Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . >» 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	sv
UH k
Leto XXVII. - Štev. 2 (1334)
Gorica - četrtek, 9. januarja 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Mir - boleča in radostim kseia
Oborožitev, vojna, mir
Nekatere besede so polne sijaja in skrivnosti, čeprav zelo preproste in splošne, ter v dobah sprememb pomenijo in vsebujejo nejasne težnje in pojme.
Ob zatonu helenizma je bila to beseda Logos (tedaj je Janez pisal svoj evangelij), v 18. stoletju je bila to beseda Razum, v 19. -stoletju Evolucija in Življenje.
Tudi v naših dneh imamo vžigajoče in bleščeče besede, ki so hkrati tudi temačne, npr.: Znanost, Edinost, Občestvo. Toda med temi besedami je morda najbolj priljubljena, boleča in radostna hkrati, ki vse pove v enem samem dihu in v enem samem klicu: Mir.
Nekaj zmede nujno ostane v teh preprostih, pa preroških izrazih. Vsakdo vanje stavlja različne pomene. Vsaka država, vsak narod, ki sprejema neko mirovno poslanico, ji daje čustveno barvo, ki jo je težavno opisati.
Mir je na videz brezglava dobrina, vedno potrebna, pa vedno vprašljiva, vedno nepogrešljiva, pa tudi ranljiva. Ko neko ljudstvo sliši izgovarjati besedo Mir, mu postane tesno pri srcu.
Miru si vsi želijo. K miru težijo vse ustanove nekega naroda, vzgoja otrok, besede in načrti njegovih predstavnikov. Celo tako nasprotne oblike miru, kakor so oboroževanje in atomsko zastraševanje, težijo končno k miru. Ideal tistih, ki morajo razkazovati svojo bojno moč je, da bi se je ne bilo treba nikoli posluževati in da bi se mogli zadovoljiti samo s strahom.
RAZLIČNO POJMOVANJE MIRU
Rekel bi, da vsakdo vstavlja v besedo mir dosti raznoličen občutek. Nekateri naglašajo red kot sad miru, toda ta red je istočasno tudi priprava in vidna podoba miru. Radi navajajo Avguštinov stavek: »Mir je pomirjenost (tranquillitas) reda.«
Drugi so bolj skrivnostni ali vsaj bolj dinamični. V tem nepremagljivem gibanju, ki žene vest narodov, državnih poglavarjev, gledajo kot sredstvo miru manj ustanove in pogodbe kakor nalezljivo ljubezen. Pripravljeni bi bili reči v smislu Govora na gori: »Iščite božje kraljestvo, njegove pravice in mir vam bo navržen.« Drugače povedano: če hočete živeti v miru, morate stremeti više od miru, k ljubezni, k ljubezni ljudi med seboj.
Kristjani bodo rekli: »Glejmo še više! Težimo k ljubezni do Boga, v Bogu našem skupnem Očetu bo dana ljudem v izobilju medsebojna ljubezen. Zavladal bo mir, ne da bi na to mislili.«
Vse to bi podčrtalo dve med seboj povezani trditvi, in sicer:
1. V svoji veri in ljubezni — če ju zares živijo — imajo kristjani in posebej katoličani skrivnost miru med ljudmi. Njihova dolžnost je biti »tvorci miru«. S tem se bodo pokazali in tudi bodo »otroci božji«-
2. Naj bi vsi ljudje, čeprav so ali nasprotni ali tuji krščanskemu oznanilu, imeli s kristjani skrivno vez sodelovanja, želje in, upam si reči, neko zaroto, da bodo iskali mir kot otroci človeka.
SV. OCE V SLUŽBI MIRU
Zaradi tega je tisti, ki predstavlja veliko katoliško družino in istočasno, zaradi neke doslednosti in izžarevanja, tudi Kristusove in božje vernike ter ljudi dobre volje, to je rimski papež, prepričan, da ga bodo poslušali, ko govori o miru v tem trenutku svetovne zgodovine. Prepričan je lahko, da bo na tem planetu, razdvojenem v sporih, dosegel enodušno odobravanje, ki je že samo po sebi učinkovito za mir. Gotovo je, da bo pravičen mir zavladal na svetu tedaj, ko ga bodo vsi hoteli iskreno, pristno in učinkovito doseči in zanj prispevati tudi potrebne žrtve.
Popolnoma naravno je, da je v duši vladajočega papeža (ki ne nosi zastonj imena Pavel) dozorela misel, izbrati en dan in ga posvetiti miru na svetu. Prav primeren je bil začetek novega civilnega leta, saj je to dan želja in novega začetka.
Prvikrat se je to zgodilo 1. januarja 1968. Koncentrični valovi te pobude so se razširili do skrajnih mej zemlje in bili ne samo pasivno sprejeti in zbudili valove odgovora, izmenjavo upanja in luči med narodi, ki so prejeli papežev poziv.
V vsem tem smo doživeli občutek vesoljnosti, za katero se znanost in tehnika s tako ostrino zanimata. Sredstva obveščanja, »informacija« so posredovala poslanico vsej zemlji. Ta »informacija« je zadržala (vsaj nekoliko) usodno gibanje propadanja, malomarnosti, ki bi moglo nekoč privesti do smrti človeškega rodu.
Prepričan sem, da ta preprosta izmenjava poslanic med papežem in narodi, ta odgovor narodov Pavlu VI. sestavlja skrivnosten dogodek, dejanje velike razsežnosti in globokega pomena, nadaljevanje preroških potez, ki jih je Pavel VI. začel s svojimi potovanji, posvečenih potez, ki so v svetu ustvarile neviden zaklad ljubezni in medsebojnega razumevanja.
JEAN GUITTON
član francoske akademije
Eden najbolj vzvišenih trenutkov ob Kristusovem rojstvu je bil tisti, ko se je množica angelov oglasila nad betlehemskimi pašniki, zapela slavo Bogu in voščila mir ljudem, ki so Bogu po volji.
Postavljen pa je pogoj: miru bodo deležni ljudje, ki si ga bodo z delom zaslužili in bodo zato Bogu všeč. Ta mir bo celo popolnejši, kakor si ga ljudje zamišljajo. Prišel bo prav po Kristusu, v dušo vsakega človeka.
Toda kako malo je človeštvo prisluhnilo angelskemu voščilu. Če si mislimo mir kot nasprotje vojne, potem je bil morda še največji prav v času Odrešenikovega rojstva. To je bila vsem ljudstvom vsiljena »pax romana«. Bil je to mir posebne vrste, ki ga je Rim jamčil s petindvajsetimi legijami, ki so vzbujale strah tedanjemu svetu. Te legije so se začele krhati že nekaj let kasneje.
Nove vojne so se pokazale na obzorju. Ljudje — najimenitnejše bitje na tem svetu — so se med seboj borili skozi vso zgodovino prav do današnjih dni in to še naprej počenjajo. Američan Cum-mings, ki je baje največji trgovec z orožjem na svetu., niti malo ne podvomi o bodočnosti svojega poklica. Takole se je odrezal pred časnikarji: »Orožje je znak človekove nepoboljšljive blaznosti. Civilizacija je ta blaznost in tako bo vedno. Klic, ki se pri ljudeh največkrat ponavlja, je ta: Po njih! Ugonobimo jih! Moj klic je edini gotov za vse čase.«
LOVSKI NAGON V ČLOVEKU
Človek sicer nosi v sebi nagon lova, a vprašanje je, koliko mu sme kot civilizirano bitje popustiti. Ali naj sprejme trgovčevo trditev, da obstoji civilizacija prav v tem, da je človekov lov z razliko od živalskega bolj načrten, razumski, prefinjen in krutejši?
Kar se tiče lova na divjad, bi rekel, da to drži. Po svetu se potika na milijone lovcev — Italija beleži v tem žalostne rekorde —, ki na divjad ne streljajo več iz potrebe po hrani, ampak samo v
zadostitev svojega lovskega nagona. Prazna so vsa njihova pravila za omejitev te morije, le redki se jih drže. Njihova strast ne zastane niti, ko vzamejo na piko primerke takih živalskih vrst, ki so na tem, da izumrejo. V našem času, ko zverina za človeka ni več nevarnost in jo z modernimi sredstvi z lahkoto drži v šahu, se mi zdi ta gonja za zverjadjo prava norost.
Lov na sovrstnike skuša civilizirani človek omejiti s proglaša-njeh osnovnih človečanskih pravic, s kongresi za mir in s konferencami za razorožitev. Prav isti ljudje, ki se navadno na takih srečanjih šopirijo, pa skrbno pazijo, da so njihove države do zob oborožene. Da služi to za obrambo, je kaj enostaven izgovor. Stari so pravili: »Ce hočeš mir, pripravljaj vojno.« Ko vojno pripravljaš, dosežeš mir, ker se te vsi boje, a pozabili so dodati, da potem vojno tudi začneš.
NI VZGOJE PROTI VOJNI
Ali je možno v temeljih omehčati to človekovo strast? Vsaj deloma je gotovo možno, a ljudje prav malo naredijo v tem smislu. Poglejmo samo naše otroke! Že v detinstvu se jim zbudi nagon, da bi imeli v rokah orožje, se z njim ne samo branili, ampak tudi napadali. Tu že čaka starše in vse odrasle prva naloga: otroka bi ne smeli v tem njegovem nagnjenju podpirati s kupovanjem igrač, s katerimi si otrok pripravi celo orožarno. Tudi gledanje takih filmov ali branje takih slikanic, iz katerih sledi, da je smisel človeške družbe v tem, da se pobija, podžiga otrokov nagon nasilja.
Ko človek odraste, mu slabega zgleda nikoli ne manjka. Moški, ki gredo v vojaško službo, najdejo navadno tam uradno potrditev vseh napadalnih teženj. V vojski ni nikogar, ki bi vzgajal in fante učil, da pride orožje v poštev samo v skrajnem primeru, za o-brambo pred nasilno krivico. In tudi taka razlaga pusti še nič koliko vprašanj nerešenih za človeka, ki se v svoji vesti poglobi v te probleme.
