115arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Hans Poelzig Predavanja, spisi Vrenje v arhitekturi 1906 Zgradbe na dresdenski razstavi umetne obrti leta 19061 v bistvenem zrcalijo pro- ces vrenja, ki ga mora naša arhitektura danes preteči – njegovega konca še ni mogoče predvideti; njegovi produkti so komaj prepoznavni. Poglavitnih nalog današnje arhitekture ne najdemo na cerkvenem področju; tudi reprezentativna monumentalna gradnja profanega značaja nima nikakršnega od- ločilnega, mero-dajnega vpliva. Gospodarska vprašanja vlada(ri)jo v življenju no- vega časa – tako se udeležba ljudstva in umetnikov zgrne, nagrmadi na arhitek- turne probleme te zvrsti, od stanovanja do gradnje mest. In od tod običajno izhajajo nastavki formalističnih tvorb, kolikor je o tem mogoče govoriti v času mnogovrstnih nihajočih, obotavljajočih se poskusov – poskusov, ki skoraj že stoletje v hitrem zaporedju spreminjajo umetniški temeljni princip, po katerem jih gradimo. Prizadevanje, da bi na našo gradnjo prenesli elemente grške govorice form, veči- noma obeležuje Schinklova veščost;2 temu je sledilo neizbirčno sprejemanje form najrazličnejših stilnih usmeritev preteklosti – od gotike do renesanse, itali- janske in nemške obarvanosti, vse do baroka in empira – večinoma ne oziraje se na notranjega duha form, ne oziraje se na snov, iz katere je izvorno vzbrstelo njihovo oblikovanje. Sporadično prizadevanje izjemnih učiteljev arhitekture v južni in severni Nemčiji, da bi prišli do spoznanja s poglobljenim študijem umetniške govorice starih in njenega [ihrer] resničnega pomena, so kmalu prekrižali energični poskusi, izumi- ti novo svetovno govorico arhitekture; njena usklajenost in korenine naj ne bi odgovarjale ali prilikovale nobenemu dosedanjemu stilu. Zdaj pa se spet, znova pričenja sramežljivo sprejemanje arhitekturnih tujk iz naj- raznovrstnejših stilnih obdobij, celo iz primitivnih časov, zunanje cepljenih po deblih pogosto temeljno različnega značaja. Na skoraj vseh podrejenih področjih, ki sprva s preprostejšimi temeljnimi pogoji služijo dekoraciji, je novi čas prodrl do pristne stilistike in že dosegel izjemne dosežke. Po začetnem obotavljanju se je pričelo – ob naslanjanju na dela pre(d) teklosti, celo s krepkim vplivom azijskega kulturnega ljudstva – zdravilno vračanje k tehniki, ki je lastna materialu, in k umetniški obdelavi dane predloge [Vor- wurfs], podprti s poglobljenim študijem narave. Na razstavi nemške umetne obrti o vsem tem dovolj glasno pričajo tapete, tkani- ne, steklena okna, okrasje površin in najrazličnejše majhne umetnine, tudi arhi- tektura [med drugim] pridiga o dekorativni spretnosti svojih ustvarjalcev. Toda tako dobre kot zgrešene rešitve prav tako jasno izpričujejo, da resničn(ostn)e arhitekture ni mogoče mojstriti z orodji dekoracije, da se problema današnje ar- hitekture ni mogoče lotiti z zgolj zunanjimi sredstvi. [Tudi] Beg, bežanje pred vsem, kar je historično dano, ne more prinesti rešitve, kot [tudi ne] zgolj dekorativno vračanje k formam preteklosti. Princip zunanjega, vnanjega dojemanja je določil poskuse več desetletij, [posku- se] ustvariti forme najrazličnejših materialov po igri linij, prisiljenih v določen sistem – ne oziraje se na merilo stvari. Razen velike omejenosti v izumljanju je ta shematizem lahko neškodljiv temu, kar je po meri majhno, privede pa do poša- stnosti v velikem, če se [ga] prenaša na tektonične naloge. Temu spoznanju delo- ma