880
Slavko Mihalič
Antun Branko Šimić (1898—1925)
PESEM    Ta breg, ki čisto se na njem spočije mi pogled, NEKEMU BREGU    ko sam posedam v sobi, pust je: nič na njem ne rase. Kamenje samo modri se golo.
Gledava se nemo. Breg in človek. Jaz nikoli ne bom vedel, kje, različen, se izliva najin smisel.
Pod bregom voda teče. In mučijo ljudje se z delom. Breg stoji, visok in moder, nebu sosed. Ponoči ga ne vidim. Vsi smo že globoko v noči, toda on je tu, to vem! Kot molk je težek.
Tujca bova si drug drugemu ob slovesu. Jaz bom umrl. Breg se ne bo ganil, ah, ta sinja okamnela večnost.