V
»Dan emigranta« v Čedadu
Tradicionalni »Dan emigranta« v Čedadu, ki je že vrsto let na praznik sv. Treh kraljev, je letos bolj kot kdaj prej izzvenel kot izraz življenjske sile beneških Slovencev v videmski pokrajini.
Pravilno je označil v svojem govoru Ivan Florjančič kot predstavnik Zveze slovenskih izseljencev iz Benečije to srečanje kot potrditev »naše volje, da se predstavimo kot slovenska narodnostna skupina Benečije, poštena in ponosna, ki sebe ne zanika, ampak ostaja zvesta svoji mali domovini med gorami, svojemu narodu in jeziku. Zaradi tega nam ne bodo mogli več reči, da nismo, da ne obstajamo, ker bi to ne bila resnica. Mi hočemo živeti, hočemo, da se spoštuje naše narodno in jezikovno bogastvo.«
Poleg Florjančiča so spregovorili še predsednik društva I. Trinko dr. Viljem Cerno, deželni svetovalec Romano Speco-gna in deželni odbornik za kulturo dr. Carlo Volpe.
Pri kulturnem delu programa so sodelovali Beneški godci pod vodstvom Antona Birtiča, pevski zbor Rečan, ki ga vodi Al-do Klodič, rezijanska folklorna skupina in nazadnje SS gledališče iz Trsta s Što-
kovo enodejanko »Mutasti muzikant«.
Prireditve so se udeležili številni politični in prosvetni predstavniki naših društev in združenj, med njimi poslanec Albin Škerk in deželni svetovalec dr. Drago Štoka.
Odobrena slovenska televizija v naši deželi
Na zadnji seji dveh parlamentarnih komisi], ki se ukvarjata z reformo italijanske RAI-TV, je bil sprejet predlog, ki ga je predložil poslanec Albin škerk iz Trsta skupno s poslanci drugih strank (Cha-noux - Dolina Aosta, Mitterdorfer - Južna Tirolska, Baslini - PLI, Dino Moro in Loris Fortuna - PSI, Matteotti - PSDI, Bandie-ra - PRI, Geromiletto - PLI, Lizzero in Menichino - PCI). Tržaški demokrščanski poslanec Corrado Belci je predložil svoj popravek, ki ga pa je nato umaknil.
Končni predlog, ki so ga odobrili in vključili v besedilo o RAI-TV, se glasi: RAI-TV se nalaga dolžnost (čl. 19, črka C), da izvede radijske in televizijske oddaje v nemščini za pokrajino Bočen, v francoščini za Dolino Aosta in v slovenščini za deželo Furlanija-Julijska krajina.
Se pravzaprav res kdaj uresničijo okoliščine, ki opravičujejo ubijanje bližnjega? Kdo bi zato mogel obsojati tiste mladeniče, ki tudi v mirnem času zavračajo vojaško službo zaradi vesti? Kdor meni, da v svoji načelnosti nimajo prav, naj si poskusi zamisliti Kristusa, vihtečega meč v roki.
Nevarno je tudi, da postane človeku današnja vojska bolj opravičljiva, ker je manj osebna. Težje je iti nad brata z golim nožem, iz oči v oči, kakor spustiti bombo z letala. Ko pade, si že daleč in nič ne vidiš, kako mesari otroke in matere in vse, kar je živega. Ali je ta vojak moderne dobe bolj opravičen, kakor stari vojščaki; in ali ni tesno povezan z njimi tisti, ki je dal ukaz, da se je letalo vzdignilo in končno tudi tisti med nami, ki tako početje javno ali tudi sam pri sebi zagovarja?
VOJNA 2ARIŠCA VSEPOVSOD
Danes so vojna žarišča na gosto posejana po vsem svetu. V jugovzhodni Aziji se kljub uradnemu premirju nadaljuje vietnamska žalostna vojna, na Bližnjem vzhodu so na dnevnem redu spopadi, v mladih afriških državah povzročajo nemiri številne človeške žrtve in stara Evropa jim daje slab zgled, ko še naprej goni svojo kolonialno histerijo. V sami Evropi je obsedel Irce bratomorni demon, v Južni Ameriki so preobrati z vojaškim udarom in nasiljem nekaj običajnega.
Vojna industrija izdeluje toliko opreme, da bi z istimi sredstvi lahko mimogrede rešili problem lakote v svetu. Tekma k oborožitvi se nadaljuje brez prestanka. Nove države stopajo v vrsto vojaških velesil. Arabske dežele se za ceno dragega petroleja na moč oborožujejo in kdor jim daje ta sredstva, pred svetovno javnostjo zaman hlini, da mu je mar za njihovo svobodo, samostojnost in varnost. To so pravljice, zakaj v resnici mu diši samo arabski petrolej .
Perzijski šah je pred kratkim obljubil svoji vojski tako opremo, da ji bodo največje vojaške sile zanjo zavistne. Na ravni velesil sta se o problemih razorožitve pogovarjala konec novembra v Vladivostoku ameriški predsednik Ford in tajnik sovjetske partije Brež-njev. Politični opazovalci tolmačijo zaključke tega srečanja negativno. List »New York Times« je zapisal celo, da novi sporazum prav nič ne ovira atomske vojne, ampak jo celo načrtuje.
Morda bi zašel predaleč v pesimizem, če bi bil prepričan, da bo človeštvo kdaj poseglo po teh skrajnih sredstvih. Nasprotno, trdno verujem, da se to ne bo nikoli zgodilo in na vso moč želim, da bi vsakoletno praznovanje božične skrivnosti prineslo v človeška srca nekoliko več miline.
Svetovni dan miru, ki ga že več let praznujemo prvega januarja, hoče biti pomenljiv začetek vsakega novega leta. Da bi tudi to ne bila samo fraza, je pa važno, da se vsak človek, od najvišjega politika do naj preprostejšega državljana, v svoji duši zavzame za to misel in nosi v sebi sklep za njeno skorajšnjo uresničitev. Miru bodo deležni ljudje, ki so ga vredni, ki so Bogu po volji.
D. ČOTAR
Orientalsko predočenje razglašenja Gospodovega (epifanija) po treh Modrih z Vzhoda
Volitve V Šolske svete Bodočnost sloni na naši mladini
V februarju bodo volitve v razne šolske svete. Tri nedelje zaporedoma bodo starši poklicani na volišča po raznih šolah (osnovne 9. februarja, nižje srednje 16. in višje srednje šole v nedeljo 23. februarja).
Že sedaj, ko se na volitve šele pripravljamo, je slišati razne ugovore in godrnjanje. Mnogi so, ki bi želeli, naj bi na šoli šlo kot je šlo do sedaj. Toda to ni več mogoče. Novi šolski dekreti poverjajo tudi staršem in drugim dejavnikom mero odgovornosti za šolo in za vzgojo mlade-ži na šoli.
To je končno tudi prav. Saj je vendar šola tako važna ustanova, da ni prav, če bi ostala še naprej prepuščena le volji države in njenih zakonov ter šolnikov. Živimo v demokratični družbi, ki pomeni soudeležbo ljudstva pri vodenju vseh javnih ustanov. Nelogično in nedemokratično bi bilo, če bi bila šola izvzeta od te soudeležbe. Zato iz tega razloga pozdravljamo nove šolske dekrete.
Toda demokratična soudeležba ljudstva pri vodenju šole pomeni tudi soudeležbo pri odgovornosti, pomeni tudi sodelovanje in skrb za šolo. Tega številni ne marajo, ker bolj ljubijo mimo življenje.
Priljubljeni izgovor: »Saj ga pošiljam v šolo zato, da bodo tam učitelji in profesorji iz njega kaj naredili,« ne bo držal več. Tudi ti, oče in mati, boš moral skrbeti, da bo iz tvojega otroka kaj, saj tudi tebi daje sedaj država pravico in dolžnost, da pomagaš, da bo iz tvojega otroka kaj. Tega naj se zavedajo starši, ki bodo izvoljeni v razne šolske svete.
Novi dekreti pa bodo morali premagati še druge nevarnosti poleg brezbrižnosti staršev. Prva taka nevarnost je, da bi se v šolo in v šolsko vzgojo vnesla strankarska politika, kot je opažati ponekod po velikih italijanskih mestih. Strankarska politika v šoli bi pomenila smrt šole.
Mislim, da moramo predvsem mi Slovenci, ki smo narodna manjšina in so zato naše šole posebno občutljivo telo za sleherno strankarsko politiko, paziti, da tej politiki ne bomo dali vstopa v naše šole. To pokažimo takoj pri sestavi kandidatnih list. Upati smemo namreč, da bo ostalo pri dogovoru, da ne bo strankarskih kandidatnih list nikjer.
Ob tem pa ne smemo zapirati oči pred dejstvom, da so naše družine ideološko diferencirane, to se pravi, da so verne in neverne po svojem svetovnem naziranju, politično pa marksistično in nemarksi-stično opredeljene. To je danes dejstvo. Ker je šola skupen dom za otroke vseh slovenskih staršev, ne sme mimo tega dejstva.
Nova šolska zakonodaja ima to pred očmi. Zaradi tega predvideva za glavne šolske svete različne kandidatne liste in v nekaterih primerih celo določa, da mora imeti svoje zastopnike tudi manjšina. Razlog je, naj bi pri vodstvu šole in s tem pri vzgoji otrok bilo mogoče slišati glas vseh idejnih struj in naj bi šola ne postala monopol ene same, kot je v totalitarnih državah.
Pametna rešitev za naše slovenske šole bi bila tista, ki so jo člani šolskega sveta v Gorici že sprejeli, namreč naj bi sporazumno sestavljali enotne mešane kandidatne liste, ki bi na njih bili enakovredno zastopani obe glavni idejni naziranji med
Kot darilo za božične praznike mi je prišla v roke knjiga našega zdravnika, profesorja in političnega delavca dr. Rafka Dolharja »Pot s planin«. To je že njegova druga knjiga o planinah. Leta 1965 je izdal knjigo Pot v planine. Avtor je knjigo posvetil umrlim v gorah. Številne avtorjeve fotografije jo krasijo in delajo zelo privlačno. Opremil jo je Edvard Žerjal.
