I Z V E S T J E RAZISKOVALNE POSTAJE ZRC SAZU V NOVI GORICI 6 • 2009 IZVESTJE 6 – 2009 http://zalozba.zrc-sazu.siISSN C504-2240 Vsebina • Članki: Neva Makuc, Karnijska historiografija v novoveškem obdobju • Špela Ledinek Lozej, Oris stanovanjske arhitekture v Vipavski dolini na prelomu 19. v 20. stoletje • Branko Marušič, Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijanski meji v 20. stoletju • Vesna Mia Ipavec, O marginalizaciji stroke v družbi na primeru popotresnega dogajanja v Breginju • Jasna Fakin Bajec, Kraški regijski park – realnost ali utopija? Začetki nastajanja projekta in razmišljanja o njegovi nadaljnji usodi • Danila Zuljan Kumar, Skrite jezikovne interference • Poročilo: Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2009 Izvestje_6_ovitek_OK_PANTONE.ind1 1 3.12.2009 14:33:19 IZVESTJE 6 – 2009 Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica VSEbINA Članki Neva Makuc Karnijska historiografija v novoveškem obdobju ............................................................................................................. 2 Špela Ledinek Lozej Oris stanovanjske arhitekture v Vipavski dolini na prelomu 19. v 20. stoletje ............................................................. 6 Branko Marušič Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijanski meji v 20. stoletju ..................................................................................................................... 11 Vesna Mia Ipave c O marginalizaciji stroke v družbi na primeru popotresnega dogajanja v Breginju .................................................... 19 Jasna Fakin Bajec Kraški regijski park – realnost ali utopija? Začetki nastajanja projekta in razmišljanja o njegovi nadaljnji usod i ....................................................................................................................... 27 Danila Zuljan Kumar Skrite jezikovne interference ........................................................................................................................................ 35 Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2009 ................ 38ISSN C504-2240 Personalna sestava Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici: Vodja Raziskovalne postaje: prof. dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik v pokoju – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 20) Znanstvena sodelavka: doc. dr. Danila Zuljan Kumar – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (tel. 05 335 73 21) Mlada raziskovalka – asistentka z magisterijem: mag. Vesna Mia Ipavec– Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 26) Mlade raziskovalke – asistentke: Jasna Fakin Bajec – Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje (tel. 05 335 73 25) Špela Ledinek Lozej – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 22) Neva Makuc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 23) Bibliotekarka: Petra Kolenc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 24) Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica, tel./fax: 05 335 73 23. © 2009, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Uredila: Jasna Fakin Bajec Jezikovni pregled: Danila Zuljan Kumar Oblikovna zasnova: Milojka Žalik Huzjan Prelom : Andrej FurlanIzdajatelj: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana Naklada: 200 Naslov uredništva: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica Tel.: 05 335 73 24 Naročila: Založba ZRC, ZRC SAZU, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 LjubljanaFotografija na ovitku: Dijaki 7. razreda državne nemške gimnazije v Gorici s prof. Nussbaumerjem (1902). Sošolci Ivana Preglja – sedi v prvi vrsti drugi od leve – so bili tudi zgodovinar in pravnik Ivan Slokar (1884–1970), ki stoji v zadnji vrsti tretji od leve. Prav tako v zadnji vrsti stojita prvi z desne jezikoslovec Ugo Pellis (1882–1943) in četrti z desne arheolog Giovanni Brusin (1883–1976). V drugi vrsti sta prvi z desne domoznanski pisec Onorio Fasiolo (1885–1948) in drugi z desne pedagog Giovanni Lorenzoni (1884–1950) (Hrani: Fototeka Goriškega muzeja). Izvestje_6_ovitek_OK_PANTONE.ind2 2 3.12.2009 14:33:19 Izvestje 6 • 2009 Slap ob Idrijci v času med obema vojnama. (Hrani: arhiv Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici) V letu 2010 se bomo spomnili petdesetletnice smrti pisatelja in svetolucijskega/mostarskega rojaka dr. Ivana Preglja (1883–1960) ter stoletnice rojstva in tridesetletnice smrti pisatelja Cirila Kosmača (1910–1980), rojaka s Slapa ob Idrijci. »Zato jaz s strahom in radostjo prinašam srčnih Vam voščil! Naj drag vam bo ta šop in mil, ne sodite ga vi z ostrostjo !« (Ivan Pregelj: Voščilo za novo leto) Izvestje_6_tekstblok_2.indd 1 3.12.2009 14:28:57 2Izvestje 6 • 2009 Članki Članki KARNI jsKA HI stORIOGRAFI jA v NO vOveŠKeM OBDOB jU NeV A M AKUC * K arnija, ki jo je historiograf Niccolò Grassi v 17. stoletju opisal kot quel tratto di Provin - cia Veneta, che dai fiumi Tagliamento, e Fella in sù estendesi verso Settentrione fino alle sommità delle Alpi, che altissime innalzandosi tra le fonti del Dravo, e della Piave dan confine all’Italia ,1 je v srednjem veku spadala v okvir kneževine oglej - skega patriarha. S Furlanijo je ostala povezana tudi v novem veku, v obdobju beneške oblasti, ki je nastopilo leta 1420, čeprav je na račun svoje goratosti živela neke vrste samosvoje življenje, dokaj ločeno od ravninske Furlanije. Gorato območje, ki se razteza severno od kraja Tolmeč (Tolmezzo), se namreč le v širšem pomenu bese - de prišteva k Furlaniji.2 Karnija je imela določe - no stopnjo avtonomije, Tolmeč, ki je predstavljal glavno središče Karnije in je že v 13. stoletju po - stal sedež gastaldije, pa je bil na čelu štirih rajo - nov ( contrade , canali , quartieri ), ki so pokrivali območje omenjenega mesta in rek But, Degano ter Tagliamento (Tilment).3 Družbena struktura * Univ. dipl. zgodovinarka in italijanistka, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, neva .makuc@zrc- sazu.s i  Niccolò Grassi, Notizie storiche della Provincia della Carnia, Udine, 1782, str. 1.  Francesco Beretta je na primer v 18. stoletju v svo - jem delu Il Friuli veneto , ki je obveljalo za najboljši vodič po Furlaniji, jasno razlikoval Friuli proprio in Distretto della Carnia , medtem ko je na primer Go - riško dojemal kot del Furlanije, ki je bila pod habs - burško oblastjo ([Francesco Beretta], Il Friuli Veneto, v: Lo stato presente di tutti i paesi, e popoli del mondo naturale, politico, e morale, con nuove osservazioni, e correzioni degli antichi e moderni viaggiatori. Volume XX. Parte I , Venezia, 1753, str. 187, 190).  Pio Paschini, Storia del Friuli , Tavagnacco (Udine), 1990, Tavagnacco (Udine), 2003, str. 382–383. se je razlikovala od razmer v ravninski Furlaniji, kjer je bil zakoreninjen fevdalni red. V Karniji je namreč živelo in delovalo veliko trgovcev in obrtnikov, zelo malo pa plemičev.4 Obdobje be - neške oblasti se je zaključilo šele leta 1797, ko je usodo še vedno kulturno živahne in mondene, a od visoke evropske politike odmaknjene repu - blike sv. Marka zapečatila t. i. mirovna pogod - ba v Campoformidu, podpisana dejansko v vili Manin v Passarianu 17. oktobra 1797.5 Habsbur - ška monarhija je pridobila vse beneško ozemlje vzhodno od Adiže. Začelo se je novo poglavje v furlanski in karnijski zgodovini. Historiografska dela, ki so bila sestavljena na območju Karnije, zasedajo v okviru furlanske historiografije posebno mesto. Kot prvi karnijski historiograf se je odlikoval humanist in notar iz Tolmeča Fabio Quintiliano ermacora (1540– 1610).6 Pripadnik stare karnijske rodbine je proti  emilia Mirmina, Esplorazione nel Settecento letterario italiano. Venezia e la «Patria del Friuli» , Roma, 1984, str. 200–203.  Gellio Cassi, Perché fu firmato a Passariano il tratta - to di Campoformio?, v: Memorie storiche forogiuliesi , 1909, vol. V , str. 90–92.  O ermacori je na voljo zelo malo biografskih podat - kov: Giuseppe Liruti, Notizie delle vite ed opere scritte da letterati del Friuli , Venezia, 1760, Bologna, 1971, vol. I, str. 400–401 (Liruti je postavil ermacoro v 15. stoletje; na osnovi tega so omenjeno napako ponovi - li številni drugi zgodovinopisci, tudi Niccolò Grassi); Pietro Someda de Marco, Notariato friulano , Udine, 1958, str. 57; Niccolò Grassi, n.d., str. 206; Vincenzo Joppi, Alcune notizie di Fabio Quintiliano ermacora, v: Fabio Quintiliano ermacora, Sulle antichità del - la Carnia. Libri quattro, volgarizzati da G.B. Lupieri, Udine, 1863, str. 5–8; Francesco di Manzano, Cenni biografici dei letterati ed artisti friulani dal secolo IV al XIX , Udine, 1884, Bologna, 1966, str. 81; Paolo Tre - Izvestje_6_tekstblok_2.indd 2 3.12.2009 14:28:57 Izvestje 6 • 2009 Članki koncu 16. stoletja na osnovi arhivskih virov, ki so danes deloma izgubljeni, sestavil spis z naslovom De antiquitatibus Carneae libri quatuor . Latinski original za razliko od italijanskega prevoda, ki ga je pripravil Giovanni Battista Lupieri in je bil objavljen leta 1863 v Vidmu pod naslovom Sul- le antichità della Carnia , ni bil nikdar objavljen.7 Delo se osredotoča na zgodovino Karnije od an - tičnega obdobja vse do prehoda območja pod beneško oblast. S historiografskega stališča je bilo posebno plodovito 18. stoletje, ko je bila že jasno izobliko - vana karnijska identiteta. erudit in nuncij v Be - netkah Agostino Spinotti8 iz vasi Muina di Ovaro je leta 1740 v Benetkah objavil delo Gl’ antichi, e recenti privilegj, et esenzione della provenzia della Cargna , v katerem je po kratkem opisu Karnije obravnaval problem mitnic, privilegijev, statutov itd. Prispevek ni posvetil ugledni beneški ali fur - lanski osebnosti, temveč glavarjem ( capitani ) šti- rih karnijskih rajonov. Delo je bilo ponovno na - tisnjeno v Tolmeču leta 2001. Slabo poznano pa ostaja delo Karnijca Floriana Morocuta (starejša oblika priimka je Muruchut; tudi Morocutti, Mo - raccutto;9 1681–1735),10 rojenega v vasi Tausia moli, Il «De antiqvitatibvs Carneae» di Fabio Quinti - liano ermacora, v: Studi tolmezzini , Udine, 1981, str. 77–97; Giuseppe Marchetti, Il Friuli – uomini e tempi , Udine, 1979, str. 964; Dizionario biografico friulano , Gianni Nazzi (ur.), [S.l.], 2007, str. 316; ermes Dorigo, ermacora Fabio Quintiliano, v: Nuovo Liruti. Diziona - rio biografico dei Friulani. 2. L'età veneta , Cesare Sca - lon, Claudio Griggio, Ugo Rozzo (a cura di), Udine, 2009, str. 1026–1030.  Ohranjeni so številni rokopisni prepisi, ki posredujejo delo, napisano bodisi v originalnem latinskem jeziku bodisi v italijanskem prevodu. Hranijo se v različnih ustanovah, na primer v videmski mestni knjižnici, v čedajskem arheološkem muzeju, v karnijskem muze - ju v Tolmeču, v knjižnici bolonskega Archiginnasija in drugod.  glede Spinottija je znanih zelo malo biografskih podat - kov. Nekaj osnovnih podatkov posredujejo: Diziona - rio biografico friulano , n.d., str. 760; emilia Mirmina, n.d., str. 255–259; Alex Cittadella, Spinotti Agostino, erudito, v: Nuovo Liruti , n.d., str. 2377–2378.  V pričujočem prispevku je rabljena oblika priimka Morocuto, ker se je le-ta tako podpisal na pismo, ki ga je leta 1712 poslal učenjaku Giustu Fontaniniju. 0 Morocuta in njegovo delo ne omenja niti njegov sodob - nik Giovanni Giuseppe Liruti v svoji podrobni zbirki biografij Notizie delle vite ed opere scritte da letterati blizu kraja Treppo Carnico. Postal je bibliotekar in svetovalec passauskega škofa ter kasneje du - hovnik v Waldkirchnu na Bavarskem. Zapustil je vrsto rokopisnih del, ki se nanašajo na cerkveno zgodovino.11 Giuseppe Marchetti je v Sot la nape (14/1962) na osnovi domnevno lastnoročnega Morocutovega prepisa, shranjenega v münchen - ski državni knjižnici, objavil kratko epistolarno zasnovano delo o zgodovini Zuglija (antični Iu - lium Carnicum), ki ga je Morocuto leta 1712 z Dunaja poslal učenjaku Giustu Fontaniniju. Zelo pomembno delo za območje Karnije je objavil župnik v Cerciventu in kanonik kolegija sv. Petra v Karniji (San Pietro in Carnia) Niccolò Grassi (1728–1789)12 iz karnijske vasi Formea - so. Poleg dela L ’ officio di chiesa (Venezia 1763, Venezia 1768) je namreč objavil Notizie storiche della provincia della Cargna (Udine 1782, Bo - logna 1974, Bologna 1976, Bologna 1998), ki obravnavajo zgodovino Karnije od antičnega obdobja do leta 1420. Dejstvo, da se tako deli ermacore kot Grassija zaključujeta z omenje - nim letom in ne posežeta v beneško obdobje, kljub tradicionalnim retoričnim poklonom be - neški republiki ( sempre felice protezione ed ottimo del Friuli . Nekaj osnovnih podatkov prinašajo: Niccolò Grassi, n.d., str. 10; Basilio Asquini, Cent'ottanta e più uomini illlustri del Friuli , Venezia, 1735, Bologna, 1990, str. 97; emilia Mirmina, n.d., str. 270–279 (kot leto rojstva navaja 1681); Giuseppe Marchetti, n.d., str. 991–992; Francesco di Manzano, n.d., str. 135–136; Dizionario biografico friulano , n.d., str. 550; Giuseppe Marchetti, La più antica dissertazione sulla storia di Giulio Carnico, v: Sot la nape , 14/1962, št. 2, str. 39–40; elettra Maria Spolverini, Morocutti Floriano, storico, Nuovo Liruti , n.d., str. 1757–1760.  Njegovi spisi so se hranili najprej v passauski škofijski knjižnici, leta 1803 pa naj bi bili preneseni v državno knjižnico v Münchnu.  O Grassiju je na voljo malo biografskih podatkov. Nekaj osnovnih informacij posredujejo: emilia Mir - mina, n.d., str. 259–270, 301; Francesco di Manzano, n.d., str. 108; Francesco di Manzano, Annali del Friuli ovvero raccolta delle cose storiche appartenenti a que - sta regione , Udine, 1858–1879, Bologna, 1975, vol. VI, str. 465; Giuseppe Marchetti, Il Friuli, n.d., str. 974; Dizionario biografico friulano , n.d, str. 407; Giorgio Ferigo, Grassi Nicolò, canonico e storico, v: Nuovo Liruti , n.d., str. 1351–1353. Zgodovinopisca Grassija ne gre zamenjati z znanim istoimenskim slikarjem. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 3 3.12.2009 14:28:58 Izvestje 6 • 2009 Članki governo dell’Inclita Veneta Repubblica ),13 de- jansko čustveno votlim, namiguje na določeno hladnost v odnosu do omenjene oblasti.14 Kot je poudaril Grassi sam, se je veliko posluževal er- macorinega spisa.15 Močno pa se je opiral tudi na furlanskega erudita Giovannija Giuseppeja Lirutija (1689–1780) iz kraja Villafredda blizu Čente (Tarcento), pa tudi na epigrafske napise in nekatere druge materialne preostanke (žare), ki so si v omenjenem stoletju utirali pot znotraj zgodovinskih znanosti. V zvezi s poudarjanjem podjetniške iniciative Giacoma Linussija, ki je v Karniji vpeljal manufakturno izdelovanje pla - tna, in pomena obrtniškega razvoja,16 pa pride - jo do izraza Grassijeve merkantilistične ideje. Grassijevo delo razkriva obstoj več rokopisnih del o karnijskih starožitnostih, ki naj bi jih se - stavil duhovnik Giovanni Battista Giacinto de Rivo (um. 1752) iz Cerciventa in katera naj bi nato prevzel neimenovani učenjak.17 Kot razkriva ermacorino delo, je avtorja v odnosu do Karnije vezalo globoko domovinsko čustvo. Karnijo je občutil kot sklenjeno in za - ključeno območje, katerega označujejo specifič - ne zgodovinske, politične, družbene in kulturne lastnosti. Historiografsko produkcijo njegovega časa so zaznamovale zlasti deželne zgodovine, kot pričajo Chronica des Loeblichen Ertzhertzog - thumbs Khaerndten , ki jo je pod svojim imenom objavil Hieronim Megiser, a jo je v veliki meri dejansko napisal Mihael Gothard Christalnick, Carniolia antiqua et nova Janeza Ludvika Schön - lebna in Die Ehre des Hertzogthums Krain Janeza Vajkarda Valvasorja, s katerim je sodeloval tudi erasem Francisci.18 ermacorino delo si zasluži  Niccolò Grassi, n.d., str. 197.  O prikriti protibeneški polemiki: Neva Makuc, Hi - storiografsko delo Commentariorum Aquileiensivm libri octo Giovannija Candida (ok. 1450–1528) in slo - venska zgodovina, v: Zgodovinski časopis , 62/2008, št. 1–2, str. 11; Neva Makuc, L�opera storiografica Com-L�opera storiografica Com - mentariorum Aquileiensium libri octo di Giovanni Candido (ca. 1450–1528), v: Memorie storiche foro - giuliesi , 2006, vol. LXXXVI, str. 48–49.  Niccolò Grassi, n.d., str. 206.  Niccolò Grassi, n.d., str. 206–208.  Niccolò Grassi, n.d., str. 10. O tem tudi: emilia Mir - mina, n.d., str. 212; Giuseppe Manzano, Cenni, n.d., str. 174–175.  O navedenih zgodovinopiscih in njihovih delih je na sloves prve karnijske deželne zgodovine. Podob - no kot avtorji mnogih drugih deželnih zgodo - vin se tudi ermacora, ob priliki, ni mogel upreti skušnjavi po poveličevanju karnijske zgodovine. Ponavadi je tovrstno poveličevanje zahtevalo starodavne izvore rodbin in krajev, sloves lege znamenitih antičnih naselbin na obravnavanem območju itd. ena izmed markantnih značilnosti ermacorinega dela je zagovarjanje prepričanja, da je antični Forum Iulii ležal na območju Zugli - ja, pri čemer se je lahko oprl na delo De vetvstate Aqvileiensis patrie (Utinae 1482/83) humanista Marca Antonija Coccia, imenovanega Sabellico (1436–1506) iz Vicovara v bližini Rima, v kate - rem je bilo izraženo prepričanje, da je antični Forum Iulii ležal na območju Zuglija, ne Čeda - da.19 Kasneje so se iste zmote rade volje oklepa - li tudi nekateri drugi historiografi, na primer Grassi, Angelo Maria Cortinovis (Cortenovis; 1727–1801) iz Bergama in Gerolamo Asquini (1762–1837) iz kraja Fagagna v bližini Vidma. Slednji je bil cenjen med sodobniki, o čemer pri - čajo tudi njegova številna akademska priznanja, a že Theodor Mommsen je ugotovil, da je Asqui - ni v prid svojim tezam, tudi v prid lokalizaciji omenjene antične naselbine v Zugliju, falsificiral nekatere epigrafske napise.20 V skladu z ome - voljo številna literatura. Izpostaviti velja: Darja Mihe - lič, Etnična podoba Karantanije in njenih prebivalcev v spisih zgodovinopiscev od 15. do 18. stoletja , v: Slove - nija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze. Slowenien und die Nach - barländer zwischen Antike und karolingischer Epoche: Anfänge der slowenischen Ethnogenese , Rajko Bratož (ur.), Ljubljana, 2000, str. 871–898; Ista, Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca 15. do 18. stoletja, v: Zgodovinski časopis , 31/1977, št. 3, str. 297–303; Ista, Jezuit Marko Hanžič v luči svoje zgodovine, v: Jezui - ti na Slovenskem , Ljubljana, 1992, str. 247–258; Ista, Vstaja imenovana ''carmula'' (Karantanija, druga po - lovica 8. stoletja), v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodo - vini in njihovi srednjeevropski sosedje , Ljubljana, 2001, str. 203–207; Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede. Uvod v študij zgodovine , Ljubljana, 1960, str. 218–219; Milko Kos, Pregled slovenske hi - storiografije, v: Jugoslovenski istoriski časopis , I/1935, str. 9–11.  M. Antonius Sabellicus, De vetvstate Aqvileiensis patrie [!], v: Isti, De vetustate Aquileiensis patriae et carmina , [Padova], [1482–1483], knj. I, IV . 0 Paolo Pastres, n.d., str. 18–19; Pier Silverio Leicht, Izvestje_6_tekstblok_2.indd 4 3.12.2009 14:28:58 Izvestje 6 • 2009 Članki njeno (zmotno) lokalizacijo sta ermacora in po njegovih stopinjah Grassi v zvezi s prvim avar - skim vdorom v Furlanijo na začetku 7. stoletja zagovarjala prepričanje, da so Avari s pomočjo izdaje zloglasne Romilde, žene forojulskega voj - vode Gisulfa, vdrli v Zuglijo, ne v Čedad.21 Poleg ermacorinega dela tudi deli Agostina Spinottija in Niccola Grassija izpričujeta zavest o obstoju zaključene karnijske skupnosti, ločene od ravninske Furlanije. Domovinsko čustvo niso vezali na Furlanijo ali beneško republiko, temveč na gorato Karnijo. 22 Iz del karnijskih historiografov je razbra - ti tudi določeno pozornosti do Slovanov. V omenjenih delih so prisotni podatki, vezani na zgodnjesrednjeveške Slovane in prevzeti iz Zgodovine Langobardov čedajskega pisca lango - bardskega rodu Pavla Diakona iz 8. stoletja. Na podlagi tega neprecenljivega historiografskega besedila je ermacora na kratko poročal o bojih med Langobardi in Slovani ( Slavi ) v času fo - rojulskih vojvod Ferdulfa in Pema.23 Grassi kot vzrok preselitve škofa Fidentiusa iz Zuglija v Čedad navaja nevarnost avarskih in slovanskih vpadov.24 Precej prostora je namenil slovansko- langobardskemu spopadu na začetku 8. stoletja. «Forvm Ivlii», v: Memorie storiche forogiuliesi , 1934, vol. XXX, str. 104–105.  Fabio Quintiliano ermacora, n.d., str. 20–23; Niccolò Grassi, n.d., str. 81–92.  Karnijski historiografi so se čutili dolžni braniti tudi čast njenih prebivalcev. ermacora je zavračal mne - nje neimenovanih avtorjev, da so Karnijci neumni in strahopetni. Nasprotno, bili naj bi zelo podjetni inNasprotno, bili naj bi zelo podjetni in pametni, neprestano naj bi vežbali telo in duha (Fa - bio Quintiliano ermacora, n.d., str. 14). K podobni obrambi se je čutil kasneje poklican tudi Grassi, ki je prav tako zavračal trditev, da so Karnijci neumni, saj naj bi bili podjetni in popotni (Niccolò Grassi, n.d., str. 38–39).  (…) Fertulfo, il quale aggrediti avendo gli Slavi suoi nomici, pagò il fio di sua temerità; poichè giacque mi - serabilmente nel campo, con grande numero di Friu - lesi, ed a lui fu surrogato il Duce Corvolo, (…) (Fa - bio Quintiliano ermacora, n.d., str. 28). A questi fu Pemone sostituito nel Ducato, il quale in tre battaglie sanguinosissime talmente debellò gli slavi, che lungo tempo da poi paventarono le armi dei Friulesi (Fabio Quintiliano ermacora, n.d., str. 28).  