sledi tudi pogosto opažena splošna odpoved tektoničnim rešitvam: nosilci ostajajo brezformni; pogosto so le površinsko okrašeni, ločilni venci odpadejo. Tako dosežejo prej pogrešani mir pojav(ljanj)a, mir, ki je vsiljen na silo, ne izhaja iz dejanske izravnave nasprotij ob polnem poudarjanju tektoničnih prehodov. Mnogovrstno razširjena temeljna zmota časa, ki vre, je, da naj bi tisto, kar zmo- rejo le epohe, pogosto izsilili iznenada, na hitro, ter da naj bi zunanje posebnosti, ki ne nastajajo organično same od sebe, dale posameznemu delu izjemno noto. Umetnik se preusmerja, preusmeri od tega, kar mora biti njegova glavna naloga, [tj.] od ne(z)motenega premaganja predloge, ki neposredno ustreza njegovemu temperamentu in sposobnosti. Pozabljamo tudi, da mora povsem neolepšana raba struktur zgodnejših časov sama po sebi dati zgradbi, ki v svoji zasnovi upošteva zahteve življenja našega časa, neizbrisen, novovrsten pečat ter da pravilna raba materiala in zavestna konstrukcija privedeta do notranjih prednosti, ki jih še tako spretni dekorativni dodatki ne morejo nadomestiti. Ob reševanju gradbenih nalog našega časa ne moremo pogrešati preteklosti, vsekakor [lahko pogrešimo] vnanjosti, ne pa tudi dela [Arbeit], ki je bilo ob pre- vladovanju tektoničnih problemov opravljeno že pred tem. Kljub vsem strukturnim pridobitvam, dosežkom in spremembam je večina najiz- branejših gradbenih snovi še vedno enakih; mnoge konstrukcije preteklosti so nepresežene. Vsekakor smo prisiljeni trdno stati na ramenih prednikov; prikraj- šamo se za najboljšo oporo, če neutemeljeno pričenjamo na novo samostojno eksperimentirati. Za naloge, ki nam jih postavlja uporaba novih gradbenih snovi, daje zanesljiv po- gled in pravo svobodo šele poglobljen študij tega, kar je mogoče in kar je dobro pri drugih materialih in predlogah – svobodo, ki se izbori z duhovnim predelova- njem in premagovanjem predanega in nima nič skupnega z razbrzdanostjo, ki mora privesti v zbeganost. Žalostna vloga, ki jo pogosto prisojajo železu – silnemu spodbujevalcu lahne usklajenosti in velikih napetij – je vloga posrednika, ki mora s svojo voljnostjo in sposobnostjo, da zmore učinkovati skrito, šele omogočiti zedinjenje neorganično nanizanih, sopostavljenih gradbenih členov.3 Sleherno delo gradbene umetnosti se sprva pokriva z delom, ki ga mora opraviti tudi inženir – in ravno današnji arhitekt ne bi smel imeti pravice, da je nelogičen. Vendar smo in ostajamo večinoma sentimentalni, in tudi ravnamo tako roman- tično kot prej obujevalci formalne gotike – ne [pa tudi] njenega tektoničnega je- dra – iz srede 19. stoletja; še vedno pogosto samo poskušamo rešiti razpoloženj- sko vsebino preteklih obdobij, preteklih epoh, ne da bi najprej pomislili na to, kar nam je v prid. Preteklost nam je zapisala, zapustila poglobljeno poznavanje materialov in njiho- vih lastnosti; razvoj znanosti je ustvaril precej natančnejše prepoznavanje statič- nih temeljnih zakonov, a kljub temu smo večinoma bolj pristranski in nelogični kot katerikoli čas prej – čas, ki se je zgolj z zdravim človeškim razumom soočal z arhitektoničnimi nalogami. 1 Trajala je od 12. maja do 30. oktobra 1906, prim. https://de.wikipedia.org/wiki/Dritte_Deutsche_ Kunstgewerbeausstellung_Dresden#Weblinks. 2 Prim. AB 173/174 (2007), 116–123. 