LJUBLJANA - SKRITA, NEZNANA
Z mestnih vrat na Žabjak
Pravzaprav je nenavadno, kako podobne so si med seboj usode Ijubljanskih javnih plastičnih spomenikov: če že niso bili povsem uničeni, so se umaknili domala vsi na skrita, neopazna mesta, kjer je leto za letom prah pozabe vse bolj zakrival izročilo njihove javne preteklosti. Primer med primeri je tole »Žabjaško križanje«, eden izmed redkih spomenikov Ijubljanske gotike, skrit v vodnjakastem dvorišču na Žabjaku 6-
Čeprav ne gre za delo Ijubljanske kiparske delavnice, ki je v 15. stoletju zapustila tod okoli toliko sledov, čeprav gre za delo nekega kiparstva veščega kamnoseka, ki je izvršil naročilo v osem-desetih letih 15. stoletja, je Križahje vendar/e dragoceno pričevanje svojega časa, predragoceno in predrago, da bi si ga bi lahko privoščil Žabjan, ki je pripadal spodnji četrtini socialne lestvice meščanov tiste dobe. Plastika je bila tja torej od nekod prinešena. Odkod? Cerkve so si v 15. stoletju lahko privoščile kaj boljšega, kot je tole, estetsko razmeroma skromno delo, zato lahko upravičeno sklepamo, da gre za plastiko, ki je nekoč krasila posvetno stavbo, njeno zunanjo steno, pozneje pa je bila prenešena na steno žabja-škega dvorišča. Odkod torej?
Viktor Steska meni, da je bila morda nekoč vzidana na zunanji steni tako imenovanega Zabjaškega ali Vodnega stolpa, ki je za-ključeval mestno obzidje proti Ljubljanici in hkrati služil kot rečni vhod na mestno območje. V njem je bila vrsta raznih obrtniških delavnic in celo pivovarna. O njegovi podobi nam priča le Valvasor-jeva grafična slika Ljubljane/premajhna, da bi lahko z nje razpoz-nali eventualno likovno opremo stolpa. Sploh pasogazgradili šele leta 1536, torej približno petdeset let zatem, ko je »Zabjaško križa-nje« nastalo.
Morda prihaja »Križanje« s porušenih Pisanih vrat, ki so zapirala in odpirala mesto na koncu današnjega Gornjega trga? Zagotovo so bila okrašena s freskami - odtod njihovo ime! - pa morda tudi z barvnimi reliefi - na »Križanju« je barvo še danes videti! Kdo ve! Vsekakor je plastika, ki jo je nekoč obdajalo bujno življenje mesta na križišču sveta, nekje na koncu 18. stoletja prišla na steno mirnega in samotnega žabjaškega dvorišča, kjer je bila - in je še! -- izpostavljena le pogledom hišnih stanovalcev ter redkih pozna-valcev skrivnosti Ijubljanskih dvorišč.                        foto:Vlado Vivod