Niccolò Grassi, n.d., str. 75–76. Prim. Pavel Diakon Pri opisovanju slednjega se ni neposredno opi - ral na Zgodovino Langobardov Pavla Diakona, temveč je mestoma skoraj dobesedno sledil delu Notizie delle cose del Friuli (Udine 1776–1777, Bologna 1976) Giovannija Giuseppeja Lirutija, v katerem je podrobno predstavljena furlanska zgodovina od antičnega obdobja vse do 18. sto - letja. V Grassijevem tekstu so v primerjavi z Li - rutijevim opazni določeni dodatki, od katerih so bili nekateri nujno potrebni zavoljo vsebin - ske kongruence. Tako je na primer zapisal, da so Slovani premagali ne le Forojulijce, temveč tudi Karne oziroma Karnijce ( Carni, e Friula - ni), saj je Grassi sedež forojulskega vojvodstva za razliko od Lirutija in po sledeh ermaco - re postavljal v Zuglijo. Opirajoč se na Lirutija je razložil, da se Slovani pogosto spopadajo s Forojulijci, čeprav v njihovo škodo, saj naj bi Forojulijcem padla v roko Zeglia (Zellia Pavla Diakona).25 Dodal pa je, da je bila najbolj izpo - stavljena njihovim napadom prav Karnija, spo - padi pa naj bi se glede na dostopnost območja začenjali v gorah kanala Incaroio, zlasti na gori Cason di Lanza, severozahodno od Pontebbe. Po opisu vojaškega poraza Karnov in Furlanov skupaj z vojvodom Ferdulfom ter skuldahisom Argaitom sledi odlomek, ki ga podaja Liruti – ne pa Pavel Diakon –, in sicer o slovanskem uničenju Zuglija. Prebivalci naj bi zbežali, Slo - vani pa naj bi brez strahu mesto oplenili in požgali tako uničujoče, kot naj ga najbrž v pre - teklih stoletjih niso drugi barbari.26 (Paulus Diaconus), Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum) , Maribor, 1988, knj. 6, pogl. 51.  Glede identifikacije omenjenega kraja: Grafenauer, [Opombe], v: Pavel Diakon, n.d., str. 192 (Zilja); Mil - ko Kos, K postanku slovenske zapadne meje, v: Raz- prave V –VI, Ljubljana, 1930, str. 342 (Ziljska dolina).  Niccolò Grassi, n.d., str. 92–97. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 5 3.12.2009 14:28:58 6Izvestje 6 • 2009 Članki ORI s stANO vANjsKe ARHI teKtURe v vIPAvsKI DOLINI NA PR eLOMU 9. v 20. stOLetje ŠPeLA LeDIN eK LOZeJ* Merljaki, Mohorini, Lukežiči, Vidmarišče itn.) (Melik 1933: 160). Strnjeno gradnjo so nareko - vali razlogi strateškega, klimatskega in gospo - darskega značaja. V zgornji Vipavski dolini so bile vasi razporejene na obrobju doline (npr. Po - draga, Slap), v srednji Vipavski dolini pa so bile mlajše vasice in zaselki tudi na prisojnih obron - kih Trnovske planote (npr. Kamnje). V južnem delu Spodnje Vipavske doline so bile velike stare gručaste vasi, sestavljene iz posameznih, po - gosto že zaraslih delov (npr. Renče, Bilje), ter mlajši zaselki na obronkih Krasa in Vipavskih Brd (npr. Žigoni, Mohorini). V severnem delu spodnje Vipavske doline pa so bila posamezna razložena naselja (npr. Kromberk, Loke) (Ilešič 1948: 232–235). Večina naselij je ležala ob po - tokih ali izvirih, ob cerkvah ali gradovih (npr. Slap, Velike Žablje, Lože, Šempas, Renče) ter ob glavnih cestah (npr. Cesta, Dobravlje). Stavbe v starejših, še srednjeveških strnjenih naseljih so bile zgrajene v nizih, kar je dalo na - seljem navidezno urbani značaj (npr. Goče, Sv. Križ, Šmarje). K urbanemu videzu so prispevali tudi mostovži, nadstropne povezave dveh vzpo - rednih nizov, ter ozke vmesne ulice ( gase). Str - njena naselbinska središča v nizih so obdajale mlajše domačije, stavbe katerih so bile zgraje - ne okoli zaprtih dvorišč, v nekaterih naseljih pa je tovrstna zazidava celo prevladovala (npr. Podraga). Gase in dvorišča, tako odprta ( tnalo oziroma knalo ) kot zaprta ( borjač, guno ) so bila podaljšani bivalni prostori. Ponekod so se ulice razširile v trge ( place ), navadno pred cerkvijo ali drugo naselbinsko arhitekturno dominanto (grad, znamenje ( pil), napajališče za živino), ki so bili namenjeni druženju in komunikaciji (TZ; Štupar-Šumi 1987: 217–219). v prispevku je predstavljeno stavbarstvo v naseljih Vipavske doline, ki so bila na prelomu stoletja pretežno kmečkega in deloma obrtniško- in delavsko-kmečkega značaja. Ob strani puščamo urbano arhitekturo v Gorici in Ajdovščini1 ter v njunih predmestjih in ob pro - metnih vpadnicah rastoče vile (Krečič 1987: 29) kot tudi grajsko arhitekturo. Ukvarjanje s kme - tijstvom je poleg naravnogeografskih in tehnič - norazvojnih danosti odločujoče določilo stano - vanjsko kulturo, saj je bilo v kmečkem okolju umevanje bivališča vezano na celotni kompleks domačije in ne zgolj na stanovanjski del biva - lišča. Ker delo ni bilo ločeno od družinskega življenja, se je prebivanje prelivalo preko štirih zidov na dvorišče, v spremljajoče gospodarske pritikline in na komunikacijske vozle v naselju, kot so bili skupni vodnjaki, prostori ob potokih za napajanje živine in pranje perila, prostori pred cerkvijo. Naselja v Vipavski dolini so bila vključno z mestom Sv. Križ (danes Vipavski Križ) in trgo - ma Vipava in Št. Vid (danes Podnanos) ruralne - ga značaja, kar pa ne velja za Ajdovščino, ki je bila vaško naselje urbanega videza. Najočitnejša značilnost vipavskih in goriških naselij je bila strnjenost, tako starejših velikih vasi kot tudi ra - zvojno mlajših zaselkov, ki so v Vipavski dolini pogosto poimenovani s kolektivnimi imeni (npr. * Univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. umetnostne zgodovine, Inštitut za slovensko na - rodopisje ZRC SAZU, spela.ledinek@zrc-sazu.s i  Če sta bili Gorica in Ajdovščina urbanizirani mestni naselji, pa je trg Vipava deloval zelo ruralno, prav tako zgolj po spletu okoliščin poimenovano mesto Vipa - vski Križ (Golec 2007; Ščukovt 1994). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 6 3.12.2009 14:28:58 Izvestje 6 • 2009 Članki Kmečka domačija ( suhota ) je zaobsega - la stanovanjski in gospodarski del. Starejše in skromnejše domačije so imele stanovanjski del v nadstropju, nad gospodarskim delom (vrhkletne, redkeje tudi vrhhlevne domačije). Kuhinja in v primeru večceličnih bivališč tudi spalnice v nadstropju so bile dostopne po ka - mnitem ali lesenem zunanjem stopnišču. Pri bogatejših starejših stavbah je bil vhodni podest nad obokanimi nišami, na zidani ograji pa so bili stebrički, ki so nosili napušč. Gospodarska poslopja so bila lahko samostojna, lahko pa so bila postavljena v adicijskem (vzdolžnem ali pravokotnem) nizu ali pa v nasproti stoječem nizu (S eM; Klemenčič 2006: 23–25; Štupar- Šumi 1987: 219). Posebna vrsta so bile domačije okoli zaprtega dvorišča ( borjača ), kjer so bile stanovanjske in gospodarske stavbe nanizane okoli dvorišča, tako da so skupaj z zunanjimi stenami stavb sosednjih domačij in po potrebi z visokim, kamnitim zidom tvorile zaprto celoto. Stanovanjsko-gospodarski kompleks je bil do - stopen preko reprezentativnega kamnitega por - tala ( kalone ), ki je vodil naravnost na dvorišče, ali pa preko podhoda, polodprtega nadzidane - ga vhodnega prostora (TZ; Klemenčič 2006: 25; Nice 1940: 31–34). Med gospodarskimi poslopji so bile obvezne kleti ( hrami ), ki so bile v primeru starejših vrh - kletnih bivališč pod stanovanjskim delom, lah - ko pa tudi prostostoječe ali vezane v stavbni niz. Kleti so bile banjasto obokane z obočnimi kapa - mi nad odprtinami oziroma nad zračniki ( hram velban na avbel ). Nad kletjo stavbe je bil nava - dno falador (tudi faladur ), prostor za stiskanje grozdja.2 Nad faladorjem so imeli večji kmetje še skedenj za mlatenje žita. K domačiji je sodil tudi hlev ( štala ),3 ki se je prav tako lahko držal stano - vanjske stavbe ali pa je stal samostojno. Nad štalo je bil senik. Senik pa je bil lahko tudi nad klanico . Klanica je bila s tremi obodnimi stenami zaprt in na fasadni strani odprt prostor, ki je bil v primeru manjših kmetij brez skednja namenjen mlatenju žita in drugim kmečkim opravilom (ličkanje ko - ruze, cepljenje drv), predvsem pa shranjevanju kmečkega orodja in vozov. Svinjak ( hlev) je bil ponekod v hlevu za govejo živino, drugod pa je bil samostojen ali pa nanizan ob stanovanjsko ali ob gospodarsko poslopje. Svinjaku je bila lahko pridružena tudi drvarnica. Kašča za shranjevanje koruze v kitah in žita v velikih lesenih skrinjah (bankih ) je bila ponekod nad kletjo, z uvajanjem korčne kritine pa na mezaninskem podstrešju (TZ; S eM; Klemenčič 2006: 24). Nad dvoriščem se je razpenjal latnik. Na ne - katerih dvoriščih so bili tudi vodnjaki ( štirne)  Falador je bil s kletjo povezan preko okrogle odprti - ne, v katere so po potrebi namestili cevi za pretakanje mošta v sode.  Na Vipavskem se izraz štala rabi za poimenovanje hleva za govejo živino, z izrazom hlev pa poimenujejo svinjak (TZ; S eM). Gasa v Podgriču, fotografija Fanči Šarf, 1958 (Hrani: Slovenski etnografski muzej, 15. terenska ekipa etnografskega muzeja v Vipavski dolini). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 7 3.12.2009 14:28:58 Izvestje 6 • 2009 Članki na vreteno ali pa na preprost vzvod, na katerem je viselo na verigi vedro za zajemanje vode ( ka- lalo). Ponekod so bili vodnjaki celo v kletnih prostorih (npr. v Podragi) (TZ; S eM; Cumin 1929: 128; Ložar 1944: 81). Na dvorišču je bilo še gnojišče, ob njem ali ob štali pa stranišče na štrbunk, iz par desk nad skopano jamo (Bednařik 1932: 233). Nekatera skromnejša bivališča sploh niso imela straniščnih latrin. Stavbe so bile zidane, v zgornji Vipavski do - lini iz kamna, v spodnji Vipavski dolini pa so bile zaradi razvitega opekarstva tudi že iz opeke. Nekatera zgradbe, predvsem gospodarske in po - možne, so bile neometene, stanovanjske stavbe pa so, če se je le dalo, zaradi zaščite pred vetrom ometli ( obrajhali ) z apnenim beležem.4 Stavbe so postavljali domači pa tudi furlanski zidarji. Največ zidarjev v zgornji Vipavski dolini je bilo iz Budanj in Dolge Poljane, v spodnji Vipavski dolini pa iz Renč, kjer je od leta 1897 delova - la obrtna zidarska šola. Če so bili renški zidarji specializirani in so glavnino leta delali kot de - lovodje, mojstri in izučeni delavci po različnih gradbiščih avstroogrske monarhije (v Bosni, na Tirolskem, na Kranjskem, Kvarnerju) pa tudi v Švici (Zupanc 1978: 36–37), so bili vaški zidar -  Sčasoma je izpod tankega beleža pričela prosevati kamnita struktura zidu, na večjih površinah (npr. na vogalnih kamnih) pa je omet tudi odpadel, kar daje danes vtis, da so bile kamnite stavbe neometene.ji v zgornji Vipavski dolini manj specializirani, poleg zidarstva so obvladovali tudi kamnarsko, kamnoseško, apnarsko, tesarsko in krovsko obrt. Za kamnito gradnjo so rabili peščenjak, ki so ga lomili v vaških kamnolomih, za boljše stavbne člene pa beli apnenec iz kamnolomov pod Na - nosom, v Mančah in v Vrhpolju; najboljši ka - men in reprezentativne stavbne člene (npr. reli - efno oblikovane arhitrave portalov) pa so dobili s Krasa (iz Koprive). Strehe so bile dvokapne, nekatere so imele tudi čope ali pa so bile štirikapne. Korčna kri - tina je do konca 19. stoletja v celoti izpodrinila izpričano slamnato in ohranjeno skrlasto kriti - no (S eM; Cumin 1929: 128; Galuzzo 1984: 39). Uvajanje korčne kritine s položnejšo streho je vzpostavilo tudi shranjevanju namenjeno meza - ninsko nadstropje v podstrešju z značilnimi niž - jimi okni. Bogatejše domačije so korce položile na planete , podložne opečne plošče, ki so bile v napušču deloma poslikane z apnenim beležem. Zaradi burje so bili korci na robu strehe obteženi s kamni, golobicami (Ščukovt 1994: 232). Razen v primeru starejših vrhkletnih biva - lišč je bil stanovanjski del razdeljen na pritličje s kuhinjo in na nadstropje s spalnimi prostori, katerima se z uvajanjem opečne kritine lahko pridruži še mezaninsko podstrešje. Nadstropje je bilo dostopno preko zunanjih kamnitih ali lesenih stopnic (pogosta je bila tudi kombina - cija v spodnjem delu kamnitih in v zgornjem Preplet zidanega, kamnitega stopnišča in rezljanega lesenega ganka razodeva razvoj bivališča na stičišču sredozemskih in celinskih vplivov, fotografija Fanči Šarf, 1958 (Hrani: Slovenski etnografski muzej, 15. terenska ekipa e tnografskega muzeja v Vipavski dolini). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 8 3.12.2009 14:28:58 9Izvestje 6 • 2009 Članki lesenih stopnic), ki so vodile na zunanji hodnik (gank ). Lesen zunanji hodnik se je raztezal pre - ko celotne vzdolžne fasade in je slonel na ka - mnitih ali lesenih konzolah. Nad gankom se je raztezal napušč ali pa nadstrešek pod mezanin - skimi okni. Z ganka so bili dostopni prostori v nadstropju, poleg komunikacijske vloge pa je bil namenjen tudi sušenju pridelkov, še posebej koruze (Galuzzo 1984: 71; Klemenčič 2006: 23). Na prelomu stoletja so se v vaški stanovanjski arhitekturi že pojavila notranja stopnišča ( šten- ge) z leseno ograjo ( parapetom ), ki so zmanjšala vlogo gankov. Na vrhu notranjega stopnišča je bil hodnik ( musovž ), iz katerega so bili vhodi v spalnice ( kambre ) ter stopnice ali lina za na ka - ščo. Prav tako kot na kašči so tudi na musovžu shranjevali žito, moko, fižol, orehe, lešnike, suho sadje in podobna suha živila v visokih skrinjah (bankih ). Spali so v kambrah , po potrebi tudi na musovžu , fantje pa na seniku, v mrzlih me - secih pa tudi v štali. Nenosilne predelne stene (paradane ) med sobami so bile iz opeke ali lesa. Lesen strop v boljših spalnicah ( cimbrih ) je bil šeftan , toplotno in zvočno izoliran s slamo in ometan. V sobah so po stenah visele na steklo naslikane podobe svetnikov ( podobe na laštre , pildi na glažouno) (TZ; S eM). Osrednji in glavni del bivališča na prelomu stoletja je bila hiša, kuhinja z odprtim ognjiščem in urejenim odvajanjem dima preko nape in di - mnika.5 Poimenovanje kuhinje kot hiša v Vipa - vski dolini (in drugih sredozemsko vplivanih pokrajinah) kaže, da je pri razvoju stanovanj - skih prostorov iz izvorno enocelične ognjiščni - ce kuhinja ohranila osrednje mesto v bivališču, za razliko od alpske osrednjeslovenske hiše, iz katere je bila priprava in obdelava živil izrinjena v vežo. Poleg pripravi in uživanju jedi je bila ku - hinja kot edini razsvetljeni in ogrevani prostor namenjena, vsaj v dolgih hladnih zimskih veče - rih, še mnogoterim gospodinjskim in kmečkim opravilom, druženju, varovanju otrok, pripove -  Poleg splošno razširjenih kaminskih kuhinj z ureje - nim odvajanjem dima so bile na prelomu 19. stoletja še vedno pogoste kuhinje z odprtimi ognjišči brez urejenega odvajanja dima, kjer je le-ta uhajal iz biva - lišča skozi odprtine v strehi ali pa skozi lino nad vrati (SeM). dovanju, skupni molitvi ipd. Razen v primeru starejših vrhkletnih bivališč je bila kuhinja v pritličju; z dvorišča se je vstopilo naravnost v kuhinjo, lahko pa tudi preko vmesne veže. Po - leg kuhinje so imele nekatere bogatejše doma - čije v spodnji Vipavski dolini še medzad , neke vrste sprejemnico, boljšo sobo, ki pa ni bila namenjena dnevni rabi, ampak zgolj posebnim življenjskim prelomnicam (npr. ležanju mrliča), postavitvi morebitnih reprezentančnih kosov pohištva (npr. kredence z boljšim namiznim posodjem in steklovino, šivalnega stroja) ter hranjenju vsakovrstne krame (TZ). V zgornji Vipavski dolini so sobi poleg kuhinje pravili izba, v njej so bile navadno omare in miza. Starejša ognjišča, sezidana iz kamna ali ope - ke in zamejena z lesenimi tramovi ali kamniti - mi robovi, so bila nizka in prostrana, zavzemala so več kot polovico prostora. Mlajša ognjišča so bila po površini manjša, višja ter sestavljena iz klesanega, lahko tudi reliefno okrašenega ka - mna. Nad ognjiščem je bila prostrana napa, ki je služila lovljenju in odvajanju dima v dimnik (kamin ). Če so bila v sosednjih sredozemskih pokrajinah (v Furlaniji, Brdih, na Krasu in v Is - tri) pogosta ognjišča v izzidku iz stavbne mase, v tako imenovani spahnjenici, pa imamo v Vi - pavski dolini le nekaj ohranjenih in dokumenti - ranih spahnjenic, kar gre pripisati naravnogeo - grafskim in družbenozgodovinskim specifikam vipavskega prostora.6  Spahnjenice so se izven grajskih in meščanskih kultur - nih miljejev zelo zgodaj pojavile v Furlaniji, kasnejši odvod so tako imenovani casoni , enocelična občasna ribiška bivališča v beneški laguni, zgrajena iz močvir - skega trsja z izjemo ognjevarnega zidanega spahnjene - ga ognjiščnega dela. Beneški, pa tudi furlanski vpliv v zgornji Vipavski dolini ni bil tako neposredne narave kot v Istri, na Krasu in v Brdih. V spodnji Vipavski dolini je razvoj opekarstva omogočil relativno zgo - dnje uvajanje ognjevarne korčne kritine, vzporedno z vpeljevanjem odvajanja dima in rastjo bivališča v nadstropje. Ostrejše klimatske razmere v Vipavski do - lini so zahtevale tudi ekonomičnejši izkoristek toplote, zato sta ognjišče in dimnik težila v notranjost objekta. Vzpostavitev nadstropne gradnje in težnjo po vključe - vanju ognjišča in dimnika v stavbno maso zaradi ko - riščenja toplote v nadstropju je za območje tržaškega Krasa ugotovil Lorenzo Galuzzo (1984: 53). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 9 3.12.2009 14:28:58 0Izvestje 6 • 2009 Članki Že v prvih desetletjih 20. stoletja pa se je stavbna podoba Vipavske doline spremenila, še posebej zahodnega dela, kjer je prva svetovna vojna porušila oziroma prizadela velik del stavb - nega fonda.7 Novogradnje so pričeli graditi tudi izven strnjenih jeder zazidave. Čedalje bolj se je uveljavljala opečna gradnja namesto kamnite, strehe so bile pogosto štirikapne ( na pavjon, na švicarski sistem ). Zunanja stopnišča in ganki so bili opuščeni na račun notranjih stopnišč in ho - dnikov. Poleg komunikacijskih so bili neredko v notranjost pritegnjeni tudi sanitarni prostori (stranišča na štrbunk ). Namesto tal iz škrli ali zbite zemlje so se v kuhinjah postopoma uve - ljavljala betonska tla. Ponekod sta bili v bivali - šča speljani tudi elektrika in voda. Še odločil - nejša sprememba pa je bilo postopno uvajanje štedilnikov, ki so nadomestili odprta ognjišča. Tako imenovane bele kuhinje oziroma bivalne kuhinje so občutno zboljšale kakovost bivanja v stanovanju, tako da so do sredine stoletja odpr - ta ognjišča postopoma izginila iz stanovanjske kulture Vipavske doline (TZ; PANG). V prvih desetletjih 20. stoletja je stanovanjsko arhitek - turo in kulturo Vipavske doline zajel prvi val modernizacije, ki je izboljševal stanovanjske razmere, v določeni meri pa tudi že preobliko - val dotedanjo podobo vaške arhitekture. Celovi - tejše priličenje bivališč moderniziranemu, dea - grariziranemu in (sub)urbaniziranemu načinu življenja pa je sledilo šele čez nekaj desetletij, za časa drugega vala modernizacije v desetletjih po drugi svetovni vojni.  Občina Renče je imela pred prvo svetovno vojno 450 stanovanjskih hiš, v popisu stavb iz let 1939–1940 pa jih je kar 279 oproščenih davka zaradi povojne rekon - strukcije (PANG: DTUT, fsc. 103 in 104).VIRI Pokrajinski arhiv Nova Gorica 1, Državni teh - nični urad Trst, fsc. 103, 104 (PANG). Slovenski etnografski muzej; Terenski zapiski, teren 15 – Vipava, Ljudsko stavbarstvo in notranja oprema, Vipava 1958, Fanči Šarf, t. š. 5–6 (S eM). Terenski zapiski Špele Ledinek Lozej, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU (TZ). LITeRATURA BeDNARIK, Rado. 1932. Goriška in tržaška po - krajina v besedi in podobi. Gorica: Sigma. CUMIN, Gustavo. 1929. Guida della Carsia Gi - ulia. Trieste: Stabilimento tipografico nazi - onale. GOLeC, Boris. 2007. Meščanska naselja Vipa - vske in njihove posebnosti do konca fevdal - ne dobe. V: Kronika 55/2, 201–230. ILeŠIČ, Svetozar. 1949. Kmečka naselja na Primorskem. V: Geografski vestnik 20–21, 217–251. KLeMeNČIČ, Bojan. 2006. Naselbinska in stavbna dediščina Goč. V: Primorska sreča - nja 30/295–296, 16–28. KReČIČ, Peter. 1987. Nekatere razvojne poseb - nosti v arhitekturi 19. stol. na Primorskem. V: Goriški letnik 12–14, 23–34. MeLIK, Anton. 1933. Kmetska naselja na Slo - venskem. V: Geografski vestnik 9, 129–165. NICe, Bruno. 1940. La casa rurale nella Venezia Giulia . Bologna: Nicola Zanichelli e ditore. ŠČUKOVT, Andrejka. 1994. Poselitev in tipo - logija ljudskega stavbarstva v mestu Vipava. V: Koloini, Borut in Malnič, Andrej (ur.): Vipavski izbor, Vipava: Agroind Vipava, 229–234. ŠČUKOVT, Andrejka. 1998. Vinogradniška za - vetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini. V: Etnolog 8, 117–129. ŠČUKOVT, Andrejka. 2007. Kuhinja v Vipavski dolini v luči razvoja ognjišča in spreminja - nja hišnih tipov . V: Kronika 55/2, 423–431. ŠTUPAR-ŠUMI, Nataša. 1985. Vipavska dolina. V: Varstvo spomenikov 29, 209–228. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 10 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki NePReMIČNA D eDIŠČINA KO t zNAM eNje NARODN e IN POLI tIČN e IstOvet NOstI OB sLOveNsKO-I tALIjANsKI MejI v 20. stOLetjU BRANKO MARUŠIČ * v nepremični kulturni dediščini – ta ob - sega po uveljavljenih izhodiščih posa - mezne stavbe ali skupine stavb, naselbine in zlasti stara mestna ter vaška jedra, arheološka najdišča pa tudi oblikovano naravo in kultur - no krajino – se zrcalijo družbene razmere. To velja tudi za nepremično kulturno dediščino ob slovensko-italijanski narodnostni/jezikov - ni in državni meji, zlasti ko ta dediščina v 20. stoletju zaradi posebnosti okolja, v katerega je umeščena, nosi znamenja narodne in politične identitete v spreminjajočih se družbenopolitič - nih sistemih. Dvajseto stoletje je dograjevalo in utrjevalo v predhodnem stoletju začeti proces narodnega preporoda tako pri Italijanih kot pri Slovencih. To je spreminjalo staro deželsko istovetnost v duhu narodnega in političnega gibanja pri obeh narodih. Soočanje teh gibanj je od sredine 19. stoletja – ena od temeljnih prvin gibanja pri obeh je bila zamejitev prostora, na katerem bi gibanji živeli lastno in samostojno družbeno življenje –, postalo nova značilnost italijan - sko-slovenskega obmejnega prostora. Ta mejni prostor predstavljajo dežele Goriško-Gradiška, Trst z bližnjo okolico in Istra; vključitev Istre v obravnavo pa pomeni, da se kot tretji partner v soočanja vključujejo tudi Hrvati. Do leta 1918 so dežele sodile pod avstro-ogrsko upravno enoto Avstrijsko primorje, nato pa je ozemlje te enote prešlo v italijansko državo. Leta 1947 je ozemlje nekdanjega Avstrijskega primorja, za katerega slovenski del se je oprijelo ime Pri - morska/Slovensko primorje, presekala državna meja med Italijo in Jugoslavijo, od leta 1991 s Slovenijo. Kultura in umetnost tega ozemlja ima, kot je ugotavljal slovenski umetnostni zgo - dovinar France Stele, prehodni značaj: » Kljub temu pa so kulturne meje tako ostro postavlje - ne druga ob drugo kakor jeziki in narodnosti in so si glede tega edini vsi dosedanji raziskovalci umetnostnih spomenikov Primorja, naj si so bili Italijani, Nemci ali Slovenci .