JANKO IN METKA. Povest. Spisal Juraj Pangrac. /B^ova dni so že nabirali gobe. Bilo jih je nad vse pričakovanje mnogo. Im^SJ/ So pa rekli mati: „Jutri zjutraj jih pa poneseta v Ljubljano na-SSKjSFj prodaj. Vidva, Janko in Metka, jih poneseta. ln prodastajih, ko-C5*2^R5 likor se bo dalo, dobro, drago. Za izkupiček pa nakupita moke, pšenične za sok in prežganje, ajdove in turščične pa za žganjce in kruh. Le pripravita se, Janko in Metka; jutri zjutraj navsezgodaj jih poneseta!" Z vcseljem je tedaj pogledala Metka po gobah v košu; Janko pa se je namrdnil in obrnil pogled v stran . . . I. Ni še vzhajalo solnce, ni se še svitalo na jutranjem nebu, ko sta za-pustila drugo jutro Janko in Metka, oprtana s košem na hrbtu, domačo hišo v Gobarski vasi ter odšla po lepi beli cesti v Ljubljano, da prodasta ondi, kar sta nesla v koših, in kupila za izkupiček moke, pšenične za sok in prežganje, ajdove in turščične pa za žganjce in kruh. Janku ni bila všeč hladilna jutranja rosa, ne gosti jutranji mrak, še manj pa koš na hrbtu. Komaj je stopil iz hiše — mati še niso zapahnili vežnih dveri — že je jel, dasi starejši pa tudi močnejši od nežne in šibke sestrice Metke, zgibavati zdaj s to, zdaj z drugo ramo, prekladati koševo naramnico malo bolj na desno pa zopet na levo ter godrnjati: „0-0, kako je težko !" BKaj bo težko!" je rekla Metka, da bi ga potolažila, in je hitela dalje. O, težak je bil tudi njen koš; zakaj ona je še sinoči prestavila koša; inati k sreči niso opazili tega; in danes zjutraj si je oprtala težjega, Janko- CS3 97 S5D vega, na hrbet. O, težko je bilo breme: s sklonjenim hrbtiščem je nesla dalje. A krepko je stopala, in šlo je. Jutranja rosa ji je zmivala oči, ki so ji gledale tako zadovoljnoV svet; in jufranji mrak jo je hladil in sušil potne kaplje, ki so ji zdajpazdaj za-polzele po rosnem čelu. In ni tožila kakor Janko, ki je vedno pogosteje postajal in vzdihoval; nego razmišljevala je, koliko bosta dobila za gobe, in kako bodo mati veseli, videč, da je zopet dovolj moke pri hiši, bele za sok in prežganje, turščične in ajdove pa za žganjce in kruh. In ko je tako razmišljevala, je čisto pozabila na težki svoj koš; zadovoljno in veselo ji je bilo srce; in nosila je dobra in potrpežljiva Metka veliko, veliko lažje kot pa godrnjavi Janko, dasi je bila šibkejša in mlajša od bratca, njegov koš pa lažji od njenega. ,,O-o, kako je težko!" je vzdihoval iznova Janko. Pa Metka mu je iz-nova rekla, da bi ga tolažila: »Kaj bo težko, saj si že velik in močan." Počivala sta večkrat — Janko bi bil najrajše na vsakem obcestnem kamenu — a prišla sta le že v gozd pod Šmarno goro, še preden je vzšlo solnce. O kako prijetno je donelo v gozdu milo ptičje petje! In, oj veselja: Tu si je trebila in zravnavala drobna ptička perje, potem pa poskočila in zletela; tam si je druga umivala očesci in kljunček v jutranji rosi ter gosto-lela tako rajskosladko. Posebno ena ptička je bila nad vse ljubka in mila. Spreletavala se je iz grma v grm, z vejice na vejico, ob cesti, koder sta hodila Janko in Metka, in spremljala tako naša znanca. Pa ludi vedela je, čemu ima kljunček ta ptica: o, to je drobila pesmice, to je gostolela! Njen glasek je donel in odmeval prijetno in sladko po gozdu. Dobri in Ijubez-nivi Metki se je zdelo, da je sam Bogec poslal to drobno ptičko, ki ju spremlja po potu skozi temni gozd ter z milim in sladkim pevanjem raz-veseljuje njo in bratca. Skoro vedno je gledala Metka za to ptičko in se veselila v svojem srcu, ko je letala ptička iz grma v grm, z vejice na ve-jico, vedno z njima, „0-0, kako je lepo! Kako prijazno je v ljubem gozdu, ko tako lepo gostolijo drobne ptičkel" je vzklikavala. Ptičko pa, ki je le-tala z njima, bi bila najrajše pritisnila na srce; in če bi ji bilo tnraz, bi jo grela s svojim dihom; in če bi trpela lakoto, bi ji dajala jesti iz svojih ust. xO-o, kako je lepo!" je vzklikavala Metka ter veselo in