti človek, ki premišljuje imenitno sestavo satovja, tako čudovito umerjenega za svoj namen, in ni prepoln navdušenja pri tem premišljevanju.« — A za koga se boš navduševal? Za čebelo, ki je le živ, čudovit stroj s svojim nagonom? Ne, njemu, Stvarniku, velja naše občudovanje in zahvalat Ali se ne bo tvoje občudovanje dvignilo više, više nad vse stvari ni svetove, pred prestol Vsevednega, ki mu pojo kerubi: »Nebo in zemlja je polna tvoje slave!« Kaj pa — ali si že kdaj opazoval gozdnega mravljinca, ko popravlja svojo stavbo, ki mu jo je razrušil nabiralec mravljinčjih jajec ali poreden otrok ali pohlepna žoJna ? — S koliko gorečnostjo prihajajo Letc^51_ ' VRTEC Stran 33 ^H in odhajajo pridne delavke, znašajo borove igle, kamenčke, drobce H prsti in smole, kosce listja, slamice in podobno drobnjav in jih vrho- H vatijo drugo na drugo! Na prvi pogled je videti cela stavba — »mrav- H fjišče« — brez načrta, a natančnejša preiskava ti pokaže, da je znotraj H veliko število večjih in manjših sobic in dvoran, da je palača razdeljena fl v mnogo nadstropij, delotna pod, deloma nad zemljo, in da je vse v H zvezi z dolgimi hodniki in stopnicami. Iz mesta ven pa vodijo na vse S strani ceste in ulice, tako lične in gladke, kot bi bile asfaltirane. Tudi .^| ne zidajo mravlje vedno le po enem kopitu (po eni šabloni) kot čebele, H ampak se ravnajo po razmerah. Na drugem kraju in pri drugačnem ^M stavbnem materialu je tudi njihova stavba drugačna. Zato pravi slavni H raziskovalec mravljincev, jezuitski pater Erih Wasmann o teh stav- H benikih: »Težko je najti snov, da bi mravlje iz nje ne gradile svojih H mest. Najrazličnejše oblike imajo mravljišča, povsodi jihnajdeš; zdaj so H roajčkena kot naprstec, zdaj zopet tako velika, da se ti morajo zdeti pi- fl ramide starih Egipčanov kot krtine v primeri ž njimi — ako namreč pri- ^ merjaš majčkeno postavo zidarjev z velikostjo njihove stavbe.« — — Lepega julijevega dne lanskega leta sem šel zgodaj zjutra) na Šmarno goro. Bil sem že blizu vrha, ko se je jelo svetlikati na severo-vzhodu. Nad glavo mi je še utripala s srebrnimi svojimi trepalnicami Ijubezniva jutranjica v družbi več drugih zvezdnatih sestric — nedolžni pastirčki na nebeški poljani betlehemski ... Daleč naokoli in pod menoj je bilo vse tiho. Tiho kot večnost. Čutiti je bil komaj lahni dih jutranje sapice, ki je prihajala tam od kamniških planin, pozdravljat blaženo Devico na gori — dih snivajočega nedolžnega deteca. Tedaj je zablisnilo nebo v sramežljivi rdečici — bil je jutranji pozdrav od Onega, ki je rekcl nekdaj: »Bodi svetloba!« — Dočim je bila pod mojim vznožjem še vedno noč, in sta se zdeli šentviška in vodiška fara kot potopljeni v črno morje, so se pa dvigale glave kamniških in gorenjskih očakov vedno določneje in ostreje v daljavi. Kmalu se je jelo prikazovati solnce na določeni točki. Celo morje žareče svetlobe je pošiljalo pred seboj kot glasnika, nato pa stopilo samo kot na ognjen voz, raztrgalo pajčolari, ki je doslej še zakrival obličje jasnemu dnevu, pa se je prikazala čarobna slika: mesta, vasi, cerkvice, gradovi, gozdi, reke . . . Vse pa obdaja prelesten okvir v ne-znani daljavi, kjer se utapljata zemlja in modro nebo. Ne vem, koliko časa sem bil zavarovan v ta rajski prizor. Nena-doma pa me je vzdramil iz premišljevanja bučeč glas kot iz orgel v cerkvi. Bil je - - čmrlj v črni suknjici z rumenimi pasovi. On mi je prvi voščil prijazno »Dobro jutro!« Bilo je sicer teh raelanholičnih, toda tako pridnih živalic več v bližini — sešle so se že k novemu delu. Stavile so si planinsko kočo. Prvi čmrlj je grizel nežne mahove lističe, jih porival pod se in podajal sosedi, da jih spravi naprej od tovariša do tovariša, prav do gnezda. Stran 34 VRTEC Leto 51 Drugod so se pehali zopet drugi delavci, zidarji in polirji, da razdelijo material, ga stiskajo in kopičijo kot kupolo nad votlino, do katere vodi dolg, ozek hodnik. Kaj šmenta vendar imajo ti čmrlji danes pod to mahnato streho? Radoveden jo odkrijem . . . Oho! Pred menoj je, komaj za dlan na široko, satovje — večje število čmrljevih zibelk. Ljubi dromljači mi niso zamerili tega motenja posesti. >Boljša kratka sprava od dolge pravde«, je menda njihovo geslo. In motenja so vajeni. Kolikokrat jim tudi ponagaja sitni severnik, dolgouhi zajec ^ ali gozdni jereb ali tudi kak lahkoživ kamen, ki se spusti v dolino in razdere mimo lete strešico planinske koče — pa nikjer nič žolča prL čmrljih! Ob najboljši volji popravijo zopet škodo, da zavarujejo svojo mladino. — — »Se s kakim drugim zidarskim mojstrom v naravi.bi se rad seznanil, • mi namigavaš. — »Kaj ne, razlika mika?« Dobro, pojdiva zopet v gozd! Se je tiho, a že se dani- Rosa pada in napaja gozdne cvetice. Utrujen od nočnega lova se vrača ne- topir v skalno špiljo, uharica je že tihotno poiskala svojo čumnato v votlem hrastu, v zelenem mahu pa ugaša žareča nočna uganka — kresnica. Tedaj se pa oglasi ženin mlade zore — kos in naznani njen prihod. Se trepeče mila danica kot list trepetlike, iz višave nad sosednjim poljem H pa se oglaša veseli trilček škrjančkov. H Z demantnim svojim ščitom stopi kraljevo solnce na svetovno po- H zorišče ter vzbuja povsod polno življenje. Veselo poskakuje mlada H postrvica v šumečem potočku, na solnčnem parobku hrastu se greje ¦ všečno martinček, srnice-devojke se šalijo med zelenim grmovjem in H po vzvišenih korih gozdne prestolnice odmevajo iz stotine grl vesele H iutranje molitve krilatcev. H Gotovo so dobro spavale prcbivalke gozda, da so na jutro tako H vedrega srca? H Kako lične kroglice — poglej! — kot rdečelična jabolčka visijo B na spodnji strani hrastovega lista tu-le! W In na debelcu one-le divje rože je majhen gradiček, pomarančno Jm rumen, obdan od prenežne mahnate pletenine. Tudi vrba in brogovita (kozja pogačica), ki sanjata ob vodi, se ponašata na svojih listih z zelo ^ ličnitni malimi hišicami. H Tudi tukaj imamo opraviti z arhitekti, ali pravzaprav z zidarskimi H mojstricami, ki jim pravimo šiškarice. iDalje pnhodnjič.) H