LETO XII. ST. 32 (612) / TRST, GORICA ČETRTEK, 4. SEPTEMBRA 2008
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Jurij Paljk
Študijskim dnevom Draga na pot!
S
tudijski dnevi Draga, ki sedaj potekajo za Finžgarjevim domom na Opčinah so bili že od vsega začetka priložnost za srečevanje in dialog med pripadniki 'treh Slovenij', domovine, zamejstva in izseljenstva oziroma sveta. Vedno je bila Draga korak naprej, bila je otok svobodnega slovenstva, preko odprtega dialoga je bila sposobna odkrivati prava znamenja na slovenskem nebu. Velika zahvala gre organizatorjem, Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta, ki je s to pobudo začelo že pred desetletji in pri njej vztraja še danes.
Četudi so nekateri mislili, da se je poslanstvo Drage z osamosvojitvijo izpelo, so njena študijska srečanja pomembna tudi danes. Nov čas prinaša nove izzive. Pronicljiva intelektualna razprava, množične okrogle mize in tribune bodo vedno dobrodošla metoda za iskanje nacionalnih sinergij in priložnosti širših prostorov, ki se odpirajo Slovencem. Organizatorjem bi rad zaželel še naprej uspešno delo in srečno roko pri izboru pravih vprašanj in dilem za razprave", nam je za intervju, ki ga v tej številki objavljamo, dejal predsednik slovenske vlade Janez Janša, ko smo ga povprašali po Dragi.
Tudi v uredništvu se pridružujemo njegovim željam, kot tudi upamo, da so to želje večjega števila ljudi, ki že dolgo spremljamo študijske dneve na Opčinah pri Trstu in se jih udeležujemo. Vsako leto znova pišemo, kako je Draga potrebna, ker smo še vedno mnenja, da je prav pogovor tisti, ki ohranja med nami dostojanstvo različnih, ki pa stremijo, stremimo k skupnemu dobremu.
Prav za te stvari gre namreč pri študijskih dnevih Draga: za iskanje skupnega dobrega, ki je seveda povezano s slovenstvom, krščanstvom, demokracijo, svobodoljubjem in seveda z zvedavostjo, ki je lastna tistim, ki razmišljajo, tistim, ki nam ni vseeno, v kakšnem svetu in v kakšni družbi živimo.
Ne nazadnje bi lahko zapisali, da na Dragi leto za letom iščemo svoj in narodov skupni obraz, ko se sprašujemo o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ko skupaj skušamo najti pot v boljši jutri, ujeti res v trenutnost današnje razdrobljene družbe, današnjega krhkega dne, a tudi trdno zasidrani na temeljih, ki so nam jih zgradili predniki, da bi mi na njih postavili dostojen dom za naše otroke.
Pesimizma je že itak preveč med nami in v današnjem svetu, zato letošnji Dragi želimo uspeha, predvsem pa si želimo, da bi predramila vse nas in iz naše pogubne zamejske gluhe loze naredila ponovno kraj razmišljanj, ljudi dobre volje, ki iščejo, iščemo same sebe, se soočajo, soočamo z drugačnim in drugim, predvsem pa ne pozabljajo, pozabljamo, da smo vsi tu zato, ker so bili drugi pred nami in bodo drugi za nami.
Višješotci pozori
prijave na razpis sprejemamo do 22.9.2008
<1 •T|T“S
www.zssdUt_
/ali v uradih \ inja slovenskih športnih društev v Italiji stu, ur Cicerone 8, tel: 040 835627 ici^C.so Verdi 51/int., tel: 048^ 33029
Združenja v Trstu, in Goricii
POGOVOR
| Predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša
"Zavedati se moramo, da so prihodnji izzivi vedno bolj naši skupni izzivi!"
Predsednika slovenske vlade Janeza Janšo smo sredi poletja zaprosili za daljši intervju, ker smo hoteli ponuditi našim bralkam in bralcem, a tudi udeležencem letošnjih študijskih dni Draga na Opčinah, poglobljen pogovor s človekom, ki ima ogromne zasluge za demokratično in samostojno Slovenijo, istočasno pa tudi s tistim slovenskim politikom, ki je odlično vodil Evropsko unijo šest mesecev, kolikor je namreč trajalo predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Da je šlo za imenitno opravljeno delo, lahko brez zadrege potrdimo mi, ki živimo v Italiji, ker dejansko tudi v italijanskem tisku in nasploh medijih nismo zasledili nobene argumentirane, kaj šele resnejše kritike, na račun slovenskega vodenja EU.
Gospod predsednik Janez Janša, iskreno čestitamo
za opravljeno delo in v imenu naših bralk in bralcev ter seveda našem, najlepša hvala, ker ste sprejeli pogovor za Novi glas!
Kako ste se počutili po šestmesečni intenzivni dobi, ko ste predsedovali Evropski uniji? Kako ocenjujete to obdobje? Imate občutek, da ste bili doma deležni zlasti kritik, priznanj za dobro opravljeno delo pa skorajda ni bilo slišati? Je šlo samo za volilni boj ali za kaj drugega, kajti o državotvorni politiki v teh, po našem mnenju neupravičenih, kritikah ni bilo govora.
Najprej iskrena hvala za čestitke. Prvega julija letos so bili občutki mešani. Utrujenost se je mešala z zadovoljstvom, ker smo zaupano nalogo opravili odgovorno in nad pričakovanji marsikatere naše evropske partnerice in, žal, tudi kakšne slovenske politične stranke iz opozicije. Končne ocene slovenskega
predsedovanja v tem trenutku še ne moremo podati, saj se bodo posledice nekaterih sprejetih odločitev pokazal šele v prihodnosti. Kljub temu pa pohvale evropskih in mednarodnih institucij, ki spremljajo in ocenjujejo delo predsedujoče države, govorijo, da smo svoje delo opravili zelo dobro. Pozitivno oceno v njihovih očeh si namreč ni lahko pridobiti.
Slovenskim kolegom so šle pohvale na račun slovenskega predsedovanja težje z jezika, vendar pa je bilo tudi doma veliko korektnih ocen, tudi iskrenih pohval. Nekatere pavšalne kritike v veliki meri izhajajo iz političnega nagajanja in predčasnega začetka volilne kampanje. Ce bi predsedovali še enkrat z znanjem in izkušnjami, ki jih imamo danes, bi se verjetno kakšnega dosjeja lotili na dmgačen način.
/stran 8-9
SLOV I K
Slovenski Izobraževalni Konzorcij
Multidisciplinarni program
Naložba za tvojo prihodnost!
www.slovik.org
43. STUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2008
Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS)
Dunajska cesta 35
Petek. 5. septembra 2008 Ob 16.30: Jurij Paljk, Franci Petrič, Hanzi Tomažič SLOVENSKI KATOLIŠKI TISK (Kako z besedo do ljudi?) Okrogla miza Sobota. 6. septembra 2008 Ob 16.30: Alenka Puhar NOČNE BARVE IN POVEŠANE OČI Nedelja. 7. septembra 2008 Ob 10. uri: dr. Zvone Strubelj NOVA DUHOVNA PODOBA PRIMOŽA TRUBARJA Ob 16. uri: dr. Igor Grdina TRUBAR ZA VSE ČASE
V nedeljo, 7. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravignani.
DSI - UL Donizetti, 3 - 34133 Trst (Italija)
Tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307 - El. naslov: redakcija@mladika.com
Ob bližnjih parlamentarnih volitvah v RS
Pismo predsednika SLOMAK
Ob bližnjih državnozborskih volitvah je predsednik Slomaka Rudi Pavšič naslovil predsednikom vseh parlamentarnih strank pismo, ki Vam ga posredujemo:
"Spoštovani
Parlamentarne volitve 21. septembra 2008 predstavljajo pomembno etapo v stvarnosti samostojne Slovenije po uspešno prehojeni poti njene demokratizacije in vključitve v evropska in mednarodna povezovalna telesa. Sedaj je trenutek, ko se bo treba bolj osredotočiti na tematike, ki gredo v smer še večjega povezovanja v tem predelu Evrope. Prepričan sem, da je to eden od osnovnih ciljev skupnega slovenskega prostora, ki ga sestavljamo tudi Slovenke in Slovenci, ki živimo v sosednjih državah. Skupaj moramo torej ustvariti nove priložnosti, da bomo stvarneje in konkretneje prešli v čas, ki bo bolj perspektiven in povezovalen. Skrb za manjšine ne more biti samo ustavno in zakonsko določilo, marveč potreba, občutena pri vseh, ki nas med sabo povezujeta slovenski jezik in kultura. Slovenci v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem predstavljamo dodano vrednost in veliko prilož-
nost tudi za državo Slovenijo. Potrebujemo torej vizijo, ki nam bo ponudila v novem obdobju in vse bolj brezmejnem prostoru večje in trdnejše razloge za vztrajanje in rast. Slovenci v sosednjih državah smo dokazali, da kulturni in jezikovni pluralizem, s katerim se dnevno soočamo in bogatimo, ne zmanjšuje ali šibi naše narodne identitete. Dogaja se ravno obratno, saj sobivanje z drugimi narodi in jeziki spodbuja našo modernizacijo in emancipacijo.
Republika Slovenija je doslej izkazala pozornost do naših skupnosti. Njena redna pomoč je v veliko oporo pri utrjevanju naše prisotnosti in zasidranosti v obmejnem večjezičnem prostoru. Naša bodočnost in razvoj pa zahtevata od vseh nas, da stopimo korak naprej in v celoti uresničimo izhodišča, zapisana v ustavnih in zakonskih listinah.
Potrebno je namreč, da vsestransko obravnavamo odnose med Republiko Slovenijo in zamejstvom. Termin "zamejci"označuje psihološko in institucionalno oddaljenost, ki jo predstavlja bivanje v državah, ki jih deli institucionalna, politična in kulturna meja. Bistveno je, da se ta različnost na narodnem področju iz-
niči, saj smo po jeziku, kulturi, zgodovini in drugih objektivnih ali psiholoških znakih pripadniki slovenskega naroda ne glede na državljanstvo. Pojem skupnega slovenskega prostora oziroma narodnega prostora ni nekaj, kar je treba doseči ali ustvariti, ampak že obstaja in je sestavni del slovenskega naroda, njegove zgodovine in preteklosti. Ta dejstva je danes potrebno bolje in za vedno opredeliti. Naši narodni zavesti se postavlja vprašanje, ali se želimo kot slovenski narod seštevati ali odštevati.
Nov položaj Slovenije nalaga tako državi kot narodu dva cilja: pospešiti jezikovno, kulturno in gospodarsko strukturo tistih delov naroda izven države ter hkrati investirati v vseslovensko integracijo navznoter in navzven. Potrebno je ustvariti ideje in načrte ter vanje vložiti primerna sredstva, da se ponovno jezikovni, kulturni in narodni prostor združi v interakciji in se poveže vmakro-regijske, evropske in globalne integracijske procese.
Spoštovani,
člani Slovenske manjšinske koordinacije (SLOMAK) smo prepričani, da bo vprašanje naših narodnih skupnosti našlo mesto med prioritetnimi izhodišči v programu Vaše stranke za bližnjo parlamentarno preizkušnjo in da bomo našli priložnost, da ta poglavja skupaj premislimo in zapišemo z obvezo, da jih bomo tudi uresničevali.
Prejmite odličen pozdrav"
Predstavitev knjige Enza Bettize
O zatrtju pomladi
M
ineva štirideset let od za-	pak ob sivih vodah češke Vltave in
trtja edinega resnega in	slovaške Donave. Tako Enzo Betti-
nevarnega 68. leta, tako	za v knjigi Praška pomlad, 1968:
resnega in nevarnega, da so na Češkoslovaško vdrli oklepniki petih totalitarnih držav, 68., ki ni vzplamtelo med Labo in Seino, am-
pozabljena revolucija (Le scie Mon-dadori). V njej ponatiskuje svoje dopise, ki jih je objavljal Corriere della sera. Članki, ki premorejo iz-
Na dnu...
KO SEM BIL OTROK,
SE SPLOH NISEM MENIL,
KAJ LJUDJE MISLIJO 0 MENI!
KO SEM ODRASEL,
ME JE PA ZELO SKRBELO,
KAJ MISLIJO!
ZDAJ, KO SEM STAR, PA SEM SPOZNAL, DA LE MALOKDAJ KDO SPLOH POMISLI NAME !
ziv tridesetih let, so primer velikega časnikarstva. Seveda to mu omogoča tudi pisateljsko pero. Pred nami se vrstijo dogajanja, kot bi se odvijala zdaj. Tehtno pisanje brez navlak z darom privlačnosti in skoro detektivske napetosti. Dinamično se zvrstijo tragična dogajanja od prihoda Dubčka na oblast do njegove zahrbtne odstavitve. Vidna je avtorjeva bližina Pelikanu in drugim češkim intelektualcem vse do Havla dvajset let zatem. Predvsem pa veliko občudovanje za Masaryka in Beneša. Podobno naklonjenost je avtor vedno imel do Slovenije in jo branil na vseh ravneh. Se mu je Slovenija oddolžila, vsaj z odlikovanjem, kot je doletelo De Michelisa?
Tako za starejše, ki so tiste dni doživljali, a še zlasti za mlajše, ki bi radi v nekaj straneh doumeli dogajanja in posledice 68. leta od Nemčije do Francije in Italije ter vzporednega propada žametne revolucije, pa je avtorjev kratek predgovor. Res mojstrska in globoka analiza velikega poznavalca in pričevalca. Nemški april, pariški maj in praški avgust je v celoti dvojna vdaja ideologiziranemu deliriju na eni strani in oboroženi objestnosti na drugi. Italijansko 68. leto, parodija francoskega, je trajalo najdlje in se sprevrglo v terorizem. Višek je doseglo z Morovim umorom in se izteklo v sodstveni udar. Medtem so se številni privrženci sprevrgli v zvite branilce bolnega kapitalizma. Tista študentska kontestacija v Evropi in Ameriki pa je prekrila ropot jeklenih gosenic in plamene, v katerih je končal Jan Palach. Leto oseminšestdeseto pa je ostalo domena zahodnih levic, enorazsež-no kot Marcusejev človek.
Knjigo so v četrtek, 28. avgusta, predstavili na pobudo tržaške občinske uprave v dvorani muzeja Revoltella, kjer so avtorja počastili s srednjeveškim mestnim žigom. V senatni knjižnici v Rimu pa so o knjigi med drugimi spregovorili Cossiga, Andreotti in Pelikanova vdova.
M.O.
Dogodki okrog Gruzije
Merjenje moči med Rusijo in ZDA
Medtem ko so se v Pekingu odpirale olimpijske igre in bi po starogrški tradiciji moralo povsod vsaj za čas iger utihniti orožje, je med Rusijo in Gruzijo v Zakavkazju izbruhnila svojevrstna vojna, ki je ne samo povzročila veliko razdejanje in človeških žrtev (točnih številk o mrtvih ni, vendar gre gotovo za več tisoč predvsem med civilnim prebivalstvom) in porušila že dolgo časa razmajano politično ravnovesje za vpliv in prevlado nad omenjenim območjem nekdanje Sovijetske zveze. Do spopada pa ni prišlo povsem nepričakovano, kajti v Moskvi se je tako ali tako vedelo, da po vseh opozorilih bivšega predsednika Putina Rusija samo čaka na prvo priložnost za čim bolj prepričljivo demonstracijo svoje odločnosti ob vse bolj očitnem prodiranju ZDA in Atlantskega zavezništva (Nata) v zelo občutljivo geopolitično območje propadle Sovjetske zveze, kjer so nastale nove samostojne države. ZDA in Natu je namreč doslej uspelo namestiti svoja vojaška oporišča ob baltskih državah (Litve, Latvije in Estonije) do Ukrajine ter do Gruzije in Azerbajdžana in drugih novih držav v Srednji Aziji. Ob tem je treba omeniti tudi dogovor ZDA s Poljsko in Češko (članici nekdanjega Varšavskega pakta) o namestitvi oporišč protiraketnega ščita na njunem ozemlju, ki je tudi občutno razburila rusko diplomacijo. Slednja se namreč sprašuje, proti komu so namenjena omenjena oporišča, ki jih Amerika opravičuje z globalnim bojem proti mednarodnemu terorizmu.
Kar se konkretno tiče Gruzije, ki se je leta 1991 odločila za državno
samostojnost v okviru obstoječih meja, ni pri tem upoštevala avtonomnega položaja pokrajin Južne Osetije in Abhazije z negruzij-skim prebivalstvom, ki sta zato enostransko oklicali svojo samostojnost. Tega pa vlada Gruzije ni nikdar priznala oziroma močno nasprotuje njunim separatističnim težnjam. Rusija, nasprotno,
L'
Mihail Saakasvm
izkorišča separatizem omenjenih pokrajin za nasprotovanje Gruziji, ki je prešla pod vpliv Zahoda oziroma konkretno ZDA, ki jo finančno in vojaško izdatno podpirajo, in to še zlasti po volilni zmagi sedanjega predsednika MIhaila Saakašvilija, ki je do leta 2004 živel in deloval kot uveljvljen odvetnik v New Yorku. Njegov cilj je izkoristiti geopolitični položaj Gruzije, zahvaljujoč se njenim bogatim ležiščem nafte in plina, za katera sta zainteresirani tako Amerika kot Evropa. Rusija si skuša tudi z zadnjim izzivom v Gruziji povrniti nadzor nad ključnimi naftnimi in transportnimi potmi v nekoč svojih južnih republikah in ustaviti ameriško prodiranje proti vzhodu. V ozadju celotnega dogajanja tičijo veliki interesi, ki jih ne Rusija ne Amerika ne moreta rešiti sami. Večjo in morda odločilno vlogo bi lahko pri posredovanju
Povejmo na glas
za poravnavo spora med njima odigrala Evropska unija, če bi nastopila enotno.
Globalno gledamo, se z gruzijsko krizo zaključuje obdobje prevladujoče vloge ene same svetovne sile po razkroju komunističnih režimov in razpadu same Sovjetske zveze. To praznino v mednarodni geopolitiki so izkoristile ZDA, da so z raznimi potezami stiskale Rusijo v kot. Slednja pa se je občutno opomogla pod osemletnim predsedstvom Vladimirja Putina, ki [e vsaj zaenkrat utišal uporno Čečenijo, glede Kosova pa se je odločno postavil na stran Srbije in proti Evropi in Ameriki. Glede Gruzije je Rusija samo čakala, da ji pokaže trdo roko. Zato je gruzijski predsednik s svojim vojaškim nastopom proti uporni Južni Osetiji dal Moskvi priložnost za njen vojaški poseg. S tem pa se je odprla ves čas latentna kriza odnosov med največjima velesilama. Opogumljen po razvoju dogodkov v Gruziji je ruski parlament pooblastil vlado, ki jo vodi pred kratkim novi ustoličeni predsednik Mihail Medvedjev, da diplomatsko prizna samostojnost Južne Osetije in Abhazije. To je vlada tudi res storila in postavila ZDA in Evropsko unijo pred izvršeno dejstvo in s tem brez dvoma okrepila svojo pogajalsko moč v pogajanjih za diplomatski izhod iz gruzijskega vozla.
Gruzijci so poseben narod kavkaške rase. Skupaj z Armenijo in Azerbajdžanom se razprostira na obširnem južnem območju Kavkaške gorske skupine. Šteje dobre štiri milijone prebivalcev, od katerih je večji del (dve tretjini) Gruzincev. Glavno mesto je Tbilisi (prej Tiflis) z milijon prebivalci. V gruzijskem mestu Gori se je rodil Josip Visarjonovič Stalin. V zunanjem mednarodnem svetu je Gruzija poznana bolj z imenom Georgija, to pa zaradi zelo razširjenega čaščenja sv. Jurija (Georgio-sa). Pod vplivom Bizanca so Gruzinci sprejeli krščanstvo, v obrambi pred pritiskom Perzijcev, Turkov in Tartarov pa so se leta 1801 naslonili na pravoslavno Rusijo. Danes je 45% gruzijskega prebivalstva pravoslavne vere, 11% muslimanov, ostalih 44% pa pripada drugim veroizpovedim.
Alojz Tul
Preprečiti novo hladno vojno
Tik pred pričetkom novega delovnega leta je ostro soočenje med Gruzijo in Rusijo na mah poslabšalo mednarodne razmere do tolikšne mere, da se govori o nevarnosti hladne vojne. Odveč je zatrjevati, da si obdobja, ki nosi to ime, nihče ne želi. Gre namreč za napetost na ravni velesil oziroma obširnih delov sveta, ki so skrajno neprijazno obrnjeni drug proti drugemu. Tedaj so bile to Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojim sistemom državna drugi strani. Za hladno vojno je bilo značilno nenehno namigovanje na možnost oboroženega spopada tudi uničujočih razsežnosti. Napetost se je toliko bolj kazala na strogi razmejitvi obeh prostorov, v mrzlični oboroževalni tekmi in temu primerni propagandi, ki je ločevala ljudi. Vrnitev takšnega obdobja bi bila več kot neugodna in nepredvidljiva, ker se v znani obliki ne more ponoviti, saj je medtem zahodna demokracija močno prodrla proti vzhodu in se čuti Rusija le bleda senca nekdanje Sovjetske zveze. V tej luči velja napad Gruzije na Južno Osetijo in zatem ruski napad na Gruzijo jemati resno, ker se utegnejo stvari nevarno zaplesti in se v tem trenutku ne ve, kakšne bodo posledice.
Sedanjo zaostritev je bilo seveda mogoče predvideti, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodila. Globalizacija kot predvsem boj za ekonomsko osvajanje sveta, Združene države Amerika kot nesporno prva in gonilna sila tega vseobvladujočega procesa, želja nekdanjih držav Sovjetske zveze in
vseh tistih, ki so živele v njenem območju, da se čim bolj odmaknejo od Rusije, odprt konflikt z islamskim terorizmom, ki mu ni videti konca, vse to in še marsikaj drugega je Moskvo dodobra potisnilo v kot. Dogovor o postavitvi protiraketnega ščita na Poljskem in nameni predvsem Gruzije, da se včlani v Nato, oboje je vsaj z zornega kota Rusije očitno porušilo ravnotežje. Po mnenju nekaterih izvedencev je Putin samo čakal na pravo priložnost, da resno pokaže zobe in konča idilo z zahodom. Z njegovega napetega obraza ob prvem javnem nastopu po izbruhu krize pa je bilo jasno videti, da je teža problema velika in stopnja tveganosti zelo visoka in da razpleta ni mogoče napovedati, o čemer nazorno govori rožljanje z orožjem z obeh strani. Ni namreč izključeno, da bodo globalizacijske zahteve pomiritev močno preprečevale, če že ne povsem preprečile. Nemara odločilno vlogo bo vsekakor odigralo splošno počutje milijonov in milijonov ljudi, ki so v najnovejše žarišče zajeti. In to počutje ni spodbudno, saj se na zahodu bojimo terorizma in si mrzlično želimo večje varnosti, v Ukrajini in drugih državah nekdanjega vzhodnega bloka se bojijo Rusije, in v kolikor še Rusijo preveva podobna tesnoba, res obstaja nevarnost, da v skrbi zase vsi zgrabimo za orožje, odvisno pač od vladajoče politike. Kriza na Kavkazu lahko postane zelo resna, nad njo bi se vsi morali zamisliti, predvsem pa izničiti vsakršno možnost ukrepanja s silo.
Janez PovSe
Kratki
Ob 30-letnici smrti in 100-letnici rojstva
Spominska tabla tigrovcu in partizanu dr. Kamenščku
nad dejstvom, da so nedavno nekateri v javnosti Tigr označili za teroristično organizacijo. Damijan Terpin, deželni tajnik SSk, je v svojem posegu podčrtal Kamenščkovo prizadevanje za ustanovitev samostojne slovenske politične formacije v povojni Italiji. Spomnil se je njegovih naporov pri ustanavljanju Slovenske demokratske zveze in pomagal vsem slovenskim političnim aktivistom, ki se niso strinjali z vključevanjem v italijanske stranke. Posebej je Terpin izpostavil tesno sodelovanje med Ka-menščkom in dr. Avgustom Sfiligojem.
Slovesnost je pred tem odprl kanalski župan Andrej Maffi, ki je ugotovil, da se postavlja tabla narodnemu heroju, in se nato zahvalil vsem prebivalcem Ročinja in okoliških vasi, ki so v burnem obdobju 20. stoletja darovali svoja življenja. Glasbeno kuliso so sestavili pevci zbora Kras iz Opatjega sela pod vodstvom Pavla Pahorja. Slovesnost so odprli z državno himno, Zdravljico, sklenili pa so jo s ponarodelo primorsko himno Vstala Primorska. Večer je po-vezavala Martina Valentinčič.
AČ
Revija MLADIKA - Literarni natečaj 2008
1. Revija Mladika razpisuje XXXVII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2. Na razpolago so naslednje denarne nagrade: PROZA (prva nagrada 400 evrov, druga nagrada 300 evrov, tretja nagrada 250 evrov); PESMI (prva nagrada 200 evrov, druga nagrada 150 evrov, tretja nagrada 100 evrov).
3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3,34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2008. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika. com
4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2009. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
Galebov šolski dnevnik 2008-2009 tudi letos brezplačno za vse slovenske učence in dijake nižjih srednjih šol v FJK
Ob vrnitvi v šolske klopi bodo vsi naši učenci in pa dijaki nižjih srednjih šol na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji dobili v dar Galebov šolski dnevnik 2008-2009, ki ga izdaja Zadruga Novi Matajur kot redno dopolnilo priznane mladinske revije Galeb.
Izid Galebovega dnevnika, ki ga tako kot istoimensko revijo tiska Graphart v Dolini, so tudi letos s finančnim prispevkom omogočile Zadružna kra-ška banka, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje ter Finančna delniška družba KB1909. “Letošnji Galebov šolski dnevnik je tematsko posvečen likovni ustvarjalnosti oz. umetnosti.
Izoblikovan je v obliki pravega priročnika, ki bo naše šolarje skozi vse šolsko leto s teorijo in s praktičnimi primeri spremljal k spoznavanju in osvajanju različnih tehnik umetniškega ustvarjanja”, poudarja urednik GŠD Igor Gabrovec. Avtorica umetniško naravnanega Galebovega šolskega dnevnika je prof. mag. Jasna Merku', umetnica in likovna pedagoginja, ki je že vrsto let stalna sodelavka tudi same revije Galeb. Kot že običaj, bo Galebov šolski dnevnik odigraval tudi funkcijo sicer zloglasne “dijaške knjižice”, saj bo zaobjemal obrazce za opravičila, sporočila šola-starši, šolske urnike in podobno. Veliko pa je, seveda, prostora za zapisovanje šolskih obveznosti, kar je pravzaprav prva vloga in smisel vsakega šolskega dnevnika. GŠD bo že prve dni pouka spremljala tudi nova številka revije Galeb, ki se svojim navdušenim bralcem predstavlja z nadvse bogatimi vsebinami in kopico novosti. Za dober uvod v novo šolsko leto.
Upravni odbor Sklada
»D. Sardoč« - Onim
razpisuje natečaj
za dodelitev sledečih štipendij:
• pet štipendij v znesku osemsto evrov, za učence Državne dvojezične osnovne šole v Špetru. Prošnji mora biti priložen družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
• šest štipendij v znesku dvatisoč evrov za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prij ava vseh družinskih članov;
• štipendijo v znesku štiri tisoč evrov, za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prij ava vseh družinskih članov.
V prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upošteval predvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta sklada Štipendije bodo dodeljene do 30. novembra 2008. Vse potrebne informacije lahko dobite pri naslednjih članih odbora: Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0432707408), in Mariza Škerk (3356553150). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 30. septembra 2008 v zaprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD -FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Studio Legale - Odvetniška pisarna SANZIN, ulica Diaz št. 11,34170 Gorica.
Pesniška zbirka Mattea Fantuzzija
Kobarid kot metafora
Pri italijanski založbi Raffaelli Editore v Riminiju je letos izšla pesniška zbirka mladega in nadarjenega pesnika, urednika, kritika, kemika in farmacevtskega tehnologa Mattea Fantuzzija. Rodil se je leta 1979 v Castel San Pietro Terme blizu Bologne, kjer še vedno živi. Diplomiral je v Bologni in tam dela na področju svoje stroke. Z literaturo se ukvarja že od mladosti in je prisoten v več pesniških antologijah, med njimi je II Golfo (Zaliv) 2000; Dialogos, 2000 Trento in La casa della poesia non avra' mai porte (Dom poezije ne bo imel nikoli vrat), 2001 Rim. Objavlja seveda v številnih italijanskih revijah in po svetu, tudi v Sloveniji. Dobitnik več nagrad za poezijo, pogosto državnega pomena. Za zgoraj omenjeno zbirko, z naslovom... nič manj kot Kobarid (po slovensko), je prejel nagrado Ca-maiore, razpisano za prvence, ki mu jo bodo podelili letos 6. septembra v Lidu di Camaiore (Luc-ca). Marsikaj, kar počenja ta neumorni književnik in kemik, sem preskočila, da bo zapis čim krajši.
Ne kaže pa zamolčati zbirke s tako nenavadnim naslovom Kobarid,
ki je za italijane na splošno velika neznanka, za nas pa - ker gre prav za naš Kobarid, vendar povzdignjen v metaforo - kar prijetno presenetljiv, da našo radovednost prav podžge. Pesnik sicer ne govori o norosti prve svetovne vojne, ki je na kobariški fronti dosegla svoj višek in pognala v smrt
toliko mladih življenj skrajno brezsmiselno, marveč spregovori o tem kraju velikega in vsestranskega poraza, kot na nečem, kar se ne bi smelo nikoli več ponoviti, pa se vendar dogaja, čeprav drugače.
Takole pravi namesto njega, vendar v njegovem imenu, pisec spremne besede Gil-berto Finzi (prevedla bom prosto, to je manj zgoščeno, a bo bolj razumljivo, a strogo spoštovala smisel: Kobarid je slovensko ime kraja, (ki je nam bolj znan kot Ca-poretto) in se danes nahaja v Sloveniji. Tisti boji (1917) so bili predvsem in zlasti en sam poraz, a ne samo to, kjer je pomrla skoraj v celoti vsa mladina samo zato, ker so jo poveljniki pahnili v klavnico s prazno obljubo, da bodo zlahka in kmalu zmagali. Kar pa se ni zgodilo. In nadaljuje: Jaz vidim, da se tudi dandanes dogaja nekaj podobnega našim zadnjim generacijam, na nek način so tudi one prav tako pahnjene v nekakšno klavnico, saj jih tisti, ki upravljajo svet, pitajo le z iluzijami, da gre vse na boljše... medtem ko je vse skupaj že za preveč ljudi skoraj brezizhodno in zagatno. Ta zadnji
stavek sicer ni napisan tako eksplicitno, a njegov grenki priokus je moč začutiti tudi ob branju pesmi, ki jih je pesnik izbral za to zbirko s simboličnimi črnimi platnicami.
Na 19. strani je pesem brez naslova, ki sem jo nalašč prevedla v ilustracijo na čas tik pred drugo svetovno vojno, ki smo ga mi v živo doživeli:
Mlekar na Zlatarski ulici je zaprl leta 1938 in zbežal v Francijo.
Kar dolgo let je ostal na okenski šipi barvni napis
ŽIDOVSKO MLEKO
Jaz sem bil otrok in nisem vedel natančno, kaj se sploh dogaja:
mislil sem, da gre za določen okus,
kot pri kakšni osvežilni pijači z
okusom
/po pomaranči.
Nekega dne sem prosil deda, naj mi ga nalije za malico.
On pa mi je pustil pet prstov na obrazu.
Jolka Milič
Dr. Damijan Terpin se spominja Antona Kamenscka
V soboto, 30. avgusta, so se v rodnem Ročinju pri Kanalu spomnili Stanislava Antona Kamenščka, tigrovca in partizana, ki je moral po drugi svetovni vojni iz političnih razlogov emigrirati v ZDA. Ob 30. obletnici smrti in 100-letnici rojstva so se ga s spominsko tablo na rojstni hiši spomnili stranka Slovenske skupnosti ter krožek Anton Gregorčič.
Ob prisotnosti častne straže slovenske vojske sta tablo odkrila minister za kulturo RS Vaško Simoniti in Kamenščkova žena Dolores Humar, po rodu iz Šte-verjana. Prisotni so še bili deželni tajnik SSk Damijan Terpin in Marjan Terpin za krožek Anton Gregorčič, goriški pokrajinski predsednik SSO Janez Povše, predsednik organizacije Tigr-Primorska Marjan Bevk, predsednica ZSKP Franka Padovan, goriška občinska svetnica Ma-rilka Koršič, kanalski župan Andrej Maffi ter župan občine Mi-ren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič.
Osrednji govornik dogodka je bil slovenski kulturni minister Vaško Simoniti. Izrisal je lik Stanislava Antona Kamenščka predvsem v povojnem obdobju. Kljub temu da je bil namreč pred tem tigrovec in
partizan, ga je po ministrovih besedah domovina pozabila: "Za slovenstvo je zastavil življenje, v zameno pa je dobil prezir. Moral se je odseliti v ZDA, kjer je bil uspešen univerzitetni profesor". Simoniti je še poudaril dejstvo, da je Ka-menšček v jugoslovanskih zaporih preživel štiri leta (1950-1954) pred odhodom v ZDA. "Boril se je za svobodo in de-
mokracijo, premagal je tok zgodovine, ki je zgledal neustavljiv. Zgodovina je nočna mora. Danes se uresničujejo ideali, za katere se je on boril". Minister Simoniti je svoj poseg sklenil z grenkim priokusom besed Kamenščka: "Koliko krivic, razočaranja, narodno-patriotske užaljenosti in nepravilnega razumevanja sem doživel v stari in novi domovini Jugoslaviji".
Na proslavi so spregovorili tudi prvak SSk Damijan Terpin in predsednik organizacije Tigr - Primorska Marjan Bevk. Bevk je predvsem izpostavil Kamenščkovo obdobje tigrovst-va in se razveselil dejstva, da je Slovenija v osebi premiera Janeza Janše končno priznala Tigr za prvo protifašistično narodno gibanje ter se obenem zgražal
4. septembra 2008
Kristjani in družba
Druženje z zapuščenimi in izkoriščenimi otroki
Otroci kličejo na pomoč
Pregovor pravi, da je življenje kratko, zato ga je treba izkoristiti. Veliko ljudi se tega drži in se ne zmeni za detajle v življenju. V svojem vsakdanjiku imajo
takih domovih, kjer se vsak dan ubadajo s problemom hrane. Denarja namreč ni, da bi lahko sestavili tedenski meni. Eden izmed teh domov je »Hogar Guadalupe« v
dih ogromne in očitne. Zadostuje, da pogledaš skozi okno na ulico. V domu prebiva več kot sto otrok. Večina prihaja z ulice, druge so starši zapustili, ker jih niso mogli preživljati. Vsak otrok ima svojo žalostno življenjsko zgodbo.
Dom upravlja psihologinja Florentina Ramirez z družino, ki je svoje življenje in dom namenila prav njim. Ljudi s takim pogumom in dobroto ne srečamo vsak dan. Ves njihov dohodek gre
preveč stvari, poleg tega pa so tukaj tudi problemi. Ne zavedajo se, da otroci živijo tudi v
Paragvaju. Nahaja se v osrčju države, Asuncionu, kjer so razlike v življenjskih standar-
za otroke. Seveda jim pomagajo fundacije, ki priskrbijo obleke in razne šolske po-
trebščine. Najpomembnejši vir pomoči je padre Edmon-do Rosa, duhovnik ene večjih župnij v Asuncionu, ki že več kot štirideset let deluje v Paragvaju. Delovanje doma podpirajo tudi družine iz Španije, Italije in Avstrije. Lahko tudi vzpostavimo stik z otrokom in si z njim dopisujemo.
Moja družina pa se je odločila za drugačen korak, ki ni samo finančnega značaja. Odločili smo se, da jih bomo obiskali, živeli z njimi in spoznavali njihove težave in radosti. Prihod v dom je bil v znamenju veselja, saj so nas otroci začeli objemati in spraševati raznorazne stvari. Da vzpostaviš močen in globok medsebojni odnos, potrebuješ le nekaj ur. Vedeti moramo, da otroci niso deležni pogostih obiskov, zato se hitro navežejo na obiskovalce. Zame je bila to edinstvena izkušnja, ki mi je težave, s katerimi se soočajo otroci po svetu, prikazala v novi luči. Druženje z otroki je minilo, kot bi mignil. Sloves je bil seveda težak. Vendar občutek, da te ima nekdo rad in da ti je hvaležen za vse, kar si storil, je neverjeten.
Za vse, ki želite kaj več izvedeti in pomagati otrokom v domu Guadalupe, je dostopen naslov elektronske pošte:	pren-
zac@units.it.
Jure Kopušar
Sestra Marij a Addolorata - Anica Devetak
Slavje 60-letnice svetih zaobljub
Sredi letošnjega avgusta je sestra Marija Addolorata -Anica Devetak proslavljala 60. obletnico sv. zaobljub v samostanu de Notre Dame v Gorici. Njena življenjska pot ni bila lahka. Rojena je bila 30.8.1924 v Mirnu kot prvi otrok očetu Antonu in materi Jožefi. Krstil jo je mirenski župnik Oskar Pahor, birmana pa je bila v stolni cerkvi 20.5.1934 v Gorici. V tistem času je na Primorskem divjal fašizem, zaradi česar je njen zavedni oče Slovenec izgubil službo na državni pošti, ker se ni hotel vpisati v stranko fašistov. Spre-meniti-poitalijančiti pa je moral priimek v Devetachi. Kot mlado dekle je vstopila v samostansko življenje v samostan de Notre Dame v Gorici, za kar jo je motivirala teta Katarina in
soseda Mihelca Černič - sestra Marija Adelgundis, ki je v tem samostanu poučevala slikarstvo. V Gorici je uspešno zaključila učiteljišče "Istituto Magistrale Scipio Slataper" leta 1945 in tako postala učiteljica v Institutu Notre Dame v Gorici. Pomemben datum je bil 11.8.1947, ko je bila sv. Preobleka in naslednje leto 14.8.1948 so bile opravljene prve Zaobljube.
Sicer pa je sr. Addolorata poznana doma in po svetu kot nesebična pri nudenju pomoči v najrazličnejših oblikah. Njen vrelec dobrote, ljubezni in optimizma nikoli ne ugasne. Kot upokojenka je poučevala odrasle Slovence italijanščino, Italijane pa slovenščino in to kar 15 let. V poletnih mesecih je aktivno pomagala v Marijinem
središču na Sv. Višarjah, zlasti v obdobju 1994 do 1998. Rada spremlja družbeno-kulturno
življenje doma in po svetu in zna objektivno ocenjevati določene dogodke.
S samostanskimi kolegicami uživa v molitvi. Če bi danes izbirala delo in poklic, bi se ponovno odločila za učiteljico v samostanu, kjer uresničuje poslanstvo krščanske ljubezni.
Ob tem pomembnem dogodku ji iskreno čestitamo in želimo še naprej obilo zdravja, sreče in ustvarjalnega poguma.
G.D.
(Ob poeziji Ivana Tavčarja)
Iz nevidljivega v vidljivo
Pred dnevi mi je moj dragi, zvesti prijatelj Ivan Tavčar podaril svojo, v lanskem maju izdano pesniško zbirko L'eterna presenza, s podnaslovom; Poesia deli' anima, ter zanimivo lirično brošuro Umbria, Terra ricca di energie e di sotti-li armonie.
Omenjeno pesniško zbirko predstavi s prvo pesmijo in lastnim podpisom že v prvi poeziji, vendar ločeno od ostalih. Zbirki sami pravi, da je pravzaprav bolj kot poezija odraz vere; vere, ki ni le milost in upanje, marveč sočasno tudi poezija in to tudi poezija duše in Absolutnega.
Že po nekaj prebranih pesmi ugotovimo bistveno potezo njegove duhovnosti; izredno sposobnost odkrivanja ali bolje videnja nevidljivega. Zanj ima vsaka stvar v sebi nekaj očem nevidnega. Obenem mu uspe vse to prikazati, povedati prepričljivo in tudi pritegajoče.
Med prebiranjem posamičnih pesmi ne le z očmi, tudi z umom, se moraš ob vsaki pesmi kar nekajkrat podati v svet razmišjanja in mu moraš, hočeš nočeš, pritrditi, in si vesel, da si se navzel ob njegovih poezijah tudi sam, čeprav samo malo, njegove izredne sposobnosti gledanja živega.
Naj omenim samo pesem, ki pravi o rojstvu in smrti naslednje: "Z rojstvom stopiš iz nevidljivosti v vidljivost, smrt
te vrne v nevidljivost... " S to izpovedjo pesnik izredno lepo pove, da je vsakdo že ob rojstvu deležen Božje prisotnosti v sebi...
Besedne stvaritve, kot je pesniška zbirka L'eterna presenza, po prvem branju ne moreš dati "ad acta": še in še jo vzameš v roke in se ponovno potopiš v tisto, kar te trenutno naj-
Ciovanni Tavčar
UMBRIA
Terra ricca di enc-rgk c di sodili armonie
bolj zanima in prevzame. Avtorju sem hvaležen, ne le za vidljivi, tudi za nevidljivi dar. Podzavestno ob takšni poeziji vklije želja, da skušaš v stvareh videti nevidljivo.
Vsebina zbirke bi ne bila takšna, kakršna je, ko bi jo pisala samo pesnikov razum in duhovna bit, ne pa tudi srce, prepojeno z glasbo in preizkušeno z duševnim trpljenjem.
Ambrož Kodelja
V petek, 12. septembra, bo ob 17.30 v konferenčni dvorani Della Torrena sedežu Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici v Gorici predstavitev desetega zvezka niza Le Chiese nel Goriziano (Cerkve na Goriškem), posvečenega Kostanjevici. Gre za zgodovinski in umetnostni vodnik, ki sta ga uredila Luigi Tavano in Liliana Mlakar, izdal ga je Inštitut za družbeno in versko zgodovino, predstavil pa ga bo prof. Andrea Tilatti z videmske univerze. Svetišče ima dolgo zgodovino, zlasti starejši Goričani pa so nanj čustveno navezani. Nastalo je v začetku 17. stol., ko so postavili manjšo kapelo, posvečeno Mariji. Še v istem stoletju je zrasla cerkev, ob kateri so se nastanili različni redovniki. Od leta 1836 dalje so bili v njeni kripti pokopani izgnani Burboni. V slovenščini je podoben vodnik uredil Marijan Brecelj leta 1982. Kostanjevica, ki leži na gričku med Gorico in Novo Gorico, je že več kot 350 let Marijino svetišče, in vendar približno polovica Goričanov danes niti ne ve, kje je; tudi to je povzročila državna meja, nam je povedal g. Tavano s kančkom grenkobe. Ker je prav, da se na novo polastimo svojega spomina, je pobuda goriškega Inštituta še posebno dobrodošla.
23. NAVADNA NEDELJA
Ezk 33,9-9; Ps 95; Rim 13,8-10; Mt 18,15-20
Pri preroku Ezekielu, ki je prerokoval v Palestini, še posebno v Jeruzalemu, a največ v izgnanstvu v Babilonu, najdemo močne klice k veri v enega in edinega Boga.
Primerja se stražarju, ki je postavljen, da opozori na nevarnost prihoda sovražnika, zato mora ostati buden. Če je potrebno, mora zatrobiti v rog, zato da se ljudstvo, posebno vojaštvo, pripravi na morebiten boj s sovragom. Naloga stražarja ni majhna, saj je odvisna od njega, ali se bodo postavili v bran ali ne. Ljudi mora buditi in spodbuditi, da branijo svobodo. Glavna skrb v takem položaju so ljudje, ki jih je treba ščititi, braniti. V obratnem primeru je kriv za prelivanje krvi. Duhovni stražar vidi v številnih grehih razloge za poraz in ujetništvo, še posebej za odpad od Boga, zaradi malikovanja. Ker so pozabili na Boga, zato v boju s številčnejšim na-
sprotnikom izgubljajo na celi črti. Zagledanost v samega sebe in v materialne dobrine prinaša namreč smrt.
Zaradi tega prerok kliče, naj se spreobrnejo. Saj bo Bog vse izgnance popeljal nazaj domov, v svobodo. Dolina suhih kosti bo oživela, narod ne bo popolnoma propadel. Potreben pa je pogum za svarjenje sočloveka, naj se obrne k Bogu, zlasti po ljubezni v družini. Obudimo najprej molitev po stari krščanski navadi, ki je povezana z mogočno Božjo besedo. Beseda, združena z molitvijo in sv. mašo, bo delala čudeže.
Če kdo že dolgo večne moli, se lahko zopet približa molitvi po verni ženi ali po otroku, ki je prejel sv. krst, ali ob cerkveni poroki in podobno. Otroku naj bo zgled živa vera staršev. Saj Bog deluje na različne načine pri reševanju človeka. Za otroka pa bo zgled vernih staršev najmočnejše gibalo in spodbuda. Tudi pesem, tako v družini kot v cerkvi, je nepogrešljiva pri rasti v veri, upanju in ljubezni.
Potrebna je seveda molitev za pogum pri svarjenju in za modrost, ki ne žali človeka.
Na pomoč nam pride Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri sv. krstu in še posebej pri sv. birmi.
Dejansko se vse krščanstvo strne v ljubezen do Boga in do bližnjega. Kdor ljubi bližnjega, ljubi Boga. Druga Mojzesova tabla zapovedi je vsa prežeta z ljubeznijo do bližnjega. Kdor spolnjuje te zapovedi, je spolnil vso postavo (Gal 5,6). Zato ljubimo tako, kakor nas Bog ljubi (NT, U. Wilkens, 1970, 547 nss). Ker človeška ljubezen ni popolna, lahko pride do trenj in prepirov. Za dosego miru nas Jezus uči najprej pogovor.
Če ne pride do sporazuma, naj se zadeva obravnava pred pričami. Če pa kdo ne mara posredovanja prič, naj se ima za pogana in naj se izključi iz skupnosti. Ker je pa cilj in namen, da se grešnik zave in spreobrne, naj pomaga potrpežljivost. Kajti, če se zave in prizna svojo krivdo ter se poboljša, naj se zopet sprejme med člane Cerkve.
Dandanes pa je položaj dodatno zelo zapleten zaradi velikega števila razporok. Zato se vprašanje glasi takole: Kako pomagati takim parom do življenja s Cerkvijo in po Cerkvi do
življenja z Bogom.
Jezus priporoča skupno molitev. Ne zadostuje namreč samo zasebna. Jezus je obljubil, da jo bo Oče uslišal. Moč je v skupnost. Zato pospešujmo še naprej molitvene skupine, četudi so številčno majhne. Toda Jezus je obljubil uslišanje dveh ali treh molivcev. Ponekod imajo skupno molitev rožnega venca ali molitveno uro pred Najsvetejšim. Molitev se prepleta s petjem. Dana je možnost sv. spovedi pred molitveno uro.
Med drugo svetovno vojno je v Gorici drobec bombe tako poškodoval roko bogoslovca g. Antona Prinčiča, da so se zdravniki odločili za amputacijo roke. Tedaj so se vsi bogoslovci zmenili za skupno molitev pred Najsvetejšim. Celo noč so preklečali po skupinah s prošnjo za roko. Bili so uslišani. Zjutraj so se zdravniki še enkrat posvetovali in začudeno ugotovili, da ni več nevarnosti za gangreno.
Nihče ne ve, koliko takih primerov Bog rešuje po molitvi. Saj je rekel, da nas bo uslišal (Mt 18,19,20). Morda na drugačen način, kot smo si mi želeli, a uslišal nas bo.
Kristi ani in družba
4. septembra 2008
hhmifmi Cerkev Srca Jezusovega
Kardinal Rode o razpetosti med Nebom in Zemljo
je Cerkev razumela, je opomnil Rode, "da je v Mariji, ki je v imenu celotnega stvarstva sprejela Boga, ki je postal človek, vnaprej nakazana ne samo pot, ampak tudi cilj" oz. da bo vse človeštvo v svoji duhovni in telesni dimenziji privzeto v Božjem. Marija kot sionska hči "spočne v sebi vse verno ljudstvo" in je tako hkrati "mati Jezusovih bratov, mati Cerkve", je dejal kardinal. "Cerkev veruje in izpoveduje, da je Marija odslej onkraj smrti in sodbe v tistem drugem
stanju bivanja, ki ga imenujemo Nebesa", je vernike nagovoril Rode, ki je opozoril, da v tem izrazu ni navzkrižja.
Vnebovzeta Marija je namreč "globoko človeška, čuteče materinska" ter "vselej pozorna na človeško trpljenje". Za kristjane, pravi kardinal, je Marijino vnebovzetje "podoba in znamenje poslednjih
resničnosti, znamenje tiste polnosti, po kateri hrepenimo". V njej verniki vidijo "poveličanje, ki nas čaka ob koncu časov", meni kardinal, kajti "ona je prvi primer odrešenega človeštva" ter "podoba in obljuba naše končne usode". Marija je po Rodetovem mnenju "dokaz, da nam srce ne laže". Zato so verniki vabljeni k življenju po njenem vzoru, da torej spreminjajo stvarstvo in ga "sprejemamo kot evharistijo, kot hvalno daritev Stvarniku in Odrešeniku", je še dejal.
Kardinal in nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode je ob prazniku Marijinega vnebovzetja popoldne daroval sv. mašo v ljubljanski cerkvi Srca Jezusovega. V svoji pridigi je, kot povzema Slovenska tiskovna agencija, izpostavil človekovo razpetost med telesnim in duhovnim in posredniško vlogo Marije pri tem. Kritiziral je tudi
sekularizacijo sodobne družbe, ki je mnoge ljudi odrinila na rob svoje zavesti, tako da "Bog ne vpliva več na odločitve in življenje poteka, kakor da Boga ni". V to sekularizirano ozračje Cerkev po Rodetovo pošilja "nenavadno, neverjetno, pa vendar neskončno razveseljujoče sporočilo o Marijinem poveličanju v Božji slavi, sporočilo, ki se v globinah dotika človeka in odgovarja njegovi najbolj skriti želji, njegovemu neuklonljivemu upanju". Kardinal meni, da se ob tem
prazniku tako srečujeta dva svetova, dva svetova, od katerih eden - "svet sekularizirane zavesti" -"posebno v teh poletnih mesecih posveča posebno skrb, nego, ljubezen svojemu telesu". Vendar je to telo, kot
je spomnil, neizbežno zapisano usodi smrti. Po drugi strani pa je po Rodetovih besedah "svet vere, svet upanja, svet luči in radosti, ki oznanja veselo novico o zmagi življenja nad smrtjo, o večnem odrešenju našega telesa v Njem, ki je premagal smrt in
nam zagotovil nesmrtnost". Rode je spomnil na odziv švicarskega psihologa Junga ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju leta 1950, in sicer da gre za "največji dogodek 20. stoletja". Ta "poznavalec človeške duše", je po
Rodetovih besedah vedel, da "ta resnica prihaja ob pravem času, prav za sodobnega človeka, in da odgovarja na njegovo najbolj tesnobno vprašanje: kaj bo z menoj? kaj bo s tem mojim krhkim telesom"?
Že od prvih stoletij krščanstva
Kratke
Po poletnem romanju v Marijino svetišče
Moji vtisi o romanju v Lurd
Ko sem dobil telefonski klic od gospe Ide Klarič, ki me je obvestila, da bo Goriška nadškofija organizirala romanje v Lurd ob 150-letnici prikazovanj, skupaj s Koprsko in Ljubljansko nadškofijo in me povabila na to romanje, za par sekund sem bil malce zmeden. Potem sem malo premislil in kar hitro odločil in dal svoje privoljenje. Moram reči, da za mojo vernost bi bilo najvažnejše romati v Sveto deželo, kjer se je učlovečila Božja beseda. Vedno upam, da mi bo Bog dal to milost, da bom videl in občutil kraje, kjer se je naš Gospod Jezus Kristus rodil, naznanjal božje kraljestvo, za nas pretrpel križev pot, smrt na križu in vstal od mrtvih, za naše zveličanje. Kakšno neskončno ljubezen do svojega sina in do nas vseh nosi Marija v svojem srcu!
S takimi mislimi sem odpotoval v Lurd. Bolj so se bližali dnevi romanja, tem bolj sem bil navdušen. Odpotovali smo z letalom iz Ronskega letališča in manj kot dve uri po tem smo pristali na letališču v Lurdu. Let je bil prijeten in tako je bilo tudi vzdušje. V Lurdu nas je pričakalo čudovito vreme, zelo lepa pokrajina in perfektna organizacija. Vzdušje na letalu, na letališču, v avtobusu, vse je bilo zame brezdvom-no lepo. Nastalih smo se v hotelu, nedaleč od lurškega svetišča in začelo se je pravo romanje. Kdor gre v Lurd in ga hoče zares občutiti, ne sme iti tja ne zaradi radovednosti in niti zaradi turističnih zanimivosti,
katerih ne manjka. Opazil sem, da ima to mesto razen svetišča, spominskih krajev svete Bernardke, zares se kaj zgodovinskih in naravnih zanimivosti.
Ko smo iz hotela šli proti svetišču, sem že od daleš videl na pročelju lepe blesteče mozaike. Po stilu so mi bili precej znani. Sam pri sebi sem si mislil: to je gotovo delo patra Rupnika. Vedel sem, da je s svojimi mozaiki opremil papežko kapelo v Vatikanu in novo baziliko v Fatimi. O njegovem delu v Lurdu pa mi ni bilo znano. Ko sem to videl, sem bil zelo ponosen, da sem Slovenec. Slovenstvo ni bilo samo tu. Tudi na ulici, ki pelje iz svetišča v središče mesta, sem videl milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. In tudi v notranjosti ogromnega podzemeljskega svetišča Pia X., ki sprejme 25.000 ljudi.
Mnogo ljudi je bilo v Lurdu. Mladi, starejši, otroci, bolniki, vse narodnosti, a v vseh je žarela neka posebna luč v očeh. Luč upanja, vdanost na svojo usodo, luč ljubezni do svojega Stvarnika in ljubezen do vsega stvarstva. To so vtisi, ki sem jih jaz občutil in jih čutim še danes.
