IZ HORJULSKE DOLINE
Srečanje internirancev
Bilo je 12. septembra 1942 leta, ko je v vas prihrumela dolga kolona ilalijanskih vojaških kamionov. Nismo se posebno prestrašili, misleč, da bodo samo peljali skozi vas. Toda žel je bilo povsem drugače. Začela se je racija. Vse moške od 16 do 60 leta starosti so pobrali, ne glede kje so jih dobili, na cesti, na polju ali doma. Strpali so nas v kamione in odpeljali na Dobrovo od tam pa naprej v Ljubljano v vojašnico. Tam smo bili dva dni. V ponedeljek 14. septembra 1942 pa so nas postrojili v kolono in odgnali na železniško postajo. Strpali so nas v živinske vagone in nas odpeljali na Rab. Od tam pa po nekaj mesecih v Renicci.
Ob kapitulaciji Italije je bilo veliko veselje ob misli, da gremo domov. Toda tu se je šele začelo vse hudo. Zajeli so nas Nemci in nas odpeljali v koncentracijska <aborišča v Nemčiji. Mnogo se jih ni vrnilo, tisti, ki smo prišli domov, pa čutimo posledice še danes.
12. septembra 1981 - točno po 39 letih - smo se vsi preživeli iz vasi Zaklanec, Podolnica, Le-sno Brdo in Brezje zbrali na tovariškem sreča-nju. Povabili smo tudi žene, katerih možje se niso vrnili ali pa so že umrli. Povabili smo tudi domačina - prvoborca, generala Rudija Hriber-nika-Svaruna, ki se je rad odzval našemu vabilu in nam na srečanju tudi spregovoril.
Po dobro pripravljeni večerji v gostilni Prebil v Horjulu je večer zaživel v takem vzdušju in veselju, da se ga bomo vsi že dolgo spominjali.
Obujali smo spomine na vse hudo med vojno in se pogovarjali o lepšem sedaj po vojni. Kma-lu se je oglasila tudi slovenska pesem. Manjkalo ni tudi poskočnih viž harmonike in kljub našim letom, smo se veselo zavrteli.
Očitno je, da tako srečanje Ijudem veliko pomeni, saj so se vabilu odzvali prav vsi povab-ljeni.
Iskreno zahvalo naj ob tej priložnosti izreče-mo še gostilni Prebil za dobro postrežbo in prostor, ki so nam ga nudili.
Že sedaj pa naj povemo - nasvidenje prihod-nje leto - ob 40 letnici.                  Jakob Škof