zadovoljno korakala z upognjenim hrbtiščem dalje. Teže bremena ni čutila; skoro čisto je po-zabila, da sploh kaj nese. Ne tako Janko. nO-o! Kako je težko!" je tarnal in jadikoval ter vedno prestavljal ko-ševi naramnici na rami zdaj bolj sem, zdaj bolj tja in zopet nazaj. Pod-deval in podtikaval je pod naramnici, kjer ga je najbolj tiščalo, žepni robec in pa mah in travo, ki ju je trgal in rval ob potu, kadar sta počivala. Pa vse ni nič pomagalo: nosil je nepotrpežljivec le težko. In ko je videl tam ptičke, brez koša na hrbtu, veselo in prosto letati in prepevati po gozdu, ga je zjezilo to. In je rekel: nDrobne ptičke, kaj bi pele in bile vesele, ko jaz tako težko nesem1" Že je menil, da bi morale celo Ijube ptičke vzdiho- CSS 98 «) vati, kadar nese on, nepotrpežljivi godrnjač, v težkem košu gobe v Ljub-Ijano naprodaj. Posebno ga je še jezila tista ptička, ki je letala z njima in jima delala družbo. nLej, oponaša me, zato vedno žvrgoli ta smrdokavra," si je mislil. ,,Norčuje se iz mene, ker leia vedno za nama ta prikazen", si je rekel Janko, iztegnil roko in pobral kamen. »Potepenka, zakaj ne daš miru?" je zavpil in vrge! katnen v ptičko ... | Milosrčna Metka je vzdihnila in zavpila bolestno: ,,Nikar! Zakaj jo preganjaš? Nikar!" Drobna ptička pa je zletela z vejice na drugo stran pota pa zopet zapela veselo. Kamen je v največje veselje dobre Metkc ni zadel. 1 Šla sta potem dalje. Pot ju je vedel preko travnikov. , i II. Ravno vstajale so cvetke na travnikih. Zlati solnčni žarki so jih budili. In odpirale so glavice, se umivale v jutranji rosi ler pile zlate solnčne žarke. O prelestne lepote! Nežno Melko je prevzela ta krasota »O-o, kako ste lepe, cvetice raznobojne! O-o, kako lepo dišite, cvetice sladkel" je vzklikavala Metka vsa srečna, ko sta stopala z Jankom preko travnikov in so se kopale njene oči na zelenih travnikih po pisanih cveticah. V dvegube je šla Metka, z znojem na čelu, na licih; a ni skoro vedela, da kaj nese. Preje je poslušala drobne ptičke, zdaj pa se je veselila lepih cvetic. Tudi je že pozabila na grdo ravnanje bratovo, da je bil pobral in vrgel kamen v tisto ptičko, da bi ga! Kar ji ni moglo iti tako lahko iz srca. A bila je zopet vsa srečna in zado? voljna. In prav iz srca so ji privreli klici: „0-0, kako je lepo, neznansko lepo!"... Janku pa tudi zeleni travniki s pisanimi in dišečimi cveticami niso de-lali veselja. Nasprotno; še jezili so ga! j Sam pravzaprav ni vedel, zakaj se jezi. A da mu je ob pogledu na lepe cvetice napolnjevalo nekaj srce z nezadovoljnostjo, jezo, to je dobro vedel, to je natanko čutil. In je rekel v svoji jezi in nezadovoljnosti: ,Kaj boste dišale, cvetice, ko jaz tako težko nesem!" . . Menda je mislil, da bi se morale tudi cvetke ob!ožiti s težkim košem? Ali pa vsaj skriti Iepe cvete, svoje nežne glavice, kadar gre on, godrnjavi nezadovoljnež, s težkim košem oprtan mimo njih. Toda nič: Še kažejo se mu cvetice, nalašč se izkazujejo in šopirijo, kadar gre on mimo, sijemislil Janko v svoji nespameti. Da bi bile grde (ali vsaj ne v tako lepih oblekah) in bolj skrite, to bi mu bilo očividno bolj pogodu. Ali ker jih mora gle-dati, gledati v vsem njih sijaju in v vsej prelestni lepoti, to ga jezi. On težko nosi, cvetice pa praznujejo; njega šibi in tlači k tlom, one se pa šopirijo in izkazujejo! . . . : ; - 0Kaj bi rastle in cvetele, neumne koprive, ko jaz tako tcžko nesem!" se končno zadere Janko v onemogli jezi. In ni maral več gledati tistih lepifa cvetic. Uprl je oči v tla in, grdo gledajoč predse, je nesel koš dalje ter venomer vzdihoval: „0-0, to je težko, neznansko težko!" In je deval mah, listje in travo pod naramnico, kjer ga je najbolj tiščalo, pa vse ni nič po-magalo. III. Prišla sta na Savski most. Ni narastla voda, da bi bila velika. Lahek veter je prijetno pihljal, in voda se je zgibavala na površju ter plivkala: plivk, plivk! Valčki so se podili po vodi, zagrinjali