Argust Serreatf ESerae Lulca Poyeet t^ vaškega Uvljenja 30 Naprej ne more, nazaj ne more, a vse one &ne veje, kd iz grmovja štrlijo,. so kakor dolgi prsti, ki na njega kažejo: »Ti si, ti si hudodelnik!« Tudi ona obeljena krčma z okenci, od ognja se bleščečimi, podobna je ogromnl glavi a plamenečimi očmi, kakor da mu gj-ozi, kakor da mu hoče reči: »Ti si, ti si hudodelnik!« Tudi oni plameni a pogorišča, ld režejo v nebo, podobni so žarktm jezikam, M. Bogu Hičejo: »Tule je, tu!e je hudodelnik!« Tedaj je hudobnež zbral vso svojo moč, pritisnil je lakte k rebrom in se dal v beg. Bežal je, bežal brez glav« za prvi grm, na prvo pot. Ko bi ga bile noge nosile, letel bi bil da kanca sveta, planil bi bil v Savo, toda kakor da ga je udarila strela, se je zdrzniT in obstal. Tu je križpot, tu je znamenje, na križa pa razpeti Bog. Odsev ognja je drhtel na Odrešeniko vem bledem licu. Pisar se je ^grabil za glavo ir> zastnn*l v razpelo. Oh, ta lice, to bledo lice na križu, to ga peče in žge! Afi se ne mrači oko, čelo od srda, al! ne drhti lice Božjega sina od groze in studa, alt se ne odpirajb zopet te krvave rane in po lesu križa teče rdeča kri, kakor da je Božjemu sinu žal, da je odrešil svet? Da, da, da! jje zaškripal pisar v grozl. Ne, ne, net ta je Tes, to j^ domišljija, farška bajkal se je pisar zakrohotal. Ali \iiovič je planil žar na križ kakor blisk. Da, da, da! je odrevenel pisar ln se zrušil pod križ. Pisar je prespaf noč na rosi. Ka se je. navsezgodaj abudil, si je šel z dlanjo čez celo, ker mu je v glavi sitrahavito šumelo. Začel je premišljevati, kaj se jo sinoči zgodilo. Vse se mu je zdelo kakor hude sanje« Da je ostal pod vedrim nebom, ni bi!o nič čudno. Kolikokrat se j© po pijanl noči že zbudil na tera kraju! Nazadnje je dvignil glavo, zagledal križ in ae zakrohotal: »Ha! Ha! Haf Tti si torej, mo.fBožjl sin? Dobro jutro! Glej ga, danes si dober, danea si lesen! Zdelo 3e mi je, da si živ. Nikar me vei ne straši, saj sva si stara prijatelja. Pusti tt mene na miru, jaz bom pa tebe. Za mene ti ni bilo treba umretL* Pisar jc počasi vstajal, obrisal si je prah z oblek« in odšel v vas. Martinove hiše se je daleč naokol! izognil, poškilii pa jc proti njej In se prepričal, da to ni bil sen. Crno pogorišče, na katerem je nekoliko vaščanov stražilo in razgrinjalo oglje, mu je pokatalo vso strašno resnico. Pisar je šel berača iskat, toda ni ga našel nikjer. Hotel je od njega zahtevati denarja, da bi poplačal ciganu Ugarkoviču dolg za to, kar je sinoči zaslužil pri Martinovem senu. Nazadnje je sredi poti srečal župana. »Dobro jutro, Janko!« je rekel pisar. »Bog ga daj, Mikica! Presneto si zgodaj na nogah. To ni tvoja navada.« »Tvoja tudi ne. Kaj je tebe nagnalo iz hiše?« »Eh, saj veš! Moram! Služba — služba! Moram f mesto, da javim za ogenj pri Martinu.« >Strašno je bilo.« »Res, Boga mi, strašno. Zdaj Martinu le malo 6e manjka, da ni berač. Revež Martin!« »Da, da, revež Martin! Ali mu je mnogo pogorelo?« »Kako da ne! Koruza, žito, seno, koruznjak, hlev. Ali nisi bil pri ognju?« »Nisera. Ne gledam rad take reči, ostal sera v krčmi; ko se je ogenj polegel, sem šel domov. Torej mnogo škode, praviš?« »Saj ti recem, da mu je skoraj vse pogorelo. Pa še huje bi bilo, ko bi Andrija ne bilo. Malo je manjkalo, da ni šla tudi hiša in še Matova domačija. Prekleta roka, ki je to podtaknila, ker to ni nič drugega kakor tista vražja zavist, ki je Martinu že živino pokončala.« »Ah, morda je slučaj. Včeraj se je toliko streIjalo po vasi, morda je kak pijanec nehote vžgal seno iz puške; ker kako bi mogel kristjan hote kaj tako hudega storiti? Bo, bo, kak pijanec je vžgal.« »Pa ni, ti rečem. Naenkrat ti je začelo goreti seno v stogu pa tudi pod streho nad praznim hlevom. To se ni moglo po nesreči zgoditi. Pri tera je moral biti človek. Vsaj tako vsi v vasi pravijo.« »Pa kaj praviš, Andro da je hiši obranil?« »Da.« »Kako se je spet vrnil? Saj ga že mesec dni ni bilo več. Reklo se je, da je šel nekam v službo. Včeraj pa se ti ko strela z jasnega zaleti med nas pri krčmi.