Planinec Rafko Dolhar na svojih sprehodih po vrhovih naših Julijcev govori o svetu, ki mu ga odkriva še neokrnjena narava. Gre mu predvsem za opis in ne toliko za razmišljanje, gre mu za pogovor z gorami, s snežnimi vrhovi in lepotami gora v vseh letnih časih. V začetku knjige omenja tudi svojega očeta, s katerim je začel gorske ture, na koncu pa se ga spominja v posebni planinski molitvi. V njej se mu priporoča, da bi tudi sam vztrajal na poti poguma, zaupanja v življenje in v vztrajnosti, kot mu je oče pokazal, dokler ga »pot za vedno ne odpelje s planin«.
Avtor obžaluje, da so nekatere planinske koče zaprte ali zapuščene kot npr. koča Zacchi pod Veliko Pončo ali Brun-nerjeva koča na poti proti Neveji. Poudarja skrb Južnih Tirolcev, Avstrijcev in Švicarjev za planinske koče, ki jim ne po-
nami. Tako izvoljeni predstavniki staršev bi lahko pomagali učiteljem in profesorjem, da bo naša šola vzgajala tako, da ne bo žalila čustev nikogar.
Kajti ideološka nestrpnost utegne postati druga nevarnost za naše šole. Navajeni, da so bile šole zmeraj »naše«, to se pravi zmeraj ozko ideološko usmerjene (v preteklosti liberalne in klerikalne, danes v Sloveniji marksistične), se slovenski učitelj in profesor težko vživita v dejstvo, da na šoli nista poklicana, da vcepljata svojo ideologijo, temveč da vzgajata za tiste občečloveške in slovenske ideale, ki so sprejemljivi vsem dijakom.
Da se ustvari takšna ideološko strpna šola, bodo morali pomagati ravno zastopniki staršev. Vsekakor bi bilo prav, da bi se o zadevi oglasili še drugi.
(r+r)
Maša sv. očeta za mir na svetu
Na novoletni dan je sv. oče daroval v baziliki sv. Petra mašo za mir na svetu. Saj se ravno po njegovi volji zadnja leta praznuje novoletni dan kot svetovni dan miru. Pri maši so peli dečki pevci, ki so imeli v dneh med božičem in novim letom v Rimu svoj mednarodni kongres. Opravili so tudi svetoletno romanje. Vseh dečkov pevcev — ki se uradno imenujejo z latinskim imenom Pueri cantores — se je zbralo v Rimu okrog 10.000.
Navodila za pravi odnos do Judov
Kardinal Willebrands, ki vodi tajništvo za ekumenizem in tudi tajništvo za stik z Judi, je izdal navodila za pravi odnos do Judov. Predvsem svari pred krivičnim obsojanjem Judov, da so krivi Jezusove smrti. Poudarja pomen sv. pisma stare zaveze, ki ga imamo od Judov in ki je pripravljalo pot krščanstvu. Priznava zgodovinsko krivdo kristjanov za preganjanje Judov v teku zgodovine. Priporoča skupno proučevanje sv. pisma z judovskimi znanstveniki.
Kardinal Konig o zadnjih 25 letih
Kardinal Konig je imel v Rimu predavanje, v katerem je ocenil dobo od leta 1959-1975, tj. od predzadnjega do zadnjega svetega leta. Dejal je, da je nagli tehnični in znanstveni napredek v tem obdobju sprva ljudi kar nekam omamil. Svoj davek tej omami je plačala tudi Cerkev. V njej je po zadnjem koncilu prišlo do krize rasti, ki je prinesla nemir med široke množice vernikov. Sveto leto naj bi po kardinalovih besedah pripomoglo k reševanju te krize in pospešilo rast vere. Kardinal Konig upa, da bo Cerkev v prihodnosti v veliko rečeh spretnejša, se bo bolj držala tega, kar je bistveno v Kristusovem nauku in bo vedno bolj svobodna od vseh oblik oblasti.
Dan molitve v Sev. Ameriki
Po želji ameriškega predsednika Forda so v sredo 18. decembra v ZDA opravili dan molitve. Predsednik Ford je dejal:
menijo samo prenočišča, ampak tudi prijetno bivališče. Avtor piše tudi o koristnosti žičnic in drugih pobud tehniške pomoči, ki prodira v planine.
Gore mu pomenijo najprej srečanje s samim seboj, z naravo, s človekom. Na vrhovih gora človek skoro pozabi na svojo narodnost, saj se tu srečajo predstavniki različnih narodnosti kot bratje, kakor da bi gore povezovale skrajne meje dežel. Avtor nas s prijetnim opisom posameznih tur, impresionistično nanizaftih, povede najprej na domače planine, zahodne Julijce, nato pa na znane vrhove tirolskih Alp in Dolomitov.
Kljub vabljivim zasanjanim in zasneženim planjavam v Alpah v območju večnih ledenikov ostane avtor velik ljubitelj domačih snežnih vrhov. Tudi opis domačih tur mu je bolj pri srcu, ker pozna tu vsako pot, stezo, greben, vrh in ime posameznih gora. V domačih planinah se sreča tudi s slavnim slovenskim planincem Dinkom Bertoncljem iz Argentine, ki je sodeloval pri ekspediciji na 7800 m visoki Dhaulagiri v Himalaji.
Knjiga je prijetna za branje, prepričljiva, okusno opremljena s slikami, razumljiva za vse in iskrena.	—jam
(Ob 9. občnem zboru SLOKAD-a)
Nekaj povsem naravnega je, da se vprašujemo po bodočnosti. Ko spomladi kmet obhodi polje, se tudi vprašuje po izgledih letine. Tako se tudi mi nehote vprašujemo, kakšno bo obličje zemlje čez nekaj let ali desetletij. Ali mi, ki se danes trudimo na različnih področjih in morda na ta ali oni način poskušamo oblikovati mladino ter jo pripravljati za bodočnost, pravilno razumevamo čas in njegove potrebe? Delamo prav? So izgledi za kako veselo pričakovanje in upanje?
Vse to mi je rojilo po glavi, ko sem se odpravljal na občni zbor SLOKAD-a (Slovenskega karitativnega društva v Trstu), ki je bil v petek zvečer 20. decembra 1974 v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu.
Dolgoletni predsednik je msgr. Marijan Živic, župnik v Bazovici, in njega sem ob
»Naša država je osnovana na veri v Boga stvarnika, ki je obdaril ljudi z neodtujljivimi pravicami. Vera v Stvarnika preveva vse plati našega življenja.« Predsednik Ford je -povabil vse državljane, naj prosijo za božji blagoslov Ameriki in za mir na zemlji.
Pogumna razsodba
Pred šestimi leti so v Siriji podržavili vse katoliške šole. Višje sodišče pa je preteklega 9. decembra vladni dekret razveljavilo kot nezakonit. Katoliške šole je obiskovalo 40.000 gojencev. Sirski katoliški škof Nijme je izrekel odkrito priznanje sodišču za pogumno razsodbo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH L JEJ Dl
Aktivnost slovenskih koroških duhovnikov
Slovenski duhovniki na Koroškem so povezani v duhovniškem društvu »Sodali-tas«, ki je bilo ustanovljeno že pred prvo svetovno vojno. Štirikrat na leto se duhovniki zbirajo na skupna srečanja. Obravnavajo predvsem pastoralna vprašanja. Srečanja so v Mohorjevi hiši.
5. decembra lani pa so se zbrali v novem Mohorjevem domu, ki je priključen stari Mohorjevi hiši. Novi Mohorjev dom ima pet nadstropij. V njem je velika kapela, prostorna dvorana, velika obednica, kuhinje; v treh nadstropjih so sobe za dijakinje, ki obiskujejo slovensko gimnazijo. Slovenski koroški duhovniki so zares lahko ponosni na novi dom.
Blizu Ukev upepeljevalnik?
Občinske uprave v Kanalski dolini so dale dovoljenje za izgradnjo upepeljeval-nika za potrebe Kanalske doline: upepeljevalnik bi moral biti postavljen v neposredni bližini Ukev.
Jasno je, da smo prebivalci Ukev, ko smo zvedeli za to namero, ostro protestirali in poslali pristojnim oblastem (videmski prefekturi, pokrajinskemu zdravniku ter županom občin v Kanalski dolini) dne 3. decembra 1974 pismo s skoro 120 podpisi družinskih glavarjev.
V pismu izražamo prizadeti svojo veliko skrb zaradi gradnje upepeljevalniika v Ukvah, saj bi onesnažil okolico in spodil še tiste turiste, ki prihajajo v vas. Poleg tega bi morali lastniki še dati svojo zemljo za to napravo.
Ukljani pa smo zadnje čase že veliko žrtev doprinesli za splošni napredek: jemljejo nam zemljo za metanovod, za novo cesto itd., tako da smo sedaj res naveličani tega in hočemo ohraniti svojo zemljo, jo obdelovati; saj se zavedamo, kaj nam pomeni zemlja tudi za ohranitev naših navad in našega jezika. Zavedamo se, da bi nam upepeljevalnik v bližini vasi res pokvaril okolico in zrak, četudi bi bil še tako dovršeno zgrajen.
Zahtevamo od naših županov, naj vso stvar ponovno premislijo in upepeljevalnik postavijo v kakem oddaljenem in skritem kotu, kjer ne bo škodil ne prebivalcem ne turizmu Kanalske doline. Našo zahtevo je podprl tudi deželni svetovalec dr. Stoka, ki je na deželne oblasti vložil protestno interpelacijo in se pridružil zahtevam prizadetih Ukljanov. Pričakujemo, da bodo vsi ti naši koraki kaj zalegli pri pristojnih oblasteh. - S. P.
tej priložnosti zaprosil, naj mi pove o nastanku in delovanju SLOKAD-a.
Kdaj je nastalo vaše društvo?
V letu 1948. Takrat smo duhovniki začutili potrebo, da skupaj z nekaterimi laiki ustanovimo društvo, ki naj bi bilo slovensko in ki bi se posvečalo predvsem dobrodelnosti.
In namen takega društva?
Tretji člen pravilnika pravi: Namen društva je, da moralno in materialno podpira slovensko mladino in druge osebe, zlasti take, ki jih ne podpirajo druge dobrodelne ustanove.
