Petelinček in petelin
Uf\4° dvorišoi g6ri, d61i           Zdaj pa to nihee, ki jajce        Mlado revše pa togotuo
Petelinček pleše,                        Komaj zapustilo,                   V boj se našopiri,
A z ostrogo clrgne v pesku,       Rado bi na tem dvorišči       Geš: če kaj ti je poguma,
Da se iskra kreše.                    Gospodar vže bilo!                Pa z men<5j se miri!
In glav6 bahato meče               Petoliau liuda jeza               Stari lopne ga s perutjo,
Na okrog pregrešno,                  Vstane v koži stari:             Sune z nogo strani,
S tenkim glaskom vpije, piska,      ,,Pokoriti se mi moraš          Kakor ni bil še nikogar
Da zares je smešno.                  Ti — kokdtek jari!"            Letos niti lani.
Vse početjo to otroeje                Neprestano gfiri, dfili            Petelinček glasno joka,
Dolgo s panja gleda                 Petelincek ploše                    Iz pralni se dvigne,
Stari petelin, ki tukaj               Inzostrogodrgne vpcsku,       V kotu niti z glavo niti
Njemu gre beseda.                    Da se iskra kreše.                Z nogo vefi ne lnigne.
Prej je on po dvčiru hodil,        Stari stopi s panja, proti                                 Modest
Klieal kure svoje,                      Njemu se odprdvi,
Mnogo skrb prebil je zanje,      Ko bahaček se obrne,
Mnoge Ijute boje.                      Pot mu brž zastavi.
---------•>—¦—¦•---------