«1 Ne more biti dvo - ma, da se te razlike in posebnosti kažejo tudi v nepremični kulturni dediščini, sestavnem delu kulturnih in umetnostnih snovanj. Pozornost tega prispevka je namenjena Go - riško-Gradiški deželi, ki je od leta 1866 mejila na Italijo. Jezikovni/narodnostni meji, ki je po - tekala znotraj ozemlja te dežele, se je pridružila državna meja, ki je potekala nekoliko zahodne - je. Prispevek poudarja v prvi vrsti razmere v slo - venskem okolju ter ustvarjalni delež Slovencev. Pregled stanja kulturne dediščine more - mo zaradi zgoraj ugotovljenega obravnavati v okviru periodizacijskih obdobij, ki so značilna za 20. stoletje. Tako lahko čas tega stoletja po - razdelimo na: zadnje poldrugo desetletje habs - burške monarhije (1900–1915), obdobje prve * Dr. zgodovinskih znanosti, vodja Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica, znanstveni svetnik v pokoju, branko.marusic@guest.arnes.s i  France Stele, Umetnost v Primorju , Ljubljana 1960, str. 9.»Kulturna meja, izražena posebno v spomenikih umetnosti, se strinja s slovensko-italijansko etnično mejo …« (France Stele, 1960) Izvestje_6_tekstblok_2.indd 11 3.12.2009 14:28:59 2Izvestje 6 • 2009 Članki svetovne vojne (1914/1915–1918), čas med obema svetovnima vojnama, druga svetovna vojna (1939/1941–1945) in razdobje po drugi svetovni vojni (1945–2000). V prvem razdobju se še v precejšnji meri ohranjajo tradicionalne prvine. V dobi med obema vojnama se uresni - čujejo poskusi ustvarjanja le ena politične in narodnostne istovetnosti. Čas po drugi svetov - ni je obnovil upravno razdeljenost, a je bolj kot na začetku stoletja zlasti pri Slovencih utrjeval etnično identiteto, spremenjeno in ustvarjeno v novih državnopravnih razmerah ter posebni ideološki opredeljenosti. ZADNJ e POLDRUGO D eSeTLeTJe HABSBURŠK e MONARHIJ e Ruralni in urbani prostor obravnavanega ozemlja dobiva tudi v začetku 20. stoletja neka - tere prvine, ki pa s stavbnimi načrti, komunalno ureditvijo in drugo infrastrukturo ne posegajo globoko v mestna, trška in vaška jedra. Histo - rični prostori (arheološka nahajališča, grajska arhitektura ipd.) ne predstavljajo še večjega interesa, izjema je le Oglej s svojimi antičnimi ostanki in kompleks tamkajšnje bazilike. Zavest o ustvarjanju in zaščiti oblikovane narave in kulturne krajine pa je takrat šele dozorevala. Slovensko podeželje je ohranjevalo svoja zgodovinska jedra. Bila so že ustvarjena in po - zidava novih stavb ali naselij se je selila izven teh strnjenih območij. Kot bolj tipičen primer je vredno omeniti Solkan, v severni in bližnji okolici Gorice. Kraj (prvič omenjen l. 1001), ki je imel svoje naselitveno jedro ob cerkvi, se je širil na prostor, kjer so imeli prebivalci kra - ja svoja kmetijska zemljišča. V kraju pa je bilo prav zaradi bližine Gorice več grajskih poslopij in vil. Njihovi lastniki so bili pripadniki gori - ških plemiških družin ali pa premožnejši gori - ški meščani. Arhiv občine Solkan hrani nekaj načrtov, s katerimi so lastniki vaških stavb v Solkanu priglašali nove gradnje ali pa preno - ve. Arhitektura teh gradenj je bila preprosta, v duhu tradicije (sredozemski kulturni krog) in je kazala na različne zmožnosti (gmotne), željo in hotenja graditelja (statusni simbol). V Solkanu pa se je spreminjala tudi podoba grajskih stavb. Najbolj znana solkanska graščina, Grimmerjev »Castrum Silicanum« v severnem delu Solka - na, je doživela leta 1913, ko jo je prevzel novi lastnik Norbert Smucker, temeljito prenovo. Ne le, da je zgradbi menjal deloma tloris in zu - nanjščino, povsem je spremenil ostrešje, ki ga je približal renesančnim vzorom (grad Dobrovo, grad Kromberk). Prenova je z napeljavo tekoče vode (kopalnice), elektrike in centralnega ogre - vanja posegla tudi v notranjost.2 Podobno kot za Solkan velja tudi za druga naselja v bližnji in bolj oddaljeni soseščini Go - rice. V Ajdovščini je, na primer, podobo kraja spremenila nova » veličastna stavba «3 predilni - ce, ki je nastajala v prvem desetletju 20. stoletja na pogorišču prejšnjega obrata. Čeravno je bila zgradba namenjena proizvodnji, je njena zuna - njost kazala arhitekturne ambicije. Naravne nesreče, predvsem požari, so pri - zadejale vasi. Največji požar je izbruhnil v Bov - cu avgusta 1903, ko je v kraju zgorelo 70 hiš in med poslopji za javno uporabo (šola, občinska hiša, kaplanova hiša) tudi cerkev sv. Trojice. Po obnovi je Bovec ohranil svojo prvotno podobo alpskega naselja. edini koreniti poseg v prejšnje stanje v kraju je bila poleg regulacije državne ce - ste, ki je vodila skozi kraj, prepoved pokrivanja streh na novih stavbah z lesom (skodle).4 Kljub spremembi pa se je ohranjeval tip t.i. » bovške hiše« kot » povsem samosvoj izraz slovenskega ljudskega stavbarstva, ki je nastal v bovški kotlini, na stičišču kobariške hiše, ki kaže mediteranske vplive, ter alpske arhitekture, ki si je semkaj utira - la dostop iz Kanalske in zgornjesavske kotline «,5 in je svojo razvojno pot dosegla ob koncu 19. stoletja. Bovška hiša je bila le eden izmed slogov, ki ga je bilo srečati na ozemlju italijansko-slo -  Jernej Vidmar, Dvorec Palač in njegovi lastniki, v: Jako stara vas na Goriškem je Solkan , Solkan 2001, str. 87.  Pavel Plesničar, Ajdovščina. Pogled v njeno preteklost . Nova Gorica 1997, str. 91.  Ksenija Krivec, Na pomoč! Zgodovina Prostovoljnega gasilskega društva Bovec ob stoletnici delovanja in sto - trideseti letnici gasilstva na Bovškem . Bovec 2003, str. 20–21.  Miroslav Kajzelj, Bovška hiša. Ljudsko stavbarstvo od Učje do Trente , Ljubljana 1997, str. 8. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 12 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki venskega jezikovnega stičišča; poleg alpskega so imele izrazito podobo hiše na Vipavskem in na Krasu, v Brdih, na cerkljansko-idrijskem obmo - čju, na Tolminskem in Kobariškem. Nepremična kulturna dediščina, povezana z religiozno dejavnostjo, je ustvarjala poseben sklop. Zelo obširen je seznam cerkva, ki so doži - vele prenove ne toliko zunanjščin kot notranjo - sti. Obnovitvena dela pa niso presegla tradicio - nalnih okvirov in so ohranjala krajem ustrezne sloge. Prav tako pa tradicionalnih okvirov niso presegle nove cerkve, ki so bile zgrajene na podlagi načrtov gradbenikov slovenskega rodu, pa tudi Italijanov in Nemcev. Tako so cerkev v Štandrežu gradili v letih 1900–1901 po načrtih arhitekta Hansa Pascherja iz Gradca.6 Na novo sta bili zgrajeni tudi cerkvi v gornji Vipavski dolini, vendar na ozemlju dežele Kranjske ozi - roma ljubljanske škofije, in sicer v Budanjah (posvečena leta 1899; načrt je izdelal kamno - sek in geometer Anton Trobec)7 in na Colu (posvečena leta 1905). Notranja oprema novih ali pa obnovljenih cerkva je bila delo domačih mojstrov (kamnarji, rezbarji) in slikarjev oziro - ma kiparjev. Ob slovenskih ustvarjalcih (Janez Gosar, Avgusta Šantel st., Avgust Schlegel), so v cerkvah na slovenskem ozemlju slikal tudi Italijani (Clemente Costantino del Neri). Kipar Alojz Repič je v cerkvi na Sveti Gori izdelal na - grobnik goriškega nadškofa in kardinala Jakoba Missie. Na ozemlju goriške nadškofije je pri obnovi in gradnji kultnih objektov pomembna vloga pripadala avguštincu Carlu Drexlerju, ki je v Gorico prišel na povabilo nadškofa Frančiška Sedeja Borgie in je o cerkveni umetnosti pre - daval tudi na goriškem centralnem bogoslovju. Slovenci so ugotavljali, da njihovega deleža k umetnostni podobi dežele oziroma nadškofije ne zna ovrednotiti.8 Zdi se, kot da je Drexler  Verena Koršič Zorn – Jožko Kragelj, Župnijska cerkev v Štandrežu/La chiesa parrocchiale di S. Andrea , Gori - ca 1998, str. 7.  Jožko Kragelj, Cerkev in župnija sv. Nikolaja v Buda - njah , Budanje 1995, str. 11.  Branko Marušič, K zgodovini slovenske likovne ume - tnosti na Goriškem pred prvo svetovno vojno, v: Vita artis perennis , Ljubljana 2000, str. 533.želel nevtralizirati narodnostne poudarke tako slovenske kot romanske opredelitve na ozemlju goriške nadškofije. Pri ohranjevanju nepremič - ne kulturne dediščine, sakralne in profane, so poleg Drexlerja sodelovali tudi drugi konser - vatorji avstrijske državne centralne komisije za spomeniško varstvo. Strokovno izobraženi (dunajska umetnostna šola) in nič več priučeni konservatorji so pričeli temeljit in sistematičen študij (Leo Planiscig, Antonio Morassi). Temelj - no delo pri ohranjevanju kulturne dediščine je bila oglejska bazilika, v konservatorskem delu pa ni bilo zavoljo tega zanemarjeno niti furlan - sko in niti ne slovensko podeželje.9 Več primerov ustvarjanja kulturne nepre - mične dediščine Slovencev pa se je kazalo v urbanih središčih. Tu je na prvem mestu po - trebno omeniti arhitekta Maksa Fabianija, ki je projektiral slovenska narodna domova v Gorici (1904) in Trstu (1904). Arhitekt Ivan Vurnik je projektiral notranjo opremo škofijske kapele v Trstu. V obeh mestih pa so ustvarjali domači gradbeniki. Tako v Gorici Fran Mozetič, ki je zi - dal in projektiral šolske zgradbe društva Šolski dom. V Trstu so podobno delovali gradbeniki iz barkovljanske družine Martelanc. Tudi hiše v zasebni lasti želijo poudariti arhitekturne zna - čilnosti časa (na primer hiša dr. Henrika Tume v Gorici, Via Trigemini 8, zgrajena leta 1907, porušena v prvi svetovni vojni). Ob že obstoječih javnih spomenikih se ustvarjajo v slovenskih krajih tudi novi (sklada - telju Hrabroslavu Volariču v Kobaridu, 1908), prav tako tudi umetniški nagrobni spomeniki (grob pesnika Simona Gregorčiča na Libu - šnjem, delo Antona Bitežnika, 1908). Poseben dosežek je bila tudi bohinjska proga (Transalpi - na) z vsemi gradbenimi dosežki (postajna po - slopja, mostovi, galerije itd.), zlasti s kamnitim mostom v Solkanu (1906). V analizi ahitekturnih dosežkov je France Stele v obravnavanem času ugotavljal pojav raz - kroja gradbene tradicije, propad vere v vse tisto, kar je bilo dobrega in solidnega v podedovani kulturi: » Nasproti temu za umetnostno kulturo  Sergio Tavano, Aquileia e Gorizia , Gorizia 1997, pass. Isti, I monumenti fra Aquileia e Gorizia 1856–1918 , Gorizia 1998, pass. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 13 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki dežele gotovo neugodnemu položaju, ki ima svo - jo oporo v avstrijskem, bliže slovenskemu kultur - nemu provincializmu, pa že pred prvo svetovno vojno začne polagoma prodirati bolj ustaljeni furlanski značaj in pričenja borbo z domačim posebno v mestih in njih okolicah .«10 Ta proces pa je očitno zavrla prva svetovna vojna. PRVA SV eTOVNA VOJNA Prva svetovna vojna je z bojiščem v Poso - čju grobo posegla v stanje nepremične kultur - ne dediščine. Uničena in poškodovana so bila naselja, zaselki, njih zgodovinska jedra, sakralni objekti, gradovi, palače, javni spomeniki, poko - pališča. Vojna je posegla v kulturno krajino ne le z uničevanjem in poškodovanjem naravnega okolja, pač pa tudi z gradnjo vojaških objektov (vojašnice, bunkerji, kaverne, gorske ceste in pota, strelski jarki itd.). Pomembna značilnost vojne je bilo zagotovo delovanje služb za varovanje kulturne dediščine pri obeh v vojno vpletenih taborih. Vojaški cilji napadalca (Italija) in branilca (Avstro-Ogrska) so se zrcalili tudi v odnosu do nepremične in premične kulturne dediščine. Na avstrijski stra - ni je zaščita potekala v sodelovanju vojaških oblasti z državno centralno komisijo za spo - meniško varstvo.11 Na italijanski strani je pri Generalnem sekretariatu za civilne zadeve (Segretariato Generale per gli Affari Civili) de - lovala služba za varovanje kulturne dediščine na zasedenih ozemljih, vodil jo je umetnostni zgodovinar in kritik Ugo Ojetti.12 Svetovljanski Ojetti je že kmalu potem, ko je prišel na soško 0 France Stele, Umetnost v Primorju , Ljubljana 1960, str. 62–63.  Damjana Fortunat Černilogar, Odnos Avstro-Ogrske do kulturne dediščine med prvo sveto vojno, v: An- nales . Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 8/1998, str. 311–324.  Damjana Fortunat Černilogar, Skrb za dediščino in njeno varovanje med 1. svetovno vojno – Italijan - ski odnos do kulturne dediščine, v: Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 5/1994, str. 135–148; Petra Svoljšak, Soča, sveta reka. Italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915 –1917) , Ljubljana 2003, str. 68.bojišče, ugotavljal, da severno od Čedada ni no - bene prave umetnosti. Nadejal si je, da bo našel več v krajih, kjer žive Italijani in ne » revni in nerazviti slovenski kmetje « (sloveni contadini ).13 Njegov odnos do umetnosti v zasedenih slo - venskih krajih – pa tudi v pretežno italijanskem spodnjem Posočju – je bil podcenjujoč; cerkve v Brdih so bile zgrajene po slovanskem okusu (gusto slavo ).14 Škoda, ki jo je vojna povzročila kulturni de - diščini, je bila ogromna. Že med vojno pa so se ustvarjali novi spomeniki npr. na pokopališčih padlih, zgradili so se spominski kultni objekti (v Logu pod Mangartom celo mošeja), spomeniki v čast bojem in v počastitev padlih ali pa posa - meznikov. Pri tem je več spomenikov postavila avstrijska stran, Italijani so spominska zname - nja gradili predvsem po končani vojni. Med pokopališči vojakov italijanske in avstro-ogrske armade, postavljenimi od Julijskih Alp do mor - ja, je izstopalo zlasti tisto v Gorjanskem.15 Med sakralnimi objekti je omeniti vsaj cerkvico sv. Duha na Javorci (1916) v dolini reke Tolminke. Leseno secesijsko cerkev je projektiral arhitekt Remigius Geyling, posvečena je padlim avstro- ogrskim vojakom. Najznačilnejši spomenik padlim vojakom (XV . korpus avstro-ogrske ar - made) pa je v bližini železniške postaje Most na Soči. V naštetih in drugih spomenikih bomo zaman iskali znamenja krajevne istovetnosti, saj zrcalijo na eni strani umetnostne tokove časa (secesija), na drugi pa vojaškost kot vsebinsko in ne kot likovno sporočilo. Vojna ni bila zgolj ekološka katastrofa z dolgoročnimi posledicami, poškodovala je tudi krajino in ustvarila veliko sprememb. Pastirske steze so v povojnem času postale kolovozi, gor - ski potoki so se združevali v vodovodna zajetja, kaverne so se spreminjala v zavetišča za drob - nico, pastirske staje so zamenjale kritino (na - mesto skodel valovita pločevina, ki je služila za  Ugo Ojetti, Lettere alla moglie 1915–1919 . Firenze 1964, str. 27, 46.  Petra Svoljšak, Soča, sveta reka … str. 73; Marko Vuk, Poročilo o krilnem oltarju v Kojskem, v: Goriški letnik 8/1981, str. 223–227.  Das Vaterland seinen Helden. La patria ai suoi eroi , Mariano del Friuli 2004, str. 50–51. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 14 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki pokrivanje vojaških jarkov), lesene plotove je zamenjala bodeča žica. MeD OB eMA SV eTOVNIMA VOJNAMA Obravnavano ozemlje je po koncu vojne (november 1918) in ob istočasnem razpadu Avstro-Ogrske prišlo najprej pod italijansko okupacijsko oblast in nato postalo suvereni del Italije ter tak položaj ohranilo vse do podpisa mirovne pogodbe z Italijo (1947) po drugi sve - tovni vojni. V prvih povojnih letih je bila vsa pozor - nost namenjena obnovi nepremične kulturne dediščine. Obnovitveno delo je zajelo naselja, posamezne zgradbe, zlasti sakralne objekte in grajsko arhitekturo. Za obnovo je veliko vloži - la italijanska država, » ki je kot nova gospodarica prepoznala v obnovitvenih delih enkratno zgodo - vinsko priložnost. Hotela je dokazati, da imajo priključena ozemlja italijanski značaj .«16 Očitno so se v obnovi uresničevala načela Uga Ojettija, da so le rimski, romansko-bizantinski in rene - sančni spomeniki edino pravo pričevanje o itali - janskem značaju ozemelj, ki so po vojni prišla v Italijo. Zato so posegi spreminjali podobo krajev in arhitekture (na primer obnova goriškega gra - du v letih 1919–1937). Poškodovane baročne če - bulaste zvonike so pri cerkvah zamenjali oglej - ski oziroma beneški. Povsem porušene baročne cerkve so nadomestile novogradnje (Šempeter pri Gorici, Ločnik, Vrtojba, Drežnica). Tipičen primer pa je bila tudi cerkev na Sveti gori (po - svečena l. 1928), kjer je prvotno troladijsko cer - kev z odprtim ostrešjem, » sintezo poznogotskih in novodobnih sestavin mediteranskega znača - ja«,17 nadomestila novogradnja arhitekta Silvia Baresija; povzela je temeljne lastnosti oglejske bazilike. S svojo velikostjo je dokazovala moč nove oblasti, posvečena je bila spominu padlih v prvi svetovni vojni. Vendar je umetnostni zgodo - vinar Nace Šumi sodil, da navajanje okoliščine,  Monika Osvald, Spomeniško varstvo in obnova Go - riške po prvi svetovni vojni, V : Acta historiae artis Slovenica 7/2002, str. 123.  Nace Šumi, Nova cerkev na Sveti Gori, v: Sveta Gora pri Gorici , Nova Gorica 1993, str. 110. kako so v Italiji med obema vojnama, kamor je Sveta gora sodila, odpisali spomine na bivšo Avstrijo, » premajhen razlog za ustvarjanje sence nad arhitekturo cerkve .«18 Pri obnovi porušenega Posočja je pomemb - no vlogo odigral arhitekt Fabiani, ki je leta 1917 zapustil Dunaj in se v Gorici posvetil urbanistič - nim/regulacijskim načrtom pa tudi ustvarjanju samostojnih arhitektur. Opravil je pravo titan - sko delo, ko je v petih letih izdelal 115 urbani - stičnih načrtov. Z načrtovanji pa je posegel tudi v podobo krajine z načrtovanjem novih vodnih poti (Tržič/Monfalcone – Vipava) izven obsto - ječih rek (Soča, Vipava), kasneje; še po drugi svetovni vojni je načrtoval zajezitev Soče zaradi prometnih in vodooskrbnih potreb.19 Fabiani je pri tem stremel za uporabnostjo svojega načr - tovanja, prilagodil ga je razmeram časa, ko je oblikoval spomenik padlim na Sveti gori (1937, zgrajen l. 1938). Očitno pa je na Goriškem med obema vojnama ustvarjal v sproščenem medite - ranskem duhu v nasprotju s predvojno usmer - jenostjo dunajske umetnostne šole. Zato prav Fabianijev primer kaže, da ustvarjanje nove kul - turne dediščine v času med svetovnim vojnama ni bilo vselej navdahnjeno s prizadevanjem dr - žavne oblasti in njenimi cilji. Ob obnovitvenih delih pa so nastajali novi prispevki h kulturni dediščini z očitnimi name - ni poudarjanja italijanstva in fašistične kulture, obenem je bilo ustvarjanje tistega časa prepoje - no s funkcionalizmom. Še pred tem je Goriška doživela obdobje avantgarde v umetnosti, a ta ni zapustila sledov, ki bi sodili v poglavje o ne - premični kulturni dediščini. Ta čas pa je prvič tesneje zbližal italijanske in slovenske ustvarjal - ce na polju upodabljajoče umetnosti (skupinska razstava aprila 1924 v Gorici).20 Potem pa so šla skupna pota vsaka v svojo smer. Uresničevanju namena fašistične oblasti, da ustvari » umetnost našega časa, fašistično umetnost «,21 so bila v napoto mnoga znamenja  Prav tam, str. 111.  Marko Pozzetto, Razmišljanja o vodni poti med Ja - dranskim morjem in srednjo evropo, v: Jadranski ko - ledar 1978 , str. 97–112. 0 Frontiere d'avanguardia. Gli anni del futurismo nella Venezia Giulia , Gorizia 1985, pass.  emilija Kastelic, Vpliv fašizma na kulturno dediščino Izvestje_6_tekstblok_2.indd 15 3.12.2009 14:28:59 6Izvestje 6 • 2009 Članki slovenske navzočnosti. Če je bilo mogoče ob - novljenim objektom vdihniti znamenja in zna - čilnosti fašistične ideologije, pa je bilo drugače z javnimi spomeniki, nastalimi v predvojnem času. Kljub zakonskim določilom ali bedenju nad spomeniki, ki ga je izvajala Sopraintenden - za delle opere d �antichità ed arte (delovala je od l. 1923 v Trstu), sta bila uničena spomenika skladatelju Volariču v Kobaridu (že l. 1922) in huzarju Paulu Rostasu v Logu pri Vipavi (delo kiparja Seppenhoferja, odkrit l. 1845); pred uničenjem je bil pravočasno umaknjen spome - nik Andreja Čehovina (delo kiparja Antona Bi - težnika iz l. 1898) v Dolancih v dolini Branice. Odstranjene so bile spominske plošče, posveče - ne uglednim rojakom (na primer Štefanu Koci - ančiču in Juriju Grabrijanu v Vipavi; zaradi var - nosti je bil s kamnito ploščo prekrit slovenski napis na grobu dr. Karla Lavriča na goriškem pokopališču). Zato pa sta bila postavljena spo - menika Danteju Aligheriju (1929) v Tolminu in generalu Francescu Scodniku v Kanalu (1936). Italijanska oblast in različne organizacije pri večinskem narodu pa so postavljala spomenike, posvečene predvsem dogodkom in osebnostim iz dogajanj na soškem bojišču v prvi svetovni vojni. Bili so raznovrstni, razpeti po obliki med spominskimi ploščami in monumentalnim gro - bišči (Redipulja/Redipuglia, Oslavje, Kobarid), navdahnjeni z različnimi sporočili, zelo različ - no oblikovani in zato različne estetske vrednosti in dobesedno raztreseni na območju med Julij - skimi Alpami in Jadranskim morjem. Spremi - njali so tudi podobo krajine, saj je bil spomenik Albertu Piccu postavljen skoraj na samem vrhu Krna (2245 m). Spominska parka Sabotin (609 m) in Vodice (651 m) sta s kavernami, mavzole - jem, spomeniki in muzejskim zbirkami ter sve - togorsko baziliko in Fabianijevim spomenikom na svetogorskem Vrhu sv. Frančiška temeljito spremenila krajinsko podobo neposredne se - verne okolice Gorice. To spomeniško gradivo je spreminjalo podobo kulturne dediščine, v slo - venskem okolju je bilo tujek tudi zato, ker je sla - vilo vojno, katere konec je prinesel Slovencem in drugim Slovanom v nekdanjem Avstrijskem primorju razočaranje, ker so verjeli v uresničitev Primorske . Diplomsko delo, Ljubljana 2007, str. 21.svojega narodnopolitičnega vprašanja v okviru po vojni spremenjene habsburške monarhije oziroma v ustanovitev samostojne države. Prav zmaga Italije je preprečila namero Slovencev, nastalo še v času vojne, da se po vojni na Sveti gori zgradi velik spomenik padlim Slovencem v obrambi pred napadi Italije.22 V sklop razprave o arhitekturnih in urba - nističnih spremembah je potreba omeniti zna - čilno šolsko stavbno dediščino (Štanjel, Brje), vojaške objekte (Cerkno, Idrija, Vipava, Trenta) v krajih in izven (vojaške in financarske stra - žnice vzdolž državne meje) in nekatera javna poslopja. Med obema vojnama so se opravili novi posegi v krajino predvsem z utrjevanjem državne meje. Poleg vojašnic in stražnic so se ti posegi kazali v gradnji avtomobilskih cest (Pre - del – Mangart, Ljubinj – Lom), vojaških stez (mulattiere ) in bunkerjev. Strokovna javnost pa ni vselej sledila ideolo - škim napotkom. Antonio Morassi je italijansko javnost seznanjal s srednjeveškim slikarstvom v Posočju rekoč, da se severno od Gorice spremeni značaj vasi in prebivalcev, spremeni se govorica in umetnost.23 Pri tem pa je stroka opozarjala predvsem na mešanje nemških in italijanskih vplivov in zapostavljala izviren prispevek sloven - skih ustvarjalcev. Slovence (Slovane) na Krasu in v Posočju je leta 1932 Iginio dal Ri označil kot skupnost, ki nima estetskega čuta in nima potre - be po lepih rečeh.24 V tistem času so na take in podobne izzive odgovarjali Slovenci tudi tako, da so obnovo notranjosti cerkva zaupali slovenskim ustvarjalcem, kot sta bila Tone Kralj in France Gorše, predstavnika slovenskega ekspresioniz - ma; na Primorsko sta prišla iz Ljubljane. Kralj je že od leta 1921 (Prem) opravil celo vrsto poslikav cerkva po Goriškem, Tržaškem in v Istri. Slikal je tudi med drugo svetovno vojno in po njej. Fran - ce Gorše je za cerkve ustvaril vrsto kiparskih del. Kraljevo ekspresionistično slikarstvo ni našlo odobravanja pri goriškem nadškofu Frančišku B.  