Ali se je društvo vedno držalo tega?
Veliko je bilo težav in še obstajajo. Vsekakor moram priznati, da je bilo storjenega mnogo dela v prid mladine. Za seboj imamo 26 let kolonij, v katere smo sprejeli 5.300 otrok in jim nudili prijetne in zdrave počitnice.
Bi mi našteli, kje ste letovali s kolonijami?
Vrniti se moramo dve leti pred nastanek našega društva. Leta 1946 je imelo v Tomaju pri šolskih sestrah Slovensko katehetsko društvo v svoji prvi koloniji 60 otrok; leta 1947 je isto društvo letovalo s 300 otroki in z lastnimi sredstvi v Zabni-cah v barakah vojaške uprave. Sledile so kolonije v Naborjetu, žabnicah, Rigolatu (tri leta), v Enni (dve leti), v Paularu (pet let), v Lamosanu, v Tambrah (tri leta) in od leta 1965 nepretrgoma v Dragi pri Trstu. Skoraj vedno v dveh izmenah. Le v preteklem poletju smo imeli eno izmeno s 67 deklicami.
Nekaterim podpornim ustanovam vedno bolj krčijo višino zneskov in prispevke. Ali se z vami godi isto?
žal, tako je. Zadnja leta nam pomagajo le toliko, da komaj vzdržujemo kolonijo. Občutno nas je prikrajšala prefektura, ki je včasih dajala podporo za 260 otrok. Baje bo taka podpora prišla v pristojnost dežele Furlanija-Julijska krajina in to kot športni ali rekreativni objekti.
Če je odtegovanje sredstev res največja zapreka, ali se še vedno splača vzdrževanje kolonij? In ali so kolonije še potrebne?
Priprava in izvedba kolonije zahteva veliko resnega dela. In to ne samo en mesec pred začetkom kolonije. Stalno je treba skrbeti za prošnje, dovoljenja, voditi račune. V glavnem skrbi za to le nekaj oseb. Kolonije se bodo kljub vsemu izplačale. Nujne so, kot so nujne slovenske šole. V njih se otrok nauči tovarištva, tudi žrtev in discipline; tu se rojevajo nova poznanstva. Večkrat smo nudili počitniški oddih samo najbolj potrebnim otrokom. A kmalu smo spoznali, da so kolonije potrebne prav vsem našim otrokom.
Ali je potrebno, da tudi starši priskočijo na pomoč s povišanim prispevkom?
Na vsak način bomo skušali ohraniti dosedanji znesek. A če ne bo šlo, bomo morali nujno prispevek zvišati. Otroci so pod skrbnim varstvom naših učiteljic; in tu se zahvaljujem vsem učiteljicam in strežnemu osebju, ki so nam stali ob strani in velikodušno pomagali. Zdaj, ko imamo na razpolago hišo v Dragi, lahko ustvarimo še marsikaj, da se bodo naši malčki udobneje počutili.
Iz vaših izjav je čutiti, da ste trdno odločeni nadaljevati s kolonijo v Dragi ob podpori sestre gdč. Dore, ki je prav gotovo gonilna sila vseh dosedanjih letovanj. Kako pa je z dobrodelnostjo do »drugih oseb«?
Priznati moram, da cele vasi in župnije nimajo urejene skrbi za potrebne, zlasti za skrite in ponižne ljudi, ki svojih potreb ne razglašajo z velikim zvonom. Odkriti jih je treba in jim poiskali pomoči. Med take ljudi smo po prizadevanju posameznikov razdelili precej darov, ki so jih vedno hvaležno sprejeli. Nekaj časa smo imeli pri sestrah v ul. Risorta tudi kuhinjo za najbolj potrebne dijake.
Mislite nadaljevati s takim delovanjem?
Kristjana mora neprestano priganjati velika misel koncila: dobrodelno delovanje si Cerkev prisvaja kot svojo dolžnost in pravico, kateri se ne more odpovedati. Laiki naj dobrodelnost in pobude za socialno pomoč, zasebno in javno, visoko cenijo in naj po svojih močeh sodelujejo. Odbor in člani pa tudi nečlani naj bi dobrodelnost organizirali po vseh tistih krajih, kjer nobena organizacija ne deluje v prid potrebnim. Dela je, kljub vsesplošni blaginji, veliko, delavcev pa malo. Sem naj bi pristopili mladi ljudje, zlasti tisti, ki imajo v svojih pravilih nalogo pomagati svojemu bližnjemu.
V Trstu delujeta, poleg vaše organizacije, še dve dobrodelni ustanovi: Slovenska Vincencijeva konferenca in Slovensko
dobrodelno društvo. Ali imate ožje stike Z njima?
Vedno smo sodelovali s tema dvema društvoma, posebno v času kolonij. Vzajemno sodelovanje je bilo in je potrebno in tudi plodonosno.
V upravi imate tudi lepo hišo z vrtom v Dragi. Kako je prišlo do tega?
Finančna uprava nam je dala v najem to hišo (Demanio dello Stato), ki je bila, preden smo jo dobili mi v roke, popolnoma zapuščena. Čeprav je bila stavba še nova, jo je bilo treba vso prekriti, popraviti in prebeliti ter zamenjati skoraj ves tlak. Okoli stavbe smo namestili precej naprav za igranje otrok. Prekrili smo tudi prostor za hišo. V načrtu imamo letos ogrevanje in zgraditev prostornega skladišča. Tako, mislim, bo lahko stavba uporabna skozi vse leto.
Poleg kolonije imamo v Dragi vsakoletne študijske dneve, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Mladi izobraženci kot tudi skavti in skavtinje imajo tu razna predavanja. Prenočevanj je bilo tudi veliko, posebno številnih skupin iz Jugoslavije. Iz tega sledi, da služi stavba tudi za druge namene.
Veliko ljudi je bilo že v Dragi. Za ta prostor ve marsikdo. Večkrat so tu prenočevali italijanski skavti iz Trsta in drugih italijanskih mest. Hiša je na voljo vsem. Postati bi morala, čeprav je za nekatere odročna, kraj raznih srečanj skozi vse leto. Upamo, da jo bomo imeli še dolgo v najemu.
Podali ste nekaj statistike, povedali o delovanju in načrtih. Kakšno posebno željo imate za bodočnost?
Pravega vrednotenja, koliko je SLOKAD v resnici vplival na rast in poglabljanje verskega in narodnega življenja na Tržaškem, koliko je naredil dobrega, tega pač nobena statistika ne bo mogla obseči. O tem bo sodil Bog. Znano pa je, da je vera brez dobrih del mrtva, že smo bili na tem, da zaradi težav prenehamo, toda po treznem premisleku smo slabo misel odgnali. V nas je ljubezen, ki jo je Kristus vsadil v naša srca, in ta ljubezen nas priganja, da ne odnehamo. Skrita in globoka hvaležnost ljudi, ki smo jim nudili pomoč, nam je porok za nadaljnje delovanje. Pač pa bo moral SLOKAD v bodoče utrditi in razširiti organizacijo, povečati in ustanoviti odseke po farah ter poiskati pomočnike, na katere se bo lahko obrnil v času priprave kolonij in pri stalnem stiku s potrebnimi in onemoglimi.
A. M.
SE OBETA NOVA MANJŠINSKA POLITIČNA ORGANIZACIJA?
Pretekli mesec je imela v Trstu svoj redni občni zbor Slovenska kulturno-go-spodarska zveza (SKGZ), to je zveza raznih slovenskih kulturnih, gospodarskih, strokovnih in rekreativnih organizacij v Italiji, ki je nastala leta 1954 po rešitvi tržaškega vprašanja. Istočasno se je pa tedaj razpustila politična organizacija Neodvisna socialistična zveza, katere člani in volivci so se potem pridružili PSI, PCI in Slovenski skupnosti.
Po svojem imenu in statutu SKGZ ni sicer politična organizacija, zato svojim članom dopušča, da delujejo v različnih političnih strankah. Zaradi tega tudi ne nastopa na občinskih, pokrajinskih in deželnih volitvah. Vendar jo nezadovoljivi položaj slovenske narodnostne skupnosti zaskrblja, zato skuša po svojih močeh pritiskati na oblasti in politične stranke.
Koliko pri tem zaleže njen glas, je vprašanje zase. Iz raznih njenih pobud je pa očitno, da hoče nekje dopolniti pomanjka-Ijivo zavzetost in učinkovitost tistih političnih sil vsedržavnega značaja, katere podpira z usmerjanjem slovenskih volivcev.
Značilen je v tam smislu uvodnik v njenem glasilu »Primorski dnevnik« z dne 8. decembra, v katerem je med drugim rečeno: »Njen značaj terja,... da se še bolj razvija kot samostojna manjšinska politična organizacija...«
Kako naj si to razlagamo? Ali hoče s tem samo pritiskati na politične stranke ali pa pomeni spoznanje, da so samostojne politične organizacije manjšine nezamenljivo orodje v boju zamejskih Slovencev od Trbiža do Milj za svoje pravice in enakopravnost?
To kar v bistvu stalno zagovarjajo tisti tisoči rojakov, ki podpirajo in volijo Slovensko skupnost, katera brani in uveljavlja samostojno politično predstavništvo manjšine po zgledu Južnih Tirolcev in Valdostancev.
OKNO V DANAŠNJI SVET
llllllllllltltllltllillllllllllllllllltllllllllllll!lllllllillltlllllllll!lll!lltllll!llllllll!llll!llllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllilllltlllllll)tllllllllllllllll!llllllllllllllllll!lllill!illllllllliili
POT S PLANIN
Hudodelstvo v naši deželi
V letu 1973 so v deželi Furlanija-Julijska krajina zabeležili 21.592 protizakonitih dejanj in prekrškov ali 33 % več kot v letu 1972 (16.225), medtem ko je v istem obdobju naraslo prebivalstvo za 1,17 %. Število kaznivih dejanj je torej v letu dni znatno poskočilo, vendar pa se še vedno drži precej pod državnim povprečjem: gre za 1.760 kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev (v Italiji 2.794), leta 1972 pa 1.338 (v Italiji 2.580). Kaznivih dejanj neznanih storilcev je bilo leta 1972 5.742, leta 1973 pa kar 12.823 (prirastek znaša torej 123 odstotkov, v Italiji 20 odstotkov).