Bivanje v Lurdu ni bilo lahko. Imeli smo svete maše zgodaj zjutraj, procesije, križev pot. Vse to pa je dalo meni in mojim soro-
marjem, velik zagon.
Predzadnji dan romanja, to je bilo v petek 18. julija, sem hotel iti v bazen, v vodo, ki izvira iz studenca, katerega je Brezmadežna spočeta pokazala Bernardki. Čutil sem potrebo, da odpravim tudi to, a je bilo toliko ljudi, ki so čakali vrsto in sem se zato raje odločil, da grem k sveti spovedi. Šel sem v stavbo blizu svetišča, kjer se opravlja ta zakrament. Ko sem to opravil, sem šel od tam z lepim občutkom neobremenjenosti.
Zadnji dan smo imeli sveto mašo ob 6. zjutraj, nato v hotelu zajtrk. Odločil sem, da grem spet v
bazen. Mogoče se mi bo posrečilo priti na vrsto ne glede na to, koliko bo treba čakati. Obvestil sem svoje soromarje, da bom skočil tudi kosilo, če bo potrebno. Ob 8. uri sem bil že tam pri bazenih in videl da bom uspel uresničiti svojo željo. Medtem ko sem čakal, da odprejo (ob 9. uri), so na klopi pred mano sedeli trije Indijci. Kar naprej so se ozirali
proti meni in med sabo govorili v angleščini. Eden se opogumi in me vpraša, če me lahko poslika. Jaz (vedno v angleščini) ga vprašam zakaj, čeprav nisem imel nič proti temu, da me slikajo. Odgovorili so mi, da jaz imam takšen izraz na obrazu, da sem "a very happy man", to pomeni, da sem zelo srečen človek. Moram reči, da takrat sem se res počutil zelo srečnega, ker sem čakal, da bom opral svoje telo in sebe v vodi izvirka, katerega je sama Bernardka izkopala pod ukazom same Marije. Kopel je bila zame neverjetna izkušnja. Na te trenutke, ki so trajali le nekaj
minut, ne bom nikoli pozabil, ker so me zelo globoko zaznamovali. Tukaj se mi je po priprošnji Lurške Gospe in svete Bernardke, zgodilo nekaj, kar me je globoko prizadelo. Po tem se zavedam, da me Bog v svoji neskončnosti ima zelo rad. Hvaležen sem Idi Klarič, da me je povabila na to romanje.
Mario Suseli
Poročilo o likovni koloniji Umetniki za Karitas in napoved romanja Karitas
Od 11. do 15. avgusta 2008 je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino potekala 14. mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas. Geslo letošnje kolonije in potujočih prodajnih razstav je: Rad te imam, zaupam ti. Izkupiček bo namenjen podpori programa za brezdomce, ki ga Karitas izvaja v Bertokih. Udeleženci 2008: Zalka Arnšek, Bogdan Čobal, Jana Dolenc, Robert Faganel, Zmago Jeraj, Marjan Miklavec, Albina Nastran, Blaž Šeme in Miha Žorž. Strokovni sodelavci - slikarji: Silva in Azad Karim ter Mira Ličen Krmpotič. Za dan ali dva so se jim pridružili tudi ostali strokovni sodelavci ter posebna gosta - slikarja Spasoje Papič in Jože Vogelnik. V sredo, 13. avgusta, zvečer je potekal Pogovor o umetnosti in dobrodelnosti, ki ga je vodil urednik kulturnega programa Radia Ognjišče Jože Bartolj. V četrtek, 14. avgusta, so bili na Dan odprtih vrat povabljeni tudi drugi likovni ustvarjalci, ki so želeli svoj likovni zapis narediti ta dan ali ga darovati za namen kolonije. Prišlo in darovalo je kar 68 različnih slikarjev in kiparjev. Udeleženci in darovalci so za namen kolonije podarili 144 likovnih del. Dela bodo na Sinjem vrhu razstavljena do konca septembra, potem pa bo razstava šla na pot po Sloveniji in v zamejstvo. Prvo uradno odprtje z izdajo kataloga bo 22. novembra na Dvorcu Zemono pri Vipavi.
Od 19. do 22. avgusta so sodelavci Karitas koprske škofije šli na že tradicionalno skupno romanje. Cilj romanja je največje romarsko središče v Švici Einsiedeln. Potovali so tudi skozi Italijo, Švico, Liechtenstein, Nemčijo in Avstrijo. Na pot je odšlo 190 sodelavcev Karitas, poleg spoznavanja krajev je romanje tudi duhovno in prijateljsko druženje.
Jožica Ličen, gsm 041429 713, e-pošta: jozica. Iicen@rkc. si.
Cerkev vabi k sodelovanju pri preventivnih akcijah v cestnem prometu
Cerkev na Slovenskem vabi k sodelovanju pri preventivni dejavnosti v cestnem prometu ob začetku šolskega leta, so sporočili s tiskovnega urada Slovenske škofovske konference. Sporočilo povzema Slovenska tiskovna agencija. Duhovnike in druge pastoralne delavce prosijo, naj vernike pozivajo k podpori preventivnim akcijam ministrstva za šolstvo in šport. Direktorat za vrtce in osnovno šolstvo ministrstva za šolstvo in šport na začetku vsakega šolskega leta izvaja akcijo za izboljšanje prometne varnosti. Preventivne dejavnosti, ki potekajo med 1. in
15. septembrom, so namenjene varovanju otrok in mladostnikov, ki po počitnicah ponovno vsakodnevno vstopajo v promet. Duhovnike in pastoralne delavce zato prosijo, naj pri oznanilih, mašnih nagovorih in pri katehezi otrok in odraslih pozivajo k podpori in dejavnemu sodelovanju pri preventivnih akcijah. Cilj in namen akcije je, da bi učencem zagotovili varno pot v šolo in domov. Želijo jih izobraževati o varnem obnašanju v cestnem prometu, uporabnike cest pa spodbuditi k odgovornemu vedenju in prizadevanju za večjo varnost v cestnem prometu.
Posebno pozornost bodo namenili vzgoji in izobraževanju mladih, spodbudi k zmanjšanju hitrosti na cestah ter uporabi varnostnih pasov in otroških sedežev pri prevozu otrok.
Nigerijec mora med 86 ženami izbrati le štiri
Nigerijske oblasti so 84-letnemu moškemu, ki že ima 86 žena in 170 otrok, odredile, da se mora odločiti le za štiri partnerice, v nasprotnem primeru mu grozi smrtna kazen, po nemški tiskovni agencija dpa povzema vest Slovenska tiskovna agencija. 84-letni Mohammed Bello Abubakar, nekdanji učitelj in pridigar, se s kaznijo ne strinja, saj trdi, da Koran ne določa kazni za moške, ki imajo več kot štiri žene. Na smrtno kazen pa bi lahko bil obsojen zaradi šariatskega prava, ki so ga v Nigeriji ponovno uvedli leta 2000 in dovoljuje le štiri žene. Nigerijski vrhovni svet islamske skupnosti je Abubakarja označil za heretika, saj le-ta trdi, da se pogovarja neposredno z Alahom. Alah naj bi mu tudi dal moč, da “obvlada” vseh svojih 86 žena.
Truplo Britanca je dve leti neodkrito ležalo v domači postelji
Britanski upokojenec, ki so ga našli mrtvega v njegovi domači postelji, je po mnenju policije tam neodkrit ležal dve leti. Truplo 70-letnega Briana Deana so v hiši, v mestu Accrington v severovzhodnem angleškem okrožju Lancashire, našli policisti, ko so vdrli vanjo, poroča nemška tiskovna agencija dpa in po njej prinaša vest Slovenska tiskovna agencija. Za vhodnimi vrati so policisti našli kup do dve leti stare neodprte pošte. Sosedje so povedali, da so Deana le redko videli ter da seje držal bolj zase. Pri oblasteh ni bil nikoli sprožen alarm, ker so bili Deanovi računi redno poravnani prek neposredne obremenitve z njegovega računa. “Menimo, da je bil gospod Dean lahko v hiši več kot dve leti, ker je bila za njegovimi vrati nakopičena pošta, ki sega tudi v leto 2006”, je povedal predstavnik policije. Dodal je še, da je zelo žalostno, da ga tako dolgo ni nihče pogrešal.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratki
Štandreški igralci so večkrat nastopili v avgustu
Mesec avgust je namenjen predvsem počitnicam in oddihu. To velja tudi za naša društva, ki vtem času prirejajo družabna srečanja in izlete. Župnije pa izkoristijo poletne mesece za razna romanja. Posebno priljubljene in obiskane so Sv. Višarje, ki privabljajo ogromno romarjev,
Foto DP
predvsem slovenskih. Mnogi se k Mariji na višarski gori povzpnejo peš po romarski poti iz Žabnic.
Letošnji mesec avgust pa je bil za štandreške igralce zelo delaven. Na raznih krajih Primorske so se predstavljali z gledališkimi predstavami, ki so zelo primerne za prireditve na prostem. Popestrili so več krajevnih proslav. Že prve dni avgusta so obogatili družabno srečanje v Podgori z vedro igro Gremo vteater. Nad štandreškimi igralci so bili navdušeni tudi na Krasu v prijazni vasici Pliskovici, kjer so 10. avgusta uprizorili veseloigro Čudna bolezen. Isto komedijo so odigrali tudi v Mirnu 24. avgusta. Prvega septembra pa so štandreške gledališčnike povabili v Šempolaj, kjer so zabavali publiko z igrama Gremo vteater in Stari grehi. Vse tri krajše veseloigre, ki so odigrane v štandreškem narečju, je zrežiral Janez Starina. V njih nastopajo Majda Zavadlav, BožidarTabaj, Marko Brajnik in Marinka Leban. Poletne prireditve na prostem zahtevajo veliko odrskega dela s kulisami, z razsvetljavo in ozvočenjem. Treba seje namreč prilagajati prireditvenim prostorom, ki so vsakič drugačni. Da je to delo dobro opravljeno, skrbita Franko in Joško Kogoj. V tem času so štandreški igralci nastopali tudi s celovečerno predstavo Carla Goldonija Primorske zdrahe, kije tudi narečno obarvana. Z Zdrahami so 19. avgusta navdušili številno publiko v Kopru, 22. avgusta pa v Kanalu in 29. v Braniku. Za mesec september in za naslednje jesenske mesece imajo že več kot deset vabil za nastope v raznih krajih naše dežele, Slovenije in Primorske: 14. septembra bodo s Čudno boleznijo nastopili v Mirnu, 19. pa s Primorskimi zdrahami v Šempetru.
Pomoč občini Desternik
Ob hudih nalivih, ki so v Sloveniji povzročili precejšnjo škodo na bivalnih in gospodarskih objektih, sta stranka Slovenska skupnost in Krožek Anton Gregorčič sklenila, da ponudita pomoč za čimprejšnjo sanacijo in vrnitev v normalne življenjske pogoje. V zadnjem neurju je bila najbolj prizadeta občina Desternik, kjer je 15. avgusta divjala močna nevihta s točo, ki je poškodovala veliko večino stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, prav tako so uničene poljščine, vinogradi in sadovnjaki. Po prvi oceni je bilo škode na stanovanjskih in gospodarskih poslopjih za 11.127.361 evrov. Poškodovanih je bilo 80% hiš in gospodarskih poslopij v občini, to je 850 stanovanjskih hiš in 1.850 gospodarskih poslopij. V ta namen je na razpolago tekoči račun na Zadružni banki Doberdob-So-vodnje št. IT 54 F 08532 12401000000740245 z naslovom “POMOČ PRIZADETIM V OBČINI DESTERNIK - SLOVENIJA”, na katerega lahko vsakdo daruje za pomoč oškodovanim prebivalcem občine Desternik.
Robert Capa
Fotografska razstava
Do 7. septembra 2008 je v nekdanjih konjušnicah Coroninijeve palače v Gorici na ogled razstava enega naj večjih svetovnih fotografov-Roberta Cape.
V svojem kratkem življenju je posnel več kot 70.000 fotografij in prepotoval ves svet. V Gorici je razstavljenih šestdeset fotografij, ki jih je fotograf posnel v letih 1948-50 v Izraelu. Z umetnostjo je znal prikazati težave in razvoj nove države. Razstavo je pripravilo Društvo prijateljev Izraela z goriškim fotografskim krožkom. V torek, 5. avgusta, je direktor bolonjskega judovskega muzeja Boni Lauri predstavil v Coroninijevem parku njegovo zelo zanimivo življenje in opisal njegove najpomembnejše slike.
Robert Capa se je rodil v Budimpešti leta 1913. Devetnajst let star je moral zapustiti Madžarsko zaradi svojega nagnjenja do marksizma. Sploh ni mislil, da bo postal fotograf, saj se ni nikoli zanimal za fotografijo. Hotel je postati časnikar in pisatelj. V Berlinu se je vpisal na univerzo -
Župan Romoli in odbornica Romano sprejela Miroslavo Braini
Javno priznanje za zasluge dolgoletni ravnateljici
Le nekaj dni pred 1. septembrom, ko se je ravnateljica slovenskih osnovnih šol in vrtcev Miroslava Braini upokojila, sta jo v občinski palači sprejela v četrtek, 28. avgusta, župan Ettore Romoli in odbornica za šolstvo Silvana Romano. Na kratki, a prisrčni slovesnosti sta ji želela izročiti plaketo za njene zasluge, za vnemo in navdušenje, ki sta jo odlikovala pri njenem delu.
"Ravnateljico sem spoznal le pred kratkim", je povedal župan, "in vendar cenim njene zasluge, saj je dobro upravljala ne le učence in šolnike, ampak tudi najrazličnejše zaplete, ki jih je odlično reši-
la v korist vsega mesta". Za vse, kar je storila in "s čimer je lahko res zadovoljna", se ji je iskreno zahvalil v imenu vsega mesta. Tudi odbornica Romanova se je ravnateljici zahvalila za vsa prizadevanja na področju šolstva in za opravljeno delo, obenem pa je izrazila željo, da bi sama lahko še naprej črpala nasvete v njeni bogati in plodni izkušnji, ki ji je že
bila v oporo na začetku njenega delovanja v občinskem odboru. Ravnateljica Braini, ki jo je spremljala podravnateljica Franka Padovan, je plaketo sprejela s hvaležnostjo in izjavila, da tega priznanja res ni pričakovala. Od leta 1984 dalje, ko je prišla kot ravnateljica v Gorico, je bilo narejenih veliko stvari, "dosti je bilo tudi težav, ki sem jih skušala reševati". Omenila je srečanja, izdaje knjig, uresničitev drugih projektov, vsekakor pa pohvalila sodelovanje tudi z italijanskimi šolami: "Skupaj se lahko veliko naredi"! Županu	in
odbornici	je
izročila v dar dve umetniški risbi svojih učencev.
Na zasebnih podjetjih v goriški občini
(Ne)vidna dvojezičnost
katoliška
knjigarna
delavnici Mucci. V Štandrežu ima Maximarket slovenski napis Štan-drež. Na južnem delu ulice Terza Armata smo na tablah ob vstopu v trgovino Ter-pin zasledili večjezičen napis. Na tržaški cesti je večji
1 i b r e r \ b
c at tL
smer politične vede. Bil je v stiski z denarjem, zato si je poiskal službo pri neki časnikarski agenciji in delal v temnici. V tistih letih so članke dopolnjevale risbe slikarjev. V Berlinu so nekateri časopisi začeli z novo tehniko. Začelo se je "fotočas-nikarstvo". Capa je bil na pravem mestu ob pravem času. Agencija ga je poslala v Kopenhagen, da bi fotografiral Leva Trotzkija, ki je imel tam slavnostni govor
Knjiga Erike Jazbar o slovenski prisotnosti v Gorici, ki smo jo v začetku julija predstavili pod lipami Kulturnega centra Lojze Bratuž, me je spodbudila, da sem se s kolesom podal po mestu in vaseh, ki spadajo pod goriško občino. Namen tega kolesarjenja je bil ugotovitev prisotnosti dvojezičnih napisov na poslopjih, kjer delujejo privatna podjetja, banke, trgovine, gostilne, pisarne, kmetije, zdravniške ambulante in podobno. Seveda so me predvsem zanimali napisi, kjer delujejo slovenska podjetja. Pri tem nisem vzel v poštev sedežev slovenskih in javnih ustanov. Največ napisov je samo v italijanskem jeziku, precej jih je brez napisa,
pred danskimi študenti. V tistem času se je Trotzkij zelo bal stalinistične Sovjetske zveze, ker so ga nameravali ubiti, zato ni pustil nobenega slikarja, da bi se mu približal. Capi ga je uspelo slikati in objaviti slike. Ko je leta 1933 prevladal nacizem, se je Capa odločil, da odide, ker je bil judovskega rodu. Tako se je nekaj časa ustavil na Dunaju in potem v Parizu. V Parizu je nadaljeval delo pri časopisih Ce Soir in Regards. Uredništvo ga je 1. 1936 poslalo v Španijo, da bi posnel grozote državljanske vojne. Sloves mu je prinesla slika, ki predstavlja smrt republikanskega vojaka v španski državljanski vojni in je obšla ves svet. Črno-beli posnetek moža z razprtimi rokami sredi andaluzijske goličave je postal simbol mrkega časa, ki je prihajal. Posnetek je zaslovel tudi zaradi tega, ker je to bila prva slika, ki je prikazala tragični trenutek, ko krogla zadene človeka.
dalje na str. 16 Karlo Nanut
'fARMACIA $ LEKAF NA
pade v oči na zunanjem izložbenem oknu okrogel dvojezični napis St. Florjan - Briška vina, kjer prodajajo vino. Tudi v ulici Duca d'Aosta je na poslopju, kjer prodajajo vina, napis Vino Komjanc Simon. Gostilna Podveršič v ulici Brigata Pavia ima na poslopju dvojezično tablico. V Podgori je oznaka za kmetijo in prodajo vin, ki ima krajši slovenski napis. Podobno je tudi za vinogradnike Pintar, ki odpirajo novo trgovino v ulici Aquileia.
Med odvetniškimi pisarnami ima dvo-! jezično tablo
r
nekaj jih ima tudi kako slovensko besedo ali pa napis priimka lastnika podjetja v slovenski obliki.
Najvidnejša dvojezična napisa sta na Drevoredu 20. septembra, kjer obratuje gostilna Primožič in v ulici sv. Mihaela v Štandrežu, kjer deluje občinska lekarna. Lepo je viden tudi dvojezični napis Katoliške knjigarne na Travniku. Najdoslednejšo dvojezičnost smo zasledili v ul. Pola, med Rojcami in Štandrežem, kjer ima svojo zobozdravniško ambulanto mlad in uspešen zdravnik Dimitri Tabaj. Poleg zunanje table so tudi v notranjosti ambulante vsi napisi dvojezični. V čakalnici so tudi slovenske revije in glasba je večkrat slovenska. V obrtni in industrijski coni na jugu mesta smo zabeležili delno dvojezičnost pri kleparski
Kratke
STUDIO DENTISTICO
Z0B0ZDRAVN1ŠKA ORDINACIJA
DR. DIMITRI TABAJ
RICEVE PER APPUNTAMENTO SPREJEMA PO DOGOVORU TEL. 0481-520087 TEL. URG. 340-7856175
TU D IO
*
m
LEGALE / ODVETNIŠKA A, V V . / O D V . DAMIJAN TE LEGALE / ODVETNIŠKA PISARN A V V , / O t> ■'V - o’ A M I J A N T E R P I
Avv./Odv. Damijan Terpin aw/odAwE>aMTE|dka:rfiqj®šc
Dr. Marko Jarc
2 piano / Tl. Nadstropje
2 piano / II. Naflstro
napis Hotel Nanut. Podjetja, ki trgujejo s slovenskimi proizvodi (pivo Union in Laško ter Radenska) nimajo slovenskega napisa. Na južnem delu Korza pa je napis Nova Ljubljanska Banka. Če se pomaknemo na severni del Korza, opazimo lepo vidna dvojezična napisa Zadružne banke Doberdob in Sovodnje ter Kmečke banke. Obe imata dvojezične napise tudi na podružnicah v Štandrežu. V ulici Mameli je trgovina z napisom Elektro Terpin. Ob goriški tržnici sadja, zelenjave, rib in cvetja nam
odv. Damjan Terpin, ki posluje, skupaj z drugimi, v ulici 24. maja. Verjetno ta pregled ni popoln, če me bo kdo opozoril, da sem kak slovenski napis prezrl, mu bom hvaležen.
Če upoštevamo, da je v Gorici veliko slovenskih podjetij, iz zgoraj navedenega izhaja, da je slovenščina v napisih skromno zastopana. Ni dovolj, da zahtevamo slovenske napise na stavbah javnih ustanov, tudi na zasebnih bi se lahko bolj potrudili.
DP
Zamenjava na prefekturi
V sredo, 20. avgusta, je
prefekt Roberto De Lorenzo sklenil svojo funkcijo v Gorici. Dan prej sta ga obiskala pokrajinski predsednik in tajnik Slovenske skupnosti Silvan Primožič in Julijan Čavdek, da bi se mu z besedo in darom poklonila ob odhodu. De Lorenzo je na srečanju podčrtal, da Slovenci dajemo Gorici poseben pečat, zaradi česar naj bomo še naprej ponosni na svoj jezik in kulturo, ob tem pa naj si vztrajno prizadevamo za sožitje v mestu.
Na De Lorenzovo mesto seje 20. avgusta umestila Maria Augusta Marrosu, 55-letna prefektinja z dolgo izkušnjo pri zunanjem ministrstvu, ki našo deželo in posebno Goriško že dobro pozna. Ob svojem prihodu je izjavila, da je prepričana v
potrebo po čezmejnem sodelovanju med institucijami, ki je nujno, in da bo pozorna do vprašanj, ki zadevajo slovensko narodno skupnost. Novi prefektinji sta v imenu SSk pisno čestitala Primožič in Čavdek, v imenu SSO pa Janez Povše.
Začetek pouka v Gorici Osnovne šole in vrtci
Didaktično ravnateljstvo slovenskih osnovnih šol ul. Brolo v Gorici obvešča, da se pouk prične na vseh osnovnih šolah v ponedeljek, 8. septembra 2008, od 8. do 13. ure, v otroških vrtcih pa se didaktična dejavnost prične v sredo, 10. septembra 2008, za prvi letnik od 9. do 11. ure, za ostale pa po običajnem urniku vrtca do 12. ure brez kosila.
Srednja šola Trinko
Pouk se bo začel v ponedeljek, 8. septembra, ob 8.15. Zbiranje na dvorišču pred šolo. Ob 8.45 bodo šli učenci, ki obiskujejo verouk, s profesorji do cerkve v Podturnu, kjer bo šolska maša ob 9. uri. Prvi šolski dan se bo končal ob 12. uri.
Pouk se bo začel v sredo, 10. septembra, ob 8.30.
r ".r,ir i’ -" j. _ !.
Glasbeni nastop v komorni dvorani KC Lojze Bratuž
Sproščen in navdušen prikaz dela
na pevskem tednu
In memoriam
Andrej Paulin
V sredo, 27. avgusta, so številni sorodniki, prijatelji in znanci pospremili k zadnjemu počitku na štandreško pokopališče Andreja Paulina, ki nas je zapustil v 86. letu starosti. Pokojnik se je rodil v štandreški kmečki družini. Delu na kmetiji je ostal zvest vse življenje.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil kot vojak italijanske vojske v Afriki. Po polomu italijanske armade so ga v Tuniziji zajeli Angleži in ga kot ujetnika pripeljali v mesto Casablanca v Maroku. Tu so ga prevzeli ameriški vojaki in ga odpeljali v ZDA, kamor je dospel maja 1943. Najprej je bil v taborišču v Virginiji, nato v Texasu, kjer je bil zaposlen s pobiranjem zelenjave na kmetijski farmi. V ameriškem taborišču je pristopil k pevskemu zboru. Marca 1945 je zapustil Severno Ameriko in maja
istega leta je bil končno doma v Štandrežu. Z očetom, ki mu je bilo tudi ime Andrej, je vodil kmetijo in se aktivno vključil v kulturno in gospodarsko življenje. Bil je član štandreškega kmečkega društva. Najbolj pa ga je veselilo zborovsko petje. V mladih letih je pel v zboru, ki ga je vodil Franc Lupin. Vedno je rad prepeval tako narodne kot cerkvene pesmi. Ko je v Štandrežu prevzel vodstvo zbora in orglanje v domači cerkvi Maks Debenjak, je Andrej z navdušenjem pristopil. Redno se je udeleževal pevskih vaj in številnih nastopov, v domači vasi in drugih krajih. Vsako nedeljo in tudi ob drugih praznikih smo ga srečevali na koru štandreške cerkve. Kjerkoli in kadarkoli je zaslišal slovensko petje, je takoj pristopil in s svojim basovskim glasom sodeloval pri pevski skupini. Pri meša-
Obvestila
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel obvešča, da se začne reden pouk v ponedeljek, 15. septembra. Urnik skupinskega pouka in koledar srečanj staršev s predmetnimi učitelji bo na razglasni deski šole od 8. septembra dalje. Novi vpisi do 5.9. Tajništvo: od ponedeljka do petka od 9. do 12. ure. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško naproša udeležence izleta v Bosno in Črno goro, da poravnajo do ponedeljka, 8. septembra, drugi obrok računa.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v sob., 17. septembra, enodnevni izlet v Trbovlje za obisk in srečanje članov pobratenih društev Solkan, Trbovlje in DSUG. Vpisovanje pri poverjenikih do zasedbe mest na enem samem avtobusu.
Darovi
Ob 29. obletnici smrti tete s. Ahacije Kacin darujeta Marija in Metka 100,00 evrov za Zavod sv. Družine.
Za števerjansko cerekv: v spomin na sestro Danico in bratranca Bineta darujejo Milka, Ančka in Lojze 100,00 evrov.
Za misijonarja Ernesta Saksido: N. N. 150,00 evrov.
Čestitke
Očku Aleksiju, mamici Emanueli, sestrici Sari in bratcu Petru seje 13. avgusta pridružil mali Martin. Srečni družini čestitajo člani prosvetnega društva F. B. Sedej iz Števerjana, fantku pa voščijo obilo dobrega.
Vanji in Eriku se je v lepem poletnem večeru rodila mala Meri. Družini čestitamo in želimo veliko mirnih noči. PD Rupa-Peč.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 05.09. dol 1.09.2008)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od
20.00	do 21.00. Spored:
Petek, 5. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletje z najboljšo narodno-zabavno in zabavno glasbo - Zanimivosti in humor.
Sobota, 6. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 8. septembra (v studiu
Andrej Baucon): V poletje z najbolj vročimi hiti - včeraj in danes; živemu se vse zgodi; obvestila. Torek, 9. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 10. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Stari dobrotnik oreh - Izbor melodij.
Četrtek, 11. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Poletje po domače, a nekoliko drugače.
Pri težavah s krčnimi žilami in odprtimi ranami se obrnite na tel. 00386 31 837218
Društvi SKRD JADRO, SKRSD TRZIC ZDRUŽENJE STARŠEV SLOVENSKE ŠOLE V ROMJANU
ob 100-letnici ladjedelnice v Tržiču
prirejajo
retrospektivno razstavo
OD KRASA DO MORJA
umetnikov Avgusta Černigoja in Lojzeta Spacala
na odprtju bo dela predstavil prof. Franko Vecchiet
nedelja, 7. septembra 2008, ob 19. uri Občinska galerija sodobne umetnosti v Tržiču, Trg Cavour 44
Toplo vabljeni!