se drugvdrugega in zopet izginjali prijetno šum-ljaje. Narahlo je pljuskala Sava ob bregovih, da je prav mehko udarjalo na uho: pljusk, pljusk! Tam ob skali pa je voda šumela in se penila tako belo, kakor bi ondi izviralo in se pralo samo mleko, In to mehko šumenje, to prijetno gibanje in zgrinjanje valčkov, to rahlo pljuskanje in plivkanje vode se je čulo na most in božalo uho in srce kakor prelestna, bajna pesem ... Počivala sta Janko in Metka na mostu. Janko je obsedel kar ob košu, Metka pa je odložila koš, stopila kraj mostu, se oprijela mostnice in gledala v Savo. Pesek in kamenčki so blesteli na dnu vode. Drobne ribice, ki so se igrale ob površju reke, na solncu in švigale semintja, so se svetlikale v vodi. Velike in debele ribe pa so se valile bolj v spodnjih plasteh, počasi in previdno, potem pa se sunkoma spuščale dalje po vodi in izginjale očem. Solnce je tako lepo sijalo ; jasna njegova svetloba se je lomila na površju vode in odsevala iz globin tako bajno. Dobra Metka je vrgla košček kruha v vodo. To so se zagnale male ribice; kar v kolobarju so privrele nad kruh ter ga ščipale in grizle. Kar se prikaže velika, temna riba na površju. Menda je zagledala malico. Švrk! je reklo, in velika, tetnna riba je izginila, z njo pa tudi košček kruha. Male ribice, ki so se razkropile, ko je tako iznenada švrknilo v vodi, so se zopet prikazale in iskale kruhek. Metki se je zdelo, da prosijo za kruhek, za eno drobtinico še; zakaj švigale so na vse strani, potem pa se združile zopet v kolobarju na prejšnjem mestu ter z repkom gibaje gledale po dobri, usmiljeni roki. Metka je prevrnila žep in strepnila vse krušne drobtinice, kar jih jc še imela, v vodo. Ribice so jih hlastno popadle, potem pa ve-selo odplavale dalje po vodi; pa so se zopet in zopet prikazovale dobro-srčni deklici, kakor da ji kličejo iz daljave: »Hvala, hvala, dobra, usmiljena Metka!" . . . „0, kako je lepo, neznansko lepo na tem ljubem božjem svetu!" je vzklikavala presrečna Metka in od veselja ploskala z rokama. Godrnjavi Janko pa je nezadovoljno čepel vedno na enem mestu — ob košu — na mostu. Ni se brigal ne za prijetno pljuskanje in plivkanje vode, ne za njeno mehko, božajoče Sumenje; njemu niso bile mar ne ribe in ribice, ki so plavale v reki; ne ljubo zlato solnce, ki je tako krasno si-jalo in odsevalo v tisočerih pramenih s Savine gladine. Kakor njegovo telo, tako je tudi .njegov duh tičal le pod vplivom tcžkega bremena, čepel lc CSS 1(K' SSD pred ali pod težkim košem z gobami. . . Oledal je predse Janko podmo-Ijeno in grdo, kakor levi razbojnik na križu. In ko je videl, da daje dobra sestrica Metka drobtinice ribicam, je jezno pogledal v stran. Pogled pa mu je padel na rahlo se zibajočo gladino reke Save. ln nehote je zagledal v vodi drobne ribice, ki so blestele v zlatem solncu in hlastale po drobti-nicah, ki jim jih je metala dobra Metka. ,,Kaj bi plavale in švigale po vodi, kače unemarne, ko jaz tako težko nesem", je zavpil Janko v zeleni jezi nad ribicami in začel brsati prah z nogo v reko, da bi skalil vodo. A ribicam ni škodoval prah z mostu: preden je padel v vodo, ga je že veter raz-pihal in ga odnesel drugam. In nemoteno so se igrale drobne živalce tudi poslej na solncu in se podile za drobtinicami iz dobrih Metkinih rok. — To pa je Janka še bolj zjezilo. Menil je, da bi moralo vse, celo nedolžne ribice, žalovati nad njegovim košem, ali pravzaprav nad njegovo zares pre-hudo in preveliko nepotrpežljivostjo in jezavostjo. In je vstal, oprtal koš na hrbet, še enkrat pobrsnil prah v vodo, nato pa z mrkim pogledotn za-koracal dalje. Tožil in javkal pa je poslej še pogosteje: „0-0, kako je težko, neznansko težko!" ... In je zopet devai travo, mah, pa tudi robec pod naramnico, kjer ga je najbolj žulilo in peklo, pa ni vse nič pomagalo. Težko je nesel, silno težko. In z jezo in godrnjanjem je drsal dalje po beli cesti. Ovbe, ovbe! (Daije prih.)