3 Prim. Apokalipsa 235/236 (2019), 123–150. Hans Poelzig 116 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Inženirju je prepuščeno, da določi in pretehta enotnost med bremenom in oporo, da pravilno izmeri in pretehta člene, sestavljene iz različnih gradbenih snovi. – Gradbeni umetnik še vedno vse preveč išče svojo odrešitev v čisto dekorativnih iz- oblikovanjih, ki jih vsili skladnosti gradbenega dela in ki škodijo jasnosti organizma. Sleherna dejansko tektonična gradbena forma ima absolutno jedro, ki mu deko- rativni okras – v določenih mejah spremenljiv – podeli spreminjajoči se mik. Na- prej [pa] je treba najti absolutno(st), četudi v še tako nepopolni, surovi formi. Umetnik, ki se oblikovanja gradbenih členitev loti izključno iz vnanjih, okrasno umetniških preudarjanj, [nas] odvrne od odkritja te čiste jedrne forme. Stanovanjska gradnja je prva, ki se pričenja osvobajati vnanjega dojemanja; po- stavlja [namreč] zahteve od znotraj [navz]ven, ki pa pripomorejo k njeni pristno- sti in jih moramo upoštevati. Pa vendar nas tudi tu stremljenje po tem, da bi povedali več, pogosto oropa miru in samoumevnosti, ki ju lahko dosežemo [zgolj] s poenostavitvijo [te] velike drže. Tudi tu smo še preveč vpeti v vnanje, slikarsko dojemanje in premalo premišlja- mo, da sprava sprva nasprotujočih si gradbenih zahtev – enotnost materiala in forme, omejitev pri izbiri gradbenih snovi – ustvari mir v zgrajenosti, v izgradnji, ki sploh šele omogoča rabo dekorativnega bogastva in jo dela znosno. Namesto tega zgradbam neznatnejšega obsega pogosto škodimo s tem, da želi- mo stopnjevati njihov pomen z neorganičnim poudarjanjem posameznih grad- benih členov in se ne moremo zadovoljiti v rabi najrazličnejših gradbenih snovi pri enem objektu. Slikarsko poigravanje z emblemi in okrasji vseh vrst, kolikor konstrukcijsko [konstruktiv] nimajo kaj povedati, samo zmede in zlahka prispeva k temu, da dobri zadevi navesimo sentimentalni plašč, ki draži posnemovalca brez lastne sodbe in ga odmakne od resničnega jedra celote. Novo gibanje nosi prapor stvarnosti zoper presežene, brezvsebinske tvorbe, ki so se strdile v shemo. Stvarnost je v arhitekturi mogoča le na temelju zdrave kon- strukcije in iz nje razvite govorice form.4 Zgolj po tej poti lahko nastanejo novovrstno ustvarjene zgradbe. Še je usklajenost govorice nas, arhitektov, zmedena; manjka spoznanje tistega, kar brezpogojno mora biti. Še vedno se ženemo za modnimi manirami, ki jih po kratkem času, zvulgarizirane zaradi niza posnemanj, preziramo, medtem ko zmo- re dejanska arhitektura – kot produkt umetniško vodenega, intenzivnega misel- nega dela – nasledniku ponuditi bore malo možnosti za neupravičen rop. Kar je prav, to, kar je upravičeno, to pravo [das Rechte], se že kaže, predvsem pri nalogah z le neznatno komplikacijo; tu smo občasno že na poti neiskanega umetni- škega izraza. Čas je, da si nehamo prizadevati vseskozi za en stil, da nehamo ume- tnika obremenjevati z zahtevami vsiljive lastne note, ki ga žene v vnanjosti, marveč da sprva ne terjamo nič drugega kot neizprosno stvarnost in okusno izoblikovanje jasno spoznanega problema. Hans Poelzig, Gärung in der Architektur. V: Das deutsche Kunstgewerbe, München 1906. Prevedeno iz: Ulrich Conrads, Programme und Manifeste zur Architektur des 20. Jahrhunderts, 1. zv., F/M, Wien, 1964, str. 10–13. Prim. J. Posener, Hans Poelzig, Zbrani spisi in dela | Gesammelte Schriften und Werke, Berlin 1970, 36–37; J. Posener, Hans Poelzig; Sein Leben, Sein Werk, Braunschweig/Wiesbaden 1994, 110–111; J. Posener, Hans Poelzig, Reflections on His Life and Work, 1992, 100–101. | MKB Teorija 4 »Eine Sachlichkeit in der Architektur ist nur auf Grund einer gesunder Konstruktion und einer da- raus entwickelten Formensprache möglich.