M
DRUŠTVO ARS vabi na odprtje likovne razstave
SORICA 2008
likovna kolonija društva za umetnost kons
Umetnike bo predstavil Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku, Gorica Četrtek, 11. septembra 2008, ob 18. uri
drež podelilo posebno priznanje. Odličje je prejel tudi od Zveze slovenske katoliške prosvete.
Pokojnikova življenjska pot ni bila lahka in prestal je marsikatero težko preizkušnjo. Najprej vojna leta v Afriki in nato v ujetništvu. V mladih letih je izgubil ženo. Zelo ga je prizadela prerana smrt sina Igorja. Kljub vsem preizkušnjam je do konca ohranil veliko življenjske energije, veselja do petja in zavzetosti do skupnosti. Ljubil je domačo zemljo in se dobro zavedal njene narodne vrednosti. Ko so v Štandrežu razlaščali slovensko zemljo, se je vedno in odločno postavil v bran za oh-nem pevskem zboru Štandrež in	ranitev njene celovitosti. Andrej
pri cerkvenem petju je zgledno vz-	Paulin je bil prepričan član slo-
trajal skoraj do smrti. Štandreški	venske skupnosti. Rad je obisko-
pevci, ki so toliko let z njim prepe-	val slovenske kulturne in druge
vali, so se s pesmijo tudi od njega	prireditve,
poslovili, najprej v cerkvi, nato pa	Prosvetno društvo Štandrež, člani
še na pokopališču. Za dolgoletno	mešanega pevskega zbora in žu-
sodelovanjeprištandreškemzbo- pnijska skupnost izražajo vsem ru mu je Prosvetno društvo Štan- njegovim bližjim iskreno sožalje.
V Katoliški knjigarni na Travniku v Gorici vprašaj po kartici
in ti bo takoj priznan 10% popust na vseh šolskih potrebščinah in ostalih artiklih (ne na knjigah)
S kraj Šim in prisrčnim nastopom so otroci, ki so se od 25. do 30. avgusta udeležili pevskega tedna na Rebrci na avstrijskem Koroškem v organizaciji Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, prikazali staršem in drugim svojcem, kaj so se naučili. Ravnatelj glasbene šole Silvan Kerševan se je v uvodnem pozdravu zahvalil staršem, ki so glasbenim pedagogom zaupali svojo "krasno mladino". Sredi narave in v prijetni družbi so namreč preživeli "čudovite dneve", kjer so imeli otroci možnost potegniti na dan svoje talente in kvalitete. "Bili so razposajeni, znali so se igrati, pa tudi ubogati in delati", je povedal Kerševan, ki je tudi sam preživel nekaj dni z njimi. Nastala je lepa in uigrana skupina malčkov, ki so se med seboj povezali; to jim kasneje pomaga, da z večjim veseljem tudi študirajo med letom. Ravnatelj se je za uspešno izvedbo pevskega tedna z besedo in cvetjem zahvalil najprej glasbeni mentorici in koordinatorki Damijani Čevdek, profesorjem Marji Feinig, Martini Gereon in Fabiu Devetaku, Moniki Quaggiato za telovadno dejavnost, mladim pomočnicam Ivani, Tini, Luciji in Nadi ter mamicama-spremlje-valkama Zdenki in Angelci. Otroci so v različnih starostnih skupinah in zasedbah z nav-
dušeno sproščenostjo prikazali svoje prve korake v študij kljunaste flavte, kitare, violončela in orff instrumentov, v drugem delu pa so pod taktirko Damijane Čevdek in ob glasbeni spremljavi različnih profesorjev (tudi pianistke Da-lie Vodice) zapeli kar nekaj pesmi. V mladinskem centru na Rebrci so otroci očitno veliko delali, saj so se naučili lepo število tudi novih pesmic. In vendar so bili z izkušnjo izredno zadovoljni, saj je bilo marsikomu žal, da je ta glasbena delavnica trajala samo pet dni in je vsekakor prehitro minila.
Sto let razvoja s teritorijem
O d 19. do 21. septembra vas pričakujemo na skupnem	prazn stoletnice
ZADRUZNA BANKA
CREMTOCOOPERATIVO
Doberdob in Sovodnje Doberdo e Savogna
1908 & 2008
4. septembra Z008
-y	•	NOVI	NOVI	-y	•
Interviu	glas	glas	Interviu
------^ *---------------------------------------------------------------------------------------  s	*-
4. septembra 2008
Resnica je pri nas, in akt
vsljštttot. j c s lem ;e rešen
draga
slovenska vlada nikakor ni predstavljala nevarnosti za Evropsko unijo, kot so nekateri ultra-levičarji nekaj mesecev pred začetkom predsedovanja širili po celini. Nasprotno, vsi ministri so se izkazali na svojih področjih in za opravljeno delo prejeli priznanje svojih evropskih kolegov. Prav tako bi težko govorili o državotvorni politiki, ko so opozicijske stranke v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji v državnem zboru grozile z interpelacijami proti nekaterim ministrom ali ko sem moral v Bruslju po skrajno neodgovorni in lažni obtožbi poslanca Socialnih demokratov Antona Ropa odgovarjati na vprašanje, ali je prejšnja vlada res prisluškovala predsedniku vlade tuje države.
Kot Slovenci, ki živimo in delamo v Italiji, smo zelo ponosni na uspehe Republike Slovenije, naše domovine. Se vam ne zdi, da je tega ponosa prav v Sloveniji odločno premalo? Zakaj je tako? Drži. To na srečo ni večinsko razpoloženje, ga je pa še vedno preveč. Še posebej posamezniki iz vrha nekdanje komunistične nomenklature in velik del medijev v lasti kapitala iz krogov blizu “Foruma 21" so skrajno alergični na vse uspehe, ki jih je Slovenija dosegla po osamosvojitvi. Značilno za tak pristop je bilo nerganje ob poimenovanju brniškega letališča po dr. Jožetu Pučniku ali ob postavitvi spomenika dr. Janezu Drnovšku nedavno v Zagorju. Tisti, ki so v prejšnjem stoletju Slovenijo prekrili s spomeniki prave, mnogokrat pa tudi dvomljivih vrednosti, danes nasprotujejo kakršnimkoli obeležjem in priznanjem za uspehe v času življenja samostojne slovenske države. Na ljubljanskem gradu npr., najvišji točki glavnega mesta, ne boste videli slovenske zastave. Županu Ljubljane ni mogoče dopovedati, da bi bila nacionalna zastava na grajskem stolpu izraz nacionalnega ponosa in hkrati izraz evropske normalnosti, saj ni glavnega mesta države članice Evropske unije, kjer na simbolnih točkah ne bi vihrala zastava te države.
Vedno, ko se imam priložnost srečati s Slovenci, ki živite v Ita-
liji, pa tudi drugje izven matične domovine, sem deležen številnih čestitk, pohval, predvsem pa spodbud za nadaljnje delo. Zelo me veseli, ko vidim, da cenite razvoj Slovenije in uspehe, ki smo jih dosegli od osamosvojitve naprej. Naš skupni kulturni prostor, ki je po dolgih desetletjih znova bolj enoten v okviru Evropske unije, nas upravičeno lahko navdaja z novim optimizmom. Kot izredno pozitivno se mi zdi, da zamejci v razvoju Slovenije vidite skupne priložnosti, saj tudi sam verjamem, da lahko Slovenci in Slovenke uspemo le tako, da smo povezani ne glede na to, kje živimo. V zadnjem času sem bil lahko spet veliko med ljudmi po različnih delih Slovenije, velik del sem jo tudi prekolesaril, in iz prve roke sem izkusil, da zapisi v našem časopisju mnogokrat niso veren odraz razpoloženja, da se vendarle znamo veseliti svojih uspehov, da znamo biti ponosni na svoje dosežke. Vesel sem, da nam je v preteklih štirih letih uspelo ta ponos dvigniti, in verjamem, da se bomo lahko tudi v prihodnje veselili skupnih uspehov.
Gospod predsednik, našo narodno skupnost dobro poznate, saj ste bili večkrat gost v naših krajih. Kakšno vlogo vidite za našo narodno skupnost po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo in po padcu fizičnih meja? In še to nam povejte, kakšni so po vašem mnenju odnosi med Slovenijo in Italijo in kakšna je vloga narodnih manjšin pri tem? Je sodelovanje z našo narodno skupnostjo dobro? Dejavnost slovenske narodne skupnosti v Italiji ježe več desetletij izjemno bogata in razvejana. Pogosto so bili prav naši zamejski rojaki vezni člen še pred padcem železne zavese, med demokratizacijo Slovenije, ki se je pomembno oblikovala prav v Dragi in okoljih svobodnega zamejstva nasploh, pomembno so prispevali k njenemu mednarodnemu priznanju in uveljavitvi. Danes, ko smo skupaj člani evropske družine in smo z vstopom v schengensko območje odpravili tudi fizične meje med nami, ostaja slovenska skupnost v Italiji pomem-
ben dejavnik poglabljanja meddržavnih odnosov. Takšno vlogo slovenske skupnosti zelo cenim in nanjo zelo močno računam tudi v prihodnje, saj se moramo zavedati, da so prihodnji izzivi vedno bolj naši skupni izzivi. Izkoriščanje novih razvojnih priložnosti ob hitrih spremembah sodobnega časa ter iskanje inovativnih pristopov za reševanje morebitnih težav in odprtih vprašanj se je potrebno lotiti skupaj. Zato smo v mandatu te vlade ustanovili Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu, ki omogoča pravočasno in sistematično soočanje z omenjenimi izzivi, tudi, ali pa še zlasti, v odnosu do italijanske države. Slednja se rešujejo s stalnim dialogom in veseli me, da bosta Slovenija in Italija le tega nadgradili z zasedanjem Koordinacijskega odbora ministrov 8. septembra v Rimu. Pri tem pa ne smemo pozabiti pomena dialoga na nižjih ravneh, npr. na Mešano komisijo Republike Slovenije in Furlanije-Julijske krajine za obravnavo skupnih razvojnih vprašanj, ki obravnava tudi manjšinska vprašanja. Domovina Slovenija zgledno skrbi za slovenske manjšine in za Slovence po svetu, a bi vas vseeno še vprašali, kaj bi se po vaše še dalo narediti, da bi bilo stanje na tem področju še boljše? V mislih nimamo samo potrebne finančne pomoči s strani domovine, za katero smo hvaležni, ampak za vse tiste vezi, vrednote, kot so jezik in slovenska kultura, omika in druge specifike, ki nas delajo narod, kjerkoli že živimo!
V mandatu sedanje vlade je bilo na področju skrbi za Slovence, ki živijo izven meja matične države, storjenega veliko. Poleg tega, da smo oblikovali ustrezne pravne in institucionalne podlage za sistematičen pristop do tovrstne problematike, pa je tu pomemben tudi finančni vidik. Vlada RS izdatno sofinancira organizacije civilne družbe v Sloveniji, ki delujejo na področju kulturnega sodelovanja s Slovenci zunaj naše države. Podpiramo različne konference in seminarje, kot so npr. "Študijski dnevi Draga". Slovenija nudi tudi strokovno usposabljanje slovenskih učiteljev v zamejstvu in po svetu, tematske seminarje, ob tem pa posebno pozornost namenja aktivnostim za mlade.
Seveda je vedno mogoče storiti še več. Prav želja po pravočasnem prepoznavanju priložnosti, ki se po vstopu Slovenije v Evropsko unijo ponujajo pri graditvi skupnega prostora med matično domovino in rojaki v zamejstvu, je botrovala ustanovitvi Sveta za Slovence v zamejstvu, ki deluje kot stalno posvetovalno telo pri Vladi RS. Znotraj slednjega je bil ustanovljen tudi poseben Odbor za kulturo, šolstvo in ohranjanje slovenskega jezika, ki obravnava obe temeljni vrednoti slovenskega naroda - kulturo in jezik. Verjamem, da je oza-veščanje vsakega posameznega člana slovenske narodne skupnosti za uveljavljanje že pridobljenih pravic uporabe slovenskega jezika, kot je denimo izdaja dvojezične osebne izkaznice v Italiji, ključnega pomena.
Leta 2004 je slovenski parlament izglasoval zakon o javni rabi slovenščine, v katerem je med drugim določeno, da vlada RS predloži Državnemu zboru nacionalni program jezikovne poli-
tike v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Kakšen učinek za slovenski jezik sta torej doslej imela zakon in resolucija?
Učinki zakona, predvsem pa resolucije, ki poleg temeljnih načel in strateških ciljev jezikovne politike navaja čez 100 konkretnih ukrepov in dejavnosti za doseganje teh ciljev v obdobju do leta 2011, so že kar dobro vidni. Za uresničevanje zadanih ciljev smo sprejeli vrsto ukrepov: npr. uredbo o potrebnem znanju slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih, sprejeli smo zakon o agenciji za knjigo, izšli so nekateri novi terminološki slovarji in promocijske brošure o slovenščini kot evropskem jeziku, sofinanciramo počitniške šole slovenščine za zamejske in izseljenske otroke, vpeljali smo nekatere nove postavke v državnem proračunu (npr. za redno delovanje Inštituta za slovenski jezik). Za Slovence zunaj meja matične države pa tudi za tujce omogočamo učenje slovenščine na daljavo. Sprejetje omenjenih dveh aktov je že zaradi svojega simbolnega pomena spodbudno vplivalo na jezikovno zavest in ravnanje v sodobnih razmerah. Tako imamo čedalje več vsebin v slovenščini na spletnih straneh, v mobilni telefoniji.
Najbolj javno pa je zazvenela iz najuglednejših govorniških položajev v času našega slovenskega predsedovanja Evropski uniji, kar ima v letu, ko praznujemo 500. obletnico rojstva Primoža Trubarja, začetnika slovenskega knjižnega jezika, še prav poseben pomen.
Seveda pa nas nagli družbeni in tehnološki razvoj tudi na jezikovnem področju postavljata pred nove izzive. Tako bo na primer potrebno misliti na izdelavo novega slovarja sodobne slovenščine, saj vsako leto pridobimo množico novih slovenskih besed ali njihovih novih pomenov. Ob uvajanju digitalizacije se, še zlasti za slovenske zamejce, znova pojavlja vprašanje pokritosti s slovenskim televizijskim signalom in splošne dostopnosti javnih informacij, npr. raba znakovnega jezika za gluhe osebe. Poskrbeti bo potrebno za t. i. stransko škodo pri uveljavljanju načela o prostem pretoku blaga in oseb v okviru EU, saj nekatera tuja podjetja skušajo varčevati na račun slovenščine pri prevajanju napisov na ovojnini, navodil za uporabo izdelkov, oglaševanju... Skratka, izzivov za prihodnje je na tem področju dovolj.
Intervju z Vami bo namerno izšel tik pred letošnjimi študijskimi dnevi Draga na Opčinah pri Trstu, ki jih poznate, saj ste bili med nami v Dragi večkrat pred leti. Prosili bi Vas za kratko misel, sporočilo, voščilo, če hočete, udeležencem letošnje Drage in seveda tudi našim bralkam in bralcem! Študijski dnevi Draga, ki sedaj potekajo za Finžgarjevim do-
pirajo Slovencem. Organizatorjem bi rad zaželel še naprej uspešno delo in srečno roko pri izboru pravih vprašanj in dilem za razprave.
Kavkaška kriza je pred nedavnim ponovno izbruhnila v Gruziji. Kako ocenjujete diplomatsko držo Evropske unije glede gruzij-sko-ruskega konflikta? Ali je po Vašem mnenju posredovanje francoskega predsednika Sarkozyja prvi dokaz složnosti zunanje politike EU?
V Gruziji je, tudi zaradi posredovanja francoskega predsedstva Evropski uniji, relativno hitro prišlo do prekinitve sovražnosti in dogovora o premirju, kar je preprečilo nadaljnje žrtve in omogočilo začetek humanitarne pomoči prizadetemu prebivalstvu. Ministrom za zunanje zadeve držav članic je na izrednem zasedanju sredi avgusta uspelo poenotiti svoja stališča in sprejeti odločitev za neposredno angažiranje Evropske unije v obliki opazovalne ali mirovne misije. Le ta je trenutno v fazi priprav, tako da končna oblika angažiranja v tej fazi še ni znana, saj je odločitev od-
zijski konflikt je namreč močno načel možnosti za hitro oblikovanje strateškega partnerstva med Evropsko unijo in Rusko federacijo, o čemer smo pogajanja začeli junija vHanti-Mansijsku.
V osemdesetih letih ste bili eden izmed osrednjih snovalcev slovenske demokratizacije, ki je privedla do samostojnosti naše matične domovine. Tedanji položaj slovenskega naroda znotraj jugoslovanske federacije se je pod pritiskom centralistične beograjske politike (med drugim tudi jezikovne in davčne) čedalje slabšal in pot k samostojnosti je bila edina možna varianta, ki bi nam lahko še naprej omogočila kulturno in narodno preživetje. Kakšno je torej Vaše stališče glede vprašanja samoodločbe narodov, npr. kosovskega ali pa prebivalcev ruskega porekla Južne Osetije? Ali je mogoče najtiv sedanjem dogajanju neko vzporednost z usodo, ki se je slovenskemu narodu pisala na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja?
no krepi in je že blizu dveh milijard evrov letno. Tudi interes za nadaljnje sodelovanje je zelo velik na obeh straneh. Ena izmed perspektivnih panog je zagotovo energetika. Rusija oziroma ruski Gazprom je dobavitelj okoli polovice zemeljskega plina v Sloveniji. Dosedanje sodelovanje je stabilno in korektno, kar omogoča pogovore in usklajevanja glede nadaljnjega povečanega energetskega sodelovanja v povezavi s plinovodom 'Južni tok".
Ali bo slovensko ozemlje v prihodnje vključeno v gradnjo novih plinovodov in naftovodov, ki jih načrtujejo v Jugovzhodni Evropi?
Izgradnja plinovodov ali naftovodov je v prvi vrsti odvisna predvsem od interesa investitorjev, ki morajo predhodno zagotoviti uporabo tovrstne infrastrukture. Seveda ima pri odločanju pomembno vlogo tudi okoljski oziroma okoljevarstveni vidik.
Trenutno sta aktualna predvsem dva projekta, ki bi lahko vključevala tudi slovensko ozemlje. V zvezi z izgradnjo naftovoda "PEOP" so zainteresirane države Jugovzhodne Evrope ustanovile razvojno podjetje, da bi pripravile potrebne študije ter tako privabile investitorje. V tem trenutku še ni resnega investitorja. Slovenija se bo v primeru, da bo projekt postal realen, o pogojih za umestitev v prostor in gradnjo resno pogajala. Ob tem pa menimo, da bi naftovod moral biti podaljšan do Genove, kjer bi lahko v zadostni meri dosegel severnoitalijansko tržišče oziroma tamkajšnje rafinerije. Po drugi strani pa sta pri plinovodu "Južni tok" investitor in uporabnik znana. Odločitev o poteku plinovoda preko slovenskega ozemlja, ki je po zagotovilih investitorja resna varianta za dobavo plina v severno Italijo, bo predvidoma sprejeta	v
prihodnjih mesecih, ko bodo končana pogajanja.
Kako menite, da se bo razvil načrt o uplinjevalniku, ki ga nameravajo namestiti sredi Tržaškega zaliva?
Z energetskega stališča in s stališča zanesljivosti oskrbe so terminali za utekočinjen zemeljski plin dobra rešitev, vendar pa je umeščanje v prostor tovrstnih objektov zahtevno. Vlada RS je od samega začetka postopkov zahtevala upoštevanje Slovenije v procesih čezmejne presoje vplivov kot enakopravne partnerice in upoštevanje najvišjih evropskih okoljskih standardov v občutljivem območju severnega Jadrana. To velja tako za plinski terminal v Tržaškem zalivu kot za tistega, ki naj bi bil zgrajen v Žavljah tik ob meji.
Vlada RS ne more podpirati projektov, ki lahko škodljivo vplivajo na slovensko kopno ali morje in v primeru terminala sredi Tržaškega zaliva je bilo s pomočjo stroke ugotovljeno, da ima lahko le-ta pomemben škodljiv vpliv na morsko okolje, varnost prebivalcev, plovbo in biotsko raznovrstnost. Kljub temu da na Slovenijo odpade manjši del severnega
S1. strani
Zavedati se moramo, da so prihodnji izzivi.../'
mom na Opčinah, so bili že od vsega začetka priložnost za srečevanje in dialog med pripadniki "treh Slovenij", domovine, zamejstva in iz izseljenstva oziroma sveta. Vedno je bila Draga korak naprej, bila je otok svobodnega slovenstva, preko odprtega dialoga je bila sposobna odkrivati prava znamenja na slovenskem nebu. Velika zahvala gre organizatorjem, Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta, ki je s to pobudo začelo že pred desetletji in pri njej vztraja še danes. Četudi so nekateri mislili, da se je poslanstvo Drage z osamosvojitvijo izpelo, so njena študijska srečanja pomembna tudi danes. Nov čas prinaša nove izzive. Pronicljiva intelektualna razprava, množične okrogle mize in tribune bodo vedno dobrodošla metoda za iskanje nacionalnih sinergij in priložnosti širših prostorov, ki se od-
visna tudi od odločitve Varnostnega sveta OZN, razmer na terenu ter nadaljnje razprave v okviru držav članic povezave. Evropska unija je bila tudi v času slovenskega predsedovanja soočena z izjemno zahtevno in potencialno podobno konfliktno situacijo, ko je šlo za razglasitev neodvisnosti Kosova. Potrebnih je bilo veliko srečanj, telefonskih pogovorov, prepričevanj, da se evropska enotnost ni razletela ter da hkrati na Kosovu ni prišlo do oboroženega konflikta. Tudi sicer, ko je šlo za t. i. zamrznjene konflikte v svetu, kakršen je gruzijski, je Slovenija kot predsedujoča vložila veliko energije že samo v to, da ni prišlo do poslabšanja razmer na omenjenih območjih. Težko pa govorim o tem, ali bi lahko Evropska unija ta zadnji konflikt v Gruziji preprečila. Vsekakor bi bilo zelo dobro, če bi se to zgodilo. Gru-
Ko govorimo opraviči naroda, da samostojno odloča o ustanovitvi svoje lastne države, o njeni ureditvi in njenem spreminjanju, je potrebno v vsakem konkretnem primeru upoštevati zgodovinske in kulturne okoliščine. Žal ta pravica na papirju zgleda lepše kot to potem v praksi. Po mnenju mnogih strokovnjakov je mednarodnopravni princip ozemeljske celovitosti države na lestvici norm višji kot pravica naroda do samoodločbe. Ozemeljska celovitost je še vedno nekakšna univerzalna norma pri zagotavljanju miru in stabilnosti v svetu, saj tudi OZN, EU, OVSE in NATO v svojih dokumentih dosledno podpirajo princip ozemeljske celovitosti. Ko govorimo o našem osamosvajanju, se moramo zavedati, da je Slovenija nastala v specifičnih okoliščinah razpadanja skupne države, Kosovo je bilo
le še zadnji kamenček tega razpada. Pri Južni Osetiji oziroma Abhaziji so razmere bistveno bolj zapletene, nekatere vzporednice pa zagotovo kljub vsemu obstajajo.
Državniki držav članic EU so se v Bruslju dogovorili o solidarnosti med članicami glede energetske politike, vendar kaže, da bo za to področje vsaka država tudi poslej najprej poskrbela zase -bistvo vame in zanesljive oskrbe je, da ima država zagotovljenih čim več virov. Kakšen je glede tega vprašanja splošen položaj Republike Slovenije in v kakšnih odnosih je Slovenija do Rusije, ki je glavna oskrbovalka članic EU z nafto in plinom?
Odnosi med Slovenijo in Rusijo so na bilateralni ravni dobri, tako na političnem kot na številnih drugih področjih. Seveda pa je Slovenija del Evropske unije in zveze NATO in veliko politik usklajujemo s svojimi zavezniki. Pri bilateralnem sodelovanju še posebej izstopa gospodarska menjava, saj se obseg blagovne in storitvene menjave med državama izred-
Jadrana, pa je ta za nas toliko bolj pomemben, saj želimo kot okoljsko odgovorna država prispevati k temu, da se ta del Jadrana trajnostno razvija. Slovenska vlada si vseskozi intenzivno prizadeva za enakopravno obravnavo s strani Italije ter skušamo doseči, da italijanska stran ne vztraja še naprej pri rešitvah, ki lahko dodatno obremenijo okolje in ki predstavljajo večja prometna in varnostna tveganja. Naše medsebojne odnose želimo graditi na razvoju skupnih projektov, ki pa so v interesu obeh in zasledujejo skupne evropske cilje. Tako smo npr. vladi v Rimu predlagali podpis memoranduma, ki posebej poudarja sodelovanje na okoljskem področju in razvoj dobrih praks.
V času Illyjevega predsedovanja deželi Furlaniji-Julijski krajini je bila zamisel o t. i. evroregiji ena temeljnih točk njegove politične agende. Novi deželni predsednik Renzo Tondo pa daje temu načrtu drugačno, manj pro-minentno vlogo. Kakšno je stališče slovenske vlade do te tematike?
Mi smo že na začetku mandata v koalicijsko pogodbo zapisali, da je v slovenskem nacionalnem interesu oblikovanje takšne evroregije, v katero bi bila vključena Slovenija kot celota, hkrati pa bi le ta oziroma Ljubljana predstavljala njeno središče. Ne nazadnje je Šlovenija zaradi svojega geografskega položaja naravno stičišče evropskih makro-regij in temu primerno odprta za dobro sosedsko in čezmejno sodelovanje. Prav slednje je po našem vstopu v Evropsko unijo pridobilo pomen, še zlasti v okviru prizadevanj za skupne cilje evropske kohezijske politike.
Ob tem pa bi želel spomniti, da ima Slovenija že dolgo skupno zgodovino in tradicijo, ko gre za sodelovanje sosednih narodov. Pri tem velja še posebej omeniti ustanovitev Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je bila pred tremi desetletji enkraten in zgodovinsko pomemben politični korak k evropski in te-graciji, saj so 5e za sodelovanje odločile regije in države iz različnih političnih in družbenih sistemov. Danes, 30 let po njeni ustanovitvi, smo skoraj vse članice Delovne skupnosti Alpe-Jadran enotne, da je potrebno strateške prednosti skupnosti v novih pogojih razširjene Evropske unije in njenih novih politik nadgraditi ter leto nadomestiti z ustreznejšo in sodobnejšo obliko teritorialnega sodelovanja. Članice delovne skupnosti smo zato izrazile svojo odločenost, da še pred koncem letošnjega leta sklenemo postopek obnove regionalnega sodelovanja v prostoru Alpe-Jadran-Panonija. V ta namen je Slovenija že pripravila vse potrebno za ustanovitev tehničnega sekretariata, ki bo prevzel pripravo skupnih projektov ter sodelovanje v postopkih za preobrazbo Delovne skupnosti Alpe-Jadran, v pripravi je tudi statut nove povezave, ki bo v skladu s področnimi evropskimi predpisi. Glede na to, da v prihodnjem letu Furlanija-Julij-ska krajina prevzema dvoletno predsedovanje delovni skupnosti, pričakujemo, da bodo
naši italijanski partnerji podprli načrtovano preobrazbo. Mnogi v Vašem mandatu vidijo nenavaden zasuk v ekonomski politiki. Mandat ste namreč začeli z obljubo o reformah, zato ste v vladni ekipi imeli tudi mlado-eko-nomiste, sklepate ga - vsaj tako se zdi - v konfliktu s številnimi vidnejšimi podjetniki. Se je kaj spremenilo od jeseni 2004?