Statistični podatki, ki sledijo — pripravil jih je osrednji zavod za statistiko —, čeprav niso podrobneje analizirani, predstavljajo neke vrste mapo hudodelstva v deželi. Iz tabele je razvidno, da so največje število prekrškov (2.535 na vsakih 100.000 prebivalcev) zabeležili v tržaški pokrajini, najnižji indeks kriminalnosti pa imajo v pordenonski pokrajini in sicer 1.218 prekrškov na 100.000 prebivalcev. Tržaška pokrajina ima tudi prvenstvo kaznivih dejanj z neznanimi storilci (skoro 68 %) in tatvin (1.674 na 100.000 prebivalcev). Gorica pa se lahko ponaša s prvim mestom na lestvici nekritih bančnih čekov (57 na 100.000 prebivalcev).
Predavanja o Kocbeku
S predavanjem Aleša Lokarja, ki je bilo 23. decembra v Kulturnem domu v Trstu, se je zaključil niz treh predavanj, ki jih je priredilo Kulturno združenje Most in ki so imeli kot skupno temo gledanje na Edvarda Kocbeka. Vsi trije predavatelji, in sicer Marjan Rožanc, Taras Kermauner in Aleš Lokar so v svojem podajanju izhajali iz vtisov, ki so jih odnesli iz osebnih srečanj s pisateljem, te pa so seveda razširili in prešli na celotno Kocbekovo miselnost in literarno delo.
V vsej deželi Furlanija-Julijska krajina je bilo v letu 1973 prijavljenih sodnim oblastem vsega skupaj 9.608 oseb, od tega 997 pod 18. letom starosti. Največje število tožb je bilo v Trstu in sicer 949 na 100.000 prebivalcev, od teh 151 mladoletnih. Število prijavljenih oseb se je v deželi (kot tudi v Italiji) zmanjšalo za 14,4 odstotka, število mladoletnih prijavljenih oseb pa se je dvignilo za 68%.
Sklad za dvojezičnost
Ob procesu proti Samu Pahorju 13. decembra 1974 so profesorji liceja »F. Prešeren« sklenili, da z enodnevnim zaslužkom prispevajo k poravnavi krivičnih sodnih strošikov. V upanju, da bo po plačilu sodnih stroškov ostalo od znatne vsote še kaj denarja, in v prepričanju, da bo v boju za dosego jezikovne enakopravnosti še kdo potreben takega stvarnega dokaza solidarnosti vse slovenske narodne skupnosti, je Samo Pahor sklenil, da z vsoto, ki so mu jo podarili kolegi z liceja »F. Prešeren«, ustanovi poseben »Sklad za dvojezičnost«.
Z odprtjem tekočega računa št. 1650 pri Tržaški kreditni banki v Trstu, ul. Filzi 10, je bil v četrtek 2. januarja 1975 narejen prvi korak na poti k uresničitvi tega sklepa. Ostali koraki, ki so še potrebni za polno delovanje sklada, bodo opravljeni v bližnji bodočnosti.
Ljudje
Stane Raztresen, igralec SS gledališča, je bil deležen važnega priznanja: bil je med nagrajenci iz sklada Staneta Severja; nagrado je prejel za vlogo hlapca Jerneja v Cankarjevi drami; nagrajevanje je bilo ob slovesnosti na škofjeloškem gradu.
Zgonik
Kot po številnih župnijah na Tržaškem in Goriškem so tudi v Zgoniku zaključili božične praznike z lepo uspelo božičnico. V ta namen so povabili na praznik sv. Treh kraljev v goste mešani cerkveni zbor iz Števerjana. Zbor je pod vodstvom pevovodje Hermana Sreberniča zapel vrsto božičnih pesmi. Domači zgoniški otroci so prav tako pogumno nastopili in odpeli vrsto pesmi. Nazadnje je nastopil še domači mešani zbor pod vodstvom Toneta Kostnapfla z božičnim programom.
Velika udeležba priča, da je ljudem božič še vedno praznik in ga radi podoživljajo ne le po domovih, temveč tudi skupno v domači cerkvi.
Kar lepa vrsta otrok se je tudi udeležila nagradnega tekmovanja za najlepše jaslice po domovih. Večina nagrajenih je izdelala jaslice na kraški motiv.
Tovorni terminal na Fernetičih
Konkretna gradnja tovornega terminala na Fernetičih, kjer so že izročili namenu 56.000 kv. m parkirnih prostorov, se bo v kratkem začela. Ko bodo dela končana, bo terminal razpolagal z 280.000 kv. metri površine. Obenem so se začela dela za gradnjo odgovarjajočega terminala na jugoslovanski strani. Oba terminala bo povezovala posebna cesta.
Tovorni terminal bo postal obvezna prehodna točka za trgovino z državami vzhodne Evrope in še posebej seveda za Jugoslavijo. Terminal naj bi sprejel približno 500 tovornjakov dnevno. To je visoka številka, ki znatno prekaša sedanje prometne zahteve. Terminal bo opremljen z raznimi infrastrukturami: mehanično delavnico, avtopralnico, imel bo bencinske čr-
 ......................................................    milnim........................
Si že dvignil knjige Mohorjeve družbe ?
Tudi v Jugoslaviji manj turistov
Kot v Italiji in večini drugih držav je tudi v Jugoslaviji bila lanska tujskopro-metna dejavnost manjša kot prejšnja le-ta. Po podatkih, ki so jih objavili v Opatiji na vsakoletnem srečanju predstavnikov jugoslovanske turistične zveze v tujini in turističnimi operaterji Istre, Kvar-nera in Gorskega Kotarja, so nočitve tujih gostov v prvih desetih mesecih leta 1974 v primerjavi z istim obdobjem lani padle za 7 do 8 odstotkov. Vendar se je valutni dotok na turističnem področju povečal za 13 %. Zmanjšanje števila tujih gostov je treba pripisati predvsem občutno manjšemu dotoku italijanskih in angleških turistov. V zgoraj omenjenem obdobju so zabeležili kar 900.000 nočitev manj pri italijanskih turistih in 600.000 pri angleških.
Pobude za skupno proslavo svetega leta
Sveto leto bo potekalo v istem času ko bo imel Svetovni svet Cerkva svoje glavno zasedanje. Ti ločeni kristjani posebej priporočajo, da bi prišlo do povezave zlasti v molitvenem tednu za edinost kristjanov od 18. do 25. januarja. V Rimu pa je začel izhajati časopis »Conversazioni«. V članku, ki ga je napisal pastor Lukas Vischer, je tudi vprašanje: »Zakaj bi ne proslavili svetega leta skupaj?«
Socializacija v Lokarjevem očesu
rrejen smo s prošnjo za objavo:
K pismu Aleša Lokarja, ki ga je lani uojavil vaš teanik, bi rad dodal nekaj pripomb.
Lokar trdi, naj bi bilo njegovo stališče do slovenske zemlje zgolj »teoretično« razmišljanje v aruzbi z Vremcem in ne razume, zakaj je to »izredno negativno« v očeh tržaških Slovencev.
Istočasno pa Lokar trdi, naj bi vaš poročevalec izkrivil celo »tekst in koncept referata«, ki ga je podal na občnem zboru Slovenske skupnosti.
V tem referatu (ki ga je objavil Novi list z dne 24. in 31. oktobra 1974) naj bi imel »samostojno poglavje o problemu socializacije«, medtem ko naj bi spregovoril o zemlji v poglavju z naslovom »gospodarstvo«.
Dejansko pa Lokar podaja lastno politično stališče do zemlje prav v poglavju o »socializaciji«, ki se tako začne: »Socializacija je druga plat procesa demokratizacije v svobodnem svetu. Socializacija sicer posamezniku po navadi ni všeč, toda socializacija je nujnost... Zavedati se moramo, da je v preteklosti dajala socialno varnost zemlja sama. Kdor je imel zemljo, jo je vedno lahko obdeloval in od nje Živel... dajala je socialno varnost. Danes je treba socialno varnost in garancijo zagotoviti v okviru sistema: zagotoviti jo mora država, družba, javno pravne ustanove, industrija. Vse to sili človeka v socializacijo.«
V poglavju »gospodarstvo« izvemo celo, naj bi bila zemlja »substitulivni faktor« (kar ni res!), da ima večina sredstva »za veliko bolj akumulativne gradbene, industrijske in terciarne dejavnosti« za uporabo »površin« (končni cilj naj bi bila vedno Lokarjeva »socializacija«, saj zemlja ne daje več, po njegovem, »socialne varnosti«) ipd. Zaradi tega »nič čudnega torej, če opažamo težnjo, da ta zemljišča prehajajo iz manjšinskih v večinske roke. Ta proces pa je za manjšino usoden.«
Po takem zaključku Lokar predlaga, kot nadomestilo za izgubo slovenskega ozemlja, »teoretično razmišljanje« o tem, kako »bi bilo pravično postaviti načelo, da moramo v teh tovarnah, ustanovah in urbanističnih objektih (!) v zameno za zemljo, ki smo jo dali (sic!) za gradnjo in razvoj, pridobiti določen vpliv in delitev ugodnosti, ki iz teh dejavnosti izhajajo.«
Očividno je, da taka razoroiitvena stališča puščajo ob strani narodnoobrambni odpor manjšine proti izgubljanju svojega ozemlja, kot je pravilno zapisal vaš poročevalec.
Vendar pa je treba dodati, prepuščajoč sodbo čitateljem, da vprašanje slovenskega ozemlja ni niti salonsko niti fantapo-litično. Zaradi tega bi bilo bolje če bi Lokar, kot politični aktivist, šel v Štan-drež in opustil nadaljnje »teoretične« prispevke »k razčiščenju tega problema«, ki je zelo jasen: če nam poberejo, razlastijo ali »socializirajo« zemljo, je z nami konec.