Vasja Klavora, Škabrijel 1917. Soška fronta , Celovec, Ljubljana, Dunaj 1997, str. 248.  Antonio Morassi, Antica pittura popolare in Val d'Isonzo, v: Le vie d'Italia 20/1923, str. 1335–1342.  France Stele, Umetnost v Primorju , Ljubljana 1960, str. 10. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 16 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki Sedeju češ, da je preveč moderno in da ni v skla - du z merili cerkvenega slikarstva.25 Med drugo svetovno so se v poslikave cerkva vključili tudi Avgust Černigoj, Zoran Mušič in Lojze Spacal. DRUGA SV eTOVNA VOJNA Tudi ta vojna ni prizanesla nepremični kulturni dediščini. V obdobju pred kapitulaci - jo Italije (8. 9. 1943) je v boju zoper slovenski partizanski odpor italijanska vojska in policija v raznih predelih Primorske (Vipavska dolina, Brkini, Tolminska) požgala več stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, požgan je bil ve - lik del naselja Vojsko nad Idrijo in vipavska vas Ustje (cerkev je ostala nepoškodovana). Kapitulacija Italije je prinesla ljudski obra - čun z dediščino fašizma predvsem z znamenji režima na vidnih mestih (spominske plošče, »drogovi zmage«, kamniti liktorski znaki ipd.). Takrat so domačini čez kanalski most vrgli v Sočo kip generala Scodnika. V času goriške fronte (september 1943), ki je sledila prihodu nemške vojske, je bil prva žrtev druge svetov - ne vojne med grajskimi objekti grad Kromberk. Kasneje se bili zažgani, porušeni in demolirani še drugi gradovi (Rihemberk, Štanjel, Dobrovo, Vipolže, Vogrsko). Prav tako so bile zažgane, porušene in le deloma porušene tudi cerkve in kapele (Ponikve na Tolminskem, Sv. Katarina nad Novo Gorico, Grgar, pokopališka cerkev sv. Roka v Solkanu), nekateri italijanski spomeni - ki, posvečeni prvi svetovni vojni (mavzolej na Vodicah, spomenik v Spominskem parku/Parco di Rimembranza v Gorici). Poškodovani so bili arhitektonsko pomembni objekti na progi Go - rica–Jesenice (Solkanski most in most v Ajbi). Velika škoda je bila storjena tudi etnološki de - diščini, zlasti na območju Tolminske in Cer - kljanske. Vojna je potemtakem uničevala dedi - ščino stoletij pa tudi dediščino, ki jo je ustvarilo obdobje po prvi svetovni vojni. V vojni pa so se ustvarili objekti, ki jih je kot pomembno dediščino ovrednotil čas po vojni. Med temi sta bila na prvem mestu partizanska  Luigi Tavano, Le dimensione e le attività culturali dell'arcivescovo F. B. Sedej, v: Sedejev simpozij v Rimu , Celje 1988, str. 146.bolnišnica »Franja« pri Cerknem in tiskarna »Slovenija« na Vojskem. PO DRUGI SV eTOVNI VOJNI Vojni je sledila obnova. Na ozemlju okupi - rane Julijske krajine jo je v coni A opravljala Zavezniška vojaška uprava, v coni B pa Vojna uprava Jugoslovanske armade oziroma Ljudska republika Slovenija. Po drugi svetovni vojni so Slovenci nadaljevali s čiščenjem (odstranje - vanje ali pa preoblikovanje) dediščine, ki jo je ustvarilo italijansko obdobje, obenem pa so se začela postavljati znamenja v spomin na padle v drugi svetovni vojni in na posamezne dogodke iz te vojne. Po uveljavitvi nove državne meje sta bila na ozemlju Jugoslavije/Slovenije odstranjena tudi spomenika na Markovem hribu pri Šempe - tru pri Gorici in Fabianijev spomenik na Sveti gori (Vrh sv. Frančiška). Takrat se je še z več - no vnemo postavljalo v Jugoslaviji spomenike partizanski borbi, postavljali pa so jih tudi v slovenskih okrajih v italijanski državi. Ta nova oblika kulture je v kakovosti močno nihala. Ob - navljanje v vojni poškodovanih objektov pa tudi neugoden gospodarski položaj Jugoslavije je v začetnih letih onemogočal obnovo in vzdrževa - nje objektov nepremične dediščine, kot so bile cerkve, gradovi, mestna in vaška jedra, etnolo - ški in arheološki spomeniki. Problem se je pri - čel reševati tudi strokovno od leta 1962, ko je bil v Novi Gorici ustanovljen Zavod za spomeni - ško varstvo. Nov izziv slovenskemu urbanizmu in potrjevanju slovenske arhitekture je pome - nila izgradnja Nove Gorice; kasneje je vzbudila pozornost tudi pri italijanskih oblikovalcih. V tlorisni zasnovi je prvi projektant novega sre - dišča slovenskega dela Goriške edo Ravnikar sledil Le Corbusierovi doktrini modernega me - sta. Prve stanovanjske zgradbe in prva uprav - na stavba (današnji sedež Mestne občine Nova Gorica; arhitekt Vinko Glanz 1950) so nosile tipična znamenja časa. Kasneje so delež k mestu prispevali tudi drugi slovenski arhitekti, zlasti Vojteh Ravnikar s stavbama Slovenskega naro - dnega gledališča (1989–1994) in Goriške knji - žnice (1998). Slovenski arhitekti so projektirali Izvestje_6_tekstblok_2.indd 17 3.12.2009 14:28:59 Izvestje 6 • 2009 Članki tudi za druge kraje (Ajdovščina, Bovec, Cerkno, Idrija, Tolmin, Šempeter pri Gorici, Sežana). Istočasno se je povečala skrb za starejšo ne - premično dediščino, kot so bili gradovi (Krom - berk, Vogrsko, Zemono, Dobrovo, Štanjel). Ob - navljale so se stare cerkve in gradile nove (Nova Gorica, Idrija), med tistimi, ki so bile porušene med vojno in nato obnovljene (1954–1958) iz - stopa zlasti cerkev na Ponikvah na Tolminskem. Cerkev je prenovil in ji dal pečat svoje značilne ustvarjalnosti arhitekt Jože Plečnik ob sodelo - vanju Antona Bitenca. Obnova cerkva se nada - ljuje tudi v 21. stoletju. V polstoletnem obdobju so temeljito preno - vo doživeli tudi kraji. V ruralnih okoljih je za kraj značilno arhitekturo nadomestila nova, ki je le redkokje ohranjala stare oblikovalske pr - vine in ustvarila zgradbe, ki se ne razlikujejo od podobnih gradenj v bolj urbanih okoljih. Spremembe je zahteval čas z novimi oblikami gospodarskega ustvarjanja in preživetja v duhu uniformnosti globalizacijskih časov. Nova državna meja leta 1947 je še ostreje postavila ločnico v odnosu do kulturne dedi - ščine. Jugoslovanski/slovenski del Goriške se je že močneje oklenil razvoja, ki je označeval Slovenijo. Od leta 1954 se je še tesneje vključila v slovenski prostor, tudi za področje kulturne dediščine, slovenska obala. Nastanek slovenske države leta 1991 ni prinesel velikega preobrata. V boljših ekonomskih in v bolj demokratičnih ter političnih oblikah življenja se je delo pri ohranjevanju in ustvarjanju kulturne dedišči - ne nadaljevalo po že utrjeni poti. Približevanje evropskim integracijam in aktivno sodelova - nje v njih je slovenskemu prostoru predstavilo tudi nove oblike delovanja s sosednjo italijan - sko stranjo tudi na področju ohranjevanja in ustvarjanja nepremične kulturne dediščine. To pa ne pomeni bistveno novost, saj je bilo tako sodelovanje nujna potreba že dolga desetletja pred tem, le da ni imelo tiste prave material - ne osnove za uresničevanje zastavljenih ciljev. Zgleden primer sodelovanja italijanskih in slo - venskih konservatorskih in muzejskih strokov - njakov je bila delna obnova cerkvice sv. Valenti - na na istoimenski vzpetini, tloris cerkvice seka državna meja. Ob vsem prikazanem pa nikakor ni mogoče prezreti dejavnosti slovenske etnične skupnosti v Italiji, povezovalke med z državno mejo loče - nih predelov stoletja delujočih družbenopolitič - nih skupnosti, kot sta bila zgodovinska dežela Goriško-Gradiška ter Trst in njegovo ožje ob - močje. Tudi na slovenskem manjšinskem pro - storu so se obnovili in se še obnavljajo cerkveni objekti, postavljajo spomeniki v spomin na zgo - dovinske dogodke, zlasti na narodnoosvobodil - ni boj, spominske plošče, doprsni kipi (Primož Trubar, Simon Gregorčič, Lojze Bratuž itd.). Za - sebna slovenska pobuda je obnova gradu v Ru - bijah ob reki Vipavi, prav tako tudi posameznih etnografskih spomenikov na tržaškem Krasu. Problemov Beneške Slovenije, Rezije in Kanal - ske doline se ta pregled ne dotika. * * * Dvajseto stoletje je zgleden primer, kako se v določenem okolju in v krajšem časovnem raz - dobju zrcalijo družbene in politične spremem - be. Za pretežni del slovenskega prebivalstva ob slovensko-italijanski jezikovni oziroma držav - ni meji se je državna oblast štirikrat menjala (Avstro-Ogrska, Italija, Jugoslavija, Slovenija) in delovale so tri okupacijske uprave (italijan - ska in nemška ter Zavezniška vojaška uprava). Vsaka politična sprememba je pokazala – kot v uvodu že povedano – tudi svoj značilen odnos do kulturne dediščine. Na narodnostno in jezi - kovno mešanem oziroma mejnem ozemlju pa so se še posebej pokazali medsebojni vplivi, ki so učinkovali in še učinkujejo na konsolidacijo ustvarjalnih območij in centrov, izoblikovanih na opredeljeni narodnostni in jezikovni istove - tnosti. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 18 3.12.2009 14:28:59 9Izvestje 6 • 2009 Članki O MARGINALI zACI jI stROK e v DRUŽBI NA PRIM eRU POPO tResNeGA DOGA jANjA v BReGIN jU VeSNA MIA IPAV eC* Nekdanje staro naselje v Breginju je bilo kot izjemen primer beneškoslovenske ar - hitekture kulturni spomenik prve kategorije, torej nacionalnega pomena, za katerega je ve - ljal ustrezen režim varovanja. Poleg Breginja in drugih vasi v Breginjskem kotu, ki so bile v slovenskem merilu izjemne, saj »bi jih lahko ocenili kar kot rezervat starih kulturnih oblik in arhaičnega kmečkega urbanizma«, sta za »kom - pleksni spomeniški aglomeraciji« v tem delu Posočja veljala tudi Kobarid in deloma Tolmin (Sedej 1974: 42). Iz tlorisa starega Breginja so razvidni » kro- glasto zasnovani sklopi domačij, ki se navezujejo ena na drugo v neprekinjenih nizih in ustvarjajo videz labirinta. V teh sklopih se neenakomerno mešajo stanovanjska in gospodarska poslopja, hlevi, gnojišča, bivališča različnih socialnih slojev in različnih namembnosti « (Miklavčič Brezigar 1983: 40). Način gradnje je zaznamovalo kom - biniranje gradbenih materialov, kot sta kamen in les, s katerima so izvedli » fantastične rešitve « (Medvešček, 11. 02. 2009). Hiše so se povezo - vale med seboj z lesenimi mostovži na način, ki ga po pričevanju nekdanjega konservatorja za ljudsko stavbno dediščino na Zavodu za spo - meniško varstvo Gorica1 Pavla Medveščka ni na sosednjem beneškem območju, na katerega se je Breginj sicer navezoval s svojo arhitekturo. Hiše s kmečkimi dvorišči so bile zaradi načina gradnje zaščitene proti vetru in mrazu. Severne stene so bile skorajda brez oken, strešni korci * Mag. etnologije in kulturne antropologije, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, vesna@zrc-sazu.s i  Danes Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Ob - močna enota Nova Gorica.so potekali v smeri najpogostejših vetrov itd. S tem so na kmečkem dvorišču ustvarili mikro - klimo, ki je omogočala, da » je lahko človek tam tudi pozimi kaj naredil « (prav tam), kar je bilo za tamkajšnje prebivalstvo zelo pomembno. »Povezava vaške skupnosti z naravo in oko - ljem je bila še vedno živa in je prihajala do izraza na primer v harmonični vključenosti vasi v oko - lico, v prilagoditvi arhitekture naravnemu okolju – tako pri lokaciji stare vasi, kjer se je spoštovalo in upoštevalo kultivacijo okolja (vas se na primer ni širila, ni posegala v obdelovalno zemljo), kot pri posamezni arhitekturi, ki je skoraj do podrob - nosti izkoriščala konfikugarcijo terena. V življe - nju vasi pa se je ta povezava še najbolj pokazala v povezavi ljudi in živine. Ta je imela prav tako svoj enakovreden prostor v urbanizaciji in življe - nju vasi – hlevi so bili poleg stanovanjskih hiš, ljudje so imeli neposreden dostop do živine […]« (Miklavčič Brezigar 1983: 44). Do sedemdesetih let 20. stoletja se o tukaj - šnji etnološki stavbni dediščini ni veliko pisa - lo. Leta 1972 je Zavod za spomeniško varstvo (ZSV) Gorica skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo SR Slovenije pripravil topografijo etno - loške stavbne dediščine za Tolminsko in dve leti kasneje je na podlagi tega izšla knjiga Ivana Sedeja Etnološki spomeniki na območju občine Tolmin .2 Prav v tem času so začele prihajati pobude iz gospodarskega sektorja za vzpostavitev tovarni - škega obrata v Breginju, s katerim bi zajezili od - seljevanje mladih in zaustavili demografski upad tukajšnjega prebivalstva. S tem bi spremenili na -  Sedej, Ivan. 1974. Etnološki spomeniki na območju ob - čine Tolmin: topografsko gradivo . Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 19 3.12.2009 14:28:59 20Izvestje 6 • 2009 Članki čin življenja pretežno kmečkega prebivalstva, kar bi nedvomno prineslo s seboj tudi njegove zah - teve po spremenjenih bivalnih pogojih in zače - tek korenitih posegov v stavbno dediščino. Tega se je dobro zavedal ZSV Gorica, katerega vodja, umetnostni zgodovinar emil Smole, je tedaj za - pisal, da za Zavod ni vprašljivo, ali » naj se temu območju nudi boljše ekonomske pogoje za življe - nje,« bistveno je, » da se s povečanjem gospodarske zmogljivosti prebivalstva ne bo spreminjalo okolje in zunanja podoba naselja, ki je edinstveno v se - verni Primorski « (ZSV 1973: 10). Leta 1975 je ZSV Gorica začel z akcijo ohra - njanja arhitekturne podobe kulturne dediščine Breginja z namenom njegove revitalizacije po meri prebivalstva. Januarja 1976 se je sestal v Breginju s predstavniki Skupščine občine Tol - min, Kulturne skupnosti Tolmin, Krajevne sku - pnosti (KS) Breginj in prebivalci z namenom, da se pred začetkom dokumentiranja in valorizira - nja naselja dogovorijo glede prihodnjega razvoja vasi (ZSV 1977b: [1]). V želji, da bi tamkajšnjim prebivalcem predstavili vrednote starega naselja in možnosti njihovega ohranjanja skupaj s po - sodabljanjem bivalnih prostorov, je ZSV Gorica ob tej priložnosti pripravil manjšo razstavo. Do - mačinom je bila namenjena tudi za to priložnost izdana publikacija,3 ki priča o pomenu Breginja v ožjem in širšem kulturnem prostoru ter razlogih za njegovo uvrstitev med spomenike nacionalne - ga pomena (prav tam). S tem je Zavod dejansko skušal popularizirati svoje delo oziroma, kakor so temu tedaj rekli, je opravljal ljudskoprosvetno delo z namenom prepričati prebivalce, da » odprti leseni balkoni ali manjša okna od sodobnih izvedb in druge krajinske posebnosti pomenijo lepoto, ki jo je treba negovati, in ne zrcalo revščine « (Po - točnik 1975: 9). Zavod je za ustrezno strokovno obnovo Breginja potreboval moralno in finanč - no podporo Breginjcev, saj izključno z lastnimi sredstvi tega ne bi zmogel. Potres leta 1976 na tem območju je pome - nil veliko preizkušnjo spomeniškovarstvenih  Zavod za spomeniško varstvo Gorica. 1975. Breginj. Nova Gorica: Zavod za spomeniško varstvo Gorica; z oglaševanjem nekaterih podjetij v prilogi omenjene publikacije je zavod uspel pridobiti tudi prva finanč - na sredstva za začetek obnove vasi.vrednot v praksi. Iz dogajanja v Breginju po majskem in zlasti septemberskem potresu je razvidno, da je stroka trčila na interese politične oblasti, zaradi česar je prevladala predstavitev vloge spomeniškega varstva v javnosti v povsem neustreznih dimenzijah, kar je vodilo v njeno še večjo marginalizacijo. Kot rezultat tega se je po potresu korenito spremenil stavbarski izgled kulturne krajine in naselij v Posočju. Takoj po prvem, majskem potresu se je ZSV Gorica posvetil skrbi za zaščito in obnovo zuna - njega izgleda stavbne dediščine v Posočju (Pavšič 1980: 487). Prvi pregled stanja na terenu je poka - zal, da je bila najbolj prizadeta stavbna dediščina v Podbeli, Breginju, Žagi, Ladri, Smasti, Kobari - du, Kamnem itd. (ZSV 1977b: [1]). Delavci Za - voda so pregledali 985 kulturnih spomenikov na Tolminskem in jih iz registra takoj črtali 272, na območju goriške občine pa so pregledali 325 spo - menikov in jih iz registra črtali 59 (Schrott 1976: 22). Seznam najbolj ogroženih spomenikov je ZSV Gorica posredoval Štabu za odpravo posle - dic potresa občine Tolmin ter Krajevnim štabom (ZSV 1977b: [1]). Strokovne podlage za naselje Breginj, ki jih je spomeniška služba krajanom in predstavnikom občine predstavila na januar - skem srečanju, so zanjo ostale nespremenjene tudi po prvem potresu. Z namenom zagovarjanja strokovnih načel v praksi je ZSV Gorica takoj po potresu angažiral vse svoje notranje in zunanje sodelavce – Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, regionalne ZSV iz Kranja, Celja, Pira - na, Maribora in Ljubljane, ZSV SRS in Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sodelovala sta tudi Goriški muzej in Gorenjski muzej iz Kranja. Pri načrto - vanju izvedbe sanacijskih del so bili soudeleženi Projektivni atelje iz Ljubljane, Urbanistični inšti - tut Slovenije, Projekt Nova Gorica, občinske ur - banistične službe, Sekretariat za urbanizem SRS in Komite za kulturo SRS (ZSV 1977a: [1]). Skupine študentov pod vodstvom profesorja Petra Fistra4 s Fakultete za arhitekturo so delo -  Po zaslugi Petra Fistra je bila Fakulteta za arhitekturo v sedemdesetih letih na Slovenskem vodilna na po - dročju izdelave revitalizacijskih načrtov starih me - stnih jeder in vasi. Fister je v njihovo obnovo vnesel arhitekturni vidik, s čemer je nadgradil klasičnega Izvestje_6_tekstblok_2.indd 20 3.12.2009 14:28:59 2Izvestje 6 • 2009 Članki vale na območje Breginja že pred potresom in nato takoj po prvem potresu, ko so hiteli z izde - lavo načrtov za sanacijo in revitalizacijo objek - tov v starem naselju, ki bi se zaradi spomeniških vrednot morali ohraniti. ZSV Gorica je sodelo - val pri pripravi teh načrtov, pripravljal seznam objektov za rušenje in sodeloval z » urbanistič - no službo pri pripravi urbanističnih izhodišč za revitalizacijo Breginja « (ZSV 1977b: [2], ZSV 1977: 11). emil Smole je po majskem potresu ugotavljal, da » četudi je potres Breginj zelo moč - no prizadejal, je treba poudariti, da spomeniški objekti, ki oblikujejo posamezne dele in celoto v Breginju, niso bili uničeni « (Smole 1976: 11). Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za obnovo Breginja, nezainteresiranosti doma - činov in drugih razlogov je moral Zavod na - knadno ugotoviti, da bo rušenje na območju Breginja zajelo večje število objektov, kot si je prvotno zamišljal. V sodelovanju z republiškim ZSV je izdelal nov seznam spomenikov, nujno potrebnih varovanja, za preostale spomenike pa pripravil arhivsko dokumentacijo (ZSV 1977b: [4]). Na podoben način, le v nekoliko manjši meri je Zavod tovrstna prizadevanja izvajal na območju sosednje vasi Sedlo. Načrte za sanacijo in revitalizacijo je organiziral tudi za nekatere druge objekte na Kobariškem in Tolminskem, prav tako tudi arhivsko dokumentacijo za tiste, ki so bili predvideni za rušenje. Tedaj so s po - škodovanih objektov sneli več kmečkih fresk. Kot prioriteta pa je veljalo reševanje sakralnih spomenikov, zato so bili ti sanirani že po maj - skem potresu (ZSV 1977b: [2]). Iz tega je moč razbrati fleksibilno delova - nje goriške spomeniškovarstvene službe, ki se je bila pripravljena prilagoditi spremenjenim razmeram na območju ter si za nalogo zadala v prvi vrsti izboljšati kvaliteto življenja tukaj - šnjega prebivalstva, seveda v okvirih ohranjanja arhitekturne podobe vasi. umetnostnozgodovinskega. Pogosto je poudarjal po - men sodelovanja etnologije, katere prispevek je videl predvsem iz sociološkega vidika. Tako je leta 1975 pri prenovi istrske vasi Koštabona prvič sodelovala sku - pina študentov etnologije in istega leta v Breginju tudi študentka etnologije (Hazler 1999: 72, 73).S problematiko Breginja so se ukvarjale občinske, regionalne in republiške službe ter skupščine. Občina Tolmin si je prizadevala za njihovo usklajeno delovanje, pri tem pa vztra - jala, da imajo pri odločanju o prihodnosti Bre - ginja besedo tudi domačini (Božič 1976: 7). V ta namen se je v Tolminu večkrat sestal Odbor za ugotavljanje in odpravo posledic potresa s predstavniki družbenopolitičnih organizacij, javnih zavodov in domačinov. Sestankov so se udeležili tudi vidnejši politični predstavniki in partijski funkcionarji. Na enem od teh je nekdo izmed njih dejal: » Mi moramo poskrbeti za ljudi, spomeniki bodo prišli potem .« Ta politična parola se je nato uveljavila med zagovorniki rušenja starega Breginja in izgradnje novega. Pomenila pa je samo to, da so ljudje zanje pomembnejši od spomenikov in ne, kot se na prvi pogled zdi, da bodo poskrbeli najprej za ljudi in nato za spomenike. Po njiho - vem pojmovanju je bilo očitno mogoče rešiti samo ene ali druge, kot da ne bi bilo med njimi nobene povezave. Srednja pot, ki jo je ponujala spomeniškovarstvena služba, za politično oblast ni bila sprejemljiva, zato je bila stroka margina - lizirana tudi v javnosti. Strokovne delavce so skušali prikazati » kot da nekaj filozofiramo, da nismo na tleh. So nam govorili, da ne poznamo ljudi, da ne poznamo tamkajšnjega življenja, da živimo v oblakih « (Medvešček, 26. 09. 2008). Oblikovali sta se dve različni strani, » dve popolnoma nasprotujoči si hotenji. Prvo, blago in manjšinsko, se je zavzemalo za ohranitev na - selja kot enovite urbanistične celote. […] Drugo, večinsko in glasno, je zahtevalo le rušenje vsega, kar z razpokami kaže starost in krhkost, se uve - ljavlja z barvo in znaki […]« (Medvešček 1977: 43). Ta, dejansko politični diskurz naj ne bi dosegal kriterijev družbe, ki je že sprejela vso potrebno zakonodajo na področju urejanja spo - meniškega varstva na republiškem in zveznem nivoju. Občine na območju ZSV Gorica so že dolgo pred letom 1976 sprejele odloke za varo - vanje občinskih spomenikov, kar jih je dodatno zavezovalo k njihovemu spoštovanju. Izjemo je pri tem predstavljala prav občina Tolmin, zaradi česar so imeli strokovni delavci argument manj za utemeljevanje svojih načel v praksi. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 21 3.12.2009 14:29:00 22Izvestje 6 • 2009 Članki Predsednik breginjske KS, ki je po zgledu njemu nadrejenih političnih veljakov zagovarjal izgradnjo novega Breginja, je v izjavi za javnost s precejšnjo mero cinizma dejal, da bi bilo » naj- bolje, če bi zastavili gradnjo nove vasi tu v bližini, Zavod za spomeniško varstvo pa naj jo [staro vas] poskuša ohraniti kot spomenik « (Mazora 1976: 10). Poleg tega je na izredno stanje na obmo - čju v dnevnem časopisju opozarjal na način, s katerim ga je dejansko soustvarjal: » Ne smemo čakati, kajti zna se zgoditi, da bomo zato izgu - bili nekaj mladih družin, ki si bodo drugje poi - skale novi dom. Mi hočemo reševati ljudi, ne hiš « (Mazora 1976: 7) . Iz njegovih besed je razbrati tudi grožnjo: » Vaščani govore, da bodo začeli graditi sami, ne glede na to, ali dobe dovoljenje ali ne, samo da pridejo čim prej do strehe « (prav tam). Tudi njemu je bila dobro znana uveljavlje - na praksa v tedanji družbeni stvarnosti, da lahko vaščani, ne glede na zakonodajo, jemljejo tovr - stne odločitve v svoje roke mimo stroke. Z za - vestjo, da so spomeniškovarstvene vrednote na Slovenskem v marginalnem položaju je povedal tudi, da dvomi, »da je Breginj še možno ohraniti spričo premajhne zainteresiranosti vse slovenske javnosti za spomenike in spričo dosedanje prakse, iz katere izhaja, da je spomeniška pomenila za našo vas prej oviro kot ne « (prav tam). Tukajšnje prebivalstvo je še pred zimo po - trebovalo ustrezna bivališča, dokončna ali za - časna. Breginjci so v razmerah videli enkratno priložnost, da se rešijo bremena dotrajanih domačij ter hitro in poceni pridejo do novih objektov, zato so vsa njihova prizadevanja po - tekala v tej smeri. V podobi vasi, ki jo je favo - rizirala stroka, so » povečini videli le betežnega starca, ki je na poti vsemu, kar prihaja novega « in so » hvalnice Breginju jemali le kot izziv, kot prekletstvo « (Medvešček 1977: 43). Stroka je bila nemočna tako s pozicije politične oblasti kot javnega mnenja. Novinarji so bili povečini ugla - šeni s politiko in v njim lastnem publicističnem slogu potencirali nemogoče življenjske razmere prebivalstva na potresnem območju. Stroka pa je tedaj na tiskovni konferenci, ki jo je sklicala z namenom popularizacije svojih načel ugotavljala, da ne more dovoliti, » da bi Breginj nadomestili z montažnimi hišami, s či - mer bi posegli v kulturo krajine, kar se je zgodilo na Kozjanskem « (Anderle 1976: 4). Vendar je bilo tedaj » kaj malo glasov, ki bi se poleg nepo - sredno poklicanih strokovnjakov načelno posta - vili za ohranjevanje ter ponovno vzpostavljanje nekdanjih prostorskih kvalitet « (Krečič 1978: 102). Konservator Pavel Medvešček pa se spo - minja sestankov v Tolminu takole: » Mi nismo Motiv iz starega Breginja. Avtor neznan. (Hrani: ZVKD Nova Gorica) Izvestje_6_tekstblok_2.indd 22 3.12.2009 14:29:00 2Izvestje 6 • 2009 Članki v Tolminu dobili niti enega zaveznika, niti od novinarjev. Ti so sedeli na strani politikov, spo - meniško varstvo je sedelo posebej « (Medvešček, 26. 09. 2008). Na prvi pogled je izgledalo, da bo zmagala volja ljudstva, dejansko pa je bila kratkoročna rešitev v interesu politike in gradbenih podjetij. Že julija 1976 je bila sprejeta odločitev o gradnji novega Breginja, Zavod pa naj bi » obnovil eno ali več poslopij starega Breginja, da bi tako ohranil arhitekturo beneškoslovenskega tipa, značilno za Breginjski kot « (PRIM D 07. 07. 1976: 3). Z razlo - gom, da je » zima pred vrati « so načrtovali posta - vitev montažnih hiš, s čemer so zapečatili usodo tradicionalne breginjske stavbne dediščine. Osnovni razlog za takšno reševanje pro - blematike Breginja naj bi bilo pomanjkanje fi - nančnih sredstev, kar je bil v tedanji družbeni praksi uveljavljen argument za morebitno ne - izpolnjevanje obveznosti, zlasti s strani države. Spomeniška služba pa je » tako zaradi kulturno - zgodovinskih vrednosti kot tudi zaradi finančnih razlogov vztrajala na tem, da se obnovi čim več objektov « (ZSV 1977b: [5]). Pravzaprav » se je po marsikaterih izračunih celo izkazalo, da je obnova hiše cenejša kot pa nova postavitev « (Bo - žič 1976: 7). enako je ugotavljal arhitekt Peter Fister nekaj let kasneje, ko je zapisal, da » danes vemo, da so bili tedanji predlogi o možnosti teh - nične sanacije poškodovanih stavb pravilni, celo ekonomsko opravičeni « (Fister 1980: 371). S to zamislijo je ZSV Gorica v potresnem letu na kraju samem poskušal prodreti z vzorč - nim projektom hiše številka 73 v Breginju, za kar je imel na razpolago finančna sredstva Kul - turne skupnosti Slovenije, vendar za poseg ni dobil soglasja lokalne skupnosti. In čeprav je spomeniškovarstvena služba po prvem potresu organizirala pripravo projektov, predračunov in zagotovila izvajalce, od države ni dobila sred - stev za sanacijo najpomembnejših kulturnih spomenikov, s katero bi se v veliki meri izognili uničujočim posledicam drugega potresa (ZSV 1977b: [5]). Stroka je zagovarjala stališče, da se prebivalcem Breginja zagotovi primerna zača - sna bivališča in začne s postopno obnovo Bregi - nja. Na ta način so se v tem času organizirali na območju Benečije v Italiji in tamkajšnjo stavbno dediščino rešili pred izginotjem. Nekoliko kasneje je umetnostni zgodovinar Peter Krečič ugotavljal, da je » ob vsem pomanj - kanju denarja zanemarjanje aktivnega varstva kulturne dediščine samomorilsko početje « (Kre - čič 1978: 102). Njegova razlaga tega argumenta se glasi: » Ta dediščina sega sicer le z nekaj izje - mnimi izdelki med svetovne vrhove, a takšna, kot je, je v svojem urbanističnem, arhitekturnem, krajinskem, slikarskem in še kakšnem oziru neza - menljiva, ker je v evropski umetnostni geografiji nezamenljiv člen med Severom in Jugom in nam daje ravno s tem pečat nacionalne samoniklosti « (prav tam). Pod vprašaj je postavil pristnost vsesplošne manifestacije pripadnosti slovenski naciji in kulturi, ko je zapisal, da bo obseg obno - vljene stavbne dediščine pričal, » koliko nam je v resnici do lastne kulture in nacionalne identitete, na katero se vselej tako radi sklicujemo « (prav tam). Usoda stavbne dediščine Tolminske, Ko - bariškega in Bovške je šla svojo pot, ne oziraje se na mnenje stroke in zdravo pamet nekaterih posameznikov. »Po drugem potresu se je stanje kulturnih spo - menikov z vidika prizadetosti občutno poslabša - lo, zaradi česar se je morala spomeniška služba odpovedati vrsti zamisli in načrtov glede sanaci - je stavb [v Breginju] , kljub temu pa je še vedno vztrajala pri zahtevah za zaščito nekaterih naj - pomembnejših spomeniških območij […] « (ZSV 1977b: [5]). Sledilo je Zavodovo sodelovanje pri urbanističnem programu za novi Breginj, pri čemer je ta zastopal mnenje, da se novi Breginj lokacijsko ne oddalji od starega. Prizadevanja Zavoda, da bi se ohranilo vsaj en del vaškega jedra Breginja, niso bila uspešna. Upoštevani niso bili niti minimalni pogoji Zavoda in » vsi predlogi o zaščiti vasi so se zavrnili kot nerealni in neizvedljivi « (ZSV 1977b: [6]). Buldožerji to - varne Salonit Anhovo, ki je zagotovila gradbeni material za novogradnjo, so porušili stari Bre - ginj, prav tako razen ene stavbe celotno naselje v Podbeli. Zavod je le s težavo zaustavil začetek sistematičnega rušenja Volaričeve ulice in ne - katerih pomembnih spomeniških objektov v Kobaridu (prav tam). » Spomeniška služba je na vsem področju Tolminske [občine] vodila bitko, Izvestje_6_tekstblok_2.indd 23 3.12.2009 14:29:00 2Izvestje 6 • 2009 Članki da bi se v teh tragičnih okoliščinah ohranil vsaj najpomembnejši spomeniški patrimonij, kar pa ji ni uspelo v veliki meri, saj so bile splošne tendence usmerjene v to, da se občanom [takoj] zagotovi streha nad glavo « (ZSV 1977b: [5]). Pri tem pa so bili kulturni spomeniki predvsem v napoto. Do danes ohranjeni ambient treh domačij v Breginju, oblikovanih v značilni elipsi, je po Medveščkovi antropomorfni primerjavi » kot bi ohranili samo en prst pri človeku « (Medvešček, 11. 02. 2009). Ostala sta tudi cerkev in župnišče, ki sta bila ustrezno sanirana že po prvem po - tresu in ju tamkajšnji duhovnik ni dovolil po - rušiti. Arhitektura Breginja pa je predstavljala vrednoto predvsem kot celota, » hiše, druga ob drugi « in ne toliko zaradi posamičnih objektov ljudske arhitekture z njihovimi detaili, saj, kot je zapisal Ivan Sedej, je bilo » kamnoseško in slikar - sko okrasje na njih skopo, grobo in redko « (Sedej 1976: 5). Če bi se tamkajšnji prebivalci zavzeli in zaščitili svoje naselje pred rušenjem, bi bilo mogoče ohraniti celoten Breginj. Tedaj pa je prebivalstvo podeželja na sploh gojilo veliko nezaupanje in celo odpor do spo - meniškega varstva, slabšalno ga je poimenovalo »spominsko varstvo «, kar je dodatno onemogo - čalo izvajanje njegovih načel v praksi. Razlog za to je bilo splošno razširjeno nepoznavanje njegovega poslanstva. Tako na primer Breginj - ci »niso dojeli, da mi to ne delamo zaradi naše kaprice, ampak da je to vrednota, ki je sloven - ska vrednota in ne samo njihova « (Medvešček, 11. 02. 2009). Razlogi za takšno vedenje so bili globoko usidrani v kulturi podeželskega pre - bivalstva, kar izkazuje Medveščkova izkušnja z nekim domačinom, ki ga je želel spodbuditi za obnovo hiše po Zavodovih načrtih, ki bi bili zanj brezplačni. Ta pa je bil nezaupljiv in mu je na njegovo ponudbo odgovoril z vprašanjem: »Povejte mi, kdo razen hudič da kaj zastonj? « (prav tam). Vendar so domačini iskali hudiča na napač - nem koncu. Vtis, da želi spomeniškovarstvena služba na račun ljudi ohraniti spomenike, je prevladal, bil pa je v prvi vrsti plod politične manipulacije. Sledilo je, da so »s pomenik poru - šili in ljudi zavedli v upanju, da bodo boljše žive - li,« je tedanje dogajanje komentiral Medvešček. »Šele potem, ko so dobili tiste barake, so prišli k pameti, da so ga polomili in bi bilo bolje, če bi poslušali Zavod « (prav tam). To spoznanje pa je bilo za večino, zlasti prevladujočo starejšo gene - racijo zelo boleče. Tudi izkupiček spomeniškovarstvene služ - be je bil v potresnem letu 1976 boren. Iz svojih evidenc je izbrisala zaščitena naselja Breginj, Podbelo in Žago ter deloma Srpenico, Trnovo, Borjano, Sužid, Idrsko, Homec, Stanovišče, Se - dlo, Potoke, Kred, Ladro, Smast, Kamno, Vo - larje, Volče, Kobarid in druga (ZSV 1980: 401). Zaključno poročilo za to leto se glasi: »V tej izjemni situaciji, ko je prevladovalo mnenje, da je treba vsem prizadetim občanom kar najhitreje zagotoviti potresno varne domove, so se nemalokrat izničila dolgoletna prizadevanja vseh dejavnikov na področju urbanizma in gradbeni - štva. Posledice te situacije so hujši posegi v urbana jedra (rušenja, neustrezna gradnja, novi materia - li in tuji oblikovni elementi). Vse to bo nedvomno vplivalo na drugačen odnos do teh naselij in na njihovo vrednotenje « (ZSV 1977c: [5–6]). Strokovni delavci so bili ob potresu poti - snjeni » v položaj iskalcev izgubljenih vrednot « (Krečič 1978: 102). Smole se je izpostavljal v javnosti vse do rušenja Breginja, medtem ko je Medvešček Zavodove strokovne ugotovitve na ravnateljevo izrecno željo zabeležil zgolj v oseb - noizpovednem slogu. V prispevku, ki ga je torej treba razumeti z vidika stroke, je zapisal: »Zagotovo je poleg mene še mnogo takih, ki v ta kot ne bodo prihajali več. Pa ne zaradi ljudi, potresa ali česa drugega. Preprosto zato, ker se ta kraj sedaj enači z drugimi in nima na sebi več no - bene svojstvene značilnosti. Čemu tolikšen patos? Zato, ker po vsem tem še zmotna parola, ki se širi in nam ponuja za nadomestek naselja v Beneški Sloveniji. Toda Breginj je v resnici neponovljiv « (Medvešček 1977: 44). Načrtovalci so v Breginj plasirali vizijo pri - hodnosti kraja, ki ni imela povezave z življe - njem prebivalstva. Novi Breginj je bil zgrajen »po konceptu predmestnega delavskega naselja z zasebnimi hišicami, ohišnicami in garažo za av - tomobil « kot simbola moderne dobe (Miklavčič Brezigar 1983: 45). Postavili so ga na najbolj kakovostni zemlji, dotlej namenjeni izključno Izvestje_6_tekstblok_2.indd 24 3.12.2009 14:29:01 2Izvestje 6 • 2009 Članki kmetijski rabi. Kaj je vodilo načrtovalce v tovr - stno zasnovo naselja? Medveščkova razlaga se glasi, da so hoteli » pokazati, da dajmo ljudem, kot so Breginjci, ki so živeli v tistih starih hišah, ki so bile uboge, kopalnice in balkone, da bodo živeli kot ljudje v mestu, kar je skregano z vsako logiko « (Medvešček, 26. 09. 2008). Posledice spremenjene ureditve bivalnih in gospodarskih prostorov so se kmalu pokazale v njihovi rabi, neustrezni kmečkemu načinu ži - vljenja. »Sem bil v Breginju, ko je mož privlekel v hodnik svoje montažne hiše veje. Ker so bile v hodniku papirnate tapete, so bile vse podrsane. In je cepil drva v hodniku « svoje hiše , ker za to ni imel ustreznega prostora (prav tam). S popo - tresnim rušenjem naselja so domačini izgubili tudi svoje hleve, ki niso bili vključeni v nova, sodobno zasnovana bivališča. V zameno zanje so zgradili velik skupni vaški hlev, ki pa ni ni - koli zaživel. » Če bi oni poznali Breginjce, kakšni individualisti so … [ker] Breginjec ne bo nikoli pristal na to, da bo svojo kravo enkrat fotral sam, enkrat nekdo drug « (prav tam). Spoznanje, ki so ga bili domačini deležni že kmalu po rušenju Breginja, se je počasi razširilo tudi na nekatere člane tedanjega Odbora za ugo - tavljanje in odpravo posledic potresa. » Po tolikih letih so pa eni priznali, da je bila narejena velika napaka «, sicer pa država, ki je imela odločujočo besedo pri rušenju starega Breginja, tega nikoli ni javno priznala (prav tam). Staro naselje je bilo vendarle dosežek preteklih dob in kot takšno v boju za svetlo prihodnost, ki se je obetala z iz - gradnjo novega Breginja, nepotrebno. Vendar se je takšna prihodnost samo obetala. Iz prispevka je razvidno, da se je konserva - torska stroka zaradi zagovarjanja lastnih stro - kovnih izhodišč pri obnovi porušenega Bre - ginja, nacionalnega spomenika prve kvalitete, znašla v konfliktu s tedanjim družbenopolitič - nim vodstvom. Volja tedanje družbenopolitične oblasti jo je vodila v proces neizbežne margina - lizacije, zaradi česar je bila po določenem času prisiljena zapustiti prizorišče javne diskusije. Tovrstni procesi niso ekskluzivna značilnost preteklega družbenopolitičnega sistema, tem - več jih lahko v različnih pojavnih oblikah in časih opazujemo vse do danes. Kot je značilno za konfliktne situacije nasploh, pa se v njih iz -razijo bistvene značilnosti njihovih akterjev in sočasne družbe. Ob vsem zapisanem me spremlja občutek, da sem s tem prispevkom odprla razpravo na točki, kjer se je leta 1976 končala, in se je vse zabeleženo v potrebnih strokovnih in zdravo - razumskih dimenzijah udejanilo že tedaj, ne glede na končni poraz! Posamezni prispevki so razpravo o Breginju nadaljevali v naslednja leta, dejansko pa niso prinesli skorajda ničesar, kar ne bi stroka dognala že v potresnem letu. Prav - zaprav so lahko le vse bolj potrjevali ustreznost njenih tedanjih izhodišč. Prispevki, objavljeni po letu 1991,5 zvenijo morda zaradi spremenje - ne družbenopolitične situacije na Slovenskem celo drugače, bolj prepričljivo, v svoji osnovi pa kljub temu samo predstavljajo, spominjajo in opominjajo na dogajanje v družbi, ko je bila stroka potisnjena v marginaliziran položaj in je stihija prevladala nad načrtnostjo ter neumnost nad razsodnostjo. VIRI IN LITeRATURA AND eRLe, Manja. 08. 06. 1976. Breginj obno - viti: s tiskovne konference spomeniško-var - stvenih strokovnjakov. V: Dnevnik 25/154, 4. BOŽIČ, Peter. 25. 08. 1976. Breginj pod rdečo črto. V: Delo 18/198, 7. HAZLeR, Vito. 1999. Podreti ali obnoviti?: zgo - dovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem . Ljubljana: Rokus. KReČIČ, Peter. 1978. Razstava o potresu. V: Sinteza: revija za likovno kulturo 41/42. Lju - bljana: Zveza društev arhitektov Slovenije: Zveza društev slovenskih likovnih umetni - kov: Društvo oblikovalcev Slovenije, 102.  Pri tem mislim na krajše prispevke Petra Fistra, Silve - stra Gabrščka, Ivana Bogovčiča, Inge Miklavčič Brez - igar in Naceta Šumija, objavljene v brošuri: Gabršček, Silvester, ur. 1996. Breginj 1976–1996: ob 20-letnici potresa . Ljubljana: Restavratorski center RS. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 25 3.12.2009 14:29:01 26Izvestje 6 • 2009 Članki MAZORA, Zdravko. 05. 06. 1976. Intervjuva Vaso Gasar: Življenje v novih okvirih. V: Dnevnik 25/151, 10. MAZORA, Zdravko. 17. 06. 1976. Intervjuva Darinka Kladnik: Reševati ljudi, ne stavbe. V: Dnevnik 25/163, 7. MeDVeŠČeK, Pavel. 1977. Breginj – moja bolečina. V: Primorska srečanja 1/3. Nova Gorica, Koper, Idrija: Društvo sociologov in politologov severnoprimorskih občin, 43–44. MeDVeŠČeK, Pavel. 26. 09. 2008 in 11. 02. 2009. Intervjuva Vesna Mia Ipavec. Neobja - vljena intervjujuja. Nova Gorica. MIKLAVČIČ BReZIGAR, Inga. 1983. Življe - nje v Breginju pred potresom leta 1976 in po njem. V: Goriški letnik 10. Nova Gorica: Goriški muzej, 39–59. PAVŠIČ, Tomaž. 1980. Kako so prestale potres muzejske zbirke na Tolminskem. V: Janez Do - lenc (ur.), Potresni zbornik . Tolmin: Temeljna kulturna skupnost: Odbor za ugotavljanje in odpravo posledic potresa, 486–487. POTOČNIK, Peter. 19. 11. 1975. Skrbi ob pro - padanju beneško-primorske arhitekture – rešitev je v kulturni vzgoji prebivalcev in v strokovnosti. V: Delo 23/270, 9. PRIM D (Primorski dnevnik ). 07. 07. 1976. Na - mesto starega bodo zgradili nov Breginj. V: Primorski dnevnik 32/159, 3. SCHROTT, Sašo. 26. 06. 1976. Reševati ljudi, re - ševati hiše: varovanje kulturne dediščine ni le stvar »sitnih« posameznikov, temveč mora biti skrb vse družbe. V: Delo 18/148, 22. SeDeJ, Ivan. 1974. Etnološki spomeniki na ob - močju občine Tolmin . Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije. SeDeJ, Ivan. 1975. Breginj . Nova Gorica: ZSV Gorica. SeDeJ, Ivan. 12. 05. 1976. Človeška stiska pre - haja na spomenike. V: Dnevnik 25/127, 5. SMOLe, emil. 18. 06. 1976. Bo mogoče ohraniti Breginj – kulturni spomenik? V: Primorske novice 30/25, 11. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1973. Poročilo o delu . Dokumentacija, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1977. Poročilo o delu . Dokumentacija, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1977a. Akcije po potresu . Dokumentacija, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1977b. Popotresna problematika . Dokumen - tacija, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1977c. Etnografska problematika na obmo - čju občin Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Postojna, Sežana . Dokumentacija, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. ZSV (Zavod za spomeniško varstvo Gorica). 1980. Pregled dogajanj v zvezi s kulturnimi spomeniki na Tolminskem pred potresom 1976 in po njem: drobci iz dokumentacije ZSV Gorica [uredila Inga Miklavčič Brezi - gar]. V: Janez Dolenc (ur.), Potresni zbornik . Tolmin: Temeljna kulturna skupnost: Odbor za ugotavljanje in odpravo posledic potresa, 377–404. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 26 3.12.2009 14:29:01 2Izvestje 6 • 2009 Članki KRAŠKI R eGIjsKI PARK – R eALNO st ALI U tOPI jA? zAČetKI NA stAjANjA PRO jeKtA IN RA zMIŠL jANjA O N jeGOvI NADAL jNjI UsODI JASNA FAKIN BAJeC* K ras je v dolgoročnem planu RS opredeljen kot posebno ranljivo območje z bogatimi naravnimi in kulturnimi posebnostmi. Zazna - muje ga specifična kulturna krajina z značilno kraško arhitekturo, načinom rabe tal, gozdovi črnega bora, kulinarične posebnosti, kot sta pršut in teran, ter naravni pojavi, kot je kraško podzemlje z vso svojo edinstvenostjo in podze - mno favno ter biološko pestrostjo na travnikih, kjer se mešajo mediteranska, submediteranska in srednjeevropska vegetacija (Počkar 1996: 17). Do začetka devetdesetih let 20. stoletja se tako domače prebivalstvo kot nekateri strokov - njaki niso zavedali in ne znali vrednotiti narav - nih in kulturnih kraških značilnosti, ki kraško pokrajino uvrščajo med svetovne posebnosti, kar gre pripisati drugačnim vrednotam in nači - nu življenja.1 V naslednjih letih pa so na pobu - do tuje strokovne javnosti in redkih slovenskih * Univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. zgodovine, Sekcija za interdisciplinarno razisko - vanje ZRC SAZU, jasna.fakin@zrc-sazu.si  Zofija Klemen Krek, v devetdesetih letih direktorica in generalna sekretarka Slovenske nacionalne komi - sije za UNeSCO, je na dveh okroglih mizah o kraški dediščini na Krasu poudarila, da domači strokovnjaki pri pripravljanju predlogov, katere predele slovenske krajine predlagati za vpis v svetovni seznam naravne in kulturne dediščine, niso predvideli kraške naravne in kulturne krajine in da je moral priti strokovnjak svetovnega slovesa, ki je pripomnil: » Oprostite gospa, kje pa je klasični kras? Ali ne veste, da je to pokrajina, ki absolutno sodi v seznam svetovne naravne in kul - turne dediščine po svojih značilnostih kraških pojavov v podzemlju in na površju ter skupaj s kulturno dedi - ščino tvori tipično kraško kulturno krajino! « (Klemen Krek 1999: 32, gl. še 1995: 56). Nato so strokovnjaki na novo oblikovali predloge in vanje vključili tudi strokovnjakov vendarle stekla pogajanja o za - ščiti in ohranjanju najprej kraškega podzemlja in podzemnih voda, kasneje pa tudi kraške kul - ture. Namen sledečega prispevka je predstaviti začetne korake in projekte za ustanovitev za - varovanega območja na Krasu, ki se žal kljub mnogim prizadevanjem še ni uresničil. Vzroke neuspešnih pogajanj lahko iščemo na različnih ravneh pristopa politične javnosti in strokov - njakov, ki domačinom, ki živijo in sooblikujejo kraški razvoj, ne znajo prisluhniti oziroma jim pravilno predstaviti želene cilje. Z osamosvojitvijo Slovenije in pripravami na njen vstop v evropsko unijo so se na Krasu pojavile priložnosti pridobivanja sredstev za ra - zvoj skupnosti s pomočjo evropskega denarja.2 Zaradi obmejnega območja in tendenc po po - vezovanju slovenskega dela z italijansko stranjo je bil Kras deležen finančnih spodbud iz evrope že leta 1992, s pridružitvijo Slovenije programu PHARe (programu za čim hitrejše vključevanje v evropske povezovalne procese), ki je spodbu - jal razvoj obmejnih območij s sosednjimi, v eU že vključenimi državami.3 Poleg nacionalnega Kras s kulturno krajino, z vsemi arhitekturnimi in drugimi spomeniki itn.  evropska unija namreč spodbuja razvoj posameznih držav znotraj unije z regionalnim povezovanjem so - rodnih nacionalnih regij, ki naj bi svoje povezovanje iskale in gradile na medsebojnih primerljivih poten - cialih.  