Mandat smo začeli z obljubo o reformah, nato smo sprejeli Strategijo razvoja Slovenije, načrt reform, oblikovali z opozicijo Partnerstvo za razvoj, mandat pa končujemo s pretežno izvedenimi reformami in tudi že njihovimi rezultati. Slovenija je imela v zadnjih letih najhitrejšo rast v svoji zgodovini, ta je bila petkrat višja od npr. rasti v Italiji. Imamo najnižjo brezposelnost v zgodovini, pomanjkanje delovne sile je naš veliki problem. Prvič, odkar Slovenija obstaja, smo znižali davke. Davek na izplačane plače, ki je predstavljal težavo za podjetja z višjo dodano vrednostjo, se zmanjšuje oziroma odpravlja, znižuje se korporativni in osebni davek, s posebnimi olajšavami pa spodbujamo podjetja h krepitvi raziskav in razvoja ter jih hkrati spodbujamo tudi k premišljenim, tehnološko usmerjenim naložbam.
V želji, da svobodni gospodarski pobudi zagotovimo okolje, ki onemogoča zlorabe na škodo konkurence in v končni posledici potrošnikov, smo okrepili delovanje nadzornih institucij. Torej nikakor ne gre za konflikt s podjetniki, saj velika večina slovenskega gospodarstva stoji na trdem in poštenem delu. Nasprotno, gre za normalno delovanje pravne države. V kolikor bi v celoti ta delovala že v preteklosti, danes nihče ne bi mogel govoriti o tajkunih.
Je nacionalni interes obdržati vzvode slovenskega gospodarstva (banke, zavarovalnice, večja podjetja) v slovenskih rokah ali menite, da bi bilo bolje po izkušnji s t. i. tajkuni vrata slovenskega gospodarstva nekoliko bolj odpreti tudi tujcem?
Vlada je leta 2006 sprejela pro-
gram privatizacijskega procesa, ki določa umik države iz gospodarstva. Na podlagi tega načrta je bilo določeno, da v pomembnejših institucijah in podjetjih, kot so npr. banke, večja podjetja, zavarovalnice, ki so vitalnega pomena za slovenski razvoj, država ostane strateški solastnik. Za ohranitev dolgoročnega vpliva v le-teh mora država ostati lastnica
25% plus ena delnica. Preostalo pa lahko proda, ko je cena na trgu najugodnejša.
V tem mandatu smo pri načinu prodaje državnih deležev vzpostavili nekaj novih metod in pri tem upoštevali interese Slovencev. Ena od teh metod je prodaja državnega deleža neposredno državljankam in državljanom. To je tudi najbolj pravičen, pošten in pregleden način privatizacije. Ne nazadnje so Slovenke in Slovenci to premoženje, ki je ostalo Vlasti države, tudi ustvarjali. Takšna prodaja je v našem nacionalnem interesu. Pri tem pa moramo nujno ločiti, kaj je državno in kaj slovensko lastništvo. S prodajo državnih deležev ob primernih trenutkih, po vzoru NKMB, želimo nadaljevati tudi vprihodnje. To je najboljši način za učinkovitejše in fleksibilnejše delovanje teh družb, ki prispevajo k večji gospodarski rasti in hitrejšemu razvoju Slovenije.
Je po večkratnih nevšečnostih v šentviškem predoru pravilno, da sta odstop ponudila minister Radovan Žerjav in vodstvo DARS? Tudi v tem primeru je v oči javnosti prišlo nasprotje med vlado, v osebi ministra Žerjava, in t. i. tajkuni, v osebi izvajalca del v predoru, podjetja SCT in njegovega predsednika Ivana Zidarja. Menim, da gre v obeh primerih za odgovorno ravnanje, ki je bilo prejšnjim vladam povsem tuje. Takrat se za zagrešene napake nikoli ni odgovarjalo. Vlada se je v tem mandatu spopadla z gradbenimi monopoli in klientelističnimi povezavami, ki so bistveno dražili gradnjo slovenske avtocestne strukture v zadnjem času. Ti monopoli in povezave skušajo ohranjati svojo pozicijo, minister Žerjav pa jim je ob tem seveda v napoto. Kljub temu, da za nastalo situacijo ni odgovoren - še več, ne le, da se je ustrezno odzival, ampak je potem, ko je do težav prišlo, naredil vse, da bi se posledice tudi čim prej sanirale - je želel prevzeti objektivno odgovornost. To njegovo potezo zelo cenim. Kar pa zadeva ponujeni odstop vodstva DARS, je vlada le-temu naložila nekatere ukrepe in do-
ločila dvotedenski rok, da jih izvede. Če bodo le-ti ustrezni in bodo podana tudi določena zagotovila, da se podobne stvari v prihodnosti ne bodo več dogajale, potem odstopa ne bomo sprejeli.
SD, LDS in Zares so bolj ali manj odkrito povedale, da ne bodo vstopile z Vami v koalicijo in da računajo na medsebojno povezovanje po
volitvah. V primeru zmage na volitvah puščate odprta vrata za vse koalicije, ali ne? Kaj se po Drnovškovih velikih koalicijah v slovenskem prostoru spet nekoliko bolj uveljavlja blokovska delitev na pomladne in levičarske koalicije?
Sedanje izjave tranzicijske levice so odraz še vedno velike ideološke obremenjenosti. Nekako še vedno ne morejo brez izključevanja, besednjak je spet podoben času iskanja razrednih sovražnikov. Mi vnaprej ne izključujemo nikogar. Želimo si sicer nadaljevanja mandata sedanje koalicije, vendar se bomo tako kot pred štirimi leti, če nam bodo volivci podelili mandat, pogovarjali z vsemi, saj menimo, da bi bila za hitrejši razvoj in večjo blaginjo Slovenije potrebna širša, razvojna koalicija.
Osebno menim, da bi bili z večjo koalicijo in močnejšo podporo v državnem zboru uspešnejši pri izvedbi nekaterih ključnih razvojnih projektov, ki so pred Slovenijo. V mislih imam dokončanje projekta decentralizacije države ter prepoznavanje in izkoriščanje novih priložnosti, ki so se odprle z našim predsedovanjem evropski sedemindvajseterici. Prav delovanje Evropske unije je dokaz, da je možno najti kompromis med različnimi interesi in združiti moči za skupno dobro. Živimo v dobi, ko je sodelovanje ključno za soočanje z globalnimi izzivi. Ne potrebujemo radikalnih sprememb, novih delitev in izključevanja. Slovenija potrebuje nadaljevanje začetega, nadaljevanje rasti in pravične delitve ustvarjenega, mir, varnost in stabilnost.
Gospod predsednik, zahvaljujemo se vam za pogovor. Preden Vam v imenu naših bralcev in nas samih iskreno zaželimo veliko sreče ter seveda glasov na jesenskih volitvah v Sloveniji, pa še zadnje vprašanje: Vam je uspelo imeti kaj dopusta, ste ga tudi letos namenili plezanju, če da, kje ste letos plezali?
Najlepša hvala za dobre želje in prijazno povabilo k pogovoru. V začetku avgusta sem si pri-
voščil nekaj dni dopusta, ki sem ga preživel v dolini Soče in v slovenskih gorah. Preplezali smo nekaj krajših smeri, dvakrat smo premagali severno triglavsko steno, povzpeli pa smo se tudi na Škrlatico. Ni bilo veliko, zato pa toliko bolj intenzivno in doživeto.
Andrej Čemic Igor Gregori Jurij Paljk
NOVI
čine/ 43. Študijski dnevi Droga
Za slovensko identiteto
Študijski dnevi Draga bodo letos potekali pod Trubarjevim geslom Jest sim enu dobru voiskovanje voiskoval. Petstoletnico utemeljitelja slovenske besede bodo prireditelji praznovali že pred pričetkom prvega predavanja, in sicer v petek, 5. septembra. Pod šotorom v Parku Finžgarjevega doma bodo namreč odprli nekoliko drugačno in lokaciji prilagojeno razstavo, ki je od Slovenije romala že do Nemčije, jeseni pa bo prispela še do Trsta.
Petkov program Drage, ki je osredotočen na tematiki današnjega poslanstva slovenskega katoliškega tiska, bodo oblikovali odgovorni uredniki treh slovenskih katoliških tednikov, in sicer Jurij Paljk, Franci Petrič in Hanzi Tomažič. V soboto, 6. septembra, pa bo nekdanja kulturna urednica slovenskega dnevnika Delo Alenka Puhar razmišljala o zgodovinskem spominu med sodobnimi Slovenci, o odnosu do preteklosti in nalogah za prihodnost. Po sv. maši, ki jo bo v nedeljo, 7. septembra, ob 9. uri, daroval tržaški škof Evgen Ravignani, bo dr. Zvone Štrubelj spregovoril o novi duhovni podobi Primoža Trubarja, ob 16. uri pa bo dr. Igor Grdina kritično razmišljal o sodobni slovenistični problematiki in o aktualnih družbenih pojavih v matici.
Program letošnje Drage je predstavil predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor v ponedeljek, 1. septembra. Poleg njega je novinarjem spregovorila še Raffaella Petronio, kije podrobno orisala spored letošnjega jesenskega dela Drage Mladih. Festival mladinske ustvarjalnosti seje pričel že 1. septembra z odbojkarskim turnirjem: v naslednjih dneh pa so se zvrstile še številne delavnice (likovna, gledališka, časnikarska, kolesarska, plesna, pa še delavnica o ustvarjalnem ličenju in pričeski, o duhovnih pesmih za pevsko -instrumentalno skupino) in razstava slike Marte Jakopič - Kunaver. Osrednje predavanje Drage Mladih bo v soboto, 6. septembra, ko bodo Aleksander Studen - Kirchner, dr. Vesna Mikolič in dr. Edi Kovač spregovorili o novih kulturnih premikih in kulturni različnosti med Slovenci. Jesenski del Drage mladih so priredili Svetovni slovenski kongres iz Ljubljane, Katoliška mladina iz Celovca in MOSP iz Trsta. Na tiskovnem srečanju, ki je bilo v prostorih Slovenske prosvete, je Nadia Roncelli predstavila še zbornik lanske Drage, ki nosi naslov Stanje duha na Slovenskem.
Dom Blagrov pri Trstu
Z vozičkom - na duhovne vaje
Lanske duhovne vaje ob tem času sem preživljala v bolniški postelji po možganski kapi. Pol telesa sem imela paraliziranega. Žalostna sem si mislila: "Nikdar več ne bom mogla iti k našim duhovnim vajam"!
Pa - človek obrača, Bog obrne. Letos sem že mnogo boljša in na vozičku me premikajo sem in tja. Toda da bi šla iz "doma" za tri dni - kdo bi toliko upal! In vendar - Bog je uslišal naše molitve in mi dal to veliko milost, da sem lahko šla na duhovne vaje, da sem skoraj čudežno prišla do mlade spremljevalke, ki je z ve-
nitno razložiti in približati s primeri iz resničnega življenja. Poglobil je naše dosedanje versko znanje in dodal še marsikatero spoznanje. Spomnil nas je Marte in Marije iz evangelija: "Pustite zunaj Marto in bodite te tri dni Marija". Ubogale smo. Naj nanizam nekaj biserčkov iz njegovih govorov: - Verujmo in srečujmo se z Jezusom. On ve za naše nadloge, a kljub temu mu jih je treba povedati. Naš odnos do Boga naj bo oseben: Ti in jaz. - Bodimo svobodni. Moja svoboda je na zunaj omejena od svobode bližnjega. Notranja svoboda je neomejena. Svoboden sem
Nabrežina
Praznovanje sv. Roka
liko potrpežljivostjo in ljubeznijo dan in noč skrbela zame. Bog ji stotero povrni!
V jutru, 18. avgusta, nas je sprejel Dom blagrov nad Trstom v vsem svojem razkošju sredi zelenega gozda med pisanimi cvetličnimi gredicami, obžarjen od zlatega sonca. "Ni boljšega kraja za oddih, " je menila ena od udeleženk. "Smo tik ob mestu, a se zdi, da smo v gorah. Lepota, tišina in mir". Torej res kraj, primeren, da se odtrgaš od vsakdanjega vrveža in skrbi vsaj za tri dni.
Ob devetih nas je prevzel v svoje varstvo p. Silvin Krajnc. Prišel je med nas z Brezij, da bi povzdigoval našega duha k Bogu. To mu je odlično uspelo z govori, razgovori in ne nazadnje z molitvijo. Verske resnice nam je znal ime-
npr., da se uprem zlu. Mislimo s svojo glavo. Ne poslušajmo črnogledih. Ravnajmo pozitivno. - Bog me je ustvaril enkratnega. Na celem svetu ni mojega dvojnika. Bog ve zame. Ljubi me zastonj, takega kot sem. Jaz pa moram hoditi za Jezusom. Lahko bi nizala še naprej, a bi bilo predolgo.
Končam z iskreno zahvalo voditelju p. Silvinu Krajncu in z željo, da bi se še vrnil med nas. Hvaležne smo tudi redovnicam iz Doma blagrov, ki so skrbele za naše zemeljsko blagostanje. Udeleženke smo se poslovile z obljubo, da se prihodnje leto spet snidemo pri duhovnih vajah. Upamo, da se nam bo pridružila še kakšna gospa in gospodična.
Nada Martelanc
V Nabrežini smo letos nadvse slovesno praznovali svojega zvetnika. Poleg Cerkve so se večdnevnega praznovanja udeležili še domača Občina skupno s pobrateno občino Ilirska Bistrica in občino Komen ter domača društva ob podpori kmetovalcev. Več dni trajajoči prazniki z dobro založenimi kioski, kjer smo lahko okusili specialitete tudi gostujočih občin so bili lepa kulisa kulturnim prireditvam, ki so s odvijale na vaškem trgu pred cerkvijo. Letošnja običajna ploha je preprečila ogled komedije Vdova Ro-šlinka, s katero naj binas razveselili komenski amaterji. Več sreče so imeli kulturniki z Ilirske Bistrice, ki so se predstavili s folklornim nastopom, s skupino Vasovalci in društvom Bač ter z Ansamblom Snežnik. V župnjiski dvorani je škedenjski Etnografski muzej pripravil zelo zanimivo razstavo o škedenjskih krušaricah, v dvorani Iga Grudna smo si lahko ogledali zanimivo razstavo "Kreativna pre-
pletanja", ki jo je pripravilo domače društvo skupno z društvom Kons in sodelovanjem dvanajstih umetnikov z obeh strani nekdanje meje. V Grudnovi hiši pa so bile rezstavljene kamnite miniature važnejših stavb v Nabrežini in Trstu.
Ves ta bogat program je bil le uvod v slavnostno proslavo domačega zaveznika sv. Roka v nedeljo, 17. avgusta. Vaški trg so krasile raznobarvne zastavice, pred cerkvijo je bil postavljen oltar sama cerkev je bila slavnostno pripravljena, da sprejme zlatomašnika, enega pobudnikov in urednika Ognjišča, msgr. Franceta Boleta, ki se je prijazno odzval vabilu, da nas počasti s svojo prisotnostjo. Sv. maša se je začela nadvse slovesno: na odru je z moškimi glasovi okrepljeni zbor zapel Pozdravljeni zlatoma-šnik, ki je v procesiji vstopil v
cerkev skupno z domačim župnikom in lepim številom narodnih noš; tokrat sta bila zraven tudi ministranta. Po pozdravih se je začela slovesna trojezična sv. maša, ki ji je sledila procesija, ki se je je udeležil tudi dekan dr. Markuža. Velik srebrni križ, banderi Marije in sv. Roka, nebo, ki so ga nosili zastopniki najstarejših priimkov: Gruden, Pertot, Caharija in Radovič in je krilo Najsvetejše, domača
godba v nošah, cerkvene pevke in lepo število vernikov so procesiji dale pečat verske manifestacije, ki
se je zaključila z blagoslovom pred cerkvenimi vrati. Po končani verskih obredih nam je zltomašnik razdelil spominske podobice njegovega petdesetletnega mašništva. Sledili sta tradicionalni zakuski v čast sv. Roka: ena pred cerkvijo in tradicionalna pri Martinčevih, ki jo je tudi letos priprvila domača Srenja. Tu so se spoštovanemu gostu poklonili župan Ret in štrvilni udeleženci slovesnosti. Godba je
z domačimi vižami zabavala prisotne ob kapljici domačega.
nk
Foto Kroma
BBQ Življenjski jubilej Borisa Pahorja
Ljubiti ljubezen in življenje
Starosti slovenskih pisateljev, živemu pričevalcu naše preteklosti in sodobnemu opazovalcu slovenske sedanjosti pri nas in v matici, neutrudnemu zapisovalcu dogajanja v kulturnem in političnem ži vljenju, s pogledom vseskozi uprtim v veliki svet, naše iskrene čestitke in voščila ob visokem življenjskem jubileju.
Bog vas živi še veliko let!
NOVI GLAS
čas po svoje razvil tudi francoski predsednik Chirac, polagoma prihaja v zavest ljudi, kot so nedavne politične volitve pokazale s porazom levice.
Politični in ideološki pritisk, katerega sta bila Pahor in njegova družina deležna po pisateljevem predlogu o t. i. narodnem svetu (Pahorjeva soproga je vsled tega zgubila tudi službo), je bilo nadaljevanje še hujšega nasilja, ki ga je bil pisatelj in slovenski narod deležen v času nacifašizma. Ta usoda je postala podlaga za Pahorjeve literarne uspešnice, ena izmed njih Nekropola je končno v italijanskem prevodu doživela pravšnjo medijsko ovrednotenje. "Ko vsak dan shranim drobtinice kruha po kosilu ali večerji, ko pazim, da pipa za sabo ne kaplja, no, v tem se vidi moja la-Foto IG gerska preteklost; iz tega pronica izkušnja, ki sem jo izkusil, ko sem gledal na življenje skozi želodec in hrano". Kako pa se ob vseh teh spominih lahko še uživa ob življenju, ga je vprašal Horst Ogris. Svet je še danes prepojen z nasiljem, vojnami in takimi kulturnimi vzorci, s katerimi "bodo zločinci postajali vedno mlajši ljudje. Spričo grozot, ki smo jim bili priča prejšnje stoletje, lahko trdimo, da niti dvatisočletna krščanska kultura ni uspela spreobrniti nasilneža v dobrega človeka".
Velja se vsekakor poglobiti v razsežnost panteizma, k reševanju božjega v tem, kar nas obdaja: "Se vedno se izplača ljubiti ljubezen in življenje", je dejal Pahor, ki ga je italijanska kulturna javnost pred nedavnim počastila s prestižno literarno nagrado Viareggio Versilia za njegov življenjski opus.
Igor Giegoii
u am ne vem, česa naj bi se danes branili. Mor-da take vrste interna-cionalizma, ki hoče za vsako ceno ustvariti večkulturno okolje. V taki stvarnosti se mora posameznik odpovedati svojim koreninam in žrtvovati zvestobo do svojega biti. To je zlo, ki se ga v našem narodnostnem tkivu ne znamo rešiti, kot sem že večkrat poudaril. Še vedno sem prepričan, da bi ustanovitev nekega organa, npr. narodnega sveta, pripomogel k bolj tvornemu načrtovanju naše prihodnosti. Kdor pa vztraja z inter-nacionalizmom in s sodelovanjem z italijanskimi strankami, takemu načrtu gotovo nasprotuje. Treba bi bilo ozavestiti naše družbeno tkivo s pravšnjimi argumenti, takimi, ki bi vodili v suvereno načrtovanje našega narodnostnega biti. Nekdanji trend je našo mladino spodbujal k takemu in-ternacionalizmu in hkratnemu opuščanju kateregakoli narodnostnega principa. Danes se pod krinko evropeizacije še bolj krepi težnja po kulturnem poenotenju".
Kaj naj torej slovenski in zamejski človek stori? "Treba je strniti moči in plavati proti toku, saj smo bili priča izjalovitvi inter-nacionalistične ideologije. Nekateri - tako komunisti kot katoličani - še danes trdno vztrajajo v svojih prepričanjih, vendar je treba ekstreme omiliti in jih prežeti z etosom narodne zavesti".
Kaj naj mladi zato danes berejo? "Učiti se morajo preteklosti in napak, ki jih je človeštvo v preteklosti zakrivilo. Spoznati bi morali, da so bili zgodovinski možje samo veliki vojskovodje, ki so z mečem vsiljevali svoje ideje. Veliki možje pa so bile osebe, ki so širile ljubezen in sporazumevanje med narodi. Tak lik je bil Kristus ! Bil je izredna figura, čeprav je zahteval nekoliko preveč, se pravi, da je treba ljubiti tudi svojega sovražnika. To pa je vendar naloga, ki jo lahko izpolnjujejo le svetniki".
Tako nam je povedal pisatelj Boris Pahor na predvečer svojega 95. rojstnega dne. S pisateljem in večkratnim kandidatom za Nobelovo nagrado smo se pogovorili v ponedeljek, 25. avgusta, v pokrajinskem muzeju v Repnu ob sklepu večera, ki so ga njemu v čast priredili Slovenska prosvetna zveza iz Celovca, Založništvo tržaškega tiska, založba Mladika, ki je v istoimenski reviji tokrat objavila
predstavili zgoščenko z naslovom Varuhu jezika in modrijanu nad zalivom, ki sta jo pisatelju v poklon založili Slovenska prosvetna zveza v Celovcu in ZTT. Tajnik zveze Janko Maller je v svojem uvodnem posegu pozdravil Pahorjevo trajno pokončno držo pri ohranjevanju slovenske identitete na obrobnem področju slovenskega etničnega prostora. To temo je Horst Ogris, urednik slovenskih oddaj avstrijskega radia v Celovcu, s političnega vidika nato razvil v pogovoru s pisateljem. Pahorjev sogovornik se je spomnil daljnega sestanka Pen kluba na Bledu konec sedemdesetih let, ko so jugoslovanski kolegi nejevoljno poslušali Borisa Pahorja, čigar prepričanja so prihajala navzkriž s takrat prevladujočo levičarsko komponento v slovenski manjšini in s
dva prispevka o tržaškem kulturniku, Kulturno društvo Kraški dom in Zadruga Naš Kras.
Borjač kraškega objekta je bil pretesen, da bi lahko sprejel vse goste in prijatelje avtorja številnih romanov, s katerimi je pisatelj v zadnjih letih končno postal prava medijska zvezda tudi v italijanski javnosti. Poleg; generalnega konzula RS Jožeta Sušmelja, konzulke Tanje Mljač, vodje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorka Pelikana, številnih krajevnih političnih in javnih predstavnikov ter kulturnikov, je med občinstvom sedel tudi avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin In-zko. Repenski večer je namreč potekal v znamenju primorske-ko-roške naveze, saj so ob glasbenih utrinkih pianista Tonča Feiniga
komunistično oblastjo v Sloveniji. "Ponavljal sem namreč vedno isto, in sicer, da noben interna-cionalizem se ne more razviti, ne da bi se pri tem ne opiral na nacionalno podlago: tega tedanji komunisti niso razumeli.
Navezanost na svoje korenine je vrlina in čustvo, ki v človeku ne more zamreti", je bil odgovor jubilanta, ki je ostro presodil tudi sedanjo politiko italijanske levice, ki nadaljuje prak-
so samovoljnega odločanja tudi glede slovenskih kandidatov. "V 'centrali' odločajo namreč od 1945 dalje" in dokaz je bila tokrat zavrnitev kandidature Miloša Budina, "za katerega sicer ne jočem". Še kako je torej aktualen Kosovelov moto, za katerim bodimo vendar Evropejci, sicer vsak s svojim obrazom. To načelo, ki ga je svoj
NOVI
OPČINE
| Romanje k Materi Božji na Trsat
Ob obisku bazilike tudi ogled otoka Krk
Po nedeljski slovesni maši v čast zavetniku sv. Jerneju, ki jo je daroval župnik g. Franc Pohajač, ob spremljavi domačega cerkvenega pevskega zbora, in procesiji okrog cerkve se je praznovanje naslednji dan nadaljevalo s spoznavanjem širšega območja, s pohodom "po Jernejevih poteh", po manj poznanih predelih župnije. Torek, 26. 08., je bil namenjen romanju v svetišče k Materi Božji na Trsat.
Lepa skupina romarjev se je v jutranjih urah zbrala pred cerkvijo, od koder se je z avtobusom ob vetrovnem, lepem sončnem vremenu podala na pot proti Pesku, nadaljevala preko Slovenije, prečkala mejo s Hrvaško in mimo Opatije po avtocesti se spuščala proti Reki. Veliko obmorsko mesto je s časom zaobjelo nekdanje samostojno naselje Trsat, kjer stoji bazilika, posvečena sveti devici Mariji. Kljub temu je čutiti, da dajejo temu kraju velik pomen; okolje okrog bazilike je lepo urejeno in mirno, ni čutiti stresnega mestnega vrveža, kar daje romarju prijeten občutek umirjenosti. Oddaljenost od hrupa, ki prevladuje v spodnjem delu mesta, in zelene površine posejane z mediteranskim drevjem, dajejo obiskovalcu, ko stoji pred tem svetiščem
ob mogočni bronasti skulpturi papeža Janeza Pavla II., drugačen pogled na ta svet. Pogled v transcendentalno dimenzijo tega našega bivanja.
Zbrali smo se v stranski kapeli, obdani s posve-tilnimi slikami in predmeti v čast Mariji Devici za čudežne ozdravitve in rešitve iz nezgod, k romarski sv. maši, ki jo je daroval g. Pohajač, in s petjem in molitvijo počastili Trsatsko Gospo. Po tej daritvi je prišel čas, da se seznanimo z zgodovino tega svetišča, ki se pričenja, ko je dal zemljiški gospod Nikola Frankopan zgraditi na tem mestu kapelo leta 1294. Pozneje je bila zgrajena še cerkev in frančiškanski samostan. Današnji videz je dobila
leta 1824. Znamenitost cerkve je slika, imenovana "Mati milosti ali Trsatska Gospa", ki jo je cerkvi podaril papež Urban V. leta 1367.
Po izročilu naj bi sliko naslikal evangelist Luka osebno. Od leta 1715 je slika tudi okronana.
Prišel je čas za odhod in napotitev proti otoku Krku čez znameniti most iz preteklih časov, ki povezuje kopno s tem otokom. Prispeli smo v prijetno mestece Vrbnik z župnijsko cerkvijo Marije Vne-bovzete iz leta 1325, kjer je bilo poskrbljeno za okusno kosilo ribjih jedi. Drugi del obiska na otoku je bilo mesto Krk, ki je tudi sedež krške škofije, kjer smo imeli dovolj časa za ogled mesta in katedrale, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti (5. stoletje). Tu sta pokopana škof dr. Anton Mahnič, rojen 14.11.1850 v Kob-dilju, umrl v Zagrebu 14.12.1920, in dr. Josip Srebrnič nadškof krški 1923-1966 rojen v Solkanu 1876, umrl 1966, oba Slovenca. Dan se je počasi iztekal, zapustili smo otok Krk in polni prijetnih občutkov, ki nam jih je nudilo to romanje, smo se vračali proti Reki in naprej v domače kraje.