Bogdan Berdon
Zasnežena cerkvica na Matajurju (1641 m)
Nova avtobusna proga za svetoletne romarje
Rimska občina je v pričakovanju svetega leta uvedla novo stalno avtobusno progo, po kateri bo mogoče doseči vse štiri glavne rimske bazilike: sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza v Lateranu in Marije Snežne.
palke, bar, samopostrežno restavracijo, trgovino itd. Za razna opravila, ki zadevajo prehod čez mejo, pa so predvideni uradi za carino, finančno stražo, mejno policijo, veterinarsko službo, laboratorij za analize itd.
Za osebni in turistični promet je na mejnem prehodu prav tako predvidena razširitev; pri tem se misli tudi na gradnjo avtocestnega priključka.
Bralci pišejo
Zaskrbljen sem
Pred sabo imam več pisem in med temi dve vabili za sestanka, ki bi se ju moral udeležiti; prvega kot opazovalec na oočnem zboru katol. kulturnega društva »Hrast« v Doberdobu, drugega pa kot izvoljeni predstavnik na listi z lipovo vejico. Ube vabili za isto uro m isti dan. Vendar ni bilo kaj izbirati, ker me je delo v tovarni zadržalo. Tako se nisem nikomur mogel zameriti. Kar nekam zadovoljen sem bil s to rešitvijo.
Na vabilu na sestanek naše politične organizacije je med drugim stalo: »... kot izvoljeni predstavniki se bomo razgovorili o raznih problemih, s katerimi se srečujemo...« Obenem pa sem po telefonu prejel nekak preklic tega vabila, naj se sestanka ne udeležim, češ da ni bil pravilno sklican in utemeljen.
Jaz bi se bil sestanka kljub »nepravilnosti« udeležil, če mi ne bi bilo poklicno delo tega preprečilo. Seveda bi se komu zameril, to pa mi ni po volji. Zato sem zapisal: »Bil sem zadovoljen s to rešitvijo« (da nisem mogel na nobenega od obeh sestankov).
Toda pri tem me skrbi nekaj drugega. Glasovi, ki jih prejema lista lipove vejice, so se na Goriškem dolgo držali okrog 3.000, zadnje čase pa naglo upadajo. Mar ne tudi zato, ker se besedičenje in prerekanje med nami že vleče v mesece? Tisti, ki nosijo odgovornost za našo politično organizacijo, naj se vendarle zamislijo. Bomo mar končali v slepi ulici? Nočem omeniti ne oseb ne skupin, a prav ne dam ne tem ne onim. Pa brez zamere, če sem bil preveč odkritosrčen ali se nisem pravilno izrazil!
R. D.
Ne smemo ostati brezbrižni
Narodnostni značaj naših slovenskih vasi je vedno bolj v nevarnosti. Stari umirajo, mladih pa skoro ni, saj po naših družinah ne marajo več otrok, kolikor pa jih je, silijo v mesto. Tako naše hiše in zemlja vedno bolj prehajajo v tuje roke.
Tu bi morale naše ustanove kot so slovenske občine, zavodi, banke, stranke nekaj ukreniti. Vsaj to, da pridejo hiše ali posestva, če so že na prodaj, v slovenske roke. Slovenski denarni zavodi bi morali pri tem pomagati.
Ni prav, da se nemoteno naseljujejo v naše vasi okrog Gorice (Gabrje, Rupa, Peč...) tujerodci ne da bi mi kaj storili v obrambo narodnostnega sestava teh vasi. Želel bi udariti plat zvona, kajti naši kraji so ogroženi. Bo kdo od tistih, ki lahko kaj ukrenejo, prisluhnil mojemu pisanju?
A. C.
    Minut       .......................................................................................................................................................
Primorski slovenski biografski leksikon
CPSBLI I. snopič): A - Bartol
Vse kaže, da je uredništvo leksikona teinu gradivu, objavljenem pod »Prim.«, posvečalo precejšnjo pozornost. To je moč sklepati iz toga, ker tudi pri najbolj površnih zapisih tako gradivo ne manjka, dmgič pa tudi zato, ker se nekajkrat avtor literature loči od avtorja članka. Se pravi, da je bila literatura zbrana posebej.
Ce smemo tolmačiti to, se nam zdi, da je bila namera leksikona tudi ta, da da ljudem v roke kar največ podatkov o gradivu, da poslane leksikon prava zakladnica podatkov. Včasih ni morda članek o osebi kot tak posebno vreden, veliko več je vredna dodana literatura, ki nudi bralcu možnost nadaljnih informacij.
Poseben problem, ki se otipi ra že v tem zvezku, je prisotnost takih osebnosti, ki niso Primorci ali nimajo s Primorsko po-
sebno važne zveze, oziroma so bili in delovali le krajši čas. V mislih imam tu Emila Adamiča, Ivano Anžič-Klemenčiče-vo, Ivana Baloha in še koga.
Ce bi pojem »osebnosti, ki so delovale na Primorskem ali so v kakršni koli zvezi s Primorsko« preveč širili, tedaj bi utegnili prekoračiti razumne meje in bi leksikon preveč posplošili. Pojma primorsko-sti se bo treba oklepati razumno in pretehtano. Točno je ločiti, kdo pride in koga naj leksikon ne obdela, pa bo seveda sprotna naloga uredniškega odbora, ki verjetno ne bo vedno rešena vsem v zadovoljstvo.
Podobno sc bo treba vprašati, koliko in katere predstavnike tujega rodu bo kazalo vključiti v to delo. Verjetno se bo treba omejiti le na tiste, ki so v večji meri ali vsaj odločilneje povezali usodo svojega življenja in dela s slovensko skupnostjo na Primorskem.
V prvem snopiču je morda kakšno ime tako, ki bi ga brez škode lahko opustili, ker so te zveze prerahle in morda premalo pomembne. Vendar bo treba pri vsem tem ravnati zelo previdno: raje osebnost
vključiti, pa čeprav skopo in z manj podatki, kakor pa jo izpustiti.
V takih primerih bo treba imeti pred očmi dejstvo, da enciklopedije ne pišejo sodelavci le zase in le deloma za svoje sodobnike, temveč veliko bolj za prihodnje rodove. In kako neodpustljivo bi bilo, ne zapustiti svojim potomcem bogastva, ki se je nabralo v nas, ki smo ga mi podedovali od svojih očetov in naši očetje od dedov, pomnoženega z našim prispevkom.
Težave, ki so jih povzročali posamezni članki avtorjem, so že vidne v tem snopiču, množile se bodo verjetno v naslednjih. Tako vidimo, da je vrsta gesel podpisana z uredniško šifro. Ker so vsa ta gesla razmeroma krajše obdelana, slutimo, da tu ni bilo dovolj podatkov ali da jih uredništvo ni moglo dobiti. Ker je leksikon splošno primorski, si bo moral dobiti v večji meri pomoč iz ustanov v matični Sloveniji, da bo lahko izpolnjeval take vrzeli.
Poleg toga so še druga (Oskar Angeli, Mara Apih-Pečar, Josip Balič, Ivan Bano) obdelana s pomanjkljivimi podatki (roj-
stvo, smrt, službovanje itd.). Za njimi bo treba še vrtati, tako bo istočasno nastajalo gradivo za dopolnilni zvezek, ki je obljubljen na koncu celotnega dela.
Toda za ta zvezek so že lahko druga imena, ki so se — kdo ve zakaj — že izmuznila iz tega, a bi po vsej pravici morala tu ostati (tiskarnar Amati, tiskarnar Apollonio, igralec Miha Baloh, in vrsta drugih), za katere smo prepričani, da sodelavci leksikona tu in tam vedo.
Za ocenjevanje posameznih podrobnosti, za analizo posameznih sestavkov tu seveda ni prostora. Že ta problemski zapis se je nekako razširil in zajel stvari, ki so bile predhodne leksikonu, ki so v prvem snopiču, ki pa že kažejo na problematiko celotnega dela.
Drugi naj opišejo napake, ki so jih našli (tudi sam sem ob prebiranju celote srečal marsikaj, od ločil do tu in tam nerodno formuliranih stavkov; od resničnih napak do tiskarskih škratov, (tudi izpuščenih vrstic); od slabega citiranja do neenotnega podajanja in še in še.
Toda kaj je vse to v primeru s celoto, v primeru z gradivom, ki je tu, ki se nam
več ne izmakne! Danes bo delo deležno kritike. Toda ostalo bo. In tisti, ki ga bo danes najbolj obsojal, bo že jutri vneto brskal po njegovih straneh, da bi staknil podatek o osebnosti, ki je pravkar prejela nagrado, slavila obletnico ali umrla in bo treba nekaj o njej napisati. Pustimo času čas...
Cez petdeset let in še prej ne bo nikogar, ki bi leksikon kritiziral zaradi tega, kar je prinesel; vsi in vsakdo pa se bo nad njim jezil za tisto, česar v njem ne bo našel... Tako ima lahko uredniški odbor prijetno zavest, da je storil veliko in hvalevredno ter zaslužno delo. Naj bi ga vztrajno vršil še naprej.
Nikjer nisem zapisal besede o Goriški Mohorjevi družbi. In vendar, da ni ona pristala na tako zamisel in izvedbo tega leksikona, bi ga danes ne imeli. In tudi ne jutri. Take stvari se rojevajo vsakih sto let. GMD je znala prisluhniti potrebi časa. To se ji bo prištevalo še dolgo v prihodnje.
Konec
Benevolus Lector
Zbor »Lozje Bratuž« iz Gorice je bil v Rimu
Pretekli ponedeljek ponoči se je vrnil iz Rima goriški mešani zbor »Lojze Bratuž«, kamor je šel na srečanje z rimskimi rojaki in da nastopi na vatikanskem radiu. Istočasno je bilo to tudi svetoletno romanje k rimskim bazilikam. Zbor je svoj program izpolnil. Daljše poročilo objavimo prihodnjič, ko bomo imeli, kot upamo, na voljo tudi fotografske spomine na ta rimski obisk goriškega zbora.