Začetki programa PHARe (ang. Poland and Hungary Action for Reconstruction of Economy ), ki ga je evrop - ska unija namenjala kot pomoč enajstim državam Srednje in Vzhodne e vrope, segajo v leto 1989. Prvo - tno sta bili članici le Poljska in Madžarska, pozneje so se jima pridružile še druge srednje- in vzhodnoevrop - ske države. Programi PHARe so se delili na čezmejne Izvestje_6_tekstblok_2.indd 27 3.12.2009 14:29:01 2Izvestje 6 • 2009 Članki programa PHARe, namenjenega izključno teh - nični pomoči (opravljala so ga različna ministr - stva), je bil za Kras ključni program čezmejne - ga sodelovanja (ang. Cross Border Cooperation – CBC), ki je omogočal tudi investicijski denar, s katerim je bilo možno uresničevati povsem določene naložbe. Leta 1994 je Ministrstvo za okolje in prostor v okviru nacionalnega in čezmejnega progra - ma PHARe začelo uresničevati projekt Timav: Kraški regijski park , katerega osnovni namen je bil prijava varovanja kakovosti podtalne vode in ohranitev edinstvenih naravnih vrednot na območju Krasa, ki so izrednega pomena za vso evropo (Pur 1996: 32). Zaradi onesnaženja reke Reke, ki v Škocjanskih jamah ponikne v podze - mlje, kot podtalnica teče skozi celoten Kras in vnovič pride na površje kot reka Timav v Štiva - nu v Italiji, je komisija UNeSC-a, ki je leta 1986 Škocjanske jame vključila v seznam svetovnih naravnih in kulturnih znamenitosti, zagrozila vladi RS, da bodo Škocjanske jame, v kolikor ne bo poskrbljeno za njihovo varstvo in zašči - to njihove okolice, izbrisane iz seznama. Vlada je po besedah Zofije Klemen Krek potrebovala celih deset let, da je leta 1996 pripravila zakon o Škocjanskih jamah, ki bi moral biti pripravljen že ob njihovem vpisu v seznam, ob njem pa tudi načrt upravljanja (Klemen Krek 1999: 32). Zato se je projekt Timav: Kraški regijski park najprej nanašal na revitalizacijo in oživitev reke Reke, zlasti na izboljšanje kanalizacije v Ilirski Bistrici, ki je s svojimi odplakami Reko najbolj onesnaževala. Ob ustanovitvi Regijskega parka Škocjanske jame (Zakon o Regijskem parku Škocjanske jame je začel veljati 3. novembra 1996)4 pa so začele tudi priprave za načrt o usta - (ang. Cross Border ), nacionalne (ang. Country Opera - tion Programm ) in večdržavne (ang. Multy-country ).  Večina ozemlja v okolici Škocjanskih jam je bila pred sprejetjem Zakona o Regijskem parku Škocjanske jame zavarovana z odlokom nekdanje Občine Se - žana. Takratno 338 hektarjev veliko območje se je z ustanovitvijo regijskega parka povečalo na 413 ha. Z zakonom so v vplivnem območju prepovedani vsi po - segi, ki bi lahko posredno ali neposredno poslabšali stanje okolja v parku, ne gre pa za dodatno omejeva - nje prebivalstva na tem območju, temveč večinoma le za spoštovanje že obstoječih zakonov in predpisov o novitvi in upravljanju Kraškega regijskega parka (v nadaljevanju KRP), katerega prvovrstni na - men je bil uskladiti naravovarstvene in razvojne želje življenja na Krasu.5 Kasneje se je njegova vsebina razširila in vključila še varstvo kulturne dediščine ter razvoj okolju prijaznih dejavnosti, ki bi lahko predstavljale nove razvojne možno - sti in zagotavljale lokalnim skupnostim na obeh straneh slovensko-italijanske meje dodaten vir sredstev za preživljanje. V projektu, sestavljenem iz niza malih pod - projektov, ki se je uradno zaključil leta 1998, je Osnutek načrta upravljanja Kraškega regijskega parka pripravilo podjetje OIKOS, d. o. o., Sveto - vanje za okolje iz Domžal, ki je takrat delovalo že v Notranjskem parku in Posočju. Kot beremo v predstavitvi načrta upravljanja KRP v reviji Kras , so bili splošni cilji parka naslednji: razvoj območja, vzpostavitev partnerstva, izboljšanje kakovost bivanja in vzpostavitev prepoznavno - sti območja (več v: Harmel, Kobal 1997: 14–15). Med poglavitne dejavnosti pa so si zadali, da bi v proces aktivnosti pritegniti lokalno prebival - stvo, strokovno in politično javnost, nevladne organizacije in druge. K upravljanju parka naj bi pristopili z novim, sodobnejšim pristopom, ko se o varovanju naravne in kulturne dedišči - ne ne govori več kot o rezervatnem zapiranju območij, temveč v skladu s sonaravnim razvo - jem regije,6 prilagojenim zmožnostim okolja okolju. Glavni vzrok za ustanovitev parka pa je bilo zavarovanje reke Reke pred onesnaževanjem. Vlada je v istem letu ustanovila tudi Javni zavod, ki skrbi za varstvo in razvoj parka ( Primorske novice , 25. oktober 1996, št. 84: 11).  Po Programu ustanavljanja in upravljanja naravnih parkov v Sloveniji , ki ga je državni zbor sprejel leta 1995, naj bi bilo v Sloveniji z različnimi stopnjami varstva zavarovanega do trideset odstotkov državne - ga ozemlja ( Primorske novice , 4. januar 2000, št. 1: 3).  Vizija trajnostnega (vzdržnega ali sonaravnega) ra - zvoja, ki je postala ključna tendenca globalnega go - spodarstva in okoljske politike, predvideva ohranitev ekoloških sistemov, ki so za človekovo preživetje te - meljnega pomena. Zaradi gospodarske rasti v obdo - bju moderne dobe (klasičnega kapitalizma), ki je ne - dvoumno prispevala k izboljšanju kakovosti življenja ljudi, se je izrazito ogrozilo naravne vire (vodo, zrak, krajino), ki pomenijo temelj človekovega obstoja (Barbič 2005: 15). Trajnostni razvoj pa predpostavlja ob gospodarskem, kulturnem in socialnem razvoju Izvestje_6_tekstblok_2.indd 28 3.12.2009 14:29:01 29Izvestje 6 • 2009 Članki in potrebam tamkajšnjih ljudi. Zato naj bi v okviru razvoja določili takšne parametre, ki bi dolgoročno nosili uravnoteženje med človeko - vim delovanjem in naravo. Po mnenju Bojana Počkarja, raziskovalca in vodje projektov v pod - jetju OIKOS, d. o. o., so izkušnje iz sveta poka - zale, da parki omogočajo učinkovito varovanje narave in da z njihovim dobrim upravljanjem, ki temelji na naravnih danostih okolja, park ne predstavlja velikih omejitev za prebivalce, ki ži - vijo na njegovem območju, in za zainteresirane skupine, temveč pomembne prednosti in boljše zmožnosti (Počkar 1996: 16–17). Po smernicah naj bi bil KRP zavarovano ob - močje nižjega ranga ali položaja, kot ga imajo narodni parki, cilj pa bi bil zavarovanje prvobi - tne narave in krajine na območju občin Divača, Hrpelje-Kozina, Sežana, Komen in del občin Miren-Kostanjevica in Koper. Pristojna za nje - govo ustanovitev in upravljanje pa naj bi bila država. Kot je še v zaključku predstavitve » za- četkov velikega in pomembnega projekta « zapisal Počkar, naj bi KRP ne pomenil novih omejitev za ljudi, ki bivajo na njegovem območju, ampak naj bi pomenil razvoj nekaterih obetavnih de - javnosti in novo kakovost (prav tam: 17). Kot je že bilo omenjeno, se je v okviru projek - ta izvajalo več malih akcij: poleg dejavnosti, ki so jih izvajale neprofitne fizične in pravne osebe,7 hkratno ohranjanje naravnih vrednot in varovanje okolja oziroma povezovanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Bistvo je v celovitem pristopu k razvo - ju okolja, ki zagotavlja vzdrževanje ravnotežja med ohranjanjem narave in gospodarskim razvojem, rav - notežja, ki nikoli ni (do)končno, temveč se nenehno spreminja. Vse spremembe pa morajo temeljiti na načelu trajnosti oziroma vzdržnosti, kar človeku za - gotavlja dolgoročni razvoj (prav tam: 16).  V okviru PHARe programa CBC Timav: Kraški re - gijski park se je izvajalo 18 tako imenovanih malih projektov: Kačja jama v izvedbi Jamarskega društva Logatec; Prezentacija naravnega spomenika Cirje , v izvedbi Občine Komen oz. Vaške skupnosti Komen; Ureditev poti ob Reki v izvedbi Turističnega društva Vremska dolina; Odvajanje in čiščenje odpadnih voda naselja Štanjel kot osnova za nadaljnji razvoj turizma v izvedbi Turističnega društva Štanjel; Elektrifikacija jame Vilenica in Sanacija onesnaženih jam v izvedbi Jamarskega društva Sežana; Projekt za pripravo sa - nacijskega programa in pridobitev dokumentacije za sanacijo vodnega vira Barka-Vareje v izvedbi Občine katerih cilj je bil » v materialnem in duhovnem smislu obogatiti Kras, njegove prebivalce in tiste, ki se za Kras kakorkoli zanimajo « (Agencija Kras 1999: 12),8 velja izpostaviti nekoliko večji in fi - nančno zahtevnejši projekt, ki je veliko postoril za turistično prepoznavnost Krasa. To je bila akcija ureditve kolesarskih poti po Krasu ( Kolesarska mreža na Krasu ), katere dejavnosti so izvajali so - delavci podjetja za aplikativno ekologijo Limnos iz Ljubljane, izbranega na javnem razpisu Mini - strstva za okolje in prostor. V okviru projekta so uredili 370 kilometrov kolesarskih poti, ki so jih speljali in označili po malo prometnih lokalnih in gozdnih cestah, kolovozih in poljskih poteh po celotnem ozemlju slovenskega Krasa. Obenem so tudi popisali in ponekod označili zgodovinske in naravne znamenitosti (kot npr. Debelo grižo v Volčjem Gradu), kjer so tudi uredili manjša počivališča ( Primorske novice , 23. oktober 1998, št. 83: 7). Zastavljeno kolesarsko mrežo so pred oblikovanjem končne različice predstavili v vseh občinah, kjer so pričakovali stališča in pripom - be domačinov ( Primorske novice , 3. marec 1998, št. 17: 11). Izdali so tudi turistično karto v štirih jezikih z naslovom S kolesom po Kraškem par - ku, glavni namen projekta pa je bil z urejenimi Divača; Sveto skozi vse leto – krajinske značilnosti spo - dnjega Krasa v izvedbi Vaške skupnosti Sveto; Trajno - stni razvoj krajevne skupnosti Lokev v izvedbi Krajevne skupnosti Lokev; Preureditev mrliške vežice v lapidarij v izvedbi Krajevne skupnosti Štorje; Osmica v izvedbi Društva Fraska; Ohranjanje kraške kulturne krajine v izvedbi Društva rejcev drobnice s Krasa; Gozdna učna pot Tabor v izvedbi Zavoda za gozdarstvo Slovenije- Pe Sežana; Interaktivna multimedijska predstavitev turizma Kraškega regijskega parka v izvedbi Občine Sežana; Sanacija skupnega vaškega vodnega zbiral - nika v izvedbi Krajevne skupnosti Podgorje; Izdela - va vzorčnih primerkov narodnih noš Krasa v izvedbi Društva kmetic sežanske regije; Označitev povezoval - nih poti do planinske koče na Kokoški v izvedbi Pla - ninskega društva Sežana; Etnološka razstava v izvedbi Turističnega društva Škocjan (Agencija Kras 1998: 22–32, Agencija Kras 1999b: 12–19).  Osnovni namen razpisa je bil spodbujati trajnostni razvoj, upravljanje in sodelovanje na območju pri - hodnjega Kraškega parka. Ciljna področja so bila: 1. razvojne študije in njihovo uresničevanje; 2. sanacij - ski programi; 3. izobraževalni programi, kadri, pred - stavitev Krasa, spodbujanje okoljske zavesti (Agencija Kras 1998: 22–32). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 29 3.12.2009 14:29:01 0Izvestje 6 • 2009 Članki kolesarskimi potmi kolesarje rekreativce preu - smeriti na ceste, kjer bi poleg rekreiranja spozna - li naravne in kulturne posebnosti Krasa. Dobro zasnovani projekt, ki je marsikaterega turista iz drugih delov Slovenije in morda tujine privabil na Kras in obenem tudi veliko storil za turistično promocijo Krasa, je žal čez nekaj let propadel, saj se ob njegovi zasnovi niso dogovorili za nadaljnje vzdrževanje stranskih, poljski in gozdnih poti, ki so se zarasle. Ravno tako so se uničili smerokazi. Kot je na okrogli mizi o izginevanju t. i. avtentič - ne kraške arhitekturne dediščine leta 19989 po- udaril takratni župan Občine Sežana, Miroslav Kljun, ki je kasneje tudi nasprotoval projektom o razvoju Krasa brez vključevanja domačinov, so se v primeru kolesarskih poti » stvari dogajale mimo nas in so /.../ sedaj pritožbe lovcev in neka - terih drugih, ker sploh niso bili vprašani oziroma ozaveščeni o teh zadevah « (Agencija Kras 1999a: 12). Kljub temu da so organizatorji izvedli pred - stavitev projekta po občinah in skušali zasnovo poti uskladiti z domačini, iz izjave nekdanjega župana in samega zaraščanja poti lahko sklepa - mo, da projekt ni bil dovolj usklajen z željami lokalnega prebivalstva, saj bi v nasprotnem pri - meru vanj vključili poti, ki jih vaščani upora - bljajo pri vsakodnevnem življenju. Cilji akcije so se tako razblinili, vzroke zanemarjanja poti pa lahko iščemo v skromnem sodelovanju razisko - valcev oziroma strokovnjakov z domačim prebi - valstvom, saj slednji niso bili aktivno udeleženi pri pripravi kolesarskih poti. Podobna usoda je doletela tudi večina drugih akcij v okviru malih projektov: če izpostavim le projekte, ki so se izva - jali na območju Občine Komen, lahko potrdim, da njihovi rezultati nikakor niso obrodili želenih sadov. Vaška skupnost Komen je v sodelovanju s strokovnjaki Zavoda RS za gozdove in takra - tnega regionalnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice izvedlo akcijo Prezentacija naravnega spomenika Cirje . Njen cilj je bil ureditev in obnovitev gozda Cirje – ki se nahaja na severnem delu vasi Komen in  Okroglo mizo Zakaj izgineva kraška avtentična kul - tura? sta organizirala podjetje Mediacarso, ki izda - ja revijo Kras , in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Posvet je bil v Lipici realiziral leta 1998 (Agencija Kras, 1999: 10–33). je bil leta 1985 razglašen za naravno dediščino –, ter priprava sprehajalne poti po gozdu in mimo vodnega ekosistema (kala), ki bi obiskovalcem nudila možnosti za rekreacijo in vzgojo o zna - čilnosti kraških gozdov in načini gospodarjenja s kraškimi območji (Agencija Kras 1999b: 13). Vaška skupnost Sveto je izvedla akcijo Sveto skozi vse leto – krajinske značilnosti spodnjega Krasa , v kateri so obnovili krožno sprehajalno pot po vasi in njeni okolici in tako predstavili naravne in kulturne znamenitosti. Pot so povezali z dru - gimi sprehajalnimi potmi v soseščini (prav tam: 17). Turistično društvo iz Štanjela pa je izvedlo akcijo Odvajanje in čiščenje odpadnih voda na - selja Štanjel kot osnova za nadaljnji razvoj turiz - ma, katere cilj je bil pripraviti dokumentacijo za ureditev kanalizacijskega sistema in postavitev čistilne naprave. V projektu urejeni sprehajalni poti v Komnu in Svetem sta danes zanemarjeni in nevzdrževani, poleg tega pa tudi kanalizacija in vodna oskrba starega dela Štanjela do danes še ni urejena. Za razliko od projekta Kolesarske mreže na Krasu , pri katerem so večinoma sode - lovali strokovnjaki, ki niso bili doma s Krasa, so bile pri akcijah malih projektov, sicer ob sodelo - vanju s tujimi strokovnjaki, udeležene prav vaške skupnosti, ki bi v nadaljevanju morale poskr - beti za urejenost poti. Pri podajanju odgovorov na vprašanje, zakaj vaščani niso sodelovali pri oblikovanju poti in sedaj niso zainteresirani za upravljanje s takrat oblikovano kulturno dedišči - no, pa lahko samo domnevamo, da je še vedno med domačim prebivalstvom stopnja zavedanja sodobnega pomena naravnih vrednot in kraške kulturne dediščine nizka. Poleg tega pa se za - stavljajo tudi vprašanja, na kakšen način so bili prebivalci določene skupnosti povabljeni v pro - jekt, kakšen odnos so strokovnjaki vzpostavili do domačinov in kako se je izvajal nadzor nad iz - vajalci/uporabniki evropskega denarja. Komisija PHAR e je projekte nadzorovala skozi poseg in ob zaključku, ni pa bilo poskrbljeno za nadaljnjo kontrolo, kar postavlja vprašanje o pomenu izva - janja in financiranja evropskih projektov. Pred - videvamo lahko, da bi se prijavitelji odločali bolj premišljeno in odgovorno, če bi bilo za nadzor poskrbljeno tudi v naslednjih letih in v primeru nevzdrževanja podane visoke kazni. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 30 3.12.2009 14:29:01 Izvestje 6 • 2009 Članki Leta 1999 so se kraške občine vključile v še en pomemben vladni mednarodni program, t. i. Pilotni projekt Kras (v nadaljevanju PPK), ki naj bi na območju celega Krasa povezal vse uporab - ne vzvode, s katerimi bi obvarovali in ohranili tip kraške kulturne krajine, vse naravne danosti Krasa in vse njegove naravne in kulturne poseb - nosti (Rebolj 1998: 20–21). V začetku pogajanj o delovanju PPK, leta 1996, so izvajalci projekta še zatrjevali, da projekt predstavlja začetek poti h Kraškemu regijskemu parku , s tega stališča je k projektu pristopila tudi takratna vlada ( Pri- morske novice , 24. december 1996, št. 100: 9). Pri zaključevanju posameznih obdobij projek - ta,10 ki je trajal od leta 1999 do 2003, pa je vodja projekta Tatjana Rener zatrjevala, da je cilj PPK izdelati strokovne podlage za regionalni razvoj - ni program Krasa, ki bo lahko tudi podlaga za morebitni kraški park, ni pa park cilj projekta. Ker je bila posebnost programa v metodologiji, saj so se zavzemali za pristop »od spodaj nav - zgor«, kar pomeni, da naj bi bile glavne razvoj - ne smernice posredovane od domačinov in ne strokovnjakov oziroma politikov, je vodja pro - jekta še pojasnjevala, da je vključevanje predlo - gov domačinov jamstvo, da morebitni Kraški re - gijski park ne bo zamrežen rezervat ( Primorske novice , 16. maj 2000, št. 39: 10). Po zaključnem obdobju je bil izdelan skupni razvojni program Kraške regije (2002), ki je nastal kot rezultat medobčinskega interesnega povezovanja,11 in 0 V prvi fazi so podali Problemsko analizo funkcional - ne zaokrožene Kraške regije (2000), ki je nastala na podlagi podrobnega poznavanja celotnega prostora, opredelitve problemov in razlik ter ovrednotenju bo - gastev in prednosti Kraške regije. V drugem delu so v Skupnem razvojnem programu (2002) oblikovali dol - goročno razvojno vizijo območja ter začrtali desetle - tno strategijo za njene uresničitve. Svoja pričakovanja so strnili v razvojno vizijo, ki jo najbolj ponazarja vodilna misel: » Kraški človek med čisto visoko tehnolo - gijo in oživljeno kraško krajino brez meja «. V tretjem, zaključnem delu pa so izvedli Izvedbeni program sku - pnega razvojnega programa Kraške regije (2003), kjer so predstavili prednostne ukrepe in projekte za časov - no obdobje 2003–2006.  Pilotni projekt Kras je predstavljal partnerski pro - jekt sedmih ministrstev in Sveta evrope, k njemu pa je pristopilo tudi šest kraških občin, ki so obsegale obravnavano območje. predstavlja zemljevid, ki kaže pot, ki naj bi jo v letih 2001–2010 prehodila Kraška regija, kakr - šno si želijo njeni prebivalci. Zaradi nestrinjanja županov in svetnikov kraških občin z zastavljenim osnutkom pro - jekta Kraški regijski park do razglasitve par - ka s strani države do danes še ni prišlo. Kot je pojasnil nekdanji poslanec Državnega zbora Davorin Terčon, sedanji župan Občine Sežana, so se pogajanja zaustavila zaradi prepričanja domačinov » da ne smejo dovoliti, da bi režim v parku omejeval življenje prebivalcev v njem . /.../ Ustanovili naj bi tak park, ki bo razvojno narav - nan in bo imel različne režime varovanja, tako da do praktičnih ovir pri nadaljnji urbanizaciji posameznih naselij ne bi smelo priti « (Primor - ske novice , 19. marec 1999, št. 22: 11). Pogovori županov z Ministrom za okolje in prostor so se nadaljevali še v naslednjem letu, 11. julija 2000 je bil tudi podpisan sporazum o sodelovanju pri ustanovitvi Kraškega regijskega parka, ki so ga poleg Ministrstva za okolje in prostor in predsednika Medresorskega odbora za Kras12 podpisali tudi župani vseh šestih občin ( Skupni razvojni program PPK 2002: 5, gl. še Primorske novice , 16. maj 2000, št. 39: 10). Sporazum je po navedbah Ministrstva za okolje in prostor prav - no obvezujoč do sprejetja Zakona o kraškem regijskem parku ( http://www.civilnainiciati - vakras.com/node/57 4, 26. 10. 2009). Nekdanji župan Občine Sežana Miroslav Kljun je na že omenjeni okrogli mizi leta 1998 še poudaril » da so ideje o Kraškem regijskem parku dobre in po - zitivne, vendar so bile v Poročevalcu Državnega zbora RS nekatere stvari opisane, pojasnjene in narisane brez kakršne koli vednosti kogar koli s Krasa. /.../ In ne bi želel, da Kraševci postanemo  Ker so se v devetdesetih letih 20. stoletja z razvojem Krasa ukvarjali sekretarji več ministrstev, hkrati pa med njihovimi resorji ni prihajalo do medsebojnega sodelovanja in partnerskih odnosov, je vlada RS leta 1997 ustanovila Medresorski odbor, ki je bil zadolžen za koordinacijo med vsemi nosilci razvojnih pro - jektov na Krasu. Medresorsko skupino so sestavljali državni sekretarji iz Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za gospodarske dejavnosti, Ministrstva za ekonomske odnose in ra - zvoj, Ministrstva za promet in zveze in Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 31 3.12.2009 14:29:01 2Izvestje 6 • 2009 Članki rezervat nekih indijancev zato, da se bo ne vem kaj okrog tega dogajalo. /.../ Kraševci želimo v 20. stoletju živeti kot Kraševci v 20. stoletju. Za ko - zarček vina bomo vedno imeli, karkoli se bo zgo - dilo. /.../ Toda to je v 20. stoletju za nas, Kraševce, premalo « (Agencija Kras 1999a: 12). Za razliko od začetnih nasprotovanj lokal - nega prebivalstva o ustanovitvi Kraškega regij - skega parka (npr. v letih 1998, 1999, 2000), ker naj bi življenje v njem odsevalo življenje v zapr - tem rezervatu, pa je potrebno opozoriti, da se v zadnjih dveh letih (2007, 2008) v diskusijah o ohranitvi kraške krajine in nevarnostih njenega uničenja z gradnjo t. i. satelitskih zaselkov v bli - žini kraških vasi13 prav domačini prizadevajo, da bi Ministrstvo za okolje, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za gospodarstvo, nadaljevali ak - tivnosti vzpostavitve Kraškega regijskega parka pod okriljem UNeSC-a. To naj bi po njihovem mnenju, kot beremo v poslanstvu Civilne inici - ative Kras (v nadaljevanju CIK), ne le izboljšalo življenjskih razmer, temveč tudi odprlo mnogo gospodarskih priložnosti za lokalno prebival - stvo, hkrati pa bi omogočilo ohranitev Krasa kot naravne in kulturne vrednote ( http://www. civilnainiciativakras.com/node/ 3, 10. 1. 