Pavel Vidau
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
| Žalna seja
Umrl je Stojan Colja
V avgustovski pripeki se je od zemeljskega življenja prerano poslovil igralec Stojan Colja, ki je bil dolgo vrsto let član Slovenskega stalnega gledališča. V letošnjem letu se je po 35-letnem umetniškem ustvarjanju na odrskih deskah upokojil. Žal mu je usodna nesreča na domačiji svojih staršev v Škrbini preprečila, da bi užival zasluženi oddih od nastopanja, ki prinaša gledališkim igralcem kopico zadoščenja, a povzroča tudi veliko stresa. Stojan Colja se je rodil 24. junija 1. 1947 v Trstu. Po dokončanem znanstvenem liceju v domačem mestu (1968) se je vpisal na ljubljansko igralsko akademijo AGRFT 1.1972. Nekaj časa je sodeloval pri Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica (sedaj Slovensko narodno gledališče Nova Gorica). Eno sezono, 1. 1974-75, je honorarno, od sezone 1975-76 pa kot redno zaposlen član ustvaril nič koliko posrečenih vlog v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.
Sicer je zašel na odrsko prizorišče že kot petletni otrok v pravljični igri Sneguljčica v vlogi palčka. Od tedaj je naštel celih 55 let igralstva. Colja se ne bo zapisal v gledališko zgodovino kot igralec velikih, odmevnih vlog, pač pa kot pristen, iskren in vesten izoblikovalec obrobnih, a za uspeh posameznih predstav nič manj pomembnih vlog. Njegove drobne stvaritve so bile večkrat pravi umetniški biserčki, ki so žlahtnili celoto. Tako epizodno vlogo je imel tudi v veliki uspešnici SSG, komediji Borisa Kobala Afrika ali Na svoji zemlji. Njegov vodovodar, tipični "Tri-estin" z omejenim pogledom na tržaško stvarnost, je bil tak, kot vzet iz resničnega vsakdanjega
življenja tega obmorskega mesta. Z njim je Colja seveda igri dodal duhovito, komično noto, prežeto z rahlo ironijo. Ta je večkrat spremljala njegov blagohotni pogled in nasmeh, ki ju je prijazno podarjal znancu ob pozdravu. Prav preden se je uradno poslovil od odra, je ustvaril
markantno vlogo, ko se je v Evripidovih Bakhantkah, pod režijsko roko Vita Tauferja, pojavil kot stari Kadmos, ki svari vnuka, naslednika, pred jezo bogov. S človeško toplino je stopnjeval stisko svojega lika in ga prežel s pronicljivo tragično noto. Colja bo ostal v spominu tudi kot privlačen, iskriv oblikovalec otroških predstav. Prav te so mu bile najbolj pri srcu, saj je v njih zmeraj prišla do izraza tudi njegova pevska duša. Njegov glas bo trajno zvenel na zgoščenki Biseri
in biserčki, na kateri so zbrani songi, z glasbo Aleksandra Vodopivca na besedila Miroslava Košute, z mnogih predstav, pri katerih je bil sooblikovalec. "Koliko let smo se mučili na tem odru. Stojan je kar nekaj kilometrov prehodil na njem". Tako je dejal neki njegov stanovski kolega, ko je na odru Kulturnega doma v nemi tišini sameval portret pokojnega igralca. Vodstvo SSG in njegovi prijatelji so se od Stojana Colje poslovili na žalni seji, ki je bila v veliki dvorani gledališča v ul. Petronio v petek, 22. avgusta.
Stojan Colja je namreč v tragičnih okoliščinah zapustil svoje drage in gledališki svet, kateremu se je predajal vse svoje življenje. Najožji sodelavci pokojnega in njegovi nekdanji ter sedanji kolegi so se na žalni seji spomnili iskrenih in ljubeznivih trenutkov skupno prehojene poti. Po predvajanju otožnega songa Zasanjaš se, ki ga je Stojan Colja posnel za ploščo Biseri in biserčki (slednjo je SSG lani založilo, da bi se nekako zahvalilo svojemu sodelavcu, ki je bil prepoznaven tudi zaradi tople barve svojega glasu), je pred mikrofon stopil sedanji direktor SSG Tomaž Ban. Poudaril je, kako so Stojana Coljo imeli radi predvsem najmlajši in kako se je tudi sam njim žlahtno predajal v otroških predstavah, "radi pa so te imeli tudi mlajši režiserji".
Stojan Colja je na odru SSG skoval 150 vlog. Gledališče je začel ljubiti že v mladih letih, saj je kot otrok nastopal v otroških predstavah, med katerimi je bilo kar nekaj takih, ki jih je produciralo
nekdanje šentjakobsko društvo Ivan Cankar. Nekdanji vodja gledališča Miroslav Košuta je poudaril, kako so po tako dolgem obdobju v zadnjih letih postale gledališke deske za pokojnega igralca "jarem, ki si ga nikakor ni mogel več sneti". Poslovil se je z impresivno vlogo v Evripidovih Bakhantkah, njegova kariera pa je bila prepolna posrečenih in markantnih trenutkov. Doprinos Stojana Colje k uspešnosti predstav se ni meril po količinskem principu, temveč po kakovostni izvedbi njegove naloge. "Vsi igralci so pomembni, velike predstave so velike tudi zato, ker v njih nastopajo dobri stranski igralci", je dejal Košuta in se nato spomnil obdobja, ko "sva bila celih dvajset let na nasprotnih si bregovih": kot vodja gledališča pa je Košuta imel v Stojanu Colji pravšnjega sindikalnega predstavnika. "Vsi spori in občasne krivice, ki so nas doleteli, niso nikdar skalili človeških odnosov. Pogrešali bomo iskrenost Stojanovega pogleda in toplino njegovega nasmeha". Prisrčno je bilo tudi pričevanje Adrijana Rust-je, ki je s Stojanom Coljo delil veliko let skupno poklicno pot. Marko Sosič, umetniški vodja SSG, se je v pisnem sporočilu s svojim razpoznavnim liričnim slogom poslovil od prijatelja, čigar misli so se v zadnjih letih vedno bolj ozirale na ljubljeni Kras, saj je rad mislil, da je na odru najboljše že dal v preteklosti. Primož Forte in Lara Komar sta prebrala še pismo, v katerem se je mlajša generacija igralcev SSG spomnila na pokojnega kot kolego, ki je mlade vedno bodril in jih spodbujal k suverenosti. Obenem sta v imenu ansambla SSG izrekla sožalje hudo prizadetim sorodnikom. Po njihovi želji so dragega pokojnega upepelili in žaro pokopali v družinsko grobnico v Škrbini.
Bog naj mu bo dobrohoten plačnik za vse lepo, kar ga je razdal v svojem življenju, in lahka naj mu bo kraška zemljica, modrica Talija pa naj ga pospremi v svoje blesteče domovanje.
IG in IK
Obvestilo
V sredo, 17. septembra 2008, ob 20.30 bo na dvorišču osnovne šole v Šempolaju pri Trstu gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo v dveh dejanjih Marca Tassare Amour, amore, Liebe... na trnek se lovijo ribe!. Prevod in priredba Sergej Verč, jezikovna obdelava Minu Kjuder. Režiser Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder. Prvič v slovenščini. Duhovito napisani dialogi, komične situacije, visokokalorična komedijska bomba za vse okuse!
Darovi
Ob drugi obletnici smrti dr. Marka Udoviča daruje žena Marija 100 evrov za Rojanski cerkveni pevski zbor, 100 evrov za Društvo Rojanski
Marijin dom in 100 evrov za društvo Rojanski Marijin dom Misijonski odsek.
Ob obletnici smrti moža Brunota Čuka daruje družina 40 evrov za cerkev v Bazovici.
V spomin na pokojno Vlasto Bachi por. Grgič daruje Jordan Capponi z družino 25 evrov za cerkev na Pesku in 25 evrov za cerkev na Padričah.
V spomin na pokojno Vlasto Grgič darujeta Kristina in Svetko Kalc (Ku-sovi) 20 evrov za cerkev na Padričah.
23. avgusta bi moj tata Angel Zupančič praznoval 100. rojstni dan. S hvaležnostjo se ga spominja hčerka Eda in daruje 20 evrov za cerkev na Padričah.
V spomin na pokojno Vlasto Bachi por. Grgič daruje Marija Zelcetova 15 evrov za cerkev v Bazovici. Župnija Barkovlje prispeva 70 evrov za potrebne otroke v Ajdovščini (ostanek od podpore Katoliš-kega tiska)._________________________
Sežanski občinski praznik
Odlikovanje Aleksiju Pregarcu
Ricmanjski kulturnik, pesnik, dramatik in igralec Aleksij Pregare je bil 28. avgusta v Kosovelovem domu v Sežani deležen pomembnega
I
Foto IG
priznanja. Zupan občine Sežana Davorin Terčon mu je namreč podelil ob letošnjem občinskem
prazniku plaketo Srečka Kosovela za dolgoletno uspešno in ustvarjalno delo ter za vidne dosežke s področja kulture in umetnosti. Slovesnosti v Kosovelovem domu so se udeležili številni ugledni gosti, med njimi tudi župani sosednjih občin in občin iz Italije, predsednica tržaške pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat in častni občan sežanske občine Ciril Zlobec, ki je prisotne ob koncu prireditve tudi nagovoril. Poleg Pregarca je sežanski župan odlikoval še društvo Sožitje iz Sežane in Krajevno skupnost Štjak, Zmaga Bariča, dolgoletnega ravnatelja sežanske OŠ Srečka Kosovela, društvo ljubiteljev baleta Krasa in Brkinov Sežana in javno podjetje Kraški vodovod Sežana, ki že 60 let skrbi za oskrbo prebivalstva s pitno vodo.
Stojanu v spomin
Preminulega prijatelja Stojana Coljo sem spoznal pred tridesetimi leti, ko sem v Trstu zahajal kot študent v Kulturni dom, kjer domuje Slovensko stalno gledališče, v katerem je bil Stojan dolga leta igralec. Malokdaj se zgodi, da se takoj navežeš na osebo, s katero se nisi prej poznal, kaj šele, da bi z njo delil otroštvo, skupne vezi in ljudi. Nič posebnega ni bilo med nama, le neko tiho prijateljstvo, ki se je kazalo predvsem v medsebojnem veselju ob bežnih srečanjih, ko sva kakšno rekla o naših stvareh. Bila sva mlada, on sicer malo starejši, a že igralec, a vedno mlad po duši. Rad sem imel njegov nasmeh in njegove oči, v katerih se je na dnu skrivala vedno tiha otožnost, ki je odlikovala tudi drugega igralca, Silvija Kobala, na katerega sem se takrat navezal, in je, tako kot Stojan, spadal med naše žlahtne primorske igralce, ki so imeli žametno besedo, mehko izgovarjavo, predvsem pa izjemen posluh za komedijo, za smeh. Stojan je bil dober fant, vedno, tudi takrat, ko je imel majhno vlogo v kaki igri, je bil vesel. Po navadi sem ga srečeval v atriju deželnega sedeža RAI, saj je pokojnik veliko sodeloval z Radiom Trst A. Vedno nasmeh, vedno prijaznost, vedno iskrenost, ki odlikuje samo velike. Pokazati se tak, kakršen si, v dobrem in slabem, z nasmehom tudi takrat, ko te vse boli! In Stojan je z veseljem sprejel tudi povabilo radijske urednice Mirjam Koren, daje leta 1984 bral niz mojih oddaj, ki sem jih na prenosni tipkalni stroj kot mornar - mazač v strojnici na ladji Katerine napisal na morju, seveda o morju, vetru, soncu, burji, ženskah, ljudeh in mornarjih, o življenju, kakršnega spoznaš na morju, pa naj bo to na divjem Črnem morju ali mirnem morju ob rtu Matapan, ko se pelješ čez veliko grobišče italijanskih revežev, ki čakajo vstajenja v globinah. Stojan je bil odličen. Ko sem poslušal, kako seje vživel v moje dogodivščine, samoto na ladji, bolečino na rob potisnjenih ljudi in prešernost mornarja v nočnem baru, sem o njem razumel več, kot mi je sam kdajkoli povedal. In bil je vesel, da je lahko sodeloval z mano, mladeničem! Oddaje so se žal, kot veliko lepih stvari!, nekje izgubile, ne bom ga slišal več. Pokojni prijatelj Filibert Benedetič, ki seje nad mojim pisanjem takrat kot šef programskih oddaj Radia Trst A navdušil, naju je nekega dne oba peljal v bližnji bar na pijačo. Spominjam se, da smo govorili samo o burji, morju, vinu in zemlji, o lepih rečeh. S Stojanom sva si takrat obljubila, da bova šla nekega dne na Vipavsko, na Breg, v naš vinograd, kjer bova sedela pod trtami in spila dober kozarec črnega in samo gledala božansko lepoto doline. Nisva šla. In sva se kasneje še srečevala, bežno. Vedno isti nasmeh, vedno isto veselje, da sva si blizu, četudi za pet minut. To bom pogrešal. Da, pogrešal bom dobrega človeka, karje pokojni Stojan bil, njegov iskreni, mestoma boleči, nasmeh, dobre, iskrene oči! / Jurij Paljk
4. septembra 2008
Koroška / Beneška
Visoka obletnica
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Ukaz o narodnem uničenju Beneških Slovencev
Zenske vezi
Njena pisava je vsakič doživetje. Dih časa, ki ga ni več, eleganca, črke, ki segajo v višine in polzijo v globine, vedno črnilo nalivnega peresa in prosojen papir krem barve. Vsakič sama sebi zapriseženi, da bom odgovorila ravno tako, s prsti, ki skrbno zavijajo pisemski papir, z znamko in natančno zapisanim naslovom na kuverti. In vsakič prižgem računalnik in se zanašam na tiktakanje po tipkovnici, čeprav vem, da mi je s tem odvzeta meditativnost pravega pisma.
Drsim po stavkih in pomislim, kako nam življenje nameni določena srečanja v ravno določenih trenutkih. Še vedno se spominjam najinega prvega srečanja, ko sem po celodnevnem potovanju končno prispela v obmorsko mestece, za katerega nisem prej nikoli slišala. "Dobrodošla, Vida! Tvoja soba žal ni še pripravljena,
Lynn mora še odnesti zadnje stvari in jo temeljito očistiti. Jaz grem čez vikend k staršem, zato si lahko v miru kar v moji sobi".
Verjetno je bil to tudi manj šokanten uvod v enega ključnih obdobij mojega življenja, ko sem se še vedno spraševala, ali je bila odločitev o letu v tujini sploh pravilna. Spominjam se njenih knjig o umetnosti, mitologiji, slovarjev in ročno naslikanih keltskih vzorcev za puloverje, nežnih barv in mehkih blazin na naslanjaču. Verjetno se je občutek sprejetosti, ki sem ga na tistih tujih tleh doživela, pričel ravno v teh začetnih trenutkih, ko je bil meni - neznanki - zaupan njen svet.
S to valižansko žensko sva se v letih srečali v vsaj šestih mestih, obnovili življenje zadnjih štirih ali petih let, razmišljali na glas in delili željo po raziskovanju življenja. Pred nekaj leti me je presenetila s pismom, iz katerega je pronicalo povsem novo življenjsko poglavje: vdovec s tremi otroki, po dobrem letu pa še nepričakovana nosečnost
/
pri triinštiridesetih. Po dveh desetletjih samostojnega življenja, poučevanja angleščine v Rimu, Mantovi in na univerzi v Varšavi, upravljanju bi-bliobusa, prevajanju učnega gradiva, privatnih lekcijah kitare, prostovoljnem delu pri Klicu na pomoč v stiski in misli, da ji je morda namenjeno samsko življenje.
Skok je bil velik: solo življenje je zamenjala za šestčlansko družino. Obstajajo trenutki, ko se sprašuje, kje je danes tista ženska, ki ji je uspevalo občudovati spreminjajoče se nebo. "Danes ob pogledu na tako nebo pomislim na perilo, ki se suši... Obstajajo trenutki, ko se počutim povsem ukleščeno v življenju, osnovanem na hišnih opravilih, takrat se zamislim in vem, da je moje današnje kaotično življenje veliko bogatejše in lepše kot kdajkoli prej. Otrok je pripomogel tudi k procesu širjenja ljubezni navzven, onkraj družinske skupnosti. Danes se čutim veliko tesneje povezana z drugimi ženskami in naj ti povem, da vse, kar čutim, čutim globlje. Tudi če zveni ta misel še tako čudno..."
Misli mi drse dalje, na ženske obraze na tukajšnjem oddelku za intenzivno nego nedonošenčkov. Matere v sobah z njimi, mi za steklom. In kljub steklu občutiš vse tiste vezi, ki se stkejo, občutiš zgovorne poglede, medsebojno neslišno bodrenje mater in skupen strah.
Pričetek življenja v inkubatorju je eden številnih tabujev, o katerem se zelo nerado spregovori. Stroka zelo malo raziskuje vse to, kar ni znanstveno otipljivo: v kakšni meri (če sploh) ostane kaj v človekovi podzavesti? Kako človeško bitje doživlja tisto obdobje? Ostajajo nerazložljive reminiscence in čudni občutki, tako kot pri osebah, ki se prebude iz kome? Kako doživljajo to obdobje matere in očetje, z obrazom prilepljenim na tisti škatli?
V avgustu poteka 75 let, odkar je bil v Nadiških dolinah oziroma v Beneški Sloveniji prepovedan domači jezik v cerkvi. Poteka pa tudi 70 let, odkar je izšlo Bevkovo delo pod psevdonimom Pavel Sedmak Kaplan Martin Čedermac, ki ta dogajanja opisuje.
Odkar je Beneška Slovenija bila priključena italijanskemu kraljestvu (1866), je država težila odpravi-
seljevali	so
duhovnike, ki so takrat v Nadiških dolinah uporabljali v vseh	36
duhovnijah izključno le domači jezik pri pridigah, petju in molitvah, da se odpovedo tej svoji starodavni pravici. Plenili so katekizme po hišah, plačanci so udirali v cerkve in motili bogoslužje, duhovnike so
do ponatisnili katekizem v domačem jeziku, za potrebe pri verouku. Sporočilo je prišlo do oblasti preko tistega, ki je izražal italijanski patriotizem z ovajanjem svojih sobratov in ga je Bevk v romanu poimenoval Žan Skubin. Videmski nadškof Nogara ni želel posredovati duhovnikom povelja civilne oblasti brez pristanka Vatikana. Zato so začeli Mussolinijev ukaz izvajati kar karabinjerji in
obrnil na svetega očeta in večkrat na videmskega nadškofa, prosil in rotil ter predstavljal posledice odprave domačega jezika na verskem in moralnem področju. Vse je bilo brez učinka.
Konec oktobra je v nejasnem in skromnem sporočilu pristal na zahteve države tudi Vatikan. Duhovniki so bili pod stalnim pritiskom posvetne oblasti in v hudi stiski svoje vesti, ali naj se uklonijo posvetni in cerkveni oblasti ali kršijo nauk evangelija in kanoničnega prava. To stisko in dileme v Bevkovem romanu pooseblja kaplan Martin. Nekateri duhovniki so se vdali pritisku, nekateri so se upirali in vztrajali in vsaj občasno uporabljali domači jezik pri verouku in pri cerkvenih opravilih. V svoji dosledni upornosti in obrambi pravice, da ljudstvo moli Boga v svojem jeziku, so izstopali kaplani: Anton Cuffolo iz Laz, Jožef Cra-maro iz Landarja, Peter Qualizza iz Dolenjega Barnasa, Ivan Guion iz Ažle ter župnik Valentin Domeniš iz Dreke in nekateri drugi. Te duhovnike pooseblja v Bevkovem romanu glavni protagonist, kaplan Čedermac. Zato upravičeno še danes poimenujemo beneške duhovnike, branitelje domačega
ti domači jezik, da bi uresničevala svoj program o jezikovni enotnosti v državi. Vendar so bili uspehi raznarodovanja minimalni, čeprav na tem prostoru niso imeli nikoli uradnih šol v domačem jeziku. Domači jezik in kulturo so gojili in branili duhovniki. Ti so bili tesno med seboj povezani in pravi voditelji svojega naroda. Narodna zavest in poznavanje tudi knjižnega slovenskega jezika se jim je močno dvignila po zaslugi njihovega učitelja mons. Ivana Trinka.
Z nastopom fašizma pa je bilo potrebno na silo zatreti še to zadnjo trdnjavo slovenstva, uporabo domačega jezika v bogoslužju in zmanjšati ugled domačih duhovnikov. Prepoved državnega poglavarja o uporabi slovenskega jezika v bogoslužju in pri verouku ima datum 7. avgust 1933. Izrečena je bila, ko je zvedel za namero, da bo-
strogo nadzorovali ter jih zaradi neposlušnosti vodili v spremstvu karabinjerjev na zaslišanja v Čedad in Videm.
Domači duhovniki so se upirali in branili evangel-ski nauk in osnovne narodne in človečanske pravice.
Pisali so pritožbe nadškofu, na državne urade in dva: Jožef Kramar iz Landarja in Na-tale Zufferli od Kodermacev sta odšla v strogi tajnosti v Rim, da bi se pritožila papežu.
Duhovni oče Beneških Slovencev Ivan Trinko se je dvakrat pisno
jezika in kulture, Čedermaci. Mira Cencič
Smrt slovenske izobraženke v ZDA
Juliana (Julka) Rijavec por. Gorenšek
Po dolgi in težki bolezni je na Marijino Vnebovzetje 15. avgusta 1.1. na Floridi (Fort Lauderadale ZDA) v Bogu zaspala Juliana Rijavec Gorenšek. Rodila se je v Gorici 5. februarja 1925 v zavedni in verni slovenski družini. Po prerani smrti očeta Justina je v težkih okoliščinah pod fašizmom je za številno družino skrbela - vdova, mati Julka, ki je želela, da vse hčerke pridobijo primerno šolsko vzgojo. Tako se je Juliana vpisala na univerzo Ca' Fo-scari v Benetkah. Vojni časi so močno zaznamovali nadaljnje življenje družine Rijavec. Komunizem, pod pretvezo partizanskega boja proti okupatorju in likvidiranje uglednih in vernih Primorcev sta jih odvrnila od sodelovanja.
Ob koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniki prevzeli administracijo goriškega ozemlja in ustanovili slovensko šolstvo ter imenovali dr. Antona Kacina za upravitelja vseh slovenskih šol na Goriškem, si je dr. Kacin izbral Julia-
no za svojo tajnico. Ob njegovem odhodu je sprejela mesto profesorice na nižji gimnaziji, kjer je poučevala do odhoda v ZDA.
Med vojno je spoznala domobranskega častnika Frančka Gorenška, s katerim se je poročila 1951. leta. Kot begunca sta leta 1952 prišla v ZDA in si ustvarila nov dom v Clevelandu, ameriškem slovenskem središču, kjer sta že živeli njeni dve poročeni sestri Kati in Hermina. Tu so se jim pridružili še ostali člani družine: mati Julka in sestri Pavla in Marija.
Prvih 25 let svojega življenja v Clevelandu je Juliana posvetila družini in doraščajočim otrokom Milanu, Margaret in Tomažu. Poučevala je slovenščino na Slovenski sobotni šoli sv. Vida. Ko so njeni otroci uspešno diplomirali na ameriških univerzah in si ustvarili svoje poklice, se je tudi Juliana vpisala na Case-Western Reserve Univerzo in tam leta 1979 dosegla magisterij knjižničarskih ved (MLS). Kot knjižničarka je službovala le nekaj let; zaradi zahrbtne
bolezni se je leta 1986 s težkim srcem upokojila.
S soprogom Frančkom, uspešnim inženirjem, odličnim tenoristom, dolgoletnim pevovodjem slovenskega clevelandskega zbora Korotan in komponistom, ki se je isto leto upokojil, sta preživela nekaj let v Clevelandu in na Floridi. Ko je zaradi zahrbtne bolezni 2002. leta soprog odšel v večnost, se je preselila na Florido k ljubeči hčerki zdravnici Margaret, saj seje tudi njeno zdravje močno poslabšalo, tako da je potrebovala stalno oskrbo. Sedaj počiva v skupnem grobu na Ali Souls Ceme-tery v predmestju Clevelanda, kjer sta pokopani tudi njena mama in sestra Pavla.
Pokoj na Juliana zapušča v Ameriki sina dr. Maksimiliana, poročene-gaa v South Carolini, hčer dr. Margaret na Floridi in poročenega sina odvetnika Tomaža v Clevelandu ter sestro Katerino Burjes v Clevelandu, sestro Hermino Bonutti v Novi Gorici in sestro Marijo Koz-man v Clevelandu.
Naj počiva v miru!
KB
Gospo Julko Rijavec so njeni go-riški dijaki ohranili v lepem spominu.
Vsem njenim dragim, zlasti sestram, gospe Hermini, Kati in Mariji naše iskreno sožalje.
28. slikarski teden v Svečah
Barvni utrinki umetnikov treh dežel
Sveče so prijazna vasica v do je iz svojega kraja pripeljal v Rožu na Koroškem, blizu ka- Sveče drugačno senzibilnost in tere se vije cesta, železnica in pogled na umetniško ustvarjanje.
KOROŠKA
Pet let po neurju, ki je razdejalo Kanalsko dolino in povzročilo dve smrtni žrtvi, je videmski nadškof Pietro Brollo v nedeljo, 31. avgusta, blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Filipa in Jakoba in starodavni zvonik v Ukvah. Nadškof, ob katerem je stal župnik Mario Gariup, je dejal, da so Ukve po trpljenju in smrti izpred pet let vstale. Prisotnih je bilo več kot tisoč oseb.
vanja občutkov na papir, platno, les ali pa celo na vosek. Kljub heterogenosti pristopov je bila zaključna predstavitev del v Gorše-tovi galeriji zanimiva za številne obiskovalce, ki so se radi zaustavili pri slikarjih, se z njimi pogovarjali o njihovem delu ter odšli s predstavitve tudi s kako umetnino. Letos je bil kot edini slikar iz Italije povabljen Marko Faganel, ki se je koroški publiki že predstavil na razstavi z bratom v okviru Primorskih dnevov na Koroškem pred dvema letoma. Če je takrat šlo za predstavitev dotedanje umetniške poti dveh predstavnikov te znamenite zamejske slikarske družine, je Marko Faganel postregel v Svečah z zanimivo paleto slik, in sicer s slikami domačih Brd, z utrinki iz Koroške ter s fotografijami sveške vaške arhitekture. Podobno pestra kot Faganelovo likovno izražanje pa je bila tudi spremljevalna ponudba letošnjega slikarskega tedna. Na otvoritvi je v Goršetovi galeriji zadonela tradicionalna židovska glasba, v četrtek, 21. avgusta, pa je v domačem kraju in pred gosti nastopil jazzist Tonč Feinig s svojim triom.