Občinska seja v Števerjanu
V ponedeljek 23. decembra se je sestal števerjanski občinski svet na svoji zadnji seji v letu 1974. Predsedoval je župan S. Klanjšček. Med poročili je župan povedal, da so bila oddana na dražbi dela za novo števerjansko osnovno šolo. Podjetje Prot-to iz Gorice, ki je ta dela prevzelo, je dvignilo ceno gradnje za 61 %, to se pravi, treba bo k prvotnim programiranim 170 milijonom dodati še novih 130 milijonov, kar pomeni, da bo šola stala nad 300 milijonov lir. Vsekakor veliko breme za števerjansko občino. Vendar z deli še ne bodo pričeli, ker banka, ki bi morala gradnjo finansirati, še ni odobrila posojila, čaprav zanj jamči deželni odbor. Kakor je znano, so banke trenutno brez denarja.
Občinski svet je nato odobril še precej drugih točk dnevnega reda, ki pa so bile vse upravnega značaja. Med drugim je poveril službo psihologa na osnovni šoli dr. Petru Komacu iz Gorice. S tem bodo psihološki pregledi otrok zelo olajšani, saj je novi nastavljenec Slovenec, dočim so do sedaj to delo opravljali Italijani.
Župan je nadalje poročal, da bo 6. januarja obiskala občinsko upravo v Novi Gorici delegacija treh slovenskih občin in sicer iz Števerjana, Sovodenj in Doberdoba. Ob koncu seje je župan povabil svetovalce na tradicionalni kozarec vina v bližnji gostilni, želeč vsem prisotnim in njih družinam obilo sreče v novem letu.
Gabrje
V hiši Julijana Florenina št. 19 sta že pred leti oče in sin postavila velike jaslice, ki so na ogled vsem, ki jih te vrste
Na zadnji božič je po težki in kratki bolezni umrl v šempetrski bolnišnici duhovnik Andrej Tratnik, dolgoletni župnik na Srpenici pri Bovcu. V septembru 1969 je prišlo pri Volarjih do težke prometne nesreče. Broginjski župnik Franc Drole je bil na mestu mrtev; duhovnik Lučko Krajnik je bil težko pohabljen in je nekaj mesecev nato poškodbam podlegel; Andrej Tratnik pa je izšel iz nesreče duhovno potlačen, pa tudi telesno se je poškodoval, kar je pripeljalo kasneje do usodnega razpleta.
Pokojni se je rodil v Idriji pri Kobalu, ki je trdna kmetija na robu gozdov, kateri obdajajo Idrijo. Še otroku mu je umrla mati in odslej se je z vso dušo navezal na očeta in na sestro Mici, Živel je povezan z naravo. Šolo je obiskoval v Gorici, nato v Castellario pri Vidmu, v Vidmu, po vojni pa spet v Gorici in končno še tri leta v Ljubljani, kjer ga je škof Vovk posvetil v mašnika na praznik sv. Petra in Pavla leta 1950. Ker je bila Idrija tedaj brez župnijske cerkve, je zapel novo mašo 2. julija pri Sv. Antonu na griču, ki je blizu njegove domačije.
Po novi maši je nekaj časa pomagal v dušnem pastirstvu kar v domači fari, ki je bila tedaj zaradi izrednih razmer brez lastnega župnika. Nato je bil imenovan za kaplana v Kobarid, kjer je služboval do poletja 1951, ko je bil imenovan za upravitelja v Sočo in Trento. Tam je ostal le nekaj mesecev, saj je moral k vojakom. Te je odslužil v Bihaču v Bosni.
Ko se je septembra 1952 vrnil, je bil imenovan za kaplana v Cerkno v pomoč sedaj tudi že pokojnemu dekanu Ivanu Mozetiču. Zaradi velike razsežnosti fare delo ni bilo lahko, ko je moral obiskovati bolnike po oddaljenih zaselkih in maševali po številnih podružnicah, ki so posejane po hribih okrog Cerkna. Ni se ustrašil visokega snega in je rad pohitel tja, kjer so ga želeli. Ljudem se je priljubil zaradi svojega preprostega pristopa k člo-
umetnin privlačijo. Posebnost teh jaslic je v tem, da jim dajejo osnovo najbolj raznoliko oblikovani kraški kamni v naravnost fantastičnih oblikah.
Za te jaslice je zvedel tudi goriški nadškof msgr. Cocolin. V soboto 4. januarja je s svojim osebnim kaplanom Zorzinom obiskal Floreninovo družino in si jaslice z zanimanjem ogledal. Nato je še nekaj časa ostal z družinskimi člani v prisrčnem razgovoru.
Koncert božičnih pesmi v Doberdobu
V Doberdobu smo imeli že večkrat priložnost poslušati »Fante izpod Grmade« ob raznih prireditvah in praznikih in smo jih vedno radi poslušali. Zato je za letošnji praznik sv. Treh kraljev katoliško kulturno društvo »Hrast« priredilo gostovanje tega priljubljenega moškega zbora.
Ob 14.30 smo imeli v cerkvi najprej pete litanije Matere božje z božičnimi odpevi, pri katerih je pela vsa cerkev, nato pa so nastopili »Fantje izpod Grmade«.
Domači župnik jih je pozdravil v imenu vseh zbranih in se jim zahvalil, ker so se radi odzvali vabilu in zaželel poslušalcem, ki se jih je nabralo lepo število iz Doberdoba pa tudi iz bližnjih vasi ter celo iz Gorice, da bi uživali ob lepem petju.
Pevci so nastopili pod vodstvom pevovodje Iva Kralja z izbranim sporedom 14 božičnih pesmi ob spremljavi elektronskih orgel. V odmoru po prvem delu je nastopil še domači mladinski zbor s štirimi božičnimi pesmimi pod vodstvom Magde Ferfolja, ki je naše otroke že nekajkrat popeljala na revijo mladinskih pevskih zborov za praznik Brezmadežne. Mladi pevci so se lepo odrezali in želi splošno pohvalo.
Nato so »Fantje« podali še drugi del sporeda. Med pesmimi seveda ni smela manjkati »Sveta noč«, pa tudi vse ostale so bile skrbno izbrane, zato je občinstvo zbrano in z zanimanjem sledilo izvajanju. Ko se je na koncu g. župnik zahvalil zboru in pevovodji za lepi koncert in izrazil željo, da nas »Fantje« še kdaj obiščejo, je občinstvo nagradilo pevce s spontanim aplavzom. Za konec je zbor skupaj z vso cerkvijo zapel še ljudsko »Božji nam je rojen Sin«.
veku. Po dveh letih ga je v jeseni 1954 msgr. dr. Toroš imenoval za upravitelja na Sipenico s soupravo vikariata Trnovo ob Soči, kjer je ostal do svoje smrti.
Tudi na novem službenem mestu se je ljudem zelo priljubil in storil veliko dobrega za izročene mu duše. Veliko in rad je poučeval; govoril je zelo preprosto, da ga je mogel vsakdo razumeti. Poskrbel je svojim faranom kar dva misijona in pripravil več obnov in tridnevnic. Posebno pa so mu bili pri srcu stari in bolni, ki jih je redno obiskoval, tolažil in krepčal s svetimi zakramenti. Ogromno delo je opravil tudi pri zunanji in notranji obnovi obeh cerkva po načrtih priznanih arhitektov pa tudi župnišča.
Nadvse je ljubil božjo naravo, v kateri je zrasel. Po njej je spoznaval lepoto in dobroto Stvarnika in to dobroto širil okrog sebe s svojim veselim značajem. Rad je iskal duhovniško družbo; sobratje so ga cenili zaradi njegove pristnosti in neponarejenosti. Kjer je bil, je rad zapel in s svojim zvonkim tenorjem povsod zasejal prijetno razpoloženje.
Da je bil na smrt dobro pripravljen, priča njegova oporoka. Na sveti večer 1974 je prejel zadnjikrat sv. obhajilo in prosil zanj še za naslednji dan, pa je izdihnil že zjutraj. Pred pogrebom so prepeljali njegovo truplo na Srpenico, kjer so se od njega poslovili njegovi župljani.
Pogreb je bil pa v Idriji, kjer je želel počivati pri ljubem očetu, kateri je umrl pred nekaj leti. Pogrebne obrede je vodil škof Slov. Primorja dr. Janez Jenko, ki je skupaj z mnogimi sobrati opravil zanj sv. mašo. V govoru je kratko orisal njegovo življenje in glavne poteze njegovega značaja ter se mu zahvalil za plodno delo v Gospodovem vinogradu. Od njega sta se nato poslovila v imenu faranov dekle s Srpenice ter dekan iz Kobarida Franc Rupnik v imenu duhovnih sobratov.
Naj mu bo dobri Bog, kateremu je z veseljem služil, bogat plačnik v večnostil
Krmin - Subida
Slovenski verniki iz krminske župnije pri Subidi pa res ne spijo. Potem ko so v kratkem času pgiskrbeli, da je nekdaj precej zanemarjena cerkvica pri Subidi dobila napeljavo električne luči, pa še ogrevanje in nov harmonij, se zdaj lahko ponašajo tudi z novim lepim oltarjem. Seveda gre za oltar po novem, obrnjen proti ljudstvu, dočim je stari oltar, ki je prava mojstrovina, ostal na svojem mestu. Novi oltar je delo slovenskega mizarja Juga iz Gorice.
Oltar je na praznik sv. Treh kraljev blagoslovil krminski dekan msgr. J. Trevi-san. Ob tej priložnosti je v tekoči slovenščini izrazil lepo misel: Sveti Trije kralji so nam prinesli nov oltar. Sveti Trije kralji, to pot ste bili vi sami, ki to darilo danes poklanjate Kristusu; saj se bo On na oltarju pri vsaki maši skrivnostno daroval za vas. V resnici je to najlepše darilo, ki si ga dajete sami sebi; od oltarja največ prejmejo za svojo duhovno rast verniki sami. G. dekan je izrazil svojo hvaležnost vsem dobrotnikom in pozval slovenske vernike, naj vztrajajo pri začetem delu.
Pastirček št. 4
Čeprav v naših krajih ni snega, pa je v tej številki marsikaj povedano o zimi. Poleg obeh povesti v nadaljevanjih najdemo še spis, kako je sv. oče Pavel VI. odprl na božični večer »sveta vrata« in o mednarodnem romanju športnikov v Rim 14. decembra lani.
