Najmnožičnejše širjenje dobre knjige
Gibanje za bralno značko, porojeno v Prežihovem svetu, ki se je od leta 1961 razširila po vsej Sloveniji, nudi izjemno priložnost za poučevanje branja učen-cev. Pomeni tudi vez med bralcem in pisateljem, vpliv bralca v domačem okolju, cilj pa je spoznavanje sodobne književnosti. Gibanje za bralno značko je torej svobodno in neutesnjeno v kalupe šolskega načina dela. V Sloveniji danes tekmujejo učenci za 33 vrst bralnih značk, prostorsko pa se je to gibanje razširilo tudi na Trlaško, Benečijo, Koroško, Porabje in med otroke naših delavcev na začasnem delu v tu-jini.
Učenci viškorudniških osnovnih šol tekmujejo za bralno značko od šolskega leta 1962/63, ko je 85 učencev osnovne šole Vič pričelo s to obliko dela. Pobudo za tekmovanje je dal tedanji Zavod za pro-svetno-pedagoško službo Vič, šole pa so same pokrile stroške za značke.
Vzpon se prične leta 1964/65, ko prevzame ZPM organizacijo gibanja za bralno značko in kritje stro-škov. Največji porast je bil v šolskem letu 1967/68, ko sodelujejo vse šole z izjemo OŠ Ig in nato leta 1981/ 82. Ta uspeh se odraža v nekoliko večji populaciji učencev, dobri motivaciji mentorjev, večji sproščeno-sti pri izboru literature - do izraza prihajajo nove usmeritve v gibanju.
Z uvedbo nove bralne značke »Gašperjeve«, ime-novanje po Karlu Prušniku-Gašperju, je interes zopet
porascl, saj je ta značka pritegnila učence sedAiih in osmih razredov ter razSirila krog mentorjev. V šol-skem letu 1988/89 jo je osvojilo 6852 učencev.
Naši učenci so v vseh letih tekmovali za 12 vrst bralnih značk: Cicibanovo, Seliškarjevo, Cankarjevo, Levstikovo, Jurčičevo, Župančičevo, Bevkovo, Ingo-ličevo, Stritarjevo, Murnovo, Trubarjevo in Gašper-jevo. Vseskozi so se uveljavile Seliškarjeva, Cankar-jeva, Cicibanova in Levstikova bralna značka.
Učenci po pogodbi z mentorji sami izbirajo vrste brainih značk, vendar je na večini šol opaziti kontinu-iteto posamezne vrste bralmh značk, da učenci lahko po določenih kriterijih dosežejo vse stopnje bralne značke - bropasto, srebrno in zlato.
Neredki so učenci, ki tekmujejo 8 let, ti pa poleg značk ali nalepk (1. in 2. razred) prejmejo druge oblike priznanj in nagrad z željo, da bi po odhodu iz osnovne šole še nadalje radi posegali po dobri sloven-ski besedi - ostali bralci!
Vrste bralne značke izberejo šole pogosto tudi po teritorialni pripadnosti pesnikov in pisateljev, tako n. pr. prevladuje na OŠ Bečevje in vič Seliškarjeva bralna značka - ti učenci so se torej opredelili za svojega »Dečka iz velike eeste«, učenci OŠ Vrhovci pa imajo najraje svojega pisatelja in nekdanjega sose-da Ingoliča, Veliko Laščani pa so zelo ponosni na Trubarja in Levstika.
Razveseljivo je število bralcev — tekmovalcev v za-vodu za slepo in slabovidno mladino z ozirom na zdravstveno stanje vida.
Gibanje za bralno značko je znalo navdušiti Stcvil-ne sodelavce, ki so si prizadevali za razvoj mladega človeka, tu gre posebna zahvala prizadevnim mentor-jem po šolah.
Zveza prijateljev mladine ga je popolnoma sprejela za svojega že od vseh začetkov, njej so se pridružila slavistična društva, izobraževalne in kulturne ustano-ve, svojo dejavnost so razširile založbe, obogatilo se je delo v knjižnicah, ogromno so prispevali pisatelji in ilustratorji.
Bralna značka je torej najbolj množična oblika širjenja dobre knjige in kot je dejal pistelj Anton ingolič:
»VESEL SEM, DA NI VEČ SLOVENSKE ŠO-LE, KJER NE BI BILO BRALNIH ZNAČKAR-JEV. ZATO TUDI NISEM V SKRBEH ZA USO-DO SLOVENSKE KNJIGE«
ZPM Ljubljana Vič-Rudnik »Bralna značka«