PR
Drava. Vasica ob vznožju Karavank torej, a s pogledom, odprtim v vse smeri. Slovensko kulturno društvo Kočna, ki bo v kratkem praznovalo 100. obletnico obstoja, poleg kulture v domačem kraju uspešno prireja in razvija tudi likovno kolonijo, ki je nastala v času, ko se še ni govorilo o odprtih mejah in o skupni Evropi. Slikarski teden je bil takrat tudi priložnost spoznati od bliže ustvarjalce iz različnih krajev. Kljub spremenjenim okoliščinam, ki sicer omogočajo še boljši pretok ljudi, so se od nedelje, 17., do sobote, 23. avgusta, ponovno srečali na tokrat že 28. slikarskem tednu slikarji iz Slovenije, Italije in Avstrije. Tokrat so v Sveče prišli Katja Kozjek-Varl, Rafael Samec, Marko Faganel, Anna Rubin, Karin Herzele ter Tanja Prušnik. Domačini so znova imeli možnost opazovati od blizu umetnike pri delu ali pa se sami preizkusiti kot umetniki na posebnih tečajih, ki so bili na voljo tako otrokom kot odraslim. Po enotedenskem ustvarjanju v likovnih delavnicah so tudi otroci z zanimanjem gledali dela, ki so jih med tednom ustvarili umetniki. Vsak-
Likovna kolonija in delo v bližnjih ateljejih pa umetnikom nudi možnost vpogleda v različne načine likovnega izražanja in posredo-
Sloveniia
	^	M-
Nadaljujejo se predvolilne polemike
Napovedujejo težave pri sestavi vladne koalicije
V Sloveniji kampanja za parlamentarne volitve 21. septembra poteka po vzorcih in izkušnjah, kot jih imajo v drugih demokratičnih državah. Le politična kultura posameznih predstavnikov strank je nižja, tako da je njihov besednjak pogosto žaljiv in neprimeren za kulturno in civilizacijsko raven večine Slovencev. Prevladuje prepričanje, da je vse, kar se dogaja v Sloveniji, zdaj v funkciji interesov te ali one stranke. Celo pričetek novega šolskega leta, v ponedeljek, 1. septembra. Osnovne šole bo obiskovalo skoraj 162 tisoč otrok, od tega je okoli 18 tisoč prvošolcev. Vlada je zagotovila, da bodo učenci od prvega do zadnjega razreda osnovnih šol knjige in druge pripomočke lahko dobivali brezplačno, iz skladov učnih pripomočkov, ki jih imajo šole, opozicijske stranke pa so vlado napadle, češ da so ukrepi v korist učencev predvolilno naravnani. Takšne očitke namenjajo tudi novosti v gimnazijah in drugih srednjih šolah, kjer bo država s svojimi sredstvi zagotavljala brezplačno kosilo ali drugi topel
obrok dijakom.
Predvolilna kampanja postaja čedalje bolj srdita, pri čemer se za vstop v Državni zbor z 90 sedeži poteguje kar 1.183 kandidatov. Med njimi so tudi skoraj vsi dosedanji poslanci. Najbolj znani med njimi so si izvolitev že zagotovili tako, da kandidirajo v dveh ali celo treh volilnih okrajih. Premier Janez Janša bo tako kandidiral v Bežigradu v Ljubljani in Grosupljem na Dolenjskem. V Bežigradu bo njegov tekmec tudi Gregor Golobič, predsednik nove stranke Zares, in sicer v dveh volilnih enotah. V Grosuplju bo v isti volilni enoti kandidirala Zdenka Cerar, nekdanja generalna državna tožilka in pravosodna ministrica.
Osrednja tema predvolilnih nastopov strank in posameznih kandidatov za poslance so tajku-ni, ki so po postopkih na robu zakonitosti pridobili ogromna premoženja. Predsednik prvega slovenskega parlamenta dr. France Bučar je v nekem intervjuju opozoril, da tajkuni s svojimi političnimi povezavami pomenijo nevarnost za obstoj demokracije v Sloveniji. Pisatelj
Drago Jančar je podobno razmišljal v predvolilni oddaji na komercialni televizijski postaji POP TV. Po njegovem so zaradi tajkunov v nevarnosti demokratične vrednote v Sloveniji. V omenjeni oddaji, 28. avgusta, je največ glasov gledalcev oz. gledalk postaje POP TV prejel premier Janez Janša, ki je tudi opozoril na delovanje in nevarnost tajkunov. Drugi po številu prejetih glasov gledalcev je bil Gregor Golobič, predsednik nove stranke Zares, na tretje mesto se je uvrstil Borut Pahor, predsednik stranke Socialni demokrati. Trem ali štirim doslej najbolj znanim tajkunom se še ni nič zgodilo, ker so, kot trdijo, delovali zakonito. Finančni minister dr. Andrej Bajuk je sporočil, da sta Nova ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor odobrili okoli milijardo evrov kreditov poslovnežem, da so s posojili po nizkih cenah kupili podjetja oz. delnice. Predsednik Demokratične stranke upokojencev in minister za obrambo, Karl Erjavec je nezasluženemu bogatenju postavil nasproti revščino številnih upokojencev, ki dobivajo le okoli 400 evrov
pokojnine in morajo zato za svoje preživljanje najemati posojila pri bankah. Zaradi tega se stranka zavzema, da bi v Sloveniji pokojnine povišali na povprečno tisoč evrov mesečno.
V zvezi z neupravičenim bogatenjem so zanimiva razmišljanja dr. Leva Krefta, profesorja estetike na ljubljanski filozofski fakulteti, in direktorja mirovnega inštituta. Zmeraj se je opredeljeval za marksista. V stranki, ki jo vodi Borut Pahor, nima več nobene funkcije. V intervjuju, objavljenem v Mladini, je dejal, "da je naša slovenska levica polna predsodkov"...
Sodeč po izidih zadnjih javnomnenjskih raziskav, bosta na volitvah največ glasov prejeli Socialdemokratska stranka Slovenije Janeza Janše in stranka Socialni demokrati Boruta Pahorja. Toda razlike v glasovih naj bi bile tako majhne, da bo težko obnovita sedanjo vladno koalicijo ali sestaviti novo, ki naj bi jo domnevno vodil Borut Pahor. Neprimerne besede za poslanko Najmanj primeren besednjak v dosedanji predvolilni kampanji je na neki novinarski konferenci uporabila poslanka Lipe Barbara Žgajner-Tavš. Dejala je, "da je Slovenija z Janezom Janšo pred štirimi leti sklenila pakt s hudičem". Gregor Golobič pa je člane SDS primerjal "z gosenicami, ki že štiri leta žrejo vse okoli sebe, zdaj pred volitvami pa so se spremenili v pisane metulje".
Marijan Drobež
Julijska in avgustovska toča
Na Primorskem 20 milijonov evrov škode
JI"ulijska in avgustovska neurja I s točo so na Primorskem na-I jbolj prizadela občino Šem-eter-Vrtojba in območje Brkinov, kjer je skupno za okoli 20 milijonov evrov škode. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, so poškodovane predvsem salonitne strehe objektov, ki so jih na Goriškem večinoma že sanirali vsaj začasno, medtem ko v Brkinih težavo predstavlja tudi pomanjkanje krovcev.
Toča je na Goriškem julija najmočneje udarila v občini Šempeter-Vrtojba, kjer je povzročila za 15 milijonov evrov škode. Največ škode je na strehah stanovanjskih in gospodarskih objektov, saj je bilo poškodovanih preko
82.000	kvadratnih metrov streh, večinoma pokritih s salonitno kritino, ki vsebuje tudi azbestna vlakna. Strehe na industrijskih objektih so že sani-
rane, nekatere le začasno. Prejšnji teden so dokončno oblikovali kriterije za razdelitev 48.000 evrov pomoči države.
Župan Dragan Valenčič in občinsko vodstvo civilne zaščite tudi nimata informacij, da bi
imela podjetja ali posamezniki kakršnekoli težave pri zamenjavi salonitnih kritin. Odstranjujejo se varno, kar kažejo tudi podat-
ki meritev v družbi Iskra Av-toelektrika, je zagotovil Valenčič. Poškodovane salonitne kritine na Goriškem odvažajo na odlagališče odpadkov v Stari Gori. Neurje s točo je v začetku avgusta divjalo tudi v Brkinih, kjer naj bi povzročilo za 4,5 milijona evrov škode. Da s poškodovanimi salonitnimi kritinami ravnajo ustrezno, sta zagotovila tudi župan občine Ilirska Bistrica Anton Šenkinc in svetovalec za gospodarstvo občine Hrpelje-Kozina Robert Kastelic. Občini sta ljudi informirali o varnem odstranjevanju zdravju nevarnih kritin, jim priskrbeli zaščitne maske in rokavice ter poskrbeli za odvoz salonitk na odlagališči v Jelšane oz. Sežano, tako da črnih odlagališč ni, sta poudarila. Na območju občine Ilirska Bistrica je škodo prijavita 600 oškodovancev, poškodovanih pa je med 70.000 in 80.000 kvadratnih metrov streh, od tega
67.000	kvadratnih metrov,
prekritih s salonitno kritino, je povedal Šenkinc. Po njegovih besedah so stavbe zdaj večinoma zaščitene pred dežjem, čeprav mnoge le začasno. V krajih Huje, Pregarje in Gabrk, kjer so bile salonitne strehe uničene 100-odstotno, so že popravili polovico vseh streh. Večino dela so opravili kar domačini s pomočjo prijateljev in sorodnikov, saj krovcev ob obilici dela in dopustih primanjkuje. Na to težavo je opozoril tudi Kastelic. "Na tem območju je med pet in 10 primernih gradbenikov, tako da obnova teče počasi, nekateri pa trenutno tudi nimajo denarja", je dejal. V občini Hrpelje-Kozina so prejeli 123 prijav škode, najbolj nujni primeri pa so že sanirani. Polovica izmed poškodovanih streh je popravljenih zgolj začasno. Sicer pa v obeh občinah med prebivalce še niso razdelili državne pomoči. Ilirski Bistrici je vlada namenila
135.000	evrov pomoči, Hrpelje-Kozini pa 40.000, tako Šenkinc kot Kastelic pa sta napovedala ustanovitev posebnih komisij za delitev denarja. Sicer pa bodo v Ilirski Bistrici na današnji seji občinski svetniki odločali tudi, kako bi s svojim proračunskim denarjem prizadetim lahko pomagala občina.
Kratke
Na Vremščici spet stoji kapelica
Na Vremščici tik pod vrhom je spet zrasla kapelica, posvečena svetemu Urbanu. Tako je izgledala na začetku avgusta, ko še ni bila prekrita. Odprli jo bodo drugo nedeljo v septembru ob 15. uri, posvetili pa prihodnje leto. Kapelico so podrli in
spremenili v bunker. Obnova je bila zahtevno zidarsko in kamnoseško delo, ki so ga v dveh letih opravili ob koncih tedna domačini iz Košane. Prostovoljci so domiselno obnovili kamnito malo apsido, ki jo sestavlja več kot petsto kamnov. Nekdanji domači župnik Vid Premrl pa je sam opravil umetnostna kamnoseška dela, od napisa na portalu do domiselne kamnite puščice, ki že sedaj hvaležno pozvanja. K svetemu Urbanu pa niso romali samo iz Vrem, Košane ali Volč, pač pa tudi z druge strani tisočaka, in sicer iz Senožeč. Senožejci so Vremščico, na katero so hodili čez Grižce, celo nazivali Grbanova gora. Svetega Urbana pa za več kot pol stoletja ni bilo več na gori. / M. O.
Vrsta uspešnih nastopov gledališke skupine KD Brce
Gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu je v poletnih dneh obiskala kar precej dvoran in s svojo uprizoritvijo komedije v dveh dejanjih Marca Tassare Amour, amore, Liebe ... na trnek se lovijo ribe! v prevodu, priredbi in režiji Sergeja Verča ter jezikovni obdelavi in režijski pomoči Minu Kjuder prvič v slovenščini pozabavala veliko gledalcev. V petek, 29. avgusta, sojo igralci uprizorili v Vipavskem Križu, zadnjo nedeljo v avgustu pa na Gorjanskem pri Komnu. V četrtek, 4. septembra, ob 20.30 se bodo ob duhovitih dialogih in komičnih situacijah nasmejali gledalci na prireditvenem prostoru na Vogrskem pri Novi Gorici.
Posebnost šivilje Elizabete Blažko iz Šempetra pri Gorici
Šivilja in samostojna podjetnica Elizabeta Blažko v Šempetru pri Novi Gorici je na zanimiv način razširila svojo dejavnost. Ob sodelovanju z društvom žena in deklet v Šempetru seje domislila, da bi začela izdelovati obleke, kakršne so nosili na Goriškem v daljni preteklosti. Začela so prihajati prva naročila, najprej za potrebe domače kulturno-umetniške skupine. Pravi, da se ob pomoči kustosov iz Goriškega muzeja najprej seznani z etnološkim izročilom, nato opravi krojenje. Njene obleke so sicer ugodnejše kot tiste iz preteklosti, toda oblačila ohranjajo enak videz. Pri tem ni zmerom na voljo tkanin, kakršne so uporabljali v starih časih. Večino del opravi ročno. Prizadevna šivilja svoje izkušnje in znanje nudi tudi učencem šivljskega krožka osnovne šole Ivana Roba v Šempetru pri Gorici.
GORIŠKI MUZEJ KROMBERK - GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA Vabimo vas na predstavitev knjige
GORICA
Vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti
Sodelovali bodo: avtorja Erika Jazbar in Zdenko Vogrič ter časnikarja Jurij Paljk in Ivo Jevnikar
Grad Kromberk, torek, 9. septembra 2008, ob 20. uri
Občinski praznik in 60-letnica pričetka gradnje Nove Gorice
Mesto s pomembno vlogo v Sloveniji
Mestna občina Nova Gorica je s posebno zloženko obvestila občane o slovesnostih in drugih prireditvah, ki potekajo v počastitev 9. septembra, občinskega praznika, ter šestdesete obletnice pričetka gradnje Nove Gorice. Dogajanje se je začelo v torek, 19. avgusta, z razstavo razglednic o raznih fazah gradnje mesta, zadnja slovesnost pa bo v petek, 26. septembra. Novogoriški župan Mirko Brulc je v omenjeni zloženki zapisal, "da je Nova Gorica sedaj že pravo mesto, ki ima kot bodoče regijsko oz. pokrajinsko središče pomembno vlogo v Sloveniji". Vrhunec prazničnega doga-
janja bo v petek, 5. septembra, in v soboto, 6. t. m. V petek zvečer bo župan Mirko Brulc priredil slavnostni sprejem v poslopju Slovenskega narodnega gledališča, ki bo posebej namenjen 60-letnici Nove Gorice. Udeležencem bodo predvajali nov film o mestu, ki je bil posnet za omenjeni jubilej. V soboto, 6. septembra, bo slavnostno zasedanje mestnega sveta, po njem pa ob 13. uri odkritje spomenika graditeljem Nove Gorice, deta akademskega kiparja Zmaga Posege.
O datumih, ki naj bi zaznamovali začetek gradnje in druge podrobnosti v Novi Gorici, javna občila objavljajo
razne datume, vendar je treba zaradi resnice opozoriti, da polemike o točnem datumu odočitve o gradnji mesta še zmeraj potekajo. Zgodovinarka Dragica Ukmar je v svoji raziskavi o nastanku Nove Gorice spomnila na sejo v Ajdovščini, dne 25. novembra leta 1946, ko je bilo na dnevnem redu med drugim tudi sprejetje načrta investicijskih del pokrajinskega značaja, in kjer je republiška investicija predvidela povezavo Soške doline z južnim Krasom, pokrajinska investicija pa gradnjo upravnega centra za goriško območje. Uradno pa se je ime Nova Gorica prvič pojavita šele 7. novembra leta
1949, in to z ukazom Prezidi-ja Ljudske republike Slovenije. Kar se tiče Nove Gorice, je tedanja politika predvidela, da se bo to novo mesto kasneje
združilo z Gorico v skupno mesto. V zapisniku seje delovnega odbora za gradnjo Nove Gorice, ki je bila 23. julija v Ajdovščini, je poudarjeno,
"da s stališča, da Slovenci od obstoječega mesta Gorice ne odstopamo, in s perspektivo, da se novo naselje do nove priključitve mesta Gorice ne bo razvilo v večjem obsegu, je delovni odbor mnenja, da je predvidena velikost projektiranega naselja več kot zadostna".
V sklopu slovesnosti na Goriškem bodo počastili tudi krajevne praznike v Solkanu, Grgarju in v Ozeljanu. V Solkanu so v soboto, 30. avgusta, odkrili spominsko obeležje solkanskim mizarjem. Mizarska obrt v Solkanu se je začela razvijati že v 19. stoletju, mizarji pa so pomenili veliko, dejali bi temeljno oporo narodnostnim prizadevanjem v Solkanu in tudi v Gorici.
M.
1£ 4. septembra 2008	Olimpijske	igre	Peking	2008
Primož Kozmus med zlatim metanjem
Primož Kozmus, slovenski zlati fant iz Pekinga
Kdo si upa kritizirati Usaina Bolta?
Primož Kozmus je uresničil slovenske sanje. Potem ko se je Atlanta 96 vpisala v slovensko zgodovinsko zlato knjigo po zaslugi olimpijskih odličij Rajmonda Debevca v streljanju ter dvojca Čop-Špik v veslanju. Ampak, tokrat pa je prišla zlata kolajna v najbolj želeni panogi, kralji-
ci športov, atletiki. Kozmus, me-
talec kladiva, je bil v svoji panogi med velikimi favoriti. Slovenska javnost si je od njega pričakovala kolajno, zlato pa je bilo veselo presenečenje. Lani je bil namreč Kozmus v Osaki na pragu osvojitve svetovnega naslova, a ga je v zadnjem metu premagal beloruski šampion Ivan Tihon. Letos se
je Belorus moral zadovoljiti z bro-
nom. S Kozmusom so slovenske uspehe dopolnili še srebrna plavalka Sara Izako-vič, srebrni jadralec Vasilij Žbogar in bronasta strelec Rajmond Debevec in judoistka Lucija Polavder.
Glavna slovenska atrakcija pa je bil nedvomno zlati Primož. Izkazal se je za zrelega športnika, ki je pri 29 letih starosti (v metanju kladiva so to še mlada leta) dosegel športno zrelost in z izredno hladnokrvnostjo. Vseh šest metov na razpolago je smotrno uporabil in racionalno opravil svojo nalogo. Orodje je v vsakem poskusu zalučal čez 80 metrov, magično mejo za kolajne. Nobeden od njegovih metov ni bil neveljaven. Zlato razdaljo 82,03 je dosegel že v drugem poskusu in bil tako v vodstvu že od začetka. Tudi njegovo proslavljanje je bilo zelo umirjeno. Slovenija je torej dobila novega junaka, ki je na prvi pogled umirjen, a tudi brez dlak na jeziku. Še isti večer, ko je osvojil medaljo, je na sprejemu v slovenski olimpijski hiši izrekel nekaj zelo jasnih kritik na račun Slovenskega olimpijskega komiteja in (ne) izplačevanja nagrad za olimpijske uspehe in uvrstitve.
Primož Kozmus po zlatem metanju
Ravno tako brez dlak na jeziku je bil Kozmus v pogovoru, objavljenem v slovenskem športnem dnevniku Ekipa le dan po njegovem zmagoslavju. Zelo neposredno je povedal, kaj si misli o šprin-terju Usainu Boltu in plavalcu Michaelu Phelpsu, prvih zvezdah letošnjih Olimpijskih iger. Posebno oster je bil z Boltom in jamajsko Sprintersko ekipo. Dejal je, da je kratkomalo neverjetno, da lahko Bolt legalno podira svetovne rekorde s tako lahkotnostjo. Tek Usaina Bolta, njegovo oziranje za zaostajajočimi tekmeci in svetovni rekord na 100 m so namreč postali zaščitni znak letošnjih iger. Slovenski atlet je prav v zvezi s tem izrazil svoje pomisleke, ki jih lahko poenostavimo z besedami, da težko verjame, da je Bolt dosegel tak rezultat brez nedovoljenih poživil.
Kot je verjetno razbrati iz gornjih vrstic, je Kozmus navadno tih, a zelo neposreden človek. "Moj cilj na olimpijskih igrah je kolajna, morda celo zlata", lahko strnemo njegove vtise pred začetkom pekinške dogodivščine. Držal se je obljub.
Takoj po olimpijskem uspehu je dejal: "Moj naslednji cilj je svetovni rekord". Od svetov-
nega rekorda ločijo Primoža še 4 metri: svetovna znamka v metu kladiva je 86,74 metrov in je stara že 22 let (postavil ga je Rus Jurij Sedikh). Primožev osebni rekord
pa je 82,30. Kozmus in trener Vlado Kevo bosta morala torej še pljuniti v roke. Ampak po olimpijskem uspehu le kdo ne bi verjel zlatemu Primožu Kozmusu?
			
Športnik	Obdobje	Panoga	Medalje
Michael Phelps (ZDA)	2004-2008	plavanje	14-0-2
Larisa Laitinina (SZ)	1956-1964	gimnastika	9-5-4
Paavo Nurmi (Fin)	1920-1928	atletika	9-3-0
Mark Spitz (ZDA)	1968-1972	plavanje	9-1-1
Carl Lewis (ZDA)	1984-1996	atletika	9-1-0
Brigit Fischer (Nem)	1980-2004	kanu mirne vode 8-4-0	
Savao Kato (Jap)	1968-1972	gimnastika	8-3-1
Jenny Thompson (ZDA)	1992-2004	plavanje	8-3-1
Matt Biondi (ZDA)	1984-1992	plavanje	8-2-1
Ray C. Ewry (ZDA)	1900-1908	atletika	8-0-0
Javljanje v živo / Andrej Miljkovič
Kozmus "ohladil" svoje slavje ob zlati kolajni
Zakaj so bile 01 perfektne?
Politika nima z Olimpijskimi igrami nobene zveze
Ob sklepu Olimpijskih iger smo ponovno stopili v stik z Andrejem Miljkovičem, novinarjem, ki je Olimpijske igre spremljal v živo v Pekingu in o njih poročal v slovenskem športnem dnevniku Ekipa. Prosili smo ga še za nekaj vtisov s tekmovanja.
Kako je bilo v slovenski hiši takrat, ko si je zlato kolajno pripel Kozmus?
Vzdušje je bilo vzneseno. Tistega dne je bil v slovenski hiši prisoten tudi minister Vizjak. On je uradno odprl slavje, on je čestital Kozmusu in Debevcu - odličje sta osvojila istega dne. Kozmus je sicer slavje nekoliko "ohladil" s svojim nastopom, ko se je dotaknil neporavnanih računaov na osi športniki - olimpijski komite. Spomnil je namreč, da je za svoje 6. mesto na OI v Atenah ostal brez denarne nagrade. Dejal je še, da upa, da mu bo tokratno zlato kolajno uspelo unovčiti v Sloveniji. Po tem njegovem posegu je postala “celotna zadeva" mučna. Drugače pa je bi-
lo vse izvrstno pripravljeno in organizirano.
Kako si vse to dogajanje spremljal z novinarskega zornega kota?
Sam se spremljal tekmovanja
treh slovenskih športnikov, ki so osvojili kako kolajno, kolega je spremljal eno z odličjem nagrajeno preizkušnjo, Žbogarje-
vo jadranje pa nismo mogli spremljati v živo, ker je potekalo vKingdau na obali Rumenega morja daleč stran od Pekinga. Ko o tem dogajanju poročaš v živo in si tam med neverjetno množico novinarjev, so občutki mešani. Zadovoljen si seveda za dosežek, po drugi strani pa je to pomenilo več dela, stalno bitko proti času in napetost. Uspeh dejansko proslaviš šele kasneje, v odločilnih trenutkih pa moraš biti kot novinar pripravljen na številne različne scenarije:	poročanje	o
osvojitvi kolajne je namreč popolnoma različno od poročanja o uvrstitvah. In na presenečenja zadnje minute moraš biti vedno pripravljen. Tako je bilo npr. pri streljanju z Debevcem. Po kvalifikacijah je bil Debevec prvi, s kolegom sva bila torej pripravljena na poročanje o medalji. V finalni seriji smo pa bili že prepričani, da je kolajna splavala po vodi in smo zato morali spremeniti celoten koncept. Nato pa se je z zadnjim strelom spet vse postavilo na glavo in Debevec je osvojil bron. Vrniti smo se torej morali na prvotni koncept.
Kako so na Kitajskem spremljali dva največja junaka iger, plavalca Michaela Phelpsa in šprinterja Usaina Bolta?
V prvi vrsti so Kitajci seveda spremljali svoje športnike in svoje uspehe. Ob tem pa je res, da sta bila Phelps in Bolt nekaj posebnega. Dobro je bilo, da se medijsko nista pojavljala istočasno. Prvi teden je prevladoval Phelps. Bolt je bil v sklepnem delu iger nekoliko večje presenečenje. Vsi so namreč vedeli, da bo Phelps zgodba. Bolt pa je prišel kot favorit na 200 m in kot možen kandidat za zlato na 100 m. Odnesel pa je tri zlate medalje in tri svetovne rekorde. Čeprav je Bolt v trenutku največje slave celo zakril Phelpsa, sta po koncu OI v očeh javnosti obveljala za enakovredni prvi imeni same Olimpijade. Izbirati med Boltom in Phelpsom na teh OI je enako kot odgovarjati na vprašanje, ali imaš rajši mamo ali očeta.
Kateri je bil za Kitajce največji uspeh in kako so doživljali neuspeh Iiu Xian-ga v teku na 110 m z ovirami?
Kitajci so si pred OI zastavili nekaj ciljev. Eden od teh je bila osvojitev 100 kolajn, kar jim je tudi uspelo. Dosežena cilja sta bila tudi izkazati premoč v gimnastiki in osvojiti vse razpoložljive kolajne v namiznem tenisu. Uspela je nadalje tudi uvrstitev v sklepni del tekmovanja kitajski košarkarski reprezentanci. Skratka, vsi Kitajci, ki so bili napovedani za zlato kolajno, so pričakovanja izpolnili. Edina izjema je bil Liu Xiang, ki pa sploh ni nastopil. Za Kitajce je bila to nacionalna tragedija: ljudje so jokali, jokal je trener na konferenci, jokali so novinarji. Te panoge ljudje potem niso več spremljali, celo gledalci na štadionu so se obračali stran, da ne bi videli teka brez svojega ljubljenca. Bolje obveščeni novinarji pa so ves čas govorili o zaroti: po njihovem mnenju Xiang sploh ni začel tekmovanja, ne zaradi poškodbe, ampak ker so kitajske športne oblasti ocenile, da je enostavno preslab za prvo mesto in da biga Robles brez večjih težav premagal.
Ti je uspelo Peking obiskati turistično?
Zelo malo. Da sem videl kitajski zid, gre zasluga predvsem kolesarski tekmi, ki se je vila tam. Če ne bi po službeni dolžnosti spremljal kolesarstva, bi verjetno ne videl niti zidu.
(( T f itajci so nekoliko sra-1^ mežljivi ljudje", smo AVprepričani zahodnjaki, ko opazujemo priseljence, ki množično naseljujejo mesta okoli nas. V terezijanski četrti v Trstu boste le s težavo naleteli na zgovornejšega kitajskega prodajalca ali prodajalko. "Ja, res smo malo sramežljivi", nam je potrdila Liu, mlada Kitajka, ki že več let živi v Tržiču in se je v Italiji dobro aklimatizirala.