Rada nas seznani v dveh sestavkih o živalskem in rastlinskem svetu. V prvem opiše avstralskega vrečarja koalo, v drugem pa črni bor. V skavtskem kotičku poroča Tomaž Simčič o mednarodnih skavtskih dejavnostih, Ciklama pa je prispevala zgodbo »Matejka ne ve, kaj ima«. V naravo in sicer na vrh Begunščice nas pelje tudi Bogdan Bricelj s spisom »V gore!«
Ivo je zapisal razgovor, ki ga je imel v okviru obiskov po naših župnijah. To pot se je ustavil v Škednju. V športnem kotičku opiše Branko rokomet. Pastirčkova pesem nosi to pot naslov »Prevarani vrabček«. Na besedilo Ljubke Šorli jo je uglasbil Zorko Harej.
Pesmic je kar precej: od Darine Konc, Zore Saksidove, Ljubke Šorli in Vladi-mira Kosa. Pisem mladih bralcev pa je kar za štiri strani in pol. Da bi ostali pisanju zvesti tudi ko bodo večji in odrasli!
-jk
Manj kandidatov za duhovništvo
Od leta 1969 se je v katoliški Cerkvi zmanjšalo število bogoslovcev za 60.000 oseb. Trenutno se pripravlja na duhovništvo na vsem svetu 226.444 bogoslovcev.
š p H R T
Olympia v novi preizkušnji
V soboto 11. januarja se prične deželno odbojkarsko prvenstvo prve divizije. Goriška 01ympia bo v otvoritveni tekmi gost ekipe Libertas iz Turriaca. Tekma bo v tamkajšnji telovadnici ob 18. uri.
Značilno je, da je 01ympia v svojih zadnjih nastopih proti -temu moštvu igrala dokaj slabo in zmaga ni bila nikoli prav gladka. Zadnje srečanje med obema ekipama je bilo v prvenstvu 1. divizije leta 1973 in se je zaključilo z zmago 01ympije s 3:1. Kot zanimivost povemo, da je v tistem prvenstvu 01ympia igrala prvo tekmo prav v Turriaciu in je ob koncu prvenstva dosegla pravico da nastopa v višji ligi.
Ker spada 01ympia med glavne favorite prvenstva, je jasno, da sobotne tekme ne sme izgubiti, ker bi to pomenilo težak handikap za goriško ekipo.
Trener Nardin je za prvi nastop sklical sledeče igralce, ki naj se zberejo ob 17" na Travniku: Nardin Franko, Špacapan Mirko in Bernard, Černič Marijan, Kran-ner Marko, Ferfolja Gabrijel, Pavletič Oskar, Lavrenčič Rado, Malič Adrijan, Cotič Štefan. Gotovo ste opazili, da ni med sklicanimi odličnega Cotiča Marka, ki bo moral zaradi lažje operacije med gledalci spremljati svoje tovariše vsaj na prvih tekmah. Želimo mu, da bi se čimprej vrnil na igrišče.	Kronist
★
V Sv. Križu pri Trstu imajo velike krasne jaslice. Postavil jih je domačin Slavko Tence, ki že nad 30 let nepretrgoma in požrtvovalno postavlja jaslice v cerkvi. Res so vredne ogleda.
Občni zbor Društva slov. izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 13. januarja ob
20.15	v ul. Donizetti 3.
OBVESTILA
Seja Zveze slov. katol. prosvete bo na
sedežu v ponedeljek 13. januarja ob 20.30.
Roditeljski sestanek na nižji srednji šoli v ul. Randaccio v Gorici bo v četrtek 16. januarja ob 18. uri. Vabljeni starši otrok oz. njihovi namestniki.
Sovodnje: Mohorjeve knjige za leto 1975 dobite pri cerkovniku.
Maša za cerkveno edinost bo v ponedeljek 13. januarja ob 18.30 v Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu.
Društvo slov. upokojencev v Trstu javlja svoj tretji redni občni zbor, ki bo v četrtek 16. januarja ob 15.30 v Gregorčičevi dvorani, ul. Geppa 9, I. nadstropje.
Verska skupnost na Kolonkovcu vabi na večer božičnih pesmi, ki bo v cerkvi na Kolonkovcu v nedeljo 12. januarja ob 18. uri. Nastopajo otroci iz šole pri Sv. Ani ter pevski zbor iz Skednja.
Knjižica »Odpustki«, o kateri smo že poročali, je na voljo v knjigami Fortuna-to v Trstu in v Katoliški knjigami v Gorici ter pri poverjenikih. Ker ima ta knjižica izjemoma kar 80 strani, je cena 150 lir. Koristno knjižico toplo priporočamo.
Uprizoritev Molnarjeve predmestne legende »Liliom« bo v Kulturnem domu v Trstu sledeče dneve: v petek 10. januarja ob 20.30 abonma red A premierski; v soboto 11. januarja ob 20.30 red B prva sobota po premieri; v nedeljo 12. januarja ob 16. uri abonma red C prva nedelja po premieri; v četrtek 16. januarja ob 20.30 abonma red E mladinski.
DAROVI
Za tiskovni sklad Katoliškega glasa: N.
N., Jamlje, 4.000; E. Pescatori, Trst, 1.000; Kovic Terezija, Rupa, 2.000; g. Mirko Rijavec, Subida, 10.000; Frančiška Srebot, Trst, 5.000; Frančiška Košuta, Sv. Križ, namesto cvetja na grob Jožefa Čeme in Kristine Bogateč 5.000; Mici Košič 2.000; N. N. ob svoji petdesetletnici 50.000; N. N. 5.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; N. N. 50.000; Franc Žbogar v spomin pokojne žene 2.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Karlo Klanjšček 5.000; Tončka Hribernik 2.000; Lojzka Po-carini 10.000 lir.
Za Alojzijevlšče: žena in hčerka v spomin pok. moža in očeta 4.000 lir.
Družina Ferlat: za katoliški tisk 4.000, za Alojzijevišče 2.500 in namesto cvetja na grob Ortolane Kralj za Zavod sv. Družine
5.000 lir.
N. N., Sovodnje, za sovodenjsko cerkev in za sovodenjske ter gabrske skavte po
10.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu:
N. N.	5.000,	Šuligoj Gizela 3.000,	P.	A.
10.000,	K. M.	40.000, N. N. 50.000,	N.	N.
10.000,	T. C.	50.000, N. N. 100.000,	M.	G.
6.000, ga. Silva 10.000, N. N. 50.000, Vatovec Tončka 5.000, N. N. 10.000, N. N. 20.000, N. N.	10.000,	Simčič Bojana 5.000,	N.	N.
10.000,	N. N.	10.000, Olga B. 25.000,	N.	N.
50.000 in Buda Valerija namesto cvetja na grob Marije Štrekelj 1.000 lir.
Za katedralo v Skopju: N. N. 1.500 lir. Za misijonarje: N. N., Rupa, 10.000 lir. Za stradajoče: N. N., Rupa, 5.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 12. do 18. januarja 1975
Nedelja: 9.30 Svet v vojni. 10.20 Otroška matineja. 11.15 Ljudje in zemlja. 12.20 Nedeljsko popoldne. 16.40 Košarka C. Zvezda : Jugoplastika. 18.15 »Vidocq«. 20.05 »Odpisani«. 21.05 Peru: Amazonka opija. 21.35 Športni pregled.
Ponedeljek: 17.25 V znamenju dvojčkov.
18.10	Od zore do mraka. 18.45 Nega bolnika na domu. 20.10 »Tajni dokumenti ITT«, švedska TV drama. 21.15 Kult. diagonale.
Torek: 17.35 Smučate s Karlom Schran-zcm. 18.20 »Nikogar ni doma«, otroški film. 18.30 Kratek film. 18.50 Študijska knjižnica na Ravnah. 20.05 Tolminci. 21.05 »Sence izginjajo opoldne«.
Sreda: 16.30 Smuk za ženske. 17.30 »Viking Viki«. 18.45 Po sledeh napredka. 20.00 »Solaris«, I. del filma. 21.25 Bach: Koncert za violino, oboo in godalni orkester.
četrtek: 16.50 Slalom za ženske. 18.25 Svet v vojni. 20.05 »Clochemerle«. 21.00 Monitor: Most. 21.40 Glasba G. Rossinija.
Petek: 17.30 Pisani svet. 18.20 Jugoslovanska folklora. 18.45 Doktor, pomagajte mi! 20.05 »Goli in mrtvi«, film.
Sobota: 11.55 Smuk za moške. 16.25 Košarka Istravino : Olimpija. 18.25 »Pellerino-va hči«, film. 21.30 »Sedma tančica«, film.
7K	RADIO
h	TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 12. do 18. januarja 1975
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba. 11.15 Mladinski oder: »Deček z dvema imenoma«.
12.00	Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 16.00 Šport in glasba. 17.00 »Stara kokoš«. Igra. 18.20 Nedeljski koncert. 19.00 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Klasiki ameriške lahke glasbe.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za kitaro. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Italijanski dialektni pesniki v Trstu. 19.25 Za najmlajše. 20.35 O. Fiume: »Planetni boben«, operna enodejanka. 21.25 Nežno in tiho.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.55 Motivi iz filmov in glasbenih revij.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Skladatelji in njihove korespondence. 19.10 Verska gibanja v Italiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Proti novemu svetu«. Radijska drama. 21.30 Skladbe davnih dob.
21.50 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo.
20.50 Koncert. 21.40 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10	Kraška hiša v Vel. Repnu. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Odskočna deska«. 21-.30 Vaše popevke.
★
Pravljična igra Pavla Golie »Jurček« bo v torek 14. januarja ob 15.30 v Kulturnem domu v Trstu.
V sredo 15. januarja ob 20.30 bo v Verdiju v Gorici SS gledališče v Trstu v sodelovanju z ZSKP, s SPZ in z ustanovo EMAC iz Gorice uprizorilo igro Ferenca Molnarja
LILIOM
Predmestna legenda
Igra je za goriški abonma.
VIKTOR MISLEJ
t 14.1.1974
Ljubi oče!
Odkar Te vzele daljne so dobrave, izgubljeni v vetru trepetamo, in dnevi se razpenjajo nam vsi temačni.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
f Župnik Andrej Tratnik