OKLO 1944 —1974
Ustavimo se na majhni jasi sredi gozda. Obdajajo jo tnogočna drevesa, ki pa so v tem zgodnem pomladnem jutru še gola, le leske bohotno poganjajo v zrak pive brstiče. Razvaline, kupi kamenja, porasli z mahom in grmičevjem, pričajo, da se je tu zgodilo nekaj strašnega. Sonce je počasi priplavalo na nebo in njegovi topli žarki so oblili bel spomenik sredi jase — spomenik, ki priča o kruti tragediji pred tridesetimj leti, o bitki, v kateri je izgubilo življenja 72 zavediuh ljudi.
Bilo je pred tridesetimi leti, 24. febtuatja leta 1944. V Kramarjevi in Baleževi domačiji v Oklem je bilo okrog sto paitizanov iCamniško-za-savskega odreda in Kamniškega okrožnega komiteja. Mnogi so tja prispeli šele ponočL Toda sovtažnik jih je presenetiL V jutranjem svitu so zagrmeli streli, ogenj je švignil prek jase in uncevaL Padel je pivi paitizan. Boici so se pognali iz hiše in hlevov, a soviažnikove kiogle so pokosile vsakogar, ki jim je prišel pred oči. 72 ogorelih, prestreljenih, krvavih, izmaličenih zavednih fan-tov in mož je ležalo v snegu. Po bitki so jih nekaj pokopali kar sredi jase, nekaj pa sojih odpeljali v Ihan, med njimi tudi VUctorja Janeža-Jova, kateiega so jim partizani ,,ukradli" in ga pokopali v Vinjah. Po njem nosi ime PO na osnovni šoli v Dolskem.
Nekaterim borcem se je posrečilo uiti, ostale pa so Nemci polovili in nekaj ur so moiali z rokami pod glavo ležati v bregu, kiog njih pa se jc prelivala kri, lanjenci so ječali,
ogenj je še kar naprej uničeval po-slopja, fašisti pa so ropali in pobirali vse, kar jim je prišlo pod roke. Na voz so naložili naropano blago in svoje tri mrtvece, vanj so vpregli Ijudi in jih odpeljali v Ihan, od tu naprej pa v Kamnik, Begunje in Salzburg.
Po vojni so se skoraj vsi vrnili s prisilnega dela v tujini in danes za-živcli novo, svobodno življenje.
V Oklem so na mestu, kjer je padcl prvi partizan - stražar, po-stavili spomenik in po tridesetih letih, 24. febraurja 1974, se je tu zbrala dvatisočglava množica in med njo tudi 17 preživelih borcev.
Pionirji PO Karla Destovnika-Ka-juha iz Ihana sookrog spomenika v obliki peterokrake zvezde zasadili 72 rdečih nageljčkov in prižgali 72 svečk. Vonj po cvetlicah in dimu se je razširil po vsej jasi, toda ta vonj je bfl drugacen kot pred tridesetimi leti - takrat je bil tako pošasten, razdirajoč, krut, danes pa je bil topel in svečan, poln spominov in obljub.
Zvrstili so se pozdravni govori Karla Panceta - predsednika KO ZB Ihan; narodnega heroja Franca Avblja-Lojka, predsednika občin-skega odbora ZB Domžale; naiod-nega heroja Mirka Jermana, ko-mandanta Slandrove brigade; Franca Zupančiča-Maijana,         sekietaija
Kamniškega okrožja in Franca Gni-dovca, piedsednika KS Ihan.
Vsi so govorili o pomeni štirilet-nega boja za osvoboditev izpod tu-jega jarma, o sedanjem boju za uresničevanje zastavljenih nalog in o pomenu mladinskega dela ingraditvi nove Jugoslavije. Mirko Jerman in Franc ZupančJč-Marjan pa sta spre-govorila tudi o tistem strašnem jutru, o kiutem pokolu in uničenju. Marsikateri ženici se je zarosilo oko, mladi so napeto poshišali, preživeli borci pa so se z mislimi preselili v preteklost ter odgovarjali klicu -Slavajim!
Pionirji OS iz Ihana in KUD Ihan so pripravili kratek kultumi pro-gram. Pevski zbor je ob spremljavi harmonike zapel dve partizanski pesmi: Sinko očetu partizanu in V ranem jutru, dramatska skupina pa je lecitiiala venec Kajuhovin parti-zanskih pesmi.
Razvili so tudi nov prapor KO ZB Ihan in ga pobratili s praporl bor-čevskih organizacij: Kamniškega bataljona, Slandrove brigade, ZVI Domžale, ZB Vir, Domžale, Dolsko, Jarše, Radomlje, Mengeš, Mala Loka, Tizin, Dtagomelj, Prevoje, Lukovica, Zlato polje, Krašna, Mo-ravče, Blagovica, Dol in Beričevo.
Sodelovali so tudi godba na pn hala iz Domžal, vod teritorialne obrambe in gasilci.
Z enominutnim molkom smo počastili spomin padlim, zatem pa se je po vsej jasi razlegel močan odmev: Slava jim! MOžje so se od-krili, ženc so sklonile glave, še celo triletni deček je z glave snel klobu-ček in se radovedno oziial po ljudeh.
Mar že tudi on ve, kaj se tu do-gaja? Ne, toda nekoč se bo verjetno tudi on z vso vnemo pridružil ide-jam, za katere so se borili ti borci za pravico arojega naroda, za svobodo in lepše življenje. Ko je vod terito-rialne obrambe Estrelil častno salvo, je deček preplašeno vprašal: ,,Očka, koga pa so ustrelili? " Mladi očka se je nasmehnil in mu razložil pomen tega strela, mali pa se je nagnil na-ptej in z zanimanjem sledil nadalj-njemu programu.
Po končanem programu so se vsi preživeli borci, ki so se udeležili žalne komemoracije - Miha Boka-lič, Franc Drčar, Ivan Hočevar, Alojz Klopčič-Drago, Miio Medved, Mirko Jerman, Franc Zupančič-Mar-jan, Rado Kokalj, Jernej Vrenjak, Lado Urbanija, Ana Testen (Majer-jeva) Ela Perko, Jože Lončar, Ja-kob Verovšek, Stane Čebela, Albin Vodnik in Anton Cerar - slikali in iziazbili željo, da bi se v Oklem se-stali večkiat in počastili spomin padlim tovarišem.
Ljudje so se razhajali, plamenčki v peterokraki zvezdi so ugašali, kot so pied tridesetimi leti ugašala živ-ljenja zavednih ljudi. V meni pa je ostal spomin na nepozabno srečanje s preživelimi borci Kamniško-zasav-skega odreda inokiožnega komiteja KPS Kamnik, sporain na prijeten in svečan pogled na udeležence žalne komemoracije v Oklem v nedeljo, 24. februarja 1974.
MARTINA TRDIN