Tudi Liu je kljub dobri aklimatizaciji ohranila delček "kitajske sramežljivosti" in se kljub nagovarjanju ni hotela fotografirati. Hvala Bogu pa je nekoliko bolj zgovorna od številnih njenih rojakov. Z njo smo se zato lahko spustili v nekoliko bolj sproščen pogovor tudi na za Kitajce tako žgečkljivo temo, kot so Olimpijske igre. Za velikimi sončnimi očali in za iskrenim nasmehom se je skrival kitajski narodni ponos, ki ga je Liu med pogovorom rada povlekla na dan: "Kitajci po celem svetu so sledili Olimpijskim igram zelo zavzeto. Gre namreč za enkratni dogodek, preko katerega lahko Kitajska celemu svetu izkaže svojo modernost in politično držo, ki se opira na miroljubje in
prijateljstvo z vsemi državami in narodi". Gre seveda za stališče, ki ga svetovna javnost s težavo sprejema, a ki je vsaj na videz skupno veliki večini Kitajcev. Kljub diktatorskemu režimu ali prav zaradi njega Kitajci v domovini in celo v tujini zelo izrazito kažejo
svoj narodni ponos. "Veliki uspeh 29. Olimpijskih iger pomeni srečo in ponos za vse Kitajce, predvsem še tiste, ki živijo po svetu. Sami čutimo spremembo v zadržanju zahodnih ljudi do naših skupnosti: bolj so razumevajoči in spoštljivi”, je prepričana Liu. Ponosna je bila seveda tudi na vse športnike, ki so osvojili odličja: "Trudili so se in veliko so trenirali. Zato me motijo vse nepotrebne kritike, ki pripisujejo zasluge za tolikšen uspeh kitajskih športnikov pritisku kitajskih oblasti. Sodniki so navsezadnje tisti, ki sprejemajo odločitve". Ob obvezni temi človekovih pravic in Tibeta je Liu še enkrat potrdila svoje že izrečeno stališče: "Motilo me je, da so na Zahodu ljudje v Olimpijske igre vpletali politična vprašanja. Veliko takih je bilo tudi na Kitajskem: ko so na trgu Tien An Men izobešali zastave v podporo Tibetu, so jih izžvižgali sami kitajski državljani. Vprašanje Tibeta nima z Olimpijskimi igrami nobene zveze. Dodam pa naj, da današnja vlada, po mojem mnenju sprejema ukrepe, ki vodijo v boljšo prihodnost". Stališče, ki je sicer v konfliktu s sedanjim političnim stanjem, ki je bilo zaradi Olimpijskih iger na
očeh celotnega sveta in ki bo v kratkem spet tonilo v pozabo. Tako da se tudi izseljeniškim Kitajcem ne bo treba več ukvarjati s takimi nadležnimi temami, ki so jih v tem obdobju verjetno imeli že čez glavo...
Stran je pripravil Andrej Čemic
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 2. septembra, ob 14. uri.
r
I
Andrej Miljkovič, dopisnik dnevnika Ekipa iz Pekinga
Kitajski utrinek v Gorici
Lepe, drobne stvari daleč od potrošništva
"Ugasni radio, Marija, saj ga ne potrebujemo"
Za krajši oddih smo si letos izbrali manjšo vasico na avstrijskem Koroškem, nedaleč od Šmohorja (Hermagor). Razen tega, da se čisto blizu bohoti modrina Belega jezera (Weissen-see), je tale vas ravno tako spokojna in pravljično urejena kot celotno avstrijsko podeželje: pokošeni travniki, vonj po senu, gorečke na oknih in pisane barve najrazličnejšega cvetja v vrtovih ter ne nazadnje prijazni ljudje, ki ti radi voščijo dober dan in navežejo pogovor (če seveda jezik obvladaš). Tudi hiša, kjer smo našli sobo, se ni prav nič razlikovala od drugih: čista, lepo urejena, pes in mačka, ki ne smeta manjkati, pa prijazen starejši par ter kopica vnukov. Soba je imela balkon s pogledom na bližnji gozd in potok, ki je polnil tišino noči s svojim žlobudranjem in odnašal misli v skrivnost neskončnosti. Morda je imel prav Sidharta, ko je ob šumenju rečnih valov našel končno mir pred večnim iskanjem.
Ali so tudi prebivalci te spokojne gorske vasice našli svoj mir in srečo v govorici voda in gozdov, ne vem, v njihovi preprosti jedilnici, kjer smo vsako jutro zajtrkovali z večjo skupino nemških turistov, pa je bilo prijetno domače. Mize in pohištvo, sicer samo najnujnejša oprema, so me prijetno spominjali na babičino kuhinjo, saj je bila tudi tu miza pokrita z rdečo iverno ploščo in sonce je prav tako toplo in vabljivo mežikalo skozi čipke na zavesah. Tudi obrabljeni kavč je bil pokrit z lepo, na roke kvačkano odejo, ki je go-
vorila o dolgih družinskih večerih ter skrbnih, ljubečih rokah. Televizor v kotu me je glede na obliko in videz spominjal na daljna leta moje mladosti, na stenah pa je bilo nekaj cenenih slik z gorsko pokrajino in puzzle z reko in mlinom, ki ga je družina najverjetneje sestavila v dolgih zimskih večerih in ga potem še uokvirila in obesila na steno. Pa še star radio z glasbenim stolpom in gramofonom se je oglašal s police, pa je bil njegov glas tako raskav in nerazumljiv, da je najmlajša nemška turistka vsako jutro zavpila v kuhinjo: "No, daj, ugasni radio Marija, saj ga ne potrebujemo". In radio je utihnil, po jedilnici in hodniku pa je odmeval prijeten klepet.
Ko smo pozajtrkovali, je gospa Marija vsakič skrbno počistila mize ter nekaj smeti, ki smo jih pustili za seboj, skrbno sortirala v vrečke. Avstrijci so pač vestni in marljivi pri ločevanju odpadkov, vsi prebivalci Weissbriacha (tako je vasici ime) pa svoje domove ogrevajo z brike-tami, ki jih za njihove potrebe proizvaja manjši obrat na robu vasi. Na vse to in na svoje zeleno okolje so še posebej ponosni, kot
na največje bogastvo, ki ga bodo zapustili vnukom in otrokom. Sicer so Avstrijci posebneži: življenjski standard je pri njih zelo visok, plače krepko presegajo slovenske in italijanske povprečne mesečne dohodke, bahajo pa se lahko tudi z enim izmed najboljših javnih zdravstvenih sistemov v Evropi. Kljub visokemu standardu pa se
oblačijo preprosto, držijo se tradicije in starih navad, nič preveč ne marajo šopirjenja in razkazovanja. Pri nakupu avtomobila pa Avstrijci raje gledajo na ceno in kvaliteto kot na lepoto. Še se spominjam, kako sem še kot študent prišla na obisk k bratom onstran Karavank, pa so nas po Koroški vozili s staro Lado. "Pa si res ne morete privoščiti boljšega avtomobila, ali je življenjski standard pri vas tako
slab", smo spraševali. Pa so nam odgovorili, da je Lada dober avto, ki v snegu in ledu nima problemov, pa še cenovno je ugodna. Kaj bi več, so nas začudeno gledali naši koroški prijatelji.
Sedaj, ko sem že lepo odrasla in poleti večkrat uživam spokojnost koroške vasice, si ne morem kaj, da bi teh srečnih (Avstrijci so tudi po statistikah najbolj zadovoljni prebivalci Evrope), preprostih in delovnih ljudi ne primerjala z ljudmi, ki me spremljajo skozi vsakdan. Saj imam rada svoje sovaščane, prijazni so in pripravljeni priskočiti sočloveku na pomoč. Nekaj pa je, nekaj prikritega, zahrbtnega, ki kot črv izpodjeda njihovo srečo. Ne vem, ali gre sa-
mo za zdravo slovensko nevoščljivost nad sosedovim imetjem ali za bolezen, ki ji pravimo potrošništvo in ki je počasi načela naš mir, našo prirojeno ljubezen do narave, našo družabnost, preprostost in tisto veselo nrav, ki je bila slovenskemu človeku od vedno prirojena.
Kolikokrat me moji sovaščani povabijo, da mi pokažejo nov TV s plazma ekranom, da si skupaj
ogledamo in "zalijemo" avto, ki so ga pravkar kupili, pa čeprav je bil prejšnji po mojem še čisto v redu, da mi pokažejo kak nov prodajni katalog, pošiljko, ki je pravkar prišla po pošti ali me celo (pa čeprav dobro vedo, da ne bom prišla) povabijo na predstavitev tistih zoprnih, čisto nepotrebnih Tuppervvarovih lončkov in posod. Joj, koliko kupujejo!!! Medtem ko se jaz že od prazgodovine vozim s svojo zvesto rdečo felicijo, ki bo v kratkem praznovala petnaj sti roj st-ni dan (iz srca ji kličem še na mnoga leta), so oni menjali že dva ali tri avtomobile, pa čeprav vem, da so do zob zadolženi in da garajo od jutra do večera. Pa niso edini, vem, vsako jutro vidim, kolikšna vrsta je na pošti. Ljudje dvigujejo različne pošiljke in se pri tem opravičujejo: če toliko kupiš, dobiš potem nagrado, po določeni vsoti imaš popust, deseti izdelek je zastonj in še sto izgovorov imajo, samo da kupujejo. No, morda sem črna ovca ravno jaz, ki mi nakupovanje ni všeč, saj konec koncev vsa naša družba sloni na potrošništvu in sama Condoleez-za Rice je izjavila, da bo rada zapustila politiko in se posvetila shop-pingu, ki jo tako prevzema (pri tako vidni politični osebnosti sem pričakovala vse kaj drugega).
Pa so podatki vseeno zaskrbljujoči: Slovenci so v primerjavi z drugimi Evropejci sicer manj zadolženi, prav zato pa najemanje bančnih posojil hitro in neustavljivo rase, približno za 24% letno. Zaskrbljujoč je podatek, da se večina
Evropejcev zadolžuje za nakup stanovanja, krepko nad 70%, Slovenci pa so, skupaj s Poljaki in Nizozemci, izjeme, ki zelo radi najemajo potrošniške kredite, tako da je bilo, recimo, leta 2006, 42,2% vseh posojil potrošniškega značaja. V razvitih evropskih državah pa dosegajo krediti take vrste komaj 12,9 % vseh bančnih posojil. Tako je vsak trideseti Slovenec prezadolžen, dolg težko izplačuje, predvsem ker se večina odloča za spremenljivo obrestno mero. Veliko je družin, ki so v škripcih zaradi nakupa avtomobila, televizorja ali celo samega vlaganja v vzajemne sklade. Mnogo je namreč Slovencev, ki so si, zaradi trenutne donosnosti vlaganja v sklade in neosveščenosti, izposodili denar in ga nato vložili v najbolj rizične naložbe. Sami pa dobro vemo, koliko so take naložbe padle v zadnjem letu.
Podatki so zaskrbljujoči: veliko, vse več otrok preživlja nedelje v veleblagovnicah, potrošniški centri pa rasejo kot gobe po dežju in se kot rakava tvorba razraščajo po lepi slovenski pokrajini. In prinašajo želje, nemir ter nove in nove zadolžitve. Vsakdo bi namreč rad kupil in razkazoval ravno tisto, česar še nima.
To je žalostna usoda vseh tistih, ki zaradi lahkomiselnosti in slepe zaverovanosti v lažne obljube izza reklamnih napisov ne bodo nikoli slišali vetra v naročju gozdov. Tistih, ki bodo v nakupovalnih centrih pozabili, kako prijetno je nedeljsko popoldne z družino in kako toplo sije sonce sredi pisanih senožeti. Žalostna usoda vseh tistih, ki bodo med policami zaman iskali svoj notranji mir in tiho srečo in bodo tonili v hrupu neskončnih hodnikov, ne da bi prišli do reke in prisluhnili njenemu šumenju. In spokojni tišini. Ob kateri se je, veliko pred nastankom potrošništva, ustavil Sidharta.
Suzi Pertot
ZGONIK
I Jubilejni mednarodni pokal Kras
Lep uvod v namizno-teniško sezono
GLASBA
//
Zadnji konec tedna v avgustu je bilo v Zgoniku nadvse živo, ne le spričo dveh uspelih koncertov (za mir pro Emergency in ob obletnici kraškega benda "Tri prašički"), pač pa predvsem zaradi športnega dogodka, ki se je odvijal v telovadnici kulturno-športnega središča. Mednarodni Pokal Kras, že tradicionalna uvertura v na-
fotografska galerija. Namizno-teniški odsek ŠK Kras je zagledal luč leta 1969 in je prvotno računal le na ženske ekipe. Leto kasneje so prvič priredili Pokal Kras (nato ga sicer niso organizirali prav vsako leto), ki je bil torej namenjen dekletom. Že od prve izvedbe je pobuda zavzela mednarodno razsežnost (v prvi vrsti tehnična povezava z
sy
L CARSO
mizno-teniško sezono, je namreč doživel že petindvajseto izvedbo. Jubilej so pri Športnem krožku Kras posebej obeležili z razširjeno paleto nastopajočih ekip, pa tudi z novinarsko konferenco, na kateri so predstavili javnosti trijezično brošuro ob pomembnem rojstnem dnevu ene večjih športnih prireditev pri nas. V knjižici, ki so jo uredili neutrudni člani zgoniškega organizacijskega stroja, so zaobjeti predvsem rezultati vseh izvedb Pokala, pa tudi imena udeležencev (za kraško zeleno mizo so svoj čas tekmovale celo posameznice, ki so letos merile moči na pekinških Olimpijskih igrah) in seveda bogata
Vzhodom), kar je njena značilnost še danes. Na turnirju 2008 so tako na primer nastopile, poleg domače vrste, ekipe iz Genove (Italija), Izole in Vrtojbe (Slovenija), Gumotex Breclav (Češka), Topvar Topolčany (Slovaška), Aquaestil Duga Resa, Mladost Petrinje in Tis Zagreb (Hrvaška) ter celo švedski Angby. Skratka, čisto ugledni gostje, ki so tudi tokrat postregli z vrhunskim namiznim tenisom. Tretjič zapored je slavila končno zmago hrvaška Dug Resa, krasovke pa so v res močni konkurenci zasedle sedmo mesto.
Letošnji jubilej med drugim sovpada z vrnitvijo Krasove ženske
ekipe v najvišjo ekipno Al ligo. Kot znano, se na igrišče po porodu vrača Kitajka Yuan Yuan (soproga potrjenega trenerja Lianga Fenga), ki je že več let pri Krasu in bo nadomestila Slovenko Heleno Halas, protagonistko lanskega napredovanja iz A2. Ob Yuanovi bodo še naprej igrale v vodilni vlogi domače igralke Eva Carli, Mateja Crismancich in Martina Milič. V zgo-niškem taboru so ocenili, da bo sicer postavo čakala med smetano italijanskega namiznega tenisa (oziroma bolje v defileju odličnih tujk in naturaliziranih Kitajk) zelo težka naloga, vendar da je obstanek menda v dometu naših deklet. Prvenstvo se bo začelo sredi oktobra.
V Zgoniku se sploh pišejo pomembne strani v klubski zgodovini. Leta 2009 bodo obhajali 40-letnico ustanovitve namizno-teniškega odseka in včlanitve v vsedržavno zvezo. Leto 2011 pa bo prineslo že 50. rojstni dan celotnega Športnega krožka Kras. Novim izzivom naproti stopajo novi predsednik Igor Milič in zvesti sodelavci, polni novega elana, k temu pa so nedvomno pripomogli tudi uspehi v minuli sezoni. Kot smo že ugotavljali pri obračunu prejšnjega prvenstva, so na ekipni ravni poleg podviga deklet praznovali še tri druga napredovanja. Zlasti so se veselili vrnitve prve moške članske ekipe na zahtevno drugoligaško raven.
HC
55 let ansambla Avsenik
S polko v svet" - knjiga naše zvočne kulise
u A vsenika sta proti / \ konkurenci kot mer-1 A.cedes proti fičku"! Tako je nekoč rekla (prav tako zvezdniška) pevka Helena Blagne. Kakorkoli že, brata Avsenik sta ustvarila pravzaprav novo glasbeno zvrst, ki je kmalu postala prepoznavna in razpoznavna. Ob 55-letnici delovanja ansambla so se letos v Begunjah, to je v Avsenikovem rojstnem kraju, zvrstile številne prireditve. Od 20. do 24. avgusta so Avseniki proslavili svojo častitljivo obletnico s festivalom. Poleg glasbenih tematskih večerov pa so predstavili v petek, 22. avgusta, knjigo S polko v svet. Glasbene poti bratov Avsenik. Založba Avsenik je knjigo poverila dvema tržaškima avtorjema, in sicer Aleksiju Jercogu in Saši Martelancu, ki svoje vedenje in ljubezen do Avsenikove glasbe medsebojno dopolnjujeta v zelo zanimivo celoto. Jercog ni le glasbenik in ljubitelj Avsenikove glasbe, temveč tudi strasten zbiralec njihovih plošč. Njegovo pisanje o Avsenikovi glasbi je natančno, a ne zgolj faktografsko, saj je iz njegovega stila opazno veliko spoštovanje in občudovanje Avsenika kot človeka in glasbenika. Jercog prispeva bralcu knjige nov vpogled ne le v njihovo glasbo, ki jo pravzaprav vsi poznamo, ampak tudi v zakulisje delovanja najbolj znanega slovenskega ansambla, v osebne in poklicne poti, ki so jih nemalokrat popeljale tudi v zamejstvo, od Koroške do Tržaške. Na predsta-
vitvi se je Brigita Avsenik javno zahvalila Saši Martelancu za pogumen članek, ki ga je leta 1959 objavil v tržaški Mladiki, v katerem je dokazoval, da Avsenik ni glasbeni tat, kot ga je tedaj dolžila časnikarka Slovenskega poročevalca. Zaradi tega suma niso Avseniki smeli v tujino, kar je pomenilo tudi veliko finančno izgubo. Prispevek Saše Martelanca v knjigi je pravi biser. Martelanc se skorajda s filmsko natančnostjo spominja različnih dogodkov iz svojega življenja, v katerih je bil Avsenik prisoten, od
prvega intervjuja, ki ga je posnel za tržaški radio, do vožnje na koncert na Bledu in družinskega kosila pri Jožovcu, kjer mu je kosilo prinesel sam Slavko Avsenik. Branje Martelančevega zapisa bralcu v podzavesti prikliče kako Avsenikovo melodijo, saj je nje-
govo pisanje res tesno povezano z doživljanjem Avsenika. Oblikovanje knjige bralca še dodatno privabi k branju, saj so tematske enote zelo nazorno predstavljene tudi z bogatim slikovnim gradivom iz arhiva družine Avsenik in iz osebne zbirke Alek-sija Jercoga. Vsako poglavje ima tudi nemški in angleški povzetek, saj Avsenikova glasba res ne pozna meja.
Predstavitvi knjige v Begunjah je prisostvovalo tudi lepo število Slovencev iz Italije, kar dokazuje, da je navezanost na Avsenikovo
glasbo v zamejstvu še živa.
S polko v svet je knjiga, ki nam, našim zanamcev in tujcem predstavlja zvočno kuliso slovenskega človeka. Kako bi zvenele naše veselice ali poročna slavja, če bi ne bilo Avsenikovih viž?
PR
deželo
nakupov!
novo
	\ \£> 1 /3 J	
	m) ■L)	
Vabljeni na VELIKO OTVORITEV v četrtek, 11. septembra!
16:00 Nastop mladih glasbenikov:
Iris, Niki, Maya P. in 4play Plesna skupina Terpsihora
17:00 Nagradno žrebanje
Koncert Natalije Verboten z bendom
20:00 Koncert skupine Sausages
22:00 Ognjemet
V četrtek, 11. septembra 2008, bo Qlandia postala del nakupovalnega zemljevida mesta Nova Gorica. Deželo nakupov boste odkrili na Cesti 25. junija 1A. Pridite tudi vi v deželo čarobnih doživetij!
Pričakujejo vas:
Bags&More, Bata, Beate Uhse, Big Bang, C&A, CharlesVogele, Cveličarna Cvet, Deichmann, dm - drogerie markt, Geox, H&M, Hervis, Hypo Leasing, ldexe, Kafe B, Kosič obutev, Lekarna Kromberk, Leonardo, Limoni, Lisca, Loterija Slovenije, Mass, Megamarket Interspar, Mestna optika, Mexx, Mladinska knjiga, Mura, NevvVorker, Oviesse, Paprika, Pikapolonica, Pizzerija La Vista, Prestiž, Prva liga, Relax turizem, Restavracija Interspar, s.Oliver, Simple, Skiny,
Slaščičarna Bambu, Slovvatch, Svilanit, Toko, Trafika Interspar, Vogele Shoes, VitaCare, Zootic.
www.qlandia.si
Nova Gorica 11. 9. 2008
OLANDIA
Dežela nakupov
SDZPI
PODIPLOMSKI TEČAJI V SODELOVANJU S PODJETJI
S 6. strani / Robert Capa
Fotografska razstava
V tistem času smo imeli že veliko slik tudi iz prve svetovne vojne, vendar so te fotografije prikazovale že mrtve vojake, trupla v jarkih in podobno. Ta slika pa je prikazala neko novo dinamiko, nekaj, česar množice še niso videle. Od tega trenutka dalje je Capa bil s fotografskim aparatom povsod, kjer so se napetosti sprevrgle v vojno. Fotografiral je spopade med frankisti in republikanci, japonsko agresijo na Kitajskem, dogajanje na evropskih tleh med drugo svetovno vojno, rojevanje izraelske države in vojno proti francoski kolonialni sili v Indoki-ni. Njegovi posnetki so ponesli v svet resnico z bojišč.
V objektiv je ujel trpljenje civilnega prebivalstva, krutost vojaških konfliktov, zmedo in obup ljudi, ki so bežali pred letalskimi bombami. Njegove reportaže	je
objavljala ameriška revija Life. Bil je med ustanovitelji agencije Magnum.
Označevali so ga talent, občutljivost in pogum. In še nekaj novega je prinesel Capa v svet reporterjev. Pred njim so vojne spopade fotografirale le agencije, ki so dogajanje na bojiščih spremljale od daleč. S Capo pa so se fotografska pravila spremenila. Uporabljal je lahke in priročne fotoaparate, s katerimi se je z lahkoto odpravljal v kraje, kjer so mimo švigali naboji in padale granate. Capa je bil imenovan za očeta modernega vojnega fotoreporterstva. Umrl je
leta 1954. V Indokini je komaj štiridesetleten stopil na protipehotno mino.
Za razumevanje lepote razstavljenih fotografij moramo poznati deloma tudi zgodovino nastajajoče države Izraela. Leta 1947 se je Velika Britanija odpovedala protektoratu v Palestini in prepustila vprašanje teh ozemelj Združenim narodom. Združeni narodi so predlagali, da bi se tu ustanovili dve državi:
2>■»
ena judovska in druga arabska; glavno mesto Jeruzalem bi ostalo nevtralno. 14. maja 1948 so Judje razglasili nastanek nove države Izrael. Arabci so se temu uprli in v nekaj dneh so Egipt, Jordanija, Sirija, Irak in Libanon nenapovedano napadli Izrael. Kljub temu da so bili v manjšini, so Izraelci zmagali in zasedli nova ozemlja. Arabci so se domenili, da ne bodo nikoli priznali nove države. Robert Capa v svojih fotografijah poudarja najpomembnejše dogodke tega ob-
dobja in v vsaki sliki lahko prepoznamo tudi to, kar je zgodovinarjem težko dostopno. Zanimive so na primer slike, ki prikazujejo begunce, ki prihajajo v novo državo od vsepovsod. Capa se je zaradi svojih življenjskih izkušenj znal približati vsaki osebi, ki je stopila pred njegov fotoaparat. Kot Jud in politični preganjanec je moral večkrat bežatil iz rojstne Budimpešte in nacistične Nemčije. Kar je povezovalo begunce v novi državi Izrael, je bila nova hebrejščina. Begunci so se je morali naučiti, če so hoteli imeti stike med seboj. V tem se vidi dolgo-sežnost Theodorja Herzlja, ki je prvi uporabljal novo hebrejščino v vsakodnevnem življenju. Študij Svetega pisma je bil tudi tak trenutek povezovanja. Judje so bili namreč vedno prepričani, da je treba preučevati božjo besedo v skupini, ne pa posamezno.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je bilo pravo ime Roberta Cape Endre Endo Friedman, kar pomeni "mir". Sam pa je vse življenje fotografiral vojno.
Dostojevski je nekje napisal, da lepota ni samo to, kar ugaja očesu, je prev-sem to, kar govori duši, in to, kar dušo spreminja. Gotovo je Capa pustil tudi sled v upodabljajoči umetnosti današnje fotografije in današnjega filma. Brez njegovih posnetkov tudi dandanes bi ne nastal na primer Spielbergov film Reševanje vojaka Ryana. Spielberg v filmu sočustvuje z vojaki, se jim zna življenjsko približati, v Čapovih posnetkih prepoznamo isto tehniko in dinamiko.
Razstava je odprta od torka do sobote od 10.00 do 13.00 in od
14.00 do 19.00. Ob nedeljah od
10.00 do 13.00 in od 15.00 do 20.00. Vstop prost.
NEPREMIČNINSKI UPRAVLJALEC IN POSREDNIK
popoldanski umik
S potrdilom o obiskovanju tečaja seje mogoče prijaviti na HABILITACIJSKI IZPIT za nepremičninskega posrednika pri TRŽAŠKI TRGOVINSKI ZBORNICI
EHESEM3B	----------------------
TEHNIKE FR0NT-0FFICE V POTOVALNI AGENCIJI TEHNIKE FINANCIRANJA PODJETIJ
dopoldanski ali popoldanski urnik
• Komu so namenjeni: brezposelnim z diplomo višje-srednje šole z bivališčem na območju dežele Furlanije-Julijske krajine, ki so dopolnili 18 let
• Koliko trajajo: 300 ur v razredu, dva meseca delovne prakse, pričnejo se septembra
• Štipendija: 2,30 evra za vsako uro prisotnosti na delovni praksi
• Tečaji so brezplačni
« Izbor kandidatov: različni testi glede na izbrani tečaj, ocena življenjepisa, individualni pogovor
Sedež v Trstu: Ul. Ginnastica 72, tel.: 040 5G63G0, Xs@sdzpi-irsip.it Sedež v Gorici: Korzo Verdi 51, tel.: 0481 81826, go@sdzpi-irsip.it Vpisovanje od ponedeljka do petka med 9. in 18. uro do 8. septembra 2008
naložba za tvojo prihodnost ( www.sdipi-irsip.it )
asa
	S MINISTERO DEL LAV0R0	Af	
'Sij REG19NE AUTON9MA FRiULI VtNEZlA GIUUA			H
oiRezione cenrRaie LavoRO. roRmazione, univeRsiTa e RiceRca	E DELLE POLITICHE SOCIALI		Evropska unija
	la Formanone Proleliionale doi la«oialori		Evropski socialni sklad
UNI EN ISO 9001:2000