< »Bog si ga vedi, kje je bil! Videl sem ga, ko je prišel iz mesta v Jelenje. Sedel sem ravno pred Kranjčevo krčmo. Še vprašal me je, če mu oče ni šel kam iz vasi, jaz pa sem mu odgovoril, da je najbrž |v veliki krčmi, kjer se kmetje dogovarjajo za kandidate. Jaz sem ga spet vprašul, od kod prihaja in kje je bil, mi pa ni odgovoril. Kaj pa ste, hudirja, z Matomnapravili?« »Ali sem bil jaz kriv, da je bil pijan in se je kortešev lotil — potera pa so udarili vsi na njega kakor ose! Dobil je, kar je iskal. No, povej mi, ali si Luka videl! Iščem ga po vsi vasi, a ga nikjer ni.« »Eh, saj ga ni v Jelenju. Ko sem navse7?:odaj stopil iz hiše, sem ga opazil, ko je hitel mimo. Bil je zelo zamišljen in je venomer nekaj sam s seboj gondral. Vprašal sem ga. kam hiti, on pa je dejal, da gre v mesto, da gre na sodnijo.« »Na sodnijo?« »Da, da! Ker da ima tam polno opravkov.« Pisar se je zganil. Kaj namerava Luka na sodniji? Vedno je pošilial pisarja, ker se je sam nekako bal sodnije, ker ni hotel imeti opravka z gospodo v mestu, niti videti ni maral tiste preklete tnestne hiše, v kateri je preživel svoje prve nevesele dni. Zdaj, prav zdaj pa je čel k tisti gospodi, proti kateri ie pri kandidacijah rovaril. Odkod si je vzel pogum? Nikoli ni delal nič brez Mikice. dares ga ie potisnil v stran. V pisarjevi duši se je zbudila slutnja. Morda se ga hoče berač rešiti? Morda ga je strah? Kaj bi moglo biti? To je pisarja peklo in grizlo. Pa tudi ni bila šala. Saj Luka ga je živil; ko bi se mu berač zdaj izmuznil, ko je imel prejeti denarja za svojo agitacijo, bi bilo gorje. Pisar se je poslovil od župana in je šel po stranski poti, pri sebi pa si je rekel: »Oj, to je treba razjasniti! Tudi ti, Mikica, pojdeš danes v mesto.« Pisar je čakal do poldneva, toda berač se ni vr* nil; čakal je popoldne, še ga ni bilo. Vse huje je začel sumiti. Nazadnje se je odločil in je mahnil naravnost v mestno hišo na sodišče. >No,« je poprašal svojega prijatelja pisarja, »all je prinesel kateri Jelenjčan denar za Luka?« »Ni, Mikica.« »Ti kmetje so pravi lopovi. Daj. amice1, pripravi svoje zapisnike, morali jih borao rubiti.« »To že, amice,« je odgovoril sodni pisar, »za Luka ne, ampak za gospoda Radiniča bomo.« »Kakega Radiniča?€ Priiateli. »Pa da! Ali ne-veš nič o tem?'To je cudho. Saj ti si bil zmeraj Lukova desna roka, 2Tato smo se davi tudi vsi začudili, da je prišel Luka sam, ker se je mestne hiše zmiraj izogibal kakor vrag, križa.« »Pa kaj je hotel?« »Kaj7 Priše! je z gospodom Radiničem pa sta pred gospodom sodnikom napravila pogodbo, da mu odstopa Luka vse terjatve proti Jelenjčanora, ki si jih ti iztožil, gospod Radinič pa mu je pred mojimi očmi naštel denar, same nove bankovce, kakor da so danes prišli iz tiskarne.« »Čuj, amice, ne abijaj norcevlc je dejal MiJtica z drhtečim glasom. >Nisem pijan in nimam za kaj norce zbrjati. Na, poglej si sodno knjigo! Citaj si! Tu, glej Lukov križ, da je dobil denar!« Mikica je prebledel, onemel. »Ali sta se morda skregala,« je nadaljeval sodni pisar, »da ti o tera nič ne veš?« »Ni-ni-sva se!« je zajecal Mikica. »Pa kako Ra^ dinič, zakaj Radirrič?« »Pojdi se solit! Ali ga ne poznaS?« se je nasinejal pisar. »Pozaam. Pa kaj jo z njim?« »Ah, kaj se držtf kakor svetnik, ko pa si vceraj pil pri kortešaciji za novo gospodo, ki naj pride namesto stare na vlado!« »Jaz — da!« se jp zapletel Mikica in. ves zardel. »Nc boj se mene! Tudi jaz sem — med nama povedano— za nove gospode. in delam tako skuivaj za^ nje, ker vedeti se to ne sme.« »Ah!« se je začudil Mikica. »Da, a glavni kortea nove gospode jŁ Radinič, on deli denar za volilne glasove.« »A2i je res?« »Pa tudi ti to menda veš, da je Luka. korteS. Jaz sem Radiniču tudi rekel, da bi bilo dobro držati se Luka, ker ima vse Jelenjčane v malhi. Zdaj jih ima Radinič v žepu, a kupil je dobre dolgove, k-er vsi dolžniki imajo avoje domačije: in grunte. No, zdaj menda. razumeš.« »Ra-a-zumem,« je odgovoril Mikica vea iz sebe. »Pa kaj se tako držiš? Saj zdaj je treba biti dobre volje. Zdaj je treba sarao roko stegniti, kortešacija nese, ti pa si korteš. Vem to( vem. Luka je dosti zaslužil, vem jaz to, ker pišem korteške račime.« iVali* Bledi)