« 5 »kunstgewerbliches Verfahren«, https://de.wikipedia.org/wiki/Kunstgewerbe; prim. op. št. 10. 6 Poelzig misli na marčno revolucijo leta 1848, prim. https://de.wikipedia.org/wiki/ M%C3%A4rzrevolution_1848_in_Berlin. Novodobna tovarniška gradnja 1911 Tovarniška gradnja – v vseh svojih temeljnih pogojih – izhaja iz našega časa. Celo največji obrati starega časa so v bistvenem rokodelski; manjka jim predpogoj za današnji tovarniški obrat: stroj. Sleherna tovarniška gradnja se mora najprej podrediti zahtevam inženirja in tr- govca; dobra bo le tista gradnja, ki se najjasneje in najbolj odmerjeno uklanja zahtevam podjetja. Vprašanje je le, ali pri takšni gradnji sploh lahko govorimo ali pa bržkone moramo govoriti o arhitekturi. Po mojem mnenju je pri njej v prvi vrsti treba govoriti o arhitekturi, da predvsem poskusimo izključiti to, kar so pri zgradbah te vrste z arhitekturo večinoma razumeli doslej. Podoba, ki jo kažejo doslej nastale tovarniške zgradbe, se je z leti zaradi različnih vplivov spremenila. Starejše zgradbe, iz pičlejših časov, se večinoma kažejo trezno, z rdečo opeko ali belim ometom in ravnimi strehami; trdo in hladno stojijo v nara- vi, ki jih obdaja. Niso brezpogojno lepe, po svoje [pa] so poštene, in navsezadnje [so] na pravi poti, kjer bi ob nadaljnjem razvoju lahko nastalo kaj popolnejšega. Zgradbe poznejše dobe kažejo drugačno podobo. Če so bile starejše ogolele, gole, so te delno vsiljive. Nastopila je potreba po olepševalni arhitekturi; večinoma so jo zadovoljevali umetniško neomikani ljudje. Jarko bele ometne površine, pasovi in vzorci tu pre- bijejo opečne fronte; vsakršni gradbeni ornamenti – iz terakote ali klesanca – kra- sijo zatrepe in stene. Pred večinoma tudi tu ravnimi strehami štrlijo posamični strmi zatrepi, držijo jih okrašena sidra. Zakrnela umetnost je vkorakala in se povezala z inženirskim delom, kar ga je oro- palo samoumevne drže. Tudi na tem področju je škodljivo učinkoval postopek umetne obrti,5 ki je na golo okraševanje gledal kot na umetniški dosežek. In že smo – da bi se ognili dosedanjim napakam – pri delno znova dobronamer- nem, a enako napačnem postopku: da bi tovarniško gradnjo prilagodili pokrajini, so poskušali zagrniti njene ostre poteze in jim dati izraz, pripadajoč pretekli epo- hi, ki pa je poznala drugačne konstrukcije in manj dovršene načine dela. Tu dobronamerni kompromis sicer morda trezni, hladni videz [Aussehen] zlahka oropa slehernega značaja. Kolikor je že nemogoče stanovanjski zgradbi, ki se kon- sekventno prilega naši današnji potrebi, dati enakomerno obličje predmarčne6 meščanske [stanovanjske] hiše, toliko bolj je izključeno, da bi dovolili, naj dana- šnja tovarniška gradnja nastopi v obleki dobrega starega časa, da bi jo [lahko] prilagodili vaški ali malomestni fiziognomiji. Profilakso je treba tu izvajati z druge strani. Obveza graditelja mesta in morda še posebej združenj za zaščito domovin- skosti [Heimatschutzvereine] je, da tovarniškim objektom odredijo pravo mesto in pazijo, da nespretno postavljeni objekti orjaških razsežnosti grobo ne kršijo mestne ali vaške enotnosti. Tovarniška gradnja služi gospodarsko-tehničnim smotrom, potrebuje brezpriziv- no, neizpodbitno rešitev neomejene rabe inženirskih konstrukcij; inženirskemu