1009). Na pobudo arhitekta Ljuba Laha naj bi se CIK zavzemala za t. i. pogodbeni model regionalnih naravnih parkov po modelu iz Francije, teme - lječ na ustanovnem aktu – pogodbi, ki predsta - vlja vzajemni interes in partnersko sodelovanje med državo, regionalnimi oblastmi in lokalnim prebivalstvom. Država pri tej obliki varstva strokovno in finančno pomaga pri zaščiti nara - ve in kulturne dediščine. Glede na diskusije zadnjih dveh let o po - menu ohranjanja kraške krajine pa velja še iz - postaviti načine, kako se oblikuje javni diskurz in kakšno vlogo imajo pri tem strokovnjaki in širša javnost. Dogaja se, da mnogo udeležencev posvetovanj organiziranih od CIK, na katerih svoja mišljenja in videnja podajajo arhitekti, geodeti, naravovarstveniki in drugi, tem sle - po sledi. Brez lastnega razmišljanja verjame v načela zlasti okoljevarstvenikov, ki Kras sicer  Diskurz o ohranjanju kraške kulturne in naravne kraji - ne se odvija znotraj Civilne iniciative Kras, katere člani so poleg nekaterih strokovnjakov večina Kraševci. pravilno obravnavajo kot posebno naravno in ranljivo okolje, kjer je potrebno upoštevati tako posebne naravne pojave, vodo, čistost zraka itn., vendar se morajo Kraševci po drugi strani tudi zavedati, da je potrebno kraški prostor razvijati in da na razvoj vpliva prav človek, saj bi Kras v nasprotnem primeru še vedno predstavljal golo, kamnito in turobno pokrajino, kot so jo opiso - vali popotniki v 17. stoletju (Kranjc 1999: 2). Če se ozremo v preteklost, v obdobje gradnje južne železnice, ki je preko kraške planote v Trst prišla leta 1857, se moramo zavedati, da so za tisti čas tujek v prostoru pomenili tudi proga, viadukti in manjši mostovi, ki so predstavljali neizbežno železniško infrastrukturo. Morda je tudi gradnja železnice med takratnimi prebivalci povzroči - la negodovanja, in je v Trst prišla zaradi vpliva t. i. kapitala, vendar je po drugi strani za Kras pomenila okno v svet. Mnogim domačinom je vir zaslužka prinašala že gradnja proge in dru - gih železniških objektov, kasneje pa je železni - ca kraški prostor povezala s Trstom, Ljubljano, Dunajem, Gorico in drugimi gospodarsko po - membnimi kraji. Danes si Krasa brez železniške proge ni mogoče predstavljati; če je ne bi imel, bi ta del slovenskega prostora zaostal za osta - limi deželi. Podobno lahko trdimo za gradnjo avtocest. Danes pomeni avtocesta za Kras pove - zavo s središčem Slovenije in ostalimi centri, za mnoge Kraševce pa pot do mesečnega zaslužka. Ob njeni gradnji so se pri nekaterih prebivalcih sicer pojavila nasprotovanja glede njene posta - vitve, saj je z njeno gradnjo » Kras ranjen «, kot je v reviji Kras zapisal Jožko Žiberna (Žiberna 1996: 16),14 vendar je po drugi strani prav avtocesta na Kras pripeljala veliko ekonomskega in kulturne - ga kapitala, ki je med drugim tudi pomembno vplival na prepoznavanje drugačnih vrednot in pomenov, ki jih danes pripisujejo kraškim kul - turnim prvinam, kot je npr. kraška arhitektura. Strinjam se s CIK in mnogimi strokovnjaki, da je potrebno slediti smernicam trajnostnega razvoja,  V članku lahko preberemo razmišljanje avtorja glede smeri nove avtoceste, saj so načrtovalci in graditelji grobo posegli v naravo in po mnenju avtorja niso zbrali najboljše rešitve. S tem, da niso zgradili via - dukta, so uničili rodovitno divaško dolino. Viadukt bi manj prizadel naravno okolje in bi se s tem vsaj delno ohranilo podobo celotne pokrajine. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 32 3.12.2009 14:29:01 Izvestje 6 • 2009 Članki ki na eni strani temeljijo na zadovoljevanju po - treb sedanjih generacij, ne da bi pri tem ogro - žali prihajajočih, in ob uravnoteženem razvoju dosegati gospodarsko učinkovitost, okoljsko varnost in socialno pravičnost, vendar je pri tem potrebno dopustiti, da se na Krasu razvijajo tudi dejavnosti, ki na prvi pogled morda ogrožajo značilnosti kraške krajine, po drugi pa bi morda domačinom v prihodnosti predstavljale gospo - darski razvoj. Naj izpostavim le dva primera, ki sta prav v letu 2008 sprožila veliko prahu s strani CIK. Strinjam se s prebivalci vasi Grahovo Brdo, ki nasprotuje gradnji turističnega naselja, t. i. satelitskega naselja, ki bo lahko z vidika do - mačina uničil okolico vasi. Vendar mislim, da bodo z upoštevanjem arhitekturnih, gradbenih in drugih značilnosti kraških vasi (npr. gručasta poselitev, smer gradnje, kompozicija domačij, arhitekturni kraški detajli) domačinom prav pre - bivalci teh naselij lahko pomagali k izboljšanju gospodarskega položaja s tem, da bodo poten - cialni kupci njihovih npr. kmetijskih pridelkov. Glede Lipice in nasprotovanja golf igrišču pa se je potrebno vprašati, ali smo Slovenci in naša dr - žava dovolj bogati, da bomo le z obiskom in ja - hanjem konjev omogočili Lipici, njeni naravni in kulturni dediščini ter kobilarni preživetje. Ali pa morda Lipica potrebuje dodatne turistične vse - bine, med katere lahko uvrstimo tudi golf. To pa ne pomeni, da je potrebno zanemariti primarno dejavnost kobilarne, to je reja lipicanskih konj. Mnenja sem, da je nespametno nasprotovati in se upirati novim razvojnim pobudam investitor - jev, ki imajo kapital, ne da bi pri tem pretehtali tako pozitivne kot negativne posledice. Potreben je interdisciplinarni pristop, v katerem bo vsaka stroka argumentirala svoje prednosti in slabosti. Potem pa se bo na podlagi skupnih načel in de - janskih potreb prebivalstva potrebno odločiti, kako osnovati kraški gospodarski in kulturni ra - zvoj. In ne le zaradi nevoščljivosti, ker nekdo ima kapital, drugi pa ne, onemogočati razvoja Krasa. Na Ministrstvo za okolje in prostor sta leta 2009 svojo pobudo za ustanovitev Kraškega parka naslovila tudi primorska poslanca Breda Pečan in Samo Bevk iz poslanske skupine So - cialni demokrati ( http://www.civilnainiciativa - kras.com/node/57 3, 26. 10. 2009). V odgovoru Ministrstva za okolje in prostor vidimo, da se ministrstvo sicer zaveda in pozna problematiko ranljivosti kraške pokrajine, vendar zaradi ome - jene kadrovske in finančne zmogljivosti ter vpe - tosti ministrstva v projekte ustanavljanja novih parkov drugod po državi, do uresničitve parka zagotovo ne bo prišlo pred letom 2011 ( http:// www.civilnainiciativakras.com/node/57 4, 26. 10. 2009). Ta čas pa lahko strokovnjaki humanistič - nih in naravoslovnih ved veliko postorijo na po - dročju izobraževanja, ozaveščanja in vzpodbuja - nja lokalnega prebivalstva, da bo v parku poleg omejitev spoznalo nove priložnosti za trajnostni razvoj svojega življenjskega prostora. Pomemben ključ uspešnosti poganjanj in ozaveščanja pa bo storjen v primeru, da bo domače prebivalstvo aktivni akter pri oblikovanju razvojnih smernic parka. Zavedati se je namreč potrebno, na kar tudi kažejo vsi dosedanji neuspešni razvojni projekti, da brez vključevanja domačega prebi - valstva park ne bo nikoli zaživel in bo še vedno utopija, aktualni projekt za nabiranje političnih točk posameznih strank. Vendar se sodelovanje ne kaže le v metodologiji organiziranja strokov - nih delavnic in raznih posvetovanj, temveč tudi v aktivnem vključevanju domačinov v razvojne projekte, v okviru katerih bi se z individualnimi pogovori, anketami in drugimi oblikami sode - lovanja spoznalo, kaj si prebivalstvo Krasa želi v prihodnosti. Le tako bo Kraški regijski park predstavljal projekt, oblikovan po meri kraške - ga človeka, ki bo povezal Kras med preteklostjo in prihodnostjo, in bo zato morebiti uresničen v prihajajočih letih. LITeRATURA AGeNCIJA KRAS. 1998. Komisija je izbrala …, 18 odobrenih projektov Phare programa: Timav-Kraški park. V: Kras , št. 25, 22–32. AGeNCIJA KRAS. 1999a. Zakaj izgineva kra - ška avtentična arhitektura? Z izgubo kraške arhitekture bi izgubili tudi Kras. V: Kras , št. 32–33, 10–33. AGeNCIJA KRAS. 1999b. Kaj so dali Krasu pharovi mali projekti. V: Kras , št. 34, 12–19. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 33 3.12.2009 14:29:01 Izvestje 6 • 2009 Članki BARBIČ, Ana. 2005. Izzivi in priložnosti podeže - lja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. HARMeL Matjaž, KOBAL, Jurij. 1997. Kraški regijski park: Nastaja načrt upravljanja. V: Kras , št. 20., 14–15. Izvedbeni program skupnega razvojnega progra - ma Kraške regije 2004–2006. Končno poroči - lo. Pilotni projekt Kras. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel, Agencija RS za regionalni razvoj. KLeMeN KReK, Zofija. 1995. Spodbuditi or - ganizirano gibanje: okrogla miza »Ženska in njena vloga pri varovanju naravne in kultur - ne dediščine Krasa«. V: Kras , št. 9, 56–57. KLeMeN KReK, Zofija. 1999. Države tekmuje - jo za vpis v Unescovo dediščino. V: Kras , št. 32–33, 31–33. KRANJC, Andrej. 1999. Uvod. V: Kras: pokra - jina, življenje, ljudje . Andrej Kranjc (idr.). Ljubljana: Založba ZRC, 9–17. POČKAR, Bojan. 1996. Začetek velikega in pomembnega projekta … Kras kot del zava - rovanih območij v Sloveniji. V: Kras , št. 16, 16–17. Problemska analiza funkcionalno zaokrožene Kraške regije (analitičen del skupnega razvoj - nega programa) . Pilotni projekt Kras. 2000. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel. Agenci - ja RS za regionalni razvoj. PUR, Dimitrij. 1996. Pomoč evropske uni - je – Phare projekti na Krasu: Projekte bolj uskladiti in informirati javnost. V: Kras , št. 17–18, 31–32. ReBOLJ, Dušan. 1998. Državni podsekretar Ivo Piry o medresorski koordinaciji in pro - jektnem svetu za Kras: lokalne skupnosti se morajo medsebojno povezati. V: Kras , št. 25, 20–21. Skupni razvojni program občin Divača, Hrpe - lje-Kozina, Komen, Sežana ter kraškega dela občin Koper in Miren-Kostanjevica . Strateški del 2001-2010 . Pilotni projekt Kras. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel, Agencija RS za regionalni razvoj. ŽIBeRNA, Jožko. 1996. Kras in avtocesta: Kras je ranjen. V: Kras , št. 15., 16. ČAsOPIs NI IN INteRNetNI vIRI: CIVILNA INICIATIV A KRAS. Poslanstvo . V: http://www.civilnainiciativakras.com/ node/ 3. (uporabljeno dne 10. 1. 1009). Odgovor MOP na poslansko pobudo Brede Pe - čan in Sama Bevka o ustanovitvi Kraškega regijskega parka. V: http://www.civilnainici - ativakras.com/node/57 4. Uporabljeno dne 26. 10. 2009. Poslanska pobuda poslanke in poslanca SD, Brede Pečan in Sama Bevka, glede spre - jema zakona o Kraškem regijskem parku. V: http://www.civilnainiciativakras.com/ node/57 3. Uporabljeno dne 26. 10. 2009. URŠIČ, Marica. 25. oktober 1996. Zakon o re - gijskem parku Škocjanske jame: omejitve in možnosti: Park – zgled sonaravnega razvo - ja?. V: Primorske novice , , L/84, 11. Primorske novice . 24. december 1996. Od pre - nove Štanjela k ustanovitvi regijskega parka Kras: nastaja načrt upravljanja, L/100, 9. Primorske novice . 3. marec 1998. Predstavitve v kraških občinah: kolesarska mreža tudi na Krasu. LII/ 17, 11. PROS eN, Dragica. 23. oktober 1998. Nov način za predstavljanje lepot Krasa domačinom in tujcem: s kolesom po kraškem parku. V: Pri- morske novice , LII/ 83, 7. Primorske novice . 19. marec 1999. Poslanec dr - žavnega zbora Davorin Terčon o aktualnih vprašanjih Krasa: Kraševci nočejo »parka omejitev«, LIII/22, 11. ŠAJN Tomo, URŠIČ ZUPAN, Marica. 4. januar 2000. Bo pol Primorske zavarovane? Kra - jinski in regijski parki prinašajo omejitve, a tudi priložnosti za drugačen, morda še boljši razvoj – Primerna ureditev odpira pot do evropskega denarja. V: Primorske novice , LIV/1, 3. URŠIČ ZUPAN, Marica. 16. maj 2000. Nič o Krasu brez Kraševcev. To zagotavlja v če - trtek usklajen sporazum o kraškem parku – Brez tega je bil tudi Pilotni projekt Kras vprašljiv. V: Primorske novice , LIV/39, 10. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 34 3.12.2009 14:29:02 Izvestje 6 • 2009 Članki sKRI te jezIKO vNe INteRFeReNCe DANILA ZULJAN KUMAR * POJeM JeZIKOVN e INT eRFeReNCe Jezikovno interferenco definiramo kot sprejem jezikovne prvine iz jezikovnega siste - ma A v jezikovni sistem B, pri čemer ne gre le za preprosto dodajanje tujih jezikovnih vzorcev, ampak za preureditev razločevalnih lastnosti jezikovnega sistema B, saj vsako dodajanje ali odvzem jezikovnih prvin v sistemu pogojuje ponovno določitev njegovih razločevalnih la - stnosti (Vogt, v Weinreich 1979: 1). Ločimo več vrst interferenc: 1. leksikalno – prevzemanje leksemov; 2. semantično – pre - nos pomena zaradi medjezikovne identifikacije s tujim modelom; 3. morfološko – prenos veza - nih morfemov; 4. fonološko – prevzemajo se fo - nemi ali glasovi iz drugega jezika; 5. prozodično – prenos naglasa ali intonacije; 6. skladenjsko – prenos skladenjskih pravil ter 7. ortografsko – prenos grafemov (Sočanac 2004: 32–33). Ohlapnejša je delitev na vidne in skrite in - terference. Skrite interference ne vključujejo nobenega vidnega prenosa v smislu leksikalnih ali morfoloških interferenc (na primer prevzem furlanskega večalnega besedotvornega obrazi - la -on v primorskih govorih: mačkon , praščon , packon ), ampak gre za posnemanje pomena ali strukture iz jezika A z jezikovnimi sredstvi je - zika B. Tovrstne interference, ki jih imenujemo tudi kalki,1 postopek, pri katerem z jezikovni - mi sredstvi lastnega jezika posnemamo pomen * Dr. jezikoslovnih znanosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, DZuljan@zrc-sazu.s i  Na zelo poveden način je take vrste interference ozna - čil znani italijanski jezikoslovec G. I. Ascoli že leta 1883, ko je kalke iz nemščine v alpskih romanskih go -neke besede ali strukture oz. njeno zgradbo v tujem jeziku, pa kalkiranje, spadajo med t. i. pomenske in skladenjske premike. Pomenski in skladenjski premiki niso že sami po sebi je - zikovne interference. Jezikovna interferenca vključuje jezikovni prevzem, nov pomen in/ali nova struktura (različna od pomena ali struktu - re v nekem nadsistemu; npr. v razmerju krajev - ni govor : narečje oz. narečje : knjižni jezik) pa lahko vznikneta že v jeziku (sistemu) samem. V vasi Vedrijan v Brdih je znana vezava glagola s predmetom v tožilniku, medtem ko v knjižnem jeziku glagol zahteva dajalniško vezavo: oni so nas ‘nam � kuhali . Gre za skladenjski premik, ki pa ni skladenjska interferenca, saj v italijan - skem jeziku in stičnem furlanskem narečju take strukture ne poznamo. Naj opozorimo tudi na razlikovanje med jezikovnim prevzemom, ki spada v skupino pomenskih in skladenjskih premikov, in jezi - kovnim vplivanjem: pri prevzemu struktura ali pomen v jeziku B ne obstaja, pri vplivanju pa struktura ali pomen besede v jeziku B sicer obstaja, vendar v rabi nima iste funkcije, če pa jo ima, ta nosi označevalnik starinsko, redko ali kako drugače zaznamovano. POM eNSKI IN SKLAD eNJSKI KALKI Med pomenske in skladenjske kalke spada - jo strukturne in pomenske interference, ki jih lahko natančneje poimenujemo pomenski in skladenjski premiki, nastali zaradi stičnosti z vorih označil kot »materia romana, spirito tedesco « (Skubic 1990: 4). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 35 3.12.2009 14:29:02 6Izvestje 6 • 2009 Članki drugim jezikom.2 Pri tem gre za prevzem struk - ture ali pomena iz jezika A v jezik B. skladenjski kalki O skladenjskih kalkih govorimo takrat, ko skladenjska struktura v jeziku B (ali bolje: enem od sistemov ali podsistemov jezika B) odstopa od norme (jezika B oz. je v jeziku B sploh ni), jo pa najdemo v jeziku v stiku (jeziku A oz. enem od sistemov ali podsistemov jezika A). Taki pri - meri so: posnemanje glagolske vezave (primor - sko (prim.) mu boli trebuh < it. gli fa male la pancia , furl. gi fâs mâl la panse ), kalkiranje ita - lijanskih in/ali furlanskih besednih zvez (prim. mam toplo < it. ho caldo , furl. i ai cialt ; prim. danes se slišim slabo < it. oggi mi sento male , furl. uè mi šinti mal ; goriš. in tržaš. slov. klicati note < it. chiamare le note ). O skladenjskih in pomenskih kalkih smo se pogovarjali z zakoncema, Slovencem in Ita - lijanko, rojenima v Italiji, ki sta se odločila za življenje in delo v Sloveniji. V slovensko šolo sta vpisala tudi svoja otroka. V nadaljevanju nava - jamo dva zgleda, v prvem govorca navajata skri - te italijanske interference v pokrajinski različici slovenščine, ki se govori ob italijanski meji, v drugem zgledu pa navajata skrite slovenske in - terference v italijanskem jeziku svojih otrok. V zgledu [1] govorca opozorita na kalkira - ne strukture brez drugega , za + nedoločnik , od + samostalniška besedna zveza , ki so v splošni rabi na Primorskem. Tina, ki se je učila knjižne slovenščine na jezikovnem tečaju,3 se kalkirane strukture zaveda, vendar jo zaradi identifikacije s skupnostjo oz. prilagajanja okolju, v katerem biva, uporablja tudi sama. V zgledu [2] pa go - vorca poročata o slovenskih jezikovnih inter - ferencah v italijanskem jeziku svojih otrok, ki pretežni del časa prebijeta v slovenskem jezi - kovnem okolju.  Podrobneje o strukturnih in pomenskih interferen - cah glej v Zuljan Kumar 2002, 2003 in 2004.  Tudi sicer ima razvito védenje o razlikah v tvorjenju jezikovnih struktur v italijanščini in slovenščini.[1] e: Ma so vsi taki izrazi, ki so tudi v Sloveniji, ne, mislim, tu na Primorskem taki izrazi, ki ... recimo brez druzga, ne to, to ... T: Senz �altro. e: To je prav direktni prevod iz senz �altro. T: In in za + infinitivo. Jaz vem, da ni redu, ma če rečejo vsi, govorim tudi jaz zdaj tako, vem, da je narobe, oppure to, je brat od Andreja. To ni v redu, ne, ma če vsi rečejo ... (smeh) D: Ja, ti si se učila knjižno in zdaj slišiš tu dru - gače. T: Ja, alora govorim tudi jaz, ne. (smeh) [2] T: Na primer rečeš ... ker po slovensko je se ble - šči, ne, vedno, sem popravljala tolikokrat ... o, come si brilla, ne, questo, po italijansko come brilla, ne, ali ... D: To pomeni otroci razmišljajo po slovensko in prevajajo v italijanščino? T: e, ja, be ... D: Ker so več časa v tem okolju, ne. e: Ci prepariamo ci, je rekel enkrat Marco, se reče prepariamo ci ali ci prepariamo. T: Oppure, aspetta, aspetta, un �altra, ma se ne spomnim, se ne spomnim … Aiuta a la mam - ma. V italijanščini je aiuta la mamma, pomagaj mamo. D: Si na en način pomaga otrok, ne. On ima vzo - rec v slovenščini in pole poskusi v italijanščini. T: Ali obratno kot za vidit, italijansko je andia - mo a vedere, po slovensko gremo za videt, to ni v redu, ne? Pomenski kalki Med pomenske kalke prištevamo širitev po - menskega polja slovenske besede zaradi njene - ga enačenja z ustrezno enakovredno tujo bese - do (na primer glagol odpreti ima v primorskih narečjih poleg osnovnega pomena še pomen ‘prižgati �: odpreti luč < it. aprire la luce, furl. vi- arsi la lûs ). V našem primeru raba pomenskega kalka zlomiti si rit ‘zlomiti si trtico � pri sogovor - cih izzove krohot. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 36 3.12.2009 14:29:02 Izvestje 6 • 2009 Članki [3] A: Tisto povej, ko si je Ana zlomila ret, ne, si je zlomila trtico, in on (pokaže na B) je reku, da si je zlomila ret. B: [se ga spacâ il cul]4 ... (smeh), si je zlomila ret, ne. (smeh) A: Se sliši ful smešno, ne, v slovenščini. JeZIKOVNO VPLIVANJ e S pojmom jezikovno vplivanje (v našem pri - meru skladenjsko vplivanje) razumemo širitev skladenjske vloge neke strukture zaradi tujeje - zične interference. V primorskih narečjih sodi sem raba povednega naklona v pogojnem od - visniku za pretekli čas ( Če sem bila mogla, sem jo bila pojedla < it. Se potevo, l’ avrei mangiata , furl. Se podevi, la varès manzade ), raba nedo - ločniškega polstavka namesto razvezanega (ek - splicitnega) odvisnika ( ni bilo redko srečat take - ga človeka tu po naših dolinah < knj. it. non era inusuale incontrare una persona di questo tipo nelle nostre valli ). Rabo povednega naklona v pogojnem od - visniku ter rabo nedoločnika (nedoločniškega polstavka) v vlogi predmetnega odvisnika po - znamo tudi v slovenskem knjižnem jeziku, ven - dar je ta struktura rabljena mnogo manj kot v zahodnih slovenskih narečjih. Glede na to dej - stvo bi težko rekli, da gre za jezikovni prevzem. Primernejši bi bil termin jezikovno vplivanje. To pomeni, da ne gre za sprejemanje nove, v jeziku B neavtohtone strukture, ampak za strukturo, ki v jeziku že obstaja, vendar so se njene funk - cije razširile. To je oblika skrite interference, ki jo Weinreich (1979: 7) imenuje medjezikov - na identifikacija (interlingual identification). Do medjezikovne identifikacije pride, ko neka struktura v jeziku B zaradi posnemanja vzorca iz jezika A ob svoji običajni dobi dodatno funk - cijo. Primer jezikovnega vplivanja je, denimo, raba nedoločniškega polstavka namesto namer - nega [4] in predmetnega odvisnika [5]: [4] /.../ Za tisto, ker ker imam tudi mobi in in certo  Goriš. it.; knj. it. Lei si è spaccata il culo. senso naj bi tudi p əršparal na tistem, ker name - sto klicat z mobitem, kličem tudi s taljanskim . /.../ [5] /.../ ker zakaj ... če gledaš enkrat kupit en dober telefon , je pametno, da se malo pozanimaš, ne, ker lahko da boš naletel na Murphyja /.../ LITeRATURA CAMeRON, Deborah. 2004. Working with Spo - ken Discourse . London: Thousand Oak, New Delhi: Sage Publications. CRYSTAL, David. 2006. How Language Works . London: Penguin Group. GUMP eRZ , John J . 1992. Discourse strategies (Studies in interactional sociolinguistics). Cambridge, New Y ork, Melbourne: Cam - bridge University Press. SKUBIC, Mitj a. 1990. Skladenjski kalki roman - skega izvora v zahodnih slovenskih govorih. Dissertationes. Classis 2, Philologia et lit - terae , 153–161. SOČANeC, Lelija. 2004. Hrvatsko-talijanski jezični dodiri (S rječnikom talijanizama u standardnome hrvatskom jeziku i dubro - vačkoj dramskoj književnosti). Zagreb: Na - kladni zavod Globus. WeINReICH, Uriel. 1979. Languages in Con - tact. Findings and Problems . The Hague, Pa - ris, New Y ork: Mouton Publishers. ZULJAN KUMAR, Danila. 2002. Pomensko- skladenjski premiki v briškem in nadiškem narečju. V: Jezik in slovstvo 47/5–6, 193– 200. ZULJAN KUMAR, Danila. 2003. Nekaj bese - dnorednih posebnosti v nadiškem in bri - škem narečju. V: Jezikoslovni zapiski 9/2, 59–80. ZULJAN KUMAR, Danila. 2004. Vpliv italijan - ščine in furlanščine na gradnjo zložene po - vedi v nadiškem in briškem narečju. V: Riječ 10/2, 105–119. e Izvestje_6_tekstblok_2.indd 37 3.12.2009 14:29:02 Izvestje 6 • 2009 Poročilo POROČILO O D eLU RA zIsKOvALN e POstAje zRC sAzU v NO vI GORICI OD . 2. 200  DO 0. . 2009 PeRSONALNI SeSTAV V letu 2009 so raziskovalno delo na Raziskoval - ni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici opravljali: dr. Danila zuljan Kumar za Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, mlada raziskovalka Neva Makuc za Zgodovinski inštitut Milka Kosa, mla - di raziskovalki Špela Ledinek Lozej (7. 6. 2009 se je vrnila s porodniškega dopusta) in mag. ve- sna Mia Ipavec za Inštitut za slovensko narodo - pisje ter mlada raziskovalka jasna Fakin Bajec za Sekcijo za interdisciplinarno raziskovanje. V knjižnici je delovala univ. dipl. bibliotekarka Petra Kolenc (od 5. 2. 2009 na porodniškem dopustu). Postajo je vodil dr. Branko Marušič , znanstveni svetnik ZRC SAZU v pokoju. Dr. Danila Zuljan Kumar je svoje delovne ob - veznosti delila s Fakulteto za humanistiko Uni - verze v Novi Gorici (študijski program Sloveni - stika). S predavanji na isti fakulteti je oktobra 2009 pričela tudi Jasna Fakin Bajec (študijski program Kulturna zgodovina). DOKTORSKI ŠTUDIJ Doktorski študij, ki je temeljna delovna obveza mladih raziskovalk, so v letu 2009 opravljale: - Jasna Fakin Bajec z nalogo Kulturna dedi - ščina med tradicijo in inovacijo na Krasu (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo - logijo, mentor prof. dr. Janez Bogataj). Na - logo je končala in jo 23. marca 2009 oddala na Referat za podiplomski študij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in čaka na za - govor;- mag. Vesna Mia Ipavec z nalogo Etnologija in kultura etnološke vede na Goriškem (Uni - verza v Novi Gorici, Podiplomski študijski program Primerjalni študij idej in kultur, modul Slovenske študije, mentor dr. Naško Križnar); - Špela Ledinek Lozej z nalogo Stanovanj - ska kultura v Vipavski dolini: etnološki vi - dik razvoja in pomena kuhinje v 20. stoletju (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo - logijo, mentor prof. dr. Vito Hazler); - Neva Makuc z nalogo Furlanska historio - grafija in slovenska zgodovina (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, mentor prof. dr. Peter Štih). PReDAVANJA , ReFeRATI IN DRUGI JAVNI NASTOPI Slovenija Vipava, 4. 2. 2009: predavanje Danile Zuljan Ku - mar Vzpostavljanje koherence v konverzaciji za dijake 4. letnika škofijske gimnazije. Nova Gorica, 5. 2. 2009: predavanje Branka Marušiča Zgodovinski pregled univerzitetne - ga študija na Goriškem v Goriški knjižnici Franceta Bevka v okviru programa Fakulte - te za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Sežana, 17. 2. 2009: predavanje Jasne Fakin Ba - jec Zgodovina in etnologija Krasa na tečaju za lokalne turistične vodiče Krasa (organi - zatorji: Zavod za šport, turizem in prosti čas Sežana, Občine Krasa ter Višje in visokošol - sko središče iz Sežane). Komen, 27. 2. 2009: predavanje Jasne Fakin Bajec Poročilo Izvestje_6_tekstblok_2.indd 38 3.12.2009 14:29:02 9Izvestje 6 • 2009 Poročilo Po sledeh narodopisca in jezikoslovca dr. Kar - la Štreklja: raziskovanje kulturne dediščine na Krasu v Kosovelovi knjižnici Sežana, po - družnici Komen. Predavanje je bilo vključe - no v sklop prireditev ob 150. letnici rojstva dr. Karla Štreklja, rojenega v Gorjanskem na Krasu. Dobrovo, 8. 5. 2009: predavanje Branka Marušiča Premikanje narodnostne meje v Brdih v okviru strokovnega srečanja Narodna zavest in kul - turna dediščina v Brdih do konca 19. stoletja. Koper, 28.–30. 5. 2009: predavanje Danile Zu - ljan Kumar Tuj, tujec, na tujem v slovenskih dialektih , v okviru mednarodnega znanstve - nega sestanka Slovenski dialekti v stiku 4 z naslovom Od Trubarja do danes. Maribor, 14.–18. 2009: predavanje Danile Zuljan Kumar Besedilna kohezija v govorjenih na - rečnih pogovorih v okviru 6. mednarodnega kongresa Mednarodnega združenja za dialek - tologijo in geolingvistiko, ki ga je organizira - la Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost. Grad Kromberk, Goriški muzej, 20. 10. 2009: predavanje Špele Ledinek Lozej Kuhinja – središče doma: Stanovanjska kultura v Vi - pavski dolini. Portorož, 27.–28. 11. 2009: predavanje Jasne Fakin Bajec Turizem na Krasu v času soci - alizma na strokovnem posvetu Dediščina socializma v turizmu, ki ga je pripravila Univerza na Primorskem, Fakulteta za turi - stične študije Portorož – Turistica. Renče, 27. 11. 2009: predavanje Špele Ledinek Lozej Razvoj kuhinjskega prostora v Vipavski dolini v 20. stoletju za starejše občane v Hiši pravih srečanj. Tujina Monošter, 1.–3. 10. 2009: predavanje Danile Zuljan Kumar Jezikovno preklapljanje v jezi - ku v stiku v sklopu Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi na Slo- venskem slavističnem kongresu. Buenos Aires, 11. 11. 2009: predavanje Danile Zuljan Kumar Slovenska narečja danes za študente slovenskega jezika, Universidad de Buenos Aires, Facultad de filosofia y letras. PReDSTAVITV e, GOVORI IN DRUGI JAVNI NASTOPI Vesna Mia Ipavec je 10. 2. 2009 v Goriškem muzeju na gradu Kromberk predstavila svo - jo knjigo Murve in kavalirji – svilogojstvo na Goriškem. Dne 20. 6. 2009 je v Centru za šolske in obšolske dejavnosti na Vojskem sodelovala pri predstavitvi knjige avtorice Marice Kolenc Onkraj Govcev . Jasna Fakin Bajec je 21. 5. 2009 v Mladinskem hotelu v Pliskovici vodila predstavitev knjige Kras: trajnostni razvoj kraške pokrajine (za- ložba ZRC SAZU) in razpravo Kako bomo živeli na Krasu v prihodnosti , na kateri so so - delovali dr. Oto Luthar, dr. Mitja Prelovšek in Žiga Kokalj. Dne 2. 10. 2009 je na gradu v Štanjelu (Galerija Lojzeta Spacala) vodila pogovor z akademikom dr. Milkom Matiče - tom. Prireditev, ki jo je organizirala Kosove - lova knjižnica Sežana, podružnica Komen, je bila pripravljena v počastitev Matičetove devetdesetletnice. Petra Kolenc je 13. 1. 2009 v Goriškem muzeju na gradu Kromberk sodelovala pri predstavitvi Goriškega letnika 32/2008 in Izvestij 5/2008 ter 10. 2. 2009 knjige Vesne Mie Ipavec Mur- ve in kavalirji – svilogojstvo na Goriškem. Branko Marušič je 14. 1. 2009 v Gorici in 17. 2. 2009 v Goriškem muzeju na gradu Krom - berk predstavil knjigo avtoric Milice Kacin Wohinz in Marte Verginella Primorski upor fašizmu 1920-1941 ter 8. 9. 2009 na gradu Kromberk in 1. 10 v Gorici knjigo Cvetka Vidmarja Zadnja tuja okupacija slovenskega ozemlja. Kot govornik je sodeloval na prosla - vi slovenskega kulturnega praznika (Solkan, 6. 2. 2009), na počastitvi Franca Preglja Bora (Renče, 14. 2. 2009), na komemoraciji za er- vinom Dolencem (Ljubljana, 2. 3. 2009), na počastitvi Jožeta Srebrniča (Anhovo, 27. 6. 2009). Sodeloval je tudi na okroglih mizah ob predstavitvi Goriškega letnika 32/2008 in Izvestij 5/2008 (Nova Gorica in grad Krom - berk, 13. 1. 2009), Dorinovega filma In veter se požvižga (Nova Gorica, 19. 3. 2009) in zbornika 60- letnica priključitve Primorske k matični domovini (Sežana, 24. 9. 2009). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 39 3.12.2009 14:29:02 0Izvestje 6 • 2009 Poročilo Danila Zuljan Kumar je 17. 4. 2009 v Šmartnem (Hiša kulture) skupaj z Marijo Stanonik, Alenko Veber in Petrom Stresom predstavi - la knjigo Zlata koza pod razvalinami . RADIJSKI IN TV NASTOPI Jasna Fakin Bajec je 30. 7. 2009 na Radiu Slo - venija (prvi program) sodelovala pri oddaji Prvi odcep desno ; predstavila je zgodovino in etnologijo kraške vasi Volčji Grad. Danila Zuljan Kumar je sodelovala na TV Vitel v oddaji Intervju (Šempeter pri Gorici, 24. 9. 2009) ter 11. 11. 2009 v oddaji Okence v Slovenijo (Slovenski radijski program v Ar - gentini, Buenos Aires). Skupaj z Matejem Šeklijem in Jožico Škofic se je v Pobegih 21. 8. 2009 udeležila narečnega večera Zvirke ud Ribnice du Rižane. BIBLIOGRAFIJA Samostojne izdaje Raziskovalne postaje ZRC SAZU, Nova Gorica: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU , 6/2009, Nova Gorica, 42 strani. Knjižne objave Raziskovalne postaje ZRC SAZU izdane v soizdajateljstvu: Petra Kolenc (ur.): Dr. Joža Vilfan (1908–1979 [1987]) partizan, politik in diplomat. Gradivo z zgodovinskega posveta ob stoletnici rojstva. Kromberk: Go - riški muzej, 2009, 47 strani. Lastne knjižne objave: Branko Marušič: 2009. Mejačevi iz Komende. Slovenska družina v dogajanjih miru in vojne. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 220 strani. Razprave in članki: Jasna Fakin Bajec : Oblikovanje moderne tradicije ( soavtorstvo z Oto Luthar, Miloš Ebner ). V: Luthar, Oto (ur.), Dobrovoljc, Helena (ur.), Pavšek, Miha (ur.), Mulec, Janez (ur.), Fridl, Jerneja (ur.), Hrvatin, Mauro, Kras: trajnostni razvoj kra - ške pokrajine . Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 257–263. Kraški regijski park: realnost ali utopija? Začet - ki nastajanja parka in razmišljanja o njegovi nadaljnji usodi. V: Izvestje 6/2009, str. 27 –34 Vesna Mia Ipavec : O marginalizaciji stroke v družbi na primeru popotresnega dogajanja v Breginju.V: Izve- stje 6/2009, str. 19 –26 Petra Kolenc : Od Vladimirja Pavšiča do Mateja Bora: pesniku v spomin Grgarcev in njegove sestre Anice. V: Grgarski zbornik , Grgar: Turistično dru - štvo, 2009, 269 –276. Objava poročila o knjigi Murve in kavalirji – svilogojstvo na Goriškem Vesne Mie Ipavec v Kroniki 2009, št. 1, 153 –155. Špela Ledinek Lozej: Oris stanovanjske arhitekture v Vipavski doli - ni na prelomu 19. v 20. stoletje. V: Izvestje 6/2009, str. 6 Neva Makuc : Furlanska historiografija in nekatere etnične, je - zikovne, verske in socialne skupine. V: Acta Histriae , 17/2009, št. 1 –2, str. 43 –58. Karnijska historiografija v novoveškem obdo - bju. V: Izvestje 6/2009, str. 2 –5 Branko Marušič (izbor) : Stavka dijakov goriške gimnazije oktobra 1904. V: Koledar 2009 , Gorica: Goriška Mohorje - va družba, 2008, str. 92 –94. Miting v Benečiji. V: Trinkov koledar 2009 , str. 80–83. Franc Pregelj Boro – devetdesetletnik. V: Svobo - dna misel 13/2009, št. 5, str. 22–23. Goriška v Staničevem času.V: Valentin Stanič. Cerovškov gospod. Ob dvestoletnici prihoda v Ročinj. Nova Gorica: educa, 2009, str. 81–91. Dnevnik z ekskurzije študentov zgodovine po zahodni Bosni in Dalmaciji (20.–30. junij 1962). V: Kronika (izredna številka) 57/2009, str. 45–48. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 40 3.12.2009 14:29:02 Izvestje 6 • 2009 Poročilo Pesnik Biagio Marin iz Gradeža in Slovenci. V: Kronika (izredna številka) 57/2009, str. 543–554. Slovenia–Venezia Giulia 1945–2008: Dal con - fine conteso a quello scomparso.V: Nuova Iniziativa Isontina , 2009, št. 51, str. 23–25. Gradivo za zgodovino Grgarja v narodnoosvo - bodilnem boju. V: Grgarski zbornik , Grgar: Turistično društvo, 2009, str. 171–183. Grgarski rojak državni poslanec Josip Doljak. V: Grgarski zbornik , Grgar: Turistično dru - štvo, 2009, str. 232–235. Publicist eugenio Vaina dà Pava, padel na Bato - gnici v pogorju Krna leta 1915 . V: Prispev - ki za novejšo zgodovino , 59/2009, št. 1, str. 119–128. »Bil sem pervič na Kernu. Zadnjič se mi je vendar ta želja izpolnila . ..« Kaj so o gorah pisali naši predniki? V: V gorah je modrost. Zbornik ob 60-letnici Planinskega društva Nova Gorica , Nova Gorica: Planinsko dru - štvo, 2009, str. 13–22. Je bila priključitev Primorske k matični domo - vini eno zadnjih dejanj v pestri zgodovini določanja slovenskih nacionalnih/državnih meja na zahodu? V: 60- letnica priključitve Primorske k matični domovini , Koper: Li - bris, 2009, str. 13–19. O priključevanju Primorske. V: Svobodna misel 13/2009, št. 19, str. 18–19. Cumar (De Chumber, Kumberg) Mihele. V: Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei Fri - ulani. 2. L ’ età veneta , A–C , Udine: Forum, 2009, str. 862–863. Cusani (Cassani, Cossani, Cosan Košan) Giusep - pe. Prav tam, str. 863–864. Sbogar (Šbogar) Giovanni Maria. Prav tam, str. 2288–2289. Suppanzig (Suppanzich) Francesco. Prav tam, str. 2431 –2432. Iz korespondence dr. Jože Vilfana. V: Dr. Joža Vilfan (1908-1979 [1987]) partizan, poli - tik in diplomat . Kromberk: Goriški muzej, 2009, str. 12–17. Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijan - ski meji v 20. stoletju. V: Izvestje , 6/2009, str. 11–18.Danila Zuljan Kumar : Členitev po aktualnosti v narečnem besedilu. V: Smole, Vera (ur.), Obdobja 26, str. 149–163. Jezikovno preklapljanje v jeziku v stiku. V: No - vak-Popov, Irena (ur.), Slovenski mikrokoz - mosi - medetnični in medkulturni odnosi , (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 20). Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2009, str. [62]–78. The Influence of Code Switching on the establi - shment of Discourse Coherence. V: Ďurčo , Peter, Kozmová , Ružena, Drinková , Danie - la: Deutsche Sprache in der Slowakei . Trnava: Univerzita sv. Cyrila a Metoda. Filozofická fakulta, str. 203–220. Vlado Klemše, krajevna imena in priimki na doberdobskem Krasu. Primorska srečanja , 31/2009, št. 318–319, str. 29–36. Skrite jezikovne interference.V: Izvestje 6/2009, str. 35–37. ŠTUDIJSKO IZPOPOLNJ eVANJ e Neva Makuc je na Istituto di storia sociale e re - ligiosa v Gorici med 3. marcem in 3. aprilom 2009 obiskovala tečaj z naslovom Introduzione alla ricerca in archivio. PeDAGOŠKO D eLO V sklopu predavateljskih obveznosti na Univerzi v Novi Gorici (UNG), Fakulteti za humanisti - ko je pri študijskem programu Slovenistika dr. Danila Zuljan Kumar pripravljala predavanja za predmet Slovenska dialektologija (predavanja iz narečne morfologije in skladnje). V okviru tega dela je pripravila še tri vprašalnice: vprašalnica za narečno besedotvorje, vprašalnica za narečno morfologijo in vprašalnica za narečno skladnjo, ki so študentkam v pomoč pri pripravi seminar - ske naloge. Poleg tega je zbirala, popravljala ter urejala narečna besedila, ki so jih posnele štu - dentke, za narečni besedilni korpus. Opravljala je tudi druge pedagoške naloge (pregled semi - narskih nalog, mentorstvo pri diplomski nalogi in magistrskemu delu). Sodelovala je tudi v Štu - dijski komisiji Fakultete za humanistiko UNG ter Izvestje_6_tekstblok_2.indd 41 3.12.2009 14:29:02 2Izvestje 6 • 2009 Poročilo vodila organizacijo za uvajanje predmeta Furlan - ska zgodovina, literatura in kultura. Z oktobrom 2009 je Jasna Fakin Bajec začela s predavateljskimi obveznostmi na Univerzi v Novi Gorici, Fakulteti za humanistiko, študij - skemu programu prve stopnje Kulturna zgodo - vina, kjer izvaja predavanja in seminarske vaje pri predmetu Kulturna dediščina v historični perspektivi, katerega nosilka je doc. dr. Petra Svoljšak. Pri njenem seminarju je 4. 11. 2009 so - delovala tudi Špela Ledinek Lozej, kjer je na pri - meru vipavskega ognjišča predstavila spremem - be odnosa do ostaline stanovanjske kulture. 18. 11. je Neva Makuc pri omenjenem predmetu predavala o arhivih v Gorici in študente vodila po palači Coronini Cronberg v Gorici. ReDNA IN IZR eDNA D eJAVNOST Jasna Fakin Bajec je po zaključku in oddaji dok - torske disertacije kot predstavnica ZRC SAZU sodelovala pri projektu Prenove in oživitve gradu Rihemberk , ki ga v sodelovanju s Krajevno sku - pnostjo Branik, domačimi društvi in drugimi partnerji (Ustvarjalno središče Abram, Obrtni center restavratorstva Okra, d. o. o. in Računal - niško podjetje Arctur, d. o. o.) izvaja Razvojni zavod Branik. V okviru projekta je sodelovala pri pripravi Idejnega programa za prenovo in oži - vitev gradu (marec 2009) in pisanju dokumen - tacije za projekt Razvojne priložnosti Braniške doline (julij 2009) , ki ga je v okviru zbiranja pre - dlogov za letni izvedbeni načrt Lokalne akcijske skupine jugozahodnega dela Severne Primorske za leto 2010 razpisala Razvojna regijska agencija Severne Primorske. V okviru Sekcije za interdi - sciplinarno raziskovanje je sodelovala pri pisa - nju dokumentacije za mednarodni razvojni pro - jekt Center odličnosti – F.A.B.R.I.C.A 2009–2013 (junij 2009) . V okviru Raziskovalne postaje ZRC SAZU je v sodelovanju z dr. Brankom Maruši - čem pripravila dokumentacijo za nacionalni raziskovalni projekt Zahodna narodnostna meja v luči sprememb časa (oktober 2009). Mag. Vesna Mia Ipavec je poleg rednega dela (pisanje doktorske naloge) sodelovala z Goriškim muzejem in podjetjem euroinvest pri pripravi Strokovnih podlag za program razvoja turistične infrastrukture v javni rabi v turistični destinaciji Lokve – Mestna občina Nova Gorica . elaborat Špele Ledinek Lozej o prehrani na Škofjeloškem v prvi polovici 18. stoletja je bil uporabljen pri oblikovanju kulinarične ponud - be ob gledališki rekonstrukciji Škofjeloškega pasijona – Processio Locopolitana (28. 3.–19. 4. 2009) v Škofji Loki. Dr. Danila Zuljan Kumar je v okviru Dia - lektološke sekcije za Slovenski lingvistični atlas (SLA) opravila več nalog oz. raziskav: predsta - vila komentarje k leksemom: V066 trepalnice (popr.), V739 sirota (popr.), V805 kri, V796 sol- za, V028 pest, V004 pleša , V027 prst; dopolnila komentarje leksemom V061 gleženj , V796 solza, V805 kri; pripravila komentarje za V023 rame (prvič); izdelala legendo za V870 a,b,c tuj, tujec in na tuje ; ter urejala legendo za V066 trepalnice . Vnovično je iz listkov in zvezkov vnesla lekseme za V780 c na tuje. Izpolnjevala je vprašalnice za SLA v krajih Breg – Pers (celotna vprašalnica) in T 063 Dolnja Černjeja – Cerneu inf. (delno – za 1. knjigo SLA) v Terskih dolinah v Italiji. Dopolnjevala je vprašalnico človeško telo s še - stimi leksemi za T082 Mirnik in T087 Števerjan. V okviru Raziskovalne postaje ZRC SAZU je opravila jezikovne preglede prispevkov in dopi - sov sodelavk in sodelavca ter prevajala različna besedila v angleški jezik (uradni dopisi, povzetki člankov, besedila raziskovalnih projektov). Ure - dila je slovarček v monografiji Darinke Sirk Iva- nov venec (2009) in sodelovala pri organizaciji strokovnega srečanja o Narodni zavesti in kultur - ni dediščini v Brdih (grad Dobrovo, 8. 5. 2009) in pri Gradnikovih večerih (20.– 28. 11. 2009). Posebej velja poudariti sodelovanje Razisko - valne postaje z Goriškim muzejem tako pri pre - davateljski dejavnosti muzeja kot pri pripravlja - nju izdaj Goriškega letnika in drugih zbornikov. Pri tem je kot organizatorka in urednica sodelo - vala Petra Kolenc, ki je bila zaradi porodniškega dopusta v letu 2009 zaposlena le dober mesec dni. Uredila je zbornik gradiva s simpozija o dr. Joži Vilfanu. V okviru Društva Planota je sode - lovala pri pripravi zbornika LJUD eM – ljudska dediščina za muzeje na Banjški in Trnovski pla - noti (v tisku). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 42 3.12.2009 14:29:02 Izvestje 6 • 2009 Poročilo SLIKOVNA PRILOGA K POROČILU Jasna Fakin Bajec in akademik dr. Milko Matičetov na prireditvi v počastitev Matičetove devetdesetletnice rojstva v galeriji Lojzeta Spacala v Štanjelu 2. oktobra 2009. Dr. Danila Zuljan Kumar z lektorico prof. Mojco Jesenovec med predavanjem študentom slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu 11. novembra 2009. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 43 3.12.2009 14:29:04 Izvestje 6 • 2009 Poročilo Izvestje_6_tekstblok_2.indd 44 3.12.2009 14:29:04 I Z V E S T J E RAZISKOVALNE POSTAJE ZRC SAZU V NOVI GORICI 6 • 2009 IZVESTJE 6 – 2009 http://zalozba.zrc-sazu.siISSN C504-2240 Vsebina • Članki: Neva Makuc, Karnijska historiografija v novoveškem obdobju • Špela Ledinek Lozej, Oris stanovanjske arhitekture v Vipavski dolini na prelomu 19. v 20. stoletje • Branko Marušič, Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijanski meji v 20. stoletju • Vesna Mia Ipavec, O marginalizaciji stroke v družbi na primeru popotresnega dogajanja v Breginju • Jasna Fakin Bajec, Kraški regijski park – realnost ali utopija? Začetki nastajanja projekta in razmišljanja o njegovi nadaljnji usodi • Danila Zuljan Kumar, Skrite jezikovne interference • Poročilo: Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2009 Izvestje_6_ovitek_OK_PANTONE.ind1 1 3.12.2009 14:33:19 IZVESTJE 6 – 2009 Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica VSEbINA Članki Neva Makuc Karnijska historiografija v novoveškem obdobju ............................................................................................................. 2 Špela Ledinek Lozej Oris stanovanjske arhitekture v Vipavski dolini na prelomu 19. v 20. stoletje ............................................................. 6 Branko Marušič Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijanski meji v 20. stoletju ..................................................................................................................... 11 Vesna Mia Ipave c O marginalizaciji stroke v družbi na primeru popotresnega dogajanja v Breginju .................................................... 19 Jasna Fakin Bajec Kraški regijski park – realnost ali utopija? Začetki nastajanja projekta in razmišljanja o njegovi nadaljnji usod i ....................................................................................................................... 27 Danila Zuljan Kumar Skrite jezikovne interference ........................................................................................................................................ 35 Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2009 ................ 38ISSN C504-2240 Personalna sestava Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici: Vodja Raziskovalne postaje: prof. dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik v pokoju – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 20) Znanstvena sodelavka: doc. dr. Danila Zuljan Kumar – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (tel. 05 335 73 21) Mlada raziskovalka – asistentka z magisterijem: mag. Vesna Mia Ipavec– Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 26) Mlade raziskovalke – asistentke: Jasna Fakin Bajec – Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje (tel. 05 335 73 25) Špela Ledinek Lozej – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 22) Neva Makuc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 23) Bibliotekarka: Petra Kolenc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 24) Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica, tel./fax: 05 335 73 23. © 2009, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Uredila: Jasna Fakin Bajec Jezikovni pregled: Danila Zuljan Kumar Oblikovna zasnova: Milojka Žalik Huzjan Prelom : Andrej FurlanIzdajatelj: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana Naklada: 200 Naslov uredništva: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica Tel.: 05 335 73 24 Naročila: Založba ZRC, ZRC SAZU, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 LjubljanaFotografija na ovitku: Dijaki 7. razreda državne nemške gimnazije v Gorici s prof. Nussbaumerjem (1902). Sošolci Ivana Preglja – sedi v prvi vrsti drugi od leve – so bili tudi zgodovinar in pravnik Ivan Slokar (1884–1970), ki stoji v zadnji vrsti tretji od leve. Prav tako v zadnji vrsti stojita prvi z desne jezikoslovec Ugo Pellis (1882–1943) in četrti z desne arheolog Giovanni Brusin (1883–1976). V drugi vrsti sta prvi z desne domoznanski pisec Onorio Fasiolo (1885–1948) in drugi z desne pedagog Giovanni Lorenzoni (1884–1950) (Hrani: Fototeka Goriškega muzeja). Izvestje_6_ovitek_OK_PANTONE.ind2 2 3.12.2009 14:33:19